Književnost.
703
A  njegove primeroma   najizrazitejše pesmi so narodne in  „velikoruske".
K Dunaju, slavjane, k Dunaju, k iskonno slavjanskomu kraju vse pomisli vaši nesite,
v  zavetnom ')  boju
za dolju 2) svoju vy s pomoŠČju bratjam spešite (str. 133).
Zakaj  ob  Donavi se bo bil odločivni boj:
Tam grjanet3) poslednij  naš boj,
davno predrešennvj  sudboj,
v tom  nami ostavlennom  kraje,
i tam  už stojit
i  bratjev  manit 4) slavljanskaja straža Dunaja . . .   (str. 133).
Vergun je poln slavjanofilskih idej:
Let tysjačy byl vek romanskij, vtoruju 5) tysjaču  -— germanskij, a tretja tysjača prišla   — tut nas sudba už  prizvala, ura, naš vek russko-slavjanskij . . . Idet naš vek ljubvi,  dobra, vpered-že Rus, ura, ura!  (str. 128.)
Vergun je bil že v Ljubljani v javnem predavanju o Dostojevskem razvijal te ideje. V Dubrovniku pri časnikarskem sestanku je prišlo med njim in med Poljaki do ostrega besednega boja zaradi „velikorustva'\ Vergun gre predaleč tudi v tem, da istoveti „slavjanstvo" s pravoslavjem. Prizna vamo seveda veliki ruščini vso njeno veljavo, a da bi se njej na korist morali umakniti manjši slovanski narodi in njih narečja, to je preveč. Sicer pa je Vergunova zbirka prijetna izjema v novodobnem pesništvu. Tu ni nič „simbolističnega" in „dekadentnega". Niso sicer vse ideje prave, a — veseli smo, da smo našli vsaj enega mlajšega pesnika, ki sploh pozna ideje, in ne le meglenega Čustvovanja.                                            Dr. E. L.
Iz drugih književnosti.
Roman Sebastian Zangerle, Fiirstbischof von Seckau und Administrator- der Leobener Dioe-cese 1 77 1 —1848.— Dr. P. Bonifacius Sentzer. Graz. Styria 1901. — Str. VIII + 406. Cena 9 K. — Zeio marljivo so pričeli učenjaki v sekovski škofiji preiskavati cerkveno zgodovino svojega ozemlja. Zadnja leta je izšlo več lepih spisov v tem oziru, zlasti so znameniti življenjepisi najdejavnejših škofov Brennerja, Zwergerja in Zangerla, ki so vsi sestavljeni temeljito in obširno.
') Posvečen po izročilu. — 2) Usoda. — 3) Grometi. 4) Vabiti. —  5) Drugi.
Motili bi se pa, misleč, da so ti življenjepisi res le opisi dotičnih, čeprav zanimivih oseb; ne, ti opisi segajo dalje in nam slikajo vso dobo, v kateri so živeli ti delavni možje. Vse politično in versko gibanje stopi pred naše oči; v sredi pa stoji oseba, ki daje času svoj znak, ki vzgaja duhove in jih vodi v boj proti zlobi in verski ne-skrbnosti.
Kako zanimivo slika dr. Sentzer Zangerlovo življenje! Kako krepko postavi svojega junaka v živi tok! Njegovo mišljenje in delovanje kaže v dramatični živahnosti, bodisi da junak zmaguje, bodisi da se mora zadovoljiti z neodločeno bitko, a premirja ali celo  bega ne pozna.
Zangerla so krstili 1. 1771.V Oberkirchbergu na Svabskem, pol ure daleč od gradu, kjer je bila rojena okt. 1. 1160 znana Ida Togenburška. V enajstem letu vstopi v samostansko šolo 00 benediktincev v VViblingenu, dovrši v 17. letu Šest-razredno gimnazijo in vstopi v ondotni samostan. L. 1803. ga pošlje opat za profesorja na vseučilišče v Solnogradu, kjer so benediktinci preskrbovali učne  moči.
Začeli so se pa žalostni časi za benediktince, kakor tudi za druge redovnike. S sekularizacijo so izgubili večinoma svoje samostane in šole. Tudi VViblingen je bil med njimi. Zangerle je odšel kot profesor 1. 1807. v Krakov, 1. l8ll. v Prago in 1. l8l 3. na Dunaj. L. 1821. so ga izvolili za stolnega kanonika pri sv. Štefanu na Dunaju, in 1. 1824. se preseli v Gradec kot knezoškof sekovski in upravitelj leobenske škofije. Kot škof se po  pravici imenuje reformator.
Po jožefinskih zakonih oslabljeno cerkveno življenje je potrebovalo krepkega moža. Tak je bil knezoškof Zangerle. Takoj ob svojem nastopu je pričel boj proti necerkvenemu življenju in krivim naukom. V svojih pastirskih pismih je navduševal duhovnike in vernike za sveto stvar; neumorno je obiskaval svoji skrbi izročene župnije in odpravljal napake; skrbel je za boljši pouk v ljudskih šolah in  za splošno  cerkveno življenje.
Da bi duhovnike bolj navdušil in jim dal lep zgled, pokliče v svojo Škofijo redemptoriste, jezuite, karmelite in karmeličanke, ustanovi samostan usmibenih in šolskih sestra in vpelje sestre presve-tega  Srca Jezusovega.
Ker so se zalezle vsled jožefinskih naredb ne-rednosti tudi v samostane, ni miroval škof preje, dokler jih ni zopet cerkveno uredil. Gledal je pa tudi v prihodnjost. Da bi se pravi katoliški duh ohranil in razširjal, mu je bilo treba tudi mladih, čilih moči. Zato osnuje sam in s pomočjo c. k. dvornega kapelana Sebastiana Joba deško semenišče  v  Gradcu.
Koliko se je bojeval za cerkene ukaze v zakonskih določbah, za objavo odpustkov, zboljšanje