296
O 24. godu.
„Kaj  stoje oziraš se nazaj  od tod?u Gledam, kak je dolga od zibeli pot.
Dvajset let in štiri, naglo ste pošle! Al jih bom doživel toVko še in še?
Enkrat pot to možko meril sem od spred, „To bo dolga, preden konec bo dospeti"
Danes se dozdeva kratka mi na moč, Kakor jo prehodil bil bi eno noč.
Ki je hitro tekel, stekel se je dan. Ki ko polž je lezel, stečen je, končan.
Gledam na pretekle leta le nazaj, Milo se mi dela, sam ne vem zakaj,
Mož sem,  al otročji čas si le želim.
In oko, da gledal kot otrok sem ž njim,
In pa pamet,  da bi ko takrat umel, In serce, da vsem bi ko takrat verjel,
In ljudi ko mislil sem si jih takrat, Da bi vsak'mu upal kakor bratu brat,
Kakor bratom bratje. — Lepa, prazna reč!
V grob so te polož'li, vem, za zmiraj leč.         M. V.