© Za besedilo: Olga Gutman, 2019

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2019

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano

			reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: info@volosov-hram.si

			https://www.volosov-hram.si/kategorija-izdelka/vsi-izdelki/e-knjige/

			Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv Depositphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2020

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID=305144064

			ISBN 978-961-7086-16-4 (epub)





Olga Gutman


			IZPOLNJENA ŽELJA


			Roman



I.


			Vojna se je končala. Ljudje so si oddahnili, čeprav je ostala dežela v ruševinah in so na mnogih domovih ostali le starci, žene in otroci. Skoraj v vsakem domu je nekdo manjkal in kje ostal, na fronti ali v taborišču.

			Tudi Anin mož se ni vrnil. Padel je nekje na ruski fronti. Ana je ostala sama s sinom Janezom v svojem majhnem domu, ki sta ga z možem kupila tik pred vojno. Prej so živeli pri kmetu, kjer sta bila Ana in mož hlapec in dekla. Njuna želja pa je bila, da bi imela svoj dom. Dolgo sta varčevala in končno privarčevala toliko, da sta v vasi kupila manjšo, starejšo hišo.

			Kmalu, takoj po začetku svetovne vojne, so moža poklicali v vojsko. Ana je ostala sama s sinom, ki je hodil v osnovno šolo. Hodila je na delo h kmetu, pri katerem je prej služila kot dekla, in včasih je moral priskočiti na pomoč tudi sin Janez.

			Janez je že v rani mladosti spoznal, kako grenak je kruh hlapcev in dekel. V šoli ni imel težav z učenjem, zato je sanjal, da bi po končani šoli šel v uk in se izučil poklica, da ne bi bil tudi sam hlapec.

			Ko se je končala vojna, je Janez že končal osnovno šolo. Še naprej je delal po raznih kmetijah, saj je delavcev primanjkovalo. Potem pa je zvedel za delovne brigade in da se na delovnih akcijah lahko mladi ljudje vpišejo v tečaje ter naučijo raznih veščin. In se tako po akciji lažje zaposlijo.

			Nekega dne je Janez rekel materi:

			»Mama, prijavil sem se na delovno akcijo. Nočem živeti kot hlapec in delati na tujih kmetijah.«

			»Pa tam več plačajo?«

			»Ne. Tam delaš zastonj. Lahko pa se česa naučiš in po končani akciji lažje najdeš delo v tovarni ali v kakem podjetju. Med akcijo pa imaš zastonj stanovanje in hrano.«

			»Če misliš, da je res tako, da boš potem lažje našel delo, nimam nič proti.«

			Janez se je prijavil na delovno akcijo. Delal je med svojimi vrstniki, ki so drug drugemu dajali pogum, zato se mu je delo v brigadi zdelo lažje kot delo na kmetiji. Težkega dela pa je bil vajen že od zgodnjega otroštva. Delal je pridno in postal nekajkratni udarnik.

			Ko se je ena delovna akcija iztekla, se je udeležil druge, in tako je sodeloval na treh delovnih akcijah.

			Ko se je tretja delovna akcija končala, se je Janez pripravljal, da se vrne domov k materi. Dela še ni našel in dokler ga ne najde, je razmišljal, še vedno lahko nekaj zasluži tudi pri okoliških kmetih, da ne bo zapravljal časa in ne bo brez denarja. Preden pa je odšel domov, je pohajkoval po mestu, da bi si ga malo ogledal. Medtem je srečal komandanta svoje prve delovne akcije. Vesela sta bila, ko sta se srečala.

			Komandant mu je rekel:

			»Janez, pridno si delal na vseh akcijah. V mestu odpiramo novo tovarno. Čez nekaj dni začne z delom. Delavce iščemo. Se želiš zaposliti tudi ti?«

			»Želim najti delo v kakšni tovarni. Starša sta služila kot hlapec in dekla na kmetih. Jaz ne želim biti hlapec. Želim si delo v tovarni ali kjer koli drugje, samo kot hlapec ne.«

			Komandant je z veseljem sprejel Janezovo mišljenje. Povedal mu je naslov, kje naj se oglasi, in Janez se je na tistem naslovu oglasil še isti dan. Dali so mu delo in stanovanje.

			Delavci nove tovarne so stanovali v lesenih, na hitro postavljenih hišicah, kajti v tistih povojnih časih se je stanovanje v pravi hiši težko našlo.

			Ker je nekaj dni še manjkalo do začetka dela v tovarni, se je Janez odpeljal domov k materi in ji ves vesel povedal, da ima delo. Tudi mati je bila vesela, da je sin našel delo, in je vsa žarela od sreče.

			»Dobro je, da si našel delo. Tukaj je težko. Dela je na kmetijah dosti, plačilo pa je za nič. Kmetje nimajo denarja. Največkrat dajejo za delo živež. V tovarni pa bodo gotovo redno plačevali.«

			Tako se je Janez preselil v mesto in redno delal v tovarni. Pridno je delal in kmalu napredoval. Plačilo za svoje delo je redno prejemal in si ves čas prizadeval, da bi našel pravo stanovanje v kateri od hiš. Med prostimi dnevi je hodil k materi in ji pomagal z denarjem ter jo tolažil, naj še malo zdrži. Ko bo našel stanovanje v hiši, jo odpelje v mesto.

			Po letu dni je Janez našel stanovanje, precej prostorno, v eni od hiš v središču mesta. Takoj prvi prosti dan se je odpravil k materi, z namenom, da bi jo odpeljal v mesto.

			Ko je prišel do domače hiše, se mu je zdelo zelo čudno, da je vse tako mirno. Matere pa ni bilo nikjer. Pomislil je, da gotovo dela kje pri kakem kmetu. Čakal je skoraj do mraka. Potem pa ga je opazila soseda. Poklicala ga je in mu povedala, da so mater prejšnji dan odpeljali v bolnišnico, ker je padla v nezavest ...

			Naslednje jutro je šel k materi. Komaj ga je spoznala. Čez nekaj dni je umrla.

			Janezu se je zdelo, da se mu je podrl svet. Toliko časa je sanjal, da bi jo odpeljal v mesto. Pa ni našel stanovanja. Sedaj ima stanovanje, pa nima več matere. Kako kruto se s človekom poigrava življenje. Vedno prevrača vse drugače, kot človek načrtuje.

			Materina smrt je Janeza popolnoma dotolkla. Po mestu je hodil, kot da ga luna nosi. Največkrat ni gledal, ne kod hodi in ne kam, še zlasti v prostem času ne.

			Ko je nekega dne spet tako zamišljen prišel iz trgovine, ne da bi gledal, kod stopa, se je naenkrat ustavil ob neki oviri in ni mogel več naprej. Presenečen, kaj ga je zaustavilo, je pogledal predse in zagledal dekle, ki je stalo pred njim in v katero se je zaletel. Dekle se mu je smejalo, njemu pa je bilo zelo nerodno. Opravičil se ji je in nato sta se zapletla v pogovor. Iskra je preskočila in od takrat naprej sta se pogosto srečevala.

			Ni trajalo dolgo, ko sta postala par. Čez nekaj časa sta se poročila. Marija, Janezova žena, je prav tako delala v eni izmed tovarn v mestu. Po poroki se je preselila k Janezu. Minilo je nekaj več kot leto, ko se jima je rodila hčerka, Lina.





II.


			Lina je rasla kot kopriva. Že v zgodnjem otroštvu je kazalo, da bo pametna. Dnevi so minevali zelo hitro in kmalu je prišel čas, ko je Lina postala šolarka. Prestopila je prag osnovne šole. Rada je hodila v šolo in učenje ji ni delalo težav. Vse razrede je končala z odličnim uspehom. Prišel je čas, ko se je Lina morala odločiti, kam naprej. Odločila se je za gimnazijo. Tudi na gimnaziji je z lahkoto končala vse razrede. Spet se je znašla pred dilemo, kam naprej. Starše je seznanila, da želi študirati računalništvo. Pa sta starša dvomila, da se je odločila prav.

			»Lina, računalniki komaj začenjajo prihajati v naša podjetja. Podjetja pa računalničarjev še ne iščejo in ne potrebujejo. Kje se boš lahko zaposlila, ko končaš študij, in kaj misliš delati, ko je računalnikov pri nas še tako malo. Pojdi študirat rajši kaj drugega!« je oče prepričeval hčerko.

			»Ko jaz končam študij, se z lahkoto zaposlim. Tehnika, zlasti računalništvo, se zelo naglo razvija. Sicer pa veš, oče, da sem se naučila kar nekaj tujih jezikov, ki jih zelo gladko govorim in razumem. V skrajni sili se lahko zaposlim tudi kje v tujini,« mu je odgovarjala Lina.

			»Prav, Lina, študiraj, kar sama želiš. Ne bom te prepričeval, da študiraj kaj drugega. Želim pa, da po končanem študiju najdeš zaposlitev, mogoče celo v domačem mestu, in ostaneš doma, pri naju z mamo,« ji je pojasnil, vendar je odločitev prepustil hčerki.

			Lina se je vpisala na fakulteto za računalništvo. Vsa se je posvetila študiju. Ni hodila na študentske žure, temveč je ves prosti čas namenila za študij.

			Nekega večera, po večerji, je Janezova družina še nekaj časa sedela za mizo in se pogovarjala o dogodkih minulega dne. Oče pa se je Lini zdel nekam čuden. Nekam zagonetno se je ves večer muzal, kot takrat, ko je imel nekaj v mislih in je iskal način, kako naj to hčerki in ženi pove. Vedeli sta, da nekaj ima v mislih. Pa ga nista vprašali kaj. Kajti vedeli sta, da jima bo kmalu sam povedal, ne da bi ga morali spraševati.

			Ni trajalo dolgo, ko je prišel z novico na dan.

			»Avto sem kupil!« je rekel in pogledal najprej eno in nato drugo, da bi se prepričal, kako sta sprejeli, kar je povedal.

			Lina in mati sta od presenečenja debelo pogledali.

			»Avto? Kdo ga bo pa vozil?« je vprašala Lina.

			»Jaz,« je oče ponosno povedal.

			»Pa saj nimaš izpita,« je dodala mati.

			»Imam. Pred tednom sem ga naredil. Pozneje ga naredita še vidve. Jutri ga pripeljem. Lahko se peljemo večkrat k tvoji mami, Marija. Tudi takrat, ko imamo le dan ali dva prosto,« je pojasnil.

			»Saj avto ni od škode v današnjih časih, še bolj pa bo v prihodnosti nujen,« se je z očetom strinjala Lina. In nek ponos jo je navdajal in jo kar povzdignil.

			Naslednjega dne je oče pripeljal avto. Ko ga je zapeljal na domače dvorišče, sta Lina in mati pristopili in si ga ogledali z vseh strani in ga še pretipali.

			»Lepo je ohranjen. Kaj pa motor? Kako teče?« je očeta vprašala Lina, ki se je iz pogovorov sošolcev že nekoliko seznanila z avtomobili.

			»Teče kot ura,« ji je povedal oče.

			Ko so si avto ogledali z vseh možnih strani, so odšli v stanovanje. Navdajal jih je ponos in počutili so se zadovoljno.

			Pomlad se je prevesila v poletje. Šole so zaprle svoja vrata. Lina je pohajkovala po mestu in čakala, da oče in mama začneta z dopustom in se odpravijo na mamin dom, k babici, na obisk. Vedno je rada šla k babici. Sedaj bo to enostavno. Pred kratkim je še sama naredila šoferski izpit. Ko je oče ne bo mogel peljati, se lahko pelje sama. Tokrat pa je le čakala na dopust svojih staršev, da se peljejo skupaj in ostanejo nekaj časa pri babici.

			Junij se je iztekel, julij pa je s svojim prvim dnem prinesel tudi očetov in materin dopust.

			Prvi dan dopustov se je Janezova družina odpravila na pot. Že zvečer so spravili prtljago v avto, da se zjutraj lahko prej podajo na pot. Želeli so se izogniti poletni vročini, ki je neusmiljeno pritiskala že cel teden, in gneči, ki je v tem poletnem času ponavadi bila na cestah.

			Vstali so zelo zgodaj, ko se je komaj začelo daniti. V naglici so pojedli nekaj malega za zajtrk in sedli v avto ter se odpeljali.

			Vožnja se jim je zdela prijetna, saj vročina še ni začela pritiskati. Srečali pa so le tu in tam kak avto.

			Uživali so v vožnji, zlasti Lina in mati sta se počutili izredno prijetno, saj se po teh krajih še niso vozili, in sta z zanimanjem opazovali kraje in pokrajino.

			Polovico poti so že prevozili. Potem pa se je pojavil pred njimi avto, ki je vozil proti njim. Vozil je v vijugah, kot da ga vozi pijan voznik. Z veliko hitrostjo je vozil proti njim. Oče je opazil nevarnost trka, ki jim grozi. Umaknil se je na skrajno desno stran cestišča, da bi se izognil trčenju.

			»Joj! Drvi naravnost v nas!« je zavpila mati. Pa komaj je dokončala stavek, se je že zaslišal udarec in nato škripanje pločevine, ki se je lomila. Potem pa tišina.

			Lina se je zavedla po nekaj dneh. Slišala je zvoke okrog in okrog sebe, drugačne kot običajno, pa ni vedela, kje je, saj je vse okrog nje prekrivala tema. Trudila se je z vekami, da bi odprla oči, pa je trajalo kar precej časa, da ji je uspelo. Na široko je odprla oči in pogledala okrog sebe.

			»Kaj pa je to? Kje sem?« je razmišljala in ko je spoznala, da je v bolnišnici, na vso moč napela možgane, da bi se domislila, zakaj je tu, kjer je.

			Trajalo je precej časa, da se ji je spomin pričel vračati, košček za koščkom. Spomnila se je, da so se peljali. Potem se je spomnila proti njim drvečega avtomobila in nato poka, pa maminega krika.

			»Imeli smo nesrečo. Kaj je z mamo in z očetom? Kje sta? V tej sobi sem sama.«

			Naslednjega dne jo je obiskala babica in ji povedala, da je ostala sama, da staršev ni več. V trenutku, ko je to zvedela, se ji je popolnoma sesul svet in so se podrli vsi njeni načrti. Zaželela si je, da oče nikoli ne bi kupil avtomobila. Sedaj pa je ta avto naredil iz nje siroto in ji vzel očeta in mater.

			»Kaj naj sedaj počnem sama na svetu. Nimam več nikogar.«

			»Mene imaš. Nisi sama. Je že moralo tako biti. Takšna je bila usoda. Proti njej ne moremo nič. Sprejeti jo moramo in zbrati moči, da živimo naprej. Ti to zmoreš. Pa dokler imaš mene, nisi sama,« je Lino tolažila babica po tistem, ko ji je povedala, da sta oče in mama izgubila življenje v prometni nesreči.

			Lina je edina nesrečo preživela. Bila je pa precej polomljena. Toda bila je mlada in ko je enkrat sprejela smrt staršev, so se ji moči začele hitro vračati. Kmalu je lahko zapustila bolnišnico in odšla k babici. Nekaj časa še ni mogla hoditi, potem pa je začela: najprej s pomočjo bergel, nato pa si je pomagala le še s palico. Ko so se iztekle počitnice, je že kar dobro hodila in si le tu pa tam pomagala s palico.

			Zato se je po izteku počitnic vrnila nazaj v mesto in nadaljevala študij. Srce jo je zabolelo, če se je le z mislimi dotaknila nesreče in mrtvih staršev. Da bi vsaj malo omilila svojo žalost in ne bi ves čas mislila na mrtve starše, se je še bolj kot prej zakopala v študij. Ko je bila prosta, za praznike in v počitnicah, pa je vedno odpotovala z vlakom k babici. Tam je bil od nesreče naprej njen pravi dom. Zaposleni s študijem so ji dnevi minevali, da ni opazila, kako hitro tečejo, in naenkrat se je znašla pred koncem študija.

			»Sedaj pa še diploma, pa sem končala,« si je rekla, ko se je prvi dan počitnic, po opravljenem zadnjem izpitu, peljala k babici, da bi se tam pripravljala na diplomo.





III.


			Lina je bila vsa iz sebe. Poletela bi, če bi imela krila. Sreča jo je prevzemala do zadnjega vlakna njenega telesa. Pa ni imela nikogar, s kom bi delila svojo srečo. Sedela je na klopi na peronu in vsa žarela. Čakala je na zadnji vlak, ki pelje v smer, kjer živi babica.

			»Oh, kako lep dan je danes,« je zavzdihnila Lina in iztegnila noge. Oguljeno potovalko je porinila nekoliko na stran ter se udobno namestila. Zrla je nestrpno v smer, od koder bi moral pripeljati vlak, ki ga je čakala.

			Dan je počasi ugašal. Le na zahodu, izza vrhov gora, je žarelo sonce, kot ogromen škrlatno rdeči krog. Bil je prizor, ki bi ga Lina ob običajnem dnevu vsa prevzeta občudovala. Danes pa ga ni opazila. Bila je prepolna sreče, ki je kot valovi preplavljala njeno telo. Ta dan je bil za Lino poseben in lep. Lep bi bil tudi, če bi deževalo, ali bi padala toča. Pred nekaj urami je diplomirala.

			Lina je s tem dnem postala inženir Lina Potok. Vse drugo, kar jo je kdaj žalostilo, je porinila v pozabo. Vse neprespane noči, nervoze pred izpiti in skromno življenje, ki ga je morala sprejeti, odkar je ostala sama, vse to je bilo za njo. Na to več ni hotela misliti. Uspela je in zmagala v bitki s samo seboj. Vse drugo sedaj ni bilo več pomembno.

			»Kako lepo se sliši, inženir Lina Potok. Vse drugače kot Potokova Lina, tista tam z Brega (kot so jo ponavadi imenovali sovaščani),« je pomislila.

			Potem pa ji je čelo spreletela temna senca. Spomnila se je staršev. Stisnilo jo je v prsih in ni se mogla premagati, da ne bi pomislila:

			»Oh, ko bi današnji dan dočakala oče in mati. Kako vesel dan bi bil to tudi za njiju. Bila bi srečna in ponosna na mene. Prekleta cesta! Koliko življenj je že utrnila in to vse prezgodaj.«

			Zato pa Lina ceste ni marala. Še sedaj, po treh letih, noče potovati z avtobusom, četudi bi tako bila prej pri babici. Raje čaka na zadnji vlak, ki pelje proti babičini vasi, pa čeprav potem prispe k babici v poznih večernih urah. Ceste in avtomobilov ne mara, odkar je v prometni nesreči izgubila oba starša.

			Spomin na starša, ki ju ni več, je zatemnil njeno srečo in veselje. Z dlanjo je potegnila preko čela, kot bi hotela odpoditi in izbrisati misel, ki je kalila srečo.

			»Ne, danes ne bom mislila na to! Nočem, da mi ti temni in boleči spomini uničijo srečo današnjega dne,« je potiho dahnila.

			Na peron je stopil postaven postajni načelnik. Sonce je že utonilo v globine večernega mraka. Pa tega Lina ni opazila. Iz razmišljanja in tavanja po spominih jo je predramil postajni načelnik. Poznal jo je, bila je vsa ta leta edina potnica, ki je v tako poznih urah na tej postaji čakala zadnji vlak v to smer. Zato jo je ogovoril:

			»Dober večer, gospodična, pa ste spet sami?«

			»Dober večer! Kaj že prihaja?« je Lina na kratko odzdravila in vprašala, ne da bi odgovorila na njegovo vprašanje.

			»Da, prihaja,« je na kratko odgovoril in krenil do roba perona, na svoje običajno mesto.

			Lina je vstala, prijela svojo potovalko v roko in se približala mestu, kjer se je vlak običajno ustavil. Kmalu se je izza ovinka prikazala lokomotiva in za njo kratek niz vagonov. Vlak se je ustavil tik pred njo. Lina je vstopila. Vagon, v katerega je vstopila, je bil razsvetljen, a popolnoma prazen. Ob tej pozni uri, ob koncu tedna, se je s tem vlakom vozilo le malo potnikov. Študentje in dijaki, ki jim je bil v pretežni meri namenjen, so odšli domov že prej, delavci pa tudi. Tako je bilo na tem vlaku, s katerim je navadno potovala Lina, ponavadi le nekaj deset potnikov.

			»Vlak je skoraj prazen. Še dobro, da ga niso ukinili, ko se ob tej pozni uri vozi na njem tako malo potnikov,« je pomislila Lina. Sedla je na klop popolnoma praznega kupeja in odložila potovalko na sedež zraven sebe. »Ne bom je dajala na polico, saj ni nikogar, ki bi ga motila,« je pomislila in se udobno namestila. Potem je glavo naslonila na steno in ponovno utonila v razmišljanje in vrtinec dogodkov iztekajočega se dne.

			Lina ni opazovala pokrajine, ki je z neznansko hitrostjo drvela mimo, kot bi to storila med potovanjem kakega drugega dne. Predajala se je svojim čustvom in preteklosti. Dolgo jo že mučijo spomini in nesrečni dogodki minulih let. Hotela je enkrat za vselej opraviti z njimi in pregnati moro, ki jo je spremljala vse od smrti staršev, ter zaživeti novo, mirno življenje.





IV.


			Vožnja je minila, kot bi trenil. Vlak je predirljivo zapiskal in kmalu nato ustavil na domači postaji. Lina je izstopila. Postajni načelnik jo je pozdravil z dvigom kape in naklonom glave. Lina pa mu je odzdravila s kratkim:

			»Dober večer!«

			Potem je zavila proti izhodu s postaje in proti cesti, ki se je vila strmo navkreber, proti samotni vasi. Pred njo je bila še dobra ura hoda do vasi, kjer je prebivala babica.

			Skupine hiš so bile razmetane po hribih. Tudi babičina hiša je kot samotna golobica čepela na vrhu hriba, ob cesti, ki je povezovala vas s sosednjim krajem. Odkar je Lina izgubila starše, je bil njen dom tukaj, pri babici. V tistih težkih časih, ko je Lina izgubila očeta in mater, babica pa hčerko in zeta, sta ena drugo tolažili. Sem je prihajala ob vikendih, ob praznikih in ob počitnicah. Tu je bil njen pravi dom in ne tisti tam v mestu.

			Lina je vse misli na svoje bodoče življenje vezala na življenje v tem kraju.

			»Tu bom od sedaj naprej živela. Tukaj je tako lepo in tako mirno, da se človek lahko spočije od vseh naporov in pritiskov življenja. Hišo bom morala nekoliko preurediti. Kljub temu da je stara, bo idealno bivališče za mojo družino, če bog da, da jo bom kdaj imela. Pa otroci, ko pridejo, bodo tukaj živeli na prostosti in ne obkroženi z betonom in zidovi. Dihali bodo čist zrak in ne kot mestni revčki, ki se mnogokrat dušijo v smogu,« je sanjarila in hodila po sredini ceste. Na to, kje hodi, sploh ni bila pozorna, saj je bilo na tej cesti še podnevi malo prometa. Ponoči pa je le redko zapeljalo po njej kakšno vozilo. Pa še to ponavadi traktor, ki je s svojim glasnim pokanjem že od daleč opozoril na to, da prihaja, in se je imel popotnik čas umakniti. Zato se je stresla kot trepetlika, ko je tik za svojim hrbtom zaslišala cvileče zaviranje avtomobila in presunljivi glas hupe.

			Sunkovito je odskočila na skrajni rob ceste. Potem je s pogledom ošvrknila avtomobil, ki se je ustavil tik ob njej. Voznik je jezen robantil in mahal z rokami ter ji nekaj dopovedoval. Pa ga ni prav nič razumela. Zgubljeno je gledala okrog sebe in šele tedaj spoznala, da je v svojem sanjarjenju odtavala na sredino ceste.

			»Le od kod se je vzel, ta avtomobil, ko včasih po tej cesti nekaj dni ne zapelje noben avto? Sedaj pa se je tukaj znašlo to luksuzno vozilo, ki zavzema skoraj celo cesto.«

			Šele tedaj je bolj napela ušesa in natančneje prisluhnila, kaj govori voznik. Ugotovila je, da je tujec in govori angleško.

			»Le kaj si misli ta tujec o meni? Gotovo je prepričan, da sem neumna in ne poznam cestnih predpisov, ko sredi noči hodim po sredini ceste.«

			Hitro se mu je opravičila, prijazno, kolikor je zmogla, v njegovem jeziku, ki ga je poleg še treh drugih popolnoma obvladala in tekoče govorila. Razložila mu je, da je to samotna cesta. Povedala je, da na njo redkokdaj zavije kak avtomobil podnevi, kaj šele ponoči. Zato ni bila pozorna in se je prepustila mislim, saj je bila prepričana, da bo ob tem času cesta popolnoma prazna, brez prometa.

			Mladenič je umolknil in nekaj trenutkov začudeno strmel v Lino. Ko je končala s svojim pojasnilom, je nekaj zamrmral, kar se je slišalo kot neke vrste opravičilo. Najbrž je spoznal, da je tudi sam nekoliko kriv, ko je po tako ozki in njemu neznani cesti tako divjal. Začel je govoriti, in kar je govoril, je zvenelo kot neke vrste opravičilo. Kdo ve zakaj. Morda je obžaloval, da jo je nadrl. Mogoče mu je postalo žal, ker jo je imel za potepinko brez doma, ko jo je zagledal tik pred avtomobilom, kako z oguljeno potovalko tako pozno ponoči maha po cesti navkreber. Mogoče pa ga je osupnilo, da je ta samotna popotnica tako tekoče spregovorila v njegovem jeziku. Karkoli že, nekaj je vplivalo na to, da je spremenil svoje vedenje in je predirno strmel v Lino s svojimi temnimi očmi, da jo je zmrazilo po vsem telesu. Ali pa se ji je to, da so tako temne, le zdelo. Naj je bilo kakorkoli že, njegov pogled je začutila kot žerjavico od glave do malega prsta na nogi.

			»Me je postalo strah?« se je spraševala. »Ne, mene ni strah. Čemu potem ta nemir? Kaj pomeni ta stiskajoč obroč v predelu srca?« se je vprašala v preblisku sekunde, kolikor je imela časa.

			Nato jo je tujec dokaj mirno in že tudi prijazno vprašal, kam gre. Ona mu je mirno povedala in pokazala navkreber, kjer so se v daljavi videle redke luči posameznih hiš. Povedal je, da se tudi on pelje v tisto smer. Povabil jo je, naj prisede in se pelje z njim. Lina pa je povabilo prijazno odklonila in to pojasnila s tem, da rada hodi ponoči peš, še posebno v mesečini, kot je te noči. Ni mu mogla povedati, da ne mara avtomobilov in da se jih boji. Toda pojasnilo pri tujcu ni nič zaleglo. Lina je naletela na mladeniča, ki ni bil vajen, da bi kdo nasprotoval njegovim željam in predlogom. Še prej kot je utegnila dodatno pojasniti do konca, zakaj se ne želi peljati z njim, ji je vzel potovalko iz rok in jo položil v avto, na zadnji sedež. Potem je prijel za roko Lino in jo porinil na sedež zraven voznika. Vstopil je in odpeljala sta se.

			Lina je sedela v avtomobilu, kot bi bila iz lesa.

			»Kaj naj storim sedaj? Kako naj se rešim te vožnje? Temu tujcu ne morem povedati, da imam strah pred vožnjo z avtom. On tega ne bi razumel,« je razglabljala in sedela nepremično ter strmela pred sebe kot lesen kip.

			Razmišljala je, ali naj odločno zahteva, da tujec ustavi in jo spusti iz avtomobila, ali pa naj ostane, kjer je. Toda ostala je v avtomobilu samo zato, da temu tujcu ne bi izdala svoje šibke točke. Dušila je v sebi strah pred avtomobili s stisnjenimi zobmi in togo zravnana vztrajala na sedežu.

			»Bolje bo, da premagam strah pred avtomobilom in ostanem, kjer sem, kot da me ima za divjakinjo, ki se boji avtomobila. Drugače bo res še mislil, da tukaj živimo divjaki, ki se bojimo avtomobilov. Ne, ne smem mu dati možnosti, da bi tako mislil. Tega si naši ljudje ne zaslužijo.«

			Njen notranji glas pa se je takoj oglasil in jo vprašal: »Zakaj pa ne? Kaj pa je tebi mar za tega tujca? Sedaj si ga srečala, pa najverjetneje ga ne srečaš nikoli več.«

			»Morda bom tudi sama potrebovala avto. Kdo pa ve, kje in kako daleč od doma bom dobila službo. Kaj če bom morala imeti lasten prevoz na delovno mesto? Bolje, da premagam strah pred avtomobili, ki me spremlja že predolgo, in se kar navadim nanje. Sedaj imam priložnost, da naredim prvi korak,« je opravičevala svoje ravnanje pred svojo vestjo.

			Pa ni imela dosti časa za razglabljanje in prepir s samo seboj, kajti tujec jo je kmalu zapletel v pogovor. Odgovarjala je na njegova vprašanja in preden se je dobro zavedla, mu je že povedala, kako pomemben je bil ta dan za njo in njeno življenje. In že sta prispela do babičine hiše. Prosila ga je, naj ustavi, ker je tukaj njen dom. Tujec je ustavil in poslovila sta se. Razšla sta se skoraj preveč prijateljsko, glede na to, kako sta se srečala. Lina je krenila proti hiši, tujec pa je odpeljal naprej, kamor je bil namenjen. Pa se ni takoj odpravila v hišo. Stala je na dvorišču in gledala za izginjajočim avtomobilom, dokler ni popolnoma izginil za ovinkom. V njej je ostala neka praznina, kot da je nekaj izgubila. Šele ko ga ni bilo več videti, je odšla v hišo.

			Babica jo je nestrpno pričakovala in se je njenega prihoda zelo razveselila. Lina je pozabila na nočni dogodek in ji je podrobno opisala celoten dan, ki se je ravno iztekal in ki je bil tudi povod njeni sreči. Babici sta v očeh celo zasvetili dve solzi sreče in ji počasi spolzeli po licih. Vsa presrečna je objela Lino. Še bolj pa se je razveselila, ko ji je Lina povedala, da bo ostala pri njej in si bo poiskala službo kje v bližini.

			Lina je opazila, da so jo dogodki minulega dne pošteno utrudili. Veke so ji postajale težke. Pozno je bilo že, zato sta se z babico odpravili k počitku.





V.


			Kljub utrujenosti pa Lina ni mogla takoj zaspati. V ušesih ji je brnelo in srce ji je bilo prepolno. Je bila to sreča, porojena iz uspeha minulega dne? Ali je bilo mogoče kaj drugega, njej še neznanega? Lina ni vedela. Le kdo bi vedel, če bi se mu v enem dnevu zgodilo toliko lepih in nepozabnih dogodkov, kot se je Lini v iztekajočem se dnevu.

			Luna je prepotovala že polovico loka svoje poti in se začela spuščati po drugi polovici, ko je Lino končno premagal spanec in ji zaprl oči ter zagrnil zaveso čez dogodke iztekajočega se dne.

			Lina tudi v spanju ni imela popolnega miru. Sanjala je in sanjala, najprej, da vozi vlak, potem, da drvi s čudovitim velikim avtomobilom po dirkalni stezi s prelepim princem ob sebi, nasproti cilju in zmagi. Polagajo ji lovorjev venec okrog vratu in šampanjec teče v potokih. Trume mladeničev se ji klanjajo in navdušeno vzklikajo njeno ime. Dvignila jim je roko v pozdrav. Skušala ujeti rdečo vrtnico, ki ji jo je vrgel mladenič rjavih las in čudovitih zelenih oči iz prve vrste navijačev. Pa se je preveč nagnila naprej in padla z odra zmagovalcev.

			Lina se je zbudila. Odprla je oči in zgubljeno pogledala okrog sebe. Ležala je na tleh ob postelji. Začutila je bolečino na zadnji plati od udarca. Udarila se je najbrž, ko je padla s postelje. Stresel jo je mraz, pa čeprav je bila še zgodnja jesen in temperature še bolj poletne kot jesenske.

			»Kje sem? Kaj se je zgodilo?« se je spraševala in se vprašujoče ozirala naokrog. Šele čez čas je ugotovila, da leži na tleh, ob postelji, malo vstran pa odeja.

			»Oh, to so bile zmagovalne stopnice, moja postelja, s katere sem padla?« je pomislila.

			Počasi se je povzpela nazaj na posteljo in zlezla pod odejo. Nato je pogledala na budilko na omarici, a se je takoj spomnila, da je doma in ni vezana na čas, da je študij za njo. Lahko še mirno zaspi, ne da bi gledala na uro in trepetala, da ne zaspi.

			»Avša! Saj nisem vezana na uro. Jutri mi ni treba ne na izpit in ne na predavanje.«

			Sprostila se je in odmislila vse, tudi nenavadne sanje. Ni trajalo dolgo, ko je ponovno utonila v spanec.

			Zjutraj je Lina še trdno spala, ko je babica vstala in hodila po prstih, da je ne bi zbudila.

			»Naj otrok spi in si spočije. Saj je prebedela mnoge noči, ko se je pripravljala na izpite,« je mrmrala, ko je potiho, kar se je dalo, opravljala vsakdanja jutranja dela in večkrat pogledala proti Linini sobi, v strahu, da je ni prebudila.

			Lina se je zbudila, ko je sonce bilo že zelo visoko. Naglo je skočila s postelje in zaklicala:

			»Babica! Zakaj me nisi zbudila? Zakaj si me pustila spati tako dolgo?«

			»Hotela sem, da si pošteno spočiješ. Nobene sile ni. Lahko bi še spala,« ji je smeje odgovorila babica.

			Ko se je Lina oblekla, sta z babico pozajtrkovali. Nato sta ob vsakdanjem delu klepetali in se pogovarjali v nedogled. Podobno je minilo še nekaj dni Lininega brezskrbnega življenja. Toda Linino življenje je bilo brezskrbno le navidez. V mislih je že nekaj dni tehtala in analizirala vse tovarne in podjetja v bližnji okolici in ugibala, če bi v kateri izmed njih lahko dobila delo. Nekega dne pa je rekla babici:

			»Nič ne pomaga, stopiti bo potrebno malo naokrog in se pozanimati, kako mi kaže glede službe.«

			Po kosilu je povedala babici o svojih načrtih. Ta ji je pritrdila:

			»Škoda bi bilo sedaj izgubljati čas, ko si končala. Res je najboljše, če si čimprej najdeš delo. Ne bi bilo pametno čakati križem rok. Ko boš pred upokojitvijo, ti bo vsak manjkajoči dan težko padel na ramena.«

			Naslednje jutro se je tako Lina napotila v bližnje mesto, na urad za zaposlovanje. Ko je uslužbenki povedala, zakaj je prišla in katere stroke inženir je, se je le-tej razjasnil obraz:

			»Prišli ste kot naročeni! V tovarni Jelka že precej časa iščejo inženirja vaše stroke.«

			Lini je dala listek z napotnico in jo napotila v tovarno Jelka.

			Lina je bila vsa iz sebe od prijetnega presenečenja. Vsa navdušena je sprejela napotnico in rekla:

			»Prima! Kaj lepšega se mi ne bi moglo zgoditi, kot to, da bi me sprejeli. To je tovarna v bližini moje vasi. Na delo bi lahko hodila od doma.«

			»Seveda vas bodo sprejeli. Inženirja, kot ste vi, že nekaj mesecev zaman iščejo.«

			Lina se je poslovila in odšla na avtobusno postajo. Odpeljala se je do tovarne, v katero so jo napotili. Niti pomisliti ni imela časa na odpor in strah pred vožnjo z avtobusom. Ves čas vožnje pa je stiskala pesti in si govorila:

			»Sprejeli me bodo. Uspela bom.« Tako si je dajala pogum pred strahom, da bi jo zavrnili. Zato bi skoraj pozabila izstopiti na postaji v kraju, kamor je bila namenjena. Če je voznik avtobusa ne bi opomnil, da je to postaja, kjer mora izstopiti, bi se gotovo odpeljala naprej. Kdo ve kam, morda do končne avtobusne postaje. Zahvalila se je za opozorilo in izstopila.

			Potem se je odvijalo vse kot v sanjah. Vstopila je v upravno zgradbo, se napotila v oddelek kadrovske službe in pojasnila svoj prihod. Komaj je verjela, ko je slišala, da je sprejeta in da so veseli, da se je oglasila, saj osebo za to delovno mesto že dolgo iščejo. Delati bo pa začela prvega, naslednji mesec. Dali so ji še nekatera potrebna navodila in Lina se je poslovila.

			Ko je šla na avtobusno postajo, se ji je zdelo, da sanja. Vse v njej je vriskalo od veselja in prekipevalo od sreče. Še vedno ni mogla doumeti, da se vse to dogaja njej. Njej, ki jo je življenje teplo iz dneva v dan in ji vsak dan nalagalo težje preizkušnje. Sedaj pa jo naenkrat spremlja sama, čista sreča. Dobila je delo in to v bližini doma. Ni ji bilo potrebno prosjačiti za zaposlitev, temveč so jo sprejeli z odprtimi rokami.

			»Pa to je neverjetno. Ne morem verjeti, da se to res dogaja meni. Kot da se je vse spremenilo. Kakor da nisem več tista nekdanja Lina, ki je vedno izgubljala. Le od kod sedaj naenkrat vsa ta sreča, ki me spremlja že vse od opravljene diplome?« se je spraševala in čudila in je le težko verjela, da se vse to sedaj naenkrat dogaja njej.

			Lini je vožnja do domače vasi minila, kot bi mignil. Ko je izstopila iz avtobusa, je kar poletela na krilih sreče proti babičini hiši. Stekla je do vhodnih vrat in jih sunkovito odprla.

			Ko je Lina vstopila v hišo, je opazila, da babica ni sama. Pri njej je bila njena prijateljica, Brinovka. Brinova teta, kot jo je klicala Lina, že odkar je bila še majhna.

			Čeprav ji je bilo ime Ana, je ni nihče klical po imenu. Njena koča je stala izven vasi, obkrožena z gozdovi, na gmajni, ki je bila bogato poraščena z brinjem. Ta kraj so domačini imenovali Brinova gmajna. Anin dom pa je stal na Brinovi gmajni in zato se je je prijelo ime Brinovka.

			Ženici sta bili zatopljeni v pogovor, ko je Lina vstopila. Zdrznili sta se, ko ju je vsa nasmejana veselo pozdravila. Pa ne samo pozdravila, kot izstrelek iz topa jima je hitro povedala veselo novico, da je dobila delo v bližnji tovarni in da bo začela delati prvega ter se bo lahko vozila od doma na delo, kot ostali sovaščani, zaposleni v tej tovarni. Tako so dobile snovi za pogovor na pretek. Ko so obdelale Linin primer z vseh strani, se je oglasila Brinovka:

			»Lina, obisk imam. Na obisk je prišel moj vnuk iz Amerike, David. On je sin moje hčerke Marije, o kateri sem ti že večkrat pripovedovala. Pa se bore malo razumeva. Razume zelo malo slovensko in zna povedati le nekaj besed. Slišala sem, da ti dobro govoriš angleško. Pa bi te prosila, da prideš kaj naokrog in nama pomagaš pri pogovoru in ga naučiš naš jezik.«

			»O ja, pri pogovoru vama bom lahko pomagala. Da pa bi otroka učila naš jezik? Ne, teta, tega pa ne znam. Nisem učiteljica. In še učiteljica bi ga v tako kratkem času, kar bo tukaj, težko kaj prida naučila. Slovenski jezik je težak za tujca. Pa kakšne to ima starše, ki so otroka poslali v tujo deželo, ne da bi znal jezik ali ga vsaj razumel. Kako naj jaz sedaj popravim njihovo neodgovorno ravnanje? Pa ste sploh vprašali dečka, če se hoče učiti naš jezik?« se je kot plaz usulo iz Line.

			Brinovka in babica sta se spogledali, si pomežiknili in se navihano nasmihali. Potem sta kar obe istočasno spregovorili:

»Seveda se bo deček učil z veseljem slovenski jezik.«

			Lina je še nekaj časa ugovarjala, toda končno se je le omehčala in je Brinovki obljubila, da pride takoj naslednje jutro k njej in poskusi, kaj se da narediti iz otroka.

			Zdelo se ji je nekoliko čudno, zakaj se babica in Brinovka smejeta, si mežikata in namigujeta. Pa si je njuno vedenje razložila s tem, da se jima najbrž zdi lepo, ker sta zmagali in jo pregovorili ter se zaradi tega ves čas navihano smehljata in muzata svojemu uspehu. Nekaj časa so se še pogovarjale o vsem mogočem, potem pa se je Ana poslovila in se odpravila proti domu.





VI.


			Naslednje jutro je Lina vstala zgodaj. Pozajtrkovala je in takoj po zajtrku odšla proti Brinovi gmajni.

			Dan je bil prečudovit, nebo kot umito. Nikjer nobenega oblačka. Ozračje so preplavljale opojne vonjave travniških cvetlic, ki so se mešale z vonjem iglavcev in brinovih grmičkov, ki so rasli ob poti, po kateri je hodila. Ptice pa so to jutro pele, kot da tekmujejo, katera bo glasnejša. Veselo vzdušje, ki je preplavljalo naravo, je prevzelo tudi Lino. Čeprav je bila prej nekoliko slabe volje, jo je ob vsej tej lepoti prevzelo veselje in zadovoljstvo. Ni mogla samo molče korakati, ko je vse okrog nje vrvelo in se veselilo lepega začetka dneva. Po nekaj sto metrih hoje je začela brundati veselo pesem.

			Tako je prispela na Brinovo gmajno, do Brinovkine koče. Odrinila je lesena vratca, ki so zapirala vhod na dvorišče, da so predirno zaškripala, in stopila na dvorišče. Stari pes Lesi je dvakrat zalajal, potem pa je spoznal, da prihaja njegova prijateljica, zato je cvilil od veselja, se dobrikal in mahal z repom Lini v pozdrav.

			Lina se mu je približala, se poigrala z njegovimi kosmatimi uhlji in ga pobožala po črni, bleščeči dlaki. Nato ji je pogled obvisel na velikem avtomobilu, ki je stal pod napuščem, pri skednju. Bil je natanko tak kot tisti, ki jo je dohitel, ko je šla s postaje proti domu.

			»Avtomobil. Tisti veliki avtomobil, ki bi me skoraj povozil. Le kako je prišel sem? Je tisti? Mogoče le enak?«

			»Dobro jutro, Lina! Ti si pa zgodnja,« je Brinovka, ki je pravkar stopila na dvorišče, veselo pozdravila Lino, in tako prekinila Linino razmišljanje.

			»Seveda, teta. Rana ura, zlata ura, pravijo naši ljudje.«

			Potem pa je na široko odprla oči in se še bolj začudila, ko je na pragu za Brinovkinim hrbtom zagledala mladeniča, prav tistega, ki je vozil avtomobil, ki ga je malo prej zagledala pod napuščem in pomislila, ali je to tisti avtomobil, ki jo je med potjo domov pobral na cesti.

			Lina se ni mogla premagati, da ne bi s kančkom hudobije, ali bolje porednosti v glasu, zbodla Brinovko, ko je zagledala mladeniča za njo:

			»Teta, to je ta otrok, ki naj ga učim slovenski jezik? Pa nekam velik je.«

			Stara ženica se je na ves glas zasmejala. Smeh pa se je razlezel tudi okrog Lininih ust.

			»Ko pa si tako uporno trdila, da otroka ne moreš učiti slovenskega jezika, da z babico nisva upali niti hoteli razbiti tvoje predstave o Davidu, da je še otrok. Pa sva te kar pustili v tvojem prepričanju, dokler sama ne ugotoviš resnice.«

			Lina in Brinovka sta se obe na ves glas zasmejali.

			David je nekam izgubljeno pogledoval zdaj babico, zdaj Lino. Hotel je ugotoviti, čemu se tako od srca smejeta. Čutil pa je, da se pogovarjata o njem, čeprav ni razumel niti besede. Potem pa je ugotovil, da je to dekle že nekje videl. Ko je malo natančneje pomislil, se je spomnil, da je to prav tisto dekle, ki bi ga skoraj povozil in jo je potem peljal do vasi.

			David je Lino vprašal, čemu se z babico smejeta. Lina mu je na hitro razložila, do kakšnega nesporazuma je prišlo. Kako da je mislila, da je pri Brinovki na obisku kak razvajeni smrkavec, ki naj bi ga učila slovenski jezik. Temu pa da se je upirala na vse možne načine, a končno je le popustila in ugodila želji njegove babice. Sedaj se je tudi David zasmejal na ves glas.

			Tako se je dan za vse tri začel veselo in lepo, da se lepše ne bi mogel. Smeh in dobra volja so ga začeli in tako se je tudi nadaljeval.

			Ovir in predsodkov ni bilo več in pogovor je stekel sproščeno. Lina je prevajala in babica se je prvič v življenju lahko, čeprav z njeno pomočjo, pogovarjala s svojim vnukom. Vprašanje za vprašanjem je postavljala vnuku in vsa žareča poslušala odgovore. Ko je za trenutek prenehala spraševati, se je Lina zagledala v Davida. Njuna pogleda sta se srečala. Lina je zadrhtela kot list drevesa, ko se z njim poigra nežna sapa. Opazovala ga je in razmišljala:

			»Saj David nima črnih las in ne črnih oči. Le kje sem vzela to podobo o njem. Njegove oči so zelene, kot najčistejši tolmuni gorskega potoka. Njegovi lasje pa čudoviti, gosti in svetlo rjavi. Le kaj sem videla tisto noč, ko sva se prvič srečala. Mislim, da je moji predstavi o njem botroval strah. Strah pa ima velike oči. Vidi tudi tisto, česar ni. Lep pa je kot Apolon. Je kot kak filmski igralec. Oh, bog, le zakaj si nas nekatere ustvaril tako vsakdanje? Kar sram me je ob njem, da sem se sploh rodila s tem svojim vsakdanjim, prej grdim kot lepim obrazom. Mogoče je pa to še bolje. Si vsaj ne bom delala utvar in si domišljala, da sem mu všeč, temveč bom trdno stala na zemlji,« je razmišljala Lina z računalniško hitrostjo, ki ji je bila prirojena.

			Lino je begala Davidova lepota, pa tudi bistroumnost, ki jo je kaj kmalu razbrala med pogovorom.

			»Kdor ima, ima vse, lepoto, bogastvo in pamet. Kdor nima, nima nič, ne lepote, ne bogastva in ne pameti. No, glede pameti moram pa le nekoliko pomisliti. Kar se pameti tiče, to pa imam. Z njo se lahko merim z mnogimi. Mogoče tudi za njim ne zaostajam,« je razmišljala kasneje med potjo proti domu in v mislih obnavljala vsako besedo, ki jo je spregovorila z Davidom. Obljubiti mu je morala, da mu bo pomagala pri učenju slovenskega jezika. David je pokazal veliko zanimanja. Rad bi se naučil jezika svoje matere. Želel se je pogovarjati z babico in jo razumeti brez prevajalca. Sedaj je bila med babico in Davidom pogovorna vez Lina. Drugače se nista mogla pogovoriti in izmenjati misli. Lina pa je bila trdno prepričana, da se bo David z nekaj pomoči slovenski jezik tudi naučil.

			Lina in David sta se srečevala vsak dan. Včasih sta se učila na Davidovem domu, včasih na Lininem. Vsakokrat, ko sta se srečala, se je med njima stkala nova, tanka, nevidna nitka, ki ju je tesneje povezala. Včasih sta posedala pod staro lipo in ponavljala besedo za besedo. Potem sta odšla na sprehod med polji in travniki in govorila, govorila. Bolje povedano, David je spraševal, Lina pa je odgovarjala. Čudila se je, kako hitro se David uči. Besede vpija naglo kot suha goba vlago. Po nekaj tednih je poznal že precej besed, razumel nekaj malega in vedel je povedati nekaj stavkov. Temelji so bili položeni, seme posejano. Lina je bila prepričana, da če bo David nadaljeval z učenjem jezika s tako vnemo, ga bo popolnoma obvladal, kot bi ga govoril od malega. Pred dnevi je kupil slovensko slovnico in jo ponosno pokazal Lini. Videlo se je, da je našel svoje korenine in jih čuti, ter se čuti tudi vsak dan bolj povezanega s krajem, kamor te korenine segajo.





VII.


			Nekega dne sta si Lina in David po napornih dveh urah neprekinjenega učenja zaželela malo oddiha. David je predlagal, da gresta na sprehod. Oboževal je polja in travnike. Zato sta se napotila med njimi po ozkem kolovozu. Pa tudi sedaj ni miroval in se ni nehal učiti. Spraševal je imena rastlin in cvetlic, mimo katerih sta hodila, jih ponavljal, dokler jih ni trdno zasidral v spomin.

			Bilo je zelo vroče. Pravo pozno poletje. Zdelo se je, kot bi se narava hotela oddolžiti za vse tiste kisle dni poletja, ki jih je močil dež. Da bi se izognila sončni pripeki, sta zavila po poti proti gozdu, v senco. Ustavila sta se na majhni gozdni jasi ob potočku. Sedla sta na star podrt hrast, ki je ležal počez, čez potok, in mnogim služil za naravno brv. Bingljala sta z nogami nad vodo in nekaj časa molčala. Potem pa je pogovor spet stekel in ponavljala sta besedo za besedo. Naenkrat pa je David umolknil sredi stavka. Zazrl se je v Linine oči, z dolgim, hrepenečim pogledom. Lina ga je začudeno pogledala, tišine, ki je zavladala, pa ni pretrgala. David jo je opazoval in srce mu je zatrepetalo. Od nekod se je skozi krošnje dreves prikradel droben sončni žarek in se ujel v Linine lase. Zažareli so kot večerna zarja in kot avreola zasijali okrog njenega drobnega obraza. Še bolj so pritegnili Davidov pogled.

			»Kakšne oči ima Lina?« se je spraševal. »Zelene ali rjave? Kdo bi vedel? Včasih se mi zdi, da so zelene, le okrog zenic so drobne zlatorjave pike. Včasih pa so čisto rjave in krotke, tako domače. Drugič pa potemnijo in postanejo čisto zelene kot smaragdi in pik ni več videti. Lina ima zelo lepe oči, čeprav nenavadne. Prav to jim daje poseben čar. Da, oči in lasje, to je najlepše, kar ima. Pa da ne pozabim njenega značaja. Tako mila je. Tako krhka in ranljiva se mi zdi, čeprav se trudi na vso moč, da bi to skrila. Pa da ne pozabim njenega uma in spomina, ki je tako genialen, da je malo takih,« je razmišljal David in nepremično strmel v Lino.

			Lina je nekaj govorila, toda David zatopljen v svoje misli ni razumel, kaj pripoveduje. Ni poslušal niti, kaj govori. David je poslušal le svoje srce in komaj krotil željo, da to čudovito bitje ob sebi objame in poljubi. Dalj časa, ko jo je gledal, lepša se mu je zdela. Kmalu ni več videl na njej njenega vsakdanjega obraza. Videl je ob sebi čudovito lepo dekle, s katerim se ne more primerjati nobeno drugo na svetu. Srce mu je bílo čedalje močneje. Drhtel je. Želja po tem, da se je dotakne in jo privije v objem, je postajala vse večja. Ni se mogel več premagovati. Roka se mu je samodejno, proti njegovi volji, sprožila. Ni imel moči, da bi jo zadržal. Ujel je drobno Linino dlan v svojo roko in jo povlekel k sebi. Lina se je zdrznila in zlezla nekam vase, kot školjka, ki zapre lupino pred vsiljivcem. A umakniti se ni imela kam, čeprav mogoče ni niti hotela. Deblo, na katerem sta sedela, je bilo dovolj varno za mirno sedenje, ne pa za boj ali prerivanje. Če bi se upirala, bi se kaj lahko znašla v vodi, ki je žuborela pod njima.

			»Kaj naj storim? Če se bom odmikala in upirala, se kaj lahko znajdeva v tolmunu pod hrastom. Utopila se ne bova, če čofneva v vodo. A dovolj hladna je že v tem času, da si ne želim kopeli v njej,« je razmišljala Lina in sedela pri miru.

			Toda Linina misel je bila le šibka trenutna obramba. Mogoče je bilo to le opravičilo pred njo samo. Ogenj, ki je gorel v Davidovih prsih, je oplazil tudi Lino. Tudi v njenem srcu je prižgal plamen. Linin odpor je počasi kopnel, kot zadnje kepe snega pod prvimi toplimi pomladnimi žarki, dokler ni popolnoma popustil. V tem trenutku se je Lina znašla v Davidovem objemu, kot vešča v območju vroče luči, ki ji osmodi krila, če pride k luči ... Čeprav ve in sluti nevarnost, se ji ne umakne, temveč sili naprej, dokler ne konča v objemu svetlobe, z ožganimi krili.

			Lina je prenehala misliti. Ni se več upirala Davidovemu objemu, v katerega se je pogrezala. Edina misel, ki ji je za trenutek preblisnila možgane, je bilo obžalovanje, da ni lepotica, taka, kot bi si jo David zaslužil. Pa le za kratek trenutek. Potem je pozabila na svoj vsakdanji obraz. Davidova ljubezen jo je povzdignila na vrh, da se je počutila ponosna in srečna kot miss sveta. Plavala je v vrtoglavih višinah, ko je v Davidovih očeh zagledala uničujoči plamen ljubezni. Bila je najbolj ljubljeno bitje na tem planetu. Pa tudi sama je ljubila z močjo, silnejšo od atomske bombe, ki bi s svojo silo zmlela v sončni prah karkoli, kar bi se ji postavilo na pot ali jo oviralo.

			V mesečnih nočeh Lina od tega dogodka naprej ni mogla spokojno zaspati, kot ponavadi prej, preden se je njeno srce vnelo za Davida. Ljubezen do Davida ji je kradla spanec in ji v dušo prinašala nemir. Prenekateri večer je slonela na oknu pozno v noč in zrla v globine z zvezdami posutega neba. S pogledom je tavala po nebesnem oboku in razmišljala:

			»Je na katerem teh svetov življenje? Ali tudi tam poznajo ljubezen? Je sploh v tem neskončnem vesoljnem prostoru kdo, katera ženska, ki je tako srečna, kot sem jaz? Jaz, vsakdanje bitje, ki se mu je zgodila pravljica. Prišel je princ iz daljne dežele, lep, pameten, bogat in dober. Da, tudi dober. Zaljubil se je v mene, čisto navadno dekle. Je to mogoče? Je to resnično? Ali so vse to le sanje in prividi moje bujne domišljije? Oče, mama, vajina hčerka je končno neizmerno srečna. Počivajta mirno tam zgoraj. Srečna sem! Srečna … Srečna!«

			Tako je Lina marsikatero svetlo noč bedela in svojo srečo pripovedovala in opisovala zvezdam ter luni in staršema tam nekje daleč v nebesnih višinah, nad oblaki, v neki drugi dimenziji. Zahvaljevala se je za svojo srečo oblakom, nebu, bogu in vsemu, kar obstaja v resnici ali le v domišljiji nas, navadnih zemeljskih bitij.

			Dnevi pa so nezadržno tekli. David in Lina jih nista štela. Prepuščala sta se svojim čustvom, a to ni zaustavilo časa, da ne bi izginjal in mineval v neskončnost.

			Nekega dne, ko sta spet zatopljena v srečo in vesela, da imata drug drugega, sedela na svojem priljubljenem mestu ter se pogovarjala, se je Davidu nenadoma pomračil obraz. Temna senca ga je spreletela. Za trenutek je utihnil sredi nedokončanega stavka in se nepremično zazrl v Linine oči. Čez čas je nadaljeval počasi, kot da se mu besede trgajo naravnost iz srca. Videlo se je, da to, kar hoče povedati, govori zelo težko in mu povzroča neizmerno bolečino.

			»Lina, moj dopust se izteka. Že dvakrat sem ga podaljšal. Oče me je že trikrat klical, naj se vrnem, ker dela več sam ne zmore. Moral se bom vrniti. Nič ne pomaga. Lina, pojdi z menoj. Ne morem več živeti brez tebe,« je govoril in hrepeneče zrl vanjo.

			Lina ni takoj odgovorila. Gledala je Davida. V prsih pa se ji je zgnetla dušeča kepa in silila vedno višje. V očeh jo je skelelo, glas ji je drhtel, ko je spregovorila, in se ji tresel, ko je odgovorila:

			»Ne morem s teboj, David. Čeprav bi rada šla. Babica ima samo mene. Ne morem oditi in je zapustiti. Ko sem izgubila starše, mi je ostala le ona. Ves čas študija mi je stala ob strani, saj tudi njej ni ostal nihče drug kot jaz. Sedaj je na meni, da na njene stare dni ostanem ob njej, pa četudi me vleče srce s teboj.«

			Nato je Lina sklonila glavo in presunljivo zaihtela. David se je je oklenil z rokami in jo tesno privil k sebi. Tudi njegove oči so se napolnile s solzami. Tako objeta, združena v bolečini in ljubezni, sta ostala dolgo časa, ne da bi spregovorila besedo. Pa kljub temu sta, četudi brez besed, razumela drug drugega. Med njima je valoval nemi pogovor, na valovih najmočnejših čustev, zavit v grožnjo skorajšnje ločitve.

			David je prvi zmotil tišino:

			»Lina, prosim te, ostani samo moja! Jaz bom vedno le tvoj, pa naj nama življenje prinese karkoli.«

			Nato jo je prijel za levo roko in ji na prstanec nataknil zlat obroček z iskrečim se kamnom. Objela sta se in izpila še zadnjo kupo medu, s priokusom pelina. Saj nista vedela, ali se bosta sploh še kdaj srečala. Mala Slovenija in velika Amerika, oh kako daleč narazen sta. Za dva, ki hrepenita drug po drugem, se je zdela ta razdalja nepremagljiva, kot razdalja med Soncem in Luno.





VIII.


			David je odšel. Lina je živela v nekem odmaknjenem svetu in ves čas mislila nanj. Še sreča, da je začela delati in ji je služba vsaj del dneva zaposlovala misli. Dela v službi je imela čez glavo in tako ni bilo časa neprestano razmišljati o Davidu in lastnem hrepenenju. Delu pa se je predala z vsem žarom.

			Babica je opazila, da Lino nekaj vznemirja. V začetku je mislila, da nima miru, ker jo služba tako obremenjuje. Potem pa je spoznala, da je za njen nemir krivo srce in hrepenenje, ki je brez upanja.

			Nekega dne je babica našla ugoden trenutek, da je spregovorila z Lino naravnost, kot nekoč, ko je bila Lina še mlajša, iz srca v srce, odkrito. Dolgo sta se pogovarjali in Lini je bilo po tem pogovoru dosti lažje. Ni imela več pred babico skrivnosti. Če je hotela govoriti o Davidu, je bila tu babica, ki jo je bila vedno voljna poslušati. Tako je lažje preživela čas med dvema pismoma, ki ju je dobila od Davida.

			Ob vsem tem je Lini čas mineval zelo hitro. Poletje je minilo in že se je iztekala jesen. Vsak dan je bilo bolj očitno, da se bliža zima. Polja so opustela. Drevje pa je izgubilo svoje barvito listje. Zavele so mrzle sape. Prišel je dan mrtvih in že naslednji teden je prinesel prve snežinke, ki so, komaj so pobelile tla, že skopnele. Spomnile pa so ljudi kljub temu na to, da je zima blizu. Zato pa je Miklavž na debelo pokril zemljo s puhastim belim pregrinjalom. Veter je nanosil zamete, da se je delavski avtobus komaj prebijal skoznje. Kar nekajkrat, zlasti zjutraj, se je ustavil in potniki so morali izstopiti in ga poriniti, da je lahko peljal naprej. Na delovna mesta pa so prihajali z zamudo in morali so zato bolj pridno poprijeti za delo, da so izpolnili normo. Tako tisti za stroji v tovarniški hali kot Lina.

			Po dvajsetem decembru se je vreme umirilo in je mraz popustil. Bilo je točno tako, kot pravi stara ljudska modrost:

			»Če zima pred božičem pokaže zobe, po božiču popusti.«

			Tako se je tudi zgodilo. Nekaj dni pred božičem je prenehalo snežiti. Oblaki so se raztrgali in posijalo je sonce, kot bi se ljudem hotelo oddolžiti za muhavost prejšnjih dni.

			Lina je vsa prevzeta opazovala idilo teh zimskih dni. Toda kljub vsej tej lepoti sta ji srce napolnjevala nemir in tesnoba. Že mesec dni ni dobila pisma od Davida.

			»Zakaj?« se je spraševala.

			Kljub muhavosti zime pošta ni izostajala. Če pismonoša zaradi vremena ni mogel priti v njihove hribe, jo je prinesel v tovarno in jo izročil delavcem, da so jo odnesli v vas. Davidovega pisma zanjo pa ni bilo med pošto.

			»Ja, kako pa naj pride pismo, ki ni bilo nikoli poslano,« si je dopovedovala.

			»Sedaj sem prepričana, da stari ljudski pregovor drži: Daleč od oči, daleč od srca. David me je gotovo pozabil. Ni videl nobenega upanja za naju. Ljubezen je izpuhtela kot jutranja rosa. Prevelika razdalja in tudi razlika naju ločita,« so bile misli, ki so jo kar naprej vznemirjale in ji kradle spanec. Lini se je zdelo, da je nekdo v njej, v njeni glavi, in ji šepeta besede, ki jo spravljajo v dvom in budijo nezaupanje v Davidovo ljubezen, v njenem srcu pa povzročajo nemir in ji kradejo spanec ...

			Pogreznila se je v neke vrste apatijo. Volje ni imela nobene več. Ko je bila sama, je pogosto jokala. Teden, dva že ni našla miru. Bolj ko se je odmikal datum, ko bi morala prejeti Davidovo pismo, večja tesnoba se je je lotevala. Da bi jo pregnala, si je nekega dne rekla:

			»Nič! Ne bom se več žrla zaradi Davida. Če je lahko on pozabil mene, bom pozabila tudi jaz njega,« je sklenila in s pestjo močno udarila po mizi, da jo je zabolelo, kot bi s tem udarcem hotela svoje misli potrditi. A kmalu je spoznala, da srcu ni mogoče ukazovati in da si je dajala le lažen pogum, ki pa je kmalu splahnel in spet sta se ji v srce vrnili tesnoba in hrepenenje.

			Bližali so se zimski prazniki in kot prvi božič. Mnogo voščil je prejela od nekdanjih sošolk in sošolcev, sorodnikov, znank in znancev, le od Davida niti vrstice. Hudo ji je bilo in ni se mogla premagati, da ona njemu ne bi poslala voščila. Tako, samo uradno, pa kljub temu v upanju, da ta uraden ton v njegovi duši kaj premakne, da obnovi vez, ki jo je tako nenadoma in brez pojasnila prekinil.

			Nekaj dni pred božičem sta se babica in Lina začeli pripravljati na praznovanje. Lina se je pridno sukala po kuhinji in babici pomagala peči pecivo, božični kruh in druge dobrote, ki se ob času božiča znajdejo na mizah slovenskih domov. Delala je z vnemo, samo da se je zamotila in zaposlila svoje misli, da ji ne bi uhajale k Davidu.

			Na predvečer božiča je okrasila božično drevo. Babica pa je mizo pogrnila s svežim prtom, kot da pričakujeta dragega gosta. Neprestano se je sukala okrog Line in ji ves čas kaj pripovedovala, samo da jo je zamotila, da ni imela časa razmišljati.

			Prišel je božič in minil. Prav tako ostali zimski prazniki, ki se proti koncu leta vrstijo drug za drugim. Od Davida pa ni bilo niti glasu, kot da je izginil neznano kam. Včasih, prejšnja leta, se je v zimskem času pri njiju večkrat na teden oglasila Brinovka. To zimo pa je še sploh ni bilo na spregled.

			Lina ni več zdržala. Morala je ugotoviti, kaj neki to pomeni, da je ni nič na spregled. Kot bi se ju namenoma izogibala. Nekega popoldneva se je napotila na Brinovo gmajno. V cekar je naložila dobrote, ki so jima z babico ostale od praznikov in krenila proti Brinovkini koči. Seveda z babičinim pristankom.

			Brinovka se je Lininega prihoda zelo razveselila, saj ji zadnje čase zdravje ni dovoljevalo, da bi se po ozki gazi podala v vas. Dolgo časa sta sproščeno kramljali in pretresli dogodke v vasi. Pogovor med njima je tekel sproščeno, kot včasih, ko Lina še ni vedela za Davida in on ne zanjo. Lini je bil pogovor prijeten vse do takrat, ko je Brinovka omenila Davida in s tem ponovno odprla Linine srčne rane, da so ponovno zabolele.

			Lina je potožila, da ji že dolgo ni napisal niti vrstice in sploh ne odgovarja več na njena pisma. Še za božič ji ni pisal.

			Stara ženica je vedela za zvezo mladih dveh in se je je veselila. Sedaj pa je morala priznati, da tudi njej ne piše več. Že dolgo ni dobila pisma od njega. Čudila se je, saj to ni bila Davidova navada.

			»Strah me je, da se mu ni kaj zgodilo. Če še tako odganjam strah in to misel, se mi vse pogosteje prikrade v glavo in vse težje jo odganjam,« je potožila starka, čez lice pa sta ji zdrseli dve solzi, ki si ju je skrivaj obrisala z dlanjo, da ju Lina ne bi opazila. Toda, tudi Linine oči niso ostale suhe. V prsih pa je začutila še večjo tesnobo.





IX.


			December se je iztekal. Staro leto je minevalo in odštevalo zadnje dneve. Linini sodelavci in sodelavke so načrtovali, kje bodo preživeli zadnjo noč v minevajočem letu. Tudi Lino so vabili, naj se jim pridruži. Pa je vsa njihova vabila zavračala, dovolj obzirno, da ne bi koga prizadela ali užalila. Zadnji delovni dan je komaj čakala, da zatrobi tovarniška sirena. Želela se je čim prej umakniti v samoto, kjer se bo lahko v miru predala svojim mislim in sanjam.

			Ko je prišla Lina domov, je našla babico ob štedilniku. Bila je vsa razgreta in sredi priprav raznih dobrot. Delala in pripravljala je vse mogoče, kot da bi pričakovala najmanj ducat najimenitnejših gostov.

			»Za koga se le mučiš toliko? Lahko bi pripravila za večerjo kaj običajnega. Pojedli bi in sedli pred televizor ter gledali silvestrski program. Ali pa bi odšli kar spat, kot druge večere. Saj je novo leto dan kot vsak drug dan v letu. Razlika je le ta, da je prvi v letu,« je Lina rekla babici, ko jo je opazovala, kako se žene s pripravami silvestrske večerje.

			»Za naju pripravljam, Lina. Novoletni dan ni tak, kot so drugi dnevi v letu. Staro leto je zadnji dan v letu. To je obračun s starim in začetek novega. Staro bomo pustili, naj v miru odide. Pa dostojno se bova poslovili od njega. Saj nama je kljub nekaterim slabim stvarem podarilo marsikaj dobrega. Novo leto pa bova sprejeli, kot se za novorojenčka spodobi. Kakor ga bomo sedaj ob prihodu sprejeli, tako bo tudi ono z nami.«

			Lina ni rekla več niti besede. Z rahlim nasmeškom na ustih je začela pomagati babici. Čez nekaj časa se je njun mali dom spremenil in dobil praznični sijaj, kot da čakata kraljevske goste, pa čeprav sta vedeli, da ne bo k njima nikogar, saj tudi nimata nikjer nikogar.

			Dan se je iztekel. Svetloba je prepustila mesto mraku in nato temi. Prišel je čas za večerjo. Miza se je šibila od dobrot. Kljub temu da sta bili sami, sta se imenitno in praznično počutili. Po večerji pa sta sedli pred televizor in spremljali silvestrski program. Tako se nista počutili sami, temveč sta imeli občutek, da ju televizor povezuje z ostalim svetom. Zdelo se jima je, da je z njima na tisoče ljudi in še več. Ves vesoljni svet. Njuna soba pa je postala svetlejša, kot jo lahko naredijo luči. Imeli sta občutek, da so v sobi vsi, ki so ju imeli radi in ki sta jih imeli radi onidve: dedek, oče in mati.

			Veliki kazalec na stari stenski uri se je z enakomernimi trzljaji nezadržno bližal številki dvanajst in s tem tudi novi letnici. Lina je pripravila šampanjec. Hotela je, da je pri roki in ga bo hitro odprla, ko bo izzvenel zadnji udarec dvanajste ure in se z njim iztekel zadnji trenutek starega leta. Voditeljica programa je odštevala:

			»Deset, devet, osem ... dve, ena, nič!«

			Na vhodnih vratih je nekdo močno potrkal. Obe, Lina in babica, sta dvignili glavo in prisluhnili. A se dosti nista ozirali na to. Lina je odprla steklenico šampanjca, babica pa je na mizo položila kozarce.

			»Tri kozarce si prinesla, babica. Za koga je tretji? Samo dve sva,« je nekoliko šaljivo Lina opomnila babico.

			Na vratih je nekaj spet močno zaropotalo, kot da nekdo trka. Obe sta dvignili glavi in za trenutek prisluhnili.

			»Najbrž je samo veter,« je Lina zamahnila z roko in začela natakati v kozarce pijačo.

			Potrkalo je še tretjič, pa četrtič in vsakokrat močneje.

			»Ne, to ni veter, Lina. Nekdo je pred vrati,« je rekla babica. »Pa to ravno sedaj. Ravno sedaj naju mora motiti in nama ne dovoli, da bi v miru nazdravili,« je nejevoljno godrnjala.

			»Najbrž je kdo od sosedov. Nočejo, da sva na ta dan sami. Smiliva se jim. Le zakaj?« je govorila Lina in hitela proti vratom, da bi jih odprla prišleku in ga sprejela, kot se to na tak dan spodobi. Novo leto je že in na ta dan ne smeš odsloviti tistega, ki ti pride voščit, sicer v prihajajočem letu ne bo sreče. Sreče pa sta bili obe z babico potrebni, pa tudi želeli sta si jo in upali, da jo novo leto prinese. Razen tega je Lina hotela tudi preveriti, če je res kdo pred vrati, ali pa se jima to le dozdeva in trka na vrata veter s svojimi sunki.

			Ko je prišla do vrat, jih je z odločnim gibom odprla in tako dala duška svoji nejevolji, da ju motijo prav sedaj, v tem praznično svečanem trenutku, in ne moreta v miru popiti niti vsaka svojega kozarca šampanjca. Potem pa je obstala kot vkopana, brez besed, nepremično kot kip, in ni mogla dojeti, ali vidi prav ali pa ima le privide. Pred vrati je stal David.

			»Dober večer, Lina! Ali bolje, dobro jutro, tebi in vsem v tem domu! Ter srečno in zdravo novo leto. Oprosti, da sem tako pozen. Letalo je imelo zamudo zaradi slabega vremena nad Atlantikom.« In razširil je roke, da mu je Lina lahko poletela v naročje. To je tudi storila. Ni mislila na užaljenost in jezo zadnji mesec. Vse je bilo pozabljeno v tistem trenutku, ko ga je zagledala. Stisnila se je k njemu, kot da ne bi bilo med njima nikoli nobene zamere. Objela sta se in usta so se jima spojila v neznansko dolg poljub. Po licih pa so Lini polzele solze sreče.

			Babica vsega tega iz sobe ni videla. Lina in David sta se zbudila iz sladke omame šele, ko je babica zavpila:

			»Zapri vrata, Lina! Močno piha! Kaj delaš tako dolgo? Pridi že nazaj!«

			Babičin glas je predramil Lino in Davida iz sladke omame. Lina se je odmaknila od Davida in držeč se za roke kot otroka sta vstopila v sobo.

			»Dober večer, babica!« je David pozdravil babico, ko sta vstopila v sobo.

			Babica je bila tako presenečena, da je nekaj časa strmela v Davida z odprtimi usti.

			Potem so nazdravili novemu letu s šampanjcem in nato govorili in govorili. Toliko so si imeli povedati.

			Babica se je kmalu umaknila in pustila Davida in Lino sama, saj se je na oknu že kazalo mlado jutro prvega dne mladega leta. Šele ko je jutranje sonce mladega leta posijalo skozi okno in pozdravilo nov dan, sta se nehala pogovarjati. Lina in David sta se zazrla drug v drugega in sta se zasmejala na glas, sproščeno, s smehom, ki je povedal, da sta odvrgla bremena zadnjih dni in je med njima spet vse tako, kot mora biti med dvema, ki se imata iz vsega srca rada. V novo leto sta stopila mirna, s svetlimi mislimi kot mlado, pravkar rojeno jutro.

			David je Lini povedal, da je bil zadnje čase več na potovanju kot doma. Širil je očetovo podjetje, v katerem pa že večji del bremena nosi sam. Pisma, ki jih je pisala Lina, je vsa našel na svoji pisalni mizi, nekaj dni pred starim letom. Spraševal se je, kako naj ji odgovori, da pridejo do nje pravočasno, za novo leto. Pa je bil edini način, da sploh ne odgovarja, temveč sede na letalo in gre k njej. Tako je tudi storil.

			»Živa beseda lahko pove več kot mrtva na papirju. Zato sem sedaj tukaj. Pa če si jezna, da sem prišel, ali vesela,« ji je rekel in se ji zazrl v oči.

			»Jezna, David? Kako naj bi bila jezna, da si prišel? Vesela sem. Neznansko vesela. Presrečna sem, da si prišel in sedaj tudi zatrdno vem, da čutiš isto do mene kot jaz do tebe,« je vsa presrečna povedala Lina in nežno stisnila Davidu roko.

			»Oh, ti norica. Kaj prej nisi vedela tega?« ji je rekel in jo privil tesno k sebi, kot bi se bal, da mu pobegne, ter jo nežno poljubil.

			»Pa zelo dobro in tekoče govoriš naš jezik. Mnogo bolje kot takrat, ko si odhajal,« je opazila in pripomnila Lina.

			»Saj sem se pridno učil. Na vseh potovanjih sem imel s seboj slovenske knjige, pa slovar in slovnico, in se učil. Želel sem, da bi tebe in vse tukaj v starem kraju bolje razumel in se lahko z vami pogovarjal.«

			»Uspelo ti je, David. Vztrajnost je prinesla uspeh. Govoriš tekoče, kot da si tukaj rojen in kot bi se tukaj učil govoriti. To je velik uspeh, ker je slovenski jezik za tujce zelo težak.«

			»Za tujce mogoče. Pozabljaš, Lina, da jaz nisem tukaj povsem tujec. Moje korenine segajo tudi sem. Saj je moja mama od tod. V mojih žilah se pretaka tudi slovenska kri,« je rekel in ji nagajivo pomežiknil, kot je vedel samo on.

			»Sedaj pa moram k babici. Gotovo je že vstala. Za naju bo pa jutri in pojutrišnjem še dovolj časa za pogovor.«

			Potem je David vstal, se poslovil od Line in šel. Lina ga je spremila iz hiše in še dolgo stala ob ograji in gledala za njim, ko se je počasi in previdno odpeljal po cesti proti Brinovi gmajni.





X.


			Teden je minil hitro. Prazniki so minili in začel se je nov delovni teden. Lina je začela delati, David pa se je moral vrniti nazaj domov. Klicali so ga posli in obveznosti v podjetju.

			Ker je David odšel zadnji prosti dan, ga je Lina pospremila na letališče. Težko je bilo slovo. Zdelo se jima je, da sta imela v teh praznikih premalo časa za sebe, in da je dan Davidovega odhoda prišel prehitro. Objem, poljub in nekaj toplih besed in že je moral David na letalo. Lina pa je stala ob ograji in spremljala vzlet aviona ter nato s pogledom tako dolgo spremljala njegov let, dokler ni izginilo za obzorjem. Potem je odšla na železniško postajo in se nazaj domov vrnila z vlakom.

			Lina je med vožnjo zasanjano strmela skozi okno. Pa ni videla lepote zimske pokrajine: smrek, katerih veje so se kot v deželi pravljic šibile pod tovorom snega in srebrno lesketale v medli svetlobi lune. Z mislimi je bila daleč pod oblaki. V duhu je spremljala let Davidovega letala.

			Šele ko je vstopila v domačo hišo, je njene misli zmotila babica s svojimi vprašanji. Lina je morala preklopiti misli na vsakdanje dogodke. Pa se ni mogla dolgo obirati po hiši. Morala je kmalu v posteljo in se pošteno naspati, kajti zjutraj se je tudi za njo začel nov delovni teden.

			Kmalu, ko se je spravila v posteljo, je zaspala. Spanec je potegnil zaveso čez dogodke minulih dni in pripravil prostor v njenem življenju za nove dogodke prihodnjih dni. Spala je mirno, trdno prepričana, da je Davidova ljubezen prav tako iskrena in globoka kot njena.

			Prvi dan v službi, v novem letu, je mineval hitreje kot običajno. Vsak prosti trenutek in ob malici je med sodelavkami potekal pogovor, ki so ga spremljali zelo živi opisi, kako je kdo preživel pričakovanje novega leta.

			Lina je bolj poslušala, kot pa se vključevala v njihove pogovore. Le tu in tam je kaj na kratko vprašala, kaj pripomnila, pritrdila ali zanikala. Prav tako je bolj poslušal kot pa se vključeval v pogovor Linin sodelavec Tomaž, na katerega se je Lina v minulem letu kar nekajkrat pošteno ujezila.

			Tudi tokrat je Tomaž pikro, s kančkom jeze v glasu, zbodel Lino:

			»Slišal sem, da je spet bil pri tebi tisti tvoj Amerikanec. Zato nisi hotela z nami na silvestrovanje. Raje si njega čakala doma.«

			»Nisem ga čakala, ker sploh nisem vedela, da pride. Kar prišel je. Sem ga pa bila prav tako vesela, kot če bi vedela za njegov prihod,« je Lina neprizanesljivo in enako pikro usekala nazaj.

			»Lažne upe gojiš, Lina. Še žal ti bo nekoč za čas, ki ga zapravljaš z njim.«

			»Mislim, Tomaž, da se malo predaleč spuščaš s svojim modrovanjem,« je s strogim glasom pripomnila Ana, starejša sodelavka in tako Lino rešila iz nerodnega položaja. Ni prenesla Tomaževih pikrih pripomb in vtikanja v vsako stvar, tudi zasebno. Posebno pa jo je motilo Tomaževo stalno in očitno prizadevanje, da bi osvojil Linino srce, pa še to na tako nenavaden način, kot je to počel. Vedela je, da je Linino srce že oddano in tako s tem pri Lini ne more uspeti, samo razjezil jo je pogosto.

			Tomaž je umolknil in ni rekel nobene več.

			Pogovor je stekel v drugo smer, o delu. Tu je bila Lina dobro podkovana z znanjem in z lahkoto je sodelovala v pogovoru. Bila je prava strokovnjakinja na svojem področju in lahko je celo ostale, starejše sodelavce, poučila o marsikateri novosti. Pogovor se je razvnel in Lina je kmalu pozabila na prejšnjo nerodno situacijo, v katero jo je hotel spraviti Tomaž.

			Dnevi, tedni in meseci so Lini minevali zelo hitro. Minili so zimski meseci in preden se je dobro zavedla, je prišel marec. Zapihali so južni vetrovi in pihali vedno močneje in vedno več toplote prinašali s seboj. Sneg se je začel taliti prav tako naglo, kot je pozimi naletaval. Vsak dan so se videle večje zaplate zemlje in trave. Toda zemlja je bila močno prepojena z vodo in vse snežnice, ki je naglo nastajala, ni mogla popiti. Potoki so napolnili svoje struge in na marsikaterem mestu v ravnini prestopili bregove ter poplavili polja, travnike, pa tudi vasi.

			Linina vas je bila razmetana po hribih in strahu pred poplavami vaščani niso poznali. So se pa vaški kolovozi spremenili v prave reke blata in se jim je bilo bolje izogniti, kot pa se podati na pot po njih.

			Kmalu pa je prihajajoča pomlad popravila vse to. Vrstili so se sončni dnevi. Sonce je dajalo vedno več toplote in kmalu osušilo razmočeno zemljo. Sijalo je z vso močjo in ogrevalo zemljo, kot bi se hotelo ljudem oddolžiti za vse tiste turobne zimske dni, ko ga ni bilo videti.

			Travniki so v nekaj dneh ozeleneli. Južna pobočja so prekrile trobentice in kimavi cvetovi malega zvončka. Doli v jelševju, kjer so se navadno vse leto zadrževale luže, pa so na plan pokukali veliki zvončki. Sedaj je bila pomlad resnično tu in kmetje so začeli delati na poljih, gospodinje pa v vrtovih.

			Bližala se je velika noč. Lina je velikonočne praznike nestrpno pričakovala. David ji je v zadnjem pismu sporočil, da se spet oglasi. Na obisk pride, čeprav ne za več kot dan ali dva. Samo toliko, da jo vidi in stisne v objem, ker ne zdrži več brez nje.

			Lini pa je od veselja, da pride in da ji je ponovno povedal, koliko mu pomeni, srce udarjalo v pospešenem ritmu. Zato je preštevala ure in dneve, ki jo še ločijo od njegovega prihoda. Dnevi pa so se vlekli in minevali počasi, kot še nikoli do tedaj. Vsaj Lini se je zdelo tako.

			V službi so jo kolegice spraševale, če spet pride njen Amerikanec na obisk. Ni zanikala, ampak jim je s ponosom povedala, da bo prišel. Vsi so Linino in Davidovo zvezo in ljubezen že smatrali za resno in jo spoštovali. Le sodelavec Tomaž je še vedno dvomil v njuno ljubezen in če je le našel priložnost, je svoj dvom tudi glasno povedal.

			Vse sodelavke so spoštovale Linino odkritosrčnost in tudi one so brez zadržkov govorile pred njo o svojih srčnih zadevah. Tomaž pa je ob takih pogovorih navadno molčal in le jezno bliskal z očmi ter čakal, ko se bo spet pokazala priložnost, da doda kakšno pikro pripombo.

			Ko je Tomaž spoznal, da Line ne more prepričati, naj pusti Amerikanca in se raje odloči za njega, se je potuhnil in molčal. Ni se več vključeval v ženske pogovore, kot je imenoval pogovore sodelavk, vedno z veliko mero podcenjevanja nasprotnega spola.

			Kljub temu mu tega sodelavke niso preveč zamerile. Poznale so Tomaževo življenje in njegovo življenjsko zgodbo. Košarica, ki jo je dobil od Line, ni bila prva. Kljub temu da je bil Tomaž izobražen fant, postaven, prijetnega videza, kljub nekoliko vsakdanjemu obrazu, nikakor ni mogel najti dekleta. Mogoče je dekleta odbijal Tomažev značaj, ali njegov govor.

			Pogosto je dajal videz samovšečnega in nadutega človeka. Kdo ve, ali je bil res takšen. Mogoče je bila to le krinka, pod katero je skrival svoj pravi značaj. Kljub vsemu temu se je zadnje čase le prevečkrat izdal, da ima tudi on čuteče srce. Če bi našel dekle, ki bi ga ljubilo, bi tudi njega, kot že mnoge pred njim, ljubezen spremenila v čisto prijetnega moškega. On pa je pri dekletih nizal neuspeh za neuspehom. Pri dekletih ni imel sreče. Vedno je hotel tisto, ki njega ni marala. A tistih, ki so hrepeneče gledale za njim, pa ni opazil. No, ja, saj ni edini tak na tem svetu.

			Tomaž Lino ni in ni nehal osvajati. Napel je vse sile, da bi si pridobil njeno srce. Ni ga motilo, da ima fanta. Neprestano si je prizadeval Lino prepričati, naj pozabi Davida, ker on ni zanjo. Večkrat se je Lina zaradi Tomaževega osvajanja pošteno razjezila. Da ji ni prav, kako ves čas sili za njo, mu je tudi povedala. On pa ni odnehal. V takih situacijah ji je le rekel:

			»Ti le trmoglavi, Lina, in me zavračaj. Nazadnje bom pa le jaz dober za tebe. Zato škoda časa, ki ga zapravljaš z Amerikancem. Daleč od oči, daleč od srca, pravi stara kmečka modrost. Prej ali slej bo pozabil na tebe in poiskal drugo, od katere ga ne bo ločilo toliko kilometrov razdalje.«

			Tako Tomaževo govorjenje je ponavadi Lino zelo razjezilo. Najbrž bi se sporekla z njim, če je ne bi ohladili glasovi sodelavk, ki so ji priskočile na pomoč in se postavile na njeno stran, Tomaža pa utišale. Proti toliko ženskam je bil brez moči in je moral utihniti. To je Lino nekoliko pomirilo in ji preprečilo, da bi se z njim sprla do kraja. Zato mu je ponavadi le rekla.

			»Bomo videli, Tomaž. Bič na koncu poka.«

			Tomaž ji v takih primerih ni odgovoril. Le pogledal jo je z poželjivim pogledom, ki ga je ponavadi spremljal globok vdih. Pa je imela Lina spet nekaj časa mir pred njim.





XI.


			Dnevi so bili lepi, pomladni, in minevali so zelo hitro. Lina je bila vesela, da čas teče tako hitro. Hitreje so se menjavali dnevi, bližje so prihajali velikonočni prazniki in vse hitreje se je približeval Davidov obisk, ki ga je Lina tako nestrpno pričakovala. Kjerkoli je bila in karkoli je delala, njene misli so bile pri Davidu. Večkrat se je opomnila, da mora nehati s tem. Že sama je opazila, da je z Davidom čisto zasvojena. Prizadevala si je, da bi se rešila odvisnosti od ljubezni, ki jo je vezala na Davida, pa ni uspela. Vse preveč se je to lepo in obenem uničujoče čustvo zasidralo v njenem srcu. Tu sta odpovedala razum in trezna pamet. Čustva, ki jih je imela tako dolgo na vajetih in trdno v rokah, so ji ušla izpod nadzora in jo popolnoma zasvojila.

			Končno so le prišli tako željno pričakovani prazniki. Lina in babica sta se že nekaj dni prej začeli pripravljati nanje. V shrambi so bile že pripravljene razne dobrote, iz krušne peči pa je prijetno dišalo. V košarici so bile na ličnem prtičku zložene remenke, ali pisanice, kot jih imenujejo ponekod. Miza je bila praznično pogrnjena in na njej šopek prvega pomladnega cvetja, ki se je že bohotilo po vaških vrtovih. Prvi tulipani in med njimi nekaj zgodnjih narcis je v sobi širilo nežen in prijeten vonj po pomladi.

			Lina je bila zelo nemirna. Ni mogla ostati na enem mestu. Ves čas je hodila iz prostora v prostor, tu je nekaj dodala, tam odvzela, pa spet šla na dvorišče, vmes pa neprestano pogledovala na uro in na cesto. Če je zaslišala brnenje avtomobila, je že vsa vztrepetala in zašepetala:

			»On je. Prihaja.«

			Pa se je kar nekajkrat zmotila in ugotovila, da ni pravi.

			Dan se je že krepko nagnil čez poldan. Na vhodnih vratih je Lina zaslišala trkanje. Z bliskovito naglico je odložila knjigo, ki jo je brala, da bi se zamotila in svoje misli speljala proč od Davida. Stekla je proti vratom in jih sunkovito odprla. Pred vrati je tokrat res bil David. Padla sta si v objem. Vse okrog njiju je zanju izginilo. Ostala sta le onadva, David in Lina, in njuna ljubezen.

			Ko so bili prvi trenutki njunega burnega srečanja za njima, sta se zatopila v pogovor. Pogovarjala sta se cel popoldan in še pozno v noč. David je imel Lini toliko povedati. Ona njemu pa še več.

			Minil je popoldan in del večera, ko se je David spomnil, da mora še do babice. Bil pa je prepričan, da mu babica ne bo zamerila, da je obiskal najprej Lino in je bila šele nato na vrsti ona. Saj je dobro vedela, kaj se dogaja med Davidom in Lino, in tega je bila zelo vesela. Bila je trdno prepričana, da sta vredna drug drugega.

			David je ostal v starem kraju en teden. Ves čas, ko Lina ni bila v službi, sta preživljala skupaj. David je Lino povabil, naj pride k njemu v Ameriko, ko bo imela dopust. Lina se je njegovega povabila zelo razveselila, a kmalu, v naslednjem trenutku, jo je veselje minilo in zresnila se je. Res da bodo v tovarni imeli kolektivni dopust. Toda, iti v Ameriko, tako daleč, to bo najbrž težko, jo je zaskrbelo.

			David je opazil, da jo nekaj tare, in jo vprašal:

			»Kaj pa je, Lina? Kaj je narobe? Nočeš priti v času dopusta k meni?«

			»Ne da ne bi hotela, le bojim se, da ne bom zmogla tega potovanja.«

			Lina je nekaj trenutkov molčala in zbirala besede ter razmišljala:

			»Naj mu povem resnico? Me bo razumel on, ki ima vsega na pretek in mu ni problem nekaj tisočakov. Jaz pa moram vsak cekin nekajkrat obrniti, da se pretolčem skozi mesec.«

			Nekaj časa je še oklevala z odgovorom, ker pa je opazila, da postaja David nestrpen, se je ojunačila in spregovorila:

			»Kako naj ti povem? Amerika je tako daleč. To ni tako, kot skok na naše Jadransko morje, ko s svojim avtomobilom v enem dnevu pridem tja in nazaj. Jaz pa sem v službi šele prvo leto in ne vem, če bodo moji prihranki zadoščali za potovanje v Ameriko. Babica pa je tudi že precej v letih. Kaj če zboli ali pa se zgodi še kaj hujšega ravno takrat, ko bom jaz v Ameriki? Ona nima nikogar razen mene.«

			»Denar naj te ne skrbi. Vem, da moraš sama služiti in da šele prvo leto delaš. Vem tudi, da je pot v Ameriko za tvoj žep predraga. Naj te ne skrbi. Jaz ti bom plačal pot.«

			Lina je začela ugovarjati, da tega od njega ne more sprejeti.

			Ter da je vedno sama plačevala svoja potovanja.

			»Poslušaj me, Lina, in ne bodi užaljena, če sem ti to ponudil. Je pa še nekaj. Našo babico bi rad spravil k nam, v Ameriko. Precej v letih je že in moči ji vsak dan bolj pojemajo. Kaj če jo nekega dne bolezen položi v posteljo? Tukaj pa nima nikogar, ki bi skrbel zanjo. Sama ne more na tako dolgo pot. Jaz pa v tem času tudi ne bi mogel priti po njo, ker je v naši dejavnosti v tem letnem času največ dela. Ti bi jo spremljala in pripeljala k nam. Babica pa bi se gotovo tudi upirala, če bi predlagal, da se preseli k nam. Tako pa bi šla le na obisk in, upam, ostala pri nas. Pa tudi tvoja tanka vest bi bila tako mirna, zaradi tega, ker jaz plačam pot, saj boš spremljevalka moje babice.«

			Lina je molčala in napeto razmišljala. Rada bi šla k Davidu. Še zlasti zato, ker je vedela, da vse do pozne jeseni ne bo mogel priti k njej. Rada bi bila v njegovi bližini. Sedaj se ji je ponujala edinstvena priložnost, da vsaj nekaj tednov preživi v njegovi bližini. Ponos, razum in srce so se v teh nekaj trenutkih molka bojevali. Končno je zmagalo srce, razum in ponos pa sta se poražena potuhnila.

			Šla bo. Toda le, če bo babica zmogla sama in ji tudi sama svetovala, naj gre. Opažala je, da se na babičinem telesu vsak dan bolj očitno kažejo znaki starosti. Vedno bolj slabi njeno zgarano telo. Na njenem ljubeznivem licu vsak dan opaža več gub. Pa jo je David tudi glede tega pomiril. Vsak dan bo lahko telefonirala babici, saj sedaj imata telefon.

			Lina in David sta se o vsem natančno dogovorila. Čakal ju je le še pogovor z obema babicama. David je moral svojo babico prepričati, da se odpravi k njim v Ameriko na obisk. Tega, da bo ostala tam, ji zaenkrat sploh ne bo omenjal. Se bo že pokazal pravi trenutek, ko bo že tam, da ji to pove. Lina pa je morala svojo babico prepričati, da bo ta čas sama doma, ko bo ona Davidovo babico spremljala v Ameriko.

			Naslednjega dne sta se David in Lina z vso vnemo lotila prepričevanja svojih babic. Lina je imela lahko delo. Pogovorila se je z babico. Ko ji je povedala, da ji pot hoče plačati David in da jo to moti, ji je babica rekla:

			»Nikar tega ne zavrni, Lina! Tako dolgo potovanje, tudi kdaj pozneje, bi si s svojo plačo težko privoščila. Za mladega človeka pa je dobro, da vidi čim več sveta. Poglej! David ima najbrž znance tudi med ljudmi tvojega poklica. Spoznala jih boš in mogoče boš zvedela še kaj koristnega za svoj poklic. Več ljudi več ve. V Ameriki so poznali računalnike mnogo prej kot pri nas. Človek nikoli ne ve, kaj mu lahko v življenju koristi in pride prav. Zame pa ti ni potrebno skrbeti. Če bo kaj narobe, te bom poklicala. Saj imava telefon. En klic v Ameriko si lahko privoščiva.«

			Da bi potrdila svoje besede in opogumila Lino, jo je rahlo stisnila za roko.

			Težje delo je imel David. Dolgo časa njegova babica sploh ni hotela slišati, da bi šla v Ameriko, za stalno pa sploh ne.

			»Ne, to pa ne! Tu sem se rodila in tu hočem umreti. Tu počivajo moji starši in stari starši, tukaj bom počivala tudi jaz.«

			»Babica, kaj nismo tudi mi, mama, oče in jaz, tvoji?« je vztrajal David.

			»Res je, tudi vi ste moji, toda jaz sem tu doma in tukaj želim živeti do konca,« ni popustila.

			Šele po dolgem prepričevanju in ko ji je David rekel, da bi pod pretvezo, da bo spremljala njo, rad dobil v Ameriko Lino ter jo prepričal, da ostane pri njem, je nekoliko popustila.

			»No, prav. Če bo šla Lina v Ameriko, bom šla še jaz. Toda samo na obisk. Ko bo šla Lina nazaj domov, bom z njo šla tudi jaz.«

			»Kaj pa, če bo Lina ostala v Ameriki?« je z nasmeškom na ustih rekel David in babici nagajivo pomežiknil.

			»Če ostane Lina v Ameriki, bom premislila tudi jaz,« je nekoliko popustila in na ustih je tudi njej zaigral nagajivi nasmešek.

			Vse je bilo dogovorjeno, potrebno je bilo le še počakati dokumente za potovanje in Linin dopust.

			Čas Davidovega obiska se je iztekel. Moral se je vrniti v domovino, kajti obveznosti, ki jih je imel tam, so ga klicale.

			Lini je bilo tokrat slovo od Davida lažje kot ponavadi, ko ni vedela, kdaj ga bo spet videla. Sedaj je vedela, da bo kmalu spet ob njem. Ko je odšel, si je v mislih slikala pot k njemu, njegov dom, njegove domače, znance in prijatelje.

			 Malo pa jo je tudi skrbelo. Mnogokrat se je spraševala, kako jo bodo sprejeli njegovi starši. Bodo odobravali njuno zvezo, ko jo bodo spoznali in zvedeli, da nima premoženja in ne bogastva? Mnogokrat ni mogla zaspati pozno v noč. Sanjarila je in misli so ji prepletale kopice vprašanj, na katere je zaman iskala odgovore. Pogosto se je morala na silo iztrgati iz mreže svoje domišljije in se prisiliti, da je lahko zaspala.





XII.


			Minila je pomlad. Prišlo je poletje. Dnevi so hitro minevali in čas dopustov je prihajal vse bližje. Čim bolj se je bližal, hitreje so Lini minevale ure, dnevi in tedni. Linine sodelavke so se že pogosto pogovarjale o dopustu in kje ga bodo preživele. Večina je izbrala morje. Tudi Lino so vprašale, kje misli preživeti svoj prvi dopust. Vabile so jo, naj se jim pridruži.

			Lina je njihovo vabilo vljudno odklonila in jim povedala, da jo je David povabil v Ameriko in bo šla k njemu.

			»To pa je dolga pot in draga. Pa boš zmogla to plačati?« je pripomnila ena od sodelavk.

			»David vztraja, da bo plačal sam. Rad bi, da pridem, kajti ta čas je v njihovem podjetju največ dela in ne bo mogel od doma. Rad pa bi, da bi bila vsaj nekaj časa skupaj. Pa še njegovo babico obenem pospremim k njim. Sama ne more na tako dolgo pot. Precej v letih je že in moči ji iz dneva v dan bolj pešajo. Tukaj pa nima nikogar, ki bi lahko skrbel za njo, če zboli,« je pojasnila Lina in tako potolažila radovednost sodelavk.

			To je odprlo pot njihovi domišljiji in jim dalo novo snov za pogovor. Razpredale so svoje misli kot Lina včasih. Nekatere so celo menile, da bo gotovo tudi ona ostala v Ameriki. Vložiti je morala precej napora, da jih je prepričala, da zagotovo ne bo ostala v Ameriki.

			»Doma imam babico, ki ni nič mlajša kot Davidova babica, čeprav je še bolj pri močeh. Babica je skrbela zame in mi je bila edina opora, ko sem izgubila starše. Sedaj je na meni, da skrbim zanjo. Zato ne morem ostati v Ameriki. Vsaj dokler je babica živa, ne,« je skušala prepričati sodelavke, da se gotovo vrne.

			Tomaž se ni vključeval v njihove pogovore. Z jeznimi pogledi je sršel izpod obrvi in se nemirno presedal. V pogovor je posegel le takrat, ko ga je skušal zasukati v drugo smer, kot bi mu bil neprijeten. Vendar mu to navadno ni uspelo. Linine sodelavke so bile tako razvnete in so tako osebno doživljale potovanje, ki je čakalo Lino, kot bi bile one tiste, ki jih čaka pot v Ameriko, in ne Lina.

			Tako mnogokrat Tomažu ni preostalo nič drugega, kot da je odnehal. Ponavadi se je jezno nakremžil in se brez besed tiho lotil svojega dela.

			Junij se je prevesil v drugo polovico. Lina se je začela pripravljati na svoje sanjsko potovanje. Nakupiti je morala nekaj kosov spodobne obleke. Tako je rekla njena sodelavka Ana, ki je bila, kar se tiče mode doma in po svetu, popolnoma na tekočem. Da ne bodo rekli Amerikanci, da je slabo oblečena. Lina o teh stvareh prej ni niti razmišljala. Sedaj pa jo je Ana poučila, kdaj naj obleče kakšno obleko, kdaj naj obuje katere čevlje, kako naj se počeše, kaj ji pristoji in kaj ne. Lina si je zelo prizadevala, da bi se naučila čim več o teh stvareh. Želela je narediti dober vtis na Davidove prijatelje in še bolj na njegove starše. Toda tega si za nobeno ceno ni hotela priznati, pa čeprav se je trudila in delala v tej smeri.

			Del svojih prihrankov je namenila za osebno opremo, drugi del pa je spremenila v dolarje. Ni hotela, da je glede denarja odvisna od Davida. Želela je ostati popolnoma svobodna, pa čeprav se je dobro zavedala močnih, nevidnih niti, ki jo vežejo na Davida. Življenje je Lino prisililo, da je postala samostojno dekle že zelo zgodaj. Zato tudi sedaj ni hotela biti odvisna od nikogar. Tudi od Davida ne, pa čeprav ji je pomenil več kot kdorkoli na tem svetu, razen babice seveda.

			Prišel je junij in z njim zadnji dan pred dopusti. V pisarni je bila vročina, kot v kmečki peči. Pisarniški prostori so bili zadušljivi. Od nikoder ni prišla niti trohica svežega zraka. V tovarniških dvoranah pa je bilo še mnogo slabše. Vse to in misel na dopuste, ki se bodo začeli naslednji dan, je pripomoglo, da je bila delovna storilnost minimalna. Vsi večji projekti so bili končani in delo ta dan je bilo bolj pospravljanje kot pa začetek in odpiranje novih predmetov.

			Čeprav so bili delovni pogoji zelo težki, so bili zaposleni zgovorni. Le Tomaž je zlezel nekam vase. Bil je namrgoden in tih. Delal je zavzeto kot mogoče še nikoli v tem letu. Ni se menil za pogovore sodelavcev, pa tudi ni se vključeval. Le na koncu delavnika, ko je zatulila tovarniška sirena in so se sodelavci ob izhodu iz tovarne za trenutek ustavili in drug drugemu zaželeli prijetne dopustniške dni, se je tem željam pridružil tudi Tomaž. Vsem je zaželel prijeten dopust. Nato se je obrnil k Lini:

			»Tudi ti, Lina, se lepo imej! Vendar bi bil bolj vesel in zadovoljen, če bi šla na morje, kot pa da se podajaš čez lužo. Ta tvoja pot je brez pomena in ti bo prinesla le razočaranje. To je le prazno tratenje časa in denarja.«

			»Oh, Tomaž, prosim te, ne tečnari, no, še zadnji dan. Lepo se imej in na svidenje čez enaindvajset dni,« mu je zaželela, se obrnila in naglo krenila k ostalim ter se odpeljala proti domu.

			Med potjo pa je že razmišljala o potovanju, ki jo je čakalo naslednjega dne. Kovček je že bil pripravljen. Le še osebno prtljago, ki jo mora imeti pri roki, mora še zložiti v potovalko. Zdelo se ji je, da je datum odhoda prišel zelo hitro. Bilo ji je žal, da so dnevi, ko se je pripravljala na odhod, minili tako hitro. Lotevala se je je potovalna mrzlica in nek čuden nemir, kot neka zla slutnja. Nek neviden obroč ji je začel stiskati srce. Imela je občutek, kot bi se poslavljala od nečesa. Bolj ko se je dan nagibal v večer, večja je bila Linina tesnoba. Nekajkrat jo je že prijelo, da ne bi šla nikamor. Pa je misel s silo odgnala.

			»Ne, tega ne smem narediti Davidu. Plačal je letalsko vozovnico meni in babici. Če ne grem jaz, tudi njegova babica ne bo šla. Sama v teh letih ne more na tako dolgo pot. Moram iti sedaj do konca, kljub neprijetnim občutkom, ki me prevzemajo. Kar bo, pa bo. Nazaj poti ni več.«

			V mislih je predelala vse, kar bi se ji na poti lahko zgodilo. Še nikoli ni potovala z letalom in nekoliko je čutila strah pred potovanjem z letalom.

			»Kaj če strmoglavi? Letalske nesreče se godijo vsak dan. Čeprav pravijo, da je potovanje z letalom bolj varno kot potovanje z avtom, jaz tega ne verjamem. Dosti nesreč se zgodi z letalom. Pa zakaj bi se zgodila nesreča ravno tokrat? Nesreča se lahko zgodi kadarkoli in kjerkoli,« je zaključila svoje misli in se tako tolažila.

			Na silo je usmerila svoje misli drugam, da je več ne bi vznemirjale.

			Če ne bi Lina spremljala v Ameriko Davidove babice, bi si prav gotovo premislila in ne bi šla nikamor. No, ja, mogoče bi se za nekaj dni podala na morje. To pa je v naši mali domovini kot za prvim ovinkom.

			Lino pa je kar naprej navdajala s tesnobo misel na potovanje z letalom.

			»Kaj če mi bo na letalu slabo? Pa kaj. Tudi drugim je. Če drugi zdržijo potovanje z letalom, ga bom tudi jaz,« si je dajala pogum in s silo poskušala preusmeriti svoje misli kam drugam, vstran od potovanja, pa ji ni kaj dosti uspevalo.

			Lini je bila zadnja noč pred odhodom neznansko dolga. Vso noč ni niti za trenutek zatisnila očesa. Po glavi so se ji podile vse mogoče nemirne misli. Le nekaj trenutkov prej, preden jo je ponovno prebudila budilka, jo je premagal spanec. Kar stresla se je ob zvonjenju budilke in trajalo je nekaj trenutkov, da se je popolnoma predramila in dojela, kaj se godi in kaj ji moti spanec. Hitro je vstala in prebudila še Davidovo babico, ki jo je že zvečer pripeljala in je prespala pri njiju. Tako bosta prej pripravljeni na odhod in jima ne bo potrebno čakati eni na drugo.

			Lina se je že prejšnji teden dogovorila s sosedo Marjeto, da popazi na babico. Če pa bi bilo z babico karkoli narobe, jo pokliče. Zato je bila sedaj tik pred odhodom nekoliko mirnejša kot pred nekaj dnevi.

			Prišla je ura odhoda in slovesa od babice. Kljub vsem zagotovilom babice, naj ne skrbi, da bo z njo vse v redu, je bilo Lini ob slovesu težko pri srcu, da jo pušča samo in gre tako daleč. Imela je občutek, kot da se od babice poslavlja za vedno. V grlu se ji je nabirala kepa, da ji je glas postajal zamolkel. V oči so ji silile solze. Zato je pohitela s poslavljanjem, da babica tega ne bi opazila.

			Nič boljše se ni godilo stari Brinovki. Imela je občutek, da ji nekaj trga korenine. Da gre in se nikoli več ne vrne v ta kraj, ki ga je imela tako rada.

			»Saj ne bi šla. Pa bi, preden umrem, le še rada videla svojo hčerko, ki je že tako dolgo nisem videla, in spoznala bi rada tudi zeta. Rada bi videla, kako hčerka živi. Ima vse, kar potrebuje? Nikoli mi ni pisala o tem.«

			Zato je kljub tesnobnim občutkom molčala, molče podala prijateljici, Linini babici, roko v slovo, nato pa brez besed naglo sedla v Linin avto, ne da bi se še kaj ozrla nazaj. Ko pa sta se peljali na železniško postajo, je vsrkavala s pogledom pokrajino v spomin, kot da se poslavlja od teh krajev za vedno.

			Ko sta se pripeljali na železniško postajo, se je Lina oglasila pri načelniku postaje in ga prosila, če lahko pusti avtomobil do svoje vrnitve pri njem. Ta ji je to prijazno dovolil.

			Lina je zapeljala avtomobil na njegovo dvorišče, odpeljala babico na peron in znosila tja še prtljago. Nato sta čakali prihod vlaka. Pa ni bilo potrebno dolgo čakati. Kmalu se je zaslišal pisk lokomotive in čez nekaj trenutkov sta že zagledali luči in nato kompozicijo vlaka, ki je peljal na postajo in se ustavljal.

			Ko se je vlak ustavil, sta vstopili. Poiskali sta prazen prostor, se udobno namestili in sedli. Vlak je krenil naprej. Lina in Brinovka sta molčali, zatopljeni vsaka v svoje misli.

			Vlak je pripeljal na njuno končno postajo, v Ljubljano.

			Prtljago sta izročili nosaču in se podali na avtobusno postajo. Brinova babica se je vsakih nekaj korakov ustavila ter si radovedno in z zanimanjem ogledovala okoliške stavbe. Prišla je prvič v življenju v Ljubljano in vse, kar je videla, jo je zelo presenetilo in zanimalo.

			»Tu so pa visoke hiše. Takih še nisem videla. Najbrž pa so v Ameriki še višje, ko pravijo, da je velika,« je vsa začudena pripomnila, ko sta se že ustavili na avtobusni postaji.

			Brinovka je bila prvič v Ljubljani. Prej ni hodila nikamor dlje od bližnjega mesta, ki pa je bilo malo večja vas. Zato jo je sedaj vse čudilo in je vsako stvar z zanimanjem opazovala, da ni imela časa niti za govorjenje. Le tu in tam je kaj pripomnila.





XIII.


			Prispel je avtobus, ki potnike vozi na letališče. Brinovka in Lina sta vstopili. Skoraj vso pot je Brinovka molčala in opazovala pokrajino, ki je med vožnjo drvela mimo njih. Le redko je kaj spregovorila. Z zanimanjem je poslušala, ko ji je Lina opisovala kraje, mimo katerih so se peljali. Tako je čas tekel neopazno in kmalu so pristali na letališču. Izstopili sta in se z ostalimi potniki podali proti izhodu čakalnice in letalu, ki jih je že čakalo na pristajalni stezi. Po kratkem pregledu so vstopili na letalo. Ko so bili vsi na svojih mestih, so se vrata letala zaprla. Motorji so zahrumeli. Velik kovinski ptič se je pognal po vzletni stezi in se čez nekaj časa začel dvigovati.

			Lino, še bolj pa Brinovko, je zajela tesnoba. V mislih so se porajala številna vprašanja:

			»Bomo srečno leteli? Se bomo tudi srečno vrnili?«

			Tudi Brinovka je bila prepričana, da se bo vrnila domov, kajti kolikor je poznala Lino, je zagotovo vedela, da ne bo hotela ostati v Ameriki, dokler bo njena babica živela, pa čeprav tega Davidu ni povedala.

			Letalo je doseglo svojo višino in se vzravnalo. Potniki so odpeli pasove. Let je bil miren in prijetno ter zanimivo je bilo biti tako visoko in opazovati tam spodaj pod seboj kraje, kjer so bile hiše videti še manjše kot igračke, ljudje pa še manjši. Vse se je odvijalo v njunih mislih kot na filmskem platnu. Kljub temu da je polet trajal kar precej ur, jima je čas mineval hitro. Pogovarjali sta se in opazovali in ure so minevale. Od časa do časa je katera za nekaj minut tudi zaspala. Lina pa je, medtem ko je Brinovka spala, brala knjigo, ki jo je vzela s seboj in tako skrajšala ure potovanja. Še prej kot je pričakovala, jo je opomnil glas stevardese:

			»Prosimo potnike, da pripnejo pasove. Pristajamo.«

			Letalo je usmerilo svoj kljun proti tlom. Še nekaj sekund in že so se kolesa dotaknila pristajalne steze. Kratek čas vožnje po njej, vedno počasneje, dokler ni povsem obmirovalo na mestu. Pristali so še kar mirno. Vrata letala so se odprla in potniki so po stopnicah drug za drugim izstopali in v gosjem redu odhajali proti letališkemu poslopju. Še pregled potnikov in prtljage in prosto so odšli v čakalnico.

			Lina in Brinovka sta stali ob svojih kovčkih in potovalki ter sta se ozirali naokrog, da bi uzrli Davida, ki je sporočil, da ju bo čakal. V njunih srcih se je pojavila rahla skrb:

			»Kaj če David še ni prišel? Kaj če ga je kaj zadržalo, da ne more priti? Ali ga mogoče sploh ne bo? Kaj bova storili potem?«

			Pa je tesnoba takoj splahnela, ko sta ga zagledali pri vhodu v stavbo, kako hiti proti njima, z dolgimi koraki in ves nasmejan. Za njim pa je lovil korake, da ne bi zaostal, postaven možakar v nekakšni uniformi. Pa Lina ni utegnila razmišljati, kdo je ta uniformiranec in čemu je tu. Gledala je Davida, ki se ji je zdel neizmerno srečen in ves nasmejan, ko je tako hitel proti njima.

			Uniformiran možakar je poskrbel za njuno prtljago in jo odnesel v avtomobil. David pa je prijel dekleti, kakor ju je imenoval, pod roke in ju odvedel proti svojemu avtomobilu, ki ga je čakal na parkirišču. Namestili so se v avto in David je zapeljal na cesto.

			Vozili so se skozi mesto. Brinovka je z zanimanjem opazovala okoliške zgradbe in zdelo se ji je, da segajo vse do neba. Ni mogla molčati dolgo, da ne bi pripomnila:

			»Kako le lahko živijo ljudje tukaj, v teh visokih hišah, ki segajo prav do neba. Jaz tukaj ne bi mogla živeti. Meni bi se ves čas vrtelo, ker bi vedela, kako visoko sem. Sploh pa ne smem niti pomisliti, da bi pogledala navzdol.« In se je neprestano ozirala pod nebo, proti vrhovom stavb, kot bi hotela s svojim pogledom prodreti v vsako posamezno stavbo.

			David in Lina sta se njeni pripombi od srca nasmejala in David jo je skušal potolažiti:

			»Babica, mi ne živimo v taki stolpnici. Mi živimo zunaj mesta, na samem. Okrog naše hiše je mnogo zelenja, trave in cvetlic, skoraj kot na tvoji gmajni, kar imaš rada.«

			Brinovka je molčala in ni nič odgovorila na to, le zmajevala je z glavo, kot da ne bi verjela vnukovim besedam. Gotovo pa si je mislila svoje. In nazadnje po kratkem premisleku bolj dahnila kot rekla:

			»To bomo šele videli.«

			Stavbe so postajale nižje. Ulice so postajale širše in bolj bogate z zelenjem. Povsod se je videlo, da so zapustili center mesta in se vozijo proti podeželju. Kmalu so stavbe postajale vse redkejše. Pokrajina se je začela odpirati. Spredaj, v daljavi pred njimi, so se risali hribi s temno zelenimi vrhovi, kar je kazalo na to, da so poraščeni z gozdovi. Na desni strani ceste se je vila rečica, na levi pa so se od ceste vstran širila polja in travniki.

			»Tu je že nekoliko boljše. Skoraj tako kot pri nas doma,« se je čez čas spet oglasila Brinovka.

			»Da, babica. Res je tako. Ko sem prvič prišel k tebi, sem takoj opazil, da sta si ti dve pokrajini na las podobni.«

			Lina je le malo govorila. Natančno je opazovala vse naokrog. Hotela je čim več videti in si zapomniti. Začudena je opazila precejšnjo podobnost med to deželo in svojim domačim krajem. Pa kljub temu je opazila tudi razlike. Opazna razlika se je pokazala le za odtenek in videlo ter opazilo jo je le Linino oko, ki je gledala tudi s srcem. Domača pokrajina je bila v soncu mila in mehka, kot njeni prebivalci. Ta tukaj pa je bila kljub temu da se je kopala v soncu, nekam groba, tako pa je sijalo tudi sonce. Zdelo se ji je, kot da se nad njo bojujeta svetloba in mehkost ter nekaj grobega. Oblike in vse je bilo dosti bolj ostro in izrazito kot doma. Seveda, to je bila tujina in za njo neznanka. Lina pa je bila tujek v tem prostoru. Zato teh svojih občutkov ni delila z ostalimi. Obdržala jih je v mislih.

			Po dobri uri vožnje je David zavil z glavne ceste na stransko. Toda tudi ta je bila širša in bolj prometna kot tista, ki je vodila z železniške postaje proti domači vasi.

			Nedolgo zatem so zavili na ozko pot, v mogočen drevored starodavnih hrastov. Cesta je bila senčna. Pred soncem so jo varovale krošnje mogočnih dreves. Kmalu zatem je David za trenutek ustavil avtomobil pred mogočnimi kovanimi vrati, ki so zapirala cesto. Počakal je nekaj trenutkov, da so se vrata odprla, nato so nadaljevali vožnjo. Potem je zapeljal na odprt prostor, sredi katerega je stala mogočna zgradba.

			Obdajala jo je lepo negovana trata, prepredena s potkami. Tu pa tam je rasla skupina okrasnih grmov in dreves. Pod njimi so bile klopi. Potke pa so obdajale gredice, polne cvetlic, ki so pravkar bile na višku cvetenja. Pred vhodom v stavbo sta žuborela dva mogočna vodometa in opozarjala na možnost prijetnega hladu.

			Obe, Lina in Davidova babica, sta presenečeni ostrmeli, kot zadeti od lepote in razkošja, ki sta ga zagledali. Babico je kar zvilo, ko so po stopnicah pritekli služabniki in po Davidovem naročilu odnesli njeno in Linino prtljago. Ni poslušala in še manj razumela, kaj ji je govoril David. Premlevala je:

			»Pa menda ja ne živi moja hčerka v tej mogočni stavbi? Tega si niti v sanjah ne bi mogla zamisliti. Pa kako to, da mi v pismih tega ni nikoli napisala? Se je morda sramovala svoje borne rodne koče in revne, neuke matere? In zakaj hoče sedaj, da pridem sem, živet k njej, v ta dvorec? Vsa ta leta pa tega, da ima tako hišo in da živi tako razkošno, ni niti omenila. Še pisala mi ni kdo ve kako pogosto.«

			Njen zguban obraz je trznil pod navalom navzkrižnih čustev, ki so divjala v njenih prsih. Imelo jo je, da bi se obrnila in odšla nazaj, od koder je prišla, domov. Pa ni mogla. Od doma so jo ločile milje dolge razdalje in nepremagljivi ocean. Zato je svoje misli in boje zadržala v svoji notranjosti. A kljub spoznanju, da v tistem trenutku ne more nikamor, boji v njeni duši niso ponehali. Vsa razočaranja in bolečina ob spoznanju, da se hčerka ves ta čas ni dosti menila za njo, so divjali v njenih mislih še naprej.

			»Zakaj mi ni nikoli v pismu omenila, da ji gre tako dobro. Saj je ne bi ničesar prosila. Pa tudi nevoščljiva ji nisem. Le zakaj mi je prikrivala svoje bogastvo. Jaz pa sem tolikokrat v skrbi za njo trepetala in se bala, da je lačna, ali da mogoče nima strehe nad glavo, ne postelje, kamor bi lahko položila utrujeno glavo.«

			Lice ji je od časa do časa zadrhtelo. V mislih pa je prepotovala ves tisti čas, ko se je kot dninarica mučila po tujih njivah, da je zaslužila kak denar, včasih le živež, da je lahko prehranila sebe in hčerko. Med tednom je delala pri bogatejših kmetih, da je kaj zaslužila, včasih le živež, ob nedeljah pa je v eni roki s hčerko, v drugi pa s cekarjem, nabirala razna zelišča. Iz zelišč je pripravljala razne zdravilne napitke za ljudi in živino. Tudi tako je nekaj zaslužila, tudi še pred kratkim. Kljub temu da je bila že precej v letih, se je še v tem letu neštetokrat morala podati nabirat zelišča, kljub bolečinam v nogah, da je lahko preživela. Hčerka pa plava v bogastvu. Toda niti enkrat je ni vprašala, kako živi in ali ima kos kruha.

			Nekje v notranjosti ji je nek zloben glas začel šepetati:

			»Poglej! Hčerka je imela vse, bogastvo, lepo hišo, četo služabnikov, ti pa nič. Pa te ni niti enkrat vprašala, če kaj potrebuješ. Ni ti pomagala, pa čeprav bi lahko. Zatajila te je in pozabila nate. Ne, jaz tukaj ne bom ostala. Vrnila se bom na svojo gmajno, v svojo borno kočo,« je sklenila v mislih, a je molčala in svojih občutkov ni pokazala Davidu in Lini.

			»Kaj pa, če je to, da pridem sem, le Davidova želja? Kaj če hčerka in zet, ki ga sploh ne poznam, tega nista želela? Morda niti nista vedela, da bom prišla. In kaj bo sedaj, ko sem že tu? Kako me bosta sprejela? Mogoče se me bosta sramovala in me skrivala pred prijatelji in znanci?« je razmišljala in svojo svileno ruto, kot bi se želela tudi sama skriti, potegnila nekoliko globlje na oči. Pod vtisom vseh teh občutkov se je nekoliko obrnila, kot bi hotela oditi nazaj po poti, po kateri je prišla.

			David je opazil njeno kretnjo. Mogoče je tudi zaslutil, kakšne boje bojuje babica v svoji duši. Z eno roko jo je prijel za ramo, z drugo pa Lino za roko in ju usmeril proti vhodu svojega doma.

			»Pojdimo! Mama bo v tem času gotovo v svoji sobi. V taki sopari nikoli ne upa ven, na sonce. Najbrž nas že nestrpno čaka.«

			Brez besed sta mu obe sledili, kamor ju je peljal. Mislili pa sta si obe marsikaj, ne da bi katera vsaj z besedo povedala na glas, kaj ji hodi po glavi.





XIV.


			Po kamnitih stopnicah so prispeli do vhodnih vrat in vstopili v prostrano avlo. V njej je bilo prijetno hladno. Za trenutek so se ustavili. Linini in Brinovkini pogledi so drseli po stenah, ki so jih krasile slike in nekaj doprsnih kipov. S pogledi sta obe potovali od stropa do tal in nazaj, dokler si nista vsega ogledali. Brinovka ni mogla več molčati. Z nekim čudnim prizvokom v glasu je čez čas spregovorila:

			»Tukaj pa je skoraj tako kot v cerkvi.«

			Vendar na to pripombo David in Lina nista odgovorila.

			Potem ju je David odpeljal v nadstropje, proti materini sobi. Prehodili so kar lepo število stopnic, preden so se ustavili pred vrati neke sobe. David je potrkal. Oglasil se je ženski glas in v angleškem jeziku rekel:

			»Naprej!«

			Vstopili so v sobo. David je vstopil prvi, za njim pa Lina in Brinovka, obe s tesnobo v srcu.

			Bili so v srednje velikem, lepo opremljenem prostoru. Na kavču je sedela ženska srednjih let, lepo urejena in precej zajetna, ki se ji je že na prvi pogled videlo, da se premalo giblje. Dvignila je glavo in z nedoločnim pogledom premerila vse tri od pet do glave.

			David je zmotil trenutek tišine in rekel:

			»Mama, pripeljal sem ti goste.«

			Potem je stopil nekoliko stran, kot bi hotel dati prednost gostjam, ali pa materi, da bi jih sprejela. Toda vse tri ženske so obmirovale, vsaka na svojem mestu, nepremično, kot trije kipi. Zdelo se je, da ocenjujejo in tehtajo ena drugo, ko so se tako tiho in brez besed merile s pogledi.

			Brinovki so drhtele ustnice. Oči so se ji svetile in bile polne solz. Potem sta ji dve solzi ušli iz oči in začeli drseti po licih navzdol, čeprav se je na vso moč trudila, da ne bi izdala, kako ganjena je.

			Ko je Davidova mati zagledala solze v njenih očeh, na licih ostarele in zgarane matere, se je sunkovito dvignila s hitrostjo, ki ji je ne bi prisodili, poletela k njej, ter zavpila:

			»Mama!«

			Stara Brinovka je hčerko stisnila v objem in šepetala z glasom, ki je lasten le materam:

			»Marija! Otrok moj! Mislila sem, da te nikoli več ne bom videla.« In ostali sta v objemu dolgo, dolgo, kot da se nikoli več ne mislita ločiti.

			Bil je ganljiv prizor, ki je znova potrdil, kako globoka ljubezen veže mater na otroka. Niti razdalja in ne čas ne izničita vezi, ki veže mater na otroka.

			Ko sta se končno razdvojili, je David stopil k materi in ji rekel v slovenskem jeziku:

			»No, mama, to je presenečenje in darilo, ki sem ti ga obljubil za rojstni dan, naša babica.«

			»Da, David. Res si mi pripravil presenečenje in obenem najlepše darilo. Uspelo ti je. Kot vedno. Od kdaj pa ti, David, govoriš tako dobro moj jezik?«

			»Ta gospodična, Lina, je kriva za to, da sem se naučil slovenski jezik. Ona mi je dala prve lekcije. Ker pa mi je bil jezik všeč, sem pozneje nadaljeval sam. Želel sem se ga naučiti, da sem se lahko pogovarjal z babico in ljudmi v starem kraju.«

			Mati je sina začudeno pogledala. Niti sanjalo se ji ni, da je bil v njenem rojstnem kraju.

			»A tako, tam si se potepal, ko si sporočal, da si v Evropi. Ti porednež poredni, vedno ti vse uspe, kar se domisliš,« je pomislila, naglas pa tega ni omenila. Obrnila pa se je k Lini, ji podala roko in se ji zahvalila:

			»Hvala vam. Tako sem vam hvaležna, da ste pospremili mamo k nam, pa tudi za to, da ste tega mojega svojeglavega sina naučili naš jezik.«

			Pregrade med sogovorniki so padle in pogovor je stekel. Pa toliko so si imeli povedati. Brinovka in hčerka sta se komaj pogovorili o znancih, spremembah v domači vasi in o tem, kdo se je poročil s kom, kdo je prišel, kdo odšel, kdo se je rodil in kdo umrl. Lina se je bolj poredko vmešala v njun pogovor. Več je poslušala, kot pa govorila.

			Davidovi starši niso vedeli, da bosta Lina in babica prišli k njim. Pred kratkim je David materi rekel, da ji bo za njen rojstni dan pripravil presenečenje in dal darilo, kot ji ga ni dal še nihče v življenju. A o tem, da ji bo pripeljal mater, se ji ni niti sanjalo. Pričakovala je vse kaj drugega. Pa tudi o njegovih obiskih v njenem rojstnem kraju, pri njeni materi, z možem nista vedela nič.

			Davida je že od nekdaj mučilo vprašanje, kje je doma njegova babica po materini strani. Bolj ko je odraščal, večja je bila njegova želja, da bi spoznal materin rojstni kraj. V pogovorih je iz matere izvlekel ime kraja in države, od koder je prišla, in to je bilo zanj dovolj, da je našel njeno rojstno vas in mater, svojo babico. Takrat, ko je šel k babici, je rekel, da gre poslovno v Evropo, v njihova podjetja, ki so raztresena po različnih državah. Pa še lagal ni. Saj se je spotoma vedno oglasil še na sedežu katerega od podjetij. Tudi o tem, da se uči materin jezik, ni staršem povedal niti besedice. V začetku se je učil slovenski jezik zaradi babice, ki jo je vzljubil takoj, ko jo je spoznal, in se je želel z njo pogovarjati brez prevajalca, pozneje pa je z učenjem nadaljeval, ker mu je postal jezik všeč in je nekako začutil, da se ga mora naučiti, saj je to njegov materni jezik.

			Čeprav ni mogel razumeti, zakaj mati tako malo govori o svojem rodnem kraju in o svoji materi, si je na vso moč želel, da bi babico imel ob sebi. Zato je hotel materin odnos do babice spremeniti. Kot nalašč je bil za to materin rojstni dan. Hotel jo je presenetiti in ji podariti darilo, kot ji ga ni še nihče. Uspelo mu je. Presenečenje je bilo popolno, darilo za rojstni dan pa unikatno. David je zadel v polno.

			Da je darilo za rojstni dan presenečenje, je priznala tudi Davidova mati. Ko so tako kramljale, je priznala, da za njun prihod ni vedela. Vedela je samo to, da ji sin pripravlja presenečenje za njen petdeseti rojstni dan. Da pa bo presenečenje prihod njiju dveh, se ji pa še sanjalo ni.

			»David mi je rekel, da mi bo za moj petdeseti rojstni dan podaril darilo, kot mi ga nikoli še nihče ni podaril in mi ga nikoli nihče drug ne bo. Res se mu je posrečilo. Uspel je, kot vedno,« je povedala mati, vidno ganjena in s tresočim glasom, in oči so se ji orosile.

			Pa tudi njeni materi, stari Brinovki, so se orosile oči. Brada ji je zatrepetala in pogledala je v tla, da bi pred hčerko in Lino skrila svojo ganjenost. Tudi Lina ni ostala ravnodušna.

			Davida pa ni bilo več v sobi. Kdaj se je potiho izmuznil in odšel, niso opazile in niso vedele, kam je izginil. Pogrešale ga pa tudi niso, saj so imele dovolj zanimivih tem za pogovor.

			Ko so podrobno obdelale domači kraj, dogodke v njem in vse znance, se je Marija obrnila k Lini:

			»Gospodična Lina, zelo sem vesela in vam hvaležna, da ste mojo mamo pospremili na tako dolgo pot, k nam. Hvaležna pa sem tudi vašim staršem in jim to povejte ter se jim v mojem imenu zahvalite, da so vas pustili z njo.«

			»Marija, ona je inženirka. Je vnukinja Rezke na Ovinku, kot smo rekli po domače. Sedaj ima dopust. Pa zaslužila si je, da gre z mano, tudi zato, ker se je tako trudila, da je Davida naučila naš jezik. Dobro govori po naše. Sedaj se lahko pogovarjava brez tega, da bi nama kdo moral pomagati. Tega sem zelo vesela. Pa imam ga rada. Dober fant je in zlato srce ima. No, ja, saj je moj edini vnuk. Staršev pa Lina že dolgo nima. A o tem pozneje in kdaj drugič. Živi pri svoji babici, Rezki. Rezka pa, to veš, je moja prijateljica že od nekdaj. Lina pa tudi. Če sem zbolela, je ponavadi prav ona skrbela zame, dokler se nisem spet postavila na noge.«

			»Torej ji dolgujem še več. Kar nerodno mi je. Hvala vam, Lina!«

			»Nič mi ne dolgujete, gospa. Za Brinovo babico bi vsak naš vaščan storil vse, kar bi potrebovala. Ona pa za nas tudi. Mogoče je tukaj pri vas drugače, toda pri nas, na vasi, še vedno znamo živeti drug z drugim. Kar pa zadeva Davidovo učenje slovenskega jezika, pa ni bilo niti malo naporno. Ko sem spoznala, s kakšno voljo in ljubeznijo se uči naš jezik, pa kako se trudi, da bi se ga čimprej naučil, mi ga ni bilo niti malo težko učiti, čeprav nisem učiteljica in učila nisem še nikoli prej,« je povedala Lina.

			Potem je pogovor ponovno stekel o domačem kraju, ki ga Marija že tako dolgo ni videla. Sedaj pa bi rada zvedela vse. Hotela je vedeti vse o vsakem človeku, ki ga je nekoč poznala. Zanimal jo je vsak kotiček, travnik in vsako drevo, pod katerim se je kot otrok igrala. Ozračje je postajalo vse bolj sproščeno. Napetost, ki je vela med prisotnimi ob prihodu Line in stare Brinovke, je izginila. Celo tesnoba v Brinovkinih prsih, ko je zagledala mogočno stavbo, v kateri živijo njena hči, vnuk in zet, ki ga še niti ne pozna, je popustila in izginila. Razdalja časa je bila premagana. Spet je bila ob njej le njena živahna hči Marija in ne več tujka, hladna in vzvišena gospa. Spet je bila le njena hčerka, ki je komaj šestnajstletna odšla v svet, v daljno Ameriko. In ta daljni tuji svet ji je dal več, kot bi ji ona lahko dala, pa če bi se še tako trudila. Tolikokrat je v dolgih nočeh brez spanca jokala. Tisočkrat si je očitala, zakaj se je dala hčerki pregovoriti, da jo je tako mlado pustila od doma. Mnogokrat je sanjala, da je hčerka lačna in brez strehe nad glavo tam v tujem svetu. Sedaj pa je pomirjena. Hčerka je našla srečo v tujini. In ona, mati, je spet našla po dolgih letih pot k svojemu otroku. Kaj naj še več pričakuje in si želi od življenja? Da jo je spet našla in videla, je največja sreča za mater. Ker je za vsako mater sreča, ko vidi, da je njen otrok srečen. Sedaj je njeno življenje izpolnjeno. Mirna je in lahko mirno in brez skrbi in strahu počaka svojo zadnjo uro.

			»Na koncu se je vse prav izteklo. Marija ima lep dom, kot izgleda, tudi dobrega moža, pa zlatega otroka. Vsi moji strahovi so bili odveč,« je pomislila in na obraz ji je legel mir, kakršen je lasten le srečnim ljudem.

			David se je vrnil. Okrog ust mu je igral zarotniški, nagajiv smehljaj. Premeril je vse tri z dolgim, zvedavim pogledom. Obe hkrati, Lina in babica, sta ga očitajoče pogledali.

			»David! Ti si naju pripeljal sem, ne da bi o najinem prihodu prej obvestil starše!« je z očitajočim glasom spregovorila stara mati.

			»Zakaj nama nisi povedal, da pripelješ mojo mamo?« mu je poočitala tudi njegova mati.

			»Veste kaj, hotel sem mami za rojstni dan podariti darilo, kot ji ga ni dal še nihče. Upam, da mi je uspelo,« je David odgovoril z nasmeškom na ustih in zvito pogledal mater.

			»Popolnoma ti je uspelo, sin. Srečati svojo mamo po tolikih letih je res nekaj najlepšega, kar sem doživela in kar nisem niti upala sanjati. Hvala ti, David.«

			»Da vama z očetom nisem povedal prej, je pa tako moja navada. Sedaj, ko sem odrasel, vama ne govorim vnaprej, kaj mislim narediti. Po navadi ne vprašam staršev, če kaj lahko naredim, ali pa ne,« je rekel gostjama. »Postavim jih enostavno pred dejstvo in naredim, kot sem se odločil,« je pojasnil in se z dolgim pomenljivim pogledom zazrl v Lino. Gledal jo je dolgo, kot da več ne misli umakniti pogleda z nje.

			Davidova mati je opazila njegov pogled. Postalo ji je jasno, da se med njenim sinom in tem dekletom nekaj plete, in da ni le slučajna znanka Davida in spremljevalka njene matere. Kljub temu da ji je bila Lina všeč in da ima sina zelo rada, se to ni skladalo z njenimi načrti. Vsi v družini in vsi njihovi prijatelji so bili prepričani, da se bo David poročil s Hill Johnson, hčerko njihovega prijatelja in družabnika. Tako bi podjetje obeh postalo eno, velik gigant, ki bi obvladoval trg večjega dela države. Pa ne samo v Ameriki, imeli bi zelo velik vpliv tudi na drugih celinah, še posebno v Evropi.

			»Ob prvi priložnosti, ko bom sama z Davidom, ga bom vprašala, kako daleč je zabredel s tem dekletom. Mogoče ga lahko še pregovorim in preprečim tragedijo. Vprašala ga bom, če misli z njo resno, ali pa se le igračka. Kar pa ne verjamem, saj to ni njegova navada,« je v mislih mozgala Marija, Davidova mati.

			Stara Brinovka in Lina sta odšli vsaka v svojo sobo, ki so jima jo dodelili, da se nekoliko spočijeta do večerje. Takrat ju čaka še eno srečanje. To je soočenje z Davidovim očetom, ki se bo vrnil iz službe. Čeprav naj bi se spočili, s počivanjem ni bilo nič. Obema, pa čeprav so ju ločile stene, je po glavi rojila ista misel. Kako ju bo sprejel Davidov oče? Ju ne bo gledal zviška? Prej na to nista pomislili. Saj nista vedeli, da sta prišli v goste nenapovedani. To pa je vse spremenilo. Sedaj, ko sta zvedeli, da je David njun prihod organiziral na svojo pest, pa jima ni bilo lahko pri duši. Če ju ne bi ločila tolikšna razdalja in ocean od doma, bi se najbrž po tihem obe odpravili domov, da bi se izognili srečanju, ki ju je čakalo, in občutku, da sta vsiljivki.





XV.


			V razmišljanju in dvomih, ki so ju pestili, se je dan hitro iztekel. Začelo se je mračiti. Z mrakom pa jima je postajalo vse tesneje. Že prej so jima povedali, da je večerja ob devetih zvečer. Zato sta se takoj, ko je minila ura dvajset, začeli pripravljati na večerjo in mogoče usodno srečanje.

			Brinovka je oblekla temno obleko srajčnega kroja, ki jo je kupila tik pred odhodom. Bila je preprosta, kot ona, a je poudarjala eleganco osebe, ki jo nosi. Svoje, čeprav v visokih letih še vedno goste lase, bogate, čeprav skoraj vse sive, je spletla v debelo kito in jo na zatilju zvila in spela v svitek. Oči so ji od vznemirjenja žarele. Ko se je pogledala v ogledalo, se je komaj prepoznala. Bila je popolnoma druga oseba kot tista tam z Brinove gmajne. Všeč si je bila in upala je, da se je hčerka ne bo sramovala pred možem.

			V drugi sobi se je za večerjo oblačila Lina. Hitela je in bila je vsa nestrpna, kako ju bo sprejel Davidov oče, pa tudi vznemirjena pred srečanjem, ki jo je čakalo. Oblekla je temno večerno obleko in obula salonarje s precej visoko peto, kar je povečalo njeno postavo in jo naredilo še bolj vitko. Svoje bogate svetlo rjave lase je spela s svetlečo sponko, okrašeno z belimi in zelenimi okrasnimi kamni, v visoko pričesko. Kamni sponke so poudarjali njene zelene oči in jih poživljali ter jim dajali poseben lesk. Rahlo, komaj za spoznanje se je naličila. Komaj se je uspela ozreti z vsake strani enkrat na svojo podobo v ogledalo, že je prišla služkinja, da jo odpelje na večerjo.

			Ko sta gostji v spremstvu služkinje vstopili v lepo opremljeno jedilnico, sta takoj opazili, da družina živi na veliki nogi. Domači so že sedeli okrog mize. David je vstal in jima stopil naproti. Stopil je med njiju, ju prijel za roki in popeljal proti očetu. Nekaj korakov pred očetom so se ustavili in predstavil ju je:

			»Oče, to sta naši gostji in obenem darilo mami za rojstni dan. To je naša babica, mamina mama,« je pokazal na Brinovko. »Moj oče in vaš zet, babica,« je predstavil očeta in se za korak odmaknil ter jim prepustil, da se sami spoznajo.

			Tašča in zet sta se znašla drug pred drugim, iz oči v oči.

			»Mama, tako vesel sem, da vas lahko spoznam. Zelo žal mi je, da nisem tega doživel že prej. Opravičujem se, da se nisva z Marijo že prej spomnila in vas povabila k nam. Tu je vaš dom, pri nas. Prosim vas, da se res počutite, kot da ste od nekdaj tu doma.«

			David je prevajal, kaj je govorila babica in kaj oče.

			»Hvala, zet. Zelo sem srečna, da sem vas spoznala in videla. Saj ste edini moji. Sedaj lahko mirno čakam na svojo poslednjo uro, saj sem vas videla in sem spoznala, da ste srečni,« je povedala, dalje pa ni mogla več govoriti. Glas ji je zadrhtel in oči so se ji napolnile s solzami sreče, ki pa jim ni dovolila, da bi izdale, kako ganjena je. Bila je vajena vsega hudega in uspelo ji je, da jih je zadržala tam, kjer so nastale.

			Potem pa se je oče obrnil k Davidu in ga začudeno vprašal:

			»Od kdaj pa ti, David, tako dobro govoriš materin jezik, da lahko celo prevajaš?«

			David se je zvito zasmejal in očetu povedal, kako se je naučil materinega jezika. Nato pa je predstavil še Lino z besedami:

			»Sedaj, oče, pa ti predstavljam mojo dobro prijateljico in babičino spremljevalko, gospodično Lino.«

			Oče je podal Lini roko v pozdrav in na široko razprl oči, kot bi šele tedaj opazil, da je tudi ona prisotna. Še bolj začudeno pa jo je pogledal, ko je spregovorila v tekočem angleškem jeziku.

			Ko je bilo predstavljanje mimo, so sedli za mizo in večerjali. Nato so prijateljsko, kot da so že stari znanci, kramljali pozno v noč. David je žarel od zadovoljstva. Uspel je s presenečenjem in vse se je najlepše izteklo. Najbolj pa ga je veselilo, da se oče kar naprej pogovarja z Lino, ne le kot z gostjo, temveč že kot s poklicno kolegico. Že kmalu potem, ko sta drug drugemu povedala, kaj delata in kaj sta študirala, sta zajadrala v strokovne vode svojih poklicev. Sedaj je bil že trdno prepričan, da oče ceni Linino znanje. Vedel je, da ga bo gotovo podprl v njegovi nameri glede Line in se postavil na njegovo stran, kot vedno.

			Bila je že pozna nočna ura, ko so odšli k počitku. Lini in babici so odpadle vse skrbi in negotovosti tega dne z ramen. Občutili pa sta neznansko utrujenost in v trenutku sta obe trdno zaspali.

			Že pri večerji sta babica in Lina izvedeli, da bodo v nedeljo pri Davidovih pripravili slavnostno kosilo za prijatelje in poslovne partnerje. Prej so to namenili kot počastitev Marijinega rojstnega dne, sedaj pa bo obenem počastitev prihoda obeh, babice in Line.

			Naslednji dan je bila sobota. Očetu in Davidu ni bilo potrebno iti delat. Zato in zaradi nepredvidenih dogodkov minulega dne, Davidov oče in mati še dolgo nista zaspala. Še dolgo v noč sta se pogovarjala. Davidov oče je vprašal ženo, zakaj ni že prej povabila matere k njim, in pripomnil:

			»Gotovo je morala tvoja mati prehoditi težko pot skozi življenje. Njene roke so zdelane in raskave. Pa kljub temu izgleda tako elegantno. Svoja leta tako dobro nosi in iz oči ji sije toplina. Gotovo je dobra ženska.«

			»Prav si jo ocenil. Moja mati je zelo težko živela.«

			In prvič, odkar sta bila poročena, je Marija pred možem razgrnila svoje otroštvo in mladost ter življenje svoje matere.

			»Zakaj pa mi nisi povedala, da se mora tvoja mati s tako težavo prebijati skozi življenje? Midva bi ji lahko to olajšala in pomagala.«

			»Nisem ti upala povedati. Sedaj me je tega sram. Bala sem se, da te bom izgubila, če izveš, iz kako revne družine prihajam. Sram me je bilo povedati, da se moja mati tam v starem kraju preživlja z nabiranjem zelišč in prodajo zvarkov, ki jih dela iz njih.«

			»Zakaj bi bilo to sramotno. Marsikateri predniki sedaj mogočnega farmacevta so začeli z nabiranjem zelišč. To samo pomeni, da je tvoja mama podjetna in iznajdljiva ženska. Kaže pa tudi na to, da je bistra in pametna. Najbrž je od nje svojo domiselnost podedoval najin prebrisani sin.«

			In oba sta se na glas zasmejala. Vez med njima je bila še poglobljena. Nobene skrivnosti ni bilo več med njima in zaspala sta brezskrbno in lahkih src, kot otroka.





XVI.


			Ko se je Lina naslednje jutro zbudila, jo je pozdravil lep sončen dan. Ozrla se je okrog sebe in se spomnila, da ni doma, temveč daleč v tujem svetu. Pa ne čisto tujem. Tukaj, nekaj metrov stran od njene sobe, je njen David. Srce ji je zalila prijetna toplina in vzdrhtela je kot trepetlika v vetru. Nato se je ozrla na uro. Bila je že osem. Hitro je skočila pokonci in se začela urejati. Pa še ravno pravi čas, kajti ni se še oblekla do konca, ko je že zaslišala Davidov glas:

			»Zbudi se, no, zaspanka, pa hitro pridi dol! Greva se potepat.«

			»Takoj pridem!« je odgovorila in začela razmišljati, kaj naj obleče. Po kratkem premisleku je izbrala bombažne hlače in športno bluzo. Lase je dobro skrtačila in jih zavezala v čop, s tanko ruto, natanko take barve, kot so bile njene oči. Sedaj so bile bleščeče in zelene, globoke kot tolmuni in iz njih je žarela sreča. Še kratek pogled v zrcalo in zadovoljna s svojo podobo je lahkotno stekla v pritličje, v jedilnico. Tam jo je že čakal David. V naglici sta pozajtrkovala, nato pa hitrih korakov odšla k avtomobilu. Preden sta se odpeljala, sta pomahala babici in materi, ki sta sedeli na klopci, v senci stare platane in se živahno pomenkovali. Potem sta se odpeljala.

			David je med vožnjo kazal Lini znamenitosti svojega rojstnega kraja, kot jih je nekoč, ko je bil na obisku pri njih, ona njemu.

			Prispela sta do gozdička. David je ustavil avtomobil. Izstopila sta. Peš sta se napotila po stezi ob potoku, ki je biserno čist, v malih slapovih, živahno skakljal čez ovire in urno brzel naprej. Lina je bila v mislih v domačem kraju. Hodila je ob istem človeku, z roko v roki, ob enakem potočku in po stezi skozi enak gozd. Prišla sta do podrtega drevesa. Najbrž ga je nekoč podrl vihar. Ležalo je čez potok, kot neke vrste živi most. Na eni strani potoka se je še močno oprijemalo s koreninami tal, na drugi strani potoka pa se je opiralo na polomljene veje svoje mogočne krošnje.

			»David, poglej! Kot pri nas doma!« si ni mogla kaj, da ne bi Davida opomnila, da jo ta kraj spominja na tistega tam doma, kamor sta tako pogosto hodila na sprehod.

			»Da, saj sva doma. Želim, upam in te prosim, da bi tudi ti tukaj bila doma.«

			»Kako? Jaz sem tam doma. Ne razumem, kaj hočeš povedati,« je nekam zbegano govorila Lina, čeprav je na dnu srca čutila, kaj hoče povedati David.

			»Hočem, Lina, da ostaneš pri meni in da si samo moja.«

			»Tvoja? Saj to sem že od takrat, ko si me pozno ponoči pobral na samotni cesti, ko sem šla s poslednjega vlaka.«

			Nekaj je še hotela reči, pa ji David ni pustil toliko časa, da bi povedala, kar je hotela. S poljubom ji je zaprl usta in jo tesno privil k sebi. V krošnjah dreves so pele ptice. Voda jima je šumela poročno koračnico. David in Lina pa sta tonila v najgloblje tolmune mlade ljubezni.

			Tukaj, v tem romantičnem kraju, naravni katedrali ljubezni, z oboki iz listja in vej, sta povedala drug drugemu, kako zelo si pripadata in kaj čutita. Tkala sta sanje za svoje bodoče, skupno življenje.

			Precej časa je minilo, da sta se vrnila v vsakdanjo resničnost in odšla naprej raziskovat, polna drug drugega in sreče. Dan je minil, kot bi mignil, in šele ko se je poslavljal in že podajal roko večeru, sta se vrnila domov.

			To noč sta oba bolj slabo spala. Bila sta pod isto streho, pa vendar ločena s stenami. Misli pa so jima prepletali isti lepi trenutki minulega dne in jima motili spanje. Šele proti jutru jima je uspelo zajadrati v kratek osvežujoč spanec.

			Naslednji dan je bila nedelja. V Davidovem domu se je kar trlo gostov. Mize so bile bogato obložene, pojedina razkošna, kot se v njihovem svetu tudi spodobi, ko praznujejo dva tako pomembna dogodka, kot so ga tega dne na Davidovem domu, petdeseti rojstni dan gospodarice in prihod njene mame iz daljnega starega sveta.

			Po izdatnem kosilu so se gosti preselili na vrt. Združevali so se v manjše skupine in sproščeno kramljali. David je kot puščica švigal od skupine do skupine, z Lino ob strani. Predstavil jo je vsaki skupini posebej in se ni ločil od nje. S tem pa je dal vsem vedeti, da mu Lina veliko pomeni. Nazadnje, ko jo je že predstavil skoraj vsem gostom, sta se ustavila ob manjši skupini mož, med katerimi je bil tudi Davidov oče. V tej skupini so bili skoraj sami poslovneži in očetovi poslovni partnerji.

			Ko sta prišla David in Lina do njih in je David Lino predstavil, so jo takoj zapletli v pogovor, ki je kmalu zajadral v strokovne vode. Lina je bila možakarjem kos v pogovoru. Imela je veliko strokovnega znanja in tudi njihov jezik je govorila tekoče, tako da se je brez težav lahko vključevala v njihove razprave. Ko je eden od sogovornikov pripomnil, kako dobro Lina govori angleški jezik, mu je David pojasnil:

			»Da, dobro govori naš jezik, pa enako dobro še francoski, nemški in italijanski.«

			V očeh poslovnežev je Linina vrednost v trenutku še zrasla.

			Nekdo iz skupine, v kateri sta bili tudi babica in Davidova mati, pa je zavistno spremljal vsak Linin in Davidov korak. To je bila črnolasa lepotica, hči in dedinja Tima Johnsona. Jeza ji je bliskala iz oči, ko je lahko le nemočno s pogledom spremljala Davida in tisto tujko, pritepeno revše.

			Bila je popolnoma prepričana, da je David samo njen. Bil je njen prijatelj iz otroških let, tovariš mnogih otroških iger, saj sta se njuni družini nenehno družili. Sedaj pa ji ga ta tujka hoče vzeti. Ona pa je bila tako trdno prepričana, da ji Davida ne more vzeti nobena ženska.

			Kot ji je povedal oče, je med obema družinama bilo dogovorjeno, da se bosta z Davidom poročila. Tako bodo združili imetje in podjetja obeh družin in prevzeli vodilno vlogo v poslovnem svetu na svojem področju dejavnosti.

			David na to možnost ni nikoli niti pomislil. Zanj je bila Hill le njegova prijateljica iz otroških let in tovarišica otroških iger.

			Hill pa je bila v Davida noro zaljubljena. Sedaj pa je morala gledati, kako ji ga druga jemlje. Bila je brez moči, da bi lahko to v tem trenutku preprečila. Mirno pa tega kljub vsemu ni mogla gledati. Besna je razmišljala in s pogledom spremljala vsak njun korak, vsak gib.

			»Pa kaj je na njej boljšega kot na meni? Izgleda kot nepomembna siva miš. Ni lepa in ne bogata. Ima povsem vsakdanji obraz. Pa oči, ki jim niti ne moreš pošteno določiti barve. Ne veš, ali so zelene ali rjave. Le kaj vidi David na njej? Ne dam ga kar tako zlahka. Borila se bom zanj z vsemi sredstvi in triki, ki jih poznam. Moj je in moj bo! Moj bo, pa naj me stane, kar hoče!«

			Medtem ko je Hill pripravljala v mislih načrt, kako odtujiti Davida od Line, sta Lina in David prišla do skupine, v kateri je bila Hill. Z vsako gospo sta spregovorila nekaj vljudnostnih besed. Toda teh Hill ni slišala in ne razumela. Razvneta od ljubosumja je iskala v mislih način, kako bi Lino v Davidovih očeh ponižala in mu pokazala, da ga ni vredna. Hotela je takoj, ob prvem srečanju, končati pričakovanja tega nepomembnega bitja, Davidu pa pokazati, da je več vredna kot Lina. Potem pa naj David primerja in izbira. Prepričana je bila, da Lino v vsem daleč presega.

			Za začetek je Hill poskušala dokazati, kako nevedna je ta tujka, ki se z njo ne more niti pogovarjati brez prevajalca. Bila pa je presenečena, ko ji je Lina brez pomoči Davida ali koga drugega gladko odgovarjala v angleškem jeziku.

			Lina, pametna, kot je bila, je takoj uganila, kaj pomenijo vprašanja, ki ji jih postavlja Hill. Zato se ni pustila zmesti. Hitro in preudarno ji je odgovarjala, tako da je Hill od presenečenja kar zazijala. Odnehala pa ni. Med njima je valovalo polje, ki je izžarevalo njuna čustva in energijo spopada: Hill proti Lini in obratno. Lina je takoj ugotovila, da je trčila ob tekmico, ki se bori za Davida in ji ga namerava vzeti. Zabolelo jo je, da ji ta lepotička hoče uničiti srečo. Neki notranji glas pa je Lini prigovarjal, naj se ne da. Naj se bojuje, saj je vajena borb. Neštetokrat jih je že morala bojevati, pa čeprav drugačne in na drugem področju.

			Hill pa ni odnehala. Ko ni uspela s prvim metom, je poskusila znova. Lini je postavila vprašanje v italijanščini, jeziku svoje pokojne matere, in na koncu dodala:

			»Pa mi sedaj odgovori, avša, če razumeš in znaš!«

			Lina ji je hitro, brez obotavljanja, odgovorila, nato pa dodala:

			»Želi gospodična mogoče, da ji na isto vprašanje odgovorim še v nemščini in francoščini?«

			Hill je izbuljila oči in odkimala. Rekla pa ni niti besede.

			David, ki je molče opazoval dvoboj, pa se je od srca na glas zasmejal. Da je priča dvoboju, je ugotovil takoj, ko je Hill začela z besednimi napadi na Lino. Takoj je tudi spoznal, da se bojujeta zanj. Bil je vesel, da je v tem dvoboju zmagala njegova izbranka in potolkla nasprotnico. Zato se je oglasil in Hill vprašal z glasom, polnim posmeha, ki je obenem dokazoval, da je Lina pod njegovim varstvom in nedotakljiva za Hill:

			»Si sedaj zadovoljna, Hill? Hočeš morda še kakšno pojasnilo?«

			»Da, moral mi boš vsekakor še marsikaj pojasniti! Toda takrat ti in ne ona,« je rekla in se zasukala ter se oddaljila od Davida in Line.

			Lina je spoznala, da je spet na istem mestu kot ves čas, odkar se zaveda svojega obstoja. Nič ne pride samo od sebe. Vsaj za njo ne. Vsako ped sreče si mora izboriti. Le zakaj je nekaterim tako lepo v življenju? Vse, kar želijo, dosežejo in dobijo brez kakšnega večjega napora. Ona pa se mora za vse potruditi z vsemi močmi telesa, uma in duše. Boriti se je morala za uspeh in znanje, ki si ga je nabrala. Morala se je pošteno potruditi za ceno svojega dela v službi in sedaj se bo, kot vse kaže, morala še posebno potruditi za srečo, ki se ji nasmiha, za svojo ljubezen, Davida. Pomislila je, kakšna borba jo čaka s Hill, in si rekla:

			»Če hoče ta bogata frajlica, ki ne pozna ne bede ne napora za kako stvar, bitko, jo bo imela. Jaz sem preizkušena borka in ne vdam se tako zlahka.«

			V potrditev svojih misli je Lina kljubovalno sunila z glavo kvišku. Pri tem gibu so se ji lasje razpustili in se ji usuli po ramenih in hrbtu. Zablodeli sončni žarek se je ujel vanje in zažareli so v njegovi svetlobi kot čisto zlato. Da, Linini lasje so bili nekaj najlepšega na njej.

			Lini in Davidu se je približala skupina starejših žensk in Lina se je zapletla z njimi v pogovor. Sprejele so jo kot sebi enako. Iz njihovega odnosa je Lina razbrala spoštovanje, ali pa so znale svoja resnična občutja spretno prikriti. Svoje občudovanje te mlade izobražene tujke so tudi z besedami izrazile Davidovi materi.

			Babico so vsi gosti gledali s spoštovanjem, saj je bila mati gostiteljice, in so z njo tako tudi ravnali. Kljub svoji kmečki preprostosti ni bila plašna. Na žalost pa se z gosti ni mogla pogovarjati drugače, kot da ji je hči prevajala. S svojim toplim pogledom in ponosno, a ne oholo držo je takoj pridobila srca sogovornic. Njena hči pa je blestela od sreče zaradi materinega uspeha v zbrani družbi. Tokrat je dobila eno od lekcij življenja: naj se otrok nikoli ne sramuje poštenih staršev, pa čeprav so revni.

			Hill pa je med tem časom preživljala pravi pekel. V svoji notranjosti je besnela zaradi izgube Davida. Bolj od izgube njega samega pa je bil prizadet njen ranjeni ponos. Ni bila vajena porazov in ne zavračanja. To se ji je sedaj zgodilo prvič. Bila je razvajena bogataška hči, ki je takoj dobila vse, kar si je zaželela. Še zlasti po materini smrti so jo vsi, ki so prišli v stik z njo, na vse pretege razvajali.

			Ko sta se Hill in oče vračala z zabave pri Davidovih starših, proti domu, je Hill drvela s svojim športnim avtomobilom kot nora. Oče jo je zvedavo opazoval, a svoje trmaste hčerke ni vprašal, kaj jo je tako razburilo, čeprav si je lahko mislil. Vedel je, da mu ne bi povedala, in bi s tem vse le še poslabšal. Raje je pustil času čas in potrpežljivo čakal, da sama pove, kaj jo mori, kot običajno.





XVII.


			V naslednjih dneh sta David in Lina pogosto hodila v domače podjetje, pa tudi v druga. Marsikateri poslovnež, ki je Lino spoznal na kosilu pri Davidovih, jo je povabil, naj obišče njegovo podjetje. Tam je srečevala tudi svoje poklicne kolege in se je lahko z njimi pogovarjala in si nabirala nova znanja. V Ameriki je v tistem času bila računalniška tehnologija že na mnogo višjem nivoju kot pri nas. Zato je kot suha goba vlago vsrkavala vsa nova znanja, ki jih je spoznala in jih skrbno hranila v svojem spominu, da jih bo lahko s pridom uporabila pri svojem delu, ko se vrne nazaj domov.

			Vsak dan pa je postajalo vse bolj očitno, da David in Lina nista le prijatelja, temveč da je med njima močnejša vez. To je opazil tudi Davidov oče. Nekega dne je sina vprašal kar naravnost, kot je bilo med njima v navadi:

			»Povej mi, David, ali vidim prav ali se morda motim, je med vama z Lino kaj globljega in resnega?«

			»Da, oče. Imava se rada. Že dolgo, dolgo, odkar jo poznam, jo imam nadvse rad. Sedla mi je v srce, od takrat, ko sem jo prvič zagledal. Ti mogoče ni prav? Imaš kaj proti njej?«

			»Zakaj mi ne bi bilo prav? Lina je prijetno in pametno dekle. Kot spoznavam, je tudi dobro podkovana v svoji stroki. Pri delu bi ti bila gotovo v veliko pomoč. Nič nimam proti njej, če si se tako odločil. Toda bil sem ves čas prepričan, da imaš rad Hill in se bosta prej ali slej vzela. Tako bi se naši dve podjetji združili. Stari Tim nima sina, ki bi nadaljeval njegovo delo. Hill pa ni za to, da bi vodila podjetje. Ona, lepa stvarca, je primerna le za okras doma. Tako bi ti prevzel vodstvo obeh podjetij in Timu nadomestil sina. Je pa že tako, da srcu ni mogoče ukazovati in te v celoti razumem.«

			»Oče, Hill je res lepa, uporabna pa le za okras doma. Se spomniš, koliko šol je obiskovala in zamenjala, pa nobene dokončala? Lina je njeno pravo nasprotje. Ona ima tako bogato znanje in življenje jo je tako trdo vzgajalo, da se znajde v vsaki situaciji.«

			»Nič ne rečem. Kot sodelavko bi tudi jaz raje imel ob sebi Lino kot pa Hill. Pa vendar ne prenagli se, sin. Počakaj malo! Ne hiti preveč, preden se odločiš za eno ali drugo. Stori to po treznem premisleku in ne zaletavo!«

			»Saj ne mislim, oče, da bi se že jutri poročil z Lino. Dolgo pa čakati tudi ne mislim. Prej ali slej bo Lina moja žena. To je le še vprašanje časa.«

			Oče na to ni rekel niti besede. Samo pokimal je in nadaljeval z delom, ki ga je imel pred seboj.

			Na drugem koncu doline, ki se je spuščala proti mestu, pa je v senci brezdelno sedela Hill. Bila je globoko zatopljena v misli. Po spominu je premlevala strupeni pogovor, ki ga je prejšnji dan imela z Davidom. V spominu je še enkrat premlevala besedo za besedo in skušala izluščiti njihov pravi pomen. Pa ni dolgo zdržala na mestu. Kmalu je sunkovito vstala in naglo odhitela proti svojemu avtomobilu. Sedla je vanj, speljala z domače poti na cesto in zdrvela po njej z vso hitrostjo, kar je avto zmogel, proti mestu.

			Ko je pripeljala na parkirišče, kjer je imela navado parkirati svoj avtomobil, se je ustavila in izstopila. V tem koncu mesta se je po navadi pogosto nahajal tudi David. Upala je, da ga bo tudi tokrat srečala. In ni se zmotila. Kmalu ga je zagledala, ko je prihajal iz ene od stavb. Naredila se je, kot da ga je srečala nenačrtovano in čisto slučajno. Naredila se je sladko, kolikor je mogla, in ga ogovorila:

			»O, David! Pozdravljen! Ti pa kar sam?«

			»Da, sam. Lina je pravkar na obisku v vašem podjetju, pri tvojem očetu. Jaz pa ta čas še nekaj opravim in se ji potem pridružim.«

			»Vabim te na pijačo. Saj se menda ne bojiš Line?« je rekla, ko je opazila, da je Davidovo lice spreletela senca nasprotovanja in da okleva, ter se je že bala, da bo njeno povabilo zavrnil.

			»Zakaj bi se bal iti s teboj na pijačo? Lina gotovo ne bi imela nič proti temu.«

			Sedla sta pod senčnik, k mizi pred nekim lokalom v bližini. Počasi sta pila vsak svojo pijačo in se pogovarjala. Pravzaprav je skoraj ves čas govoril le David in to večino časa o Lini. Hill je bila tokrat proti svoji navadi le poslušalka. Navadno je bilo obratno. V družbi je ponavadi imela v pogovoru Hill vodilno vlogo. Sedaj pa je na videz potrpežljivo poslušala, čeprav je v njeni notranjosti divjal strahovit vihar. Komaj ga je krotila, da ni izbruhnil na plan.

			»Lina, Lina, Lina. Ves čas le ona, kot da nisem jaz ob njem sedaj!«

			Hill je z velikim naporom potlačila jezo na to pritepeno dekle in se na zunaj delala sladko in prijazno. Kazala je razumevanje in se delala zaverovano poslušalko. Na zunaj je kazala podobo resnične prijateljice. V resnici pa je bila le vešč strateg, ki preiskuje teren pred odločilno bitko. Iskala je pravi trenutek in način za ponovno osvojitev Davida. David, slep od ljubezni, ni opazil, da Hill le igra, in da se je le potuhnila ter čaka ugoden trenutek, da spet napade.

			Tako je Davidu čas hitro tekel. Ko je izpil svojo pijačo, je vstal, se Hill zahvalil zanjo in odšel, da ga Lina ne bi čakala.

			Hill je nekoliko užaljena obsedela. Pričakovala je, da bo Davida uspela dalj časa zadržati ob sebi. Pa ji ni uspelo. Zato je s tem večjo vnemo tiho delala načrte, kako bi Davida uspela odtrgati od Line in ga ponovno prikleniti nase. Jezno je stisnila pesti, da so se ji dolgi nohti zarili v dlani in zašepetala:

			»Ne bom ji ga prepustila kar tako, brez boja. Borila se bom zanj in ne bom popustila, dokler ga ne dobim nazaj!«

			Naslednje dni je bila Hill ves čas na preži. Povsod, kamor se je David napotil, je trčil ob Hill. Kadar sta se David in Lina napotila raziskovat okolico Davidovega domačega kraja, sta spet srečala Hill. Če ne bi bil David tako zaljubljen, bi se gotovo spraševal, kako to, da je v teh nekaj dneh srečal Hill pogosteje kot pred prihodom Line v treh mesecih. Pa se je obnašal kot divji petelin, ki je gluh in slep za vse, kar se godi okrog njega, ko poje svojo svatbeno pesem.

			Lini pa se je začelo zdeti nenavadno in čudno, da se Hill vedno znajde ob njiju z Davidom, če sta le kje sama. Bilo je videti, da Hill vedno nekje čaka in opreza za njima ter se jima takoj približa, ko si zaželita biti malo sama. Lina je dolgo skušala zatreti misel, da Hill dela to nalašč in opreza za njima ter jima sledi. Misel pa se je pri Lini oglašala čedalje glasneje in ji ni dala miru. Nekega dne, ko ni mogla več molčati, je Davidu povedala o svoji domnevi. On pa se je le zasmejal in ji rekel, da vidi strahove, kjer jih ni.

			Ko je David videl, da Line s svojimi besedami ni niti malo pomiril, ji je povedal, da so njegovi starši res pričakovali, da se bo poročil s Hill. Tako bi združili obe podjetji v eno. Toda naj bo brez skrbi, sedaj, ko pozna njo, je vse to le še daljna preteklost.

			»Pa tvoji starši, kako so sprejeli, da si se odločil zame? Ne bodo nasprotovali najini zvezi?«

			»Ne. Ne boj se, Lina. Z očetom sva se že pogovarjala o tem. Hill pa ne jemlji resno. Ona je razvajenka in ni srečna, če ni vedno v središču pozornosti. Prej se niti ni kaj prida menila zame. Zabavala se je drugje. Vajena je, da se okrog nje vedno vrti množica fantov. Sedaj pa je čas dopustov in počitnic. Tudi študentarija je odšla iz mesta. Marsikateri njen znanec in oboževalec pa je na dopustu kje na drugem koncu države, ali celo v tujini. Hill pa je brez družbe in osamljena, zato neprestano sili za nama in išče najino družbo.«

			Lina je hotela ugovarjati, pa ni uspela. V tistem trenutku se jima je spet približala Hill. Davida je s hlinjeno prijaznostjo začela zapletati v pogovor, v katerem Lina ni mogla sodelovati, saj se je nanašal na čas, ko Line v Davidovem življenju še ni bilo. Govorila sta le David in Hill. Lino pa je Hill vedno bolj odrivala na stranski tir.





XVIII.


			Črv ljubosumja je že načel Linino dušo. Uničil je njen mir in popolno zaupanje v Davidovo ljubezen. To noč Lina ni spala več kot uro ali dve. Pa še takrat jo je v sanjah preganjala Hill. Ko se je zbudila, je bila vsa zmedena. Ves čas je pred Lino lebdel lepo oblikovani obraz njene tekmice Hill. Nehote je Hill začela primerjati s seboj. In se je spraševala:

			»Ali ne bo nekega dne David tudi mene začel primerjati z njo? Potem ga izgubim. Hill je lepa. Prava lepotica. Mnogo lepša je od mene. Razen tega je še bogata. Jaz pa sem tako vsakdanja. Pa revna sem. Nimam ničesar, kar bi mu lahko ponudila in s čimer bi se lahko kosala z njo. Kaj naj bi torej bilo tisto, kar bi mi dajalo prednost pred njo. Nič. Popolnoma nič. Ali sem res bila neumna, ko sem mislila, da zame obstaja sreča na tem svetu.«

			Bila je vesela, ko se je zdanilo in se je rodil nov sončen dan. To lepo jutro je vsaj za trenutek zmotilo Lino, da je nekoliko pozabila na svoje dvome in ljubosumje.

			Lina in David sta hotela izkoristiti lepo vreme in sta se odpravila v naravo. Sonce je močno pripekalo in komaj sta čakala, da dosežeta senco. Napotila sta se k potoku in deblu, na kraju, ki je Lino tako močno spominjal na domači kraj. Hill jima tokrat ni sledila, saj je z očetom odšla na pogreb nekega znanca. Po dolgem času sta bila sama in nihče ju ni motil.

			Lina ni mogla molčati, da ne bi povedala Davidu o dvomih, ki ji vedno pogosteje spodkopavajo mir. David jo je skušal prepričati, da se vznemirja brez potrebe. Toda kmalu je opazil, da so vsa njegova prizadevanja, da bi jo pomiril, zaman. Da bi jo vendarle pomiril, jo je tesno objel in privil k sebi. Zazrl

			se ji je globoko v oči, ki so postajale vse bolj zelene, kot najgloblji tolmuni reke. Privil jo je še tesneje k sebi. Telesi sta jima vztrepetali v nemiru. Iskra ljubezni je vzplamtela v silovit požar in pometla vse dvome v pozabo. Za njiju je izginil čas, tako sedanjost kot preteklost.

			Ko sta se prebudila iz omame, je sonce že zahajalo. Vročina je popustila in lahen vetrič je božal naravo, Davida in Lino.

			»Domov morava, ker dan ugaša. Pred nama je še mnogo takih lepih trenutkov in dni, vse do konca življenja,« je rekel David, vstal in potegnil še Lino pokonci.

			Lina mu na to ni nič odgovorila. Molče se je prepustila njegovemu vodstvu. V mislih pa se je spraševala:

			»Bova še kdaj lahko tako sama, kot sva bila danes? Kdo ve? Kdo ve, ali bova še kdaj lahko tako srečna?«

			Lina in David sta odšla proti avtomobilu, sedla vanj in se odpeljala proti domu. Vso pot med vožnjo do doma sta molčala, kot bi se bala, da bosta z govorjenjem razbila skrivnostni čar ljubezni, ki ju je obdajal.

			Ko sta vstopila v hišo, ju je že ogovorila Davidova mati z nestrpnostjo in obenem zaskrbljenostjo v glasu:

			»Kod le hodita tako dolgo? Mi vaju pa čakamo. Lina, telegram si dobila.«

			»Telegram?« je Lina kot odmev ponovila za Davidovo materjo. Neka zla slutnja pa ji je močno stisnila srce. »Od kod pa? In kaj piše v njem?«

			»Ne vem. Pridi! Takoj ti ga dam. Nismo ga odpirali. Nate je naslovljen.«

			David je prebledel, prav tako kot Lina. Vedel je, da je Lina dala sosedi njihov naslov, da ji lahko sporoči, če bo z babico kaj narobe. In sedaj je tu telegram. Prav gotovo ne prinaša dobrih novic. Z negotovimi koraki je Lina krenila za Davidovo materjo, David pa za njima. Prispeli so v dnevno sobo. Na majhni klubski mizi je na pladnju ležala ovojnica s telegramom. Mati je stegnila roko proti njemu, kot bi se ga bala dotakniti:

			»Tu je, vzemi ga!«

			Lina se je še nekaj trenutkov obotavljala, kot bi se bala tistega, kar prinaša. Dolgo ni mogla zavlačevati. Končno je zbrala toliko moči, da ga je vzela v roke in pri priči odprla. V naglici je preletela njegovo vsebino in prebledela. Zamajala se je in list ji je padel iz rok. Kot zlovešča mrtvaška ptica je počasi padal iz njenih rok in nato pristal na preprogi.

			»Lina, kaj je? Kaj se je zgodilo?« jo je sočutno vprašal David. Lina pa ni spravila iz sebe niti glasu.

			David se je sklonil in pobral telegram. Na vratih se je pojavila Davidova babica in vprašala:

			»Kaj je, Lina? Kaj se je zgodilo?«

			»Babica, babica, moja babica je zbolela,« je nemočna in vsa pretresena ponavljala Lina.

			»Bojim pa se, da je umrla in mi soseda tega ni hotela sporočiti tako naravnost. Sicer ne bi sporočila, naj se takoj vrnem,«

			je s tresočim glasom pojasnjevala Lina. Po licu so se ji zakotalile prve solze, potem pa jo je jok povsem premagal. Dolgo in krčevito je jokala in med jokom šepetala:

			»Ko bi le ostala doma. Le zakaj sem se podala tako daleč in babico pustila samo doma? Le kaj me je prijelo? Vse življenje je skrbela zame, sedaj pa, ko je prišla njena zadnja ura, me ni bilo ob njej. Le zakaj nisem ostala doma?«

			David, njegova mati in babica, vsi so jo tolažili. A minilo je precej časa, da se je toliko pomirila, da je lahko spet začela zbrano in trezno razmišljati.

			»Takoj se moram pripraviti za pot domov. David, bi hotel vprašati, kdaj poleti prvo letalo?«

			»Seveda, Lina. Vprašal bom in s teboj pojdem. Ne pustim te same na pot.«

			»Ne, David. To je pot, ki jo moram prehoditi sama. Nihče mi ne more pomagati. Pa tudi tistega, kar me čaka, ne more nihče nositi namesto mene. To breme moram nositi sama.«

			Vsi so jo tolažili in jo prepričevali, da se nima za kaj obtoževati. Toda obupanega človeka se tolažba ne prime. Tako je bilo tudi z Lino. Le čas ima to moč, da blaži bolečine in celi duševne rane.

			David je začel poizvedovati za leti letal. Zvedel je, da takoj po polnoči poleti eno v tisto smer. Lina ima torej še dovolj časa, da pride na letališče. Rezerviral ji je sedež v letalu. Lina pa je začela pospravljati svoje stvari in se pripravljati na pot.

			»S teboj grem, Lina,« je rekla Davidova babica, ko je Lina pripravljala prtljago.

			»Ne, babica. Vi le ostanite med svojimi in malo popazite na Davida. To pot moram prehoditi sama,« je zavrnila njen predlog in nadaljevala s pripravami. Roke so ji mehanično pospravljale stvari v kovček, misli pa so ji tavale po otroštvu, pri babici in po trenutkih sreče z Davidom.

			»Kako kratki so trenutki sreče. Komaj se pojavijo in že jih ni več. Pridejo in minejo. Pa s srečo je ravno tako.« In globok vdih obžalovanja se ji je izvil iz prsi.

			Kmalu je bila pripravljena. Le še nekoliko se je naličila in skrila s pudrom sledi solz. Ni hotela pokazati tujim ljudem, da je jokala. Žalost je bila samo njena in je ni hotela deliti s tujci, s katerimi bo potovala proti domovini. Nato je vzela svoj kovček in potovalko in se odpravila v spodnje prostore, kjer jo je čakal David, da jo odpelje na letališče.

			Na hodniku sta jo čakali Davidova babica in njegova mati, da se poslovita od nje.

			Stara Brinovka je Lino tesno stisnila k sebi, kot da se za vedno poslavlja od nje. Sledilo je še kratko slovo od Davidove matere in že sta se z Davidom napotila proti avtomobilu, v katerega je David že zložil Linino prtljago.

			Odpeljala sta se. Skoraj vso pot sta molčala. Nekaj težkega je ležalo na njunih srcih. To slovo je prišlo tako iznenada in nepredvideno. Še v zgodnjem popoldnevu sta plavala v skupni sreči, sedaj pa morata narazen. To je kot težka mora leglo nanju.

			Na letališče sta se pripeljala dovolj zgodaj, da sta lahko pred poletom letala opravila vse potrebne formalnosti. Na srečo je bilo ob tem času in na tej progi le malo potnikov. Davida pa je poznalo vso letališko osebje, saj je bil njihova stara stranka, zato je vse potekalo hitreje, kot bi sicer.

			Še slovo od Davida. Tesen objem in poljub in Lina se je odtrgala od njega z zlo slutnjo v srcu, da ga s svojim odhodom izgublja in da se ne bosta nikoli več srečala. Odšla je proti letalu.

			»Lina, kmalu pridem za teboj!« je David zavpil za njo, ko je že odhajala.

			Za trenutek se je ustavila in se ozrla nazaj k njemu, mu pokimala in se grenko nasmehnila, nato pa nadaljevala pot proti letalu. Še enkrat se je obrnila, kot bi si Davidovo podobo hotela za vedno vtisniti v spomin. Pa se je naglo zasukala vstran, da David ne bi opazil dveh solz, ko sta ji zdrsnili preko lica. Ves čas je imela občutek, da se je od Davida za vedno poslovila.

			Takoj za tem, ko je Lina sedla na svoj sedež v letalu, so za-

			brneli njegovi motorji in letalo se je pognalo po vzletni stezi ter se čez čas začelo dvigovati. Letelo je vse višje, dokler ni doseglo svoje višine. Potem se je vzravnalo in mirno zaplavalo nad oblaki.

			David je stal pred vzletiščem in gledal za letalom, ki je odnašalo njegovo ljubezen. Tako dolgo je gledal za njim, dokler ni popolnoma izginilo iz njegovega obzorja. Bilo mu je težko, V prsih ga je stiskalo in zdelo se mu je, da se mu nekaj trga iz njih z neznosno bolečino. Ko je letalo izginilo izpred njegovih oči, je bolečina popustila. Nekaj trenutkov je še postal, potem pa je odšel k avtomobilu in se odpeljal proti domu.

			Ko se je letalo na svoji običajni višini vzravnalo, je poletelo mirno. Nekaj časa je Lina brala, potem je pa izmučena od dogodkov minulega dne utonila v spanec. Pa ni spala mirno. V snu so jo preganjale podobe babice, Brinovke, Davidovih staršev in Davida, pa celo Hill. V karnevalskem plesu so se vrtinčili okrog nje in jo zbudili. Potem se je trudila, da ne bi več zaspala, saj ji spanec ni prinesel miru in počitka.

			Naslednjega dne okrog poldneva je Linino letalo mirno pristalo na brniškem letališču. Potniki so z avtobusom odpotovali do Ljubljane. Lina se je takoj napotila na železniško postajo. Malo je še čakala, nato je prisopihal vlak, ki je vozil proti njenemu domačemu kraju. Vstopila je in se udobno namestila.

			Ko je na domači postaji izstopila, je bil že večer. Vzela je svoj avtomobil in se odpeljala proti domu. Bila je že popolna tema, ko je zapeljala na domače dvorišče. Medla svetloba je prihajala skozi zagrnjena okna. Slišali so se mrmrajoči glasovi. Iz avtomobila je vzela prtljago in vstopila. Po licih so ji stekle solze, ko je zagledala krsto in v njej babico. Nevarno se je zamajala. Padla bi, če je ne bi ujela najbližja ženska.

			Komaj so jo potolažili in jo prepričali, da tudi, če bi bila doma, ne bi mogla preprečiti babičine smrti. Morala se je sprijazniti z dejstvom, da se vsako življenje enkrat konča. Eno prej, drugo v zrelih letih. Babica pa je bila dozorela in je bilo za pričakovati, da dolgo več ne bo mogla biti ob njej. Časa in babičinega življenja ni mogla zavrteti nazaj, pa naj si je to še tako močno želela.

			Naslednjega dne so babico pokopali. Lina je ostala sama. Žive duše ni imela v hiši, ki bi jo razumela in z njo delila bolečino. Še sreča, da se je Lini dopust iztekel čez nekaj dni in je spet stopila na svoje delovno mesto in med sodelavce. Delo jo je zaposlilo, da ni imela časa neprestano misliti o sebi in se predajati žalosti.

			Sodelavci so bili sočutni do nje. Prizadevali so si, da so jo čim večkrat zapletli v pogovor in tako njene misli speljali drugam, da ni imela časa razmišljati o svoji bolečini in babičini smrti. Dnevi so minevali in kot obliž prekrivali Linine srčne rane.





XIX.


			Poletje je minilo, prišla je topla in lepa jesen. Ravno, ko je Lina hotela iti od doma, se je prikazal pismonoša. Izročil ji je pismo, na katerem je spoznala dobro znano pisavo. Vzela je pismo v roke, se vrnila v dnevno sobo in ga hitro odprla. Najprej so bili običajni pozdravi, potem pa črna in boleča vest:

			»Lina, sporočam ti, da je tudi moja babica odšla za vedno. Našla je svoj večni mir in zdi se, kot bi jo tvoja babica poklicala za seboj. Lina, vem, da ti je hudo in čutim s teboj. Čas nama bo obema zacelil rane in omilil bolečino. Lep pozdrav! David.«

			Lini so omahnile roke in pismo je izpustila iz rok.

			»Tako hladno je to pismo, kot bi mi ga pisal kak tujec in ne on, ki mi je še pred nekaj meseci strastno zatrjeval, kako neizmerno me ljubi. Sedaj pa to pismo. Neosebno, hladno, da me kar mrazi. Samo golo sporočilo. Zdi se mi, da je Davidova ljubezen do mene umrla. Pa ravno danes je moralo priti in mi skaliti veselje. Danes, ko je zdravnik potrdil mojo domnevo, da nisem več sama in bom kmalu postala mati. Zvečer sem Davidu hotela napisati pismo in mu sporočiti, da bova postala starša in da pod srcem nosim njegovega otroka. Pa sedaj? Naj mu povem, da pričakujem njegovega otroka? Ne, ne bom mu tega napisala. Malo bom še počakala. Videti hočem, kako se bodo stvari razvijale,« je razmišljala Lina.

			Njena sreča, ko je zdravnik potrdil njeno slutnjo, da bo mati, je bila skaljena. Srce ji je navdajala zla slutnja in obhajale so jo misli, da jo David zapušča in pozablja nanjo in bo tako morala za otroka skrbeti sama.

			»Zakaj ne morem doživeti nobenega srečnega trenutka, da ga ne bi zagrenila vsaj kapljica pelina,« je pomislila, nato globoko vzdihnila in zajokala. Pa se ni dolgo prepuščala žalosti. Kmalu je zbrala dovolj moči in premagala jok. Z energično kretnjo je obrisala solze in odločno spregovorila:

			»Ne bom se prepuščala temnim mislim in praznemu upanju ... Pa tudi jokala ne bom za izgubljeno ljubeznijo. Vse moje življenje bo odslej namenjeno njemu, ali njej, ki ga, ali jo, nosim pod srcem. Drugega nikogar ne potrebujem. Zmorem sama.«

			Nato je vstala in se odpravila, kamor se je namenila pred prihodom pismonoše.

			Linino telo je postajalo iz tedna v teden bolj obilno. Že je bilo vsem očitno, da bo postala mati. Očeta za otroka, ki ga je nosila, pa ni imela. Kljub temu je nihče ni obsojal. Marsikateri pošten človek pa je preklinjal prekletega ameriškega fičfiriča, ki pride in onesreči dekle, ki ji življenje že do sedaj ni prizanašalo. Potem pa odide in jo pusti samo z otrokom, ki je na poti. Celo sodelavec Tomaž ji je nekoč, ko sta za trenutek ostala sama, rekel:

			»Lina, moja ponudba še vedno velja. Ena usta več pri hiši ne pomenijo nič.« Potem pa je nedvoumno pokimal proti njeni postavi.

			»Hvala, Tomaž, za ponujeno pomoč. Toda jaz sem dovolj močna, da to zmorem sama.«

			Pa bi jo kljub prepričanju, da je močna in da bo znala prenesti to trdo preizkušnjo življenja, skoraj zlomilo.

			Čez nekaj dni je povsem nepričakovano spet prišlo pismo od Davida. Vesela ga je bila. Novo upanje na srečo ji je napolnilo srce, ko ji je pismonoša izročil pismo. Okrog ust ji je zaigral nasmešek sreče in v mislih si je govorila:

			»Pa me le ni zavrgel. Sedaj je že skrajni čas, da mu sporočim, da bo čez tri mesece postal očka. Ja, če bo deček, mu bom dala njegovo ime. Če bom rodila deklico, pa naj David izbere ime.«

			Potem je sedla in odprla pismo. Pa bi bolje bilo, da ga ne bi odprla. Stemnilo se ji je pred očmi, ko je prebrala nekaj vrstic in ni mogla verjeti, da je res, kar je prebrala. Začela je brati ponovno, da bi se tako prepričala, da je prebrala prav in da res tako piše. Pisalo je:

			»Oprosti, Lina, da ti moram napisati to, kar pišem. Čez teden dni se bom poročil s Hill. Ves čas pa bom mislil le na tebe. Oprosti mi, če sem te s tem prizadel. Dolžnost mi narekuje tako in drugače ne morem in ne smem. Ne bom ti sedaj razlagal, zakaj moram storiti tako. Bom ti pa to pojasnil v enem naslednjih pisem. Upam, da boš razumela in mi oprostila. Vedi, da če bi našel kak drug izhod, tega nikoli ne bi storil. Mogoče ti bo hudo, ali pa tudi ne. Morda si že našla drugega. Saj pravijo, da ko si daleč od oči, si daleč od srca. Če pa si še sama, in ti je ta trenutek hudo, naj te tolaži misel, da si še mlada in da življenje teče dalje. S tem še ni konec sveta. Mlada si in kmalu najdeš drugega. Sreča vedno čaka na nas. Jaz tebe ne bom nikoli pozabil. Želel bi in te prosim, da ostaneva prijatelja. Vedno, ko boš potrebovala pomoč, te prosim, da se obrneš name, pa naj bo to karkoli. Vesele praznike ti želim in mnogo sreče in ljubezni v letu, ki prihaja. Tvoj prijatelj David.«

			Lini se je stemnilo pred očmi, ko je pismo prebrala do konca. Roke so se ji tresle. Drhtela pa je tudi po vsem telesu. Po licu so ji druga za drugo drsele solze. Komaj je verjela, da v pismu res piše to, kar je prebrala. Prebrala ga je še nekajkrat, da bi se prepričala, da ni prebrala narobe. Ko je prebrala tretjič, je spoznala, da je vso upanje na pomoto zaman in da je to, kar piše v pismu, neizpodbitna resnica. Njen svet sreče se je podrl in sesul v nič.

			Z velikim naporom je premagala prvi šok. Obrisala si je solze in stisnila zobe. Nekaj trenutkov je brezciljno zrla predse in močno stiskala roke v pesti. Nohti so se ji zarili v dlani. Pa so srčne bolečine bile močnejše in tega ni čutila.

			Ko je za silo premagala prvi val razočaranja in bolečine, je vzela papir in pisalo ter začela pisati odgovor.

			»David! Hvala za iskrenost, za sporočilo o tvoji poroki in za lepe želje v novem letu. Sreče v zakonu ti ne bom želela, ker bi bilo od mene to hinavsko. Kljub temu pa ti srečo privoščim, če jo boš našel. Že nekaj časa sem podzavestno čutila, da se oddaljuješ od mene in me zapuščaš. Pa naj bo tako, kot želiš. Te dni sem ti načrtovala napisati pismo in nekaj sporočiti. Sedaj pa to več nima nobenega pomena in bo ostalo v mojem srcu in mislih, nikoli izrečeno. Pa ne vprašaj me kaj, ker ti ne bom razkrila, kar sem hotela povedati. Prijatelja pa ne moreva biti. Saj sam praviš: Daleč od oči, daleč od srca.

			Imel boš ženo, družino, to bodo tvoji prijatelji odslej. Tvoje pomoči pa ne potrebujem, čeprav sem revna. Če bi morala koreninice iz zemlje puliti, da bi se nahranila, tvoje pomoči ne bi iskala in ne bi sprejela. Veš, vbogajme ne sprejemam. Nisem več sama, ne. Odslej bom svoje življenje in ljubezen posvečala izključno njemu, ki si to zasluži in je je vreden. To je moje zadnje pismo tebi. Dokler bom živa, ne bom več pisala. Zbogom za vedno! Nekoč tvoja Lina.«

			Še istega dne je Lina odnesla pismo na pošto. Ko ga je oddala, ji je pri srcu postalo nekoliko lažje. Zazdelo se ji je, kot bi odložila del bremena, ki ji je pritiskalo z veliko težo na ramena in srce.

			Potem je prišlo kmalu še eno pismo, pa drugo in tretje. Lina jih ni odpirala. Zlagala jih je v predal nočne omarice, v škatlo, kjer je hranila stare, ljube spominke. Ves čas pa je vlagala mnogo napora, da bi čim manj mislila na Davida. Svoje misli je preusmerjala na otroka, ki ga je nosila in je že s krepkim brcanjem javljal svojo prisotnost.

			Minili so zimski prazniki. Minila je zima. Narava se je začela ponovno prebujati. Vse je ozelenelo in ljudi klicalo k delu. Pokukale so na plan prve pomladne cvetlice. Vrnile so se ptice, ki so zimo preživele v toplejših krajih. Trava je začela naglo rasti in dobivala je bolj intenzivno, zeleno barvo. Veje dreves so se odele v nežno listno zelenilo. Pomlad je resnično vzela vladavino letnih časov v svoje roke.

			Nekega sončnega dne zgodnje pomladi se je rodil Linin sin David. Dala mu je očetovo ime, da bi tako iz srca za vedno izrinila njega, ki jo je zapustil in sedaj tam daleč nekje gotovo uživa srečno družinsko življenje s Hill. Niti ne sanja se mu pa ne, da se mu je tukaj, v starem kraju, rodil sin, ki nosi njegovo ime, priimka pa ne. Ni mu ga dal. Priimek mu je dala mati.

			Mali David je že v bolnišnici privlačil poglede sester in prav tako vseh sosed, ko ga je Lina prinesla domov. Lina se ni mogla premagati, da ne bi polglasno spregovorila:

			»Vsi pravijo, da je lep otrok. Da, res je. Lep je kot oče, le da ni bogat kot on. Ne bo si mogel privoščiti vseh vragolij, kot si jih je in si jih lahko privošči oče. Mogoče bo pa ravno zato boljši človek. Mogoče bo imel prav zaradi tega, ker bo poznal pasti in zanke življenja, boljše srce. Mogoče … Ah, le kaj sanjarim. Kdo pa ve, kaj bo v prihodnosti in kakšen človek bo moj sin David. Prizadevala pa si bom in se trudila, da ga bom vzgojila v najboljšega človeka. Samo naj bo zdrav. Potem bo že vse v redu. Ves moj bo pa tako ali tako. Dokler bom lahko premikala noge in roke, mu ne bo manjkalo ničesar, kar bo potreboval za svoj razvoj.«

			Mali David je rasel naglo, kot pomladna trava, in se razvijal v lepega in bistrega dečka. Bil je kot slika podoben očetu. Kdor bi poznal očeta, bi takoj vedel, čigav sin je. Pameten pa je bil za očeta in mater skupaj. Ni bil bogat, ne bogataški razvajenec, bil pa je srečen sin srečne matere.

			Lina je svojo izgubljeno ljubezen prekrila s pepelom pozabe in se je na vso moč trudila, da ne bi mislila na otrokovega očeta. Toda to ji je le slabo uspevalo. Največkrat je v to, da ne bi mislila nanj, vložila več truda, kot je požela uspeha.

			Pa tudi David, tam daleč vstran od Line in svojega sina, za katerega ni vedel, da je na svetu, je pogosto odtaval s svojimi mislimi k Lini. Hudo mu je bilo, da na svoja nešteta pisma, ki jih ji je poslal, ni dobil odgovora.

			»Le kaj mi je hotela povedati in mi je potem zamolčala?« ga je mučilo. »Pa tolikokrat sem ji pisal, naj mi vseeno pove, kaj mi je hotela sporočiti. Ona pa nič. Po pismu, v katerem sem ji sporočil, da se bom poročil s Hill, sploh ni več odgovarjala na moja pisma. Le kaj mi je hotela povedati? Prekleti naj bodo nesrečni dogodki, ki so naju ločili,« je pogosto, ko je bil sam in ga ni nič motilo, razglabljal David.





XX.


			Tisto noč, ko je David odpeljal Lino na letališče in je letalo vzletelo, je še dolgo stal in zrl za njim, vse dokler ni izginilo v daljavi in ga ni več videl. Potem se je obrnil vstran od letališke steze in s počasnimi koraki, kot bi vlekel za seboj težave vsega sveta, odšel k svojemu avtomobilu. Zapeljal je s parkirnega prostora in se usmeril na avtocesto in proti domu.

			Vozil je počasi in razmišljal ter nekje podzavestno čutil, da Lina odhaja ne samo iz njegove domovine, temveč tudi iz njegovega življenja. Zdelo se je, kot da je, ko je letalo vzletelo, med njima zazijal nepremostljivi prepad, ki ju ločuje in preko katerega je ne bo mogel priklicati. Imel je občutek, da se v njegovem življenju začenja novo obdobje. Čutil je utrujenost, zato je s silo pregnal turobne misli in se osredotočil predvsem na cesto in vožnjo. Kljub pozni, ali bolje, zgodnji jutranji uri je bil promet gost, zato je moral vso svojo pozornost nameniti prometu in vožnji. Boriti pa se je moral tudi z zaspanostjo, ki ga je na vsak način hotela zazibati v sen. Že je razmišljal, da bo na naslednjem počivališču ustavil in prespal do jutra v hotelu. Ni bil več daleč od počivališča, ko je na cesti zagledal utripajoče luči in pred seboj kolono vozil, ki je stala. Za zadnjim stoječim vozilom je ustavil še sam.

			»Kaj pa je tam spredaj? Izgleda kot policijska luč. Ali morda luč rešilnega avtomobila. Se je zgodila prometna nesreča?« se je spraševal. Izstopil je iz avtomobila in se napotil peš na začetek kolone avtomobilov.

			Ko je prišel do prvega avtomobila v koloni, je k njemu pristopil policist in mu pojasnil:

			»Malo boste morali počakati.«

			»Kaj pa je? Se je zgodila prometna nesreča?«

			»Da. Neka mlada ženska se je zaletela v nasproti prihajajoče vozilo.«

			David se je počasi približal skupini ljudi, ki so stali ob vozilu, ki je bilo na sredini cestišča in precej zmaličeno. Nekam znan se mu je zdel ta avtomobil. Oko se mu je ustavilo na pol odtrgani registrski tablici, ki je le še na enem vijaku visela na svojem nekdanjem mestu.

			»Moj bog! Pa tak avtomobil ima Hill. To je njen avto. Le kaj se ji je zgodilo? Je živa ali morda mrtva?« je govoril na glas, a bolj sebi kot komu drugemu, in nato ponovil vprašanje še bližnjemu policistu, ki je nekaj meril.

			»Da, zaenkrat je še živa, toda precej poškodovana. Njeno življenje visi na nitki.«

			»Kje pa je sedaj? Moram jo videti.«

			»Pred nekaj minutami jo je rešilec odpeljal v bolnišnico.«

			David ni več nič spraševal in ne okleval. Hitro se je vrnil nazaj k svojemu avtomobilu, ga na cestišču obrnil in zavil nazaj, proti bližnjemu mestu. Prepričan je bil, da če je Hill hudo poškodovana, jo bodo odložili v bolnišnici, ki je najbližja. To pa je bila ta, proti kateri se je namenil.

			Ni bil več zaspan, pa tudi utrujenosti ni več čutil. Morila pa ga je skrb za Hill. Bila je edini otrok starega Tima in njegova prijateljica že od otroških let. Imela je posebno mesto v njegovem srcu. Če ne bi spoznal Line, bi se njegovo srce gotovo prej ali slej vnelo za Hill. Sedaj pa, Lina je nekje daleč, Hill pa, pravijo, visi med življenjem in smrtjo. Popolnoma je pozabil na Lino in mislil le na Hill.

			»Kakšen je sedaj tisti lepi obraz? Je še tak, kot ga imam v spominu? Je morda poškodovan in zmaličen? Tega Hill ne bo prenesla, če ostane pri življenju. Veliko ji je pomenila njena lepota. Več kot karkoli drugega. Bila je njeno orožje in garancija, da je bila vedno v ospredju, in v središču pozornosti, kjerkoli se je pojavila.«

			Pripeljal je v mesto. Dobro je poznal ta kraj in je brez težav zavil proti bolnišnici. Ustavil je na parkirnem prostoru pred njo in se napotil v notranjost stavbe.

			Hodnik bolnišnice je bil prazen in tih. Nikjer ni bilo nikogar. Le utripajoča luč nad vrati operacijske dvorane je opozarjala, naj ne vstopa nihče, ker operirajo. Sedel je na klop na hodniku in čakal, da se kdo pojavi. Kmalu je proti njemu prišla sestra. Ustavil jo je in vprašal, če so v bolnišnico pred dobre pol ure pripeljali ponesrečenko.

			»Da. Pravkar jo operirajo. Če ste sorodnik, počakajte, da bodo končali!« je rekla in šla naprej.

			David je sedel nazaj na klop in čakal. Čas se je vlekel neznansko počasi, on pa je bil nemiren, kot še nikoli v življenju. Skrb za Hill ga je v celoti prevzela in vse drugo porinila na stranski tir. Končno je dočakal.

			Vrata operacijske dvorane so se odprla in iz nje so pripeljali Hill. Bila je zavita v povoje in pokrita z belim prtom do brade. Kljub gmoti belih povojev jo je David spoznal. Napotil se je proti zdravniku, ki je prišel takoj za pacientko iz dvorane.

			David se je zdravniku predstavil ter povedal, da je njen dober prijatelj, nato pa se je pozanimal o njenem zdravstvenem stanju.

			»Operacija je uspela. Vse drugo pa bo pokazal čas. Upajmo na najboljše, in da bo vse dobro. Mlada je in močna. Sedaj potrebuje mir. Jutri vam bom lahko že kaj več povedal o njenem zdravstvenem stanju,« je povedal zdravnik.

			Prav takrat, ko se je David zdravniku zahvalil za pojasnilo, se jima je z naglimi koraki približal Hillin oče, stari Tim. Dobil je isti odgovor od zdravnika kot malo prej David. K hčerki ga to noč, ali bolje že jutro, niso pustili, ker je potrebovala mir.

			David in Tim sta tolažila drug drugega in razglabljala ter iskala vzrok, ki bi Hill lahko privedel do nesreče.

			Hill je bila dobra in izkušena voznica, pa čeprav je skoraj vedno vozila prehitro. Toda sedaj je bilo, kar je bilo. Vzrok, tak ali drugačen, ni bil pomemben. Pomembno je bilo le, da ostane živa in se čim prej pozdravi. David in Tim sta se bolj kot kdajkoli prej čutila tesno povezana v skupni skrbi za Hill. Vse Timove zamere, ker je David izbral drugo dekle, so bile ta trenutek pozabljene. Pozabljena pa je bila tudi Lina, kot da ne bi nikoli obstajala. Sedaj je bila v središču pozornosti in skrbi le Hill. Tako pri očetu, kot pri Davidu. Pri Davidu kot da nobene druge razen Hill sploh nikoli ne bi bilo.

			Sprva čisto rahlo in po tiho ter zahrbtno se je Davidu začela oglašati vest:

			»Kaj če sem jaz kriv njene nesreče? Imela me je rada, kljub vsem avanturam, ki jih je tolikokrat uprizorila. Jaz pa sem jo odrinil in izbral Lino. Čisto jasno je bilo in dogovorjeno, da se bova poročila, čeprav o tem nisva nikoli govorila. Jaz pa sem to zavrgel. Kaj če je nesrečo povzročila hote?« se je spraševal in vest ga je pekla čedalje močneje.

			»Ne, to ne more biti res. Ničesar ji nisem obljubljal. Še govorila nisva nikoli nič o tem. Tega ni mogla storiti nalašč. Sploh pa me ni imela tako rada. Koliko fantov je zamenjala, ne da bi se ozirala na to, kaj jaz mislim o tem. Njena najljubša zabava so bili razni žuri in flirti. Če bi me imela res tako rada, bi se držala mene in tega ne bi počela,« je za trenutek utišal svojo vest. A mir je imel samo nekaj trenutkov. Potem pa se je spet oglasila njegova vest in David se je ponovno začel spraševati in premlevati možnost, ali ni posredno kriv njene nesreče.

			»Kaj pa če je na tak način, da je svoj čas tratila po zabavah in osvajala moške in fante vse po vrsti, le hotela zbuditi mojo pozornost. Jaz sem jo imel le za prijateljico. Kaj pa je mislila ona? Dekle njenega temperamenta, mlada, živahna in ljubezni željna, gotovo ni mogla sprejeti moje ravnodušnosti. Le zakaj je Tim ni držal nekoliko bolj na kratko. Vse ji je dovolil. Hodila je, kamor je hotela, in počela, kar je hotela. Kar je hotela, je vedno dobila. Sedaj pa mogoče ni mogla prenesti moje zavrnitve in spoznanja, da me izgublja.«

			David se je počutil zelo nelagodno in čedalje bolj je krivdo za Hillino nesrečo pripisoval sebi. Vožnja do doma je minila, ne da bi opazil kdaj. Ko je zapuščal avtomobil in stopal počasi in utrujen od poti in dogodkov minulega dne proti svoji sobi, si je po tihem mrmral:

			»Samo, da Hill ozdravi. Vse bom popravil in nadoknadil, da bo razumela in da ne bo med nama zamere in nejasnosti.«





XXI.


			David je Hill vsak dan obiskal v bolnišnici. S Timom sta se izmenjevala ob njeni postelji in nestrpno čakala, kdaj se bo zbudila iz kome. Tim je bil srečen, ker mu v teh težkih trenutkih David stoji ob strani. Opazoval je Davida in pomislil:

			»Kako zaskrbljen je David za Hill. Vse kaže, da ga je njena nesreča zelo prizadela. Prav gotovo jo ima rad, pa se tega ne zaveda in je bila Lina le vmesni člen in stranska ter nepomembna epizoda. Mogoče je bila potrebna ta nesreča, da David spozna, koga v resnici ljubi. Mogoče pa je prav Lina bila vzrok nesreče moje Hill. Samo naj Hill ostane živa in ozdravi. Samo naj ji bog pomaga, da se spet postavi na noge. Potem bo še vse prav in dobro. Mogoče bo celo tako, kot je bilo dogovorjeno. Samo naj se Hill prebudi. To ji moram takoj povedati. Gotovo ji bo pomagalo, da bo prej ozdravela.«

			Hillina poškodba sploh ni bila nedolžna. Še tri dni je visela in nihala med življenjem in smrtjo ter bila v komi. David in oče sta se ves ta čas izmenjevala ob njeni postelji. Opazovala sta jo in upala, da bo zdaj, zdaj odprla oči in se iz nezavesti končno vrnila nazaj v življenje.

			Četrtega dne je Tim prišel ves skrušen in žalosten v hčerkino sobo in sedel ob njeno posteljo. Skrbelo ga je, zakaj se Hill tako dolgo ne prebudi. Žalostno je zrl v hčerkin obraz. Vse je bilo tiho in mirno. Slišati je bilo le njeno dihanje. Opazoval je, kako mirno in enakomerno se ji dvigajo prsi, kot da spokojno spi. Pozorno je sledil ritmu njenega dihanja in si močno želel, da bi se zbudila. Nepremično je zrl vanjo in v njen bledi obraz. Po licih pa so mu polzele solze. V mislih se je pogovarjal sam s seboj.

			»Kaj sem tako hudega storil, o bog, da me vedno mora doleteti zlo? Ženo sem izgubil tako mlado in zdaj naj izgubim še tebe, otrok moj. Zakaj? Zakaj? Ne, ti ne smeš oditi od mene! Kaj naj jaz, starec, počnem sam na tem svetu? Bila si moje sonce, moj ponos, upanje, moje vse. Če tebe izgubim, ostanem brez vsega. Bolj reven bom kot najbolj reven berač. Zbudi se vendar že! Ne zapusti me!« In solze so mu v curkih stekle čez ostarelo lice. Nepremično je strmel v hčerkin obraz, kot bi ji s svojim pogledom hotel vliti novo življenje in nove moči.

			Ko je oče tako uporno strmel vanjo, se je Hill ritem dihanja za spoznanje zmotil. Zazdelo se mu je, da ji lica postajajo za spoznanje bolj tuzemska. Ostareli oče je vztrepetal:

			»Konec je. Umira. Izgubljam jo.«

			Hill pa so nato rahlo zatrepetale veke. Najprej je komaj zaznavno in nato končno zares odprla oči. Zbudila se je. Po treh dneh lebdenja med življenjem in smrtjo je zmagalo življenje.

			Začudeno je pogledala okrog sebe in s slabotnim glasom vprašala:

			»Oče! Kaj se je zgodilo? Kje sem?«

			Oče ji je na hitrico opisal, kaj se ji je zgodilo, potem pa je pozvonil, kot je obljubil zdravniku zjutraj, če se bo Hill zbudila.

			Vstopila sta sestra in zdravnik. Bil je isti zdravnik, ki jo je sprejel v bolnišnico in jo operiral. Na hitrico ji je preveril utrip in pogledal, če so obveze na svojem mestu, nato pa dejal:

			»Najhujše je mimo. Sedaj bo vsak dan boljše. Kmalu se vam bodo začele vračati moči. Povem pa vam tudi veselo novico, da otroka niste izgubili in ni poškodovan. Z njim je vse v redu. Sedaj pa počivajte in ne naprezajte se z govorjenjem!«

			»Doktor, oče, o otroku nikomur ne govorita! Naj za sedaj ostane skrivnost. Prosim vaju, obdržita to za sebe!«

			»Brez skrbi, gospa. Nihče ne bo zvedel, da je otrok na poti, če tako želite,« jo je pomiril zdravnik. Oče in sestra pa sta molče prikimala zdravnikovim besedam.

			Očetu je zdravnik svetoval, naj jo zapusti. Danes je teh nekaj stavkov bilo za njo dosti in naporno. Imeti mora mir in počivati. Nabirati si mora moči za okrevanje. Vsi trije, oče, sestra in zdravnik, so zapustili sobo.

			Zunaj, na hodniku, je Tim vprašal zdravnika, koliko možnosti ima hčerka, da ozdravi ter donosi in rodi otroka.

			»Vse,« mu je na kratko odgovoril zdravnik. »Zbudila se je in zavedla. To je že dober znak. Mlada je in močna. Kako hitro bo okrevala, pa je sedaj v veliki meri odvisno od nje same. Če bo imela željo ozdraveti, bo njena volja v veliko pomoč.«

			»Nisem je prav razumel. O kakšnem otroku je govorila?« se je oče odločil zaprositi zdravnika za pojasnilo tistega, o čemer je govorila Hill in ga je zelo začudilo, a ni hotel pred njo ničesar spraševati, da je ne bi po nepotrebnem vznemirjal.

			»Kaj ne veste? Gospa je drugi mesec noseča. Lahko vam z gotovostjo zatrdim, da je plod nepoškodovan.«

			Nato je zdravnik rahlo pokimal šokiranemu očetu v pozdrav in odšel s sestro naprej po hodniku in k drugim pacientom.

			Tim pa je obstal sredi hodnika, da so se mu mimoidoči morali izogibati. Ta ali oni ga je začudeno pogledal in se spraševal, kaj neki je temu človeku, da ne vidi in ne sliši nič. Nekateri so celo mislili, da je eden izmed bolnikov.

			Stal je nekaj časa negibno kot star tršati hrast sredi jase, ki so ga desetletja klestili viharji in udarjale strele. Potem pa je za spoznanje bolj sključen, z rokami spuščenimi ob telesu in z utrujenimi koraki, zapustil bolnišnico.

			Razmišljal je, da mu marsikaj ni jasno in bo, takoj ko se Hill zdravje vrne, zahteval pojasnilo. Pa ne še sedaj. Pozneje, ko bo ozdravela. Potem se bosta pogovorila o vsem, o čemer sta se do sedaj le redko pogovarjala, ali pa sploh ne. Sploh ni vedel, kdaj in kako je prišel do svojega avtomobila. Pa si tudi ni belil glave s tem. Kljub vsemu, kar je danes zvedel in slišal, je bil nepopisno vesel, da se je Hill končno prebudila iz kome. Vse drugo ni bilo pomembno v tem trenutku sreče. Vse ostalo je porinil na stranski tir in bo moralo počakati za pozneje.





XXII.


			David je tudi po njenem prebujenju vsak dan obiskal Hill. Veliko sta se pogovarjala. Več sta se pogovarjala kot kdaj koli prej. Bolj so se Hill vračale moči, pogosteje je prihajal in dalj časa ostajal pri njej. Vsak njegov obisk ji je vrnil delček volje do življenja. Zdravje se ji je vračalo hitreje, kot so pričakovali. In nekega dne je prišel za Hill tisti srečen trenutek, ko je lahko zapustila bolnišnico. Oče jo je odpeljal domov in doma jo je čakalo presenečenje. David.

			David je Hill ves nasmejan pričakal v sprejemnici z velikim šopkom rož, ki jih je imela najraje, s šopkom svetlo rumenih vrtnic. Oči so se ji orosile, ko ji ga je izročil, in v srcu se ji je zbudil čisto droben, kot nitka tanek žarek upanja.

			»Vse bo dobro. Še me ima rad. Moram se potruditi in njegovo ljubezen razvneti, da bo moj otrok dobil očeta in jaz moža in to tistega, ki sem ga nekoč iz vsega srca želela. Tako bodo vsi moji problemi rešeni.«

			Dnevi in tedni so minevali. Z vsakim novim dnem pa se je Hill vračalo zdravje in nekdanja živahnost. Že je lahko sama hodila na krajše sprehode. Ni mogla iti daleč in hoditi dolgo, ne da bi počivala, ker se je zelo hitro utrudila. Pa vsega tega ni bila kriva njena nesreča, ampak je svoj del prispevala tudi nosečnost.

			Veselila se je vsakega novega, jasnega dne, ker je v takih dneh lahko šla ven, v naravo. Uživala je v naravi kot nikoli prej. Pred nesrečo je bila gluha in slepa za vso lepoto narave. Takrat ni videla ne cvetja ne zelenja in ni slišala petja ptic, niti šumenja potoka, ki je tekel mimo domače posesti v objem bližnje reke.

			Pred nesrečo je uživala le v veseli družbi, v lokalih, kjer se je zbirala mladina, smetana družbe. Za njo je bila zanimiva le družba neštetih oboževalcev, bučna glasba in pijača, ki je tekla v potokih. Nesreča jo je skoraj iztrgala iz tega sveta, prinesla pa je tudi nekaj dobrega in jo povsem spremenila.

			Prvič v svojem življenju se je namesto po mestnih ulicah sprehajala po nepokošenem travniku. Opazila je celo cvetje, ki se je skrivalo med travnimi bilkami, čebele, pisane metulje in slišala ptičje petje. Na koncu travnika je ponavadi sedla na trhel štor ob potoku. Gledala je vodo, ki je žuborela mimo nje in razmišljala:

			»Kako to, da vsega tega prej nikoli nisem opazila?«

			Ko je nekega dne spet tako sedela na svojem priljubljenem mestu, je blizu nje nekaj zašumelo. Podzavestno je začutila, da ni sama na tem kraju. Sunkovito se je obrnila v smer, od koder je prihajal šum.

			»David! Kako si me pa našel?« ga je vprašala, ko ga je zagledala.

			»Služkinja je videla, v katero smer si šla, in sem se podal za teboj. Te mogoče motim? Potem grem.«

			»Oh ne, David. Ne motiš me. Ostani, prosim. Pravkar občudujem, za kar sem prej bila slepa in gluha. Kako neumni smo ljudje. Srečni smo samo takrat, ko je okrog nas hrupna družba in hitri avtomobili. Ne vidimo pa cvetja, zelenja, ptic in metuljev in mnogih lepih stvari okrog sebe.«

			David jo je gledal in strmel ter se čudil, kako se je spremenila. Zdelo se mu je, da to ni več tisto oholo, prevzetno, bogato dekle, ki se preveč zaveda svoje lepote in bogastva in ki ga je poznal vse življenje. Zdelo se mu je, da pred njim sedi mila čuteča duša. Imel je občutek, da je nemočno in krhko bitje, ki ga mora, mora pobožati. Prijel jo je za roke in se ji je zazrl globoko v oči. Oh, da tega ne bi storil. Telo mu je spreletel drget, izgubil je občutek za čas in vse. Ko sta se s Hill prebudila iz omame, se je dan iztekal in se začel umikati večeru. Zavedel se je realnosti. Vstal je in pomagal še Hill na noge.

			»Domov morava. Večeri se. Pogrešali te bodo,« je opomnil Hill. Ni ugovarjala, mogoče prvič, odkar sta se poznala. Molče in ubogljivo, kot otrok, je šla ob njegovi strani proti domu.

			Ko sta David in Hill prišla na dvorišče njenega doma, sta se ustavila in poklepetala še s Timom, ki sta ga srečala zunaj. Nato pa je Hill odšla v hišo, David pa je sedel v avtomobil in se odpeljal proti svojemu domu.

			Hill je plavala v oblakih sreče. Hodila je kot v snu po svoji sobi in si tiho šepetala.

			»Uspelo je, uspelo je. David je spet moj in samo moj. Moj otrok bo imel očeta in ne bo nezakonski. Ne bo mi ga potrebno skrivati. Jaz pa ne bom nezakonska mati. Ne bo mi potrebno iti rodit kam v tujino. David bo vse spremenil. Vse se bo uredilo, kot je prav.«

			David pa se ni tako veselil svojega današnjega dejanja. Pekla ga je vest. Tam daleč nekje je Lina, ki ji je obljubil, da bo samo njen in ona njegova. Minilo pa je le nekaj tednov in že je prelomil obljubo. Toda, kar je bilo, je bilo. Časa nazaj zavrteti ni mogel. To bo moral nositi s seboj.

			Tisto noč je David spal zelo slabo. V sanjah se je ves čas bojeval s pošastmi in se je moral reševati iz zank. Neprestano se mu je prikazoval Linin obraz. Ko se ji je hotel približati, pa je izginil.

			Čutil je olajšanje, ko se je zdanilo in se je utrujen in neprespan odpravil na podjetje. Zatrdno pa si je obljubil, da se prejšnji dan ne bo več ponovil in se bo nekaj časa izogibal Hill. Naj to, kar je zgodilo med njima, gre nekoliko v pozabo.





XXIII.


			Minilo je več kot mesec dni, kar je David zadnjič obiskal Hill. Bil je na poslovnem potovanju in to se ni zdelo nič čudnega, ne Hill in ne njenemu očetu. Razumela sta in razmišljala, da je v času, ko je bila Hill v bolnišnici, mnogo časa zamudil in ob obiskih pri njej zanemarjal posel, kar mora sedaj nadoknaditi. Ko pa se je vrnil, je po nekaj dneh le odšel k Hill, da se ji ne bi zazdelo, da se je sedaj izogiba.

			David je Hill našel zunaj. Nameravala je na sprehod. Šel je z njo. Kot razposajena deklica je skakljala okrog njega in se podila za metulji. David jo je opazoval. Vsa je žarela od sreče. Spremenila se je. Ko pa jo je gledal tako od strani, se mu je zazdelo, da ni več tako vitka, kot je bila nekoč. Precej se je zredila, ob skrbni negi in mirnejšem življenju. Pa ga je ta misel prevzela le za kratek čas.

			»Ne, to ne more biti res. Motim se,« je upal in ni mogel dolgo vzdržati, da je ne bi vprašal kar naravnost:

			»Hill, oprosti, kaj je s teboj? Zdi se mi, da si postala nekam bolj okrogla.«

			Hill je ob njegovem vprašanju obstala na mestu. Dlani so se ji razprle in cvetje, ki ga je nabrala, se je raztreslo po tleh. David jo je prehitel. Ni še izdelala načrta, kako bi mu naznanila otroka, ki je na poti. Če ne bo dovolj spretna, bo posumil, da otrok ni njegov. Kaj pa naj potem naredi? In kaj naj stori sedaj? Naj prizna resnico in gre rodit nekam v tujino, daleč od doma? Po porodu pa odda otroka v rejo, nekam daleč, kjer ne bo nihče vedel zanj? Pa se je ob tem razmišljanju v njej spet prebudila in zmagala stara Hill. Oglasil se je v njej nek notranji glas in ji zašepetal:

			»Trapa! Priznaj, da si noseča! Povej mu, da je otrok njegov!«

			Razmišljala je z računalniško hitrostjo, pa čeprav je delo z njimi le slabo obvladala.

			»Mogoče pa je to dobra ideja. Se bo pa otrok rodil prezgodaj. To se dogaja. Zdravnik bo molčal. V takih primerih zdravniki vedno molčijo. Oče bo tudi tiho, ker je moj oče. Kdo drug pa nihče ne ve, da David ni oče mojemu otroku in da bo otrok rojen pravi čas.«

			Ker je že predolgo molčala in ni odgovorila, jo je ponovno vprašal in nežno prijel za roko:

			»Povej mi, Hill, si noseča?«

			Ko je začutila njegov topel dotik in slišala njegovo vprašanje, izgovorjeno z nežnim glasom, so usta sama od sebe spregovorila. Ni več razmišljala, kaj je prav in kaj ne. Le rekla je:

			»Da, David. Noseča sem.«

			David jo je močno stisnil k sebi in se zasmejal, nekoliko grenko, ter rekel:

			»Se bova pa poročila.«

			Hill so se zamajala tla pod nogami, ko je v trenutku vso neizmerno težko breme, ki ji je že kar nekaj časa viselo na ramenih, ob teh Davidovih besedah padlo s telesa in z duše. Postala je tako neznansko lahka, da bi jo lahko odpihnila najmanjša sapica.

			Njena želja se je izpolnila in to v trenutku, ko je to najmanj pričakovala. David bo njen. Samo njen. Vsi problemi so rešeni.

			»Oh, bog! Kako čudna in zavita so pota življenja,« je pomislila in kmalu nato: »Sicer pa je vsaka preizkušnja za nekaj dobra. Potrudila se bom, da bom predana in dobra žena ter skrbna mati. Vse drugo je sedaj brez pomena in mimo.«

			David in Hill sta z novico, da se bosta poročila, svojce seznanila še isti dan. Tim je bil vesel njune odločitve. Njegova največja želja se je začela uresničevati.

			»David je spreten poslovnež. Sedaj bom brez skrbi, kajti moje podjetje bo prišlo v dobre roke. Ni se mi potrebno bati, da bi zet zapravil, kar sem jaz dolga leta spravljal na kup. Toda kaj, če David nekega dne izve, da otrok, ki ga nosi Hill, ni njegov? Da Hill takrat ni povzročila nesreče zaradi Davida, to sedaj vem. Toda kdo je oče mojega vnuka, ki je na poti? Ko sem jo včeraj vprašal, mi je odgovorila, naj pustim, ker to sedaj ni več pomembno. Rekla je, da bo oče njenega otroka David in pika. O, da se le ne bi kaj zapletlo,« je z globokim vzdihom zaključil svoje misli Tim.

			Ko je David tistega večera prišel domov, se ga je polastil nemir. Razmišljal je, kako naj sporoči staršem, da se bo poročil s Hill. Pravo veselje je zavladalo v Davidovem domu, ko jim je povedal za svojo odločitev. Na Lino v tistem trenutku ni nihče pomislil, kot da je nikoli niso poznali in ni stopila v njihovo življenje.

			Oče in mati sta se veselila sinove odločitve in se zahvaljevala nebu, ki je vse uredilo tako, kot sta želela in planirala že vse od rojstva Hill. Njihovo podjetje bo zraslo. Bila sta prepričana, da se bosta obe podjetji po poroki združili v eno samo. Tim je že precej v letih in z vodenjem podjetja se po poroki najbrž več ne bo ukvarjal. Prepričana sta bila, da bo vso poslovanje prepustil Davidu, ki ga zelo ceni.

			Tiha in vase zaprta pa je bila Davidova babica. Nikakor ji ni bila všeč vnukova odločitev.

			Ni se pridružila veselju ostalih družinskih članov, ko so nazdravljali in se veselili bližnje Davidove poroke. Tiho, da niso opazili, se je umaknila v svojo sobo in žalostno zmajevala z glavo ter polglasno govorila sama s seboj:

			»To ne bo dobro. Nekaj ni v redu. Tako hitro je pozabil na ubogo Lino. Pa ravno sedaj, ko je ostala čisto sama na tem svetu. Ne, David, to ti ne bo prineslo sreče.«

			David je opazil, da je babica izginila iz sobe. Takoj je zaslutil, kaj je vzrok, da se je umaknila. Pohitel je za njo v njeno sobo, saj je bil prepričan, da jo najde tam. Vedno, ko jo je prijelo domotožje, ali jo je kaj razžalostilo, se je umaknila v svojo sobo. Vstopil je v trenutku, ko je govorila zadnji stavek, ga slišal in razumel. Stisnilo ga je pri srcu in vprašal jo je:

			»Babica, zakaj misliš, da ne bo sreče?«

			»Zato, moj vnuk, ker se na nesreči drugih ne gradi lastne sreče.«

			»Pa saj svoje sreče ne gradim na nesreči nikogar.«

			»Kaj pa Lina? Si tako hitro pozabil na ubogo dekle? Zmešal si ji glavo, sedaj si jo pa zavrgel. Misliš, da je to prav in da ne bo nesrečna, ko bo ugotovila, da se boš poročil z drugo?«

			»Vem, babica. Bolelo jo bo. Tudi meni je hudo, da je moralo priti tako. Pa drugače ne morem. Moram pomagati Hill. Domnevam, da je povzročila nesrečo zaradi mene in se je skušala ubiti. Sedaj pa je tu otrok. Tega ne morem pustiti in odriniti. Raje bom sam nesrečen. Da, vem, ves čas bo v mojem srcu Lina. Pa tega ne bo vedel nihče razen mene. Trudil se bom, da Hill za to ne bo nikoli zvedela. No, mogoče bom pa še vzljubil Hill. Lepa je in mati mojemu otroku bo. Ne morem drugače, babica. Hill ne morem pustiti same v takem stanju.«

			Babica je nekaj časa molčala, nato pa je ponovno spregovorila z nekoliko spravljivejšim tonom:

			»Stori, David, kot misliš, da je prav. Toda vedi, da ti ta zakon sreče ne bo prinesel. Sedaj bo bolelo srce Lino, tebe pa čez nekaj let še mnogo bolj. Pa vsaj sporoči ubogi revici, da jo zapuščaš,« je še rekla in legla na posteljo ter tako pokazala Davidu, da se o tem ne misli več pogovarjati z njim.

			David je še nekaj časa stal v babičini sobi in jo nepremično gledal. Ona pa je zaprla oči in ga ni niti več pogledala. Potem je zapustil njeno sobo in globoko zamišljen odšel na vrt. Nekaj ga je močno tiščalo okrog srca, pa ni vedel kaj. Čutil je le v zraku, da nekaj ni v redu. Pa ni vedel kaj. Tudi to, da je otrok na poti, ga ni več tako navduševalo kot prej. Vse, tudi poroko s Hill je začel čutiti le kot nujno zlo in svojo dolžnost.

			Ko so se starši in Tim veselili, je David molčal in strmel nekam v daljavo, pred sebe, kot bi tam nekaj videl, ali iskal. Povsod, kamor se je ozrl, povsod je videl Linin objokani obraz. Bolj ko se je bližal dan poroke, bolj negotov in zamišljen je postajal. Iz dneva v dan je odlagal trenutek, da bi sporočil Lini o svoji poroki s Hill. Komaj na večer pred dnevom poroke se je prisilil, da je Lini napisal, da se bo poročil s Hill in naj ne čaka in ne upa nanj. Pismo pa je potem kljub vsemu odposlal šele čez nekaj časa.

			Od njunega pogovora dalje so se odnosi med vnukom in babico ohladili. Če je babica le mogla, se je izognila pogovoru z njim. Kadar pa se izogniti ni mogla, je le na kratko in odsekano odgovarjala na njegova vprašanja, pogovor pa sproščeno kot nekoč med njima ni stekel nikoli več. Babica je večino časa prebila v svoji sobi ali na samem ter vidno venela. Veselju ostalih članov družine, hčerke in zeta, se ni pridružila.





XXIV.


			Tisto leto je bila jesen naravnost zlata in topla, še dolgo potem, ko je po koledarju prihajala zima. Ene takih lepih in vedrih nedelj sta se poročila David in Hill. Poroka je bila po starih običajih njihovega kraja.

			Davidov prijatelj, Edvard, ugledni znanstvenik, si je tega dne utrgal čas in pripotoval na poroko. Bil je Davidova priča. Prispel je zadnji trenutek. David se je že bal, da ga ne bo in bo na njegovo mesto moral vskočiti kdo drug. Kljub zaposlenosti si je Edvard za poroko svojega najboljšega prijatelja le utrgal toliko časa, da mu bo na poroki poročna priča. Pristopil je k ženinu tik pred tem, ko sta se ženin in nevesta napotila proti oltarju, da izrečeta usodni da in si izmenjata prstane ter tako skleneta zakonsko zvezo.

			Obred je bil hitro pri kraju in k mladoporočencema so pristopali znanci in sorodniki, jima čestitali in zaželeli srečo. Med prvimi je bil tudi Edvard. Čestital je najprej ženinu, potem je stegnil roko še proti nevesti in se zdrznil, ko ji je pogledal v obraz.

			»Pa to je tisto dekle, Hill. Koliko dekletom je ime Hill. Pa zakaj mora biti ravno ona. Sedaj je postala žena mojega najboljšega prijatelja. Zame je izgubljena in nedosegljiva. Mesece in mesece sta se mi pred očmi prikazovala njen obraz in njena postava. Iskal sem jo po vseh lokalih v mestu, pa je nikjer nisem našel. Nisem vedel njenega priimka, ne od kod je in ne čigava je. Sedaj pa, ko sem jo našel, sem jo našel nekaj minut prepozno. Ona je zame prepovedana in žena mojega najboljšega prijatelja,« je z neznansko hitrostjo prepredala misel

			Edvardove možgane, da je obstal kar precej časa z iztegnjeno roko pred Hill, kot voščena lutka.

			Nič bolje se ni godilo Hill. Prebledela je in skoraj bi padla, saj se ji je zazdelo, da se ji tla pod nogami majejo, ko je pred seboj zagledala moškega svojih sanj, zaradi katerega je skoraj izgubila življenje.

			Tisto nedeljo, ko je bila pri Davidovih v gosteh in je spoznala Lino ter se z njo spoprijela v besednem dvoboju, je bila do kraja obupana, pa tudi besna. Prvič v življenju je bila v boju za kakega moškega premagana in porinjena na stranski tir. To se ji ni zgodilo še nikoli. Bila je do skrajnosti obupana in nadvse besna. Ko je očeta pripeljala na domače dvorišče, ga je odložila in nato kot vihar oddrvela proti mestu. Hotela si je dati duška za poraz pri Davidu. Želela je dokazati, da je še vedno ista Hill, ki dobi vsakega moškega ali fanta, ki ji je všeč. Obredla je nekaj lokalov in jih kmalu tudi zapustila, saj v njih ni našla družbe po svoji meri. Študentarija je zapustila mesto, saj so bile počitnice. Vsi bogataški sinovi, ki so v njenih očeh kaj veljali, pa so uživali dopust kje na drugem koncu države, ali pa celo v tujini. Tako ni bilo prave družbe za njo.

			Nazadnje, ko je že skoraj povsem obupala, da se bo ta večer lahko zabavala, je zavila v lokal, kjer so se ponavadi zbirali poslovneži, politiki in znanstveniki. Tu je našla manjšo družbo mlajših moških, ki so bili zatopljeni v svoje razprave. Sedla je za prazno mizo v kotu in srkala svojo pijačo ter jih opazovala. Posebno eden izmed mlajših med njimi je pritegnil njeno pozornost. Ko so ostali odšli, se ji je pridružil. Povedal je, da je Edvard. To pa je bilo tudi vse, kar je izvedela o njem.

			Tisto noč sta Edvard in Hill menjala nekaj lokalov. Nazadnje sta odkrila enega, kjer je bila dobra glasba. Plesala sta pozno v noč in zaključila svoj nočni pohod v Edvardovem stanovanju.

			Edvard je bil po Hillinem mnenju moški, kot ga v svojem življenju, polnem avantur, še ni srečala. Vso jo je prevzel. Ob njem je popolnoma pozabila na razočaranje, da se David ne zmeni za njo. Spomin na Davida je ob njem zbledel, da je kar pozabila, da David obstaja ter da jo je odrinil in izbral Lino. Zjutraj ju je prebudilo zvonjenje telefona. Edvard je moral takoj na pot. V naglici sta ob slovesu pozabila izmenjati telefonske številke in naslove. Potem sta se iskala, a se nista našla, vse do poročnega dne Davida in Hill.

			Lina je morala naglo zapustiti Davida in se vrniti v domovino, Hill pa je potrdil zdravnik njeno domnevo, da je na poti otrok. Hill se je ponovno podala v mesto, da bi našla Edvarda in mu povedala, da med njima obstaja živa vez, spomin na nepozabno noč. Pretaknila je vse lokale, pa ga ni nikjer srečala. Oglasila se je v hiši, kjer je takrat stanoval, pa ga ni našla. Bilo je, kot bi se vdrl v tla. Nikjer niti sledu o Edvardu. Če ne bi bil tu otrok, sad tiste nepozabne noči, bi mislila, da je Edvard le plod njene domišljije. Ker pa je otrok bil, to ni bilo možno. Če nosi njegovega otroka, mora biti nekje tudi Edvard.

			Hill je bila vsa iz sebe, ko je ugotovila, da ga najbrž ne bo mogla najti, vsaj ne na način, kot se je tega lotila. V mislih je tehtala in preigravala različne scenarije.

			»Naj naredim splav? Ne. Tega ne bom storila. Edvard je čudovit in želim roditi njegovega otroka. Naj rodim nekje v tujini in otroka dam v rejo? Mogoče preživim pri njem nekaj mesecev, leto, nato se kot vdova vrnem domov z njim? To bo mogoče, če se ne bo pokazal noben drug izhod. Če ne bi bilo Line, bi osvojila Davida in se poročila z njim. Res se ne more niti malo primerjati z Edvardom, toda izhod v sili bi le bil. On gotovo ne bi posumil, da otrok ni njegov, in naiven, kot je, ne bi delal težav. Starši pa tudi ne bi imeli nič proti najini poroki, saj so jo načrtovali že od najinega rojstva. Otroka pa bi bili veseli, saj sploh ne bi pomislili, da ni Davidov. A tu je glavna ovira, David ljubi Lino in se je odločil zanjo. Jaz pa sem ostala v zagati z otrokom, iz katere ne vidim izhoda. Otrokovega očeta pa ne morem najti.«

			Hill je ob tem spoznanju z vso močjo pritisnila na plin. Njen mali športni avtomobil je kar poskočil. Niti opazila ni v svoji zaposlenosti s problemi, ki so se zgrnili nad njo, da vozi po napačni strani ceste. Potem je zagledala, da nasproti prihaja drugo vozilo, zelo hitro in mnogo večje od njenega. Začela je na vso moč zavirati, da bi preprečila trčenje. Prepozno. Slišala je pok in močan tresljaj. Nato jo je zagrnila tema. Zbudila se je šele čez nekaj dni v bolnišnici.

			Sedaj pa je tukaj pred njo on. Njena izgubljena ljubezen. On iz mesa in krvi, živ. Čestita ji za poroko z drugim in želi srečo.

			»Kako naj bom srečna, ko ni ob meni njega, ki je edini resnično osvojil moje srce in je oče mojemu otroku?« je razmišljala, ne da bi sprejela Edvardovo roko.

			David ni niti slutil, kaj doživlja Hill ta trenutek. Zdelo pa se mu je, da nekam dolgo ne sprejme Edvardove roke in čestitk. Pa je to pripisal temu, da ji je Edvard tuj in neznan. Zato je pohitel in ju predstavil.

			Dan, ki se je za Hill začel tako lepo, da je kar plavala na preprogi sreče, je v trenutku, ko je zagledala in prepoznala Edvarda, izgubil ves sijaj in čar. Spoznala je neznansko napako in to, da je v njenem srcu še vedno le Edvard. David je ob njem izgubil vso privlačnost in mik. Ob Davidu bo le životarila in mislila na Edvarda, ki pa je postal nedosegljiv.

			»Prav mi je. Kaj pa mi je bilo potrebno tako hiteti s poroko. Edvard je bil najbrž do sedaj kje daleč. Sedaj se je vrnil. Če bi počakala in ne bi tako hitela, bi ga našla. Lahko bi on stal ob meni kot moj mož in ne David,« je na samem, na vrtu, kamor je izginila, ne da bi to kdo opazil, razmišljala Hill.

			Naenkrat pa je začutila, da ni več sama in da nekdo prihaja po potki proti njej. Hotela je zbežati nazaj v hišo, pa ni utegnila. Ob njej je stal Edvard.

			Bil je ves skrušen, na robu obupa, ko jo je ogovoril:

			»Oprosti, Hill, da ti bom rekel to, kar ti moram povedati in kar mi leži na srcu. Ves čas, odkar sem te spoznal in sva se tisto jutro razšla, sem sanjal o tebi. Iskal sem te vsepovsod, kjer sem mislil, da bi te lahko našel. Pa te ni bilo nikjer. Izginila si, kot bi se vdrla v zemljo. Sedaj pa, ko te več nisem iskal, ko sem se sprijaznil, da te ne morem najti, sem te našel. Pa to, kako kruto. Kot ženo svojega najboljšega prijatelja. Prekleto življenje! Zakaj tako neusmiljeno ravna z nekaterimi?«

			Hill se je tresla od navala čustev, ki jih je na vso moč s težavo dušila in jim ni dovolila na površje. Solze so ji proti njeni navadi zalile oči, pa je pogledala stran in jih skrivaj, da Edvard tega ne bi opazil, obrisala. Komaj je zbrala toliko moči, da je rekla:

			»Sedaj je prepozno. Mnogo prepozno. Vrnitve nazaj ni. Življenje se vrti samo naprej.« Nato je počasi, z utrujenimi koraki odšla nazaj v hišo. Tudi Edvard se je vrnil k ostalim svatom.

			Ko se je Edvard vrnil med goste, ga je opazil David in prišel do njega. Zapletla sta se v pogovor. Imela sta si marsikaj povedati. Saj se že nekaj časa nista srečala. Tako David ni posvečal pozornosti Hill in ni opazil, da se je spremenila. Vsa sreča, ki je še pred poroko žarela z njenega lica in iz oči, je nenadoma izginila.

			Gostje so se veselili. Le nevesta je bila nekam ravnodušna. Davidove babice pa ni bilo na vnukovi poroki. Nikakor se ni mogla sprijazniti z njegovo odločitvijo in iz protesta na poroko ni šla. Zaprla se je v svojo sobo in tesno zaprla okna, da do nje ne bi prodrla smeh in glasba.

			Po poroki se je David preselil na Hillin dom in s tem precej razočaral svoje starše, ki so pričakovali, da bo Hill prišla k njim. Pa trmasta, kakor je bila, je tudi tokrat dosegla svoje. Pa niso hoteli vztrajati pri svojem. Bila je noseča in niso ji hoteli nasprotovati. Popuščali so ji vsi, upoštevaje njeno stanje.

			Davidova babica je obležala v postelji. Zbolela je za pljučnico in čez dober teden je njeno življenje ugasnilo. Zdelo se je, kot bi se mu sama odpovedala in ne bi hotela več živeti. Vse jo je razočaralo, kot je pogosto ponovila. Najprej jo je zelo prizadela smrt njene najboljše prijateljice, Linine babice. Potem pa je novo razočaranje prinesla še Davidova poroka s Hill. Kar ji je končno vzelo voljo do življenja in jo spravilo v grob.

			Nekega turobnega zgodnje zimskega dne so jo položili k počitku na bližnjem pokopališču. Tu naj bi njen nemirni duh le našel trajni mir. Ali pa tudi ne. Morda je prav ona vplivala na poznejše dogodke, da so se zvrstili tako, kot so se.

			Nekega pozno zimskega dne se je rodil Hillin otrok, deček. Krstili so ga za Edvarda, na materino željo, in boter mu je bil Edvard, Davidov prijatelj.

			Njegovo rojstvo je bil vesel dogodek za vse stare starše in obenem garancija za nadaljevanje njihove poslovne dejavnosti. Naslednik poslovanja je bil rojen. Proti pričakovanju mu je Hill posvečala mnogo časa. Ure in ure je negibno posedala ob otrokovi posteljici in ljubeče zrla v njegov obraz. Do Davida pa se je popolnoma ohladila. Kar prijalo ji je, da je bil več na poti kot doma.

			Ko pa je bil doma, je opazoval ženo in ni mogel verjeti, kako se je spremenila. Vsa živahnost je izginila iz nje. Nekako lebdela je nad vsem, ne da bi pokazala kaj zanimanja za karkoli, razen za malega Edvarda. Pa še za tega je, po dveh letih, skrb vse bolj prepuščala varuški, ona pa se je vedno bolj zapirala vase in umikala v samoto. Oživela je le, ko so v hišo prišli gostje, ali Edvard. David je že nekajkrat skušal načeti pogovor o njenem odtujevanju, pa se je vsakokrat spretno izmaknila. Bil je nesrečen in že neštetokrat je obžaloval, da se je odločil zanjo in zavrgel Lino.

			Lina je čedalje pogosteje zapolnjevala njegove misli. Njegovo srce pa je tako bilo vedno le njen prostor. Pisal ji je nešteto pisem in voščil ob praznikih, pa na nobeno ni dobil odgovora. Pisma pa se vrnila tudi niso. Mislil je, da ima Lina družino in noče imeti z njim nobenega stika več. Zato je po nekaj letih končno prenehal pisati. Bil je neizmerno nesrečen. Edina tolažba mu je bil mali Edvard. Le ta mu je vračal ljubezen in se veselil njegove družbe. Zaradi njega je vztrajal in mirno prenašal ženin hlad. Mirno le na zunaj, v njem pa je divjal vihar, obžalovanje in z vsakim dnem močnejše hrepenenje po Lini. Čeprav si je ves čas dopovedoval, da je njegovo hrepenenje po njej nesmiselno, saj ga je najbrž že davno pozabila, se poročila in ima družino.





XXV.


			Nekega poletnega dne je Hill sedela na terasi in zdolgočaseno zrla nekam v daljavo. Bil je vikend in vse je bilo mirno. Oče je ob tem času užival svoj opoldanski počitek. David je bil na službenem potovanju. Varuška pa je gotovo sedela ob postelji malega Edvarda in ga opazovala, kako spokojno spi. Le Hill je bila budna. Budna, zdolgočasena in povsem sama.

			Da bi se zamotila in nehala brezciljno razmišljati, je vzela knjigo in poskušala brati. Pa se ni mogla osredotočiti na branje. Odložila je knjigo in se predala mislim. Tavala je v mislih vse od začetka svojega spomina in do tega dolgočasnega dne.

			»Zakaj se usoda tako kruto igra z menoj? Mater sem izgubila, ko bi jo najbolj potrebovala. Oče mi je dal in dopuščal vse, kar sem hotela, v strahu, da ne bi izgubil še mene. Takrat, ko sem si na vso moč prizadevala, da bi Davida vzela Lini, mi to ni uspelo. V obupu sem norela po mestu in srečala njega, Edvarda. To je bila ljubezen na prvi pogled, prava, ki me vsak dan bolj prevzema še danes. To je bila ljubezen ene noči in on moj princ noči. Toda spomin na tega princa noči je tu. Ta spominek je živ in vsak dan bolj podoben lastnemu očetu, svojemu botru in ne Davidu. Še sreča, da je David nor na tega otroka in slep ter gluh za vse. Sicer bi že opazil, da je mali David podoben svojemu botru in ne njemu. Zaenkrat tega še ne vidi. Toda kako dolgo bo to še tako? Kaj če nekoč opazi? Mogoče pa bi bilo bolje, če bi opazil. Tako bi bilo konec mojih muk. Mogoče pa bi bilo najbolje, če bi mu povedala resnico. Ne. Ne smem tega storiti. Če sem molčala takrat, moram biti tiho do konca, dokler sam ne opazi.«

			V njeni notranjosti pa se je oglasil nek glas in postajal vedno močnejši. V začetku ni razumela, kaj govori in kaj hoče. Čez čas pa je le razbrala, kaj ji govori.

			»Pa misliš, da je to prav in pošteno do Davida?« jo je ta glas spraševal.

			»Ne, prav ni in tudi pošteno ni,« mu je v mislih odgovorila in po kratkem premoru nadaljevala misel v svojo obrambo:

			»Nisem ga silila v poroko. Sam se je odločil in mi ponudil zakon.«

			»Pa veš, zakaj ti je ponudil poroko? Zato, ker si bila noseča. Ne zato, ker bi te imel rad. Če ne bi bila noseča, bi sedaj bila na tvojem mestu Lina.«

			»Da, vem to. Prav zato mu ne bom povedala resnice. Za kazen, ker se ni poročil z menoj zaradi mene, ampak zaradi otroka. Pa naj ga ima sedaj in naj bo oče otroku, ki ni njegov,« ji je okrog ust zaigral zmagovalen nasmeh.

			»Saj si to ti želela. Nastavila si mu past, da bi mislil, da je oče tvojega otroka. Le zakaj se sedaj sprenevedaš?« se je spet oglasila njena vest.

			Kdo ve, kako dolgo bi se nadaljeval ta dvoboj in prerekanje med Hill in njeno vestjo, če je ne bi zmotil avtomobil, ki je pripeljal na dvorišče in ustavil. Hill se je dvignila s sedeža in pogledala na dvorišče, da bi ugotovila, kdo neki je prišel.

			»David ne more biti. Rekel je, da se vrne šele čez deset dni. Danes pa je šele drugi dan, kar je zdoma.«

			Stopila je še korak naprej in videla, da je prišel Edvard. Telo ji je stresel nemir. Ni se hotela srečati na samem z njim. Bilo bi prenevarno. Opazila je že nekajkrat, da tudi Edvard komaj kroti svoja čustva. Še sreča, da se do sedaj nikoli ni znašla na samem z njim. Danes pa je sama. Nikogar ni v bližini, da bi ji bil zaščita pred eksplozijo čustev.

			»Kaj naj storim? Naj ga sprejmem, ali naj se skrijem?«

			Razum ji je prišepetaval, naj zbeži, srce, naj ga sprejme. In kdaj je kdo poslušal razum, če je zraven še govorilo srce. Tudi Hill ga ni poslušala. Srce v ljubezni vedno zmaga. Hill pa je bila zaljubljena in to ne v svojega moža, ampak v njegovega prijatelja Edvarda. Vedno bolj se je zapletala v to prepovedano ljubezen in se potapljala globlje vanjo, ob vsakem Edvardovem obisku. Njegovi obiski pa so postajali vse pogostejši in vse daljši. Vedno bolj je iskal njeno družbo, ko je prišel. Pa tudi vedno bolj se je izdajal, kaj čuti do nje. Toda do sedaj nikoli ni bila sama z njim. Vedno je bil zraven David. Sedaj pa Davida ni. Sama je in to je nevarno. To je, kot bi približali ogenj in bencin. Eksplozija je na vidiku. Prepreči jo lahko le čudež.

			Edvard pa je namenoma prišel na obisk sedaj, ker je vedel, da Davida ni doma, in da ob tem času vsi spijo in počivajo, razen Hill. Ob tem času jo bo našel na samem in se bo lahko nemoteno pogovoril z njo.

			Pred dnevom je Edvard pospravljal predale svoje mize. Iz njih je metal gore papirjev, ki so se nabrali in jih več ni potreboval. Med delom mu je prišel v roke tudi snopič fotografij, ki so se nekako izmuznile iz albuma, ali ovojnice, kjer jih je hranil. Pogled mu je obvisel na fotografiji triletnega, svetlolasega dečka.

			»Kaj neki pa dela pri meni fotografija Davidovega sina? Ne spomnim se, da bi mi jo kdo dal,« je pomislil, ko jo je opazoval. Potem pa jo je obrnil na hrbtno stran. Na njej je bil datum in dogodek, ob katerem je bila fotografija posneta. Bral je: Edvardov tretji rojstni dan, in zraven je bila pripisana še letnica.

			»Pa to je moja fotografija. Ampak …« ni končal stavka, tem-

			več je začel logično sklepati:

			»Jaz in Davidov sin sva identična. Mali Edvard ni podoben ne materi in ne Davidu. Podoben je meni! Zakaj in kako je to mogoče? Vem! Jasno mi je. On je moj sin in ne Davidov,« se je dokopal končno do spoznanja. »To pa bo potrebno urediti in postaviti vse na pravo mesto, tako kot je normalno. Otrok sodi k pravim staršem. To pa sva jaz in Hill. To bom uredil. Davida sedaj ni doma. Našel bom Hill na samem in jo primoral, da pove resnico.«

			Sedaj pa je bil tu in na terasi je bila Hill, sama, tako kot je predvideval.

			Edvard je s hitrimi koraki prišel na teraso, da se Hill ne bi imela dovolj časa umakniti. Potrudil se je in prikril svoja čustva, da jih Hill ne bi prehitro odkrila. Bal se je, da se ustraši in svoja čustva obvlada ter skrije v svojo notranjost, kot školjka bisernica biser. Podal ji je roko v pozdrav. Njena je drhtela. Nekam nemočna je obležala v njegovi. Njene oči, ki jih je prebadal s svojim pogledom, so izdajale nemir. Tresla se je.

			Edvard pa ji je začel pripovedovati, kar je že poznala. Pripovedoval ji je o tisti noči, ko sta se spoznala, vsako podrobnost je obnovil. Hill se je čedalje bolj lomila. Opisoval ji je svoje prizadevanje, da bi jo našel. Pa njuno srečanje na njeni poroki. Pa prešel na to, kako je odkril svojo fotografijo, ko je bil toliko star kot sedaj mali Edvard.

			»Ko sem ugotovil, da je tvoj sin podoben meni, sem to svojo fotografijo primerjal še s tisto, kjer sta z malim Edvardom fotografirana vidva z Davidom. Moje predvidevanje se je potrdilo. Sedaj bi pa rad slišal iz tvojih ust, Hill, čigav otrok je mali Edvard?«

			Hill je prebledela. Ujeta je bila. Kolebala je, kaj naj stori in kaj naj mu odgovori.

			»Naj mu priznam resnico? Ali pa naj molčim in še naprej živim z možem, ki ga ne ljubim? Tudi jaz imam pravico do ljubezni in sreče,« ji je preletavalo možgane. In besede so se ji usule iz ust kot plaz.

			Hill je opisala tisti dan, ko ga je spoznala in mu povedala, da je takrat iz obupa, ker je David izbral Lino, v mestu tavala od lokala do lokala, dokler ni srečala njega. Ko se je za njim izgubila vsaka sled in je zvedela, da nosi njegovega otroka, se ga je ponovno odpravila iskat, pa spet brez uspeha. Ko se je vračala domov, je globoko zatopljena v misli pritisnila preveč na plin in doživela nesrečo.

			»Otrok je bil na poti, pravega očeta pa nikjer. Da bi otroka zavarovala, sem, ko sem odkrila, da David sebi pripisuje krivdo za mojo nesrečo, to izkoristila in mu podtaknila tvojega otroka. David mi je ponudil poroko in jaz sem jo sprejela. Vse ostalo pa veš. Le to ti še povem, da odkar poznam tebe, mi David ne pomeni nič. Mogoče mi ni nič pomenil tudi prej. Le moj ponos je prizadel, ko je izbral Lino. Vem tudi to, da je Lina še vedno v njegovem srcu. Sedaj veš vse. Pa stori, kakor ti ukazuje srce,« je rekla in se kot brez moči zgrudila na stol.

			»Sedaj bo teh zmešnjav konec. Hill, pripravi kovčke in naroči varuški, naj pripravi svoje in Edvardove stvari! Z menoj greste!«

			»Pa David? Kako naj to njemu pojasniva?«

			»Napisala mu bova pismo in v njem razložila vse. To je bolj pošteno, kot da še naprej slepimo drug drugega in pri tem trpimo vsi.«

			Tako sta tudi storila. Napisala sta vsak posebej pismo za Davida in pismi izročila Timu. Prosila sta ga, naj pismi izroči Davidu, ko se ta vrne s potovanja.

			Tim je bil do kraja zmeden, ko sta mu povedala, kaj nameravata in zakaj. Pa tudi hudo mu je bilo. Hill je imel rad in je želel, da bi bila srečna, kot to želi vsak oče za svojega otroka. Opazil pa je, da v zakonu z Davidom ni srečna. Zato sedaj ni ugovarjal njenemu namenu, da zapusti Davida in gre z Edvardom. Čeprav bi bil raje, da bi ostala doma. Razumel pa je tudi, da narava Edvardovega dela zahteva, da večinoma potuje.

			Edvard pa je želel imeti svojo družino, ki jo je komaj sedaj našel, s seboj, zato jima Tim ni ugovarjal. Mogoče pa bo tudi za Davida lažje, če jih bo čim manjkrat srečal. Timu ni bilo nič manj hudo za Davidom. Bil je prepričan, da ga bo zapustil in odšel od njega. Najbolj pa ga je bolelo, da bo odšel tudi mali Edvard, na katerega je bil še posebno navezan. Mali vnuk je bil njegov ponos in sonce v težkih dneh. Sedaj ga pa izgublja. Pa kaj, ko otroci sodijo k staršem. Ni mu preostalo nič drugega, kot da se sprijazni z novo nastalim položajem. Druge izbire ni imel. Sprejeti je moral, kar je bilo, pa čeprav je on izgubil največ. Stal je negiben in ves zmeden ter zrl za njimi, ko so Edvard, Hill, mali Edvard in varuška odhajali.

			Ko so izginili za bližnjim ovinkom, pa se ni več mogel premagovati. Solzam je pustil prosto pot in jokal krčevito, kot otrok. Ko se je nekoliko pomiril, je odšel v hišo. Umaknil se je v svojo sobo, da ne bi čutil praznine in tišine, ki je z odhodom njemu najbližjih nastala v njegovem domu. Dom pa je za njega postal prazen, tih in hladen, kot nikoli poprej. Še takrat, ko je izgubil še precej mlado ženo, ni bil tako pust in hladen. Pismi pa je spravil na varno, v predal svoje pisalne mize, kjer bosta počakali do Davidove vrnitve.





XXVI.


			Čez dober teden se je vrnil David. Ko je na domačem dvorišču izstopil iz avtomobila, je hitrih korakov odšel proti hiši. Hotel je čimprej priti do svoje družine, še posebno do malega Edvarda. Oziral se je okrog po dvorišču, če ga bo mogoče kje zagledal. Pa je povsod vladala mrtvaška tišina. Nikjer ni bilo nikogar domačih. Tudi Hill ni našel na njenem običajnem mestu na terasi, kjer je ponavadi sedela ob tem času in brala. Le služinčad je hitela za svojimi običajnimi, vsakdanjimi opravili.

			Vse to, ta tišina in mir sta se mu zdela nekam neobičajna in narejena. Da bi čim prej odkril, kaj se je zgodilo, je hitrih korakov odšel proti dnevni sobi. Tam je našel Tima, vsega skrušenega in čisto samega. Pozdravil ga je in se nekajkrat vprašujoče ozrl okrog sebe, nato pa ga je vprašal:

			»Kaj pa to pomeni, da je vse tako tiho? Kje sta pa Hill in mali Edvard? Ju ni doma?«

			Stari Tim je prebledel in s tresočim glasom odgovoril:

			»Hill ni več, David. Odšla je. Tu imaš pismi. V njih je vse napisano.«

			Nato je Tim počasi z utrujenimi koraki odšel iz sobe in pustil Davida samega.

			David je odprl pismi in ju prebral eno za drugim. Potem je nekaj časa negibno sedel in nepremično zrl predse. Nato je globoko zajel sapo, vstal in se napotil proti svoji in Hillini spalnici. Nekajkrat je odšel od sobe do avtomobila, vsakokrat s kovčkom v rokah. Nosil je svoje stvari v avtomobil.

			Tim je opazoval Davidovo početje skozi okno. Ni rekel besede. Le molče je opazoval, kako odnaša svoje stvari v avto. Sicer pa je to pričakoval. Vedel je, da bo odšel tudi David, ko sta ga Hill in mali Edvard zapustila. Ko je nesel v avtomobil zadnji kovček, je stopil do Tima in mu rekel:

			»Odhajam. Tukaj nimam več kaj iskati. Žal mi je samo, da sem zaradi Hill zavrgel Lino. Upam pa, da med nama ne bo zamere.«

			Podal je roko staremu možu v slovo ter odšel do avtomobila, sedel vanj in odpeljal.

			Timova hiša se je zavila v še globljo tišino.

			Ob pozni večerni uri je David zavil in ustavil na domačem dvorišču. Služabnici je naročil, naj njegovo prtljago spravi v njegovo sobo, sam pa je odšel v dnevno sobo, kjer sta ob tem času navadno bila starša.

			Potrkal je in vstopil. Oba sta ga začudeno pogledala. Ni bila njegova navada, da bi tako pozno prihajal domov na obisk.

			»Le kaj se je zgodilo?« sta oba hkrati pomislila in to tudi na glas vprašala.

			Odšli so v kabinet in vrata zaprli za seboj. Potem je David na dolgo in široko opisal svoj zakon in tudi zadnje dejanje.

			»Ampak, da je Hill lahko bila tako nesramna, da ti ni povedala, da nosi otroka drugega moškega in da otrok ni tvoj,« se je, ko je končal, zgrožena oglasila mati.

			»Nesramen sem bil jaz, ker sem brez vzroka zapustil Lino, ko me je najbolj potrebovala in je ostala čisto sama na svetu,« ji je odgovoril David.

			»Kaj pa Tim? Kaj on pravi na to?« je čez čas vprašal oče.

			»Kaj pa naj reče. Njega je ravno tako presenetilo kot mene. Hill pa je kljub vsemu njegova hči še vedno,« je odvrnil David.

			»Malo bolj na kratko bi moral Tim držati to dekle. Preveč ji je popuščal že od malega,« je dodala mati.

			Nato je za trenutek pomolčala, potem pa vprašala:

			»Pa o Lini kaj veš? Kje je in kako ji gre? Je poročena ali sama? Ima otroke?«

			»Nimam nobenih novic o njej. Zadnjič sem dobil njeno pismo, ko sem ji sporočil, da se nameravam poročiti s Hill. Potem sem ji ob raznih praznikih še mnogokrat pisal, odgovora pa nisem dobil. Pa tudi pisma se niso vrnila.«

			»Pametno dekle. Ni hotela motiti tvojega zakona,« je dodal oče.

			»In pošteno. Mislila sem in se veselila, da imam vnučka, kot je mali Edvard. Pa vnuček ni bil moj vnuček. Snaha pa je zbežala s tvojim najboljšim prijateljem.«

			Spomin na malega Edvarda je Davida zlomil, da sta mu dve debeli solzi zdrseli po licu. Otroka je imel zelo rad in to je ostalo, nič se ni spremenilo in ni zmanjšalo Davidove ljubezni do njega, čeprav je zvedel, da ni njegov. Drugega moškega bo klical oče.

			»Časa ne moremo zavrteti nazaj. Dogodkov pa ne spremeniti. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Pojdimo spat! Pozno je že. Jutri nas čaka nov dan, z novimi pastmi in ovinki, s katerimi se bomo morali spoprijeti. Spočiti se moramo,« je predlagal oče.

			Odpravili so se spat in vsak se je trudil, da bi čim prej zaspal ter tako ubežal spominom in sedanjosti. Pa Davidu dolgo ni uspelo zaspati. Preveč neprijetnega je doživel tega dne. Ko je tako sam ležal v svoji sobi, je vse dogodke še enkrat v mislih premleval in jih ocenjeval. Premetaval se je z boka na bok in na silo zatiskal oči, a vse zaman, spanca ni bilo. Šele po dolgem času je ves izmučen od utrujenosti končno le uspel zaspati. Pa še ta spanec mu ni prinesel miru in spokojnosti. Prepletale so ga moraste sanje in v njih, čudno, ne Hill ali mali Edvard, kot bi pričakoval, temveč Lina. Vedno in povsod, v vsakem delčku sanj Lina.

			Sanjal je, da je na obali morja. Zrl je preko valov in v daljavi zagledal majhen, zelen otok. Zanimal ga je ta otok. Vzel je daljnogled, ker ga je hotel natančneje videti. Ko je naravnal daljnogled in ga ponovno usmeril na otok, je zagledal širno planjavo cvetja. Sredi tega cvetja pa je stala Lina. Stala je povsem gola na skali, ki se je dvigala iznad cvetne poljane. Lase je imela razpuščene in so ji kot ogrinjalo delno pokrivali telo. V naročju pa je držala lepega in nasmejanega dečka, ki je bil presenetljivo podoben njemu v otroških letih.

			David je v sanjah odvrgel daljnogled in se pognal v morje. Na vso moč je začel plavati proti otoku. Vpil je njeno ime in plaval, plaval. Otok pa se je oddaljeval. Hitreje, kot je plaval, hitreje se je otok umikal pred njim. Razdalja med njim in otokom pa se je vse bolj večala. Po dolgem plavanju so mu moči začele kopneti. Ko je že skoraj popolnoma omagal in so ga valovi že skušali potegniti v globino, je zagledal svojo rajno babico.

			Babica je jezdila proti njemu, nekako v sredini razdalje med otokom in njim, na velikanski ribi. Ko je bila od njega oddaljena vsega nekaj zamahov z rokami, mu je zavpila:

			»Počakaj, David! Na, ujemi! Ujela ga bova. Plavajva okrog otoka! Objemiva ga z vrvjo. Ne bo nama mogel uiti, ne. Ujela ga bova.«

			Potem mu je vrgla ogromno vrv. David jo je ujel in se z gornjim delom telesa naslonil na njo in globoko zajemal zrak, počival in si nabiral moči.

			Medtem je babica na ribi dobesedno zdrvela okrog otoka z raketno hitrostjo, ga zajela v zanko in se vrnila k Davidu.

			»Imava ga. Sedaj pa ga potegniva proti obali! Dobro drži vrv, da se ti ne izmuzne iz rok, in vleci!«

			David je pograbil oba konca vrvi in z vso hitrostjo zaplaval proti obali. Ni imel časa dosti gledati nazaj, le enkrat samkrat se je ozrl nazaj proti otoku in se prepričal, da se otok res premika proti obali.

			Priplaval je do obale. Stopil je na kopno in povlekel otok do obale. Ko pa se je otok dotaknil kopnega, se je David prebudil. Takoj ni mogel dojeti, kje je. Gledal je okrog sebe in ugotavljal, kje je in kaj se godi. Šele ko se je dokončno predramil, je spoznal, da je doma, v svoji nekdanji sobi, in da je še noč. Morja, babice, otoka z Lino ni bilo nikjer. Samo misli so mu še vedno polnile sanjske podobe in mu telo božale z neko mehko toplino. Dolgo še niso izginile, ali pa on ni hotel, da bi izginile, in jih je zadrževal v spominu.

			»Te sanje niso kar tako. Prav gotovo nekaj pomenijo in mi nekaj hočejo povedati, ali me na nekaj opozoriti. Samo da bi lahko uganil, na kaj me opozarjajo. Jutri, takoj, ko pridem v službo, bom začel iskati Lino.«





XXVII.


			Zjutraj se je David navsezgodaj, kot običajno, odpravil v svoje podjetje. Ni imel niti trohice časa za razmišljanje. Čakalo ga je kup stvari, ki so se nakopičile v času teh nekaj dni, ko je bil zdoma. Sedaj pa jih je bilo potrebno nemudoma rešiti. Zato se je z vso vnemo takoj lotil dela. Med njimi je bila tudi pošta, ki ga je spet klicala na pot. Moral je v svojo podružnico, čez lužo, v Avstrijo, kjer so ga čakale neodložljive obveznosti. Tako za iskanje Line tega dne ni imel časa in ga je odložil na nekoč pozneje.

			Po opravljenem delu je za kratek čas skočil domov. Starše je obvestil, da mora na pot. Vzel je nekaj najnujnejših stvari in se odpeljal na letališče. Letalo je kmalu poletelo. V Gradec, kamor je bil namenjen, je prispel zjutraj po našem času. Brez odlašanja je odšel na sedež podružnice in se takoj sestal s tamkajšnjim direktorjem.

			Poiskala sta rešitev za probleme, ki so zahtevali za reševanje njune skupne moči, in se nato zatopila v pogovor. Pogovarjala sta se o vsem mogočem. Med pogovorom pa je Davidov sogovornik omenil, da je v sosednji Sloveniji naprodaj tovarna, in da ne bi bilo slabo, če bi jo lahko kupili. Tako bi svoj vpliv in trg razširili še na Slovenijo. Naravnost Davidu ni upal reči, naj jo kupi. Zato je to omenil le tako mimogrede, da bi videl, kako bo David reagiral.

			David je z zanimanjem poslušal. Postal je nekam nemiren in takoj je vprašal sogovornika:

			»Katera tovarna in kje? Slovenijo precej dobro poznam, pa me zanima.«

			In ko je sogovornik povedal ime tovarne, je postal David še bolj nemiren.

			»Pa saj to je tovarna, v kateri je delala Lina. Kdo ve, ali še dela tam. To tovarno bom kupil za vsako ceno. Mogoče je to stopnica bližje k Lini,« je David z bliskovito hitrostjo premleval misli. Na glas pa je rekel sogovorniku:

			»To tovarno hočem dobiti za vsako ceno! Samo nikar ne omenjaj mojega imena pri nakupu. Naj ne bo znano, da jaz stojim za tem nakupom! To naj bo skrivnost, vse dokler tovarna ne bo v naši lasti in pod našim vodstvom. Pa še nekaj je. V tej tovarni je svoj čas delala inženirka računalništva, Lina Potok. Bila je zelo sposobna in dobra delovna moč, pa še kopico jezikov je dobro obvladala. Njo hočem na vsak način obdržati v tovarni, pa če bodo vsi ostali odpuščeni. Razumeš! Samo nikar ne omenjaj mojega imena, prosim!«

			»Zgodilo se bo, kakor želite,« je obljubil in ko je David odšel, si je zadovoljno mel roke. Vedel je, da če kupijo to tovarno, bo zlezel za položaj višje. Sploh pa je bil trdno prepričan, da jim bo prinašala nove dobičke.

			Klausu, kot je bilo Davidovemu sogovorniku ime, je od zadovoljstva zaigral okrog ust nagajiv nasmeh. Uspelo mu je, da je svojega nadrejenega zainteresiral za nakup. Dobro ga je poznal in pričakoval je, da previden in preračunljiv, kot je David bil, ne bo takoj privolil v nakup. Sedaj pa je bil nemalo začuden, ko se je David tako hitro ogrel za to.

			Klaus se je takoj odpravil na delo. Sklical je vse svoje sodelavce, da bi čimprej izpolnili šefovo naročilo.

			David pa se je takoj z naslednjim letalom podal nazaj domov. V naslednjih dneh se je z vso vnemo zakopal v delo. Na ta način je hotel pozabiti na škandal, ki ga je doživel, ko mu je žena zbežala z najboljšim prijateljem in ga oropala za sina, ki sploh ni bil njegov sin. Razen tega pa ga je neprestano motil še spomin na Lino in mu razbijal zbranost pri delu. Ves čas in vedno pogosteje se mu je v mislih prikazovala Linina podoba iz sanj. Zlasti še sedaj, ko je vedel, da je tovarna, v kateri je delala, naprodaj. Pogosto se je spraševal, ali še dela tam? Kako bo reagirala, ko bo zvedela, da je on kupil tovarno. Ali ne bo trmasta, kot zna biti, odšla, ko bo zvedela, da je on lastnik. Naj odide kamorkoli, ko jo enkrat najde, ne bo popustil. Vztrajal bo in jo tako dolgo prepričeval, da jo bo prepričal in da bo popustila in mu odpustila.

			Nekega dne se je v njegovi pisarni nepričakovano oglasila Hill. Davida je dvignilo od besa. Ni se mogel zadržati, da ji kljub svoji toleranci do vsega, kar se ljudem v življenju dogaja, ne bi niti malo poočital, da ga je postavila v situacijo, kot ga je.

			»Tako, sedaj si našla pot do mene? Ali hočeš iz mene narediti še večjega bedaka, kot si že? Zaradi otroka, ki si ga nosila, sem zavrgel Lino. Ti me nikoli nisi imela rada, ona pa. Kaj hočeš spet od mene?«

			»Oprosti, David. Prosim te v imenu najinega otroštva, ki je bilo tako prijateljsko, vzemi si malo časa in me poslušaj! Vem, da sem ravnala napak. A v tistem trenutku drugega izhoda nisem imela in ga ne poznala. Da te pa nisem imela rada, to ni res. Bila sem noro zaljubljena v tebe vse do takrat, ko si me ti odrinil zaradi Line in sem iz obupa tavala po mestu in srečala Edvarda. A kaj, ko se je izgubila za njim vsaka sled. Potem sem pa storila, kar sem, vem, da ni bilo prav. Oprosti, prosim te in edino, kar te še prosim, je, usmili se me in pristani na ločitev. Spoznal si ljubezen. Ves čas najinega zakona je bila med nama Lina. Nikoli je nisi pozabil in lahko razumeš, kaj je hrepenenje. Zato te prosim, daj mi svobodo. Prosim.«

			David je gledal v mizo in molčal. Razmišljal je:

			»Mogoče bo še dobro, da se je zgodilo, kot se je. Spremeniti stvari ne morem. Mogoče je moralo biti tako in sem moral skozi to preizkušnjo, da bi lahko spet našel pot do svoje edine prave ljubezni. Line. Ali sploh smem Hill odreči to, za kar me prosi in potem pričakovati, da najdem svojo ljubezen in svojo srečo? Ne. Če njeno prošnjo zavrnem, ne morem pričakovati, da najdem Lino in si spet pridobim njeno srce.«

			Čez čas pa je spregovoril, ne da bi dvignil pogled in jo pogledal. Ni hotel, da bi v njegovih očeh opazila hrepenenje po Lini. Še manj, da bi ga prečitala in si ga napačno razlagala. Njegov glas je bil miren in je zvenel v spravljivem tonu. Saj je ni ljubil, le užaljen je bil, ker je tako neumno nasedel njenim trikom, kljub temu da jo je poznal že od otroštva.

			»Naj bo, Hill. Ustregel bom tvoji prošnji, ker vem, kaj je hrepenenje po nekom, ki ga imaš rad. Čeprav jaz, četudi bi srečal Lino, kljub temu da je še vedno v mojem srcu, tebe in otroka ne bi zapustil. Pa naj bo, kot je. Odpuščam tebi in Edvardu. Dal ti bom prostost, za katero me prosiš. Naj ti bo s srečo!« so bile zadnje besede, ki jih je rekel in nato zapustil pisarno.

			Hill je uspela izreči le besedo Hvala! Potem pa je že odšel, ne da bi vedela kam. Nekaj časa je še stala in gledala za njim, potem pa zapustila poslopje in si obljubila, da sem ne bo prišla več. Če bo David držal besedo, v kar ni dvomila, se bo kmalu poročila z Edvardom. Zanje se bo začelo novo življenje. Odšli bodo kam daleč in začeli graditi svojo srečo kje daleč od ljudi, ki so jih poznali.

			Potem je Hill srečal le še na sodišču, ko so ju ločili. Ona je šla svojo pot, on je nadaljeval svojo, kot bi se nič ne zgodilo. Spremljal jo je Edvard. Razšli so se spravljeni, a bolj tujci. David kljub vsemu le še ni prebolel razočaranja, ki ga je doživel. Hill in Edvarda pa je oddaljeval od Davida občutek krivde.

			Malega Edvarda David ni videl. Pa mogoče je to bilo celo dobro. Preveč rad ga je imel in bilo bi mu hudo, da sedaj ni več njegov sin. Tako pa je izgubo otroka lažje prenesel. Za otroka pa je tudi bilo bolje, da ni videl Davida, ker ga je imel zelo rad in ne bi mogel razumeti, zakaj je sedaj njegov oče nekdo drug.

			V podjetju pa je vse izvrstno potekalo. Le stari Tim je prodal svoj delež Davidu. Sam ni bil sposoben, zaradi starosti, voditi svojega dela podjetja. Pa tudi na novo ukvarjati se s poslom v njegovih letih, po nekajletni odsotnosti, zanj ne bi bilo lahko. Med tem časom se je v poslovnem svetu mnogo spremenilo. Novotarijam pa stari Tim ni bil več kos, zato se je raje umaknil v pokoj in preživljal svoje samotne dneve v zavetju svojega doma. Edvard pa je imel svoj posel in sta bila s Hill z izplačanim njihovim deležem povsem zadovoljna. Kar bo družinski posel odslej naprej prinašal Davidu, je bilo zanju manj vredno od svobode in novega življenja.





XXVIII.


			Nekega dne je v Davidovi pisarni zazvonil telefon. Na drugi strani je bil Klaus. Sporočil je Davidu, da je tovarna, o kateri sta govorila ob zadnjem srečanju, v njihovi lasti. Na čelu tovarne je pustil vodstvo, ki jo je vodilo do takrat. O mladi inženirki pa ni zvedel nič drugega kot to, da so jo pred leti odpustili z odpravnino, ker je postala višek delovne sile, kot še mnogi izmed delavcev. Več pa ni vprašal. Če želi, jo bo skušal najti.

			»Ni se treba truditi, Klaus. Hvala ti! Dobro si opravil,« je bil Davidov odgovor.

			Potem je odložil slušalko in začel razmišljati:

			»Moram sam odkriti in raziskati, kaj je z Lino. Kar sam se bom moral odpraviti v stari kraj in najti, kar me zanima. Kje je sedaj, če ne dela več v tovarni? Ima mogoče otroke? Je poročena? Ali je morda odšla kam drugam? Mogoče živi v bedi in siromaštvu in nima dela?« so bila vprašanja, ki so se mu podila po glavi in ga motila pri delu in cefrala njegovo zbranost.

			David je sklenil, da bo, kakor hitro bo utegnil, odšel v babičin kraj in njeno bajto podrl, ter namesto nje zgradil novo hišo. V bodoče bo večkrat moral zaradi novo kupljene tovarne odpotovati v tiste kraje. Le zakaj bi moral stanovati po hotelih, ko lahko ima tam svojo lastno hišo in v času, ko ga delo zadržuje tam, prebiva v njej.

			Ko je sprejel ta sklep, je postal nekoliko vedrejši. Novi načrti in podvigi so Davidu vedno dali nov polet in ga razvedrili. In to je sedaj bil eden izmed načrtov in njegovih zamisli, ki jih je postavil v prvi plan.

			David je bil bogat že prej, v zadnjem času pa je še bolj obogatel. Vse, kar si je zaželel, si je lahko kupil. Toda Linine ljubezni in nje, kar si je najbolj želel, ni mogel kupiti in ju ni imel. Postoril je vse, kar je zahtevalo njegovo prisotnost in svojim podrejenim dal navodila za delo, za daljši rok, ko ga ne bo doma. Ko pa so v njegovi deželi začeli briti mrzli zimski vetrovi, se je odpravil v deželo svoje matere. Staršem je rekel, da ga kliče delo v podružnicah in zato spet potuje. Toda Davida so klicali spomini, neuresničeno hrepenenje in odrinjena ljubezen iz mladosti.

			Ko je opravil vse, kar je klicalo njegovo prisotnost v njegovi razvejani mreži podružnic po Evropi, se je podal v materino rojstno vas. Tam se je že začela pomlad. Vse je kipelo v novem rastju. S svojo magično močjo obnavljanja in novega rojstva je napolnilo tudi Davidovo srce. Zrak je bil poln dišav mladega zelenja in prvega pomladnega cvetja. Tu je bil zrak tako prijeten, da je lahko zadihal s polnimi pljuči.

			»V najinem kotičku je gotovo že vse v cvetju,« je pomislil na kraj, ki sta ga z Lino imela najrajši. Noge pa so mu, ne da bi pomislil na to, kar same krenile v tisto smer. Neka neznana in neobvladljiva sila ga je vlekla tja, na kraj njegove prve ljubezni in nepopisne sreče. Odpravil se je proti gozdičku, v katerem sta z Lino tolikokrat posedala.





XXIX.


			Po rojstvu sina se je Lina po preteku porodniškega dopusta vrnila na delo v tovarno. Sodelavci so jo prijazno sprejeli in ni ga bilo človeka, ki je Lino poznal in bi ji privoščil, da je življenje do nje tako neprizanesljivo in jo že od rane mladosti tepe na vsakem koraku. Marsikateri človek, ki je Lino poznal, jo je občudoval, kako pokončna je in kako pogumno zna prenašati bremena, ki ji jih nalaga življenje.

			To je bil čas velikih političnih sprememb in premikov na tleh celotne Evrope. Marsikatero podjetje in tovarna se je zaradi spremenjenih trgov znašlo v težavah. Novi časi tudi tovarni, v kateri je delala Lina, niso prizanesli.

			Nekdanji direktor, ki je tovarno varno vodil že vrsto desetletij, se je odpravljal v zasluženi pokoj. Za vodenje tovarne so iskali novega direktorja. On in še nekateri zaposleni, ki so Lino dobro poznali, so jo nagovorili, naj se na razpis prijavi tudi ona. Dolgo je ugovarjala in o tem ni hotela ničesar slišati. Na njo so pritiskali tako bližnji sodelavci kot delavski predstavniki in utemeljevali, da ona najbolj pozna poslovanje tovarne. Videla in spoznala je, kako to delajo drugod po svetu in obvlada jezike. Popustila je njihovemu pritisku in se prijavila na razpis. Pa ni bila sprejeta.

			Novi direktor je postal Tomaž, Linin sodelavec in stari oboževalec. Za seboj je imel močno stranko, ki je hotela na čim več vodilnih položajev spraviti svoje ljudi. Podprli so Tomaža in spretno lobirali ter mu priborili mesto direktorja, pa čeprav ni imel znanja in sposobnosti kot Lina. Imel je stranko, kar ona ni imela. To pa je bilo odločilno, kot v mnogih primerih tudi drugod.

			Pa so se takoj po prevzemu vodstva v tovarni začele pojavljati vse večje težave. Tomaž je slabo poznal poslovanje tovarne, saj se je na prejšnjem delovnem mestu ukvarjal s popolnoma drugim področjem in s poslovanjem ni prihajal v stik. Sedaj pa je bil naenkrat v središču dogajanja in nikakor se ni mogel znajti. Druga njegova negativna stran pa je bila, da ni znal sodelovati z ljudmi. Prihajal je z njimi v konflikte in nepotrebne spore. Zato mu niso pomagali, temveč so ga prepustili usodi, naj se znajde, kakor ve in zna.

			Nekega dne, tik pred iztekom delovnega časa, je poklical Lino v svojo pisarno. Šla je, kaj pa naj bi drugega storila, čeprav nerada in z neprijetnimi občutki. Toda direktor je le direktor in zaposleni ga morajo ubogati. Napeta kot struna je vstopila v njegovo pisarno. Ponudil ji je stol in takoj prešel k stvari, kot je bila njegova navada.

			»Vem, Lina, da si jezna name. Dobil sem mesto direktorja jaz in ne ti, pa čeprav imaš več sposobnosti za vodenje tovarne kot jaz.«

			Lina na to ni pripomnila niti besede, temveč ga je le molče pozorno poslušala. Naredil je kratek premor, kot bi iskal prave besede, ali čakal, če bo Lina rekla kaj na to, nato pa nadaljeval:

			»Toda če boš pametna, bova tovarno vodila oba. Postavim te za svojo namestnico. To, da te imam že od nekdaj rad, pa tako veš. Potem se pa še poročiva. Prosim te, sprejmi me in se poroči z menoj! Tako bova skupaj vodila tovarno. In vem, da nama bo s skupnimi močmi in močno politično podporo uspelo izvleči tovarno iz težav, v katere vse globlje tonemo.«

			Lina je osupnila. Pričakovala je, da ji bo povedal, da zanjo ni več dela v tovarni, ne pa to. Poznala je Tomaža že vrsto let. Vedela je, da ima mnogokrat čudne zamisli. Toda tega, da ji bo predlagal nekaj takega, pa si ni niti v sanjah predstavljala. Sploh ni mogla verjeti, da ji bo predlagal tako kupčijo. Saj sploh ni mogla verjeti, da je Tomaž česa takega zmožen. Pograbil jo je neizmeren bes. Pa se je po nekaj trenutkih le uspela obvladati. Jezo in užaljenost je potlačila in mu odgovorila dokaj mirno, ne da bi pokazala, kaj v resnici misli in čuti.

			Požrla je slino in spregovorila:

			»Tomaž, ti dobro veš, da te nimam rada. Niti te nisem nikoli imela rada. Za mene si bil le sodelavec, pa nič več. Praviš, da me že od nekdaj imaš rad. Tomaž, jaz te k temu z ničemer nisem spodbujala, to dobro veš. Prej nasprotno. Poročila bi se pa le s človekom, ki bi ga imela rada. Hvala sicer za ponudbo, ki si mi jo dal, a sprejeti je, oprosti, ne morem. Večina žensk bi gotovo bila srečna, če bi jih zasnubil in jim dal tako ponudbo, kot si jo meni. Meni pa, oprosti, ne pomeni nič. Jaz imam rada in živim le za svojega otroka. Oprosti, ne morem drugače.«

			Potem je vstala ter brez pozdrava in brez besed zapustila njegovo pisarno.

			Tomaž je obstal kot zadet od strele. Ni mogel razumeti, da ga je tudi tokrat lahko tako zavrnila.

			»Rekla je, da bi moje ponudbe bila vesela vsaka ženska. Ona pa je ni bila. Le zakaj? Kaj je na meni takega, da me ne more imeti rada? Pa kako ponosno je odšla. Tega nikakor ne razumem,« je polglasno mrmral in še dolgo se ni mogel izviti iz šoka, ki ga je pravkar doživel.

			Lina je bila in je ostala neomajna. Živela je svoje lastno življenje. Vanj pa ni dovolila vstopiti nikomur. V njem ni bilo prostora za Tomaža, pa tudi za nobenega drugega moškega ne. Le njen sin je kraljeval v njem.

			Težave v tovarni so se iz meseca v mesec povečevale. Če so se hoteli izogniti stečaju, so morali zmanjšati število zaposlenih na polovico. Najprej so odpustili nekvalificirane delavce. Potem so prišli na vrsto delavci iz režije. Med temi je bila tudi Lina.

			Lina ni bila niti malo presenečena. Že dolgo je vedela, da se bo to prej ali pozneje zgodilo. Zato se je na ta trenutek že dolgo pripravljala. Bila je najmlajša izmed inženirjev, zato je vedela, da ko bodo začeli odpuščati tudi strokovnjake, je ona kot najmlajša prva na vrsti. Ko so jo po koncu delovnega časa poklicali v kadrovski oddelek, je takoj vedela zakaj. Ni se zmotila. Dobila je delovno knjižico in konec. Drugo jutro v tovarni ni bilo več dela zanjo. Čeprav je vedela, da se ji bo to zgodilo in je že dolgo pričakovala ta trenutek, pa jo je vseeno stisnilo pri srcu, ko je zadnjič odhajala skozi tovarniška vrata. Rada je imela svoje delo in tovarno, v kateri je delala, je smatrala za svoj drugi dom.

			Že dolgo pa je sanjala, da bo začela s svojo dejavnostjo. Imela je že marsikaj tudi pripravljeno. Pa je svojo zamisel odlagala, ker je težko zapustiti delo, ki ga imaš rad, in sodelavce, s katerimi se razumeš.





XXX.


			Mesec dni po prenehanju delovnega razmerja v tovarni je začela z delom doma. Takrat so razmere tudi pri nas bile spremenjene in privatna podjetja so nastajala mnogo hitreje kot v prejšnjem režimu. V začetku je morala Lina pošteno zategniti pas, da je z zaslužkom lahko shajala od meseca do meseca. Ni bilo lahko. Pa tudi njen delovni čas ni bil omejen na osem ur kot v tovarni. Pogosto je delala cel dan in še pozno v noč. Zjutraj pa spet tako.

			Drugo leto poslovanja pa sta se ji njena pridnost in iznajdljivost obrestovali. Poleg svoje osnovne dejavnosti se je lotila še pridelave in zalaganja kupcev z zelenjavo. Za to delo je zaposlila sosede, ki so bile srečne, da so dobile delo in to skoraj doma. Podjetje je uspevalo in se razvijalo ter vključevalo vedno več dejavnosti.

			Rasel pa je tudi Linin sin David. Z vsakim dnem je bil bolj podoben očetu. Za njim je bil prvi razred in že je krepko zakorakal v drugega. Spretno je rokoval z računalnikom in ob njem se je tudi že naučil angleški jezik. To je počel na lastno željo, kot bi vedel, da je to jezik njegovega očeta.

			Nekega sončnega dne zgodnje pomladi je Lina počivala v družbi sina na soncu. Prišla je soseda in prisedla. Mali David se je igral s sosedinim sinom, materi pa sta uživali na soncu in se pogovarjali o vaških dogodkih zadnjih dni. Naenkrat je soseda vprašala Lino:

			»Si že slišala, da so podrli Brinovkino bajto in začeli zidati na novo?«

			»Ne, nič ne vem o tem,« je vsa začudena odgovorila Lina.

			»Ja, kot je videti po do sedaj zgrajenem, bo nekaj zelo velikega. Pravi grad. Najbrž so oni, Amerikanci, prodali. Pa ne vem komu.«

			»David je gotovo prodal. Tu nima nikogar, le čemu bi čakal, da se bajta sesede. Zemljišče je pa veliko in lep kraj. Škoda, če je prišlo v tuje roke,« je rekla Lina otožno. Mislila pa je:

			»Znebiti se je hotel spominov. Gotovo ga je pekla vest. Zato pa je prodal. Jaz pa sem mislila kupiti to zemljo, da bi ohranila spomine. Sedaj je prepozno.«

			Glasno pa je rekla le:

			»Potem pa Brinova gmajna več ne bo taka, kot je bila.«

			»To pa prav gotovo,« je pritrdila soseda.

			Ker je bila šele zgodnja pomlad, so noči in večeri bili še vedno precej hladni. Dan se je začel nagibati na večer. Potegnila je hladna sapa in Lino ter sosedo pregnala z mesta, kjer sta se pogovarjali. Poklicali sta otroka in se umaknili na toplo, vsaka v svoj dom.

			Lina je sebi in sinu pripravljala večerjo. Z mislimi pa je bila daleč. David se ji je ponovno prikradel v misli. Trudila se je, da bi nehala misliti na njega, pa ji ni uspelo. Šele, ko bi se skoraj porezala in je šele zadnji trenutek uspela umakniti prst, je napela vse sile, da se je zbrala in se popolnoma posvetila delu, ki ga je imela v rokah. Po večerji je komaj čakala, da otroka spravi spat in se lahko popolnoma posveti spominom. Tako je tudi storila. Ko je Davida spravila v posteljo, je obsedela na kavču v dnevni sobi in razmišljala.

			»Kakšen neki je sedaj David. Gotovo ima že kup otrok. Najbrž je srečen, bolj kot jaz. Vse imam, le ljubezni ne morem najti. Moje srce se nikakor ne more odpreti in nikogar sprejeti. Le zakaj sem tako nesrečna? Pa tudi neumna sem, ko mislim še vedno nanj, pa dobro vem, da ni prost. Le zakaj mi je to danes morala povedati soseda. Že dokaj mirna sem bila. Sedaj pa mi je ves čas v mislih le David. Le zakaj ne morem imeti miru pred njim?« se je vprašala. Odgovora na vprašanje pa ni našla in miru tudi ne. Vse rane so se ponovno odprle in začele boleti.

			Odšla je k počitku, zaspati pa še dolgo ni mogla. Ko pa ji je pozno ponoči končno uspelo zaspati, so jo obletavale sanje in v njih David, tako da je zjutraj vstala bolj utrujena, kot je bila zvečer, ko se je odpravila spat.





XXXI.


			David je prišel v materino domovino, na babičino domačijo, jo pogledal in se nato nastanil v hotelu v bližnjem mestu. Ni vzbujal nobene pozornosti, saj je bil to turističen kraj in so bili tujcev vajeni. Tako je lahko neovirano nadzoroval tovarno in obenem gradnjo na parceli Brinove babice. Načrtoval je, da bo tu, kjer se je rodila njegova mati, njegov dom. Odkar je spoznal ta kraj, ga je nekaj nenehno vleklo sem. Zakaj si pa ne bi izpolnil želje? Vsa njegova podjetja, razmetana skoraj po vsej zemeljski obli, so dobro poslovala. Videlo se je, da jih vodijo sposobni ljudje. S podjetji ni imel posebnih skrbi in lahko si je nekoliko oddahnil. Tu je bil pravi kraj za to. Bil je miren kraj in na takem mestu, da je lahko hitro odpotoval, kamor so ga klicale dolžnosti.

			Tudi gradnja hiše je dobro napredovala. Bila je skoraj gotova. Le še nekaj podrobnosti in oprema, pa bo pripravljena za vselitev.

			David je bil zadovoljen in ob tem je celo pozabil na svoje neprestano hrepenenje po Lini, ki ni niti malo kazalo, da bi se uresničilo. Izkoristil je lep sončen dan, poln pomladnih vonjav. Ni mogel ostati v hotelski sobi. Vabilo ga je ven, v naravo. Odpravil se je na sprehod. Noge so ga kar same zanesle v kraj mladostnih spominov.

			Deblo, podrto čez potok, ki je sedaj zaradi obilnih padavin napolnil strugo, je še bilo tam. Gozd je bil že ozelenel in jasa, na kateri sta z Lino tolikokrat sedela, je bila pokrita z zvončki in vsa bela. David pa vse te lepote okrog sebe ni videl. V njegovih mislih je bila neka druga podoba, spomin izpred mnogih let. Spomnil se je vsake podrobnosti, ko je pred dobrimi desetimi leti tukaj sedel z Lino. Mislil je na vsa prizadevanja, da bi jo našel in ponovno osvojil njeno srce. Pa je ni našel. Ni je bilo nikjer, kjer jo je iskal. Zgubil jo je, kot bi bila drobna kaplja, ki se zgubi v rosni travi.

			»Oh, Lina! Le kje se skrivaš? Kdaj te bom našel, če te sploh bom?« je zašepetal in globoko vzdihnil.

			Prsni koš mu je postajal pretesen od silnega navala čustev. Ni mogel več ostati na istem mestu. Moral se je gibati, premikati, saj se mu je zdelo, da mu bo prsi zdaj, zdaj razneslo.

			Obrnil se je v smer, od koder je prišel, in zavil nazaj proti kraju, kjer je, ko je prišel, pred trgovino pustil avtomobil. Neka močna, neznana sila ga je vlekla v ta kraj. Dolgo že ni bil tukaj, vsaj ustavil se ni, ampak je kar peljal skozi vas, ne da bi se oziral desno ali levo. Celo pomislil ni, da je to vas, v kateri je bila doma Lina. Sedaj pa se je napotil skozi vas. Oziral se je okrog in opazoval. Vse je bilo drugačno kot takrat, ko je hodil k babici na obiske. Vas je bila večinoma prenovljena, toda zdela se mu je tuja in polikana, manj prijazna kot tista, ki jo je nosil v spominu. Niti urejeni vrtički ob hišah in korita, polna lončnic na okenskih policah, ki so že začele bujno rasti in so že nakazovale, da se bodo kmalu spustile navzdol, v bujnih slapovih cvetja, tega vtisa niso mogle spremeniti. Nekoč makadamska cesta skozi vas je bila sedaj asfaltna. Trdo so odmevali koraki, ko je stopal po njej. Čeprav je tista prejšnja bila ob jesenskem deževju vsa razmočena in blatna, ob sončni pripeki poletnih dni pa prašna, je bila mehka in v njegovem spominu bolj prijazna.

			Prišel je do trgovine nekoliko nejevoljen nad spremembami, ki so ga razočarale, saj je bil prepričan, da se je vse spremenilo na slabše. Nikjer ni bilo več tiste idile, ki jo je nosil v spominu. Vstopil je v trgovino. Bila je majhna, toda za tako majhen kraj presenetljivo dobro založena. Kupil je nekaj stvari, za katere je menil, da jih potrebuje in se nato napotil ven, proti svojemu avtomobilu. Razočaran nad spremembami in od nemoči, da bi našel Lino, je sklenil, da se v ta kraj nikoli več ne vrne.

			Komaj pa je naredil nekaj korakov vstran od trgovine, je zaslišal vrišč otročajev. Nehote je pogledal v smer, od koder je prihajal. V tistem trenutku pa je mimo njega hušknila okrogla senca, zadela njegovo vrečko, v kateri je nesel nakupljeno blago, in mu jo zbila iz rok. Vse, kar je kupil, se je raztreslo okrog njega po tleh. Sredi raztresenih stvari je pristala žoga.

			Davida je pograbila jeza, ko je videl stvari, ki jih je maloprej kupil, raztresene vseokrog sebe. Stal je in se oziral okrog, da bi zagledal paglavca, ki je vanj zagnal žogo, in bi mu navil uro, če mu ne pobegne. Pa je takoj opustil namero, da fanta kaznuje, ko je zagledal fantka, ki je prihajal proti njemu. Zdel se mu je nekako znan. Deček, ki se mu je bližal, je bil rjavolas, zelenih oči in prijetnega glasu, ko ga je ogovoril:

			»Oprostite, gospod. Nisem hotel storiti tega. Samo novo žogo sem hotel preizkusiti,« je rekel deček in začel pobirati raztresene stvari in jih zlagati nazaj v vrečko.

			David se je v tistem trenutku spomnil dogodka iz svojega otroštva in jeza ga je tako hitro, kot ga je pograbila, tudi minila. Ko je bil istih let, ali le malo starejši, se mu je zgodilo nekaj podobnega. Ob spominu na davni dogodek in ob misli na njegovo ponovitev sedaj mu je okrog ust zaigral nasmeh. Dečka je hotel pomiriti in ga vprašati, kako mu je ime in kdo mu je kupil žogo. Pa ni utegnil izustiti niti besede, ker je zaslišal dobro znani glas, ki je zaklical:

			»Pridi, David! Kje se spet obiraš?«

			»Takoj bom, mama! Samo gospodu poberem stvari, ki so se raztresle.«

			Takoj nato pa se je zaslišal isti, a mnogo strožji glas:

			»Si to ti naredil, David?«

			David je pogledal v smeri glasu in se znašel iz oči v oči z Lino. Tudi Lina ga je spoznala. Za trenutek sta oba obstala brez besed in strmela drug v drugega.

			Davidu je srce začelo biti hitreje. Drhtel je. Močno čustvo mu je preplavilo telo. Ta iznajdljivi in premeteni podjetnik, ki se je v vsaki situaciji znašel, je sedaj, ko je pred seboj zagledal žensko svojih sanj, ostal nem in nemočen. Vse, kar je zmogel, je bilo, da je hrepeneče dahnil njeno ime.

			Lina pa se je v situaciji bolje znašla. Čeprav je tudi njo zajelo dolgo zatajevano čustvo, je uspela dobro skriti ves vihar, ki je divjal v njeni notranjosti. Obvladala je svoj glas in kot bi pozdravila le starega znanca, spregovorila:

			»O, ti si, David! Oprosti mojemu sinu, prosim. Samo za trenutek sem ga pustila izpred oči. Pa je že naredil neumnost.«

			Potem je brez besed trdo prijela sina za roko in ga odpeljala proti svojemu avtomobilu, ki je bil parkiran le nekaj korakov vstran. Pa ga David prej sploh ni opazil.

			David je obstal kot okamenel. Gledal je v smer, kamor sta se odpeljala, še potem, ko je njun avto že izginil za ovinkom. Šele čez čas se je zbral in odšel do svojega avtomobila in se še sam odpeljal. Vso pot do hotela pa so mu v mislih odzvanjale Linine besede.

			»Moj sin. Moj sin … Je rekla. Ona torej ima sina, družino, moža. Ves moj trud, da bi jo ponovno osvojil, je bil zaman. Našel sem jo, moja pa ne bo. Družino ima, sina … Izgubil sem jo.«

			»Kaj pa misliš, da bi morala do smrti čakati nate in žalovati za teboj? Ti si zapustil njo in to, ko bi te najbolj potrebovala. Ostala je brez babice, popolnoma sama. Pa še ti si jo zapustil in se poročil z drugo,« se je oglasil v Davidu notranji glas in ga postavil na realna tla.

			»Sam sem kriv. Vse je brez pomena. V domu, ki sem ga zgradil, v upanju, da bo nekoč tudi njen dom, bom sameval. Ali pa ga bom prodal in odidem tja, od koder sem prišel. Čemu bi se iz dneva v dan srečeval z njo in pri tem trpel? Prodal bom hišo in odšel nazaj, čez lužo,« je končno sklenil in s tem sklepom prišel do hotela, v katerem je stanoval.

			Ta dan je po Davidovem prepričanju mineval zelo počasi. Misli so se mu neprestano vračale k Lini in njenemu sinu. Ni se mogel pomiriti z dejstvom, da ima Lina sina. Spraševal se je, kakšen je njen mož in ali ga ima tako rada, kot je nekoč imela rada njega. Ležal je oblečen vznak na postelji ter razpredal svoje misli in pletel domišljijske podobe in zgodbe o Lini in njeni družini. Šele ko je sobo napolnil mrak, je pogledal na uro. Bil je čas večerje. Uredil se je in se napotil v hotelsko jedilnico, čeprav ni čutil potrebe po hrani. Hotel pa je prekiniti miselni tok, ki se je neprestano sukal okrog Line in njenih.





XXXII.


			David bi skoraj pozabil, da je po večerji dogovorjen za sestanek s tukajšnjim podjetnikom, da se bosta pogovorila o dejavnosti, ki sta jo načrtovala.

			Pri večerji je na silo izrinil misli, ki so ga vznemirjale, in se za silo zbral. Uredil je svoje misli toliko, da se bo lahko pogovarjal s sogovornikom o delu.

			Po večerji se je presedel v nišo in čakal. Ni bilo potrebno čakati dolgo. Partner, ki ga je čakal, je bil točen, kot vsi njegovi sodelavci. To je bil tudi eden izmed pogojev, da je z njimi sodeloval. Kajti netočnost in nezanesljivost, to so bile stvari, ki jih David ni maral.

			Po končanem poslovnem delu pogovora sta se zapletla v privatni pogovor. David se je zelo zanimal za te kraje. Jožef, ves srečen, da se njegov nadrejeni tako zanima za ljudi in kraje tod okrog, je ves žarel in se je razgovoril bolj kot ponavadi. Naštel je Davidu nekaj tukajšnjih podjetij in podjetnikov, na katere bi bilo dobro razširiti poslovanje, ali jih mogoče celo vključiti v svoj krog. Med drugimi je na prvem mestu omenil Lino in njeno podjetje, Inženiring.

			»Kaj to podjetje vodi ženska in ne moški?« je sogovornika vprašal David. Navidez se je začudil, ko je sogovornik omenil Linino ime in podjetje. Tako je skušal zakriti svoje razburjenje in to, da jo pozna.

			»Sama je. Ni poročena. Je pa uspešna in tukaj je zelo cenjena,« je dodal Jožef, ki ni slutil, da jo David dobro pozna.

			»Pa ima tukaj koga domačih, družino, sorodnike?« je David previdno tipal naprej.

			»Nikogar nima. Starša sta ji umrla v prometni nesreči že v njenih mladih letih. Potem je živela z babico, ki pa je tudi že umrla. Ima pa sina, z nekim tujcem, ki ga ne poznam, ne jaz, pa tudi drugi ne. Menda je nekje v Ameriki. Zapustil jo je, ko je bila noseča. Norec. Tukaj bi lahko izbrala, koga bi hotela. Samo, ko bi hotela. Ona pa nobenega niti ne pogleda. On, norec, pa jo je pustil. Ja, takrat je bila še revna in je delala v tovarni. Danes pa, ohoho. Ta jih ima pod palcem. Ima cel kup trgovin, pekarn, vrtnarij in inženiring s samimi visoko izobraženimi in specializiranimi kadri. Če bi takrat to imela, je gotovo ne bi pustil,« je ves v ognju pripovedoval Jožef.

			Davida pa je vsaka njegova beseda zaskelela kot udarec z bičem. Še marsikaj bi rad slišal o Lini. Pa ni upal preveč spraševati. Bal se je, da se izda, da je prav on tisti norec, ki je pustil na cedilu takšno žensko. Zato je vstal takoj, ko sta določila datum in čas naslednjega sestanka. Nato sta se poslovila in David je zamišljen odšel v svojo sobo.

			David je postajal vse boljše volje. Prepričanje, da je bil ves trud, da bi si pridobil in našel Lino, zaman, je čedalje bolj plahnelo. David je vedno razmišljal logično. Tako je tudi sedaj začel razpredati svoje misli.

			»Lina ni poročena. Torej me ima še vedno rada, pa čeprav tega ne pokaže. Če me ne bi več ljubila, bi že našla drugega. Gotovo se jih je mnogo potegovalo za njeno roko in njeno naklonjenost. Pa ni izbrala nikogar, ker ga ne more izbrati. Njeno srce je še vedno moje. Pa njen sin je moj sin. To sem prepričan. Kakšen fant je ta najin sin. Pa moje ime mu je dala. David je, kot jaz. Kako, da nisem takoj, ko sem ugotovil, da je njen sin, pomislil na to, da je tudi moj? Kateri mož bi pa dovolil, da bi žena dala sinu ime nekdanjega fanta? Le kako, da se tega nisem takoj spomnil? Kdo ve, če sin ve za mene? Mogoče mu ni povedala, kdo je njegov oče? Mogoče mu je rekla, da sem mrtev? Kdo bi vedel? Glavno pa je to, da sem jo našel, zvedel, da imava sina in da ni poročena. To mi daje kljub vsemu še nekaj upanja. Samo odnehati ne smem,« je razpredal David svoje misli še dolgo v noč in delal načrte, kako ponovno osvojiti Lino in svojega sina, ki ne ve, da je oče tako blizu njega.

			David dolgo ni mogel zaspati. Preveč je doživel in zvedel ta dan. Ko pa ga je le premagal spanec, mu v sanjah nista dala miru Lina in sin. Spal je le malo časa. Zbujal se je kar naprej in naprej ter tuhtal o Lini in Davidu. To, da se do sedaj ni poročila, mu je vlivalo vsaj iskrico upanja. Čeprav je vedel, da si ponovno pridobiti Linino ljubezen ne bo niti malo lahko. Dobro jo je poznal in vedel je, kako trdno zna vztrajati pri svojem. Moral bo biti zelo pretkan in vztrajen, če jo hoče ponovno osvojiti. Borba za njeno ljubezen bo dolga in težka. V to je bil prepričan, a tudi v to, da se bo podal v ta boj.

			»Če se do sedaj ni poročila, potem me ima še vedno rada in misli na mene. Potrudil se bom za njo. Moram jo dobiti nazaj! Vem pa, da ne bo lahko. Dobro jo poznam. Za kazen me bo odbijala, ker sem jo zapustil in to takrat, ko me je najbolj potrebovala. Saj je ostala sama na svetu in še z mojim otrokom pod srcem. Oh, bog, zakaj mi tega, da je noseča, ni povedala. Če bi vedel, da nosi mojega otroka, ne bi bilo sile, ki bi me odtrgala od nje.«

			»Ali res?« se je nekam posmehljivo oglasil v Davidovih prsih njegov drugi jaz.

			David je ponovno v svojem spominu osvežil vsak trenutek, ki ga je preživel z Lino, vsako besedo, ki mu je še ostala v spominu, od vseh, ki sta jih izmenjala. Hotel je ugotoviti, ali je njen sin njegov otrok. Ko je tako naredil obračun njune ljubezni, je prišel do zaključka:

			»Tako je. Vse se ujema, starost, zunanjost, naključje dogodkov, prav vse. Sedaj sem popolnoma prepričan, da je Linin sin tudi moj sin. Sedaj je pred menoj le še to, da se potrudim in si pridobim pravico do njiju. Lina je ponosna in ne bo mi zlahka odpustila, da sem bil tako grd do nje. Toda želim in moram jo prepričati, da mislim resno. Uporabiti bom moral dokaj zvijač in ravnati skrajno previdno, drugače me odbije že takoj na začetku. Dokazati ji moram, da tudi ona še vedno nosi mene v srcu, pa čeprav si tega noče priznati in duši ljubezen. Če ne bi bilo tako, potem sin ne bi nosil mojega imena. Pa ko sva si stala iz oči v oči, je za trenutek onemela. Za trenutek je izgledala zbegana in popolnoma nemočna. In …«

			Kdo ve, kako dolgo bi David še analiziral situacijo in delal bojne načrte, kako ponovno osvojiti Lino, če vse to ne bi prekinil spanec. Pa tudi v snu ni imel David miru. V sanjah se je življenje odvijalo kot igra v gledališču. Le da so bili glavni junaki on, Lina in mali David.





XXXIII.


			Dnevi so tekli in minevali, da jim je posameznik komaj sledil. Minil je cel mesec, ko sta se David in Lina spet srečala iz oči v oči. Srečala sta se kot dva tujca, ki se dogovarjata za sodelovanje na poslovnem področju. Nič osebnega, vsaj za Lino. Davidovi načrti pa so bili drugačni. Vse, kar je storil in vsako srečanje z njo, si je zamislil le zato, da bi dosegel svoj cilj.

			Nekega dne so tako Lino povabili na sestanek. V vabilu je bilo navedeno le to, da si neko ameriško podjetje želi sodelovati z njenim.

			Lina se je takoj lotila iskanja informacij o tem podjetju preko računalniške mreže. Našla je podatek, da podjetje dobro posluje in ima svoje podružnice po vsem svetu. V naši deželi pa ga vodi Jožef Hribar. Tega poslovneža ni poznala osebno, je pa že slišala za njega. V poslovnih krogih je o njem krožilo mnenje, da je zelo sposoben in tukajšnjo podružnico vodi zelo dobro. Zato ni imela nobenih pomislekov, ki bi jo odvrnili od sodelovanja z njim. Sklenila je, da bo vabilo sprejela in se sestanka udeležila. Hribar je torej naše gore list. Mogoče je res tako dober, imel pa je tudi veliko srečo, da ga je tako veliko podjetje sprejelo za svojega sodelavca. Pa tudi sama se je počutila počaščeno, da so jo povabili k sodelovanju. Če bo pogovor uspešen, se bo tudi za njeno podjetje trg razširil in svoje izdelke in pridelke bodo lažje prodajali.

			Lina se je zelo skrbno pripravila na sestanek. Samozavestno in do minute natančno ob določeni uri je vstopila v preddverje hotela Detelj, kjer je bil sklican sestanek. Ko je vstopila, se ji je približal možakar srednjih let in jo prijazno sprejel z besedami:

			»Pozdravljeni, gospa! Izvolite za menoj v manjšo sobo. Je bolj domača in se bomo tam lažje pogovarjali.«

			Lina se je napotila za njim v manjši prostor, ki je bil namenjen prav sestankom. Okrog ovalne mize so že sedeli trije možakarji zrelih let. Vsak je že imel pred seboj sveženj papirjev. Začeli so se pogovarjati in po uri in pol so podpisali pogodbo o sodelovanju. Nato so spili kozarček na čast uspešnemu dogovoru in na uspešno sodelovanje. Potem pa so se začeli razhajati. Niso zapravljali časa. Tudi Lina je pobrala svoje papirje in jih spravila v kovček. Ko pa je hotela oditi, jo je zadržal Hribar in jo prosil, naj še malo počaka. Pravkar je prispel generalni direktor celotne mreže podjetij in bi jo želel spoznati. Lini se je zdelo to malo čudno. Toda ker je Hribar omenil, da je Američan, je pomislila:

			»Tujec je. Američan. Ti pa imajo svoje navade.«

			Kljub temu da je za ta dan načrtovala še mnogo opravkov, je ostala. Ni ga hotela že prvi dan sodelovanja užaliti.

			S Hribarjem sta poiskala prijeten kotiček v hotelski restavraciji. Lina je naročila kavo. Počasi jo je srkala in čakala, zatopljena v misli, ko je vstopil. Roka s skodelico ji je obstala na pol poti do ust in zatrepetala.

			»Moj bog! Saj to je David. Kaj le počne tukaj?« se je spraševala v mislih. Čeprav se je trudila, da bi izgledala mirna, se ji to ni popolnoma posrečilo. Da je zelo vznemirjena, jo je izdala rdečica, ki ji je obarvala lica. Tok njenih mislih je prekinil Hribar, ko ji je začel predstavljati Davida.

			»To je gospod generalni, gospa,« je začel, pa ga je David takoj prekinil:

			»Ni potrebno, da naju predstavljaš. Z gospo se že dolgo poznava.«

			»Potem pa vaju lahko pustim sama. Kliče me delo,« je rekel, se poslovil in odšel ter ju pustil sama.

			Ko sta David in Lina ostala sama, sta nekaj trenutkov molče strmela drug v drugega, kot bi hotela s pogledi odkriti, kaj kateri namerava. Prvi je molk prekinil David.

			»Oprosti mi, Lina. Prosim, oprosti mi vse, kar sem ti storil. Za vse me je življenje hudo in tisočkrat kaznovalo. Tako sem se trudil in te skušal najti. Skoraj bi že obupal. Pa je bilo vse moje prizadevanje, da bi te našel, zaman. Kot da bi se vdrla v tla.«

			»In zato si se skril za poslovni dogovor?« je planilo iz Line.

			»Ne, ne. Ni res, Lina. Motiš se. Poslovno sodelovanje so načrtovali moji podrejeni. Jaz nisem vedel, da je podjetje Sončnica tvoje. Šele računalniki so mi to povedali. Res pa je, da sem jim prepovedal, da bi omenili moje ime. Če bi vedela, da sem zraven tudi jaz, potem ne bi prišla na sestanek. Zato sem prišel na koncu, ko ste dogovor že sklenili. Prišel sem, da se pogovoriva o naju. Tako sama, o naju in najinem sinu.«

			Ko je to govoril, mu je glas zatrepetal. Oči pa so se mu zasvetile v čudnem vodenem lesku, kot nekomu, ki komaj zadržuje solze.

			V Lini pa je divjal bes. Najraje bi ta trenutek Davida zdrobila v sončni prah. Pred njo so se v tem trenutku zvrstile vse tiste noči, ki jih je jokajoč prebedela. On pa se je ta čas mirno grel in spal pri drugi, v toplem družinskem gnezdu. Najraje bi vso to jezo zlila v plazu besed na njega. Pa se je le nekoliko obvladala in samo dejala:

			»Praviš, da si me iskal in me nisi mogel najti. Kje si me pa iskal? Si me iskal morda na Luni, ali na kakem drugem planetu? Tam me gotovo ni bilo mogoče najti, ker tam nisem bila. Če bi me res želel najti, bi me našel, saj sem ves čas doma. Kje pa sem doma, to pa dobro veš.«

			»Nisem dobival odgovorov na pisma, ki sem jih pisal. Pa sem mislil, da si odšla kam drugam.«

			»Nimam navade odgovarjati na pisma in pisati ljubezenskih pisem poročenim možem.«

			»Da, prav imaš, tudi to sem bil. Kljub vsemu temu pa sem tudi oče najinemu sinu. Si mu sploh povedala, kdo je njegov oče? Sploh ve za mene?«

			»Da, ve. Ve, da je njegov oče nek tujec iz daljne Amerike. Nekdo, ki naju je zavrgel. Nisva bila dovolj bogata, da bi sodila k njemu. Sedaj pa adijo! Nimam časa, da bi se prepirala in razpravljala s teboj. Delo me čaka,« je rekla, se zasukala vstran od njega in odšla, še preden jo je utegnil ustaviti.

			Lina je morala oditi. Če ne bi odšla tisti trenutek, bi jo čustva izdala. Tega pa ni hotela. Vsaj sedaj še ne. Ko je hitela proti svojemu avtomobilu, pa je razmišljala:

			»Osel gre samo enkrat na led, pravi stari slovenski pregovor. Dovolj bolečin je bilo že enkrat zaradi njega. Ni potrebno, da bi ponovno morala pestovati svojo ranjeno dušo. Pa tudi časa nimam za to. Posvetiti se moram delu. Zaslužiti moram za svoje in sinovo preživetje in vseh tistih, ki delajo v mojih podjetjih. Posli me zahtevajo celo, pa tudi sin. Zato nimam časa, da bi se posvečala še komu drugemu,« je razmišljala in skušala nezavedno preslepiti svoje srce. Z roko pa je šla preko čela, kot bi hotela izbrisati te težke in moreče misli.





XXXIV.


			Minili so tedni in meseci, ne da bi se David in Lina srečala. On se je med tem časom posvečal svojim podjetjem in potoval od enega do drugega, ona svojim. Mislila sta drug na drugega, hrepenela sta en po drugem, pa sta to nosila vsak za sebe in spretno skrivala, da nihče ni zvedel za njune misli in hrepenenje.

			Lina je že pozabila na jezo, ki jo je sprožilo srečanje z Davidom. Ni več iskal stikov z njo in ni se ji vsiljeval. Bila je prepričana, da je odnehal in jo bo odslej pustil pri miru. Ni pa mogla pozabiti na njuno zadnje srečanje. V mislih je neštetokrat obnavljala vsako besedo, ki sta jo izrekla. Še vedno je v spominu slišala ton njegovega glasu in videla njegov pogled. Noč in dan je v mislih nosila njegovo podobo. Ko je pogledala sina, je v sinu spet zagledala njega. Obroč okrog srca je začel popuščati, led, ki ji je vklepal srce, se je začel tajati.

			Iskra ljubezni, ki jo je skrivala globoko pod pepelom časa in razočaranj, je začela čedalje svetleje tleti.

			Leto se je iztekalo. Bližali so se novoletni prazniki. Podjetja in poslovneži so delali obračun poslovanja v letu, ki se je iztekalo. Mnoga velika in mala podjetja so ob koncu leta pripravila za svoje sodelavce poslovna kosila, v zahvalo za sodelovanje in celoletni trud.

			Tudi Lina je bila povabljena na eno takih poslovnih kosil. Najraje ne bi šla. Nič je ni vleklo, da bi se odzvala temu povabilu. Pa tudi spregledati ga in ne iti ni mogla. Nekje globoko v podzavesti se ji je pojavljala misel, da bo tam mogoče tudi David. Čeprav se je bala srečanja z njim, kajti ni bila več tako trdna, da ga bo uspela spet odbiti, si je pa malo vendarle želela, da bi bil tam.

			Za to kosilo se je oblekla še posebno skrbno. Njeni bogati, rahlo valoviti lasje so ji spuščeni padali kot slap po hrbtu. Izgledala je kot dvajsetletna mladenka in ne zrela ženska in mati. Z mešanimi občutki in v vojni sama s seboj je prišla v dvorano, kjer so imeli srečanje. Zagledala je Davida, ki je že sedel za mizo in se s svojim sosedom pri mizi pogovarjal. Rada bi se mu izognila ali sedla nekam, da ne bi mogel do nje. Pa ni mogla. Posadili so jo zraven njega.

			Ves čas je čutila na sebi njegov pogled. Pa tudi roke so se jima nekajkrat nehote dotaknile, da jo je spreletelo po vsem telesu. Pogovoru z njim se tudi ni mogla izogniti. Bilo bi čudno, ko sta sedela drug ob drugem, pa ne bi spregovorila besedice. Zaradi ostalih prisotnih se je morala premagati in se z njim prijazno pogovarjati.

			Dan je v družbi, ki se je razživela in sprostila, hitro mineval. Srečanje se je zavleklo do večera. Lina je že postajala nekoliko vznemirjena. Bil je predbožični večer. Sinu je obljubila, da mu bo pomagala okrasiti božično drevo. Sedaj se pa to srečanje kar vleče, mali David pa jo doma gotovo že zelo nestrpno čaka.

			Končno je vstal prvi in se poslovil. Za njim so začeli odhajati še ostali. Tudi Lina je vstala in se napotila k obešalniku, po plašč. David je pohitel za njo in ji ga pomagal obleči. Ko ji je pomagal oblačiti plašč, ji je po tihem zašepetal:

			»Lina, rad bi govoril s teboj. Na samem. Prosim te, ne odreci mi tega.«

			Glas mu je nekam čudno in mehko zvenel.

			Lina ni rekla na to nič. Le molče je prikimala.

			Ko je odhajala, jo je spremljal do avtomobila. Ko je sedla v avtomobil, je David brez besed prisedel. Lina je molčala. Bila je bitko s svojim razumom in čustvi. Srce ji je narekovalo eno, razum pa drugo. Del njene notranjosti je nemo vpil:

			»Odpusti mu že enkrat! Ne vidiš, kako trpi in kako se trudi, da bi mu odpustila? Kdo pa si, da si lastiš pravico nekomu soditi in ga kaznovati. Nisi bog. Pa še on odpušča grešnikom. Pomisli, kaj vse je počel, da bi te našel in dobil tvoje odpuščanje! Si ti vedno ravnala prav?«

			Drugi del njenega jaza pa jo je svaril:

			»Ne bodi spet neumna in mu ne nasedaj! Saj ne potrebuješ nikogar. Dokazala si, da zmoreš breme življenja nositi enakovredno vsem moškim, sama. Čemu bi si sedaj še njega nalagala na hrbet. Čisto nič ga ne potrebuješ!«

			»Kaj pa sin? Misliš na njega? Otrok potrebuje oba starša, še zlasti v času dozorevanja,« se je spet oglasil njen prvi jaz.

			Najbrž bi še dolgo tako tratila in uničevala svojo lastno energijo v boju med obema deloma svoje razcepljene duše, če je ne bi zmotil David, ko je končno le spregovoril in zmotil tišino, ki je vladala med njima:

			»Molčiš? Reci vendar nekaj! Tako dolgo sem pogrešal tvoj glas. Povej karkoli, samo tiho ne bodi! Tako dolgo že pogrešam tvojo bližino in tebe. Samo z molkom me ne kaznuj. Prosim te, Lina.«

			Ton njegovega glasu je izražal toliko bolečine, skesanosti in ljubezni, da je Lino zabolelo pri srcu. Zasmilil se ji je. Če bi se prepiral z njo, jo zmerjal s trmoglavko in poudarjal svojo pravico do otroka, o ja, takrat bi bilo vse drugače. Potem bi mu že dala vetra. Toda proti takemu, mehkemu, popolnoma drugačnemu Davidu od nekdanjega, je naenkrat postala brez moči. In pepel zamere, ki je prekrival iskro ljubezni, je v trenutku odnesel veter Davidove prošnje in iskro razpihal, da je zaplapolala v pravi plamen ljubezni, ki jo je zajela vso. Ni mu mogla odbiti prošnje. Niti ni mogla še naprej molčati. Razum se je moral umakniti. Zmagalo je srce. Da bi prikrila, kako se mehča, ga je vprašala:

			»Povej, kam naj te peljem?«

			»Rad bi videl sina. Božič je pred vrati in vsak človek želi biti ta večer s svojimi najbližjimi. Meni pa ni nihče bližji od vaju z Davidom. Prosim, Lina. Izpolni mi to željo in dovoli, da sem nocoj z vama. Bodi danes Božiček in mi izpolni željo!«

			Ko je Lina to prošnjo slišala, se je od srca nasmejala. Nekaj v njenem srcu se je premaknilo. Pogledala je Davida s pogledom, polnim ljubezni, kot nekoč v davnih časih, in mu rekla:

			»No ja, marsikatero vlogo sem, odkar sem na tem svetu, že morala odigrati. Božiček pa še nikoli nisem bila. Zakaj pa ne bi poskusila še to? Vsaka izkušnja, ki si jo v življenju pridobimo, enkrat prav pride. Bom pa danes Božiček. Očetu bom prinesla sina, sinu pa očeta. Kaj pa jaz? Kdo pa mene vpraša, kaj si jaz želim? In kdo bo meni izpolnil željo in mi prinesel darilo?«

			S temi besedami pa je razkrila svoje hrepenenje. Povedala je, da tudi ona, ki ima dovolj denarja, hrepeni po darilu. Želi si nekaj, kar se za denar kupiti ne da. Enako kot David. Lastnik vrste podjetij je. Milijonar, pa kljub temu revež, ki si želi, da ta večer ne bi bil sam, ampak ob sinu in ženski, ki jo ljubi. To sta drug drugemu odkrila v pogovoru, proti svoji volji, in nehote priznala, da noben nima vsega. Imata denar, ne pa sreče. Ja, sreče ni mogoče kupiti z denarjem. Sreča se plača s srcem.

			David je razbral iz Lininega glasu, da se mehča. Zato si je v mislih govoril:

			»Pohiti, David! Govori! Nikar ji ne daj časa, da bi si premislila! Zini že vendar nekaj!«

			»Jaz, Lina, jaz bom pa tvoj Božiček. Pa tudi darilo imam za tebe. Večje in lepše je, kot bi ti ga lahko dal kdo drug. Svoje hrepeneče srce ti podarim. Vzemi ga, ali ga poteptaj! Ti izbiraš. Samo dovoli mi, prosim, da bom ta večer z vama.«





XXXV.


			Prav takrat sta zavila na dvorišče Lininega doma. Ustavila je avtomobil in izstopila sta. Skupaj sta odšla molče proti vratom, kot bi se bala, da bodo besede razblinile sanje, ki so se začele uresničevati. Lina je odklenila vrata in vstopila sta v stanovanje. Na hodniku in v dnevni sobi je gorela luč. Napotila sta se proti svetlobi. Mali David se je trudil, da bi na vrh božičnega drevesa pritrdil konico. Pa je bil še premajhen. Vrha drevesa ni dosegel. Ne da bi pogledal, kdo je vstopil, je še vedno vzpenjajoč se zaprosil:

			»Mama, prosim, pomagaj mi. Premajhen sem in ne morem dati konice na vrh smreke.«

			»Ti bom jaz pomagal, David,« je pohitel oče, še preden ga je sin opazil. Vzel mu je konico iz rok in jo dal na pravo mesto.

			Deček je začudeno pogledal možakarja, ki mu je ponudil pomoč.

			»Nekje sem že videl tega človeka. Samo kje? Oh, ja, že vem …« je razmišljal, pa ni prišel z mislijo do konca. Mati je prekinila njegove misli in mu rekla:

			»David, očeta sem ti pripeljala. To je tvoj oče.«

			Oče pa se je z razširjenimi rokami bližal sinu.

			Mali David je izpustil iz rok okrasek, ki ga je hotel obesiti na božično drevo, in kot ptica v domače gnezdo poletel v očetovo naročje in medtem govoril:

			»Mama, to je najlepše darilo, ki sem ga kdaj dobil. In ta božič bo najlepši, kar jih pomnim. Sedaj je tudi pri naju lepo in nisva več sama.«

			Oče ga je stisnil tesno k sebi in z eno roko zraven potegnil še Lino. Tako združeni v trojni objem so uživali svoj trenutek sreče.

			Očetu in materi pa so ob sinovih besedah stopile solze v oči.

			Lino je stisnilo pri srcu. Šele sedaj je odkrila, kako je njen sin pogrešal očeta. Ni obžalovala, da je tokrat popustila in uslišala Davidovo željo ter ga pripeljala k sinu.

			Mali David je opazil solze v očeh očeta in matere. Začudeno ju je pogledal in nato ves začuden vprašal:

			»Zakaj pa jokata? Kaj nista vesela, da smo skupaj?«

			»O, sva, sva, David,« sta odgovorila oba hkrati.

			»Jokava od sreče,« ga je dopolnila mati.

			To je bil jasen znak, da so vse zamere mimo. Mali David je postavil most med njima, ki ga sama nista zmogla. Spet sta se našla.

			»Sedaj je pa dosti jokanja,« se je prva predramila Lina in nato nadaljevala. »Vidva fanta uredita okrog dreveščka, kar je še potrebno! Jaz grem pa v kuhinjo in pripravim vse za našo slovesno večerjo, da proslavimo današnji večer, kot se spodobi,« potem pa je naglo odšla v kuhinjo. Očeta in sina pa je pustila v sobi. Nista dosti delala. Več sta govorila. Toliko sta si imel povedati. Kako tudi ne, ko sta pa toliko let zamudila.

			Od tega dne naprej je bila družina skupaj. David se je preselil k Lini in sinu. Lini je povedal o svojem življenju vse, ničesar ni prikrival. Opisal ji je, kako krivega se je počutil, ko je naletel na nesrečo, ki jo je imela Hill, in kako krivega se je počutil, ker je bil prepričan, da je nesrečo povzročila zaradi njega. Povedal ji je, kako mu je podtaknila otroka. Pa tudi tega ji ni zamolčal, kako jo je izgubil, ko je odšla z njegovim najboljšim prijateljem.

			Lina je molče poslušala Davidovo pripoved. Zasmilil se ji je. Spoznala je, da je njega življenje huje prizadelo kot njo. Obenem pa jo je Davidova pripoved prepričala, da se v življenju vse vrne kot bumerang. Kar storimo slabega drugemu, četudi nehote, nam življenje poplača. Plačilo pa je mnogo težje kot je bila naša napaka.

			Sedaj je bila Lina trdno prepričana, da je ravnala prav in Davida sprejela nazaj v svoje življenje. Zaslužil si je njeno odpuščanje in njeno ljubezen. Precej je pretrpel za to, da jo je dobil nazaj. Pa tudi njen sin ima pravico do očeta, kot tudi David do lastnega sina.

			Ko je tako natančno analizirala Davidovo ravnanje, je prišla do zaključka, da niti ni ravnal nečloveško, pa čeprav ga je izgubila zaradi Hill. Ravnal je, kot bi vsak odgovoren človek. Za to, da nosi njegovega otroka, ni vedel. Čutil se je krivega, ker se je Hill ponesrečila. Ko mu je Hill priznala, da je noseča, je bil prepričan, da je otrok njegov. Zato je žrtvoval svojo ljubezen do nje in skušal biti dober mož in oče, vse dokler ni odkril prevare. Šele potem se je zavedel, da je v veri, da ravna prav, storil veliko napako. To je človeško.

			»Vse to je sedaj preteklost. Potrudila se bom, da bo ob meni in sinu David pozabil na težave, skozi katere je moral tudi on. S sinom se lepo razumeta, jaz pa ga tako nisem nikoli pozabila. Vedno sem bila njegova,« je Lina sklenila svoje misli.





Epilog


			Minil je božič, pa staro in novo leto in nekaj deset let od tega prvega srečanja in združenja družine. Mali David ni več mali David, temveč dijak zadnjega letnika gimnazije. Resen fant je, le takrat, ko draži svojo mlajšo sestro Tino, se v njegovih zelenih očeh zaiskrijo nagajivi plameni.

			Dom Linine in Davidove družine je na Brinovi gmajni. Ta ni majhen, kot je bila prejšnja hiša, in kot je bil Linin dom na Ovinku. Prostoren je. Lina pa ima več časa in se lahko povsem posveča svojemu delu v podjetju. Doma pa za njihovo udobje skrbijo drugi ljudje, ki so v ta namen pri njih zaposleni.

			Kadar se David odpravi v Ameriko, gre Lina vedno z njim. Sin jo pogosto draži, da gre z njim zato, ker se boji, da se ne bi vrnil, če ga pusti samega. Lina pa se na to sinu le skrivnostno nasmehne in mu navadno reče:

			»Bolje drži ga kot lovi ga.«

			David, če to sliši, ji ne ostane dolžan in takoj doda:

			»Ja, to drži. Samo jaz sem bil tisti, ki sem se potil in te moral loviti in ne ti, trmoglavka.« In nato se oba zasmejeta.

			Tako je njihovo življenje. Nikoli ni monotono in dolgočasno. Razgibano je in kljub vsem zapletom, ki se pojavijo, prijetno, saj jih druži ljubezen.

			Vsi so že neštetokrat obiskali dedka in babico v Ameriki in oba sta jih bila zelo vesela. V preteklem letu, poleti, pa sta obiskala dedek in babica nje. Babica svoje Brinove gmajne ni več prepoznala, tako se je spremenila. Bila pa ji je všeč. Vsa prevzeta je zaklicala, ko jo je zagledala:

			»Oh, to bi morala sedaj videti moja mama. Ne bi verjela, da je to isti kraj, če bi se sedaj vrnila.«

			»Na nekaj si me spomnila, mama,« se je oglasil David, ko je to slišal. »Babica si je želela počivati v domačem kraju. Izpolnil ji bom željo. Domov jo pripeljem. Naj vidi, kako lepo nam je tukaj na njenem domu. Naj tudi vidi, kako srečna sva z Lino. Njena neizmerna želja je bila, da bi vzel Lino. Ni mi mogla odpustiti, ko sem se poročil s Hill, Lino pa zapustil. Srečna bi bila, če bi vedela, da sem napako, ki sem jo storil, tudi popravil.«

			Nihče ni ugovarjal njegovim besedam. Vsi so bili ganjeni ob njegovih besedah in oči so se jim orosile. Lina pa ga je prijela za roko in mu jo rahlo stisnila, ter mu na ta način brez besed povedala, da se strinja z njim.





*


			Poletje je bilo na višku. Bila je nedelja, dan, ko se vse umiri in ustavi delo. Sonce je grelo, pa ne preveč, kot prejšnje dni, kot da prizanaša veliki skupini pogrebcev na pokopališču. Zapihala je rahla sapa in zazibala tu list, tam travo, ter ohladila potna čela.

			»Naj počiva v miru, v naročju domače zemlje!« so bile zadnje duhovnikove besede.

			Nato so kovinsko krsto počasi spustili v jamo. Ljudje so se začeli razhajati. Zvonovi so odpeli svojo pesem stari Brinovki, obenem v slovo in pozdrav, da se je vrnila domov, in utihnili. Pogrebci so čakali, da ljudje odidejo in oni zagrnejo grob ter pokrijejo krsto, ki je prepotovala tako dolgo pot, da bo lahko počivala v rodni zemlji.

			David pa kot da ne misli oditi. Stal je in nepremično zrl na babičino krsto tam spodaj. Nekoliko oddaljeni, v nameri, da zapustijo pokopališče, so ga opazovali žena, otroka, oče in mati. Otroka sta začudeno strmela v očeta in nista mogla razumeti, da kar strmi v krsto in ne gre stran od groba.

			Lina pa je vedela, da se David v duhu pogovarja z mrtvo babico. Pustila ga je nekaj časa, nato pa je stopila k njemu, ga prijela za roko in mu rekla:

			»David, pusti babico, naj počiva! Želja se ji je izpolnila. Počivala bo v domači zemlji. Tu smo tudi mi, vsi njeni. Tam na desni je grob moje babice. V življenju sta bili prijateljici in v smrti sta skupaj. Sedaj sta gotovo srečni,« potem pa ga je kot otroka peljala proti domu.

			 Ni ugovarjal in ni rekel niti besede. Pustil se ji je voditi, kot otrok. Šele govorjenje njegovih otrok ga je spet vrnilo v sedanjost. V srcu je začutil mir in v duši nepopisno lahkoto, kot bi se mu babica zahvaljevala, da ji je izpolnil željo.