Pravopisje v Ijndskih solah. Namen in naloga ljudskih šol je, da se v njih otroci podučujejo v vednostih , ktere so jim po dokončanih šolskib letih v njih dandanašnjem poklicu naj bolj potrebne. Da se k teni vednostim kerščanski nauk, branje in pisanje v materneni jeziku, kakor tudi spisje in računanje med naj perve prišteva, ni treba dalje onieniti. Vprašamo le : Kako se mora ravnati, da se vsemu teniu v času, kteri je rfialini šolam v to odločen, zadostuje ? — Večidel se razdeljujejo kmečke šole v <ri razrede. Ua se toraj omenjenim tirjatvom kolikor je mogoče zadostiti more , je zeld potrebno, da se tvarina šolskili predmetov za vsaki razred modro razdeli in prav podučuje. Kar zadeva branje in računanje, ni treba učitelju veliko premišljevati, kako in koliko naj v vsakem razredu podučuje , ker inia zato že dobre in nietodično vravnane berilne in računske knjige. Bolj mu je pa treba misliti , kar se tiče slovenske gramatike in pravopisja, ker nima še pomočne knjige, ktera bi mu bila v tej zadevi resnična svetovavka in učencova podpornica pri učenju; temveč je ta poduk vsakemu učitelju, kakor bi rekel, na prosto voljo dan, da morc ravnati in gospodariti ž njim, kakor niu je ljubo in drago, in kakor ve in zna, čeravno je dandanašnji ta poduk vsakemu zeld potreben. To se ve, da so potem pridelki takega podučevanja tako mnogoverstnij kakor različna je vednost v tem med učitelji. — Mislim toraj, da bom svojim slovenskim sobratom vstregel, ako jim tukaj podam poglavitni načert, kako naj bi se v naših šolah pravopisje učilo. Saj nas veže, da rečem, ena misel, ena želja — pospešiti nauk v svojem mileni maternem jeziku. Nadjam se pa, da bojo naši slovenski bratje v prihodnje na tem polju se večkrat poskušali in ga pridno obdelovali. Saj vemo da ,,združena moč je zlat obroč, ki stvari ni hrani dela naše". Po takem nam bo trud polajšan — sad pa požlahtnjen. — Prašamo tedaj: Kje naj se prične nauk v pravopisju ? Xa to vprašanje odgovorimo sledeče: Precej v pervem razredu, ko so se učenci in učenke naučili perve čerke poznavati in pisati, ktere so k zlaganju besed potrebne, naj se nauk ali prav za prav vaje v pravopisju pričnejo. Kdor brati in pisati ob enem podučuje, bo tedaj to storil precej, ko nauči učence sanioglasnice in pervo soglasnice poznati in pisati. Gradiva k temu mu dajejo zaporedoma bcrilne vaje v ,,Abecedniku". Kadar se otroci nauče soglasnico pisati, naj učitelj beriluo vajo dotične tihnice iz wAbecednika" sani na tablo spiše, učenci pa naj jo za njim na svoje tablice ali v pisne zvezke prepisujejo. To velja za vse berilne vaje soglasnic v ,,Abecedniku". Tudi je dobro, ako učitelj primerne besede, poteni ko so že vajo iz ^Abecednika" spisali, sam iz glave na tablo zapiše, in jib o(roci prepisujejo. Tako naj stopa učitelj z učenci celega pol Ieta. To, akoravno se ne more še poduk v pravopisju imenovati, je vendar njegova perva podlaga in njegove začetae vaje. Korist takega stopanja pa je, da se učenci vadijo pisanja, branja in da vidijo, kako se besede skladajo. Sploh se mora tudi reči, da se inorajo otroci v Ijudskih ali malili šolah vse bolj djansko učiti, kakor pa z otrudljivimi vodili, ktere večkrat kaki učitelj misli, da so poglavitna reč, ker ne premisli, da vodila so le priponioček k poduku, nikdai- pa ne samostojni namen že sanie za-se. Učitelj , kteri hoče, da mu bojo vodila dobro služile, naj jih vedno pri zgledih rabi, in naj ne bo že s tem zadovoljin, da inu jih otroci le znajo povedati od besedice do besedice , rabiti pa jih ne morejo, kadar jih je treba. Ravno tako bi pa tudi ne bilo prav, ako bi učitelj vse vodila pustil popolnoma v neuiar. Srednja pot je tudi tukaj zlata pot. On naj večkrat tirja, da mu učenci povejo, zakaj so to ali uno besedo tako zapisali in ne drugače. Akoravno učenci, kadar nehajo hoditi v šolo, sploh pozabijo take vodila , so jili vendar, če so jih dobro razumeli, prilaste in se skoro nevedoma po njih ravnajo. V vsaki šoli naj bodo toraj poglavitne vprašanja ,,kako" in ,,zakaj tako"? — Na te vprašanja se naslanja ves poduk. tDaije pni,)