PREPROSTE BESEDE
USTVARJALNI ODMEV PETOŠOLCEV OB NOVEM BERILU

PREPROSTE BESEDE
1991/92	XXII / 2
]L 2-2.403
0%
> mš
"v
‘zčr/mž* /foios
POZDRAVLJENO, ZELENO DREVO
Dobili smo novo berilo za 5. razred z domačim naslovom: POZDRAVLJENO, ZELENO DREVO. Iz naslova veje toplina, ki vzbuja prijetno radovednost.
Ko berilo le prelistaš, pobrskaš samo po naslovih in opazuješ ilustracije, se nalezeš radoživosti, ki jo zaslutiš ob misli, da bi "vzel", kar ti knjiga ponuja.
In knjiga ponuja že ob prvem "srečanju"prav prijazno povabilo k branju.
Pred nami so pesmi, pregovori, črtice, odlomki, pravljice... nam zelo znanih, manj znanih in prav neznanih literarnih ustvarjalcev.
Pa ne hitimo preveč!
Zbrano preberimo tekst. Poglobimo se vanj.
Premišljujmo o vsebini.
Poglejmo naprej!
To, kar beremo, so napisali literarni ustvarjalci.
Toda prav za učence 5. razreda sta izbrala tekste dr. Gregor Kocijan in mag. Stanko Šimenc. Onadva sta sestavila BERILO. In prav onadva sta dala mlademu bralcu možnost, da postane ob branju ZELO POMEMBEN. Ob prijaznih povabilih bralec lahko odgovarja na vprašanja, ugotavlja, išče, obnavlja, se navdušuje ob čudovitih ilustracijah, premišljuje, ima celo možnost, da se ne strinja s pesnikom, skrbno preudarja, se pogovarja, opazuje besedilo, se vanj poglablja, označuje, pripoveduje, pove svoje izkušnje...
In kar je še posebno DRAGOCENO: povabljen je tudi k lastni LITERARNI USTVARJALNOSTI.
Naj zapišem samo eno prijazno povabilo, ki polno optimizma in z zaupanjem spodbuja mladega bralca ŠE k pisanju:
str. 152 (po pesmi Lojzeta Krakaija: Jesen ): POSKUSI TUDI TI
Morda se ti pesmica ne bo posrečila ( ali pa? ), a za spis o jeseni sem prepričan, da bo dober. Poskušaj opisati, kako jesenski čas vpliva nate. Ali te razveseljuje ( zakaj?), te morda razžalosti ( zakaj? ), ti budi pričakovanje ( kakšno?) ali pa se dogaja kaj povsem tretjega?
Tako ni čudno, da smo POSKUSILI. In zdelo se nam je, da se je POSREČILO: prvič, drugič... Zato smo nadaljevali.
Ob branju BERILA smo po svoje doživljali letne čase, srečo, v skrivnostni domišljiji smo si skrivnostno zaželeli tudi kaj nedosegljivega, malo smo se tudi lagali, sanjali, iskali pot v čudodelni svet knjig, se igrali z živalmi ter zaploskali vsemu lepemu, kar nas osrečuje v zeleni dolenjski pokrajini, kjer je tudi mnogo zelenih dreves. Tudi tistih - samo naših.
Lepo je bilo pisati te doživljaje. Pomembno je, da so jih pisali prav vsi učenci, četudi so bili nekateri malo manj uspešni.
Ostali bodo kot prijazen spomin na šolanje v 5. razredu, na preživljanje otroštva med dolenjskimi griči. Zdaj še bolj vemo, da je tu lepo, zato se k nam vsako leto vrnejo tudi lastovke - naše znanke in sovaščanke.
mentorica Danica Zupan
Bori dehtijo, bori dehtijo, njih vonj je zdrav in močan, in kdor se vrne iz njih samote, ta ni več bolan.
Zakaj v tej pokrajini kamniti je vse lepo in prav, biti, živeti, boriti se in biti mlad in zdrav.
Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote, bodite pozdravljeni v moji samoti, polni težke, otožne lepote!
Srečko Kosovel
PESEM O DOLENJSKI
Res naj lepša dolenjska je pokrajina, kar potrebujemo, vsega nam da.
Marko Brcar
Hribčki in dolinice, ob potoku pa mlin, to je dežela Dolenjska, kjer jaz živim.
Milka Kregelj
Dolenjska je pokrajina, kjer sonce žari, da sadje zori, kjer ptički pojo za vesele ljudi.
Slavi KuselJ
Pogled z našega hriba
na prelepo pokrajino,
vinograde,
na hiše dobrih ljudi
in na ceste,
ki vodijo na vse strani.
Na polja,
kjer žito za domač kruh rodi. To je pogled na Dolenjsko, deželo pridnih ljudi.
Slavi KuselJ
PESEM O DOLENJSKI
Prešerna pokrajina z dolinami in griči,
na katerih rastejo trte, ki ruj no vince rodijo, in potočki, ki po pomladi dišijo.
V hlevih lastovice gostujejo, si gnezda gradijo in nam novico sporočijo, da je pomlad prišla.
Otroci se pa pomladi veselijo.
Daniel Škarja
dolenjska
Živim na Dolenjskem, kjer sem bila tudi rojena. Tukaj je sedaj zelo veliko borovnic, jagod in še drugih sadežev. Kadar imam čas, jih grem nabirat in naredim iz njih kakšno poslastico. Na Dolenjskem je na hribčkih zelo veliko vinogradov. Polja so
kar rodovitna, le lani je toča naredila nekaj škode. Jeseni, ko je trgatev, veliko trgačev trga grozdje. Na Dolenjskem je najlepše spomladi, ko vse cveti.
Dolenjska je zame najlepša dežela.
Lidija Medved
SREČA
Sreča se najprej razkrije v očeh,
ker v njih najlepše sije njen smeh.
Od njega je ves svetal še tako kisel dan.
In vsak trenutek je prav do ušes nasmejan.
Sreča ni nikdar potrta ali pa skrušena vase.
Le včasih je tiho zazrta v minule čase.
A kadar se sreča obme stran od ljudi, takrat ji senca zagrne svetle oči.
Sreča ima ves čas dvojen obraz: takega, ki osrečuje, in takega, ki odvrnjen od nas za prvim žaluje.
Niko Grafenauer
SREČA
Sreča se zame začne zjutraj,
ko sonce vzide na nebo.
Ko mi lahno sije na poti v šolo in vem:
to bo srečen dan.
Mateja Gorenc
SREČA
K meni sreča večkrat priti želi.
Tudi takrat, ko imam slabe dni.
Prihaja zjutraj, prihaja zvečer, pa tudi dopoldne.
Venomer, ko k meni prispe, me razveseli, mi srečen dan naredi.
Milka Kregelj
kdaj sem srečna
Srečna sem, če muc se z mano igra. Takrat se mi sreča smehlja.
Milka Kregelj
ČE ME OBIŠČE SREČA
Če me obišče dobra sreča, se v očeh
mi iskra zalesketa.
Sreča nosi darove.
Prinese mi jabolka, bonbone in pogum, da se rad učim.
Včasih misli razbistri.
Uresniči moje želje.
Nosi radost in veselje.
Daniel Škarja
SREČEN DAN
Danes sem se razveselila, ker sem dobro oceno dobila. Mami me je pohvalila in nagradila.
Renata Tratar
ŽELJA PO SREČI
Moja velika želja je, da dolgo bi živela.
Če bi se to uresničilo, najsrečnejša bi bila.
Lidija Medved
II
Šla je, šla je botra s cajno čez goro,
šla je in prišla na gmajno za vasjo,
tjakaj, kjer že dolge čase stara, trhla češnja rase.
Tu se je utaborila s svojo kramo vred, skledčk po travi naložila kakor palčki za obed, v njih si barve je zmešala, v roko čopič vzela, k deblu lestev prislonila, češnji v veje se povzpela in začela vsa vesela slikati po nji!
Le poglejte čez kak teden, kaj vse zna!
Tu bo rdeče, tam rumeno kakor od zlata, spet drugje sivo in črno, modro, višnjevo, srebrno, pozlačeno, posrebreno, čarovnija čarovnij, ki jo tale botra stara s svojim čudnim čiračara zmeraj znova naredi.
A drugače ta jesen je star čudak in potepuh, kakor vsak umetnik polna svojih muh.
Pravzaprav povsod doma je, vendar nima doma.
drugim na široko daje, dokler je in kjer kaj je, sama po po svetu roma v mrzlem plašču iz megle.
Takšna gre ta botra stara vsako leto mimo, ko se leto že počasi stara v zimo.
Kdo ve, kam potem odide -mi vemo samo, da ni leta, ko ne pride nezamudno čez goro, pride s culo in obstane, se razgleda, čopič vzame in potem vsevprek poslika v čudnih barvah in oblikah
- muhasto, kot ji pač kane - tisto češnjo za vasjo. Lojze Krakar
JESEN
Jesen je pobarvala jabolka,
da so vsa pisana:
rdeča,
zelena,
rumena ...
Marička Berk
Kakšna je jesen
Jesen je siva, a tudi zlata ki bogata.
Lidija Pajek
Jesen je slikarka.
Z barvami hodi vsenaokrog.
Vse v naravi preslika, prebarva, poriše.
Pisane liste raztresa okrog hiše.
Katja Podlogar
JESEN
Jesen je pisana dama.
Jeseni je lepo, „ ker grozdje trgamo ter jabolka in hruške obiramo.
Martina Tratar
JESEN
Jesen zna narediti
otrokom veselje,
saj po kostanj nas pelje.
Ko ga pečemo in jemo, še kaj veselega povemo.
Tanja Okoren
KDAJ JE JESEN
Jesen je, ko listje odpada in veter z njim se podi, v vinogradu pa trta rodi.
Lojze Prijatelj
Jesen je takrat,
ko nam narava podari:
kostanje v Ježici,
jabolka na jablani,
hruške na hruški
in pridelke na njivi
pa še srebrne bisere v rosni travi,
drevesa z listi pisanimi,
ko grozdje na trti dozori.
Lidija Medved
kdaj je jesen
Jesen je,
ko listje porumeni in se z vetrom v veseli ples spusti.
Milka Kregelj
JESEN
Jesen rada otroke ima. Hruške, jabolka, grozdje hi orehe jim da.
V jeseni veter pihlja in se z listjem igra.
Poldka Starič
kakšna je jesen
Jesen je darežljiva.
Ho k nam prihiti, nns s sadjem ki pridelki obdari.
Vesna Lukek
Jesen je dobra, ker jabolka dozorijo.
Jesen je lepa,
ker listi pisane barve dobijo.
Darja Gričar
KDAJ JE JESEN
Jesen je,
ko grozdje s trte visi in trgač ga trgat hiti.
Lidija Medved
JESEN
Jesen nas ohladi, saj vročine zdaj več ni.
Renata Tratar
KDAJ JE JESEN
Jesen je,
ko listje odpade,
ko koruzo ličkamo,
se zabavamo
in pred zimo
vse na poljih naredimo.
Boštjan Šega
Jesen je, ko grozdje dozori in se za Martina v vino spremeni.
Jesen je, ko z njive
poljske pridelke dobimo za zimo.
Milka Kregelj
JESEN
Jeseni sadje dozori za dolge zimske dni.
Franci Starič
JESEN
Jesen pride polnih rok.
Ko je vse to pospravljeno, je za zimo pripravljeno.
Katja Podlogar
V SANEH
Zima srebrna, zdrava nam, zdrava!
Cin, cin, cin...
Rože ledene, goste snežinke, bujne pravljice...
Cin, cin, cin...
Pa mandolatov bo nam prinesel sveti Miklavž!
Ej, ej, ej!
Cin, cin, cin...
Mm!
Zima srebrna, zdrava nam, zdrava !
Cin, cin, cin...
Oton Župančič
PRVE SNEŽINKE
Prve snežinke so priletele in se razkropile preko poljan.
Veselo so se igrale.
Vse so se lesketale in tiho pobelile hrib in ravan.
Milka Kregelj
Bele snežinke padajo z neba, pod belimi oblaki kobacajo, se objemajo in skačejo sem ter tja, potem pa pristanejo in se v sneg spremenijo, ko pridejo na tla.
Lidija Medved
SNEŽINKE
Snežinke veselo Plešejo v vetru, se igrajo in kobacajo.
Ko pristanejo na trdnih tleh, se spremenijo v sneg. Otrokom veselje prinašajo v dolgih in mrzlih dneh.
Mateja Gorenc
SNEŽINKE
Prišle so snežinke bele, ki otroke razveselijo, v°znike jezijo K* sneg naredijo.
Se preden se v travi stopijo,
Se v zraku vrtijo,
Plešejo,
Se objemajo,
'ri končno lahkotno pristanejo.
Martina Tratar
Priplesala je snežinka balerina, lahkotna plesalka, ki najnovejše plese plesati zna.
-	Dober dan, če se ne motim,
ste vi snežinka balerina, lahkotna plesalka?
-	Da, sem, in kup sestric imam.
-	Kako vam je na Dolenjskem všeč?
-	Bolj slabo, prehlad me muči, a prava reč.
Martina Tratar
ZIMA
Zima prinaša veselje In sneg.
Mraz pa tudi,
A vseeno - prava reč!
Zima je najlepši čas In ker sneg prinaša,
Moža sneženega naredim Ali pa v hiši čepim.
Zjutraj, ko se zbudim In v šolo pohitim,
Mrzlo je in sneženo,
A kljub temu veselo.
Zima je bela In snežena,
Mrzla in tiha,
A vseeno vesela.
Lidija Medved
Zame je lep letni čas.
Igre nove si izmišljam.
Moža sneženega naredim Ali pa si kepanja zaželim.
Milka Kregelj
ZIMA
Zima je zelo vesela.
In tudi jaz sem vesela.
Po snegu se spustim in se zime ne bojim.
Lidija Pajek
ZIMA
Ko zima sneg prinese, smo otroci veseli,
Per se lahko sankamo in kepamo.
Vesna Lukek
POZIMI
Pozimi Se sankamo, snručamo,
Pepamo in drsamo, vPijemo in vriskamo in v sneg se mečemo.
Boštjan Šega
ZIMSKO VESELJE
Zima je pravo veselje.
V vrečo zlezem in se po hribu spustim. Nazadnje se prekopicnem, da sem vsa snežena in mamico razjezim.
Marička Berk
ZIMSKO VESELJE
Otroci zimo radi imamo.
Veselo se sankamo,
kepamo,
smučamo,
drsamo
in iz snega
še liziko napraviti znamo.
Marjan Bartolj
ZIMA
Zasnežena in hladna starka je prišla.
V bel plašč je vse ovila, ker nasula je snega.
Slavi Kašelj
ZIMA
Zima bela otroke rada ima.
Z njimi se igra in sneženega moža narediti zna.
Tanja Okoren
Snežinke padajo.
Drevesa so bela in polna snega.
Lahko se sankam in delam sneženega moža.
Andreja Lampret
ZIMA
Zima je dama v beli obleki, zavita v belo odejo z belo kučmo na glavi otrokom veselje napravi.
Jasmina Gorenc
pozimi
Pozimi snežinke plešejo,
Potem pa na belo odejo padajo. Pozimi se drsamo,
Lopamo, sankamo Li na peči grejemo.
Damjana Breznikar
RIMSKO VESELJE
Poli bregovi -otroško veselje.
P smučmi in sanmi drvimo od nedelje do nedelje.
Uroš Uhan
POZIMI
Zdravo, sneg in mraz
In z njim najlepši letni čas.
Meni si v veselje, srečo,
A nekaterim na cesti prinašaš nesrečo. Uroš Uhan
UGANKA
Je mrzel in mehak.
Otroci ga imajo radi.
Starejšim ni v veselje in se veselijo pomladi.
Mateja Gorenc
POMLADNA HVALNICA
Hvalnico pojem pomladi, beli brezi in popju češmina, senci oblaka, ki leži na strehi, in trudni čebeli, ki ždi na rumeni pahljači velikega regrata.
Hvalnico pojem zelenemu travniku trav, toplemu vetru, ki ziblje ozimino žito, velikim brstom kostanja, rumenim kot strd.
Hvalnico pojem potoku in odsevu neba, ščebetom ptičev in brnenju žuželk, robidi, divji roži in pikapolonici, ki v majhna krilca veliko sonce lovi.
Zvonim, zvonim s krošnjami dreves, z vrvmi sončnih žarkov zibljem nebo in zemljo.
Karel Mauser
Ko sneg skopni, se pojavijo zvončki.
Takrat veter pihlja
in vse mogoče nam mladim
po glavi gomezlja.
Milka Kregelj
POMLAD
Spomladi se v gorah topi sneg, v dolinah pa zacvetejo marjetice in reka poplavlja breg.
Jaz k potoku grem mlinček gradit, lovec pa v gozd gre srnjaka lovit.
Daniel Škarja
POMLAD
Pomlad je prišla z zvončki, s kroncami, s trobenticami, z vijolicami in z žafrani nadišavljena V roki šopek vzbrstelih mačic drži in se našim igram smeji.
Martina Tratar
SPOMLADI
Spomladi sonce rumeno ogreje travo zeleno.
Po njej skačemo, se lovimo, uživamo in se smejimo.
Renata Tratar
Vrba je vzbrstela, ptičko privabila, da je v njeni razkošni krošnji gnezdo naredila.
Katja Podlogar
SLIKAM POMLAD
Slikam sončne žarke, ki kukajo skozi veje dreves, najlepše se bleščijo med vejami zelenih brez.
Renata Tratar
SLIKAM POMLAD
Slikam žabe, ki regljajo vsak večer, in čričke,
ki igrajo nam uspavanko za lahko noč.
Slikam potoček,
ki o pomladi žubori,
in grm cvetoč,
ki po cvetnem prahu diši.
Daniel Škarja
Slikam veje brez, ki se zibljejo v pomladnem vetru.
Ko jih gledam, se mi zdi,
da se vse okrog mene vrti.
Slikam travnik.
Na njem cvetice plavajo v morju trav.
Slikam potoček, ki veselo žubori, ko v pomladni dan hiti.
Mateja Gorenc
SLIKAM POMLAD
Slikam rdečo jagodo, ki se v soncu blešči, se mi poredno smeji.
Slikam marjetice,
Ki spomladi bele laske ki rumene klobučke dobijo, ka zelen travnik krasijo.
Martina Tratar
Cvetovi se odpirajo.
Čebelica zraven metuljčka sede na cvet.
Na travniku trave zorijo.
Med njimi na svatbi plešejo: muhe, mušice, sršeni...
A kosci že travo kosijo.
Milka Kregelj
SLIKAM POMLAD
Slikam rdeč cvetoč mak, ki ga že od daleč vidi vsak. Slikam jagode rdeče, ki so polne pomladne sreče. Slikam bezeg, ko cveti.
Slikam otroke,
ki se na pomladnem soncu igrajo z našo psičko Kajo.
Tanja Okoren
SKRIVNOSTI
Rohanu je šlo v šoli vse narobe. Učitelj je njegovemu očetu napisal pismo ( dolgo in jezno ), v katerem mu je svetoval, naj svojega sina pošteno prime v roke. Deček se je očeta bal, zato ni šel rad domov. Na poti domov je sedel na staro drevo in v deblu našel radirko. Rekel si je, ko bi bila čudežna, bi zradiral šolo. Prav nič je ni maral. Potegnil je po zraku - in glej: šola je izginila. Ko je prišel domov, ga je mama prosila, naj ji prinese drva. Bil je slabe volje, vrgel je drva na tla, da se je dvignil prah. Mama se je razjezila, mu dejala, naj pomete, in ker tega ni hotel, mu je zagrozila, da bo vse povedala očetu. Toda Rohan je vzel radirko in zradiral - mamo, hišo in potem še psa. Tudi nekemu starcu, ki je trgoval s praznimi steklenicami in pločevinkami, ni prizanesel. Svojega ravnanja se je ustrašil. Radirko je skril v drevo...
"To strašno radirko bom skril," je končno rekel. "Vtaknil jo bom nazaj v luknjo, in nikoli, nikoli več je ne bom vzel ven." Da bi zakopal radirko, je s trepetajočimi prsti izgrebel še nekaj prahu iz stare luknje.
Ko je s trepetajočimi prsti tako praskal in kopal, je v luknji našel še nekaj. Sprva je videl samo en del - bilo je nekaj dolgega in rumenega. Še malo je kopal in ugotovil, da je svinčnik. Čisto nov svinčnik - očitno ga še nihče ni uporabljal, čeprav je bil zaradi tega, ker je bil zakopan v zemljo, videti star. Nehal je jokati in se tresti, spraševal se je, kdo bi bil tako zakopal svinčnik in ali je tudi svinčnik čudežen tako kot radirka. Mora ga preizkusiti in ugotoviti.
Najprej je radirko vrgel v luknjo in jo zakopal. Nato je dvignil svinčnik in uperil v prazen kos zemlje, kjer je med skladiščem in hišo z zeleno streho nekoč stala šola. Zelo, zelo natančno je v zrak narisal podobo starega belega šolskega poslopja. Svinčnik je vlekel tako skrbno, da se mu je zdelo, kakor da se sive črte kar same oblikujejo pred njim. Nato je zamežikal: sivo-belo poslopje je bilo spet tam.
Anita Desai
tudi moje želje se v domišljiji lahko
URESNIČIJO KOT SKRIVNOSTI
S čudodelnim svinčnikom bi narisal nov traktor in nov hlev. Hlev bi postavil ob mejo blizu hiše.Narisal bi tudi novo garažo Za traktor. Tako mi ne bi bilo treba voziti sena daleč stran od doma.
Jože Bartol]
Neko jutro, ko sem se med poletnimi počitnicami zbudil, sem ^oral na hrib, kjer smo sušili seno. Nekaj časa sem grabil. Naenkrat sem se z grabljami udaril v nogo. To me je razjezilo, ^zel sem čudodelni svinčnik in narisal ravnino. Odšel sem domov ^ k traktorju priključil obračalnik. V traktor sem nalil goriva in ?dšel obračat seno. Ko sem se vrnil, sem bil vesel, ker mi ne bo Heba nikoli več obračati sena z grabljami.
Toni Cugelj
Rada bi našla svinčnik, v katerem bi bilo polno skrivnosti. ^ njim bi narisala strica Jožeta, ki je umrl v prometni nesreči. ^°ja stara mama zelo žaluje za njim in bi bila srečna, če bi spet skupaj jedla kosilo, se kartala in gledala televizijo. Tudi naša družina bi hodila tja na obisk. Malo bi se pogovorili in bi bili Veseli, da je Jože spet živ. Tak skrivnostni svinčnik bi zakopala, da ne bi nihče vedel zanj, in bi si nabiral novih moči.
Jasmina Gorenc
Nekega dne, ko sem bila pri stari mami, sem nekaj brskala P° zemlji in našla svinčnik. Spomnila sem se zgodbe Skrivnosti iz šolskega berila. Hotela sem se prepričati, če je tudi to čudodelni svinčnik, kakor je bil tisti iz zgodbe. Narisala sem rožo in ta roža ■N bila resnična. Takoj sem pomislila, kaj si želim. To je bil kužek, 'ajbolj so mi všeč škotski ovčarji, zato sem si narisala škotskega °včarja in to ženskega spola. Psički sem dala ime Lassie. Hitro s^ni narisala še vrvico in že sem svojo Lassie odpeljala domov.
Homa
sem ji ob postelji narisala lepo košaro in blazino, da bi na
Rjej ponoči spala tudi ob meni. Drugi dan sem odšla z Lassie na sPrehod. Vodila sem jo za vrvico, ona pa je hodila ob meni. Pri
meni je bila tudi takrat, ko sem se igrala z otroki v naselju. S svinčnikom sem povečala tudi sonce, da je imelo več moči in da sva se moja Lassie in jaz lahko dlje časa igrali zunaj z otroki. Las sie sem tudi peljala na pasje tekmovanje, saj je pametna in razumna psička. Skratka, meni ni bilo potem nikoli več dolgčas. In če smo v šoli pisali spis o živalih, sem zmeraj opisovala svojo psičko Lassie. Svinčnik pa sem zakopala nazaj v zemljo, saj ga nisem več rabila. Če ga bo kdo našel, naj mu prinese srečo, kot jo je prinesel meni v skrivnostni domišljiji.
Mateja Gorenc
Če bi imel čudodelni svinčnik, bi dedku narisal lepo zdravo nogo. Potem bi narisal avto in bi se odpravila v gozd.
Narisal bi debela drevesa in cesto. Drevesa bi podrla. Nato bi narisal helikopter in debla bi po zraku odpeljal na žago. Tam bi jih nažagal na plohe. Narisal bi suhe plohe. In nato bi v dedkovo hišo narisal novo pohištvo. Prenočil bi pri dedku in potem bi odšel domov. Tako bi dedka zelo razveselil.
Stane Grm
V skrinjici, ki je zaklenjena s ključkom, hranim čudodelni svinčnik. Kadar si kaj zaželim, primem v roke ta svinčnik, narišem in že imam. Narisala bom tudi zlat hlev in v njem belega konja. Kadar bom hotela iti v deželo skrivnosti in se igrati s palčki, bom sedla na konja in z njim odpotovala. Ko se bom utrudila, bom poklicala konja in bova šla domov. Narisala bom tudi vprego za konja, da bo vozil tudi starše.
Tanja Okoren
Imam svinčnik, ki pa ni navaden, ampak je čudežen. Našla sem ga v neki jami pri stari mami. Je fluorescenčno zelene barve. Ima obliko sekire. Stara mama mi je povedala, da ima zato obliko sekire, ker so imeli Indijanci ta svinčnik za bojno sekiro, ki so jo zakopavali. Z njim sem naredila vrtiljak zase in za sestro. Nikomur drugemu ga ne dam, da bi z njim risal. Sestra mi je nevoščljiva, a se tolaži s tem, ker tudi njej kaj narišem. Mami in ati sta skoraj onemela, ko sta videla, kaj lahko z njim narišem. V sobi imam polno čudovitih slik,ki sem jih narisala z njim. Sedaj
si bom narisala ponija in bom z njim odpeketala po cesti. Ker s svinčnikom veliko rišem, se je že malo obrabil. Ko bo čisto majhen, ga bom nesla nazaj v jamo in bom čakala, da bo spet zrasel.
Katja Podlogar
Moja želja je, da bi narisal s čarobnim svinčnikom hišico, kjer bi se lahko igrali. V njej bi tudi narisal kuhinjo in štedilnik, na katerem bi kuhal. Narisal bi še posode. Ko bi se otroci v hišici igrali, bi kuhali razne svoje jedi. Narisal bi še sobo in hodnik. V sobi bi narisal postelje in omaro. Potem bi narisal še krušno peč in zraven nje klop. Lepo bi se igrali v čudežni hišici.
Franci Starič
V predalu imam skrit čudodelni svinčnik. Z njim bom nekega dne narisal pekarno in prodajalno kruha. V prodajalno bom narisal prodajalce in v pekarno poleg mene še druge peke. Narisal bi tovornjake in šoferje, ki bi prevažali kruh in žemlje v druge kraje in mesta. Ko bi vse to narisal, bi svinčnik spet skril v predal in kadar bi bilo treba še kaj narisati, bi ga vzel spet ven.
Rajko Uhan
Neki starejši moški mi je podaril lep čudodelni svinčnik. Z njhn sem si narisala sintesizer in zdaj vsak dan igram nanj. Starši so me že spraševali, kje sem ga dobila, a jim ne povem. Lahko igram brez not. Melodijo najprej zapojem, potem pritiskam na tipke. Če pritisnem na napačno tipko, grem še enkrat od začetka. Zdaj, ko znam zelo dobro igrati na sintesizer, sem igrala na mnogih prireditvah in tudi že za svetovni pokal in tudi zmagala sem že mnogokrat.
Renata Tratar
ČUDEŽNO PERO
Nekoč bo živel učenec, ki bo imel čudežno pero. Učencu bo mie Mihec. Učiteljica bo zelo zadovoljna z njim. Vsakič, ko bo Pogledala njegovo nalogo, ga bo zelo pohvalila. Nekega dne pa
bo učiteljica napovedala, da bodo pisali čez dva dni kontrolno nalogo. Mihec se nanjo ne bo pripravljal, ker se bo zanašal na čudežno pero. Na veliko nesrečo pa se mu bo pero pokvarilo ravno en dan prej, preden bodo pisali. Celo naloge ne bo imel, zato bo doma in v šoli okregan. Mihec bo šel v trgovino in si bo kupil nalivno pero. Upal bo, da bo tudi to čudežno. V šoli bo reševal zelo težke naloge. Vsi drugi učenci bodo pisali bolje od njega, saj njegovo pero ne bo čudežno. V redovalnico bo dobil veliko eno in bo pred vsemi učenci ostal osramočen. Takrat bo sklenil, da se je bolje naučiti, kakor da se zanaša na čudežno pero.
Tomaž Vrabec
KADAR ODPOTUJEM Z DOMIŠLJIJO
Kadar odpotujem z domišljijo, se mi neverjetne stvari lahko zgodijo.
Če to kar med poukom storim, takrat se nič ne naučim.
Milka Kregelj
DOMIŠLJIJA
Če pride DOMIŠLJIJA pisatelju v glavo, takrat kar za zabavo knjigo napiše.
Če pa mu domišljija pobegne, knjigo napiše s težavo.
Milka Kregelj
LAŽI
To je bilo tistega leta, ko je imel pes teleta, ali je bilo še leto prej. Pa je stala konec vasi hiša; da se ne zlažem, tako je bila velika, kaj tako velika, še dosti večja, kakor samega presvetlega kralja pasji hlev. Bela je bila kakor ciganova srajca, streha ji je kazala rebra, pred hišo pa je bilo smeti, da se je do kolen vanje pogrezal, kdor je hotel k pragu.
Notri je živela baba, ta baba je imela hčer, pa že tako imenitno, da ji ni bilo para v vsej deželi in še v druge pol.
Ta hči je bila čudno bogata. Imela je veliko skrinjo, ta skrinja je bila zvrhano prazna same klene, žolte pšenice; in je imela poleg tri peharje fižolovih luščin, kolovrat brez koles, dva škafa brez obročev in ušes, in tri slamnate motike in Povrhu še šest petič starega denarja. Tako je bila bogata!
Ali bila je tudi pridna. Kadar je kuhala, seje gibčno sukala, da so lonci in sklede kar plesale okoli nje po ognjišču in po tleh in je bila kuhinja po vseh koteh polna črepinj in kaše.
In ni bila le bogata in pridna, tudi zala je bila. Kakor pravi pesem:
"Ima lica rdeča kakor purmanov vrat,
ima usta postrani kakor kapo soldat."
Zobe je imela kakor koza roge, konec nosu pa ji je sedela bradavica, o, bradavica debela kakor lešnik, in se ošabno šopirila.
Pa bolj kakor na bogastvo, na pridnost in na lepoto je bila ponosna na svoj jezik; nabrušen je bil kakor britev, dolg kakor kravji rep in noben jezični dohtar mu ni bil kos.
Snubci so prihajali v procesijah, pa to ni bilo čuda. A nobeden ji ni bil všeč, vsak se ji je zdel premalo zgovoren in preveč okoren in dala je razbobnati; "Drugemu ne grem za ženo kot tistemu, ki se bo znal tako meniti z mano, da mu porečem: "Lažeš!"
Živeli so tam blizu trije bratje, izmed njih sta starejša dva štela mlajšega za bedaka. Čuli so o deklini in kaj je dala razbobnati, pa sta starejša dva preudarjala med sabo: "Fanta sva od fare, glavo imava na pravem koncu, jezik nama teče kakor mlin, ni vrabec, da se enemu izmed naju posreči in dobiva v hišo bogato doto, pridne roke in žensko lepoto - kar poizkusiva!" Tako sta se menila, mlajši pa ju je poslušal in ni rekel nič.
Fran Milčinski
LAŽ
Mimo naše hiše vozijo rikše.
Na njih se peljejo Kitaj čki,
zmajčki, tolovajčki.
Gosposke kokoši se šopirijo v narodni noši.
Frizijske krave prevažajo ostanke lave.
Ko vidim
ta veliki plaz,
se mu pridružim še jaz.
Daniel Škarja
Jaz imam psa, ki se vozi s kolesom. Na kolo spleza po lestvi, Ima kolo BMX. Hodi tudi na tekmovanja. Enkrat se je tudi prevrnil.
Lojze Prijatelj
NAŠA KOKOŠ
Naša kokoš ima piščeta. Ta p išče ta imajo močne zobe. Vsi imajo močne rogove. Vsak dan jedo seno. Ti piščančki nimajo repa. Ime jim je Sultančki.
Jože Bartol]
NAŠA KOKOŠ JE MAMICA POSTALA
Naša kokoš je nekega dne postala pisana kakor mavrica. Odnesli smo jo k veterinarju in ta nam je povedal, da bo imela telička. To smo bili začudeni: "Od kdaj pa ima kura tele?" Čez nekaj dni pa smo res videli na dvorišču telička, ki je kokodakal.
Imel je dve glavi in eno nogo, namesto repa pa metlo. Na tisti nogi smo videli kanto za bencin in dve kolesi ter ročko za menjanje hitrosti.
Martina Tratar
nenavaden maček
Našemu mačku so začele odpadati dlake, zato smo šli z njim k zdravniku. Zdravnik je rekel, da bo muc čez tri dni skotil tri Piščančke. In res jih je skotil. Bili so puhci s tremi nogami. Z eno nogo so si pomagali pri jedi, z drugo pri igranju, tretjo pa so imeli za hojo. Ti piščančki so noč in dan mijavkali. Ko jih je maček zagledal, se jim je smejal. Po cele dneve jih je vodil po oosti in se z njimi bahal. Kar naprej je mahal z repom.
Vesna Lukek
Kura s petimi nogami
Naša kura ima pet nog: s prvo si pomaga, ko pije mleko,
2 drugo črva razreže in poje, s tretjo po zraku leti, s četrto po tleh hodi, s Peto pa si perje češe in uredi.
Franci KuselJ
Naše drevo je hodilo
Na našem vrtu je raslo drevo. Poleg vej je imelo tudi roke in glavo-kakor človek-ter je nekega dne začelo hoditi. Sprehajalo se Je okoli hiše in opazovalo mimoidoče. Mačka se mu je obešala P° rokah, po nogah pa ga je grizel pes. Ko je voda odtekala, se Je drevo pomirilo. Z drevesom sva se pogovarjala in igrala.
Nekega dne smo šli vsi člani naše družine na Madžarsko. Nazaj smo prišli čez dva dni. Drevo mi je reklo, da je bilo med
tem časom v gostilni. Reklo je, daje šlo na dva deci rdečega vina. Bilo je zelo pijano in se je majalo sem ter tja.
Nekega dne smo mislili drevesu odžagati vejo. Ni nam pustilo. Pokazalo nam je jezik, zbežalo v gozd in nikoli več se ni vrnilo. Jaz pa ga pogrešam, ker sva se igrala in sva se imela rada.
Uroš Uhan
NENAVADNI PLES
Ko sem šla ponoči v kuhinjo po čaj, ker sem bila žejna, sem imela kaj videti. Prižgana luč je plesala z mizo, ki je bila postavljena pokonci. Ura je vrtela kazalce kot nora. Sklede so plesale rockenrol. Radio je imel gumb na polno, da se je kar tresel. Ko sem prijela skodelico in si vanjo nalila čaja, mi je spodrsnilo, ker je olje, ki se je skrilo za omaro, spustilo na tla svojo mastno tekočino. Čudno se mi je zdelo, da so tla postala mehka in nisem padca čutila. Zaplesala sem proti postelji, spila čaj in zaspala.
Martina Tratar
BUNDA S ŠTIRIMI ROKAVI
Dobila sem tako bundo, ki ima štiri rokave. Bunda ima še oči, ušesa, usta in lase. Lase ima razkuštrane kakor slamo, ušesa pa ima velika kakor slon. Z rokavi si kuštra lase. Lahko jo obleče vsak človek, ker je raztegljiva.
Lidija Pajek
PALČEK Z VELIKIMI NOGAMI
Sem najmanjši človek na svetu. Kličejo me Palček. To ime sovražim. Ko ga kdo izgovori, mi začnejo rasti noge. Že zdaj moram obuti čevlje št. 45. Ko sem se rodila, sem že prvi dan zrasla za tri centimetre. Taka sem ostala do danes, noge pa so mi še rasle in so bile kmalu večje kot jaz. Ko so bile en centimeter večje od mene, so nehale rasti. Ko me večji ljudje včasih vprašajo,
kako so nastale tolikšne noge, jim ne odgovorim, ampak jih vprašam, kje naj dobim zdravilo, da bodo manjše. Nihče mi tega še ni odgovoril. Zdaj tudi vas sprašujem za takšno zdravilo. Če ga poznate, mi pišite na naslov:
Liska Rjavec Za levim potokom 215 68232 Šentrupert
Že vnaprej se vam zahvaljujem.
Živjo!
Lidija Medved
sanje
Ste kdaj sanjali o reki, ki tiho kakor stonoga potuje, s pisanim cvetjem na bregu, ki v njeni vodi Se ogleduje.
*n kako rečni veter v vejah vrb s vira,
*n kako včasih riba kakor srebrn list vzburka gladino izvira...
ko ste se prebudili, še vroči od spanja, vam je brž k zglavju Pogled pohitel:
biorda vam je reka ob njem pustila kak kamenček -ves okrogel in bel.
Boško Smačoski prevedel: Severin Šali
UGANKA
Saj mogoče veste
Ali pa tudi ne
Noč prinese jih za vse
Jaz pa bi se jim še čez dan predala
Enkrat so me spravile tudi v jok.
Milka Kregelj
SANJAM
Sanjam o roži,
ki že več let na trati cveti,
sanjam o trati,
ki se v svetlem soncu blešči.
Sanjam o morju,
ki je sinje modro kot nebo,
in o barki,
ki pluje čez vodo.
Sanjam o ptici,
ki čez širno nebo leti,
in o mravlji, ki si mravljišče gradi.
Lidija Medved
Sanjam,
da sem ROCK ZVEZDA. LASTOVKA,
ki prihaja na sever gradit gnezda. DIRKAČ FORMULE 1, tak kot Senna.
A ko se zjutraj iz sanj zbudim in v resnični svet odhitim, se zavem, da sem le otrok malih nog.
Daniel Škarja
SANJE
Sanjam,
da po zelenem travniku hitim, v čist potok se gledam in rože nabiram.
Sanjam,
da v gozdu sedim, ptičke poslušam, se počitnic veselim.
Martina Tratar.
SANJAM
Danes sanjam,
sem šla v deželo Direndaj. Tam je super, t° ni kaj,
a vseeno bom prišla nazaj.
Renata Tratar
O ČEM BI RADA SANJALA
Rada bi sanjala o čudežni deželi,
kjer rastejo namesto korenčka sladoledi,
namesto rož lizike
in namesto zelenjave čokoladne mrvice.
Milka Kregelj
LEPE SANJE
Nekoč se mi je sanjalo, da sem prišla iz Amerike v osnovno šolo Šentrupert. Učenci na tej šoli mi najprej niso zaupali, nato pa so vsi počasi začeli postajati moji prijatelji. V Ameriki sem poznala poznane pevce, ki so bili moji prijatelji. New kids on the block. Te sem večkrat pripeljala v Slovenijo. Z N.K.O.T.B. sem nastopala tudi na koncertih, z njimi sem zapela precej pesmi, a predvsem tiste, ki so mi všeč. Naš razred sem peljala na končni izlet v Ameriko. Z nami so bili tudi fantje iz N.K.O.T.B.. Ogledali smo si kip Svobode, Disneyland. Slikali smo se tudi s slavno Miki miško. Ko sem zjutraj hotela prijeti, še čisto v sanjah, Miki-miško, sem otipala le blazino. Bila sem kar razočarana, ker sanje niso bile resnične.
Mateja Gorenc
KAM ME ODPELJEJO SANJE
Sanje me odpeljejo v različne dežele. Najbolj mi je všeč, če me odpeljejo v čudežni svet, kjer je narava drugačna od naše. Je bolj čista in v njej ni avtomobilov. Tam rastejo rasthne v čistem okolju in rože imajo skoraj zlato rumene cvetove.
Tanja Okoren
O OEM SE BOJIM SANJATI
Če včasih gledam kakšen grozen film, se zelo bojim, da bi se mi kaj podobnega sanjalo. Zato raje ne gledam groznih filmov pa tudi mami me ne pusti.
Tanja Okoren
Sanje so čarobni svet spanja. Včasih so grozne in so kot mora. Zjutraj pa se tiho prebudiš in lepe sanje se zbrišejo.
Maja Povše
O ČEM BI ŽELELA SANJATI
Jaz si želim sanjati o lepih oblekah. Vsaj v sanjah bi hodila po odru in se vrtela v lepi obleki. Vedno si želim, da bi to sanjala, pa mi ne uspe. Preden zaspim, imam vse lepe sanje že v mislih. Zaprem oči in čakam, a mi nikoli ne uspe, da bi se tiste lepe misli nadaljevale v sanjah, ko bi spala.
Maja Povše
kam me odpeljejo sanje
Sanje me odpeljejo v kraljestvo, kjer domujejo samo lepe in dobre reči. Tam je še čista narava, tam ni tovarn, tam je mir in tam so vsi ljudje prijatelji. V to kraljestvo res lahko pridemo samo v mislih.
Katja Podlogar
lepe sanje
Nekoč sem sanjala, da sem očija premagala v šahu. Najprej sem pripravila vse figure, potem pa sva začela. Že na začetku sem mu zablokirala kralja in tako sem zmagala.
Vprašal me je, kaj si želim, ker sem ga premagala. Rekla sem mu, da si želim sintesizer, ker si ga res že dolgo želim. Kupil mi ga je in potem sem vse dneve igrala nanj. A žal le v sanjah. Take Sanje so zelo lepe. Ko bi bile vsaj resnične!
Renata Tratar
Sanjam, da sem ptica, ki ima peruti, ki lahko leta, ki daljave sluti.
Sanjam, da sem človek, mrtev, brez spomina, da je pokopana davna bolečina.
pesnica Berta Golob
SEN JESENSKE NOČI
Vso noč so utrinki se iskrili v sanje, žarele zvezde, kozmični svetovi, sijala Zemlja v svetli je prenovi, izginile prepadne in kotanje.
Nobene sence, da luči nam zmoti, nobenih lažnih miljnikov ob poti.
Po krogih med prijaznimi planeti nosila Zemlja me je v sanjski kraj, skrivnostna Zemlja, kot začaram gaj; Začelo spet vse burno je živeti -ljudje, rastline in požgano drevje, in blage sape pihajo v vejevje.
O te noči jesenske svetli snovi!
Spet vse razdalje si gredo naproti, razblinja se temine mračna moč, obetajo se jutra v zarji novi!
Tako gre pesnik po večerni poti, mu take sanje tke jesenska noč!
pesnik Severin Šali
ZA VSE LEPO
Prebrala sem vaše Preproste besede-POZDRAVLJENO, ZELENO DREVO-in sem si rekla, kako se bodo tudi vam nemara Uresničile sanje...
Tudi jaz sem drugovala z domišljijo. Enkrat in stokrat.
Oh, kako sem si v mladih letih želela, da bi se popeljala s kolesom! To pa je bila takrat zame nedosegljiva želja, saj je bilo kolo drago. Za prvo plačo, ki sem jo dobila kot učiteljica - bilo je pred drugo svetovno vojno - pa sem si kupila kolo. In potem je šlo po dolgi cesti naprej in po hribu navzgor in po klancu navzdol.
Joj, kaj bi dala, da bi se popeljala na motorju! - in zgodilo Se je - bilo je enkratno, nepozabno, kilometri na cesti so minevali, veter se je podil okoli mojih las in obraza. Užila sem veliko radosti gibanja.
V časih, ko sem bila jaz v vaših letih, so ljudje vzletali, seveda so bili redki, nad Zemljo Zemljico z balonom. Od tam So gledali pod seboj širni svet. Kako sem jim zavidala! Pri belem dnevu sem sanjala, da se bom popeljala z letalom -enkrat zares - če se že ne bom z balonom. In želja se mi je Uresničila, vozila sem se v letalih nad to lepo, radodarno Zemljico, na sever, na jug, na vzhod in zahod.
Kdo ni sanjal - tudi jaz nisem bila izjema - kako se vozim v evtomobilu. In tudi ta želja se mi je uresničila. Vozila sem se v evtomobilih in tudi sama sem vozila avto, dostikrat z veliko hitrostjo.
Nazadnje pa moram zapeti hvalo tudi svojim nogam, ki so stregle mojim sanjam in živim željam po potepanjih in Potovanjih. Hodila sem po mestih in vaseh, po cestah in blicah, po dolinah in hribih navzgor in navzdol, ob potokih, °b jezerih, ob rekah, z nahrbtnikom na rami ...
Za vse lepo in zanimivo, kar sem užila s svojimi nogami ' nožicami, bi jih morala vsak večer pobožati.
Jaz pa vam želim:
Kamorkoli vas bo že pot pripeljala, poiščite dom, ki ste zapustili,
tudi mravlja najde pot do mravljišča in čebela pot do svojega čebelnjaka.
pisateljica Branka Jurca
WM
NAJPREJ
Torej, otroci, najprej prosim aplavz za drevo!
Tri stoletja se upira suši in ga noben vihar ne zruši.
Prav danes ima tristo let, pa je zjutraj vzbrstelo spet.
Aplavz za travo, ki zeleni, in za češnjo, ki rumeni!
Aplavz za pridno mravljo, aplavz soncu, ki je zgodaj vstalo! Nazadnje aplavz za gnezdo vrh breze in enega krepkega kar tako -brez zveze!
Zvonimir Balog prevedel Franci Zagoričnik
najprej
Nadaljevanje pesmi
APLAVZ ZA DREVO
nato pa še aplavz:
-	za strašilo, ki v pšenici stoji in ptice s polja podi.
Renata Tratar
-	za sestrico Manco, ki jeziček vrti in se smeji. Kadar jo užalim, pa se razjezi.
Kaya Podlogar
~ gumitvistu, ki nas razvedri in razveseli.
Katja Podlogar
za gozd, ki ob cesti stoji.
Čeprav se izpušnih plinov boji, vseeno vsako pomlad vzbrsti.
Martina Tratar
za sončno pomlad,
ker cvetlice na travi zasadi
in češnjo z belo obleko razveseli.
Martina Tratar
za čebelico, ki vse sončne dni nabira med za vse dobre ljudi.
Kdor ga uživa, prehlada ne dobi.
Mateja Gorenc
za češnjo, ki spomladi cveti, in mucku, ki pod njo spi.
Rajko Uhan
za tovarišico, kadar nam da petico. Franci Medved
za dobre plesalce in plesalke, ki se na odru vrtijo kot vrtavke.
Vesna Lukek
za čebelo, ki na cvetu brenči, nam med naredi.
Darja Gričar
za pridnega učenca, ki se rad uči; za našo muco, ki vsak dan miši lovi; zaploskajmo še vetru, ki se čez griče podi, nas poleti hladi.
Milka Kregelj
za kukavico, ki nam spomladi leta šteje. Slavi KuselJ
za pomlad, ki se je ptički razveselijo in nam zažvrgolijo.
Uroš Uhan
za kukavico, ki prinaša pomlad.
Boštjan Šega
za zlato sonce, ki nas zjutraj zbudi. Gregor Jaklič
pomladi, ki brezo ozeleni.
Lojze Prijatelj
za tovarišico, ki otroke uči, kje je Tajska, Kitajska, Amerika,
Vatikan in Afganistan, koliko je 2 in 3.
Daniel Škarja
mwb
MLADOST MED GORAMI
Moj rojstni kraj je Zakojca v Slovenskem primorju.
Če bi radi vedeli, kje je to, poglejte na zemljevid. Poiščite izliv Soče v morje, pojdite ob nji navzgor mimo Gorice do Mosta, nato še majčkeno malo ob Idrijci do Bače, ki priteka iz Baške grape. Dolina je ponekod tako ozka, da je na njenem dnu komaj prostora za spenjeno rečico, cesta in železnica sta se morali zagristi v breg. Pobočje je na obeh straneh tako strmo, da se "med hojo navkreber lahko grizeš v kolena", kot sem nekoč zapisal. Od Hudajužne proti vzhodu se dviga Kojca, ki je vsa zelena, od vznožja do vrha pokrita s senožetmi in gozdovi.
Po tem hribu je dobila ime moja rojstna vas, ki leži precej visoko na njegovem obronku. Hiše so raztresene, kakor da jih je kak potepuh izgubil iz svoje raztrgane torbe. Od prve do zadnje je v breg skoraj uro hoda. Vmes so borna polja in sadovnjaki, vas oklepajo pašniki, senožeti in gozdovi. In Zopet gozdovi.
Da povem po resnici, moje rojstne koče ni več. Oče in mati sta gostovala v sosedovi bajti, ko sem prvič pogledal v svet. Ta je bila lesena s tako majhnimi okni, da bi komaj vtaknil glavo skozi zid. Od nje so ostali le zidani temelji, ki jih obrašča zelenje. Ko mi je bilo kaka tri leta, smo se preselili v hišo, ki jo je moj ded kupil na dražbi.
France Bevk
moje otrošvo med dolenjskimi griči
Moj rojstni kraj je Kranj na Gorenjskem. Ko sem bil majhen, smo živeli v majhni zidani hiši, poleg nje pa je stala lesena drvarnica. Za našo hišico pa je tekla reka Sava. Ko sem imel kakih pet let, smo se preselili v Šentrupert. Hišo, v kateri živim, sta gradila moj oče in mati in tisti čas, ko ju ni bilo, je nas otroke pazila babica. Naša hiša stoji na robu naselja. V njej imam svojo sobo in vse, kar rabim.
Naš kraj je obdan z griči, ki so porasli z vinsko trto. Po dolini pa teče potok Bistrica. V njem so še ribe. Imamo tudi vinograd, poleg njega pa še velik sadovnjak, ki je primeren za mojo najljubšo igro. To pa je plezanje na drevo. Z bratom Tomažem sva si naredila tudi opazovalnico, od koder opazujeva divje zajce in srne. Tudi na svojega zvestega kuža Bena ne smem pozabiti. Imamo tudi veliko zajčkov, ki jih redi moja sestra Janja.
V tem kraju bom gotovo živel še do konca osnovne šole, kako pa bo potem, pa še ne vem.
Marko Brcar
Moji starši, babica, brat in jaz živimo v Šentrupertu. Živimo v hiši, ki ni velika, a je vendar dovolj za vse. Oče in mati sta zaposlena v Trebnjem. Starejši brat hodi v srednjo zdravstveno šolo. Jaz pa nisem najboljši učenec, čeprav se trudim, da bi bil boljši, kot sem zdaj. Nikoli ne bom pozabil, kako je bilo, ko sem vzel motor starejšega brata in se vozil. Ko sem bil tepen, me je izučilo, da še nisem dovolj velik za vožnjo z motorjem. Zelo rad berem mladinske knjige, posebno iz zbirke 5 prijateljev.
Moj brat si je že izbral poklic, jaz pa si bom mogoče izbral trgovsko šolo ali kaj podobnega.
Gregor Jaklič
Živim med vinogradi v zaselku Ostrež. Ker živimo na samem, imam malo prijateljev. Večkrat nas obiščejo sorodniki. Z bratranci se lovimo, skrivamo in žogamo. Ker stoji moj dom na hribčku, imamo lep razgled. Če je lepo vreme, lahko vidimo celo Snežnik. Imamo manjšo kmetijo, zato moram večkrat pomagati pri lažjih kmečkih opravilih. Spomladi moram po vinogradu pobirati obrezano trto. Poleti na travniku kosimo in sušimo seno. Takrat je zelo veliko dela, zato moram pomagati, kolikor je v mojih močeh. Še več dela pa imamo jeseni, ker pospravljamo pridelke s polj in iz vinogradov. Pozimi pa je več prostega časa; kadar je sneg, se zelo rad sankam in smučam. Čeprav moram delati, sem vesel in srečen, da živim na kmetih in ne bi menjal za kakšen drug kraj.
Lojze Prijatelj
Moj domači kraj je Brinje pod Veselo goro. Skozi te kraje pelje veliko cest. Na bližnjih hribčkih je precej vinogradov, polja in kmetije. V bližini naše hiše so tudi kapelice, ki so postavljene.
kot bi jih s fračo nastrelil. To je Križev pot. Naša hiša ima nadstrešek za zajčnico in pasjo uto z ograjo. V družini smo trije: oči, mami in jaz. Mimo naše hiše se vije potoček Busnik. Ob njem se veliko igram z malo sestrično Marijo ali Mico, kot jo kličem. Izmisliva si različne igrice. Na manjši potoček, ki se izliva v Busnik, sva naredila iz kamenja mostičke, ga preuredila v Podzemni tok, naredila večji padec in nato še označila pot za turiste. Poplava nama ga je žal uničila. Morda bova naredila kaj novega ali pa si bova izmislila kaj drugega. Našemu psu je ime Kastor. Rad se igra. Zna pa biti zelo hud. Na potrebo ga spuščam trikrat na dan. Poleti se hodi hladit v potoček, pozimi pa se trese v uti. Jaz bi želel postati splošni zdravnik, ker rad pomagam ljudem, če so bolni. Prav tako rad prebiram knjige, ki govorijo o zdravju. Vem, da bom lahko postal zdravnik le pod tem pogojem, če bom še naprej rad hodil v šolo in če bom veliko bral.
Daniel Škarja
Stanujem na Ravniku. Ko pridete do Šentruperta, pojdite do Skrljevega in tam pojdite čez potok Busnik. Ko pridete do drugega velikega hriba, zavijte na levo in pri drugi hiši se ustavite. To je haša hiša. Čeprav smo na samem, mi navadno ni dolgčas, saj ^e večkrat kdo obišče. Dogovorili smo se: Tomaž, moj brat in jnz, da bomo šli s kolesom na Zaloko. Ko smo prišli na Zaloko, smo se ustavili pri neki češnji. Nekaj časa smo se pogovarjali, Potem pa smo odšli vsi skupaj domov. Brat Ivo pa je začel še bolj Vrteti, jaz pa tudi. Tomaž ni upal pritisniti na zavore, ker bi lahko Pudel. Tomaž je vpil, naj se umaknem. Jaz sem se umikal, kolikor Sem se mogel. Traktorist, ki se nam je bližal, je na srečo hitro zavil na mejo in midva sva se rešila nevarnosti. Ko smo prišli do hiše, se je Tomaž smejal kot klovn.
Uroš Uhan
Živim v Škrljevem pod istoimenskim gradom, ki je zelo star, Vendar v njem še prebiva nekaj ljudi. Včasih greva s sestrico vanj raziskujeva. Naša družina šteje pet ljudi. To so ati, mami, ’hama, moja sestra Petra in jaz. Mami si zelo želi še enega Majhnega otroka. Imamo tudi majhnega psa Mikija. Kadar se loviva, mi tudi kaj raztrga. V bližini Škrljevega je tudi gozd, zato
greva tja s sestro pogosto na sprehod. Vzameva tudi Mikija. Miki je zelo srečen pri nas, saj ga imamo vsi zelo radi.
Tomaž Vrabec
Moj domači kraj je Trstenik. To je zame zelo lep kraj. V bližini naše hiše je velik, lep gozd. Poleti in v jeseni rada hodim vanj po gobe. Velikokrat jih naberem. Imam sestro Damjano, ki jo imam zelo rada, čeprav mi velikokrat nagaja. Jaz jo velikokrat kaj hecam. Zelo rada hodim v šolo. Tudi berem rada. V šoli imamo knjižnico, v kateri si sposodim veliko knjig. Zato mi nikoli ni dolgčas.
Darja Gričar
Poleg osnovne šole obiskujem tudi glasbeno šolo, kjer igram klavir. Živim v vasi Roženberk, ki je v dolini. V tej dolini so tudi druge vasi, ki so od nas malo oddaljene. Dolina je znana po tem, da so se včasih tu vrteli kar štirje mlini. Tudi pri nas ga imamo. Živimo v novi hiši in nas je pet: mami, oči, starejša sestra, jaz in starejši stric. Tudi stara hiša še stoji in ob njej mlin na potoku Kostanjščica. Naš mlin še deluje na vodni pogon. Voda teče na kolo, ki se zavrti in požene kamen, le-ta pa zdrobi žito v moko. Okoli hiše tečeta kar dva potoka: Kostanjščica in Globoščica. Ta dva potoka znam kar dobro izkoristiti. Poleti, ko je vroče, hodim po vodi in se hladim. Pozimi pa, ko voda zaledeni, se po ledu drsam. Največkrat se drsam s prijatelji iz vasi. Moja soseda Petra, ki hodi že naprej v šolo, ima drsalke. Nekoč sem imela nesrečo. Led ni bil zadosti debel, čeprav se je Petra drsala z drsalkami, jaz pa brez njih. Ker pa imajo drsalke spodaj rezilo, je Petra led malo prerezala. Jaz pa tega nisem vedela, ko sem se začela drsati. Led se je vdrl in padla sem v vodo. Vsa mokra do kolen sem se skobacala iz vode in odšla v hišo. Ker pa sem se hitro preoblekla, na srečo nisem zbolela. Okoli mlina se tudi igram, ampak samo ob eni strani. Na drugi strani si ne upam, kajti tam so čebele. Včasih so imeli veliko medu, a sedaj, ko je stric, ki je čebele negoval, star, se čebele obnavljajo same. Zato nimamo medu. Našo vas oklepajo travniki in gozdovi. V gozd rada hodim po gobe in druge gozdne sadeže. Pri nas imamo tudi živali: krave, pujske, kokoši in muce. Krave krmi stric, pujske mami, kokoši vsi. a mucke jaz. Čez dan sem veliko zunaj, a nekaj časa porabim tudi
za učenje in igranje na klavir. Ko bom končala osnovno šolo, mislim, da se bom vpisala na zdravstveno šolo.
Milka Kregelj
V družini nas je sedem: mami, dve sestri, babica, dedek in jaz. Mojima sestrama je ime Mari in Tatjana. Mari je stara devet let in hodi v četrti razred, Tatjana pa hodi v drugi letnik zdravstvene šole.
Med počitnicami pomagam doma pri delu. Kadar je zelo vroče, se hodimo s sestrama in z bratrancem kopat v potok Bistrica. Rada grem na počitnice k bratrancu. Z bratrancem igrava na računalnik, gledava televizijo, s teto pa gremo včasih tudi v Šmarješke Tophce.
Pozimi najraje berem knjige Franceta Bevka in se grejem na topli peči. Večkrat sanjarim o frizerskem poklicu.
Slavi KuselJ
Doma sem v Šentrupertu, ki leži v dolini. Kamor se obrnem, so sami hribi in na njih hiše. Imamo staro hišo, delamo pa novo. Ker je stara že slaba, smo se že preselili v jiovo, čeprav še ni dokončana. Počasi jo gradimo naprej. Imam še sestrico Melito, mamico Faniko, očija Jožeta in staro mamo Marijo. Ona je bolna. Melita je stara 13 let in obiskuje sedmi razred. Mamica je stara 32 let in ni nikjer zaposlena. Ukvarja se s kmetijstvom. Oči je star 40 let, zaposlen je v tovarni Trimo v Trebnjem.
Rada berem knjige, ki so zanimive. Večkrat sanjam o različnih poklicih. Rada bi bila trgovka ali učiteljica prvega razreda. Čeprav že hodim v peti razred, se še vseeno rada igram. Ker teče zraven naše hiše potok Bistrica, se grem kdaj igrat k potoku. Igram se tudi s prijateljicami ali s sestričnami, če pridejo k meni na obisk.
Vesna Lukek
Kraj, iz katerega prihajam, se imenuje Bistrica. V vasi so nekatere znamenitosti. To so: valjčni mlin, kozolec toplar in stara kovačnica. Vas šteje okoli 35 hiš. Skozi vas počasi teče potok Bistrica. Na eni strani potoka imamo samo polja in travnike, na drugi pa hiše. Blizu imamo tudi avtobusno in železniško postajo. Naša družina šteje štiri člane. To smo sestra Vesna, ki obiskuje
drugi razred, oče, mama ter jaz. Živimo v novi hiši. Skozi okno svoje sobe vidim hrib, ki mu vaščani pravimo Raber. Tam vsako leto za prvi maj in o kresu zakurimo kres. S hriba je prekrasen razgled. Ravno zaradi tega hriba sem bila v času vojne vsa iz sebe. Spominjam se večera 29.junija lani. Bila je sobota, ura pa je bila 8.4o, ko po radiu zaslišim obvestilo, da Grujevič grozi, da bo zažgal vojaško skladišče bencina. Hitro sem zložila nekaj svojih stvari in gledala proti hribu, kdaj bo začel goreti. Odšli smo v Trebnje k sorodnikom, kjer sem jaz ostala, dokler niso oficirja odpeljali v Čačak. Starši so se vrnili domov. Bala sem se za svoje živali in za prijatelje, da jih ne bom nikoli več videla. Tako sem precej dni lanskih počitnic preživela v velikem strahu. Mislim, da se to ne bo nikoli več ponovilo.
Ta dogodek mi bo ostal v žalostnem spominu.
Lidija Pajek
Star sem 11 let. Naša družina je velika. Imam mlajšega brata Bojana in starejši sestri Melito in Damjano. Zelo sem vesel, ker se ati in mami ne prepirata. Vsi v naši veliki družini se lepo razumemo. Imamo majhno kmetijo. Jaz zelo rad delam na kmetiji. Delamo nov hlev, ker v starem ni več dovolj prostora. Imamo tri krave in dva telička, ki sta prav živahna. Najraje imam poletje, ker takrat s traktorjem kosim in mešam seno. Zelo sem vesel, ker mi ati to delo zaupa.
Janez Bartol]
Star sem 12 let. Živim na Vrhu pri Šentrupertu, naša hišna številka je 7. Imamo dve hiši - novo in staro. V novi hiši že spimo in kuhamo. V kleti imamo jabolka, v drvarnici pa drva. Očetu je ime Ludvik, mamici Fani, stari mami Milka, sestri Silva in bratu Aleš. Zame je največji užitek, če greva z atkom orat. To delo pa je včasih tudi nevarno. Nekega dne, ko sva orala in je ati dvignil plug, je prišla roka h kabini, plug se je dvignil h kabini in mi je snelo noht. Od takrat sem bolj previden, kadar delam kaj s traktorjem.
Jože Bartol)
Doma sem z Vrha. Naša hiša stoji ob cesti. Ob hiši pa stoji tudi delavnica. Velik zelen vrt blizu hiše je prostor za moje igre. Najraje se igram s psom. Skrb za našo živino, delo v delavnici
ter druge delo, vse to mi vzame veliko prostega časa. Tudi za učenje in domače naloge nimam veliko časa. Imam sestro, mamico in atka. Naša družina želi s skupnimi močmi doseči cilje, ki si jih zastavimo. Zelo rad delam v delavnici, kjer dela moj ati kljuke za prikolice pri avtomobilih. Ko pridejo k atku stranke, me pohvalijo, zato imam še večje veselje do tega dela.
Marjan Bartol)
Doma sem na Vrhu pri Šentrupertu. Mi živimo na samem, v zaselku, ki se imenuje Pužmanca. Ob hiši je kozolec. Tam se odvijajo moje najlepše igre. Na ta prostor pa me veže tudi drugačen spomin. V jeseni, ko smo pri nas pobirali sadje, je bilo po tleh mokro. Nabrali smo polno prikolico sadja in ati ga je odpeljal domov. Ker je bila pot mokra, je traktor zakopal in jaz, ki sem bil na prikolici, sem padel pod traktor. Ati ni mogel hitro ustaviti in traktor me je s sprednjimi kolesi povozil po nogah. Ko je ati Ustavil, sem se pobral in šel v hišo. Takrat sem imel veliko srečo, ker če bi me traktor povozil po trebuhu, bi lahko umrl. Tako pa na srečo nisem bil veliko poškodovan. Pravzaprav sem se le bolj ustrašil.
Toni CugelJ
Doma sem na Homu. Imamo srednje veliko kmetijo. Imamo osem glav živine, kure, psa, prašiče in mačke. Ker je pes skakal za kurami in grizel ljudi, ga bomo morali dati ubiti. S sestro Ireno greva v jeseni rada v vinograd pobrat zadnje grozdje. Tudi lani sva šla in sva ga jedla in dajala v košarico. Ker pa je bilo tudi nekaj gnilega, sva ga morala očistiti. Prešah ga nismo nič, ker ga je bilo malo zaradi pozebe in toče. Jaz rad trgam grozdje. Včasih z Ireno tekmujeva, kdo bo nabral več grozdja. Zato se mi je enkrat grozdje raztreslo, a sem ga hitro pobral. Ko je prišel ati, je bil hud.
Imamo veliko gozda. Večina je bukovega in hrastovega. Veliko gozda je takega, da ne more ati priti do lesa s traktorjem tja, kamor bi rad prišel.
Kadar pospravljamo seno, moram kar precej delati. Včasih pa se s sestrico stepeva ah skregava, potem pa sem jaz vsega kriv, ker sem večji.
Stane Grm
Ime sem dobil po očetu. Živim v simpatični vasici Draga. To vas preseka potok Bistrica. Čez potok so vsi vaščani pred kratkim zgradili trden most, zraven njega pa še leseno brv. Rad imam živali in rastline. Spomladi nabiram razne vrste cvetic, najraje pa zvončke. Poleti so ob večerih vaški otroci zelo radi igramo skrivalnice. Za vasjo se razprostira gozd, ki ga imenujemo Gobca. To ime so vaščani dali zato.ker v njem zelo rade rastejo gobe. Otroci jih poleti nabiramo. Ta pokrajina mi je zelo všeč, ker tu še ni onesnažen zrak.
V šolo vozi oče mene in mojega strejšega brata Srečka, ko pelje mleko. Nad vasjo se dviga hrib, ki ga imenujejo Zadraga. Tam imajo vaščani vinograde. Tudi midva z bratom delava v vinogradu. Tudi na vrhu Zadrage je gozd. Po trgatvi greva z bratom pogledat, če je kak grozd ostal za naju.
Franci Medved
Živim v Brinju pri Šentrupertu. Imamo svojo hišo, poleg nje pa stoji še hlev. V hlevu imamo pet krav in enega telička. Poleg hleva imamo še svinjak za svinje. Imamo pet svinj in enega merjasca. Letos sta imeli dve mlade, ena krava pa bo imela telička. Imeli smo še konja in žrebička. Na žalost smo ju prodali. Moj ati dela za gozdno gospodarstvo, mami pa je doma, saj ne more hoditi v službo, ker imamo toliko živine.
Imamo dva traktorja, s katerima delamo na poljih. Poleti tudi jaz pomagam pri delu. S traktorjem premešam seno in ko je suho, ga zgrabim v redi, da ga lahko ati z nakladalko pobere. Zdaj bomo kupili molzni stroj. Mleko nosimo v mlekarno.
Franci Starič
Star sem 11 let, živim v Šentrupertu. Če hočete videti, kje je to, poglejte na zemljevid in pojdite od Ljubljane proti Novemu mestu. Iz Trebnjega je do Šentruperta 12 kilometrov. Naša hiša stoji na začetku vasi. V njej živim s starši, sestro in staro mamo. Hodim v osnovno šolo, ki je le malo oddaljena od mojega doma. Žal mi je, ker nimam več starega ata. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin novoletno jutro, ko mi je umrl. Še zdaj večkrat gledam njegove slike. Bil je dober zame. Že za prvi rojstni dan mi je podaril lepo zapečeno štruco kruha. Za drugi in za tretji rojstni dan pa mi je naredil pleteno srce.
Že zdaj večkrat pomagam mami v kuhinji peči kruh, kekse in razna peciva. Takrat se še posebej spominjava starega ata.
Rajko Uhan
Živim v vasici Škrljevo. Mami mi je povedala, da se naša vas imenuje Škrljevo zato, ker je na samih kamnih - škrljavcih. Prebivalci Škrljevega delajo na kmetijah, iz nekaterih družin pa hodijo posamezni člani tudi v službo. Jaz živim na robu Škrljevega številka 6. Imam sestro Mileno, brata Petra in Mirka. Vsi so starejši od mene. Imamo kmetijo. Najraje se ukvarjam z muckom Bučkom in s psom Pikijem. Pred kratkim smo dobili teličko. Ta bi pa skoraj poginila, ker se je v trebušni votlini krave napila preveč vode. Sedaj pa je živahna in vesela. Ime sem ji dala Miška. Letos bo imela še ena krava telička.
Damjana Breznikar
Ime mi je Jasmina. Prej smo živeli v Kamnju pri Šentrupertu, letos pa smo se presehli na Mirno. Še vedno hodim v šolo Šentrupert. Velikokrat gremo še v Kamnje pogledat staro mamo. Velikokrat, ko gre brat Denis v vrtec ali v malo šolo, ga počakam. Na Mirni živijo veseli otroci. Imam veliko prijateljev. Včasih, kadar ni dežja, se gremo igrat. Večkrat se igramo med dvema ognjema, včasih pa se gremo skrivat, lovit, vozit s kolesom ali pa črnega moža. Doma sem čisto na vrhu bloka. Kadar moram iti v klet ali pa če nesem smeti v kontejner, mi je kar težko, ker moram Prehoditi toliko stopnic. Ko sem stanovala še v vasi, sem samo iz hiše stopila in že sem bila na travi, zato še zdaj pogrešam Kamnje pri Šentrupertu.
Jasmina Gorenc
Ime mi je Mateja. Stara sem 11 let. Imam še sestro Maričko, ki je stara 14 let. Moji mamici je ime Janja, atku pa Anton. Živimo v novem naselju ob robu Šentruperta. Imamo svojo hišo. Pred kratkim smo pred njo položili asfalt. Večkrat vzamem flavto in zaigram s sestro Maričko, ki igra klavir, kako prijetno skladbico.
Ko smo praznovali novo leto 1991, sva s sestro dobili veliko darilo; mami in ati sta nama namreč povedala, da bova dobila bratca ali sestrico. Bili sva zelo veseli. In končno je prišel dan.
ko je ati odpeljal mami v porodnišnico. Še tisti dan smo jo šli obiskat. Rekla je, da ji je zelo dolgčas. Kmalu smo odšli domov. Doma pa se mi je zdelo kar nekam prazno, ko ni bilo mamice. Drugi dan je ati odšel v službo, midve s sestro pa sva ostali doma - počitnice so bile. Ko sva vstali, sva najprej klicali v porodišnico, a kot za nalašč nisva dobili zveze. Čez nekaj časa sva odnehali in šli zajtrkovat. Ravno ko sva jedli, pa je zazvonil telefon. Sestra je stekla in dvignila slušalko; bila je atkova sestrična. Povedala nama je, da sva dobili sestrico. Bili sva zelo veseli, da sva skočili skoraj do stropa. Popoldne smo šli mami obiskat. Bila nas je vesela.
Ko je mami prišla domov, je sestrica Ana spala in še kar spala. Jaz pa sem nestrpno pričakovala, kdaj se bo zbudila.
Sedaj pa je Ana že tako velika, da je prav živahna punčka. Imam je zelo rada.
Mateja Gorenc
Doma sem med dolenjskimi griči. Morda so nastali tako, da je velikan hodil po ravnini z velikimi čevlji in se mu je vdiralo v zemljo in zato so morda nastale kotanje. Imam očeta Romana, mamo Rozi in sestro Manco, ki jo imam najraje. Stara je štiri leta in je zelo simpatična. Včasih je zelo poredna. Malokdaj se zgodi, da je pridna. Kadar je poredna, ji pravim Gorila, če pa je pridna, ji pravim Mika. Nobeno od teh imen ji ni po volji, zato je najbolje, da ji rečem kar Manca. Čeprav živim na kmetih, nimamo kmetije, imamo pa psa Tačka in zajčke. Blizu mojega doma je na hribčku doma moja stara mama. Poleti grem k njej na počitnice. Takrat moram tudi jaz pomagati delati, ker pri njih pa imajo kar veliko kmetijo. Pozimi je pri nas zelo lepo. Hodimo se sankat na grič, ki se imenuje Griče. Tam se sankamo vsi vaški otroci. Spomnim se, kako sva se s sestrično sankali v Gričih. Nekaj časa sva se sankali skupaj, potem pa sem Mojco porinila, da je šla sama. Zapeljala je čez kamen in se zarila v sneg. Vsi smo tekli za njo, ker smo se ustrašili. Mojci ni bilo nič hudega, a tisti dan se ni hotela več sankati. Jezna sem odšla domov, ker sem vedela, da me bo Mojca zatožila.
Med našimi dolenjskimi griči mi je zelo lepo in zdaj mishm, da se ne bom preselila nikamor drugam.
Katja Podlogar
Moj rojstni kraj je na lepem dolenjskem gričku, ki se imenuje Vesela gora. Vas na Veseli gori se imenuje Brinje. Sredi tega grička je naša hiša. Na levi strani hiše stoji velika baročna cerkev, na desni strani pa grad. V njem sta kmečki in čebelarski muzej.
V	poletnem času imamo veliko obiskovalcev. V naši hiši živijo tudi atkovi starši. Imam leto mlajšo sestrico in bratca, ki še ni star eno leto in se najraje tišči mamice. Imam že veliko učenja. Rada tudi berem. V prostem času rada priskočim na pomoč k delu, ki ga opravljajo starši na poljih, travnikih ali v hlevu. Razmišljam tudi že o poklicu. Rada bi postala šivilja. Vem, daje to še daleč in je veliko odvisno tudi od tega, kako uspešno bom naredila še ostale razrede osnovne šole.
Andreja Lampret
Živim v vasici Draga, kjer so doma veseli ljudje. Moji mamici Je ime Milena, atku pa Stane. Imam brata Stanija, ki mi včasih dela družbo. Zelo rada hodim po mleko k sosedovi teti Angelci, ker mi reče, da sem najbolj mirna in pridna deklica.
Nekega dne, ko sem prišla iz šole, mi je mamica rekla, da so nie vaški otroci povabili k novi igri. Hitro sem se preoblekla, naredila nalogo in pojedla kosilo. Nato sem stekla na vas, a tam ni bilo nobenega otroka. Teta Slavka - prijateljičina mami - mi je povedala, da so odšli otroci na travnik. Šla sem tja in ko so nie zagledali, so me na ves glas poklicali. Rekli so, da se grejo igro baseball. Te igre se nisem šla še nikoli. Prijatelji so rekli, da nie bodo naučili. Sprva mi ni šlo preveč dobro, a ker sem hitro tekla, je moja skupina velikokrat zmagala. Vedno so me pohvalili. Rotem pa je prišla jesen in za njo zima in baseballa nismo več igrali. To igro zelo pogrešam. A spomladi jo bomo spet lahko igrali. Ta igra mi je tudi zato všeč, ker sem rada v naravi.
Tanja Okoren
Živim v vasi Prelesje, kaka dva kilometra od vasi Šentrupert. ^ Šentrupertu je tudi šola, v katero hodim. Šolo so lani obnovili.
V	Šentrupertu so z bakrom obnovili cerkveni zvonik, na vrh pa so nataknili bakrenega petelina. Naš dom je na vrhu hriba. Malo više živi moja stara mama. Ima kmetijo. Pri delu ji tudi pomaga nioja mamica. Moji mamici je ime Bernarda. Helena in Bruna sta moji sestri. V decembru imava z Bruno rojstni dan - Bruna
je bila stara pet let, jaz pa enajst. Očka nam je žal že umrl. Helena hodi v malo šolo. Rada hodi, ker se veliko igrajo.
Maja Po v še
Imam brata, sestro in dva polbrata, očeta in mamo. Živim v vasici Brinje pri Šentrupertu. V šoli hodim k likovnemu krožku, kjer delamo razne izdelke ter rišemo. V šolo zelo rada hodim, saj do nje nimam daleč. Najraje pa se ukvarjam z delom na kmetiji. Rada kidam v hlevu od živine in molzem krave. Rada pa krmim tudi pujse, saj jih imamo veliko, zato mamica ne more narediti pri njih vsega sama. Zato ji veliko pomagam. Imamo še kokoši, race, zajce ter purane. Zelo mi je všeč, da živim na kmetiji. Ena krava je moja. Spomnim se, kako težko sem pričakovala, da bo dobila telička. Ko je šla mamica nekega dne v hlev in je videla, da se bo porod začel, je pritekla v hišo in nam to povedala. Hitro sem nesla v hlev vodo, milo, brisačo in vse drugo, kar je potrebno, kadar ima krava telička. Ker je bil porod težak, smo morali poklicati veterinarja. Ko je prišel veterinar, se je porod že začel. Teličkove noge smo zvezali z vrvjo in ga začeli vleči. Ko smo ga potegnili, smo morali paziti, da ne bi padel na tla in se poškodoval. Ko je bil porod srečno končan, so šli drugi v hišo, jaz pa sem ostala pri teličku in pazila nanj. Tistega telička imam še. Seveda je sedaj že velik. Rada imam živali. Ko bom velika, bi rada opravljala tak poklic, da bi bila povezana z živalmi. Če mi to ne bo uspelo, bom pa doma imela živali.
Poldka Starič
Živim v vasi Rakovnik v zaselku Smrečje. Zaselek je dobil ime po bližnjem smrekovem gozdičku. Vas spada pod krajevno skupnost Šentrupert. To je res prava posebnost, da ta gozd blizu prometne ceste še ni izmrl. Kadar grem v ta gozd, se mi ponuja polno skušnjav: tu plezalno drevo, tam leskovje, pa spet šotor iz vej, veverica na bukvi in še kaj. Poleti se lahko okopam v potoku, ki teče ob gozdu, in če grem ob strugi, najdem robide, velike kot oreh. Saj res, pišem tako, kot da bi bilo v tem gozdu zame vse vedno lepo. Ampak ni bilo vsakič. Nekega dne sem šla v gozd nabirat jagode; ko sem odgrnila cel šop jagod, sem zagledala kačo. Šla sem po palico in jo prepodila. Dobro, da me ni pičila. Šele kasneje so mi odrasli povedali, da bi jo morala pustiti pri
miru. Enkrat sva šli v gozd moja sestrična Renata in jaz. Tam sva se gugali na vejah, se skrivali za drevesa, postavljali šotore, nabirali gobe ter se igrali, da kuhava. Prišel je moj brat Marko in sva tudi njega vključili v igro. Dobil je vlogo gosta.
Naj povem še to: ko pogledaš od nas proti hribom, se vidijo kot večji in manjši valovi.
Martina Tratar
Moj dom na Rakovniku v zaselku Smrečje je tri kilometre oddaljen od Šentruperta. V šolo se vozim s šolskim kombibusom. Naša hiša še ni stara. Imamo tudi osem kokoši, ki pridno nesejo jajca. V svojem otroštvu sem doživela že veliko lepih trenutkov. Najbolj pa se spominjam, ko smo šli po igro Monopoly. S sestro Tadejo sva že prej zbirali denar. Ko sva dovolj zbrali, sva se nekega dne odločili, da bova šli po igro. Mami je rekla, da naju bo ati peljal. Oblekli sva se, potem pa je ati prišel in vsi smo šli v Sevnico. S Tadejo sva šli kupit igro, ati pa je počakal v avtu. No smo se vrnili, sva s sestro najprej pogledali, kakšna igra je to. Kmalu zatem sva se že igrali.
Renata Tratar
Živim v vasi, imenovani Struževo. Njeno ime povzroča hinogim preglavice. Kadar ga slišijo prvikrat, pravijo: A Struževo?
Ne, pravim, Struževo. Potem pa berem na pisemski ovojnici Striževo ali pa Strugovo. Saj res, to ima vsaj kak pomen. Zakaj Struževo, ne vem. Mogoče res zaradi struge. Vas leži °b Savi, skoznjo pa je v prastarih časih drl celo hudournik. Mogoče pa prihaja ime od "strgati", saj po domače pravimo sVoji vasi Stržev. Toda zakaj potem na Str’žev?
Same neznanke. Sami skriti pomeni.
Tako pravzaprav sploh ne vem, kje sem doma.
pisateljica Berta Golob
VESOLJE OTROŠTVA
Otroštvo je zibka iz sanj,
kjer gnezdijo daljave,
kjer vzletajo pesmi sanjave
in širijo vesolje,
dokler nas smrt
ne popelje do njih,
nam sladkomilo
sname zadnji dih
in nas otroštvo in sanje in daljave kot črna luknja posrkajo vase za vse večne čase.
pesnik Ivan Gregorčič
DEČEK Z VELIKE CESTE
To pripovedno delo je napisano na podlagi spominov na otroška leta. Vsebuje 17 poglavij, v katerih popisuje: svoje rojstvo in začetne mesece (tako, kot sta mu o tem pač pripovedovala oče in mati), materino in očetovo podobo, ulico in hišo, kjer so živeli, sorodnike, čudaškega učitelja, sosedovega Mijača, "čarovnico" Uršulo, prve ljubezenske težave, potepanja in "vojskovanja", srečanje s pisateljem Ivanom Cankarjem, skratka, zanimive otroške dogodivščine.
V zadnjem poglavju z naslovom Robinzon pripoveduje o tem, kako je deček izrazil željo, da bi rad čimveč bral knjige. Oče mu je obljubil presenečenje. Odšla sta v mesto (Ljubljano), in ker je dečka bolel zob, sta šla najprej k brivcu, da mu je zob izdrl, nato pa v knjigarno...
Na starem trgu je bila majhna knjigamica in tamkaj mi je oče kupil drobno vezano knjižico. Na naslovni strani je bil narisan mož z brado, oblečen v kožuh neke divje živali. S sekiro je obtesaval nekak čoln. Preko rame je imel obešeno puško in morski valovi so butali ob obalo. Knjiga se je imenovala ROBINZON.
"To je lepa knjiga, fantek!" je dejal knjigarnar. "Kdor knjige rad bere, cekin s tal pobere."
Tega seveda nisem razumel, toda knjigo sem stiskal k sebi vso pot, kot da nosim zaklad. Mrzlo zimsko sonce je sijalo na nebu, ko sva šla čez leseni Šentjakobski most. Tu sem se spomnil na zob in vrgel sem ga v Ljubljanico, kot mi je svetoval brivec. V ozki Križanski ulici je bila takrat majhna, skromna krčma in tjakaj sva zavila. Gostinska soba je hila mračna, a topla in domača. Tu sta živela mož in žena, °ba že v poznih letih. Mož je bil vojaški invalid in nekak halj ni očetov sorodnik, kajti oče ga je klical za strica Jurija. Zenici pa je bilo ime Neža. Semkaj niso prihajali bučni gostje, le nekaj stalnih starih obiskovalcev je semkaj hodilo na cviček. Poleg cvička je imel stric Jurij domače suhe klobase In pa majhno lajno, ki sem jo lahko vrtel, kolikor sem hotel. Ta lajna je imela mehak glas kot flavta. Ko je stric Jurij Zaslišal svojo flavto, se je razgovoril in nama je začel pripovedovati, kako je na vojski nogo izgubil, kako so ga grobarji že hoteli vreči v jamo, misleč, da je mrtev, tedaj pa se je Zavedel in zakričal:
'Saj sem vendar živ, cepci!"
"Molči, govedo, če še nisi mrtev, pa še boš vsak čas!" je hejal eden grobarjev in sta ga zalučala v jamo. Na srečo jame niso takoj zasuli in stric se je čez nekaj ur po vseh štirih. Pravzaprav po vseh treh, izkobacal iz jame in se zavlekel do nekega potoka, kjer je vtaknil ranjeno nogo v vodo. Čez nekaj hr so ga le našli in rešili. Toda noge mu niso mogli rešiti.
"Ko sem v vojaški bolnišnici ozdravel, so mi dali medaljo Za hrabrost, tole lajno in dovoljenje za beračenje," je dejal trpko.
Taka pripovedovanja sem vedno rad poslušal.
Tone Seliškar
Tonetu Seliškarju je odprla knjiga ROBINZON pot v čudodelni svet knjig, MENI pa je odprla pot knjiga:
Ko smo dobili knjigo za domače branje, je na njej pisalo: Ovčar Runo. Ko sem prišel iz šole, sem se hitro preoblekel, vzel iz torbe knjigo in jo začel brati. Vsak dan sem jo bral po dve uri.
V tej knjigi mi je bilo najbolj všeč, ko se je Runo vrnil v planine k pastirju Mišku. Ta knjiga je bila zelo napeta, ker so Runa ugrabili. Ker nimam psa, si zelo želim, da bi ga dobil za svoj dvanajsti rojstni dan. To sem si še posebej zaželel, ko sem prebral knjigo Ovčar Runo. Želim si tudi, da bi bil tudi ta tako pameten, kot je bil Runo.
Franci Medved
Ko sem bil še majhen deček, sem zelo rad gledal slikanico o živalih. Hotel sem vedeti, kaj piše o njih. Brati mi jih je morala stara mama, včasih mami ali pa sestra.
Pozneje, ko sem znal že sam brati, sem dobil knjigo Zakaj pes maha z repom. To knjigo sem prebral z velikim veseljem, saj sem v njej spoznal mnogo novega o psih. Poučuje nas tudi, kako moramo ravnati s psi. To mi je koristilo, ker imamo doma psa. Najbolj mi je bil všeč odlomek: Zakaj se vroča hrenovka v podolgovati štručki imenuje "hot-dog", kar dobesedno pomeni vroči pes. To je bila samo duhovita domislica ameriškega poslovneža Harryja M. Stevensa, ko je prodajal "hot-dog" na stojnici navijačem rugbyja. To ime je ostalo v rabi do danes, poznajo ga po vsem svetu, nima pa nobene zveze s psi.
Rajko Uhan
Meni je odprla pot v čudežni svet knjig zbirka knjig 5 PRIJATELJEV. To pa zato, ker je razburljiva. Prvo sem si sposodila v šolski knjižnici, njen naslov pa je bil Otok zakladov. Bila je super. Že kar vnaprej sem vedela, da bodo res super - in nisem se zmotila. Res so. Tuti jaz bi rada doživela kakšno pustolovščino z junaki te knjige, a vem, da je to nemogoče. Vem pa, da lahko doživim nekaj podobnega s sestro. Na nekem papirju, ki sva ga skrili, je načrt, kam bova šli na izlet in kaj bova vzeli s seboj. Se zdaj ne vem, zakaj sva ga skrili. Tam, kjer bova taborili, bova prespali. Odšli bova med poletnimi počitnicami. Tega se veselim, saj vem, da so bili na podobnem izletu, kot ga s sestro načrtujeva, tudi junaki: Julian, George, Anne in pes Timmy iz knjige 5 PRIJATELJEV.
Renata Tratar
NAŠE ZNANKE
Glejte naše znanke, naše lanske sovaščanke, črnokrile lastovice.
Dobrodošle, ljube ptice, priletite, priletite pa se malo odpočijte!
O, le čivkajte veselo, vaše gnezdo je še celo, čuvali smo ga zvesto, da bi ga ne zrušil kdo, naša streha ga obrani tudi letos, kakor lani.
Mirno je pri naši hiši, samo včasih se kaj sliši, kadar skačemo, igramo, a prepira ne poznamo.
2 nami boste le v radosti Vedno dobrodošli gosti.
Jovan Jovanovič - Zmaj
Prevedel Alojz Gradnik
lastovice - tudi naše znanke
IN SOVAŠČANKE
lastovice so se vrnile
Iz tople Afrike lastovice
k nam so priletele, naznanile nam pomlad.
V hlev so prihitele gnezda gradit, nam pa srečo delit.
Mateja Gorenc
Nekega dne, ko sem šel proti hlevu, sem od daleč videl, kako lastovice delajo gnezdo. Sel sem bliže in jih opazoval. Zidale so ga s kljunčkom. Minilo je nekaj dni, ko je začela samička valiti jajčka. Hodil sem opazovat in kmalu so iz gnezda kukale mlade lastovice. Vesel sem, da so lastovice pri hiši, ker ima taka hiša srečo.
Janez Bartol]
OPAZOVAL SEM LASTOVIČJO DRUŽINO
Gledal sem lastovice, ko se delale gnezdo. To spretno in hitro delajo. Gnezdo so naredile ob strani zidu. Gledal sem, kako ga pritrdijo na zid. Nosijo blato, ki se prime na zid,in gnezdo kmalu dobi svojo obliko. Ko je kasneje mati lastovica nosila hrano, je eden od mladičev padel na tla. Previdno sem ga prijel in ga dal nazaj v gnezdo. To sem naredil, ko je lastovica odletela.
Jože Bartol]
UBOGIM LASTOVICAM NISEM MOGEL POMAGATI
Nekega dne so lastovice delale gnezdo na električnem drogu. Gledal sem, kako ga delajo. Lastovke so hodile v kozolec po drobne travne bilke in so jih nesle na drog. Ko so naredile gnezdo, je mati zvalila jajčka. Mladim lastovkam je potem mama nosila hrano. Zagledala jo je mačka in je splezala gor. Lastovkam je podrla gnezdo in jih je pomorila. Ker je bilo visoko, mačke nisem mogel spoditi.
Marjan Bartol]
Pri nas smo imeli v hlevu dve lastovičji gnezdi. Eno gnezdo na levi strani hleva se je podrlo. Ko so imele lastovke v tem gnezdu majhne ptičke, jih je bilo šest. Ko so odrasli, so postali težji, in ker jih je bilo veliko, se je gnezdo odlomilo od stene. Še sreča, da so bili ptički že večji in so že leteli, da so lahko odleteli in si sami nabirali hrano. Potem sta ptiča na istem mestu naredila večje in močnejše gnezdo in imata sedaj štiri mladičke, ki vedno molijo svoje drobne kljunčke čez rob gnezda. Ker so vedno lačni, jim tudi jaz večkrat vržem kakšno pšenično zrno.
Toni Cugelj
S SESTRO SVA NAŠLA LASTOVIČJE GNEZDO
Ko sva s sestro na podu pobirala jajca, sem jaz zagledal gnezdo. Pogledala sva, če je kaj notri. Bilo so mlade lastovičke. Priletela sta samec in samica in lastovičkam dala jesti. Vsi mladički so odpirali kljunčke in ščebetali. Potem sta šla spet po hrano. Drugi dan sva jih šla s sestro spet gledat in so spet ščebetali. Ko so lastovičke zrasle, so odletele.
Stane Grm
NOVO LASTOVIČJE GNEZDECE V NAŠEM HLEVU
V naši vasi imamo dovolj lastovic. Pri nas imajo šest gnezd. Včasih po nesreči kakšna mlada lastovica pade tudi iz gnezda. Nekega dne je neka lastovica priletela v hlev in za njo še samec. Kmalu zatem sta začela graditi gnezdo. Ko so bile v njem že mlade lastovičke, je mama rekla, da je to koristno, da so v hlevu, ker lovijo muhe. Lansko leto je na podu eno gnezdo padlo, a lastovičke so na srečo ravno začele odletavati. Na tistem mestu so lastovice spet zgradile gnezdo.
Franci Medved
PRI NAS IMAMO LASTOVICE RADI
Zgodaj spomladi priletijo v naš hlev lastovice. Vsako leto malo popravijo gnezdo. Pri nas ne podiramo lastovičjih gnezd, ker imamo lastovke vsi radi. Gnezdo imajo v kotu ob zidu. Vsako leto imajo do pet mladičev. Ko mladički odrastejo, odletijo.
Franci Starič
TUDI PRI SOSEDU DOMUJEJO LASTOVKE
Jaz nosim bližnjemu sosedu klepat koso. On ima tudi kozolec in na njem je lastovičje gnezdo.
Koje stric nekega dne klepal koso, sem jaz opazoval lastovke. Najprej je letela samička iz gnezda in se čez nekaj časa vrnila s kakšno žuželko za mladiče. Ko je mamica priletela, je to hitro ponovil še samec. Tako sta se ves čas menjavala. Čez nekaj časa je stric rekel, da je kosa že sklepana. Sel sem domov, čeprav bi najraje še kar opazoval srečno družino. Čez nekaj mesecev, ko sem sosedu spet nesel klepat koso, sem pogledal na kozolec, da bi videl lastovke, a jih ni bilo več.
Rajko Uhan
LASTOVICE NA NAŠEM BALKONU
Na naši hiši delajo lastovice gnezdo pod zgornjim balkonom, blizu vrat, kjer gremo na balkon. Gnezdo je kar veliko. Mami mi je povedala, da so te naše lastovice najbrž mestne ptice, ker nočejo v hlev. Vsak dan grem na balkon in sedem ter jih gledam. Naredijo nam tudi malo nesnage na balkonu, ampak tisto blato pometem in nisem preveč jezna. Mami je rekla, naj dam spodaj časopis pa mi ne bo treba pometati. Gnezda ne bom nikoli podrla, ker potem jih več ne bo na našo hišo in ne bom mogla več gledati tako lepih in prisrčnih živalic, kot so lastovke.
Damjana Breznikar
lastovice so našle dom pri mojih starih STARŠIH
Ko sem bila še majhna, sem bila na počitnicah pri stari mami na Gradišču, kjer je prej živela moja mamica. Pri moji stari mami imajo tudi hlev. Tisti večer, ko sva šli z mami v hlev, mi je pokazala gnezdo lastovic. Bile so še majhne, komaj so se zvalile. Imeli so jih še pod streho, kjer hranijo živino.
Ko smo živeli v Kamnju, kjer je bil doma moj ati, in sva šli z mamico obešat perilo, sem videla lastovice, kako so plesale svoj ples. Videla sem jih kar precej od blizu. Takrat sem si zapomnila, da imajo lastovice rep v obliki škarjic.
Jasmina Gorenc
lastovice pred zaprtimi vrati
Zjutraj grem v šolo tudi mimo Jakijeve hiše in hleva.Vsako pomlad so se tudi pri njih nastanile lastovice. Tako sem jih lahko opazovala vsak dan, ko sem šla mimo te hiše. Zjutraj so mi najprej napovedale vreme. Če so letale visoko, je pomenilo, da bo lepo vreme, če pa so letale nizko, je pomenilo, da bo vreme slabo. Ta napoved seje največkrat uresničila. Opazovala sem jih, kako so letale iz hleva ter spet nazaj. Lansko leto, ko je bil gospodar te hiše še živ, so bila hlevska vrata vedno dovolj na široko odprta, da so lastovke lahko letale iz hleva ter nazaj. Sedaj, ko pa ta stric ne živi več, vrata niso več tako odprta kot druga leta ampak tesno zaprta. Ko so lastovke letos spomladi priletele z juga, niso več našle odprtih vrat. Kar verjeti niso mogle, da niso več dobrodošle in so se zaletavale v vrata ter jih obletavale. Lastovice so se mi kar zasmilile, zato sem jim hotela zjutraj na poti v šolo vsaj malo odpreti vrata, a si nisem upala. Sedaj v hlevu ni več živine, ki je bila tam dolga leta. Hlev je prazen.
Iz tega sem se naučila, da lastovice tudi potrebujejo človeka in da iščejo njegovo bližino.
Mateja Gorenc
Pri nas imamo lastovke v hlevu. Nekega dne sem jih opazovala in si želela, da bi ena priletela dol na mojo roko. In res je priletela na tla. Vzela sem jo v roko. Nekaj časa sem jo božala. Imela je gladko perje. Nesla sem jo pokazat mamici in atku. Potem sem jo spustila, ker se mi je zdelo, da je že nerada v moji roki. Ta lastovka je nekaj časa preletavala v moji bližini in se kar ni mogla visoko dvigniti. Drugi dan je pristala na cesti. Pripeljal je avtomobil in jo povozil. Hitro sem tekla k mamici in sem ji povedala. Mamica jo je dala na lopato in je rekla, naj jo poko-pljem.Najprej sem šla nabrat cvetlice. Z žalostjo sem se poslovila od te lastovke.
Andreja Lampret
REŠILI SMO LASTOVKE
Nekega dne je v žleb naše hiše priletela lastovica. Bila je boječa. Čez nekaj časa je v žleb nosila travne bilke in je naredila gnezdo. Zelo sem bila vesela, saj lastovica prinaša srečo družini, kjer se naseli. Nekega dne pa je zelo deževalo. Ko sem šla pogledat, če je že kaj prenehalo, sem videla nekaj groznega. Na tleh je bilo lastovičje gnezdo. Ko sem atku to rekla, ga je šel pobrat in ga je dal na suho mesto. Ati je to z veseljem naredil. Ker imamo v naši družini vsi radi lastovke, bodo pri nas vedno dobrodošle.
Tanja Okoren
LASTOVIČKE SO MI ZAPELE
Pri nas nimamo kmetije, zato ni lastovk. Blizu naše hiše živi stara mama in sorodniki, ki imajo kmetijo in lastovke. Gnezdo so si naredile v hlevu. Stric mi je potihem pokazal mladičke, da se ne bi prestrašili. Lastovke so koristne, saj prinesejo pomlad in v hlevih love nadležne muhe. Pojejo mi:
Me smo lastovičke vesele.
Z juga smo priletele in si gnezdo naredile, da mladičke bi zvalile.
Katja Podlogar
SREČANJE Z LASTOVICO
Nekega dne, ko sem stopila v hlev, sem zagledala lastovice. Bila sem zelo vesela, ker so spet prišle v naš hlev. Sedla sem na hlevski stolček in jih opazovala. Samčka sem prepoznala po velikosti in debelosti. Samičke so bolj šibke kot samci. Samec je nosil slamice in blato, samička pa je popravljala lansko gnezdo. Ko sta gnezdo popravila, sta skupaj sedla na drobno železno palico, ki jima jo je lansko leto oči napravil. Skupaj sta pela lepo zaljubljeno pesem, ki mi je bila zelo všeč. Vsak dan rada opazujem lastovice.
Poldka Starič
LASTOVICE SO SE MI POSMEHOVALE
Pri stari mami v Selcah pri Dobrniču imajo v hlevu lastovice. Te lastovice se že veliko let vračajo v staro gnezdo. Naredile pa so tudi nova gnezda. Zelo dobro sta vidni gnezdi v kotu in na stropu, manj vidni pa sta gnezdi za starima lučema. V hlevu je tudi okno, ki je skoraj vedno odprto, da lahko letajo lastovke ven in noter. Kadar gre mama molst krave in prižge luč, se lastovke velikokrat ustrašijo. Enkrat mi je mama dovolila, da sem molzla. Sedla sem na trinožni stolček in začela molsti. Toda ni in ni hotelo priteči. Vsa jezna sem pogledala, kje so lastovice. One pa, kot da bi bile naročene, so stale na gnezdih ter me gledale in odpirale kljune, kot bi se mi smejale.
Martina Tratar
LASTOVICA, DOBRA MATI
S sosedovo Tjašo sva se igrali z žogo. Prišel je tudi Jošt in potem smo se skupaj igrali. Šli smo v prostor pred hlevom. Jošt je zagledal gnezdo in vrgel proti njemu žogo. Najprej nismo vedeli, od katere ptice je, a ko je priletela lastovka, smo se spomnili, da je gnezdo lastovičje.Pristavili smo lestev in ga šli pogledat od blizu. Notri je bilo eno jajčece. Jošt ga je mislil vzeti iz gnezda, pa sva ga s Tjašo posvarili, naj ga ne vzame. Potem je priletela lastovka in Jošta kavsnila s kljunom v roko. Jošt se je precej ustrašil in je padel z lestve. Na srečo ni bilo z njim nič narobe. Vendar vseeno mislim, da je imela lastovka prav, saj se je zbala za svojega bodočega mladička.
Renata Tratar
SINICA
Ali poznate ptičko siničko? Majhna je kot vrabček, ogrinja jo rumenkasto in zelenkasto perje kot plašček iz svile. Okoli vratu in po prsih pa je temna, kakor da si je zavezala črno rutico. Tako in podobno sem bral o nji v knjigah. In še, da se spomladi prva oglaša v grmovju: "Cicifuj, cicifuj!"
Kaj bi z opisom v knjigi - rajši si jo oglejte živo v naravi! Ni je tako težko srečati. A ne pozdravite je s kamenjem in krepelci! Že meni v veselje, zakaj jaz imam rad ptice. Toda ljube so mi le v grmovju in na drevju, pod nebom in soncem. Ne maram zaprtih v kletki. Smilijo se mi.
Mislite si, kako bi bilo meni in vam, če bi nas kdo zaprl med rešetke. Tri korake sem, tri korake tja, vedno na istem mestu, zunaj pa svoboda in sonce. Minil bi vas smeh, ne bi več brali lepih zgodb, tudi jaz bi jih več ne pisal. Prav tako je tudi ujetim pticam. Ne pojejo več, nekatere tudi ne jedo in ne pijejo. Žalostno povešajo glavice in slednjič poginejo.
Da povem po resnici, ko sem bil še majhen, sem storil nekatero nerodnost. Pretaknil sem vsak grm, plezal na visoka drevesa, vtaknil nos v vsako lisičjo jamo ali jazbino. Raztrgal sem prtenic nič koliko, zmeraj sem bil opraskan po rokah in
nogah. Iztaknil sem marsikaj, kar je bilo dobro skrito, a nikoli nisem razdiral ptičjih gnezd. Oče, mati, ded in babica so mi ostro prepovedali. Da sem storil kaj takega, bi mi pomerili hlače in navili uro. Saj uganete, kako.
Pa je bil naš sadovnjak vendar poln vseh vrst ptic. Huda izkušnjava zame in za našega muca. Če je naš muc ujel miško, ga je babica glasno pohvalila in ga nagradila z žlico mleka. Da si je drznil prinesti ptico, bi zapela šiba. Večkrat sem ga videl, kako so se mu od poželenja tresli brki, ko je opazil kako ptico v travi ali na nizki veji. Pa se je premagal. Šibe, ki jo je poznal iz izkušnje, se je muc prav tako bal kot jaz.
Nekoč se je zgodilo, da sem živo ptico držal v rokah.
To je bilo tisto leto, ko je bila pri nas zelo huda zima. Okoli hiše je ležal debel sneg, veter je zavijal in piskal, vse je škripalo od mraza. Niti nosu si nisem upal pomoliti skozi vrata, nikar da bi šel v šolo.
France Bevk
DOŽIVLJAJ Z ŽIVALJO
Nekega sončnega dne sem zagledala lepega metulja. Odločila sem se, da ga bom ulovila. Metulj je sedel na cvet. V hišo sem odšla po robec. Kmalu sem se vrnila in ugotovila, da je metulj še vedno tam. Ko sem se mu približala, me je začutil in odletel. Pristal je na roži, ki je bila nedaleč stran. Spet sem se potiho splazila k njemu. Skoraj bi ga bila ujela, pa mi je spet pobegnil. Tekla sem za njim, a sem kmalu odnehala, ker sem padla. Spet je pristal. Tokrat malo bliže. Šele zdaj sem ga ujela, a sem ga kmalu spustila, ker je bil prelep za ujetnika. Ime sem mu dala Hitri, ker je bil res hiter. Nikomur nisem povedala zanj.
Žal mi je, ker ga nič več ne vidim, a spominjam se ga rada.
Renata Tratar
FAZANI NA OBISKU
Nekega dne, ko sem šla iz trgovine, sem zaslišala neko cviljenje. Odložila sem vrečko in šla pogledat, kaj to cvili. Bili so fazančki. Sedem jih je bilo mladih, poleg njih pa je stala še mati fazanka. Ko sem šla domov, so ves čas hodili samo za mano. Mamici sem ob prihodu domov povedala, da so blizu naše hiše pisani fazančki. Mamica je rekla, naj se grem z njimi malo igrat. Šla sem ven pogledat, kje so. Še vedno so stali tam. Tekala sem po travniku, oni pa za mano. Lovili smo se okoli drevesa. Ker sem bila utrujena, sem se ustavila. Tudi fazani so se ustavili. Šla sem po žogo. Vrgla sem jo na travnik. Fazani so tekli za njo, da bi jo ujeli. Kmalu je bil večer, zato sem morala v hišo. Ta dan sem si še posebej zapomnila, saj takega obiska nisem imela še nikoli.
Tanja Okoren
SREČANJE Z ZAJČKI
Mi imamo vinograd in nad vinogradom živi moja prijateljica. Večkrat, kadar gremo v vinograd, se skupaj igrava. Najraje se igram okoli zajčnika.
Nekega dne sva zajčnik odprli in vsi zajčki so prišli drug za drugim k meni. Čeprav me niso še nikoli videli, se me niso nič bali. Prijteljica Helena jih je klicala k sebi, kajti imela je hrano zanje. A zajčki so se motovilili, prekopicavali ter lovih le okoli mojih rok. Zato je dala hrano meni, in ko sem jim jo dala, so vsi jedh. Helena je bila najbrž malo nevoščljiva, a rekla ni nič, samo začudeno je gledala. Čez nekaj časa, ko so zajčki deteljo pojedh, je Miki hotel skočiti iz zajčnika, a sem mu preprečila. Miki je bil še majhen kot miška in radoveden zajček. Ker pa je bil Miki prvi pri meni in pisan, ga imam še sedaj pred očmi. Dobro vidim njegov repek, ki je migal kot vrtavka. Pri prijateljici imajo še sedaj tega zajčka, a ker je zapadel sneg, ne gremo več v vinograd in zato ga že dolgo nisem videla.
Milka Kregelj
Veliko veselja doživljam s svojim psičkom Pikijem. Star je tri leta in je majhne rasti.
Najbolj se spominjam tistega dogodka, ko je zapadel sneg in sem Pikija vpregel v sani. Vlekel jih je kakih osemsto metrov v eno smer. Za nagrado sem ga vzel na vzpetini v naročje in sva se peljala navzdol. To sva nekajkrat ponovila. Ko pa je bil Piki že pošteno zmučen, sva se odpravila domov, vendar sem tokrat sani vlekel jaz. Doma ga je čakal topel obrok hrane. Ko je to Pospravil, je nekaj ur mirno ležal v svoji utici. Moj mali Piki mi je tisti dan dokazal, da je zelo močan. Drug drugemu pa sva dokazala, da sva si dobra prijatelja.
Rajko Uhan
Rad dresiram psa
Vsak drug dan greva s psom na travnik pod našim vrtom. Na travniku ga dresiram. Benu ukažem: "Sedi!" Ben sede. Ko to stori, ga nagradim s pasjim bonbonom. Pasji bonbon je sestavljen iz različnih vitaminov, ki so psu všeč. Ko Bena pokličem, pride k meni, sede predme in čaka na pohvalo. Pohvala je to, da ga Pobožam po glavi, a Ben me zadovoljno gleda. Ko vse vaje ponoviva, greva na teraso, kjer ga skrtačim. Ben miruje, ker mu je to všeč. Čaka ga še sprehod in potem ga privežem k utici. Tako svojega Bena razvedrim vsak dan ali vsaj vsak drug dan.
Marko Brcar
lačno moker dan za našega kastorja
Nekega nedeljskega popoldneva sem svojemu ovčarskemu psu nesel kosilo, a ga ni hotel pojesti.
Poklicali smo suhega mačka, ki se je rad potepal okoli naše hiše: "Piki, Piki !" Muc je takoj pritekel. Kastor je postal jezen, ker že tako ne mara gostov, še posebno zato, ker je videl, da bo dobil njegovo kosilo muc. Kastor se je zagnal čez ograjo, narav-
nost proti mucu. Muc je tekel, kar so ga nesle noge, se spotikal, prevračal, samo da bi ušel psu. Ker je preveč hitro tekel, ni mogel speljati ostrega ovinka in zaneslo gaje v potok. Kastor, kije tekel za njim, ni opazil, kam teče, in padel je na muca. Muc je šel iz vode in se izgubil med gostim grmičevjem, kije raslo ob potoku. ; Kastor se je ves moker skobacal iz vode. V tistem času pa je mami vrgla kosilo na kompost. Kastor je najbrž spoznal, da bi bilo bolje kosilo pustiti mucu kot pa biti moker. Opazil sem, da je komaj čakal večerjo. Kako mu je teknila!
Daniel Škarja j
JAHAM KOBILO
To je bilo tisto nedeljo, ko je prišel k nam moj bratranec. Dedka sva vprašala, če gre lahko Keti ven. Keti je naša kobila. Zaželela sem si, da bi jo jahala. Bratranec Franci je Keti vodil, ' da sem se jaz pri jahanju varno počutila. Sprva se je naju bala, kasneje pa je dovolila, da sem zlezla na njen hrbet. Ker nisem imela sedla, jahanje ni bilo preveč udobno. Ati mi je takrat obljubil, da mi bo kupil sedlo. Tisto kobilo smo prodali. Zdaj lahko jaham kako drugo kobilo, a Keti je bila najbolj prijazna.
Slavi KuselJ
NAKOMATALA SEM KOBILO CVETO
Nekega dne sva se z očijem pregovarjala o tem, če bi jaz lahko nakomatala kobilo. Jaz sem trdila, da bi jo lahko, toda on se mi je smejal. Brez besed sem odšla. Vzela sem komat in ga nesla do kobile. Tukaj pa seje ustavilo. Ker sem bila premajhna, kobile nisem mogla nakomatati. Bila pa sem vztrajna. Vzela sem hlevski stolček, stopila nanj in dala komat na kobilo. Ko sem vse do konca opravila, sem tekla vsa vesela povedat očetu. Moji kobili, ki sem jo nakomatala, je ime Cveta. Imam jo najraje od vseh živali.
Poldka Starič
SEDELA SEM NA KONJU - BELEM KOT SNEG
Nekega dne smo se naša družina in sosed Lado odpeljali v njegov rojstni kraj. Povedal nam je, da imajo tam tudi male bele konjičke. Šli smo k družini s konjički. Zelo lepo so nas sprejeli. Stric Jože, ki je imel bele konjičke, je šel v hlev, da bi jih nama s sestro pokazal. Zaklical je: "Poni!" - tako je bilo konjičku ime. Ko sem ga videla, je bil čisto drugačen, kot sem si ga predstavljala. Bilje bel kot sneg. Takoj sem si zaželela, da bi nanj sedla. Zelja bi se mi lahko uresničila, a ker me konj ni poznal, mi ni Pustil, da bi sedla nanj. Teta se je spomnila, da bi mu lahko dala najboljšo jed - sladkorčke v kockah, da bi ga pridobila. Najprej Sva se malo bala drug drugega. Ko je pojedel sladkorček, sem z lahkoto sedla nanj. Kakšen užitek! Mislila sem, da sem na naj-kpšem konju na svetu. Na konju sem tudi slikana. Potem je Vedla nanj še sestra Tina. Ko smo se vračali, sem mislila, da sem še vedno na konju.
Lidija Medved
POZDRAVLJENO, ZELENO DREVO
OB OSAMOSVOJITVI SLOVENIJE SEM POSADIL LIPO
Nekaj dni po osamosvojitvi Slovenije smo kupili v drevesnici v Celju majhno lipo. Ko smo se peljali proti domu, sem komaj čakal, da pridemo domov, ker mi je ati obljubil, da bom lahko jaz posadil lipo in jo tudi negoval. Ko smo prišli domov, sem stekel v hišo in se preoblekel. Potem sem šel ven in iz prtljažnika Počasi vzel lipo, da se ne bi zlomila. Nato sem jo nesel na mesto, kamor smo jo namenili posaditi. Nato sem stekel še po ravnico, s katero sem skopal veliko jamo. Zelo pa sem bil jezen, ker se mi je jama zasipala. Šel sem po brata Tomaža, da mi je držal lipo lepo pokonci v jami, ker drugače bi se koreninice zlomile. Potem sem jamo zasul. Nato sva šla z bratom povedat mamici in atiju, da sva že posadila lipo. Ati pa je šel pogledat, če sva jo zares. Opozoril naju je, dajo morava vsak dan zalivati, dokler se ne bo prijela. Lipa se je prijela in zdaj, leto od osamosvojitve, bo kmalu večja od mene.
Marko Brcar
naša lipa
Pred našo hišo raste lipa. Lipove cvetove nabiramo in jih imamo za čaj. Ta čaj je meni všeč. Ker ima lipa močne in dolge korenine, je uničila že veliko asfalta, ker ga vzdigne. Ampak Vseeno se ne moremo odločiti, da bi lipo podrli. Potem bi bilo Pred našo hišo preveč prazno. Ati lipi le obžaguje veje, ker se razraščajo preveč do hiše. Na lipo se skrivajo tudi mački, da jih psi ne dosežejo. Jaz včasih prislonim nanjo tudi kolo. Kadar je vroče sonce, nam lipa dela senco, kadar pa dežuje, pod njeno košato streho zlepa ni mokro.
Rajko Uhan
SPOMIN NA LIPO
Pred hišo moje stare mame, kjer smo prej živeli, raste velika lipa. Nekega dne je ati odšel v gozd in je odsekal dva debelejša hloda. Doma pa smo imeli mizo in desko za sedenje. Potem je ati postavil štiri stebričke za mizo in dva za klop. Ko je bila miza narejena, smo takoj sedli in preizkusili, če je dobro. Naslednji dan pa smo pod lipo že jedli južino. Pod lipo smo se hodili tudi hladit. Včasih sva se šla z bratcem Denisom pri mizi igrat Človek, ne jezi se ali Domino. Čez eno leto pa je bila toča in je mizo čisto razbila. V njej so zdaj luknje. Klop pa je še kar trdna in rada sedem nanjo, če gremo obiskat staro mamo.
Jasmina Goreč
NABIRANJE KOSTANJA ZA ZDRAVILO
Lani sem nabirala divji kostanj za eno teto, ker je že stara in težko hodi. Rekla mi je, da si bo iz njega napravila mazilo za noge, da je ne bodo več tako bolele. Vzela sem vrečko in najprej nabirala kostanj po tleh, ko pa ga je na tleh zmanjkalo, sem prijela vejo in jo majala. Kostanji so z ježicami padali na tla. Eden mi je padel celo na glavo. Ker Ježice zelo bodejo, sem si pomagala z nogami, da sem dobila kostanj iz njih. Ko jih ni bilo več nizko na drevesu, sem šla pogledat še k potoku, ki teče pod kostanjem. Bilo jih je veliko, vendar so bili v vodi. Ko sem šla k vodi, sem se prijela veje. Veja pa se je odlomila, jaz pa sem se peljala do vode po zadnji plati. Ko sem jih tudi tam pobrala, sem šla še k enemu kostanju, ki je manjši. Vzela sem nožek in splezala na drevo. Kostanjeve Ježice sem odrezala in padale so na tla. Zdelo se mi je, da je drevo kar žalostno, ker mu pobiram plodove.
Vesna Lukek
BILO MI JE HUDO, KER JE STRIC PODIRAL DREVESA
V naši vasi raste veliko dreves in tudi dva gozdova imamo. Nekega sončnega dne je stric podiral drevesa. Sedela sem v travi in ga gledala. Bilo mi je hudo pri srcu. Ko so drevesa padala, se mi je zdelo, da prosijo, naj stric tega ne počne več. Drevesa so se mi zdela kot nemočna bitja, stric pa je bil zame kot zver. Ko sem se spomnila, da drevesa čistijo zrak, mi je bilo še bolj hudo. Ko se mi je zdelo, da je stric že dovolj podrl, sem šla k njemu in mu povedala svoje. On pa je rekel, da nekaj dreves okolje že ne bo pogrešalo, jaz pa sem si mislila čisto nekaj drugega. Razjezila sem se, ker ni hotel nehati, in odšla domov. Še zdaj mi je hudo in mi gre včasih kar na jok, ko se spomnim tega dogodka. Res je grdo od ljudi, ker ne mislijo na čist zrak, ko podirajo drevesa.
Renata Tratar
les dreves za drva
Gledala sem, ko je ati podiral drevesa za drva. Ko so bila podrta, jih je ati oklestil. Potem sva jih naložila na prikolico in nti jih je odpeljal domov. Doma sva jih zložila na tla. Ati jih je sežagal, jaz pa sem mu jih pomagala držati. Ko jih je sežagal, sem jih začela sekati. To sem delala dolgo časa. Ko sem vse sesekala, me je ati pohvalil. Potem sem jih začela zlagati v drvarnico. Bilo jih je kar veliko.
Alenka Zaplatar
kdo bo hitreje rasel
Ko je lani prinesel oči iz službe nekaj v polivinilu, me je 'matral firbec", kaj je to.
Ko se je nagibalo proti večeru, mi je ati pokazal. Bili sta dve drevesci: jablana in hruška. Rekel je, da ju bova posadila. Skopala sva dve jami in vanju posadila drevesi. Ogledal sem si ju
malo bolj od blizu in ugotovil, da sem tako velik kot mlada jablana. Očije rekel, da bo videl, kdo bo čez nekaj let večji. Sedaj me drevo prehiteva. Jaz pa jem in se le redim, namesto da bi rasel. Sedaj si z želejem delam visoko frizuro, da bi drevo vsaj dohitel, čeprav si želim, da bi ga prerasel.
Daniel Škarja
SAM SEM POŠKROPIL NAŠ SADOVNJAK
Nekega dne sva se z atijem zmenila, da bom lahko jaz škropil v sadovnjaku. Ati mi je dal strup za škropivo in mi je povedal, kako naj ga zredčim z vodo. Šel sem po škropilnico in natočil vodo v sod. Raztopino sem natočil v škropilnico. Še prej sem dal v sod z vodo en lonček škropiva. Prižgal sem škropilnico in šel škropit. Poškropil sem ves naš sadovnjak. Ko sem vse poškropil, sem pomil sod in škropilnico in delo je bilo končano. Bil sem zadovoljen, ker mi je ati zaupal tako zahtevno delo.
Marjan Bartolj
RADA POMAGAM PRI CEPLJENJU SADNEGA DREVJA
Ko drevešček primerno zraste, ga je treba cepiti. Moj dedek zna cepiti sadno drevje. Jaz mu pri tem pomagam. Eno drevo sem že sama cepila, pa se je žal posušilo. Z dedkom najprej pripraviva cepiče, cepilno smolo in cepilni nož. Dedek najprej zareže zarezo v lupino in potakne cepič. Potem namaže s smolo in ovije z rafijo. Dedku zato pomagam, ker bi se tudi sama rada naučila cepiti sadno drevje.
Slavi Kuselj
Nekega dne je k nam prišel nekdanji očijev sodelavec, da bi Precepil sadno drevo - jablano. Morala sem odlomiti dve vejici °d tistega drevesa, s katerega smo tisti dan precepili cepiče na drugo drevo. Prinesla sem še glino, polivinilasto vrečko in vrvico. Na onem drugem drevesu smo morali odžagati eno debelo vejo in dve drobni. Vejo smo namazali z glino in vanjo zataknili tisti dve vejici. Čez glino smo dali polivinil in vse to zavezali z vrvjo. Tudi na drugi strani, kjer smo odžagali dve veji, smo namazali z glino, da ne bi steklo ven preveč drevesnega soka. Mislila sem, da se ne bo prijelo. Pa se je in je zdaj poganjek lepo zelen. Pričakujem, da bo zdaj to drevo rodilo dve vrsti jabolk.
Poldka Starič
Jablana bo rodila različne sorte JABOLK
Proti večeru je prišel k nam stric, da bi nam pokazal, kako Se cepijo drevesa. Ta drevesa so bili divjaki. Ker niso bila še Cepljena, niso obrodila jabolk. Najprej je odrezal drevo samo na Vrhu, tako da je raslo kakor palica. S seboj pa je prinesel cepiče, da bi jih dal v zarezo odrezane vejice. V zarezo pri prvem drevesu Je dal dva cepiča. A takrat je bila ura že šest in mamica mi je rekla, da moram nesti mleko v mlekarno. Težko sem se ločila od strica, ki je cepil. Hitela sem, da sem čimprej prišla domov in spet gledala. Takrat so cepili že drugo drevo. A ta divjak je bil debelejši in stric je dal v zarezo kar štiri cepiče. V drugo drevo je dal tri cepiče iste vrste jabolka, četrti cepič pa je bil druge sorte. Smejala sem se, ker nisem še nikoli slišala ali pa videla, da bi na eni jablani rodile različne sorte. Pa še to je rekel stric, da bodo ena jabolka prej dozorela, druga pa kasneje.
Radovedna sem, če se je stricu to cepljenje posrečilo.
Darja Gričar
SADIL SEM JABLANE
Neko soboto je ati kupil na sejmu enaindvajset sadik jablan. Za vsako jablano smo skopali jamo, potem sva drevesce z atijem posadila na rahlo prst, okoli nametala gnoja in gnoj prekrila z zemljo. Dve jablani sem posadil čisto sam. Moral sem biti previden, da nisem nametal gnoja na korenine. Ko smo jablane posadili, smo jih morali zaliti. Vse jablane so se prijele. Ker sem sam sodeloval pri sajenju, bom z veseljem pričakoval, kdaj bodo rodile. Čez nekaj let bomo morali okoli jablan spet odkopati zemljo in jim nametati gnoja, da bodo lepše rasle in bolje rodile.
Toni CugelJ
OBREZOVAL IN OBŽAGOVAL SEM SADNA DREVESA
Sadna drevesa je treba spomladi obrezati in jim požagati suhe veje, da so potem lepša. Obrezovanje dreves in še posebno žaganje suhih vej je kar težko delo. Imeti moraš škarje za les in žago. Tudi plezati je treba znati. Ker jaz znam, sem šel na drevo in ga začel žagati in obrezovati suhe vejice. Delal sem počasi in previdno, ker bi ob neprevidnosti lahko padel na tla in se kaj polomil. Požagal sem vse suhe vejice. Ko sem končal, sem jih zvlekel na prostor za drva. Ati je bil z mojim delom zadovoljen.
Jože Bartol]
SADITEV HRUŠKE
Bil je sončen dan, ko se je ati odločil, da bi posadil drevo. To drevo je bilo hruška. Najprej sva skopala jamo in vanjo položha mrežo, da ne bi drevesa poškodovali voluharji. Potem sva dala noter drevo in ga zasula z zemljo. Na vrh sva dala gnoj, da bo bolje raslo. Potem sva poklicala strica Edija, daje drevo poškropil. Opazoval sem ga pri delu.
Kadar bo ati spet sadil drevesa, mu bom vedno pomagal, ker je to luštno delo.
Gregor Jaklič
s HRUŠKE SEM DRAŽIL PSA
Pod hruško smo pripravili kole za fižol. Ko smo jih naredili, so drugi šli domov, jaz pa sem splezal na hruško in se skril pod bršljan, s katerim je porasla. Potem sem poklical psa in ga vabil, naj pride na hruško. Pes je skočil, a ni mogel do mene. Z nogo sem se dotikal njegovega smrčka, a on me je zgrabil za hlače. Z drugo nogo sem odrinil njegovo glavo in je spustil hlače. Spet sem ga poklical, naj pride gor, a ni hotel poskusiti. Skakal je okoli hruške in lajal. Ko je mami slišala, da pes laja, sem moral iti takoj domov. Rekla mi je, da ne smem na tak način dražiti Psa.
Stane Grm
PRESADIL SEM SLIVO
Nekega dne, ko sva z atkom klestila stara drevesa, sem videl Ktiad drevešček. Ko sem ga dobro pogledal, sem ugotovil, da je sliva. Poklical sem atka, in ko je tudi on pogledal, je rekel, da bova to slivo skopala in jo presadila. Ko sva se vrnila, sem skopal jamo, nanesel gnoj in dobro prst. Koje bilo vse pripravljeno, sem Posadil slivo in jo zalil. Ker je ozelenela in lepo cvetela, sem Ugotovil, da se je prijela. Mislim, da bom še letos jedel slive z dreveščka, ki sem ga sam presadil.
Janez Bartol]
breskev za čebele in zame
Pod vinogradom imamo posajene breskve. Vsako leto cvetijo. Čebele na cvetih nabirajo cvetni prah in jih oprašujejo. Ko breskve zorijo, se pripravimo za obiranje. Mami prinese košaro. Pri ubiranju morava paziti na vejice, da jih ne polomiva, ker bi se Vejica posušila. Ko so breskve obtrgane, jih nesem domov. Z Uiami jih opereva in jih zloživa v kozarce.
Čebele imajo na cvetih pašo spomladi, jaz pa jem breskve jeseni in kot sladico v zimskih dnevih.
Franci KuselJ
ZARADI PADCA S ČEŠNJE MI JE BILO LEPO
Neko popoldne sem šel k češnji in splezal gor. Kmalu sem padel s češnje. Zabolela me je leva noga. Na srečo je bil oče v bližini. Ugotovil je, da si noge nisem zlomil. Videl sem zvezdice in tudi ptički so mi čivkali okoli glave. Pogledal sem nogo, a ni bila nič krvava.
Bolela me je samo en teden. Mami mi je stregla, kot da sem v bolnišnici. Včasih si zaželim, da bi še enkrat padel z drevesa, ker mi je mami takrat tako stregla.
Lojze Prijatelj
NAŠO ČEŠNJO IMAM RADA V VSEH LETNIH ČASIH
Na Hrastnem imamo na hribčku zidanico. Okoli nje je veliko dreves. Menije najljubša češnja, ki raste na tistem mestu, odkar se spominjam. To češnjo imam zelo rada, saj se lahko na njej gugam in sedim.
Ko pridemo na Hrastno, zmeraj stečem k češnji in splezam nanjo. Večkrat na njej izvajam kakšne gimnastične vaje. Vajo večkrat ponovim, nato pa pokličem mami, da oceni izvedbo vaje. Ko tako kdaj visim na češnji, se mi odpre čudovit pogled daleč naokoli. Ta češnja je tako postala že kar moja prijateljica. Večkrat ji pojem kakšno pesem in takrat se mi zdi, da njeni listi valovijo in se premikajo v taktu pesmi.
Češnja je zelo radodarna. Poleti so njene krošnje polne rdečih češenj. Te češnje se mi zdijo najboljše. V jeseni je krošnja kot raznobarven šopek jesenskega listja. Pozimi pa je češnja žalostna brez svojih lepih listov, a ne za dolgo, saj pride kmalu pomlad z listi, brstiči in s cvetovi.
Mateja Gorenc
ČEŠNJE SO NAJBOLJŠE, ČE JIH ZOBLJEŠ Z DREVESA
Nekega dne je prišel stric in nas je povabil na češnjo zobat češnje. Ati mi je rekel, da bomo prišli. Drugi dan smo res šli. Sli smo s stricem, ki nam je pokazal češnjo. Začudil sem se, ker je bila zelo polna. Cedile so se mi sline in sem začel češnje kar takoj trgati in jesti. Spodaj niso bile preveč sladke, zato sem splezal proti vrhu. Med plezanjem mi je spodrsnilo in skoraj bi padel. Ujel sem se na veji. Res sem imel srečo, da nisem padel na tla. Plezal sem naprej po veji in prišel do najbolj slastnih češenj na koncu veje. Začel sem jih jesti. Koščice sem metal kar na tla. Tudi zato je najbolje zobati češnje kar na drevesu, ker ni treba misliti, kam boš metal koščice. Ko sem se češenj najedel, sem jih nabral še za domov. Stricu sem se zahvalil, ker je dovolil, da smo lahko šli na češnjo. Naslednji dan sem se spomnil, kako bi lahko padel, ampak dobrih češenj z drevesa se bom pa še večkrat spomnil.
Janez Bartol]
PRI VRBI SE RADA IGRAM
Še kar blizu naše hiše raste stara vrba. Samo malo po cesti gremo in smo že pri njej. Otroci se tam radi skrivamo in okoli nje lovimo. Skrijemo se v njeno votlo deblo. Ko pa pride tisti, ki lovi, ga prestrašimo. Največkrat se pri vrbi igrava z Urško. Ona hodi za menoj okrog vrbe. Včasih se hitro obrne in jaz se ustrašim. Včasih, ko se z Urško igrava šolo, imava pri vrbi naravoslovni dan in blizu vrbe nabirava rože. Videti je, daje vrba že stara, ker je votla. Zeleni pa še vedno.
Damjana Breznikar
VRBA - GRAD ZA ČUDNO IGRO
Ob naši hiši raste stara in zelo mogočna vrba. Ko pridejo sorodniki, se otroci igramo na njej. Ponekod smo posekali veje, da smo si uredili prostor za sedenje. Pri igri je vrba grad, ki ga
napadajo sovražniki. Sovražniki obkolijo vrbo, mi na vrbi pa se poskrijemo za veje, da nas ne opazijo. Jaz sem ponavadi kraljica in sedim na najbolj udobnem sedežu. Okoli vrbe je bezeg, ki zelo dobro skrije grad pred napadalci. Ker je moja sestra Manca še majhna in ne more na vrbo, sedi na klopci pod vrbo in nas opazuje pri čudni igri. Zame je ta igra na vrbi zelo lepa. Lahko bi vam veliko povedala o tej igri, ki je polna domišljije. Posebno privlačna je ob poletni vročini, ko je pod vejami vrbe senca, ki nas hladi.
Katja Podlogar
KORISTNA BUKEV
Kadar prideta k nama z bratom bratranca, se gremo igrat ravbarje in žandarje. Razporedimo se tako, da sva velika dva skupaj, tarnala pa skupaj. Najprej tarnala dva bežita. Ko ju midva ujameva, ju zapreva za nekaj časa v garažo. Nato se zamenjamo, da midva beživa, a onadva naju lovita. Ko se upehava, se s krijeva, a nato skrivaj odhitiva k bukvi, ki je pri cesti. Na hitro splezava na to bukev, a onadva ne moreta za nama. Midva se spočijeva, a onadva stražita pod bukvijo, kdaj bova prišla dol. Midva pa splezava na vrh bukve. Vrha bukve pa se dotika hrast in po tem hrastu greva dol in zbeživa.
Bošjan Šega
GUGALNICA POD KOŠATO LIPO
Nekega dne smo se v naši vasi spomnili, da bi pod košato lipo napravili gugalnico. Ko smo to storili, smo se začeli z veseljem guncati. Tekmovali smo tudi, kdo se bo zaguncal najbolj daleč. Ker sem jaz najstarejša, sem se seveda pognala največ. Ta gugalnica je namenjena za vse otroke in tudi kdo od starejših se včasih zagunca na njej, saj je dovolj močna. Malo smo se tudi pohecali, če bi se hotel kdo iti guncat od drugod, da bi pobirali vstopnino. Pod lipo je najbolj prijetno poleti, ko pod njo sonce ni vroče.
Andreja Lampret
SKRIVALIŠČE NA DREVESU
Nekega dne sva si z bratom Srečkom izmislila, da bi na kakšnem drevesu naredila skrivališče. Začela sva iskati primerno drevo in sva ga našla na sredi našega travnika. Ima tri debla in veliko krošnjo. Najprej sva po deblu naredila lestev. Ko sva prišla do vrha, sva začela delati skrivališče. Naredila sva tudi ograjo. Ko sva skrivališče naredila, sva si oddahnila in odšla domov. Naredila sva si tudi okenčke, skozi katere opazujeva okolico. Poleti z bratom v bližnjem potoku narediva tudi bazen, v katerem se kopava. Tja se pridejo kopat še drugi vaški otroci. Če se hočeva iti preobleč, se greva v najino skrivališče na drevo. Tam imava tudi majhno polico in vsak svoj prostor, da lahko sediva. To skrivališče imenujeva z bratom kar koča. Všeč nama je, ker se gor lahko včasih tudi skrijeva mami in očetu.
Franci Medved
drevo za skrivališče
Doma imamo velik sadovnjak. V njem raste okoli dvaindvajset jablari, dve češnji, tri hruške in trije mladi orehi pa še nekaj lešnikovih grmov. Najraje splezam na raneto, kot ji pravi mama. Zelo rada splezam nanjo, ker ima jeseni največ jabolk in je največja in najdebelejša jablana. Ko sem prvič splezala nanjo, nisem znala priti dol. Mami me je enkrat videla, zato mi je rekla, da sem opica in da bi morala iti v džunglo. Sestricama s te jablane tudi velikokrat nagajam, ko vadita gimnastiko. Nanju mečem jabolka in se jima smejem, ker ne moreta priti do mene. Enkrat se je zgodilo tako, da je sestrica Tonči mislila, da je Tina vrgla jabolko vanjo. Ko sta se začeli prepirati, sem se začela smejati, ker nisem mogla več zadržati smeha. Tudi sestrica Tina vadi Plezanje na drevo, pa ji ne uspe. Meni pa uspe, kadar hočem.
Marička Berk
DREVO ZA DOMIŠLJIJSKE IGRE
Za našo hišo že dolgo stoji jablana. Midva s sestro Petro si predstavljava, daje to vesoljska ladja. Na drevesu imava določene različne veje, ki jih uporabljava za kontrolo te vesoljske ladje. Predstavljava si, da letiva na Mars. Ko pristaneva, greva z drevesa. Spodaj naju čaka marsovec. Ta marsovec je pes Miki. Ko prideva dol, tečeva, zato naju začne loviti in vedno greva s Petro vsak v svojo smer, da ne lovi obeh, ampak samo enega. Ponavadi gre najprej za Petro, vendar se ona kmalu utrudi in spleza na drevo. Potem se spravi name. Dolgo se loviva, ko pa se utrudim, še jaz splezam na drevo - midva praviva na raketo - in s Petro odletiva na Zemljo. Na Zemlji pa naju čaka pes Miki. Ker ne tečeva, naju ne lovi. Zdaj ni več marsovec, ampak je samo pes Miki.
Tomaž Vrabec
JABLANA ZA ZABAVNE IGRE
Nekega sončnega dne meje prišla sosedova Karmen poklicat, če se grem z njo igrat. Sla sem. Najprej nisva vedeli, kaj bi se igrali. Nato sva se šli gugat na gugalnico, ki jo imajo sosedovi pred hišo. To drevo je jablana. Visoko je kakšnih osem metrov. Ima razkošno krošnjo in dolge veje. Poleti nam daje to drevo senco. Ko sva se s Karmen nagugali, pa nama je postalo dolgčas. Potem pa sem se jaz spomnila, da bi lahko igrali gumitvist. Najprej sva en konec gumitvista privezali za drevo, na drugem koncu pa ga je držala ena od naju. Na začetku ga je držala Karmen. Jaz sem skakala koka - kolo. To je igra, ko greš najprej od desne proti levi in nato od leve proti desni. Na koncu pa narediš še kolo. Ko sem bila jaz "fuč", pa je šla skakat Karmen. Gumitvist sva skakali toliko časa, dokler me mami ni poklicala domov.
Šla sem spat in še v postelji razmišljala, kako bi se midve s Karmen zabavali brez jablane.
Lidija Medved
JABLANA ZA RAZLIČNE IGRE
Pred našo hišo imamo jablano, na kateri se lahko gugam, se po njej skrivam in po njej plezam. Večkrat sem z nje že padla, pa se nisem udarila, saj jablana ni visoka. Včasih se s sestrico skrivava. Če miži ona, se ji hitro skrijem na jablano. Takrat me potem dolgo časa ne najde. Ali pa če se gremo otroci lovit, in če sestra lovi, hitro splezam na jablano. Ker pa je sestra manjša, ne more na drevo, zato skače pod jablano in se jezi name, zakaj ne pridem dol ali malo bliže, da bi me ujela.
Lidija Pajek
PADEL SEM Z DREVESA
Neko nedeljo sva z bratom plezala na drevo. Tekmovala sva,, kdo bo prišel višje. Oba sva priplezala do vrha. Gor je že še šlo. Kaj pa dol? Počasi sem plezal dol. Stopil sem na drobno vejo, ki pa seje zlomila. Sploh nisem vedel, kdaj in kako sem padel. Tega sem se zavedal, ko sem se ujel na debelejši veji na hrbtu. Malo sem se obdrgnil, a ni bilo hudega. Se tisti dan sem v deblo zabil deščice tam, kjer je bilo potrebno za lažje plezanje. Na tisto drevo sem najraje plezal. Malo po tistem padcu pa so drevo podrli, ker je bilo že staro. Sedaj ni v bližini naše hiše več drevesa, ki bi imelo tako lepo razraščene veje in bi bilo tako primerno za plezanje. Zato sem bil kar užaljen, ker so drevo podrli.
Uroš Uhan
STRAH NA DREVESU
Ko je k nam prišel bratranec Mitja, sva se odločila, da greva Plezat na staro jablano, ki ne stoji čisto pokonci, ampak je upognjena. Najprej je na jablano splezal Mitja. Trajalo je nekaj minut, da je prišel gor in rekel: "Hočeš, da skočim dol?" Jaz pa sem mu rekla: "Pa daj, če si upaš!" Res je skočil, nato pa sem jaz prišla na vrsto. Tudi pri meni je trajalo nekaj minut, da sem prišla gor. Nisem pa upala skočiti. Spraševala sem se: "Kaj zdaj,
ko ne upam skočiti z jablane?" Mitja pa je postajal razburjen, ker je moral čakati. Pripravljala sem se, pa mi ni in ni šlo. V nogah sem se vsa tresla.Krčila sem noge, mahala z rokami, pa si spet nisem upala skočiti. Mitja je rekel, da nima več veliko časa in da bi rad šel vsaj še enkrat na jablano. Kar naenkrat pa sem zamižala in: hop, skočila. Tako sem se rešila strahu. Mitja je ves presenečen vzkliknil: "Končno, končno!"
Maja Po v še
TRI DREVESA, KI SO MI V VESELJE
Doma pred hišo imamo drevo, ki je zame telovadni pripomoček. V bližnjem gozdu pa rasteta tudi drevo za gugalnico in drevo za plezanje. Kadar se dolgočasim, se spomnim na jablano, telovadni pripomoček. Kot bi trenil, sem na njem. Tam je veja, na kateri se vrtim, gugam in po njej plezam. Včasih zataknem noge v rogovilo in se z rokami spustim na travo, potem pa spet gor pa dol.
Ko se utrudim, vzamem kol in grem v gozd. Tam je drevo -gugalnica. Splezam na vejo, se je oprimem, zasadim kol v zemljo in se z njim porivam. Kakšen užitek je to! Včasih me gleda muca. Kadar se zagugam tako, da se veja premaknejo muca brž naskoči, toda kmalu se umakne, ker se boji, daje veja ne bi zadela. Ko grem dol, se veje primem z rokama, z nogama pa bingljam po zraku, dokler imam še kaj moči, potlej pa padem na noge, včasih pa tudi na zadnjo plat.
Rada grem tudi na drevo za plezanje. To drevo nam je naredilo otrokom pri vzpenjanju in spuščanju marsikatero prasko in luknjo na hlačah. Po vejah, kijih ima, se lahko povzpneš kakšnih pet metrov nad zemljo, večji pa tudi na vrh. Manjši se zato ne morejo, ker drevesu na sredini manjka nekaj vej. Prav zato sem imela enkrat na tem drevesu boleč doživljaj. Ko sem prišla do sredine, sem hotela doseči še naslednjo vejo, da bi se povzpela na vrh. Ker sem bila premajhna, sem vejo naskakovala. Ko pa sem skočila skoraj do nje, mi je zmanjkalo tal pod nogami. Kar naenkrat pa me je zabolela zadnja plat, ker sem na njej pristala, seveda na tleh.
Martina Tratar
DREVO - ZA MAČJO PLEZALNO ŠOLO
Za potokom, ki teče mimo naše hiše, raste jablana in na njej se vsako leto učijo mladi mucki plezati.
Ko sem nekega dne ravno prišla iz hiše, sem zagledala našo muco Jagodo, ki je bila s svojimi mladički pod jablano. Prav vesela sem bila, da sem prišla ven takrat, ko je muca učila svoje mladičke plezanja. Najprej je sama muca splezala po deblu navzgor, potem pa je za sabo vabila mucke. V začetku se ni upal nihče od mladičkov poskusiti, a potem se je eden opogumil in za njim še vsi drugi. Ker so bili štirje, je bila na deblu kar gneča. To prvo vajo so dobro izvedli in nato je sledilo plezanje navzdol. To je bila že težja vaja in je sledilo kar precej časa, preden so vsi prišli dol. Ko pa so vsi prišli na travo, so se začeli veselo loviti. A to ni bilo za muco in jih je poklicala nazaj. Vajo so še enkrat ponovili in potem plezali še po vejah. Ko pa so že vsi obvladali plezanje, so legli v travo in zaspali.
Vesela sem bila, ker sem videla mačjo plezalno šolo na drevesu.
Milka Kregelj
HRUŠKA ZA ZAPIK
Otroci iz naše vasi se večkrat zberemo in se igramo razne igrice. Nekega dne smo se spomnili, da bi se lahko igrali skrivalnice. Našli smo že nekaj krajev, kamor bi se skrili, a najbolj težko je bilo najti zapik, ob katerem bi mižali. Nekje je bilo preblizu, nekje pa se je vse preveč videlo. Moj brat Stani je pogledal v hruško, ki stoji na sredi vasi, in rekel, da bi tam lahko imeli zapik. Zelo smo ga pohvalili, ker se nam je zdelo, da je našel pravega. Nekaj časa je bila tam oglasna deska. Ker nam to ni bilo všeč, smo rekli vaščanom, dajo bomo prestavili. Vaščani so se s tem strinjali. Nekega dne, ko smo se šli skrivat, sem morala ravno jaz mižati. Ker so bile hruške že zrele, mi je ena padla na glavo. Hudovala sem se na drevo in govorila, da ga ne bom niti enkrat več pogledala. Najprej so me prijatelji tolažili, potem pa
govorili, da mi je na glavo padla zato, da je nastala buška. Ker so me s tem spravili v dobro voljo, mi je drevo postalo kar všeč.
Večkrat se igramo pri hruški in zelo radi jo imamo tudi zato, ker nam daje jeseni sočne plodove. Vsako jutro, ko grem v šolo, ji po tihem zaželim dobro jutro in ji "nažmrknem". Želim si, da te hruške ne bi nikdar podrli. Otroci pravimo, daje to naše drevo.
Tanja Okoren
SPOŠTOVANA MENTORICA. DRAGE UČENKE. DRAGI UČENCI!
Prebrala sva gradivo za 2. številko Preprostih besed, v katerem ste predstavili svoj ustvarjalni odmev na nekatere pesmi in pripovedi iz berila POZDRAVLJENO, ZELENO DREVO. Nadvse sva vesela, kaj vesela, navdušena sva nad vašimi prispevki in mento-ričinim izborom besedil iz berila. Ob branju sva občutila, s kakšnim zanosom in z ljubeznijo ste se ob spodbudi posameznih slovstvenih stvaritev lotili pisanja. Ni težko opaziti, da vam beseda - čeprav ste še brez izkušenj in tako mladi - teče gladko, imate smisel za lepoto maternega jezika, že kar spretni ste v oblikovanju, vaša domišljija ima mogočna krila, posamezne domislice se kar iskrijo... Mentoričina pobuda je obrodila bogat sad.
Lahko smo zadovoljni, da vas je toliko, ki hočete svoja doživetja izražati na leposloven način s pesmijo in pripovedjo. Začetki so tu, eni prispevki izsevajo večjo nadarjenost piscev, drugi manjšo, toda v tem trenutku to ni pomembno, pomembno je. da ste poskusili, da ste spoznali, kako se da z besedo marsikaj izraziti, izpovedati, pripovedovati, razgrniti doživetja, opevati veselje, otožnost, navdušenje, opevati svet, ta čudoviti svet, v katerem vsak zase iščemo prostor pod soncem, in ga želimo doživeti z vsem svojim bitjem.
Vsak začetek je težak, toda z vztrajnim delom, s pridnostjo, študijem in z iskanjem najžlahtnejših sokov v sebi boste prišli do popolnejšega izraza. Eni bodo tovrstno pisanje opustili, drugi pa boste s tem nadaljevali in morda se zgodi, da bodo posamezniki postali vse življenje vdani leposlovnemu ustvarjanju, da jim bo postalo življenjska nuja. Kaj vam svetujeva? To, da pišite, pišite in pišite! Prisluhnite slovenski besedi, odkrivajte njeno čarobnost, prisluškujte sozvočju, ki nastaja, ko se več besed združi v zvočno in pomensko celoto.
Imava pa še tale nasvet in obenem prošnjo. Iz vaših prispevkov sva spoznala, kako ste ob branju tujih pesmi in pripovedi na svoj način skušali povedati nekaj podobnega oziroma izraziti svoj odziv na prebrano. K temu so vas spodbudili pesniki in pripovedniki Kosovel, Grafenauer. Župančič, Baloh, Milčinski, Bevk in drugi. Misliva, da bi bilo več kot zanimivo in koristno, če bi eno od prihodnjih številk Preprostih besed napolnili s svojimi mnenji, sodbami in opazovanji teh besedil. Zanimalo bi naju, kaj ste ob
branju doživeli, kaj vam je bilo všeč in zakaj, kaj se vam je zdelo značilno in posebno v izražanju, kaj menite o zunanji obliki, kaj o nizanju dogajanja in kaj o posameznih slovstvenih osebah v pripovednih delih in podobno. Za tiste, ki se ukvarjamo s sestavljanjem beril, s pisanjem učbenikov in sploh s spremljanjem mladih pri branju leposlovja, bi bila vaša mnenja več kot poučna in dragocena. Poskusite, bila bi vam hvaležna.
In da ne pozabiva: zelo sva srečna, ker vam je berilo POZDRAVLJENO, ZELENO DREVO všeč in ker ga tudi radi prebirate.
Iskrene čestitke mentorici in vsem mladim slovstvenim ustvarjalcem za tokratni prispevek ter veliko uspeha in kar največ zadovoljstva pri novih poskusih.
dr. Gregor Kocijan in mag. Stanko Šimenc
POZDRAVLJENO, ZELENO DREVO
USTVARJALNI ODMEV PETOŠOLCEV OB NOVEM BERILU
Sodelovali so petošolci:
Marko Brcar Gregor Jaklič Franci Kuselj Lojze Prijatelj Boštjan Šega Daniel Škarja Uroš Uhan Tomaž Vrabec Marička Berk Darja Gričar Milka Kregelj Slavi Kuselj Vesna Lukek Lidija Medved Lidija Pajek Alenka Zaplatar
Janez Bartolj Jože Bartolj Marjan Bartolj Toni Cugelj Stane Grm Franci Medved Franci Starič Rajko Uhan Damjana Breznikar Jasmina Gorenc Mateja Gorenc Andreja Lampret Tanja Okoren Katja Podlogar Maja Povše Poldka Starič Martina Tratar Renata Tratar
IZID POSEBNE ŠTEVILKE GLASILA
PREPROSTE BESEDE POZDRAVLJENO, ZELENO DREVO
SO OMOGOČILI:
TOM MIRNA
KRAJEVNA SKUPNOST ŠENTRUPERT
TESNILA TIT VELIKA LOKA
KPD DOB - IO POHORJE
GRADBENIŠTVO ZUPANČIČ TREBNJE
KOLINSKA MIRNA
TRIMO TREBNJE
PLASTA ŠENTRUPERT
STANOVANJSKA ZADRUGA ŠENTRUPERT
BARLOG TREBNJE
GRAFIKA ZUPAN TREBNJE
Za sodelovanje pa se še zahvaljujemo:
pisateljici in prijateljici oddelčne skupnosti 5.b razreda
BRANKI JURCA,
pisateljici in zvesti sodelavki BERTI GOLOB,
dolgoletnemu prijatelju šole pesniku SEVERINU ŠALIJU,
pesniku in nekdanjemu učencu IVANU GREGORČIČU,
likovniku in sodelavcu LUCIJANU REŠČIČU
in še posebej sestavljavcema učbenika POZDRAVLJENO,
ZELENO DREVO dr. GREGORJU KOCIJANU in mag. STANKU
ŠIMENCU;
VSAK JE NA SVOJ NAČIN OBOGATIL NAŠA PRIZADEVANJA!
POZDRAVLJENO, ZELENO DREVO
USTVARJALNI ODMEV PETOŠOLCEV OB NOVEM BERILU
PREPROSTE BESEDE
GLASILO OSNOVNE ŠOLE DR. PAVLA LUNAČKA ŠENTRUPERT
Šolsko leto 1991/92	XXII. leto Izhajanja, številka 2
MENTORICA: UREDIL: LIKOVNE PRILOGE	DANICA ZUPAN JOŽE ZUPAN
IN UREDITEV: TEHNIČNO UREDILA: STAVLJENJE: TISK: NAKLADA: TREBNJE 1992	LUCIJAN REŠČIČ JANEZ ZUPAN IN JOŽE ZUPAN CIRRUS DESIGN LJUBLJANA GRAFIKA ZUPAN TREBNJE 200 Izvodov
Po sklepu Ministrstva Republike Slovenije za kulturo - št.415 - 325/92 z dne 9.IV. 1992 - je knjiga uvrščena med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.
Študijski oddelek
PREPROSTE
JI, 22403/1991/1992
371.ti4(497.12 Šentrupert)
199810705.2
it''
>81

mm
mml

I

S
'jirM*'
mm
m