JjMI. tečaj.____________y Kamnih, jnlij 1916._______ l zvezek. Pobožnosti v mesecu malem serpanu ali juliju. jO^resveto Rešnje Telo in predrago Kri našega Zveličarja Je-CSr' zusa Kristusa'so verni kristijani vedno častili; praznik predrage Kervi so pa v neketerih krajih začeli obhajati še le v petnajstem stoletju in sicer petek pred tiho nedeljo v štirideset-danskem postu in pondeljek po prazniku presvete Trojice. Rajni papež Pij IX. je pa na svojem begu iz Rima predpisal, da naj po vsem svetu obhajajo praznik predrage Kervi Jezusove pervo nedeljo v mesecu juliju. Neketeri so nato začeli častiti predrago Kri Jezusovo vsaki dan v juliju kaker v maju pri šmarnicah Mater božjo in papež Pij IX. je podelil 300 dni odpustka za vsaki dan in popolni odpustek za ves mesec julij ali pa keteri drugi mesec v letu, ako kcdo za se opravlja posebne pobožnosti, molitve ali se, vadi v drugih čednostih. (Pij IX. 4. junija 1850). V večih molitvenikih nahajaš primerne molitve za to pobožnost. Tole kratko niolitvico lehko opravljaš vsaki dan zlasti zjutraj: »Večni Oče! darujem ti drago Kri Jezusa Kristusa v zadoščenje za svoj'e grehe in za potrebe svete cerkve." Mej častivci presvetega Rešnjega Telesa in predrage Kervi Kristusove nahajamo tudi svojega duhovnega očeta svetega Fran- čiška Serafinskega. V svoji oporoki namreč pravi: „Te najsvetejše skrivnosti (presveto Rešnje Telo in predrago Kri) hočem bolj ko vse častiti in spoštovati in na drage kraje spravljati.“ V tem so ga posnemali vsi njegovi duhovni sinovi in hčere vseh treh redov, svetniki in blaženi; posnemaj ga tudi ti in prosi svojega Odrešenika sč sveto cerkvijo: „Tebe torej prosimo, pridi na pomoč syojim služabnikom, ki si jih s predrago Kervijo odrešil.“ Kerščanske žene ta mesec častijo sveto Ano, mater pre-blažene device Marije, ter se ji priporočajo in pomoči prosijo v svojih potrebah. Nje god se praznuje 26. julija. §. ali 7. julija obhajamo praznik slovenskih aposteljnov sv. Cirilja in Metoda, ki sta šla po naših krajih v Rim in nazaj na Moravsko in spreobračala in vterjevala v sveti veri tudi Slovence, zlasti na Koroškem. V senjski škofiji obhajajo ta praznik že davno ko god pervega razreda z osmino; papež Leon XIII. je zapovedal, da naj se obhaja ta pravnik po vsem svetu in je veliko dobrega pričakoval od češčenja teh dveh svetnikov. P. A. F. H podobi svetogorske Matere božje. ^jg^lika, ketero vam, dragi bravci, kaže ta zvezek „Cvetja", je —..v napravljena po izvirni podobi, ki se hrani in je izpostavljena v frančiškanski cerkvi v Ljubljani na aljtarju sv. Deodata To podobo je daroval svetogorskemu svetišču visok cerkven dostojanstvenik, kardinalj rimske cerkve, Marka Grimani, tedanji oglejski patrijarh. Če sodimo sliko po imenitnosti osebe, ki jo je darovala, bomo sklepali, da tako visok gospod ni daroval kaj navadnega in malenkostnega, posebno, ker jo je daroval iz spoštovanja do Marijinega svetišča. Sodbo v umetniškem oziru moramo prepustiti umetnikom, v zgodovini starinoslovcem. Vender naj nam bo dovoljeno pripomniti, da so trije slikarji kopijo t. j. ponarejeno sliko svetogorske Matere božje, ker so jo imeli, ali so jo hoteli imeti za pravo izvirno sliko, cenili od dvanajst do dvajset tisoč kron, starinar sam pa, ki jih je v to najel, ji je pripisoval še višjo vrednost. To je bila seveda le sodba dobičkaželjnosti, pa vender priča, kako velike vrednosti mora biti naša prava izvirna svetogorska slika. Slika je napravljena na desko iz cedrovega lesa, ki je bil spodaj prevlečen s kredo. Kedaj je bila naslikana, nam ni znano, vemo pa, da jo je kardinalj Grimani v dar poslal leta 1544. in so jo tega leta postavili na aljtar. Tudi nam ni znano, ali jo je gospod kardinalj dal takrat naslikati, ali jo je vzel iz svoje zbirke starodavnih slik. Če je pervo prav, je slika sedaj stara najmanj svojih 372 let, če se je zgodilo drugo, je še mnogo starejša in zato toliko bolj častitljiva. Ker je podoba slikana na les v teku dobrih sedem polstoletij vsled sape in vzduha potnih ljudi, ki so pogosto po celi dan posebno v deževnem vremenu v cerkvi prebili in po noči prespali in cerkev zasopli, ker je slika vsled tega precej potemnela in tudi veliko terpela, ko so nevešče roke nanjo obešale razne okraske in jo je verhu tega še neki slikar z lakom prevlekel, da se je bolj svetila, pa je vlažni lak sprejel na se mnogo prahu, zavoljo vsega tega je prišel pred kakimi tremi leti vešč in v prenavljanju in čiščenju starih slik razumen slikar z Dunaja, poslan od umetniškega društva, ter je našo sliko lepo očistil in prenovil, tako da se zdaj zopet kaže v pervotnih barvah in lepoti. Slika nam kaže Mater milosti, ki derži Jezusa, začetnika milosti in Odrešenika, ko svoje ljubljeno dete v naročju. Izraz na obrazih obeh je silno mil, pogled vabljiv, vse kaže Marijo ko dobro mater, Jezusa ko ljubko dete v ponižni kratkosti in pri-kupljivi ljubeznjivosti. Na desni strani Marijini vidimo starega, častitljivega, resnega moža z mirnim pogledom na Jezusa in na Devico Marijo, deržeč knjigo v desnici. Najberže predstavlja preroka Izaija v trenotku, ko je v duhu gledal prihodnjega Odrešenika in njegovo mater ter napovedoval: „Glejte, Devica bo spočela in rodila Sinu in klicalo se bo njegovo ime Emanuelj" (Iz. 7,14.) „In pognala bo mladika iz Jesetove korenine in cvetlica zrastla iz njggove korenine" (Iz. 11, 1.) in: „Dete nam je rojeno in Sin nam je dan in na njega rami je poglavarstvo in se imenuje Prečudni, Svetovavec, Bog, Močni, Oče prihodnjih časov, Knez miru". (Iz. 9, 6.) — Neketeri imajo pa to podobo za sliko sv. Joahima. — Na levi strani Marije je podoba sv. Janeza Kerstnika. Napis na traku, ki se ovija palice in križa na verhu: „Ecce Agnus Dei“ t. j. „Glejte Jagnje božje", in levica, ketere kazavec kaže na Jezusa, nam priča, da hoče Janez gledavcu te podobe reči: „Glejte, vaš Odrešenik!“ Toda slabo spričevalo bi dali sebi in častivcem Marijinim, če bi svetogorsko podobo precenjevali po njeni zunanji vrednosti. Po tej se sploh Ceniti ne sme in tudi dostojno ne more. Vsa in prava lepota sijouske hčere je od znotraj. Podobo svetogorske Matere božje moramo ceniti po milostih, ketere so verni prejemali od Marije, ko so pred to njeno podobo polni zaupanja molili, ali jo od daleč prosili pomoči. Ali je sv. cerkev o tej podobi kaj izrekla? Glede verskih resnic ko takih, ki jih moramo verovati, ni določila ničeser. Priznala je pa cerkvena oblast paši podobi veliko in izredno čast kronanja. Za slovesno kronanje se zahteva, da je podoba zelo češčena, starodavna (v tistem času je morala biti stara vsaj sto let) in da so ljudje že prejeli pred njo obilne milosti; podoba mora biti „čudodelna“, t. j. da so bili pred njo na Marijino priprošnjo že mnogi vslišani, in želja višjih in nižjih, da se podoba krona, mora biti splošna. Glede preiskave svetogorske podobe je bila zadeva izročena oglejskemu patrijarhu. Ker je bilo patrijarhovo spričevalo vgodno, je vatikanski kapitelj dovolil, da se svetogorska podoba slovesno krona in je v to pooblastil apostoljskega nuncija na dvoru cesarja Kareljna VI. V njegovem imenu je kronanje podobe zveršil pičanski škof Frančišek Ksaver v Gorici na glavnem tergu vpričo neštevilne množice ljudstva; slovesnosti so se vdeležili tudi plemenitaši, vojaštvo, uradniki in seveda tudi duhovniki v silno obilnem številu. V slovesni procesiji so jo potem nesli v stolj-nico, v uršulinsko cerkev, v kapelo sester druzega reda sv. Frančiška, drugi dan pa nazaj na Sv. Goro, kjer so obhajali osemdnevno pobožnost s tremi pridigami na dan in slovesnimi svetimi mašami in večernicami. Tiste dni je prejelo v svetogorskem Marijinem svetišču sv. obhajilo sto tri in trideset tisoč vernikov. Svetogorska podoba je druga, ki je bila kronana zunaj Italije. L. 1715 so kronali Marijino podobo na Tersatu, dve leti za tem svetogorsko in isto leto nekaj pozneje znano podobo čestohovsko na Poljskem — vse tri na zemlji bratov Slovenov. Slovenci, Her-vatje in Poljaki nosijo pervenstvo v češčenju Device Marije, zato jim je pa tudi božja previdnost' naklonila milost, da so bile pri njih najbolj češčene Marijine podobe zunaj Italije mej vsemi narodi in deli sveta perve kronane. Te časti si ne damo vzeti: Marijin narod smo in Marijini ostanemo! Pod njen ščit postavljene in pod njeno varstvo se zatekajoče ne bo zaterla obena sila. Dne 6. junija prihodnjega leta 1917. bo preteklo dvesto let, odkar je bila kronana svetogorska Marijina podoba. Če bo Bog dal, bomo takrat slovesno obhajali dvestoletnico; če bo mogoče, najraje na Sv. Gori, najberže se bo pa ta slovesnost obhajala v Ljubljani; ako pa tudi tukaj ne, potem pa gotovo v sercih onih, v keterih kraljuje ljubezen do kronane kraljice svetogorske. Tega svetišča ne bodo mogli porušiti obeni nasprotniki in vezi ljubezni, ki družijo verna serca z nebeško materjo, ne bo na veke moglo potergati obeno orožje. Pripomnimo še tu zraven, da je obe kroni darovala tretje-rednica gospa Ana Katarina plemenita Šelenburg, ki je bila 17 let v tretjem redu ljubljanske skupščine in je pokopana v ljubljanski uršulinski cerkvi pri velikem aljtarju. V zapisniku tretjega reda ima zapisano: „Dne 27. junija leta 1732. po 5. uri popoldne je zamenjala časno življenje z večnim dobro znana miloščinarica (farnosa Elemosinaria) preimenitna gospa Ana Katarina pl. Šelenburg, vdova, ki jo je tlačila sicer huda bolezen, pa jo je ona z občudovanja vredno in vzorno poterpežljivostjo prenašala in je bila redno previdena se zakramenti sv. cerkve.“ — Tako naznanilo smerti se tudi v modernem času bere s tolažbo in povzdiguje človeka malo višje, ko sedanje prevzetne prošnje: Prosimo tihega sožalja. „Famosa elemosinaria11, to je lep naslov za bogatine ob smertnem naznanilu; seveda je treba take zares imenitne naslove terdo zaslužiti, kaker tudi opazke: „terpljenje, hudo bolezen, preziranje je nosila s čudovito in vzorno poterpežljivostjo." To bodi omenjeno le mimogrede. Kaker na svetu nič ni stanovitnega, tako so se tudi za svetogorsko podobo po sedmih desetletjih slava klici spremenili v nehvaležni glas in nevsmiljeno povelje: „doli ž njo!“ L. 1786. je v pervem mesecu dvorni ukaz velel, da se mora Marijina božja pot na Sv. Gori zatreti, svetišče se samostanom vred do tal podreti, imetje s posestvi vred prodati. V tem britkem času, ko je tema za kratko dobo svojo moč kazala, so svetogorski menihi spravili podobo Matere milosti v Solkan. Pokojni gospod Červ, ki je izdal knjižico o Sv. Gori, piše o tem mej drugim sledeče: „Z Dunaja je izešlo 30. aprilja 1785 povelje, da se ima božja pot na Sveti Gori vstaviti, cerkev in samostan podreti, hospic v Solkanu pa zapreti. Izveršilo se je to povelje 28. januarija 1786 .. . Prejšnji dan, v petek pod večer, se podajo na Sv. Goro c. kr. goriški okrožni komisar, baron B., prošt Peter A. baron C. in oddelek vojakov ... Še tisti večer snamejo čudežno podobo z glavnega aljtarja . . .-Zjutraj ob šesti uri zadene solkanski kapelan kronano podobo na glavo, dva kmeta z bakljami in vojaki z bajoneti jo spremljajo doli v Solkan, kjer jo-v farni cerkvi na aljtarju sv. Križa izpostavijo." Tu je ostala svetogorska podoba sedem let in pol, dokler ni prišel pod vladanjem cesarja Franca II. z Dunaja boljši odlok, ko je bil oni nesrečni iz 1. 1785; v tem pismu pravi: „Prošnjo .... da bi se smela sedaj v Solkanu češčena podoba bi. D. Marije v poderto cerkev na Sv. Gori prenesti, je Njega Veličanstvo — vslišalo." Za prenešenje milostne podobe je bil določen dan sv. Mi-haelja. Nesli so jo pa, ne naravnost na Sv. Goro, ampak najprej v Gorico, kjer so jo z veliko navdušenostjo na predvečer sprejeli. Mesto so razsvetlili, ljudje so narastli v velike množice in so do desete ure zvečer čuli v cerkvi pri Marijini podobi. ■/Drugi dan zjutraj, bila je nedelja, opravi škof slovesno sv. mašo, po sv. maši se pa vverstijo zastave občin in zadrug, duhovščina, redovniki, meščani, Seljaki v procesijo. Belo oblečene deklice spremljajo Marijino podobo z gorečimi svečami, za podobo, ki so jo nosili duhovniki, je šel gospod škof, glavar goriške dežele, uradniki, mestni starejšine itd. Pravijo, da je bilo pri tej procesiji štirideset tisoč ljudi. Podoba svetogorske Matere božje je bila zopet na svojem mestu na Sv. Gori. Blizu osem let je bila v pregnanstvu, pa tudi tukaj češčena in ljubljena. Čudno! Tisti, ki jim je Bog izročil oblast, so odvračali ljudi od Marije, podložni so se pa k nji zatekali in se v kratkem času oprostili zatiravcev. Sto dva in dvajset let so v raznih presledkih celili prizadete rane in popravljali Marijino svetišče in ga z obilnimi stroški do dobra pripravili se samostanom vred za dostojno stanovanje Mariji, romarjem in duhovnikom oz. redovnikom, pa se je zopet oglasil nasprotnik sv. cerkve. Na praznik sv. Duha, razsvetljevavca, je postal popolnoma zaslepljen in je začel vojsko proti katoliški Avstriji. Zaslepljen po framasonstvu in vklenjen v verige sovraštva do naše širše in ožje domovine, Avstrije in Slovencev posebej, je v sedanji vojski nameril perve strele na Marijin dom na Sveti Gori. Predstojnik samostana in svetišča, pč. p. Marijan Širca, je slutil nevarnost ter je rešil Marijino podobo; na begu se Svete Gore v Ljubljano je boječ se, da se na navadnem vozu, ki so ga vlekli voli, podoba ne bi kaj pokvarila, pustil to dragocenost v skerbnem varstvu pč. g. kurata v Gergarju, pri g. Jožefu Godnič. Čez nekaj dni potem jo je prepeljal vlč. p. Frančišek Ambrož z avtomobilom do Sv. Lucije, od tam pa po železnici v Ljubljano; Na splošno željo pobožnih Ljubljančanov, goriških vbež-nikov, ljubljanskega knezoškofa in drugih je bila svet^orska Podoba na praznik brezmadežnega spočetja Marijinega izpostavljena na aljtar sv. Deodata v javno češčenje v frančiškanski cerkvi, kjer je še sedaj in bo najberže ostala, dokler je ne izročijo nazaj na Sv. Goro. V Ljubljani jo prav pridno obiskujejo domačini in ubežniki s Primorja. Ti poslednji so napravili, kaker so imeli na Goriškem navado, na praznik sv. Jožefa poseben shod, na keterega je prišlo obilno ljudi. Pridigal jim je in opravil slovesno sv. mašo sam prevzvišeni knez in nadškof goriški. Ljubljančani so pa imeli binkoštni pondeljek popoldne za ' srečen izid in konec vojske prošnjo procesijo, v keteri so nosili svetogorsko Marijino podobo. Procesijo je vodil presvitli knez 'o škof ljubljanski izpred frančiškanske cerkve proti Zvezdi, preko Turjaškega terga in terga sv. Jakoba po Starem in Mestnem tergu v stoljno cerkev, kjer je sam pridigal neštevilni množici vernikov. Seveda je mogla v cerkev priti le približno tretjina vseh vdele-žencev. Po pridigi, so sledile pete litanije Matere božje in blagoslov z Najsvetejšim, na kar so naši kleriki, ki so podobo nosili, v spremstvi velikanske množice milostno podobo zopet prenesli v frančiškansko cerkev in jo postavili v zgornji del cerkve nad stopnjice, kjer je ostala celi tjeden. Potem so podobo zopet izpostavili na aljtarju sv. Deodata. Ker je pred par leti skušal neki goriški starinar in puškar ljudem vtepsti misel, da ima on pravo svetogorsko podobo, je dala cerkvena oblast stvar natančno preiskati, ne zato, kaker bi kedo dvojil o pristnosti podobe, ampak da postavno zapre vrata dobičkaželjnosti. Dognalo se je po komisiji izvedenih mož, da je puškarjeva slika par stoletji pozneje narejena in da je le ponarejena slika, posneta po pravi svetogorski podobi. Podoba, ki je sedaj izpostavljena v frančiškanski cerkvi na aljtarju sv. Deodata, je prava izvirna svetogorska podoba, prav tista, ki jo je Sv. Gori daroval patrijarh oglejski, ki je bila kronana in ki so jo ljudje častili na Sv. Gori od 1. 1544. dalje do zadnjega leta, ko je bila prenešena v Ljubljano. Drugače misliti bi bilo nespametno in kaj druzega .terditi bi bila neresnica. Naša podoba je prava svetogorska podoba, le da sedaj v Ljubljani nima krone, ki je varno shranjena, ker tudi človek v jetništvu ali pregnanstvu odloži svoje častne znake in zunanje lepotičje. Keder se bo pa vernila na Sv. Goro, bo krono zopet dela na glavo in bo zopet ko kraljica naših sere s krono na glavi kraljevala miroljubno in blagodejno na svetogorski višavi čez našo ljubljeno slovensko domovino in Avstrijo. Ljubljančanom se je svetogorska podoba tako priljubila, da je ni ure čez dan, da jih ne bi več ali manj pred njo klečalo in Marijo zaupno prosilo pomoči. Ko so podobo za en dan vzeli iz cerkve, da so jo za zadnjo procesijo postavili na nosilnico in jo dostojno olepšali s cvetjem, so mnogi tožili: „nekaj manjka, kar prazno je v cerkvi, ker ni podobe notri." Zdelo se jim je dolgočasno, kaker otrokom, keder odide Mati od- hiše. „Serčno želimo 'Vsi, da bi se vojska kmalu srečno končala, pa tesno nam je pri sercu, če mislimo na čas, ko podobe zopet ne bo v cerkvi," so mislili drugi. Ljubljančanom, ki so verni in še hodijo v cerkev, je svetogorska Marija zelo ljuba „begunka“. Najrajši bi imeli, da bi pri njih ostala in bila njim gospa, mati, kraljica. P. S. Z. Vaja v molitvi po zgledih svetnikov. P. A. M. VII. POGLAVJE. Notranja molitev in premišljevanje. pM olitev je povzdigovanje našega duha h Bogu. Mi hočemo J. /JI z molitvijo pred vsem Boga častiti in hValiti, pa tudi od njega sprositi raznih milosti. Slišali smo doslej, kakešne lastnosti mora naša molitev imeti, da bo Bogu dopadla in dosegla svoj namen. Ako vprašamo, na koliko načinov ieliko molimo, je. odgovor, da lehko molimo ali samo po zunanje, ali samo notranje, ali pa skupaj notranje in zunanje. Sama zunanja molitev, sama ustna molitev, molitev samo z ustnicami ne velja pred Bogom nič. Ako pa molimo se sercem in ustmi, če pazimo na misli in besede, ketere izgovarjamo, je to zunanja molitev združena z notranjo. Ako pa samo v mjslin molimo in besed ne izgovarjamo, je to samo notranja molitev, ketera se imenuje premišljevanje, ako v njej razmišljamo in pre-vdarjamo kako versko resnico ali skrivnost, obujamo pobožne občutke in delamo dobre sklepe. Povedati hočemo nekaj o sv. premišljevanju. Kako važno in koristno je premišljevanje verskih resnic, božjih zapovedi in naših dolžnosti do Boga za vsacega, ki se hoče varovati greha, napredovati v čednostih in se zveličati, je Bog sam razodel svojemu izvoljenemu ljudstvu. Ko je Bog po Mojzesu razodel in oznanil izraeljskemu ljudstvu svojih deset zapovedi, je rekel: „Iu te besede, ki ti jih denes zapovem, naj bodo v tvojem sercu in jih pripoveduj svojim otrokom ter jih premišljuj, ko sediš v svoji hiši, ko hodiš po potu, ko se vležeš in ko vstaneš." {V. Mojz.) Po tem navodilu se je ravnal sv. kralj David in zato govori on v svojih' psaljmih: „Blager njim, keteri premišljujejo njegova spričevanja in ga iščejo iz vsega serca ... V svojem sercu hranim tvoje govorjenje . . . premišljeval bom tvoje zapovedi . . . Tvoja zapoved je moje premišljevanje." (Ps. 118). „Moje serce se je v meni vnelo in v mojem premišljevanju se je ogenj užgal." (Ps. 38). „Blager človeku, ki noč in dan premišljuje postavo Gospodovo. Enak je drevesu, ki je zasajeno ob potokih in daje sad ob svojem času, njegovo perje ne obleta in vse kar počenja, mu gre po sreči. “ (Ps. I, 2. 3). Te besede sv. pisma zadostno kažejo, kako važno in koristno je sv. premišljevanje za naše duhovno življenje in naše zveličanje. Zato govori sv. prerok Jeremija: „Opustošena je vsa zemlja, ker ni ga, da bi si k sercu vzel._“ Ako si človek ne vzame večkrat k sercu, to je, ako pogosto ne premišljuje zveličavnih resnic, zapovedi božjih, poti v večnost, se bo težko obvaroval greha, njegovo serce ne bo podobno lepemu vertu, kjer rastejo cvetlice kerščanskih čednosti, temuč podobno bo opiistošeni, nerodovitni zemlji, kjer raste le ternje, osat in plevel. Ker je pri sv. premišljevanju glavna reč ta, da mi svete resnice ne le premišljujemo, presojamo, občudujemo, temuč, da jih na se obračamo, nauke za lepo, čednostno življenje iz njih zajemamo, svoje življenje po njih vravnamo, dobre sklepe napravimo in jih tudi spolnujemo, je tudi pri tej versti molitve ne-obhodno potrebno, da se z Bogom posvetujemo, ž njim pogovarjamo in ga pomoči in milosti prosimo. To so dobro vedeli svetniki in iehko terdimo, da so se na vso moč vadili v premišljevanju. Ako so le mogli, so se svetu odtegnili, šli v samotne kraje in premišljevali svete resnice. Njih premišljevanje je bilo tako vstrajno, da so se kar vtopili v božje skrivnosti, da so v priserčnem zedinjenju z Bogom kar gledali božje, nebeške reči, da so bili se svojim telesom kar od tal vzdignjeni, kaker bi hoteli zleteti v nebesa. Kako vse prevzeto je bilo serce našega serafinskega sv. očeta Frančiška, ko je premišljeval božjo ljubezen ali terpljenje Jezusovo! Kako so se sipali iž njegovega serca žarki te ljubezni v priserčnih zdihljajih! Kako je on vedno in vedno ponavljal: „Moj Bog in moje vse! Kedo si Ti in kedo sem jaz!“ Premišljevanje ga je storilo vsega gorečega, serafinskega. Kako prevzet je bil sv. Avguštin v premišljevanju božjega veličastva, da je ponavljal besede: „Da bi spoznal Tebe, moj Bog, o da bi spoznal sebe!“ Prav ima tedaj sv. Bernard, ki pravi: »Premišljevanje očiščuje našega duha, vrejuje naša -nagnjenja, vodi naša dejanja, boljša naše napake, vravnava naše obnašanje, posvečuje naše življenje." Sv. Lovrencij Justinijan pa piše: „S premišljevanjem se prepodi skušnjava, prežene otožnost, popravi ranjena čednost, poživi ohla- jena gorečnost in pomnoži prijeten plamen božje ljubezni." »Premišljevanje je začetek vsega dobrega" uči sv. Avguštin. Sv. Terezija pa, pravi: „Z gotovostjo smemo tipati, da se ne bo pogubil, kedor je stanoviten v molitvi in premišljevanju. Molitev in greh ne moreta skupaj ostati. Človek bo opustil ali greh ali pa molitev." To nam poterjuje lastna pamet. Zakaj je tako redka na svetu prava svetost in čednost? Zakaj vlada povsod strast, krivica, greh? Ali so tega vzrok naši največi dušni sovražniki: svet, pekel in grešna poželjivost, ki nas vedno napadajo? Res so hudi in nevarni ti naši sovražniki in nas pogostokrat odvernejo od pota čednosti, zbujajo naše strasti in grešna nagnjenja in nas spravijo v greh, ali ke bi mi več premišljevali, pogosto mislili na pretresljive resnice sv. vere, ali bi nas ti sovražniki mogli premagati? O ke bi pogosto premišljevali smert, ki nas oropa vsega posvetnega, ke bi se večkrat spomnili ostre in nepreklicljive sodbe božje, strašnih kazni v peklu, večnosti, ki nas čaka, ke bi imeli pred očmi britko terpljenje Jezusovo in druge tako svete in velike resnice sv. vere ter se pri tem pogostokrat zatekali h Bogu, ga prosili pomoči in milosti v tem našem boju za nebesa, bi kmalu spoznali, kolika moč nam prihaja od tacega premišljevanja in lehkcy bi odbili vse napade naših dušnih sovražnikov. Saj govori sv. pismo: »Spominjaj se svojih poslednjih reči in vekomaj ne boš grešil." (Sir. b. 7, 40). »Nemogoče je, pravi sv. Avguštin, da bi imel hudobna dela, ke-teri ima dobre misli." Kedor rad prevdarja in premišljuje svete reči, ta bo lehko hodil po potu čednosti in ohranil velik dušni mir. Kedor pa to opušča, temu se ne bodo dopadle duhovne reči, kmalu mu bo postalo zoperno pobožno življenje, postal bo ves pozemeljski, navezan na ta svet in posvetno veselje in slep in brez skerbi za najvažniše opravilo svojega zveličanja. Kedor ne hrani svojega duha S' kruhom božje besede, ta bo podlegel mesu, ki se bori zoper duha, tega bo zaslepil in Premagal hudobni duh, ker takemu človeku manjka dušnega raz-svitljenja. O, koliko duš je premišljevanje ene same besede, enega samega božjega nauka pripeljalo na pot pokore, čednosti in zveličanja! Mislimo le na sv. Antona puščavnika, na sv. Ignacija Loj., 'V.. 204 1 sv. Frančiška Borgija, na sv. Pelagijo, sv. Marjeto Kortonsko in na mnogo drugih. Pomniti pa je treba, da moramo mi premišljevati svete res- j niče zato, da Bogu dopademo, da se od njega učimo, kako j naj mu služimo, kako naj ga ljubimo, ne pa zato, da bi posebno duhovno veselje in sladkosti vživali. Pa morebiti te straši ta beseda: premišljevanje?! Mo-rebiti praviš sam pri sebi: „Jaz sem navaden, vbog delavec, služabnik in ne znam premišljevati; to je bolj za učene ljudi, ti lehko mnogo mislijo, resnice sv. vere vsestransko prerešetajo in sklepe delajo." Pa to je prazen izgovor, velika zmota in znajdba hudobnega duha, najbolj zvitega sovražnika naše duše. Kedor ima le resnično in veliko željo svojo dušo zveličati, se bo kmalu naučil premišljevati. Z vajo in vstrajnostjo se doseže vse. Z molitvijo se učimo moliti, s premišljevanjem pa premišljevati. V začetku je nekoliko težav, ker se morajo pri tem sv. opravilu vaditi vse dušne zmožnosti. Spomin, da si predmet premišljevanja živo pred oči postavi; razum, da o njem razmišlja; volja, da napravi primerne sklepe, da po svoji dušni potrebi nauke na se obrača. Ker se težko povzdignemo h premišljevanju takih reči, ki ne vgajajo naši čutnosti, nam dela to nekoliko težav. Vender je sv. premišljevanje za vsacega primerno. Saj pri premišljevanju ne delamo nič druzega, kaker pri vseh naših zlasti bolj važnih opravilih. Tudi na ta mislimo, premišljujemo, kako bi jih bolje opravili, iščemo za to primernih sredstev in sklenemo jih dobro opra^ viti. To se pravi premišljevati. Ker pa gre pri tem za naše naj-važniše opravilo, za naše najimenitniše opravilo, za naše večno zveličanje, se ne smemo plašiti in si prevelikih težav predstavljati. Tudi ni potrebna velika učenost, ker mnogo zgledov imamo v svetnikih, ki nam kažejo, kako se Gospod Bog najraje razodeva in zaupljivo občuje s ponižnimi, priprostimi dušami. Zaupajmo v Boga, on nas bo učil in razsvetlil. Bog tirja od nas le dobro voljo in stanovitnost. Kaker za vsako važno opravilo, se je treba tudi za sv. premišljevanje dobro pripraviti. Postavimo se v pričujočnost božjo in obudimo dejanje vere. Prav živo si mjjslimo, da nas Bog gleda, da on pazi na naše zunanje obnašanje, pa tudi na vsa čustva našega srca, na vse misli naše duše. V globoki ponižnosti in pobožnosti poklek- tlimo, obudimo prav ponižno kesanje, prosimo Boga, da bi mogli to in to resnico premisliti in prave sklepe napraviti. Ako premišljujemo terpljeuje Jezusovo, se se svojo domišljijo postavimo na kraj terpljenja in vadimo pri tem svoj razum in svojo voljo. Navaditi se je treba nekega reda. Pomislimo tako: Kaj me ta resnica uči? Kako naj to obernem na svoje življenje? Kako sem to do sedaj spolnoval? Kaj moram v prihodnje storiti? Zakaj? zato, ker sem kristjan, ker me vera tako uči, ker je koristijo za zveličanje, ker je z božjo milostjo mogoče in lehko, ker mi daje mir serca, ker je potrebno. Kake zaderžke moram odstraniti? Keterih pripomočkov se poslužiti? To vse dela naš razum. Naša volja pa naj vzbuja čustva občudovanja, hvaležnosti, strahu, ljubezni, kesanja, zaupanja in hrepenenja. Poglavitno pa je, da napravimo določne in koristne sklepe ter jih skušamo vestno spolniti. Ko smo tako svete rešnice in skrivnosti sv. vere premišljevali, zbujali razna sveta čuvstva, rjapravili primerne in določne — ne samo splošne — sklepe, prosimo Boga za razne milosti zlasti za to, da bi mogli prav živeti po spoznani resnici in natančno svoje sklepe zverševati. Na ta način bomo spoznali, kako prijetno je z Bogom občevati, v sv. premišljevanju se bo naše serce vnelo za vse dobro in z veseljem bomo hodili po potu kerščanske čednosti in popolnosti. [TSSsffl ; ' ' .1 Priročna knjiga sv. Leonarda Porto-mavriškega. P. A. F. § 7. Kako treba biti pobožno pri jedi. Jjll^edovnica bo zgubila, koliker si bo pridobila v cerkvi, v koru in pri drugih pobožnostih, ako se ne bo premagovala, da bo v obednici vsa opravila sč vso skromnostjo, zmerno in z dobrim namenom opravljala. Oj, tu ima hudi duh svoj dobiček, ako naleti na mlačno redovnico, ki ne misli na drugo, kaker le na to, kako bi vstrezala svojim željam, mej tem ko si goreča redovnica v obednici pridobiva več kaker na še tako svetih krajih; iz nje gre ovenčana z mnogimi čednostmi in se snopi polnimi krepostnih dejanj. Naštel bom na kratko imena tistih čednosti, v keterih se boš mogla vaditi v obednici, da si boš nabirala zasluženje. Perva je: Sveta pokorščina, da na pervo znamenje hitiš biti pfi blagoslovu hrane. Bog vari, da bi posnemala zgled neketerih redovnic, ki hitijo, ko je komaj dano znamenje obeda, se skerbjo, pa ne da bi spolnile presveto voljo božjo, temuč da bi vstregle s prevelikim pohlepom požrešnosti; zato se zgodi, da take ne gredo precej v obednico, temuč najprej v kuhinjo in tam vznemirjajo posle zaradi slabe priprave jedi. Tako ni delala sestra Terezija Marjeta Farneze, paremska kneginja; skerbela je, da je bila vedno pri blagoslovljenju obeda in ni poizvedovala, kake jedi bodo prinesle na mizo. Pravi in čisti namen moraš imeti; takoj ko stopiš v obednico, povzdigni svojega duha k Bogu in reci: »Gospod, daj mi milost, da bom zmerna, in da ne bom prestopila meja potrebe. Na ta kraj sem prišla zaradi tebe in hočem opraviti to delo v tjvojo slavo in spolniti tvojo presveto voljo.“ Ako boš ta lepi namen ponovila vselej, kolikerkrat boš pila, in ako že ne pri vsakem grižljaju, pa vsaj pred vsako jedjo, ki jo postavijo pred tebe, potem boš popolnoma spolnjevala aposteljnov svet: „Ali jeste ali pijete . . ., vse k časti božji delajte." (1. Kor. 10, 31). Sveto vboštvo, s tem, da boš sprejemala kaker miloščinjo tiste jedi, ketere postavijo pred tebe. Pripoznaj se za vbogo, ki potrebuje vsega do grižljaja kruha; zakaj taka si res; da, še vesela moraš biti, da si taka, imej se za nevredno živeti mej tolikimi dobrimi služabnicami božjimi. Ako ti kaka reč manjka, ne smeš se precej pritoževati, temuč moraš rada poterpeti zavolj spolnjevanja svetega vboštva in kazati tudi veselje kaker so delale dobre redovnice svete Terezije v savskem samostanu (nel monastero di Save*). Te so večkrat šle v obednico, dasiravno so vedele, da ni obene hrane; opravile so molitve pred jedjo in po * Menda ima izvirnik tiskovno pomoto namestu imena Sava, ki je mesto v južni Italiji. jedi in v svojem sercu so tako vesele šle iž nje, da se je poznalo na njih obličju veselje, ketero so razodevale. Krotenje oči. Ne oziraj se sem in tja, in še veliko manj opazuj svojo tovarišico, kaj dela. Sveta Marija Magdalena Pa-ciška se je za mizo tako lepo vedia, in je svoje oči tako zatajevala, da se je zderžavala ne samo gledati, kaj druge delajo, temuč tudi nase je pozabila tako, da se je na koncu obeda komaj spomnila, kaj so na mizo prinesle. Molčanje je lišp samostanske obednice. O, kako nepristojno je šepetanje neketerih, ki niso zadovoljne s tem, da prelomijo molčanje z bližnjimi tovarišicami z govorjenjem, smejanjem in zasmehom, še več: občujejo z nasproti sedečimi s tem, da delajo z nogami ropot ali z nedostojnim kretanjem ali z očmi; te jezične ženske napravljajo iz obednice gledališče. Nigdar se ne ravnaj po tej gerdi razvadi; tudi keder je dovoljeno govoriti iz kakega vzroka, te opominjam, da bolj poslušaj in se uči, kaker pa da bi pripovedovala novice in druge učila. Oj koliko pomanjkljivosti se boš obvarovala. Zatajevanje gerla. Glej, to je červ, ki pokončuje napredek toliko redovnic na poti popolnosti; premagujejo se v vseh rečeh, samo v tej reči pa grešijo. Ona gorečnost, ketero so sl pridobile v oratoriju, se jim popolnoma ohladi v obednici. Keder je videl sveti Filip Nerij, da kak njegov spovedanec malo zatajuje svojo požrešnost, mu je hitro rekel: „Moj sin, ti ne boš nigdar v resnici pobožen." Prav je imel; zakaj vsi učitelji duhovnega življenja pravijo, da je pervi korak na potu na goro popolnosti zatajevanje požrešnosti. Gdor nima poguma se zatajevanjem stopiti na pervo stopnjico, kako bo mogel priti na verh? Le beri življenje vseh svetnikov, pa ne boš našla svetnika, ki se ne bi na poseben način odlikoval v tej čednosti. Da, na sveti način so bili zelo iznajdljivi v zatajevanju požrešnosti. Eden je mešal pepel z jedjo, drugi pelin, tretji je prilival toliko vode, da je zgubila ves okus; se vsem tem pa niso bili še zadovoljni; in keder so vstali od mize, so spoznali razsvitljeni od Boga, da se niso še zadosti zatajevali. V tej reči so si vedno kaj očitali in se poniževali. Sestra Terezija Marjeta, prej pareinska princezinja, ni mogla zavžiti hrane, dokler ji ni vzela vsega okusa z grenkim sokom. Karmeličanka sestra Marija Virginija je bila v fanskerp samostanu (nel monastero di Fano) tako ostra do same sebe v mešanju jedi s pepelom, pelinom in z drugimi neokusnimi rečmi, da je bila njena predstojnica primorana prepovedati ji tako skrajno hudo zatajevanje.* S tako svetimi zgledi pa ne namerjam nagniti te, da bi jih posnemala; zadovoljen bom, ako bom pri tebi to dosegel, da ne boš več tako izbirčna glede živeža in da se boš vender enkrat odločila ne več se tako zelo pritoževati, kar te dela nadležno tvojim sestram in neznosno tvoji predstojnici. Zdaj že ni več kuharice, ki bi ti hotela služiti; ves dan se pritožuješ, da je hrana slabo naprav-- j ljena in prikuha slabo kuhana; toda gorje tebi, ki ne misliš na drugo kaker na to, kako bi stregla svojim čutom; prišel bo dan, da se bo spremenila v ogenj v vicah 'tvoja tolika izbirčnost, ke-tero zdaj tako gojiš. Ali kaj nam je storiti? V obednici vživaj hrano po svoji potrebi, ker Bog tako hoče; vživaj jo pa zmerno, tako da se pri najmanjši reči lehko zatajuješ. Ako daje samostan dovolj hrane in si ti terdnega zdravja, tedaj si ne smeš preskerbeti posebnih jedi, ki so brez božjega blagoslova in navadno škodijo duši in telesu. Ne bom ti pa govoril o načinu, kako vživaj jedi, kako treba v vsem skerbeti za snažnost in lepo vedenje in se izogibati neketerih nerodnosti, ki vzbujajo pri tvoji tovarišici ne majhin stud, ker mislim, da si v tem dobro podučena. Poniževanje. Vsaki sveti ustanovitelj kakega reda je navadno v redu vpeljal razne pokore pred ali mej obedom, da bi bilo pri tem opravilu, ki je živaljsko, namreč pri vživanju hrane, manj pogreškov. In res, verujem, da se vesele vsa nebesa, ko vidijo, da tekmujejo Jezusove neveste v obednicah, ketera bi bolj posnemala svojega ženina v pravem poniževanju. Neketerc kleče z razprostertimi rokami v podobi križa pri obednem blagoslovu; druge se očitno obtožujejo svojih storjenih pogreškov ter sprejemajo pokoro in opominjevanje svoje predstojnice. Mnogo jih poklekne pred sestre in jim ponižno poljubijo noge; neketera sedi sredi obednice in obeduje na tleh, druge prihajajo s križem na rami in vervjo okoli vratu in s ternjevo krono na glavi; ta se tolče s kamnom po persih, druga ravna seboj kaker z malovredno tovorno živinico. Kako obširno razgledovanje vsem nebesom ! Častitljiva mati, sestra Marija Viktorija Strata, vstanovi-teljica višnjevih redovnic, se je vergla na prag obednice, da bi bila poteptana, zapovedala je svojim redovnicam, da so morale v duhu pokorščine z nogo stopiti na tisto, ketero bi rade iz spošto- * V telesnem zatajevanju se ravnaj po spovednikovem svetu. Prestav/javec. vanja na rokah nosile. Sestra Terezija Marjeta, paremska princezinja, že zgoraj imenovana, je večkrat prišla v obednico s ternjevo krono na glavi, v desnici s križem, z levico se je pa s kamnom tolkla po persih in jokaje se je priporočevala svojim dragim sestram v molitev. Nočem, da bi se v tvojem samostanu opustila ta znamenja poniževanja; in ako jih ni več v vašem samostanu v veliko škodo in sramoto za vaš stan, te opominjam, da jih zopet začneš opravljati, ali ako ljubiš svojo dušo, vsaj v duhovnih vajah, pred velikimi prazniki, ali v devetdnevnicah. Rekla mi boš, da ni samostana brez takih redovnic, ki se bodo smejale nad temi zunanjostmi in se pikro norčevale iz .onih, ki bodo to opravljale. Rad bi poznal tiste redovnice, ki so zoper te reči; povem ti pa, da so škripajoča kolesa pri vozu, ki so — po pregovoru — najbolj zoperna. Ti pa naj bi iz praznega obzira zaradi teh nespametnih opuščala veče dobro?! Čudim se ti; ne poslušaj jih, tudi ako so stariše, ker razodevajo, da so v pobožnem življenju še le začetnice. Vem, da boš slišala kako britko besedo od teh prevzetnih devic, ker se niso same v teh rečeh poniževale, nočejo, da bi ti to opravljala. Naj le nos vihajo in te po strani gledajo; hudemu duhu služijo: ker nočejo same posnemati Kristusa v poniževanju, zato tudi nočejo, da bi ga ti posnemala. Sveta Hijacinta Mareskoti, redovnica v samostanu svetega Bernardina v Viterbu, je nekega dne poljubljala noge vseh redovnic; neka sestra lajika jo je vdarila po ustih in jo imenovala hinavko in največo prevzetnico. Sveta redovnica je pa trikrat zaporedoma poljubila njene noge, da si je še več zasluženja pridobila. Ravno tako se tudi ti tem bolj vadi v teh svetih vajah z dovoljenjem svoje predstojnice, čim bolj boš zaničevana. Prepričana bodi, da bo kmalu prišla kazen na te napačne redovnice, ki ne samo nočejo delati za svoje zveličanje, temuč hočejo še druge zaderževati.* * Razume se, da je treba zunanja pokorila zverševati s čistim namenom, zgolj iz nadnaravnega nagiba. Ako duša kroti telo in vse zmožnosti iz ljubezni do Jezusa Križanega, tedaj jo vodi Duh božji. Zanesljivo znamenje, da nagiba dušo milost in ne zvijačnost hudobnega duha ali sebičnost lastne narave, je pa pokorščina. Če je v kakem redu ali duhovni družbi tudi kaj izrednega predpisanega, morajo udje to storiti v duhu pokorščine. Bravci mej svetom živeči pa naj se iz navedenih opominov sv. Leonarda učijo, kako potrebno nam je vsem brez razločka prostovoljno terpljenje, ponižanje, zatajevanje, da bomo Kristusovi, da bomo mogli spolnjevati voljo božjo. Odmirajmo naravi in živela bo v nas milost božja. Poslušaj branje knjig. O kako sladko hrano prejemajo goreče redovnice iz branja v obednici; zapomnijo si lepe nauke, ketere poslušajo in ž njimi prijetno povzdigujejo svojo dušo k Bogu. Vem, da se neketere ne morejo vzderžati solz kesanja vzbujenih pri (duhovnem) branju, ketero poslušajo; tako zelo se obračajo od jedi, da pazijo na branje. Zakaj ne delaš tako tudi ti? Glej, ako hočeš, da se bo tvoja duša vedno bavila se svetimi mislimi, treba paziti na duhovno branje. Slaba zelišča rastejo sama od sebe, dobra je treba sejati; ravno tako prihajajo plahe misli same od sebe, dobre misli pa prihajajo iz branja pobožnih knjig. Zato je sveti Dominik prijemal in na svoje serce pritiskal pobožne knjige z besedami: „Te mi dajejo mleko, po ke-terem mi prihaja dušna moč“. Keder je dajal potrebno hrano telesu, je hotel v istem času tudi dušo nasititi z branjem kake pobožne knjige. Poslužuj se tedaj branja pri obedu; pazljivo poslušaj tedaj z napetim ušesom in se zbranim duhom branje in posnemaj sestro Marijo Teodoro Fontano, ki je bila tako pazljiva, da je mogla vse ponoviti z veliko koristjo bolnicam in drugim, ki niso mogle slišati branja. Zdaj vidiš, kako lepo priložnost imaš v obednici nabirati si zasluženje; ako bi se vadila v naštetih čednostih do zdaj, koliko lepih kron bi si zaslužila doslej. Predrami se tedaj in od zdaj na dalje se ne izročuj popolnoma jedem, temuč skerbi, da bo tvoja duša gospodinja in ne dekla ter kroti poželjenje z uzdo svetih čednosti. Na ta način boš prihajala iz obednice pokrepčana ne samo na telesu, temuč tudi na duši. Kordula Peregrina. Ife^eder vmerje človek, ki je bil velik pred Bogom in. pred j A ljudmi, tedaj nas ob njegovem grobu navdaja dvojen občutek. Najprej pomislimo na zgubo in škodo, ki nas je doletela. Vmerli nam je bil ljub in drag, bil nam je pomočnik v težkih časih, tolažnik v žalosti, dober tovariš v veselju. Ta občutek je žalosten. Potem pobite naše misli za vmerlim skozi grobna vrata in naše serce se vzradostj v prepričanju, da je naš ljubljenec našel večni mir pri Bogu. Če sploh kedo, tedaj gotovo ta — nam odmeva v duši. In ta občutek je vesel. Takemu človeku blager, stokrat blager njegovi duši! Kordula Veler (Wohler, pesniško ime Peregrina), znamenita nemška nabožna pesnica, ki je vmerla v letošnjem februariju, je bila taka duša. Odkar je našla mir v katoliški Cerkvi, mir na zunaj in na znotraj, je živela sicer povsem ločena od sveta, vase in v Boga zamišljena, ali njeni prekrasni spisi, sadovi zaupnega občevanja z Bogom, so krožili kaker angelji božji križem katoliškega sveta in dvigali verna serca v nadzemeljski, 'nevidni svet. Posebno radi se zatekajo k njenim spisom tisti, ki jim je znarta zgodba njenega boja za osvojitev mogočne terdnjave, sv. katoliške Cerkve. Ta boj pa je bil hud in dolg. Kordula Veler je bila rojena leta 1845. ko hčerka protestan-tovskega pastorja daleč gori v deželi Meklenburg na Nemškem. Stariši so jo skerbno vzgojili in skušali vcepiti ji v občutljivo serce poleg naravne plemenitosti zlasti neomajno zvestobo do Boga in do naukov luteranske cerkve. Posrečilo se jim je pa le na pol, zakaj zvestobe do Boga Kordula res ni niti za časek pozabila, ali o luteranski cerkvi je dobila že v zgodnjih letih drugačne misli in prav to so bile kali njenega poznejšega terpljenja. Doma in v šoli je slišala o katoličanih vedno le najslabše. Toda ko je že ko otrok brala nekaj mladinskih povestic znanega Krištofa Šmida, in ker je vedela, da je pisavec katoliški duhovnik, se je resnicoljubnemu dekletu zazdelo, da bi vtegnili vender tudi katoličani kaj dobrega imeti. Pozneje je brala več lepih povesti, ki jih je spisala neka katoliška grofica in ki so bile prepojene z globokim verskim čustvovanjem. Že takrat si je Kordula zapisala v svoj dnevnik: „Kaj naj si izvolim? O Jezus, ti sam bodi moje bogastvo, moja posest, moja tolažba in vse moje!“ Ko je bila stara 16 let, je dobila v neki bolezni od prija-telice knjigo „Oče naš",* ki jo je spisal znani ljudski pisavec Aljban Štoljc. Ta knjiga ji je tako vgajala, da je bila vsa pre-šinjena resnobnega duha, ki je vel iz nje. O Aljbanu Štoljcu ni bila nikoli slišala, ali sedaj je začela poizvedovati, kakšne knjige je še spisal. Kmalu si jih je nabrala lepo število in jih prebirala * V slovenski prestavi izešla pri Blazniku v Ljubljani 1854. Poslov. Anton Oliban. / z'enakim zadovoljstvom in dušno koristjo.* Ob tem branju se je njeno serce vedno bolj nagibalo h katoličanstvu, ne da bi se sama tega prav zavedala. Bolj jasno se je to nagnjenje pokazalo, ko je leta 1862. večkrat prisotstvovala katoliškemu bogoslužju v nekem mestecu, kjer je bila na počitnicah pri svojem dedu. Vselej je prišla iz cerkve vsa navdušena za lepoto katoliških obredov. Leta 1864. je Kordula potovala se svojim očetom v južno Nemčijo in na Tiroljsko. V teh katoliških deželah, zlasti na Ti-roljskem, je pustila takorekoč svoje serce, ki se je vedno bolj otresalo protestantovskih misli o katoličanih. V svoj dnevnik je napisala vse 'polno vzvišenih občutkov, ki so jo navdajali pri tako pogostem srečavanju ljubkih cerkvic in kapelic. Posebno