Revija SRP
/ Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 24, oktober 2016 shtevilka 129 - 130
Izdajatelj revije
Naslovnica Izbor likovnih del Postavitev za tisk Urednishtvo Urednishki odbor
Narochila, prodaja
Izposoja na dom
Izdajo omogochajo ISSN
Revija SRP, Ljubljana
e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http:/ / www.revijasrp.si
Berko: Vleci-rini, 1978
Damir Globochnik
Revija SRP, Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Peter Amalietti Ivo Antich Lev Detela Damir Globochnik Jolka Milich Rajko Shushtarshich
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1 p.p. 2670, 1001 Ljubljana
sodelavci v reviji
1855-8267
Revija SRP	2
160
Vsebina
Andrej Chebokli	Pekel na zemlji	4
Lev Detela	Spomini na Bohinj	16
Andrej Lutman	ZA-OP	19
Sara Rem%hgar	Chrni vran, lepotec	22
Alesh Jelenko	Nad dezhelo letajo vrane	29
Maja%h Jarc	Vse zhari	36
Ivo Antich	(Em)faze /epigramizmi/	44
Jolka Milich	Jolkizmi	48
Miha Remec	Zhar ptica	51
Adam Shuligoj	Sindrom	56
Maja%h Jarc	Pesnishka zgodba	66
Ivo Antich	V(r)edno	79
Prevajalnica		
Zoran M. Jovanovich prev.: Ivo Antich	In videti sem bil kot most	83
Anna Santoliquido prev.: Jolka Milich	Stihi Teokritu	90
Likovna priloga		
Damir Globochnik	Fotorealistichni izzivi	94
Berko	Likovna dela / fotografije/	96
160	Revija SRP
3
Esejnica
Peter Amalietti Bela Hamvas
Slovenshchina — prajezik chloveshtva (IV) 105 Vodnar	117
Za zgodovinski spomin
Damir Globochnik
Iz zgodovinskega spomina
Damir Globochnik
Damir Globochnik
Bogdan Kristofer Meshko
Matev%h Ravnikar — Pozhenchan
Vprashalnica
Ivo Antich Dokumenti
Dokument 1
Rajko Shushtarshich
Karikatura — Razvoj likovne zvrsti in terminologija	135
Prvi blejski fotograf Benedikt Lergetporer	149
Humoristichni list Golj'fiva kacha (1905)	153
Vedski jezik in izvor slovenshchine (T)	157
Sled Slovencev med nekdanjimi narodi
/I. Razdelek/	175
SRP NI SRP	190
Se bo nadaljevalo! Doklej?
/Porochilo nekdanjega papirnatega direktorja/ 191
160
Revija SRP	4
Andrej Chebokli
PEKEL NA ZEMLJI
BELA JADRA
Veter bela jadra je razprl,
vzel s seboj jih na valove,
daljno in shiroko pot odprl,
dal v zavetje jim je skalnate gradove.
Plula jadra so brez doma ... A brez doma — kje je cilj? —
Ko jim je zavabila sinjina
brez poti — za njimi in pred njimi tisoch milj
bilo ni spomina ...
(psevd. Adreanov; Zora, Glasilo katolishko-narodnega dijashtva, Ljubljana, 19121913, sht. 10)
NOCHNI ODMEV
Chuj, kako nochni zrak zvoni: ne zhaluj, ne vzdihuj! Pod tabo se zemlja drobi? Vzpni se s cest do zvezd
in v hrepenenju ne miruj!
Zrak zvoni —
jaz slishim nove dni.
(Cheb. Andre; Zora, 1913-1914, sht. 3-4) SPOZNANJE
Najini srci sta si dahnili dan brez nochi. Tvoje ochi so si stvarile vechno morje: spenile vanj hrepenenja cvetocho kri.
160	Revija SRP
5
Ti pravish — A jaz vem: ni dneva brez chrne nochi. Noch za nochjo grob grebem z rokami v temnozelenih valovih; ob bregovih
pesek pekochi mi lizhe pod prsti mesó — ura za uro mi bije v obraz samoten chas in solzno besedo v okó —
(Cheb. Andre; Zora, 1913-1914, sht. 3-4)
SKOZ NOCH BREZ NEBA ...
Nebo se spenja iz vechnosti v vechnost
s chrnim oblakom —
noch.
Iz nochi me zemlja pozhira z vlakom v noch.
Tako bi se vozil in vozil in premishljeval, zemlja, tvoje gorko srce ...
Stotisoch nas je. In tudi tu je greh na svojih mehkih tleh in se grize v peté.
Tudi tu se s trganim svetom dvigujem: vriskam in pojem, sem pri tujem in svojem — samó ne molchim.
Skoz noch brez nebá me zemlja pozhira in vlak godrnjá. Chlovek: ti si mi dober model, a tvoj razum hudo bi proklel! —
(Cheb. Andre; Zora, 1913-1914, sht. 5-6)
160
Revija SRP	6
OB MORJU
Ob morju stojim — molchim:
val za valom se vije, se ob skali razbije — moja misel.
Od skale tisoch valov se lije:
vse se vije,
vse se rije:
jaz v hrepenenju,
jaz v zhivljenju —
jaz sam.
Morje, zakaj zhe tvojo pesem poznam! (Cheb. Andre; Zora, 1913-1914, sht. 8)
PROLOG K »PEKLU NA ZEMLJI«
Brat v trpljenju in mishljenju!
Poglej v rdeche knjige svetovne zgodovine shtirih let: 1914 - 1915 - 1916 - 1917 - 1918.
Chlovek z enim srcem in eno dusho!
Odpri mi shtiri kolesa svojega srca, da ti nanje spustim kri iz shtirih jezi: lazhi, lakomnosti, sovrashtva in uboja. Dusha, in che si mlinski kamen, melji to shtorno gorje in se ne zdrobi --!
In zdaj, kdor je kriv, tega zadene --. Kdor spozna, ta obchuti --. Kdor chuti, tega boli --. Kogar boli, ta je zdrav za zhivljenje --.
Chlovek, vstani she -- zhival ima eno srce in eno dusho! Hudich pa ostane hudich.
(Andre Chebokli; Almanah katolishkega dijashtva, 1922)
Revija SRP
7
PESMI V PROZI
(iz dnevnika 1916-1919)
25. VII. 1916 Na soshki fronti
Zhenstvo ob fronti moralno propada. Strashno je. Zhena ne pozna vech mozha, ki je na drugem bojishchu, in ne mati svojih otrok. She v dekletovem srcu ni vech zvestobe. Matere tu ne spijo vech pri svojih otrocih; njih uho jih ne chuje vech; njihova roka jih ne chuva vech; jih ne tolazhijo, ko jochejo; jih ne pokrivajo, ko se razodenejo v strashnih in groznih sanjah:
Tu zazhene mlada mati svoje otroke v zanemarjeno sobico, v sobi pa, v svetli dishechi, s preprogami poviti, ona sama, chisto sama spi — ne, drema in chaka, kdaj tuja ljuba roka potrka na okno. In v takem trenutku ona ni vech mati treh otrok — marvech dekle in ljubica — O groza! Take misli bi rad napisal, a ni miru ni pochitka.
6. VIII. 1916
Peklenski ogenj celi dan. Ob 4h popoldne je napadla italijanska pehota. Nasha cela prva vrsta je bila zajeta in unichena.
In takrat sem dobil od podpolkovnika Wotruba povelje, zasesti desni breg Soche v Sht. Mavru pri Fonzarijevem mostu z mojimi 80-90 mozhmi.
Nasha artilerija je popolnoma molchala — lashka pa bljuvala. Mi brez ljudi. Lahi v polkih so se suli na nas.
V mraku so zachele solkanske hishe se vnemati, gorela je Gorica in v njeni okolici so izpopolnile lepoto plameneche vasi.
Joj: videti mesto — Gorico! — goreti in vasi in zhitna polja, kjer sem prvo mladost presanjal in pretrpel: Grozno in lepo!
Srce se je vilo, kot bi mi ga kdo v tla teptal, dusha se je krchila, kot bi bila pila najvechjo grozo in najvechjo lepoto.
To je bil moj najvechji, prvi najvechji dan: sam vase sem se zgrudil in se v sebi preobrnil iz sanjacha v chloveka.
In che bi se mesto in vasi pogreznile s plameni vred, peklenski boj se je nadaljeval, gigantski in nadchloveshki, pod chistim nebom in v najlepshi mesechni nochi.
5. III. do 31. III. 1917 Chetrto vojno leto
Nemir — misli brez zveze: sama bolest in strah: moj narod, ali dobish svoje pravice?!
Od 28. II. do 10. III. nemiri v Petrogradu: prvi simptomi revolucije. Na 11. III. je carski ukaz razpustil dumo, a le ta se ni hotela udati ukazu in zborovala dalje, tako da je zanetila revolucijo. Na 14. III. je izbruhnila revolucija: 12 chlanov dume je prevzelo oblast v roke in zaprlo vse ministre starega rezhima. Car in njegova druzhina zaprta.
160
Revija SRP	8
Velika Rusija je dosegla svoj stoletni cilj in se prerodila: vse to je moralo tako biti! In tako mora biti tudi marsikje drugje: ruska revolucija bo imela svoje posledice, in velike! Sami ne vemo: kake in kje?
Ruski narod je pokazal vsem narodom sveta: jeklene oklepe ljute samovlade je mogoche zlomiti in prebiti tudi v chasu vojashke vlade in vojnega soda, da je mogocha revolucija tudi v takih razmerah. In to je veliko in to je dovolj! In ti, moj narod: ali ti ne zhari od vzhoda neskonchno lepa zarja svobodne bodochnosti, polne upanja?!
7. V. 1917
Che je narodnostno nachelo le kje na svetu opravicheno, tedaj velja za jugoslovanske dezhele: kdor se nepristransko poglobi v razmere, mora pritrditi: jugoslovansko vprashanje se reshi le z zdruzhitvijo teh enakorodnih drobcev. Imamo samo eno izbiro: ali se ta reshitev izvrshi v in z donavsko monarhijo, ali izven nje in proti njej. Edino verski in mali jezikovni momenti nam bodo ovirali delo. Toda prvo in glavno pa je, da nam uresnichijo nashe sanje: zedinjenje, samostojnost, svoboda!
14.V. 1917
Chlovek je hujshi nego zhival. Zhival, kadar je sita, molchi in ne zheli vech. Ali chloveku se zbudi shele tedaj pozhelenje ubijati in moriti, kadar gospoduje tisochim, kadar ginevajo pod njegovim jarmom milijoni. O kako sladak je chloveku umor!
16. VI. 1917
Ni vsak sposoben za zakon. Nekateri so premladi, nekateri niso sposobni zhe od nekdaj, nekateri so mladi prestari. In zakon v starosti je zadnji obupni korak.
20.	VIII. 1917 (zah. Ukrajina)
Pot od tu do Deljatyna. Prekrasno, s samimi vilami posejano vas, ki je vsa kot park, so do konca pozhgali Rusi.
Mogochna je chloveshka roka, mogochnejsha nego zemlja — ljutejsha. V Deljatynu sem prenochil pri grshko katolishkem administratorju. Blaga dusha, Ukrajinec iz Sereta, a ne posebnega temperamenta. Dobra je njegova mati. Govorila sva o ukrajinskem vprashanju: Hrushevskiju, voditelju ukrajinskega gibanja. Pred 18 dnevi je chital she vse to v ruskih chasnikih, ki jih je dobival iz Kijeva.
21.	VIII. 1917 (zah. Ukrajina)
Zopet peshpot dalje do Sadzawke. Tu smo prenochili pri duhovniku. Milega obraza je bila njegova gospa in she lepsha njegova hchi. Zvecher nam je prinesla
Revija SRP
9
gospa album in nas prosila za podpise. Tu so bili podpisi nashih chastnikov, ruskih, zopet nashih, spet ruskih in zdaj nas. Zapisal sem jim v spominsko knjigo:
Jaz sam sem sin razdjane domovine, moj dom krvav:
o bratje, po poteh chez Vasho plan me bratijo iznova z Vami iste bolechine iz istih ran.
In v srce stiskajo bodochnosti Vam tolazhljiv pozdrav!
26. VIII. 1917 (zah. Ukrajina)
Prihod v Shipaniece. Lepa vas, a she lepsha njena dekleta: drobna, lahke poteze milega obraza, velike zamishljene ochi, globoke in temne; mehko izrezano, vitko in prozhno telo — v vsem tiho zhivljenje.
7. IX. 1917 (vas Tarasheni, zah. Ukrajina)
Nadaljevali s kopanjem jarkov. Po dnevu nisem mogel mnogo delati v svojem odesku, ker so me vsakikrat obmetali Rusi z majhno artilerijo, prav posebno z ekrazitnimi granatami. In prve dni samo pri meni, medtem ko so drugi mirno delali. Danes pa ni padel niti en strel. V tako mirnem bi bil rad tu mesece in mesece.
11. IX. 1917 Na ruski fronti — Tarasheni, strelski jarek
Rusi so zacheli pozhigati hishe, ki lezhijo med nashimi in njihovimi jarki. Chuduj se lepoti: velikanski luchi, lizajochim plamenom, chisti svetlobi, skozi katero gledash vse postave, vse predmete.
Sedel sem na jarku v poznem vecheru — in gledal in premishljeval: o lepota — o grozota!
Kaj misli kmet, mati z otroci? Jaz trpim zanje.
17.X. 1917
Ne vidim in ne slishim velikega boja samo med narodi, ki si stojijo nasproti v poljanah, gozdovih, po gorah, zakopani do grla in chez glavo v zemljo, in lezhijo v blatu svoje krvi — danes vidim vsakega posameznika v velikem in trdem boju: po samih mestih, po shirokih cestah, po tihih vaseh, po skritih gorskih kochah — tudi tam, kjer niti ne berejo o vojshchakih, orozhju, zhelezu in jeklu: boj vidim koj med mozhem in zheno, ochetom in sinom, materjo in hcherjo, bratom in bratom, sestro in sestro, sosedom in sosedom, tujcem in tujcem. Ali naj she zaupam bratu?! (Motiv za delo »Boji«.)
160
Revija SRP	10
23.	X. 1917 (z ruske fronte v bolnishnico na Madzharskem)
Spomin: ponochi sem se vozil chez galishko-ogrsko mejo. Iz sna sem se zbudil in chutil, da sem na Ogrskem. Ne morem napisati, kako tezhko mi je vsakikrat, ko stopim na ogrsko zemljo in vidim pred seboj nepregledno plan, pusto in mrtvo, kakor bi gledal mrtvashko polje in na njem trupla nashih ljudi — kakor velikansko, strashno poshast, ki mori in pozhira.
To chustvo imam she danes in ga bom imel, dokler se ne pogrezne ta plan za mojim hrbtom in pridem v drugo dezhelo.
24.	X. 1917 (kot tezhek revmatik v vojashki bolnishnici)
Preselil sem se v drugo celico. Sedaj sem med tremi Ogri — Madzhari. O kako so ti ljudje omejeni, sebichni, kruti, lakomni — radi bi imeli cel svet v svoji sveti drzhavi. Unichili in podjarmili bi vse male narode in jim gospodovali tiransko. Pa pravijo: nashi narodi imajo prostost. Da — ali ne narodne. Priznati pa moram tem ljudem narodno zavest in navdushenje, ki dosega vchasih fanatizem in shovinizem.
9. XI. 1917
V Rusiji she vedno tli. A pride chas, ko se zares vname — edino pravichni boj: boj za mir in proti boju. Od tam nam zhari zarja miru — a vsiljenega miru, takega, ki zopet rodi boj.
31. X. 1917
Gledam in poslusham v dni, ki mi klichejo iz bodochnosti, da mi bo dom prost in trden pred Lahi, ki nas hochejo raztrgati in za vedno vlechi v svoj jarem ponizhanja in potujchevanja — oni, ki toliko govore o kulturi, civilizaciji in narodnih pravicah ter prostosti in samostojnosti malih narodov! Kaj pa hochejo od nas in z nami? Ali mislijo, da je moj jezik zhe njihov, shega in vzgoja? Ali ne vedó, da so oni, ravno oni, nashi najvechji sovrazhniki? Ne vedo she?!
24.	XI. 1917
Zhivim tako, kakor zhivi chlovek, ki ishche miru in samega sebe. In zato pozabljam ves svet, da ne pozabim samega sebe. In bogve, kako so she dolga ta pota! O Bog, varuj me dushevne blaznosti!
25.	XI. 1917
Strupena moch spolnosti je, ki mi ne da miru in mi umori marsiktero misel, ljubezen do dela, she vech: zapelje in pusti chloveka v poginu. Srechen je chlovek mislechi, ki se reshi iz te chloveshke nesreche, ji napove vojno in boj in zmaga. Ali mnogi omagajo v tem boju, se udajo in nadalje gledajo lastni zhrtvi v obraz. Tak bojevnik sem tudi jaz.
In dushevno delajochih mozh najvechji zhivljenjski boj je zoper vechno spolnost.
Revija SRP
11
11.	XII. in 12. XII. 1917
V Zagrebu: o ti prekrasno mesto, sredishche bodoche Jugoslavije. Cheravno ne poznam tu zhive dushe, se vendar chutim domachega.
Obiskal sem Kati Zavratnikovo — krasno dekle. Zopet sem jo vzljubil — po enoletnem molku, in morda tudi ona mene: a ne vem, njo ali njeno lepoto. Dobra je — ali z njo tezhko govorim. Nastanil sem se v hotelu »Janje«.
Seznanil sem se s porochnikom Fabianijem, sinom iz prvega zakona operne pevke Polakove.
Ali to mesto bo treba ochistiti Madzharov in Zhidov.
12.	II. do 28. II. 1918 (z bratom Ivanom kot svojim »slugo« doma na shtiritedenskem dopustu)
Hodim iz vasi v vas, iz hishe v hisho in vprashujem in poslusham ljudi, ki mi pripovedujejo dogodke izza chasa Lahov. Prej tako visoka morala nashih deklet in zhen je tako propadla, da so se Lahom kar prodajale. Med njimi, ki so ostale doma, je malo vech planinskih rozh.
4. VIII. 1918 (Horsching — vas in obchina v Zg. Avstriji — Linz)
Nemci in Madzhari vidijo v nas vsakem veleizdajalca — in veleizdajalec je tudi zhe
otroche, ki ga nosi nasha mati she pod svojim srcem.
7. VIII. 1918
Ne zataji, ne sebi in ne drugim prirojenosti: vsak trud je zastonj! In to je eden velikih zlochinov chloveshtva.
9. IX. 1918
Kati me je prosila, che bi bil sluchajno doma, da bi shel na zhenitovanje. To bi srchno rada.
Jaz pa sem zadovoljen, da pojdem prej. Drugemu je ne vozim pred oltar, che je ne morem sebi. Bolje dalech proch — in bolechina ne bo tako huda. Pojdi le in na pot ti dam sreche blagoslov!
25.X. 1918
Dusha se mi smeje — srce mi skache, ko berem o velikih manifestacijah v Zagrebu. Moj duh je z njimi — pri vsakem njihovem koraku in vzkliku. Tudi hvalim Wilsona, osvoboditelja zatiranih narodov, in tudi Anglijo, Francijo in Italijo in vse druge. Bog, prej ko v prah zdrobish staro in goljufivo Avstrijo in njeno armado vojvod, dushevnih in telesnih pohabljencev, chloveshke krvi pijanih in napihnjenih in polgnilih trupel — Bog, prej ko to storish, prej ti bom hvalezhen!
160
Revija SRP	12
1. XI. 1918
Danes je oni srechni dan, ko sem snel in utrgal s kape cesarjev znak in ga nadomestil z rdecho kokardo. Tiranski rod Habsburzhanov je unichen in pregnan — ki sem mu sluzhil s silo in lazhjo, kakor so se oni drzhali na prestolu s silo in lazhjo.
Danes je Avstrija v revoluciji! 10. XI. 1918
In prishel sem zhiv, srechen in zdrav v materin objem: o Bog, zahvaljujem Te, da sem zdrav in srechen prebil to nechloveshko vojno, polno groze in hudobije. Shtiri polna leta sem zhivel ponizhan in z lazhjo — umiral sem — a nisem umrl: vstal sem Jugoslovan — sin svojega naroda!
12. XII. 1918
O, te proklete lashke zholne nam zhe zopet zhugajo s pregnanstvom. Hochejo nas preustvariti, hochejo, da bi zatajili svojo kri in svoje meso. Ubogi, vklenili in stisnili so nam srce in dusho v zhelezne okove. Trpim, trpim in za te se borim, moj narod!
LOCHENI SVETOVI
Rdechi jezdeci
Chrni dom sht. 1
Poln je teles. Nabito poln. V chrne in rjave odeje so povita. Trdoravna. Ravnale so jih zhelezne roke ...
Med telesi lezhi sin. In sinove bolechine vzzharijo v vecherni mrak: »O mati! — Ko sem zapustil tebe in dom in njivo in gozd in gore, nisem vedel, kaj zapushcham. Z vriskom in s petjem sem shel ... S ptichjim pogledom ... Z levjim pogumom ... Kakor gredo fantje z gorskih skal v ravno polje ... Nad samega sebe sem se povzpel. V trenutno vishino ... Iz te vishine sem padel. Tezhko ranjen ... Brez mochi, ubog sem lezhal v jarku. V zhivem grobu, s svojo roko izkopanem ... In tam sem mochil tujo zemljo s svojo krvjo. Mati. Kaplja sem od tvoje krvi ... K tebi se zdaj vracham — a drug sin: prerojen sem v svoji ochishcheni krvi ... Ishchem tebe, ki me ishchesh ... da bi polozhil svojo trudno glavo pod tvoje gorko srce ... Doma ishchem, da bi videl v njem svojo razbito zibelko ... Gozd, ki je posekan do korenin, da bi ga vprashal, kje gnezdijo zdaj tichke ... Njivo ishchem, ki so jo unichila zhelezna kolesa in kopita ostrashenih konj, da bi videl na njej trnje svojega potu. In gore, ki so zdaj domovi milijonske mnozhice in grobovi raztrganih trupel, da bi stopil zopet na njihove vrhove, s sonchnim zlatom polite, in bi pogledal na vse shtiri strani sveta, v skrivnostno daljino ... in se dotaknil s prstom neba.«
Revija SRP
13
Vecherni zharechi oblaki so se gnali ... gnali rdechi jezdeci ... in udarili z glavo in s kopitom ob jeklene gore. Kopita so si zbrusili ... razbili si glave ... in pozhrl jih je chrni dim bobnechih min.
Onstran jeklenih gor pa chaka nanj krizhana mati.
Ognjeni zhrjavi krvi
Chrni dom sht. 2
Poln je teles. Chisto poln. V chrne in rjave odeje so povita. Skljuchena. Skljuchila jih je zhalost brez solz.
Med telesi lezhi Pavel. Iz srchne krvi mu kreshe iskre kamen bolechin ... da vzletijo vzdihi — ognjeni zhrjavi, pojochi skozi vecher:
»Lenica! Jaz pojdem. Z menoj jih pojde tisoch. Jaz dobim novo sivo obleko in novo belo perilo. Vsi dobijo novo sivo obleko in novo belo perilo. Jaz bom pel in vriskal in za sivo chepico pripnem nagelj in rozho. Nagelj se bo rdeche smejal, rozha krvavordeche ... Vsi bodo peli in vriskali in za sive chepice pripnejo nagelje in rozhe. Nagelji se bodo rdeche smejali, rozhe krvavordeche ... Chrez planine bomo marshirali ... da se bodo pod nashimi nogami sushila rdecha jezera planinskih rozh. Na gore splezamo. Tam se pod nashimi rokami zgane skalovje. Tam se vlezhemo na prsi. Pod nashimi prsmi bodo bele planike zapirale chrne ochi in umirale.
In izza skale na gori bom zopet gledal domacho dolino v okviru juga. V dolini mojo in tvojo vas. V vasi svoj in tvoj beli dom. Tvojo od ljubezni svetlo kamrico. Tvoje v hrepenenju disheche okno. Pod oknom pa chrnega tujega fanticha z belimi zobmi, ki zapeljuje mojo Lenico!
Jaz pojdem po svojo nevesto Lenico, che me she ljubi in mi je she zvesta ... Z menoj jih pojde tisoch na zhenitovanje. Najino zhenitovanje bodo krasili nagelji in rozhe, ki jih prinesemo za chepicami jaz in tisoch drugih.
Jaz pojdem po svojo nevesto smrt, che me Lenicha ne ljubi vech in je zvesta chrnemu tujemu fantichu z belimi zobmi: zakaj tedaj bom she enkrat snubil Lenico — a z mochjo svojih zhil. Tako dolgo, da se posushita za chepico nagelj in rozha in vzcvetijo pod mojimi golimi prsmi iz belih skal neznane rozhe, ki bodo krasile moje truplo in venchale moj grob.
Pa pride jih she tisoch za mano ... vsak po svojo Anico, Katico, Tonico!« Ognjeni zhrjavi so leteli, z vso srchno silo skozi vecher ... Samo s perutmi so se vchasih odpochili. Ali she pred ranim jutrom so se ujeli v elektrichne zanke in storili kratko smrt: brez kaplje prelite krvi visijo v zheleznem trnju zhichnih ovir, ki chrno cvetijo po granitnih gorah.
Onstran elektrichnih zank pa vre in kipi Lenici kri: chisti se zanj.
160
Revija SRP	14
Krik ochetovstva
Chrni dom sht. 3
Poln je teles. Krizhem poln. V chrne in rjave odeje so povita. V kolache zvita. Zvila jih je groza kar brez chrhe in z mirno roko.
Iz enega v vrsti kolachev se razvije mozh in oche. Skozi suhe prsi se mu vidi zhivo srce, rezheche v popolnoch!
»Zhena — o trojica otrok! Zdaj vem, kaj sem imel. Vem, kaj sem izgubil ... Zdaj, ko te zasledujejo strastne tuje ochi, bi te pogledal drugache. Gorkejshe ... Objel bi te drugache. Tesnejshe ... Poljubil bi te vse bolj zhivo ... Ljubil bi te, kakor Bog zaukazhe: s chistimi ochmi in chisto krvjo ...
Po dnevu bi strazhil tvoja vrata, po nochi tvojo posteljo pred strastno tujo roko, ki ti zdaj vezhe roke in noge in ti hoche oskruniti materinstvo ... Ali se branish do krvi — do smrti? Ali se udajash?
Zdaj bi rad pestoval celo peshchico veselih otrok. Dva na kolenih, dva na rokah, dva na ramenih. Igral bi se zh njimi.
Pel bi zh njimi in molil — namesto da bi jih preklinjal in jih s svojim preklinjanjem uchil preklinjati mater in ocheta: in bili bi otroci po bozhji podobi. Otroci, misli mati na vas? Vas brani? Ali vas ni pozabila?
Otroci, mislite na mater! Branite mater! Ali se brani mati ... do krvi — do smrti?« Mozhev in ochetov krik je razparal popolnoch samo do rohnechih, do zhivega izvrtanih gor: zakaj tu so ga ulovili brezzhichni aparati, shtrlechi nad kavernami chloveshkih cenzorjev.
Onstran prezhechih gor pa je chakala zhena zaman: zdaj zhe pestuje brezmirna materina roka tuje dete in troje otrok pleshe ringaraja okoli malega.
Mladika (druzhinski list, mesechnik; Gorica), 1921, shtev. 9-10
Revija SRP
15
ANDREJ CHEBOKLI (im. tudi Andre; 1893, Kred pri Kobaridu - 1923, ibid.), pesnik, pisatelj, kritik, dramatik, pedagog. Osnovna shola v Kredu, gimnazija v malem semenishchu v Gorici (»jetnishtvo moje dushe«), v vishjem razredu izstopil, stanoval privatno, matura ob zachetku vojne 1914, nachrtoval shtudij slavistike na univ. (Gradec), a vstopil v A-O vojsko kot t. i. enoletni prostovoljec z ambicijo napredovanja od nav. vojaka prek kadeta do porochnika (ta socialni vzpon v specifichnih razmerah mu je uspel, tudi z namenom, da z oficirsko placho pomaga materi in sestri v revshchini ter bratoma vojakoma). Bil je na bojishchih od Soche do Rusije (Galicija, Bukovina) in zaradi revme v vojashkih bolnishnicah na Ogrskem in Shtajerskem. Tik pred koncem vojne ga doma v Kredu prizadene smrt sestre Nine; po vojni se do jeseni 1919 zdravi doma, opravi filozofsko-pedagoshki uvodni izpit ter na ljubljanski univerzi do 1922 shtudira slavistiko in romanistiko; v sholskem letu 1922-1923 kot suplent na zhenskem liceju v Lj. uchi slovenshchino in ital.; med letom boleha (tbc), poleti 1923 v Kredu upa ozdraviti, oktobra umre (vojno je prezhivel, a je s posledicami hitro »prishla za njim«).
Njegov literarni opus je skromen tako po obsegu kot po kvaliteti. »Katolishki ekspresionist« (po stilsko-vsebinski tipologiji in po objavah v katol. periodiki) kot obsoshka rojaka Jozha Lovrenchich in Ivan Pregelj. Pesmi ima malo, nekaj jih je zanimivejshih, izraz je v glavnem okorno patetichen z afektiranimi deminutivi. Pisemsko je izjavil, da se chuti bolj gotovega v prozi, a je tudi tu nekje na pol poti: neznatna fabulativnost in nefunkcionalna fragmentarnost ne kazheta prave kratke proze, bolj so to »pesmi v prozi« z najvishjim dosezhkom v uspelo komponiranem triptihu Locheni svetovi. Presenetljivo je, da je she po vojni kot zrel, hudo izkushen in shiroko razgledan intelektualec (aristokratske drzhe na fotografijah) objavljal prozne sestavke, ki so mestoma na meji osnovne dojemljivosti, tematsko ozki, polni stilskih nerodnosti, nabuhle ekspresije in infantilnega »sentimenta«. Objavil je nekaj knjizhnih ocen, med rokopisno ostalino pa je disertacija o pesniku Josipu Pagliaruzziju (iz Kobarida), dramski tekst Tragedija nerojenega otroka in vojni dnevnik; slednji je prvich objavljen v knjigi Andrej Chebokli, pesnik in pisatelj iz Kreda (Mohorjeva, Gorica, 1999; ur. Rozina Shvent). Tukajshnji izbor znachilnih dnevnishkih zapisov, nastalih v skrajno depresivnih okolishchinah, nakazuje njihov celotni chasovno-prostorski razpon v luchi dejstva, da gre kljub vsem protislovjem (ob izvrstnih »pesmih v prozi« z lucidnimi refleksijami le bezhne belezhke; apokaliptichna razpetost med grozo in lepoto; vzoren A-O chastnik z medaljo za pogum in oster /jugo/slovenski patriot; »idealna zaljubljenost« v vech znank in skoraj mizoginska kritichnost, nachelno humanistichno bratstvo s selektivnimi poudarki zlasti zoper »Lahe« in »Zhide«, ob katolishtvu prichakovanje odreshitve z ruskega revolucionarnega vzhoda ipd.) tako rekoch za svojevrsten »romaneskni« torzo, literarno-dokumentarno enkratno dragocen in daljnosezhno pomenljiv. Pri datumih dnevnika so tukaj dodane letnice in zraven nekaj opomb v oklepajih; v ciklu Locheni svetovi je prvotno natisnjeni podnaslov Ogenj zhrjave krvi (tiskarski lapsus?) spremenjen v Ognjeni zhrjavi krvi (glede na vsebino in sintagmo »ognjeni zhrjavi« v besedilu; nepravopisni zh/e/rjavi so ohranjeni).
Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich
160
Revija SRP	16
Lev Detela
SPOMINI NA BOHINJ
DREVO NAD JEZEROM
nekje nad vodo rezhe sekira les in chas
med praprot preslico in vresje
drevo nad jezerom je zadnje svoje vrste
in sanja srecho ki je ni nikjer
med bliski vetra v kamnu in goshchavi
ne ve za svojo smrt v zatonu gozda
zhivi naprej z vzponi zvezd in blishchem dneva
? zakaj je mrzlo ko je chudezhno toplo
? zakaj ledenomrzlo je ko sije vroche sonce
JUTRANJE DOZHIVETJE
pogledash v nebo nich
noch brez zvezd tema in nich
svet brez barv in svetlobe samo nich
a nenadoma zgodaj zjutraj sonce nad vodno gladino in blaga modrina
PRIDIGA POD GORO
ljudje so izgubili dusho mi razlaga starejshi gospod pri cerkvi svetega janeza
pomasovljenje in potroshnishtvo sta izbili sodu dno
chlovek je samo she prazna shtevilka ki se razoseblja v nerazpoznavno biomaso
Revija SRP
17
jezero je mirno in molchi
riba spi oblak pochiva metulj je brez besed
gospod je dvignil roko se smehlja
MRTVI SE VRACHAJO dezhevno je
zato je ob jezeru veliko mrtvecev sprehajajo se z roko v roki ob vodi in si pripovedujejo pravljice
chuti se rahli vonj mrtvecev nihche se jih vech ne spominja zato je tako zhalostno in zato stalno dezhuje
pravkar sem zagledal mojega starega razrednika s klasichne gimnazije
spet me pouchuje o knjigah s posebno dusho in usodo
(habent sua fata libelli)
nekaj korakov za njim se smehlja veseli pisatelj ingolich
pogledal me je skozi debele naochnike
in mi povedal isto kot v gimnaziji:
veste zola je imel dve %heni
nista vedeli ena za drugo
shele na njegovem pogrebu sta se srechali
in spoznali
strmo kot se spodobi
stoji pod v zimskih viharjih upognjenim drevesom neupognjeni boris ziherl
pravkar je ushel iz filozofskega proseminarja ljubljanske univerze in se marksistichno spreneveda
160
Revija SRP	18
! she pomnite tovarishi francepresheren je kot vemo napreden mislec
in dialektichen pesnishki predsocialist
vsekakor so tu mrtveci
veliko stvari bi nam lahko povedali
? ali jih poslushamo
DAVNI SPOMIN
(za S. H.)
nevihta bliska za goro v srcu pochiva vihar chez svet je razlito grmenje strmih ukrivljenih skal
? kam gredo mrtva poletja ? kam teche ugrabljeni chas sredi rdechega cvetja nas napade skrita bozhjast
trikrat sem rozho poljubil petelin je trikrat zapel svoje srce sem izgubil tisti ognjeni vecher
SPRASHEVANJE VESTI
zvezde prshe skozi tishino sredi chudne nochi pokrite s temno tkanino slepe za tvoje ochi
to so nevarni chasi na poti skozi zelenkasti mraz ko stopam nespechen po vasi in ishchem svoj pravi obraz
? kam odhajajo trudna dozhivetja ? kje so ptice ki charobno pojo sredi lazhnega vnebovzetja se odpre brezglavo nebo
Revija SRP
19
Andrej Lutman
ZA-OP
ZA
Prichetek. Za cheto chrk, ki slede, sledi delezh sporochila. Del, obet celoti. Teche veriga chrk. In sprashevanje o obsegu dolochila, od katerega dalje se shteje, da je. In da bo. Nadaljevanje.
Oddaljevanje od dolochenega, od zachetka lochenega niza chlenov, potujochih v skupkih, ki dajo pomen. Vijuge,
dolochljive s smerjo bozhajochih pogledov po skupnosti znakov, store, kar pride. Prihaja praznina.
Chrke z nadaljevanjem odrivajo
praznoto, ko sshirijo sporochilo. Vsako chrko
v odrinjeni nich.
Misel v nichu stori misel pred izchrkanjem. Chrka odrine nich, pa ga ni nich manj. Tudi vech ga ni.
Vecha se le niz, povechuje zgolj vrsto, ki sili k navezi, k rahljanju spomina. Ko ni chrk, ni praznine.
Osnova za praznino je prvi chlen, ki predre vanjo,
v mnozhico, v edini obet k nadaljevanju. Nizanje chlenov, chlenjenje praznote. Praznina, dolochena s ploskvijo, in ploskev, dolochena s prostorom, in prostor, dolochen z nichem. Praznota vsebuje nich, a ga ne dolocha. Dolocha jo omejenost, ki je vrachanje, preverjanje v cheto razporejenih znakov.
160
Revija SRP	20
Nich dolochi misel. In spomin jo povzame, da se razpre v zlogu.
Prazna mnozhica vsebuje sebe in nich in praznino in zachetek. Nich in vse nista par. Nich in vse nista nasprotji. Nich, omejen z vsem.
Nich in vse dolochata prazno mnozhico. Prazna mnozhica vsebuje vse, chesar she ni. S prvim, zachetnim znakom praznota mnozhice postane ploskev z grozhnjo, da zavzame prostor. Z nizanjem chrk se shiri prostor. Prvo zaprostori vse.
S shirjenjem prostora se shiri nich. In ozhi vse. Prostor je niz ploskev. Ploskev je niz chrk. Chrka je krch zapisa. Prostrano daje obete spominu. In izbrisu. Che to zacheto ...
OP
(odprto pisemce)
Kako zhiveti in ustvarjati ter
plemenititi,
kako prerachunati
zhivotarjenje na vsoto dva tisoch stotinov na dan (rachuni: dvajset evrov na dan; sheststo enot okupatorske valute na shtiriindvajset ur, pomnozheno s trideset;
pomnozheno z dnevi in nochmi v evrski uniji...),
kako odvajati dajatev
skupnosti, da ne bo grozila z obrestmi
na nezmozhnost plachevanja zaukazanih dajatev,
kako?
Je namen tistih, ki samozaposlenost v kulturi enachijo
Revija SRP
21
z gospodarsko druzhbo, ki naj bi bila sposobna odvajati dajatve skupnosti celo tedaj in takrat,
ko ne zasluzhi niti sto stotinov na uro,
je namen takshne skupnosti, tega plemena,
da banka kuje zasluzhke z vsako izvrshbo
(ne izvrzhbo!),
nastalo zaradi nezmozhnosti
plachevanja fiksne in a priori dolochene sume?
Kje ste, varovala plemenskih vrednot, kje ste?
Kako ste, delezhi skupnosti, da zadolzhenost prelagate
na smrtonosne uredbe,
zakone,
pravila, in prelagate,
si preposhiljate pismene utemeljitve revshchine med seboj, kako ste?!
Plemenitite revshchino?
Bogatite plemenitost?
Dodajate dajatvam vrednost?
Je vashe vrednotenje zavezano prihodnosti?
Uporabljate stroje in strojchke, ki ste jih usposobili, da izrachunajo
v nekaj delchkih chasa vsoto, ki vas omogocha. Plemenito, vzorno, uspeshno. Zdravo! Kako ste? Tehtate? Naj vam ponudim svoje bolno telo? Za koliko in kolikokrat?
160
Revija SRP	22
Sara Rem%hgar
CHRNI VRAN, LEPOTEC
POLNOCHNI JEZDEC
Utiram si pot k tebi. Shele sedaj.
Kako preprosto se takrat zazdi
bivanje, dihanje na obroke,
lovljenje chrichkov v porajajochem se poletju,
v chasu visoke trave, visokih upov.
Kako z lahkoto si ponudil perspektivo
neprespanih nochi,
perspektivo nedeljskih juter,
ki bi jo nosila s seboj
v teden. In naprej.
Mostovi najinega pogleda
se kujejo v sanje brezbrizhnih mnenj
njih, ki so odshli.
Gradijo jih junaki
najinih zhivljenj z neizbrisljivim upanjem
v kotichkih ustec, takshnih — zanesljivih.
Las Vegas, pesek v tvojih laseh
in nostalgichen nagib teles. Preplet dezhevnikov.
Ubijala bi zanje.
Sedaj
pa sem grenak utrip sladkobe teh besed, ki mi jih podarjash
iz zarje do temnih tal. Brezpogojno. Brez zamere. She dlje. She vame.
Peoplealwaysleave.
But sometimes... they come back stay.
GRICHI
Nekje je ugodje v neprehojenih poteh,
je medena ujetost med vejevjem razbohotene pomladi.
Zadrzhujem dih lanske svezhine, vecherov,
da bi ohranila preteklo slast,
tako daljno in neznosno.
Revija SRP
23
Vidim te pred seboj in te ne vidim.
Ljubim te v rdechini vznemirljivega hladnega pisha,
pa se ne spomnim, kdaj sem te nazadnje ljubila.
Jezdec na grichih, najini telesi pod luno,
ki naju gleda, ko je midva ne opaziva.
Pustila sem te s srebrnimi ochmi,
tako nevednega in nebogljenega,
sanjati v grenkem morju.
Ostanki nezhnosti,
napoj ochishchujoche se krvi
moje zhenskosti
se obracha navznoter
in boli v nemem kriku
novih juter, zhenske.
Jochem v obrazu nje,
ki je razpela telo nad tem morjem.
Ki ti je prevzela ochi, ravno tisti dve srebrni okni v vechnost. Pa se ne spomnim, kdaj sem te nazadnje, pa se ne spomnim.
LJUBEZEN ALI NEKAJ PODOBNEGA
Polnochni jezdec in luna,
ki opazuje dekle na lebdechem balkonu,
dishecho v pomaranchnem olju
maziljenih prednikov.
Vedeli so zanjo in bolezen,
zastrupljanje lazhnih obljub
in zlih namer,
ko je zhrtvovala ochishchene roke. Njegovo ime je bilo sveto in v zaporedju trenutkov me je vzel
nepredvidljivo, nepripravljeno sechi po vechnosti
v dobrem in slabem, slabem:
sovo, ki je pustila balkon odprt,
med njima tanek sukanec zhivljenja.
Pustil si me
praznih
prostorov,
zdivjano,
ozheto
160
Revija SRP	24
v kapljicah luzhe,
brbotajochih valov nepoznanega. Izgona. Iz najinega. Gnezda.
Gospod B.
She vedno si z njo.
(Zakaj?!?)
She vedno sem s tabo.
Voljno vlechem najin sukanec ... zhivljenja.
V	TROJE
Vech nas je.
In se porajamo iz bolnih zvez, epidemije danashnjih prednosti, pravichnih postav moshkih in zhensk in vseh, ki so tam vmes, v zlatem krogu jutranjih slabosti, perspektiv chloveshkih kletk.
V	troje vrst smo poravnani, najprej nasmejani in bahavi, potlej gnili in majavi. Naposled vrsto zapustimo
in bedimo, ishchemo, gradimo v razrushenih domovih vsega, kar smo nekdaj zhiveli, nekdaj zajemali s polnimi cheljustmi
navidezne pravichnosti. Uzakonjene postave njih, sodnikov. Bogov!
Potovanje je v neznano in v dvoje ne, v troje. On, polnochni jezdec, in on, lucifer modernih dni.
Ocheta, ocharana, samozvana varuha deklic bisernih uhanov, v lotosovem cvetu in s popkovino, ki jima ne pripada.
In dekleti, ki jima nista izrocheni. Nista izrocheni!
V	troje se borim, ne v dvoje.
GLOBINE, KI SO TE RODILE Zanetila sem luch.
Na predvecher zhivljenjskega spoznanja sem postavila obzorje,
Revija SRP
25
daljno in neznano kot otroshko okno, skrito pred votlinami ljubezni obnemelega. Predor te je zajel,
zhelel te je ohraniti v svilnatem objemu
materinih prsi.
Bozhala si ritmichno okvirje
lastnih obnemoglosti,
slasti zhivljenja,
ki ga nisi she poznala.
Utrgan sadezh Raja,
izgnana v dezhelo Nije,
tako Ljubljena in tako Sama.
Nezavedno se mi smejesh
v kotichkih tvojih ustec
nosish pot in sveti cilj,
orodje in reshitev.
Iz globin zaplapolash,
shtejesh ure do vechnosti
in odnashash listje v jesen. Nevidno jesen.
Zaiskrila si se v pesku,
med mnozhico otrok
sem nashla
tvoj medeni, tvoj zlati chevelj.
MOZAIK
Strashanski trushch me je nocoj vznemiril; legel je nadme kot vir vznemirljive, iskrive pomladi, Rojstva.
Vse se s teboj zachne: vsak konec dobi svoj zachetek in peresa shvigajo po platnu. Izrezujejo ponovne krivde zaradi otrok,
zaradi njih, ki me zasenchijo in ki so rojeni v ljubezni drugih, prejshnjih.
Izgubljeni liki pridobivajo nove opore svojim bitjem, spajajo se v razlochno, razumsko telo,
160
Revija SRP	26
ki ti kazhe pot, a meni v napachno smer, proch, v izgon.
ZNANI OBRAZI (V PREOBLEKI)
Pozdravljen ti,
ki te zhe poznam
in si mi tujec prav tako,
a le do roba, do odeje v postelji
in do ramen, ki ti obrachajo svoj hrbet.
Chrni vran, lepotec,
ozharjen, blagoslovljen od Afrodite
in nevednosti,
uzhaloshchenosti, bojim se te, ponovno. Ponovno te vidim, drugachnega,
a tako zelo podobnega, poznanega
murna v svoji suknji,
lazarja (brez hishe),
zhabca, chakajoch
na svojo odreshilno bilko.
Princ in rabelj,
zbujam se ob tvoji preobleki.
Ishchem te v prvi epizodi,
ljubim tvoj minuli svet,
ozharjen je v novem chasu
in nebo ga opazuje,
speche v uri, ki je ne zmanjkuje.
Greva posejat zhivljenje
tja,
do koder segajo jim korenine.
KO (VNOVICH) DRUGICH POZVONI
Zhe od nekdaj je tako. Chrn scenarij. Zasledujem uro v pesku in borim se z mlini na veter. Neprenehoma.
Revija SRP
27
Luna vse to vidi, a ji mar ni zame, ne zanjo, le speche prede ob kolesju tirnic. Moje ohishje je zaklenjeno, nevarno je.
V	njem moram prenochiti, prenesti ga.
Temno je, temno,
pot mi polzi v prsi,
ko se spaja z materinim mlekom.
V	reshetke se pogrezamo, dva mladicha,
zvita ob telesu nje,
ki ju je speche upepelila
in odreshila zvena vrat,
zaloputnjenih ob prihodu chebelnjaka.
Zhe od nekdaj je tako.
Leta predejo kot mucek,
ki se greje ob kaminu,
a ve, da pojde v svet
izgublj anj.
Chrn scenarij.
IZGON (IZ RAJA)
Chakam, da me odnesejo, zagrebejo v chrno zemljico. Telo, ki je treshchilo ob rob ledene gore. Tako prichakovane, sposhtovane, a le zachasne. Zakaj bi me obchudovali; ne bom jih osvobodila, nisem med in mleko zanje, ne poznam reshitev,
ne zmorem plesti iz njihovih sukancev zhivljenja. Tujka bom, vzeta od nikoder, shla nikamor.
V	dezhelo Neverneverneverland. Iz egiptovskega suzhenjstva v Izrael.
160
Revija SRP	28
Kar chakam, da me neizgovorljivi zlogi ugonobijo, me pokonchajo s svojimi sulicami pravichnosti, na katere se zanasha Lucifer, oche dandanashnjih dni. Pojasnili so mi:
izruvana maternica, prerezan predor,
koshchki mlechnih prsi,
ki se cedijo po stenah in pishejo po njih
v krvi vechne zaveze:
bila je tukaj mati dveh metuljev.
Porezhejo nam krila. Poletimo.
VRNITEV
Noch je le navidezen pochitek pushchavskega popotnika, ki s svojimi zastrtimi urami v peshchenem valju ishche vse, kar je preshlo,
se izvilo iz zharechih rok budnosti. Prishlo je s poshto, ponovno je prihajalo vech let, vechkrat, tako prichakovano,
kakor v jutranjem prshenju mili mesec, ki se dnevu umakne in izdahne zadnji spev. Ponovno ti prebadam krila in smrt mi zadishi po pomaranchah. Pozna me po imenu, mezhika mi in zapeljuje s svojim nezhnim, mehkim zibanjem, slajsha z rdecho shminko
in pretvezo lahnega koraka — vechnega pochitka. Chrni vran jo dalech stran opazuje, na pechini sveti njegov jok in vpitje hodi stran, ne slishim ga. Njegove ustnice gorijo
prhutajo in obupujejo. Kako prichakovano! Kako moshko!
Chrni vran izgine
izpod sopare
nekega nezhnega
majskega dne.
Revija SRP
29
Alesh Jelenko
NAD DEZHELO LETAJO VRANE
PUZZLE
Vsak dan me je vech moje telo so majhni koshchki trdi
a upogljivi vsakich ko najdem novega ga potisnem v primerno
shpranjo
rastem pochasi rastem shest dni nato vstanem kot Eddie iz groba
obrnem se na trebuh in si polepim hrbtenico da bom dovolj stabilen da se koshchki ne bodo
razleteli
volk sem plenilec
lovim po vseh shtirih in se baham na dveh alfa samec oko na piramidi brez podstavka
zgolj oko
Douglas Adams je (bil) sestavljen
Umberto Eco je sestavljen
Julian Barnes je sestavljen
Hans Magnus Enzensberger je sestavljen
John Ashbery je sestavljen
Alesh Jelenko je sestavljen
resnichno je sestavljen
ime na ozadju okvirja ne pomaga kaj dosti
160
Revija SRP	30
ko slika pobledi se ravnodushno razstavi
in zlozhi v shkatlo
ZRNO GRAHA
Lepo se je kuhati in kot zrno graha sredi pshenice chakati chakati chakati
las vegas ni zame tam rastejo koprive kot gobice po dezhju in plevel
in sploh vse polno teh chudnih rechi
pogosto slishim glasove odmeve miselne vzorce
vpete v verige in zavite okoli moje noge kot grah sem v posodi in se pechem
pa saj bi se zakotalil zavrtel speljal a se pechem brez olja in smrad in ednina
sta premochan zalogaj she dobro
da je konzerva polna
zelena
ne chrna
nov okus
zahteva
in zahteva
Revija SRP
31
pa mogoche tudi kaj da
mogoche da Zgolj nov okus
DOBERTEK
krilata ptica je buhnila vame me izzhela
spremenila izsesala rdecha krvna teleshchka in v zhilo vlila absint
pa sem slekel kozho zazhgano od besed raztrgano od pogledov
zdaj stojim na ogled
posmeh
vsak si lahko odshchipne
koshchek mojih organov
na voljo so
jetra
pljucha
dvanajsternik
zhelodec
pa mozhgani
izbira je velika
za veliko strank
kakor je pach komu ljubshe
in na koncu
ostane samo okostje
mrzlo
trdo
neupogljivo o-k-o-s-t-j-e
160
Revija SRP	32
NAVRHU
Najlepshe je biti dimnikar
lahko se naslonish na rob mesta kadish stare 57 in tuhtash tuhtash tuhtash
predvsem o starki v sosednjem bloku kako za vraga ji uspe iz trgovine prinesti polno vrecho zhivil
malemu niku ki se najraje vozi po zadnjem kolesu (in prednjih zobeh)
stricu na klopci s polnimi usti svinjske masti in blazno dolgim jezikom
teti na balkonu s poveshenimi joshki s katero ni dobro cheshenj zobat (sploh ne pod njenim stanovanjem)
mozhakarju z oplom ki namesto besed izgovarja fige in v zhepe tlachi (ne)odvechne kovance
she bi lahko nashteval
a bi bil seznam (pre)dolg
raje se bom povzpel
na tole rech
in s chikom v gobcu
pogledal
ali je
vrecha zhe prinesla starko zob zhe dobil obliko kroga slina zhe na mojem chevlju bradavichka vidna pod obleko na vhodu v blok kakshna figa
resnichno
najlepshe je biti dimnikar
Revija SRP
33
NAD DEZHELO LETAJO VRANE
»Ne pohabi bicha, ko hodish skozi mesto.«
(Zoran Pevec)
I.
Preselil se bom iz neokusne membrane iztrgal popkovino in odplaval
odplaval
odplaval
jajchna lupina ni moja shirina raje jo razbijem odprem prezrachim izlijem nesnago odvechen balast pa vrzhem v kosh
II.
Preselil se bom preselil se bom ker imajo
sloni prevelika ushesa ker machke she vedno lovijo mishi
zemljevid je padel v vodo
zemljo
kanal
chrno luknjo pa saj niti ni pomembno enostavno ga ni
III.
Preselil se bom v divjino pravijo
da tam she vladajo naravni zakoni nisem preprichan a osel gre
34
Revija SRP	34
samo dvakrat na led z lopato
bom izkopal temelje in vanje usul bele golobe redno jih bom hranil
IV.
Preselil se bom peshchena ura pochasi rjavi nov zasuk ne bo mogoch gradovi v oblakih niso bili nikoli dovolj neobdelane zemlje pa je prevech je svezha a ne rodi »narod si bo sodbo pisal sam«
FIGE
»Kotfilozofa me zanima resnica. Ker paje tezfko odlochiti, kaj je res in kaj ne,
sem odkril, daje lazfje priti do resnice tako, da analizirash lazfi.« (Umberto Eco)
I.
Lazh je izpljunek resnice lepljivo gnezdo poslano navzven
za druge
za drsenje shkodljivost ni fiksna izmeriti sam obseg pa je nemogoche individualna mashina je razlog za iskanje novih merskih enot ki ne obstajajo vsaj ne
tukaj
Revija SRP
35
II.
Lazh je izpljunek resnice in izpljunek resnice ni lazh ne vedno ne ob isti uri lahko je
le izpljunek resnice brez masti ali pene
lahko je le lazh
III.
Lazh je izpljunek resnice ki ga golta morje prihodnostprihodnost brez manifesta je zorenje
nichno
brezpredmetno definicija sodobne mode je enaka chistilni napravi a je pumpa primernejsha predvsem iz vidika bikov in krav kapitalizma in socializacije gonilo napredka je gnoj
IV.
Lazh je izpljunek resnice ker je megla zakrila svezhe fige z mokroto z belino je krvnik breme narave odgovor morda lezhi drugje tam kjer je gniloba
36
Revija SRP	36
Matjazh Jarc
VSE ZHARI
PROLOG:
... Tisti, ki si izbere pot umetnosti zato, ker se zaveda svoje drugachnosti — kot se pogosto dogaja — kmalu spozna, da more svojo umetnost in svojo drugachnost uresnichevati le tako, da priznava svojo podobnost z vsemi. Umetnik se oblikuje v tem nenehnem nihanju med seboj in drugimi, na pol pota med lepoto, brez katere ne more zhiveti, in med druzhbo, od katere se ne more odtrgati. To je razlog, zakaj pravi umetniki nichesar ne zanichujejo. Namesto obsojati se prisilijo razumeti. In che morajo v tem svetu zavzeti stalishche, morejo to samo za druzhbo, v kateri se sodnik umakne pred ustvarjalcem ...
Iz govora Alberta Camusa (Nobelovci, CZ, 1980)
Modra zhoga
nash planet je majhna, modra zhoga nekdo jo je brcnil brez razloga da se je zvrtela nad vishave in chez rob zacharanega kroga
zhoge pa so tudi prazne glave nore hcherke matere narave same sebi najvechja nadloga skachejo po travnikih brez trave
ena je od druge bolj uboga ko ji je odvzeta glavna vloga in ji dusho brcne iz predstave kruta noga, nepreshtetonoga
Resnica je kot Imhotepova stopnichasta piramida. Z nizhje stopnice se chlovek vzpenja na vishjo in si vsakich pridobi nekaj vech razgleda. Tisti, ki stoji na nizhji stopnici, seveda ne vidi tako dalech kot oni, ki stoji nad njim, zato ne sprejme in ne prizna njegovega videnja. Tisti, ki stoji na vishji stopnici, pa v svoje obzorje vkljuchuje videnje vseh, ki so na stopnicah pod njim. Nestrpnost je lastna tistim, ki so se komaj zacheli vzpenjati. Najhujshi sovrazhnik velike resnice je mala resnica. Niti lazh je tako srdito ne napada.
Vesna Krmpotich, Dijamantni faraon (Zagreb, Prosvjeta, 1981)
Revija SRP
37
Valovi
valovi med ozvezdji valovi med planeti valovi med svetlobo valovi, nevidni valovi
valovi nad potopom valovi nad usodo valovi nad resnico valovi, nevidni valovi
kot val in val za valom pochasi te prelivam da v kapljicah bleshchechih zasijesh na zlati peshchini
kot val in val za valom se vracham pod gladino a nad menoj buchijo valovi, nemirni valovi
valovi pod globino valovi v siju magme valovi v jedru Zemlje valovi, nevidni valovi
Sedanji trenutek je neprestani tok. Spreminja se po obliki in vsebini, dolzhini in trajanju, pod vplivom elementov, ki iz razlichnih smeri vstopajo vanj. Jeprizorishche nikoli razreshenega spora med urejenostjo in neredom, med svobodo in omejenostjo, razvojem in propadanjem. Kar izide iz teh navzkrizhij, je — po meri nashe osebne izkushnje — negotovo. In kolikor lahko vemo, velja enako za celotno vesolje. Ta negotovost daje vesolju znachaj dramatichnosti in obenem daje nashim osebnim zhiljenjem pomen in smisel.
John Godolphin Bennett, The Dramatic Universe (Coombe Springs Press, 1981) Mirovanje
valovi so nenadoma obstali ozrachje preplavi tishina praznina v moji glavi ob obali
na suhi morski travi kamniti starec brez spomina molche plashi navidezne zhivali
38
Revija SRP	38
In kot se vchasih zgodi, se je trenutek ustalil in lebdel ter obstal tam dosti dlje kot le za hip. In Zvok se je zaustavil in gibanje se je zaustavilo za dosti, dosti dlje kot le za hip.
John Steinbeck, Of Mice and Men (Penguin Books, 2002)
Vchasih
vchasih je tezhko vedeti, da ljubish kadar, kot drevo vejo izgubish
vchasih gre telo samo v noch, brez tebe in ko je spet svetlo si izgubil vse
vchasih se zgodi da pozabish nase zapustish ljudi in tvoj jaz umre
vchasih pa ne vesh da resnichnost lazhe in preprosto gresh tja, kamor ne smesh
a vedno je s teboj ljubezen che si zhalosten srechen ali jezen che to vesh ali ne ljubezen vedno je s teboj
Radost prostosti dosezhemo popolnoma le, che se podvrzhemo vezem resnice. A kako ? Kakor struna, kije napeta na harfo. Samo kadarje harfa resnichno napeta in nipopushchanja v vezeh, nastane zvok, in struna, ki sama sebe presega v melodijo, najde v vsakem akordu svojo resnichno svobodo.
Rabindranat Tagore, Sadhana (MK, 1984)
Revija SRP
39
Sedem kristalov
sedem kristalov na dlaneh nosish skozi noch podobni so solzam v tvojih ocheh ko klichesh na pomoch
v prvi kristal bezhi chreda konj v drugem se zagrinja zavesa tretjega mami tvoj beli vonj chetrtega klichejo nebesa
peti kristal se ne lesketa in tudi shesti samo she odseva sedmi ti pade, pade na tla kot simbol zadnjega dneva
ena sama solza je kanila nanj vrocha solza in ga raztopila mojo podobo iz tvojih sanj Zemlja je popila
Dezhna kapljica je padla z oblaka in zagledala morje. Postalo jo je sram. »Kdo le sem jaz ob tem shirnem morju«, sije rekla...
In ko je tako gledala nase z ochmi ponizhnosti, jo je v svojem objemu hranila shkojka bisernica.
Saadi Shiraz, Biser (The Bostan of Saadi, 1984)
Ljubezen
ljubezen, lepa, mochna, razdivjana, svobodna, krhka, chudezhna, ranljiva usodna, brezobzirna, neminljiva neznosna, kruta, nezhna in pretkana
njen dih je srecha, njena sled je rana v svetlobi chez sinjino se preliva v temi pa se na dnu chrnine skriva kot sad peklenski, kot bozhanska hrana
ko pride k tebi, se uchish ljubiti uzhivati, prepevati, leteti sijati, vedeti, se preroditi
40
Revija SRP	40
che kdaj odide, je tezhko verjeti da v vechnosti ne more preminiti a che verjamesh, je lahko umreti
Vila Zvonchica Petru Panu:
Vedno, kadar kakshen otrok reche: »Jaz pa ne verjamem v vile«, nekje omahne in umre eno vilinsko bitje.
J. M. Barrie, Peter Pan (MK, 1982)
Rdeche
zharecha ptica leta nad sinjino
ko siv oblak nebo prekriva
razliva skoz koprene
rdeche vino
kot kri iz bozhje vene
kaplja z neba in se preliva
z modrino rek, ki techejo v davnino
... Tisto noch pa se mi je sanjalo. Ali bolje recheno, sanjal sem sanje, ki sem jih zatem kot v polsnu nadaljeval, zavedajoch se, da sanjam, tako, da le niso bile popolnoma sanje.
Gledal sem Zemljo. Bila je pred menoj, ne prevelika, ker sem lahko gledal chisto vse, in vrtela se je v pochasnem in pravilnem ritmu.
To ni bila pisana Zemlja z zemljevidov, temvech Zemlja, prekrita kot z nekakshnim zelenim, lesketajochim se mahom. Takshno smo jo videli izpod neba, ko smo leteli nad Schwarzwaldom in Vogezi.
Na Zemlji, ki sem jo gledal v sanjah, je kraljevalo bujno, izjemno zhivjenje. V debeli plasti zelenega mahu si pravzaprav zaslutil na tisoche, na mijone chloveshkih bitij, ki so se premikala, korakala k nekemu cilju, gnana od neizprosne usode.
To premikanje je bilo podobno vznemirjenju, ki v chebejem panju naznanja selitev roja. In to ne v eni sami smeri, temvech v mnogih.
In naglas sem si rekel, ko sem pod drobnogledom opazoval to zeleno plast bujnega zhivjenja: »Svet se pretaka...«
V mojih sanjah so imele te besede tako jasen smisel, da so vse povedale. Malo pred tem so ta drobcena bitja mirovala v drzhavah in celinah.
Revija SRP
41
Potem pa se je na povrshini nekaj zganilo; nekaj posamichnih odhodov. Zatem je pretakanje postalo podobno plimovanju in chloveshka bitja so menjavala prostore, ne vech po svoji volji, temvech, ker je bilo trebapretochiti vse chloveshtvo ...
Georges Simenon: Spominjam se (DZS, 1979)
Neshteto chudezhev
neshteto chudezhev se bo zgodilo pushchava zhito bo rodila in Sonce ledenike raztopilo
a Zemlja ognjenike
bo v svojih nedrih pogasila
ozvezdje bo vsa morja razsolilo
she zver se nauchila bo ljubiti nihche ne bo nikomur hrana ne bo vech moch lastnine pridobiti
chez hribe in doline dishala bo nebeshka mana zvenel bo smeh nesmrtne biti
Neko noch sanjam, da sem se zbudil, da me je prebudilo neprestano tipkanje pisalnega stroja. Opazim, da sem bil zadremal v velikem, rosnem vrtu, z ogromnimi rastlinami, polnimi zhivozelenih listov. Tam doli, na sredi travne jase je neka zgradba, kot stolp. Tipkanje prihaja iz notranjosti tega stolpa. Priblizham se mu in zdaj hrup pisalnega stroja poneha. Stopim na prste in skozi okroglo okno pokukam noter. Vidim z apnom pobeljeno sobico, samostansko celico, v njej je nek chlovek, menih, nekaj pochne, a ne vem, kaj, ker je s hrbtom obrnjen proti meni. Sedi na tleh in okoli njega je kakshen ducat ljubkih otrok. Smejejo se, se hecajo, tipajo njegove sandale in se igrajo z vrvico njegove halje. Konchno se chlovek obrne — Simenon je, s prilepljeno belo bradico — takoj vidim, da je to umetna brada, maska. Presenechen sem, malo tudi razocharan in nich mi ni jasno, dokler ne zaslishim chisto blizu nekega glasu, ki mi pravi: »Umetnaje, seveda je umetna! Ni star. Nasprotno, zelo mladje. Dosti mlajshi kot prej.« »Kaj pa pochne ?« vprasham.
»Slika svoj novi roman! Vidish? Zhe vech kot polovico ga je naslikal. Chudovit roman o Neptunu.«
Glas pochasi izgineva, jazpa se tedaj zares prebudim.
Fellini Federico; Simenon Georges: Carissimo Simenon-Mon cherFellini. Carteggio
(Milano, Adelphi, 1973)
42
Revija SRP	42
Iz srca
iz nochi je zvezda zasvetila z modrim sijem Zemljo je oblila z zharki posrebrila je belino in temino s smehom pozlatila
hrup sveta odela je v tishino pridrsela v belo mesechino se sklonila k Zemlji in ji spila iz srca strupeno tekochino
Ro%he srca zahtevajo prijazno skrb. Njihova korenina je vsepovsod, toda one same uspevajo le v vedrem vremenu.
Friedrich Hölderlin, Hyperion (Nova revija, 1998)
V shepetu vetra
Tako kot kaplje rose se v jesen bleshchijo, she preden listje z vetrom odshumi, in preden chas pred naglico zbezhi in preden bozhje rozhenice zledenijo,
tako tvoj zvonki smeh zapoje melodijo, ko chista srecha ti vlazhi ochi, she preden tiha vechnost zabrsti in preden slani kamni se v ocheh zdrobijo.
Zato sem raje s tabo, tam na drugi strani, na Zvezdi, ki je norec ne pozna, saj tam nevidni soj ljubezni naju brani pred zharchenjem znorelega sveta. Tako se v miru nama svetijo mozhgani, tako se v njih lepota lesketa in sva kot lista dva na eni sami dlani, ki jima veter tiho shepeta.
Vse je glasba: akordi streh, zbranih okoli solo-zvonika, pizzicato mladega cvetja, mozaiki polj, po katerih teche arioso neke reke, adagio podrasti, kjer se zdi, da se je ustavil chas... Narava je eno samo petje, povzdignjeno proti nebu; ima svoje premolke, svoje vzdihe, svoje pianissime, svoje allegre, svoje furiose ...
Janine Boissard, Chas sproshchenosti (Preshernova druzhba, 1990)
Revija SRP
43
Vse zhari
vse je v barvah nebo se bleshchi veter sanja drevo shelesti
dishecha cheshnja otresa sneg in njena senca gre na ples
prosojni oblaki nemo drsijo proti pozabi v predzgodovino
iz srca pomladi pricurlja pochasi zdrava kri in zazhari
... Narava te pisane radosti je namrech, da se uresnichuje v obliki, kije zakon. Radost, kije zunaj oblik, mora ustvarjati, se mora prevajati v oblike. Veselje pevca je izrazheno v obliki pesmi, pesnikovo v poeziji. Chlovek, ki igra vlogo ustvarjalca, vselej ustvarja oblike in te prihajajo iz njegove pestre radosti.
Pevec prevede svojo pesem v petje, svoje veselje v oblike — in poslushalci morajo petje vnovich prevesti nazaj v izvirno radost; shele takratje skupnost med pevcem in poslushalcem sklenjena...
R. Tagore, Sadhana (MK, 1984)
Pesmi je z izborom odlomkov iz svetovne knjizhevnosti komentirala Nadja Jarc.
44
Revija SRP	44
Ivo Antich
(EM)FAZE
(epigramizmi)
KDOR CHAKA, DOCHAKA
Tisoch let so vmesni kloni svojo svobodo chakali. Shele dve svetovni vojni sta jim res prilozhnost dali.
BOG OHRANI
(Serbi Dio ...)
»Srbska« vojna se je vnela od shramla do shrapnela, sredi vihre zima bela je she cesarja vzela.
BOZHE PRAVDE (D. Jenko)
Kongestija ponovna: druga vojna svetovna kralja belih odnese, carja rusih prinese.
BES(A)
Kadar bes zagori, ni vech srednje poti: proti nam ali z nami — v vechni krvavi drami.
(EM)FAZE
Balkanska zgodovina — drobizhna velichina: delikti kot konflikti med faznimi relikti.
Revija SRP
45
JUHA DIADOHOV
(yu — jap. vrocha voda)
Pod Titovim pokrovom je le prikrito tlela, po smrti pa sinovom juha je prekipela.
EU-ZBOR
Tranzicijski prevrat je prinesel rezultat: vsak jugovzhodni copat poje evrodiktat.
(K)URNIK
S tranzicijo je zavel nov enakopravni urnik: vsak pishchanec bo imel svoj drzhavnopravni kurnik.
KOSANJE
(ab /kos/ovo)
Za balkanske kose od jajca kos za kosom v bunkerje zbiti kose pred sosednim nosom!
PELAZGI
(Pomorjani)
Od Karpathosa pa do Karpatov — de(b)ratizacija pomorjanskih bratov.
DIALEKTIKA
Chetudi je hektika, je tudi dialektika, ko drobizhne polpete rasto do identitete.
46
Revija SRP	46
ZAGATA
Vsi ti obrobni shkrati so si brati v zagati, drug drugemu strazhniki in zvesti sovrazhniki.
CESTE CISTE
Cista je dragocenost ali gnojna obscenost: vsebuje chisto svetost ali cestno ujetost.
GUMOZA
Nechiste zveze kot vzrok jeze. Pismouk Ezdra: »Ven iz gnezda!«
DAVIDI IN GOLIJATI
(nogomet EP 2016)
Niso le »enakopravni«, palchki so tudi zabavni: Severna Irska fino potolche Ukrajino .
ETNOTERORISTI
(princi/pi)
Irci in Ukrajinci, fenijci in hajdamaki, pa drugi feniksi taki — »teroristichni« princi ...
BIOETIKA
Sleherni spor ideoloshki ima svoj izvor bioloshki.
Revija SRP
47
C(L)ASH
Fantomska pomlad. Bo njen rezultat atomski spopad za verski primat?
PRASKE PRAKSE
Teorija je maska brez vidnega haska, pod njo pa je zver: praksa, ki krvavo praska.
PREPIR MED PRSTI
Levica: »Kdor je nash, je bil prst ponudbash.« Desnica: »Kdor ni nash, ni bil prst ponudbash.«
TROP(OS)
V bistvu vsa javna uprava je parazitska zastava, toda brez take naprave je ljudstvo le trop brez glave.
(NE)VELIKA RAZLIKA
Kadar v pekel potone kak kraj, se beguncem kazhe »drugje raj«. Povsod pa gre za isti zlochin, le na kljuchno razlichen nachin.
48
Revija SRP	48
Jolka Milich
JOLKIZMI
Rekla brez kontroliranega porekla in z njim
Bil je eden tistih, ki je znal obrniti vse v svoj prid. Se sploh ni pritozheval, ko so mu metali polena pod noge, marvech si je iz njih naredil lepo zalogo in se pozimi
brezplachno grel.
*
Bila sta naravnost zaljubljena v zhivali. Najrajshi sta imela pechene purane, pohane pishke, cvrte ribe, tunino z majonezo, svinjske kotlete in pishchanchje hrenovke
tja do prshuta, salame, vratovine in mortadele.
*
Chrne luknje v vesolju — so mar nekaj takega kot chrne gradnje pri nas?
*
Davki bi nas manj boleli, che bi jih plachevali vsi.
*
Delo mu sploh ni dishalo. Nich chudnega. Vam bi prav smrdelo, che bi delali kot
on — namesto v slashchicharni — na deponiji.
*
Dobro nakovalo se ne boji kladiva.
*
Imel se je za knjizhnega molja, bral pa je noch in dan samo chasopise in rumeni tisk.
*
Kaj je tezhje: narediti iz muhe slona ali iz slona muho? To je vprashanje, ki terja
odgovor.
*
Kdor shchije proti vetru, bo neizbezhno poscan. Ne odsvetujem mu scanja, nikakor,
vendar naj se ... pred dejanjem zavaruje s kakshnim nepremochljivim platnom.
*
—	Ker zhe beresh chasopise, daj, poglej, ali je med drugimi umrl tudi kakshen nash znanec.
—	Ne, ni umrl chisto nobeden. Le neki Rihard, srednjih let, je zapustil svoje drage, kar jih je, se zdi, na moch razzhalostilo. Neka 90-letna Angelca je mirno zaspala, ne glede na shunder in haló, ki so ga zganjali pri hishi. Miha iz Dan pa je tiho zaspal, drugache recheno, ne da bi svojcem kratil spanje z gromkim smrchanjem kot nash foter. Neka Cita pa je kar odshla, vse tako kazhe, po francosko, ne da bi svoje drage sploh pozdravila, se pa nameravajo od nje posloviti, to je izrecno povedano, domnevam, da jo bodo poshteno oshteli in jo vprashali, kdaj in zakaj se je znebila vseh lepih manir in naukov, ki se jih je za mlada od njih nauchila. Tudi
Revija SRP
49
neka Marta in Peter sta se pobrala od hishe, a malo bolj olikano kot prejshnja, ker nekoliko nizhe pishe, da sta se prej poslovila, kot to zahteva bonton. Neki zhupnik pa se je kar vrnil v hisho ochetovo, kot kakshna razocharana nevesta, ki je zapustila pretepashkega mozha in se vsa objokana zatekla nazaj k materi. Da se je odpravila h Gospodu tudi neka Marta, pa njeni svojci zhalostno sporochajo, to pa daje misliti, da je ta gospod, naj ga le pishejo z veliko zachetnico, prej pridanich, saj drugache ne bi bilo razloga za zhalost. Neki krombershki Mirko pa jo je kar v nebesa ucvrl, meni nich tebi nich. Bravo! Gospa Slavka z vipavskega podezhelja, manj predrzna, je samo sklenila svojo zhivljenjsko pot, neki velenjski Ernest — da mu ne bi ochitali epigonstva — pa zhivljenjski krog, in chisto na koncu je neka zelo skrbna krashka Karmela, preden je odshla k vechnemu pochitku, ugasnila luch zhivljenja, in s tem prihranila odvechne stroshke za elektriko. Bodiva kar vesela, ta
mesec ni umrl prav nihche, ne od nashih znancev in niti kakshen neznanec.
*
Kmalu bo zhivljenje za marsikoga luksus, ki si ga ne bo mogel vech privoshchiti,
ker bo za njegov zhep predrag.
*
Kolikor glav, toliko misli — pravi slovenski pregovor, ki pa se je medtem zelo postaral in ne ustreza vech sodobnim chasom, kjer je najrazlichnejshih in hudo nasprotujochih si misli — zlasti politichnih — na pretek, za nekaj inflacij, da zhe
skoraj v vsaki glavi blodi po troje protislovnih misli hkrati na dan.
*
Kovacheva kobila je vedno bosa. Prav ji bodi. Ko bi stopila k Bati ali Alpini, narochila obutek pri Petru Wagnerju v Mariboru ali shla k chevljarju na koncu
Partizanske ulice, ji tega ne bi bilo treba.
*
Moja hchi je she vedno mnenja, da kot mati nisem bila kdove kaj. Prej pod vsako kritiko kot pohvalne sorte. Skoz in skoz pomanjkljiva, da ne reche — polovichna. Vdala sem se v usodo in pristala na polovichnost, vendar pod pogojem, da prizna,
da je tista veljavna polovica odlichna, boljsha sploh ne bi mogla biti.
*
Nedavno sem od afirmirane pesnice in prijateljice prejela pisemce z znano formulo: Che pridesh na predstavitev moje nove zbirke, jo dobish v dar. Tudi njej sem shaljivo odgovorila:
Kaj jo moram tudi prebrati, ali ni obvezno? She pred predstavitvijo, na katero sem seveda shla zhe zaradi nje in ne zavoljo obljubljene knjige, ki sem jo potem seveda prebrala, je prihitela — bolj kot na obisk — na petje levit. Po daljshem prijateljskem prerekanju in strokovnem izmenjavanju mnenj sva bili obe precej enakih misli, in sicer, da nismo vech kos kar ... gromozanski knjizhni produkcij in smo, hochesh nochesh, bolj ali manj prisiljeni, da izbiramo, vse drugo pa velikodushno prepustimo drugim in neshtetokrat tudi pozabi.
50
Revija SRP	50
*
Nekje sem brala: Vsi ljudje so prah. Nekateri so zlat prah. O cvetnem prahu ni tekla beseda. Niti o mleku v prahu. Jaz pa se vseeno hamletovsko sprashujem, kako me drugi vidijo in dojemajo: sem zanje nekaj takega kot ... navadno mleko,
mleko v prahu ali ono kondenzirano?
*
Ne sekirjate se, ko vam otroci ochitajo, da ste se kot starshi precej revno izkazali, cheprav ste sami samokritichno mnenja, da morda res niste sodili med najboljshe, med dobre in prav dobre pa vsekakor. Pomirite se. Vas bodo zhe vnuki
mashchevali. To vem iz lastne izkushnje.
*
Ni res, da zgodovino vedno pishejo zmagovalci. Pishejo jo tudi zgubashi in porazhenci, in seveda tudi nevtralci, po domache imenovani kibici; prva je kajpak najbolj glasna v primeri z ostalimi, ki so bolj neslishne sorte, ker jim zmagovalci ne
dajo do besede, kaj shele, da bi jih opremili z zvochniki.
*
Pri nesrechnih ljubeznih zelo pogosto bolj kot zavrnjena ljubezen trpi peklenske
muke samoljubje.
*
Razocharanja — mala, srednja, velika in vsakovrstnih mer — so kruh, nenamazan z maslom, medom ali z marmelado, s katerim nas prepogosto pita zhivljenje in nam
ga she drago zarachuna.
*
Smrt, edina gotovost. In ljubezen, za tiste, ki ljubijo. Za ljubljene pa vechna uganka
in negotovost.
*
She vedno aktualna popevchica socialno ogrozhenih: Cene vrtoglavo rastejo, inflacija prav noro drvi, danes le nas devajo iz kozhe, jutri pa bomo gagali skoraj vsi.
*
Uganka
Ne vem, ali so se oglashevalci nauchili lagati in obljubljati stokrat vech, kot lahko
dajo, od politikov, ali politiki od oglashevalcev.
*
Vechje zhelje kot (z)mozhnosti nas delajo nesrechne.
*
Videz vara. Sol in sladkor sta si tako podobna, a po okusu povsem razlichna, le enako shkodljiva za tistega, ki ju prevech zauzhiva.
Revija SRP
51
Miha Remec
ZHAR PTICA
STARA GOSPA JE sedela v senci koshatih kostanjev pred domom Sonchni zaton. Skozi listje so trepetavo prenikali sonchni zharki in plesali po njenih srebrno sivih laseh, po starinsko krojeni poletni obleki iz svile barve starega zlata in z belim ovratnikom iz drobnih, rochno izvezenih chipk. Tu in tam je kakshen zharek oplazil tudi broshko, pripeto pod vratnim izrezom, natanko nad srcem. In tedaj je broshka vsakich zazharela v zelenih, modrih, rdechih in bisernatih mavrichnih odsevih dragih kamnov, ki so v nizih krasili pahljachasto razprt rep in trup zhar ptice. Na glavi je ptica imela chop s tremi prameni; v vsakem je bil dragulj drugachne barve. Imela je tudi rdechi ochesci in oster kljun. Njeno telo je bilo posuto z drobnimi presojnimi briljanti, nogi, s po tremi kremplji vsaka, pa sta nekako togo zakljuchevali ovalno broshko. V kostanjih so prepevali ptichi, z blizhnjega otroshkega varovalishcha je bilo slishati otroshki vik in krik, za parkom je zamolklo hrumel mestni promet, vendar stara gospa vsega tega ni slishala in je ni motilo. Blizhala se je stodesetemu letu starosti in je zhivela v svojem svetu, sestavljenem iz utrinkov resnichnosti in sanj, ki jih je sanjala tudi budna. Nepremichno je strmela v igro sonchne luchi po parku, na njenem licu je nepremichno lebdel rahel nasmeshek.
* * *
Jezdila je v damskem sedlu na chrni kobili, oblechena v dolgo temno modro zhametno obleko, s shirokoobodnim slamnikom na glavi, v rokah pa je drzhala vajeti in bich. Bil je sonchen popoldan in na aleji v parku je jezdilo she nekaj jezdecev. Gospodje so se ji globoko klanjali, starejshe dame so se ji nasmihale in odzdravljale, ona pa je jezdila ponosno in se ni prevech menila za vrvezh okrog sebe. Zavila je na ozko gozdno pot, ki se je vila strmo na hrib. Sonchna luch ji je trepetala naproti, dishalo je po mahu, gobah in trhlobi. Na samem vrhu, tam, kjer se je okrog gotske cerkve odprla jasa, je chakal jezdec.
Pognal je konja njej naproti in srechala sta se pod starim hrastom na robu chistine. »Zhe vso vechnost chakam nate,« je rekel in sonce se mu je lesketalo v zlatih kodrih. »Vso vechnost sem jezdila k tebi,« je odvrnila in mu ponudila roko. Nato sta se drzhala za roke in se dolgo gledala. »Nekaj sem ti prinesel, Lucija,« je spregovoril in ji ponudil zhametno shatuljico. »Nekaj, kar te bo spominjalo name.« Odprla je pokrov in presenecheno vzkliknila; iz shatuljice se je v mavrichnih odbleskih smaragdov, rubinov in briljantov, zalesketala broshka v obliki zhar ptice. »Tega ne morem vzeti,« je dahnila. »Prevech dragoceno je ...«
»Dalech na fronto grem, Lucija, in ne vem, ali se bova she kdaj videla.« Grenkoba se je zajedla v njegov glas. »To broshko mi je pred smrtjo dala mati in zhelim, da jo
52
Revija SRP	52
imash ti. Zhar ptica je kakor ljubezen, vedno znova se rojeva iz ognja.« »Potem te ne bom nikoli nehala ljubiti,« je rekla.
»Saj prav to hochem,« je rekel in ji poljubil roko.
* * *
»Gospa Lucija!« je klicala negovalka. »Sonce zahaja, svezhe postaja. V sobo bo treba.« »Ja, ja,« se je oglasila stara gospa. »V sobo bo treba.«
Premaknila pa se ni. She vedno je strmela v prazno in njen nasmeshek se niti trohico ni spremenil. Negovalka v srebrnkasti halji je pristopila in ji nalahno polozhila roko na rame. Zdaj jo je stara gospa pogledala s kancem prezira in nezaupljivosti. Negovalka je namrech zanesljivo bila podvajanka: imela je zlataste skodrane lase, nebeshko sinje ochi, rdecha lica in ustnice, ukrivljene v veseli nasmeshek. Kot jajce jajcu je bila podobna drugim negovalkam v Sonchnem zatonu: vse so se enako smehljale, vsem je bilo ime Biba, le na zlati ploshchici na prsih so imele razlichne shtevilke. Stari gospe so se zdele podobne celuloidnim punchkam, s katerimi se je igrala v mladosti in vchasih se ji je zdelo, da bi tudi one zavekale, che bi jih stisnila za trebushchek.
»Zhe grem, Biba,« je rekla in zachela pochasi vstajati. Negovalka ji je pomagala in tudi pozneje podpirala, ker stara gospa ni hotela uporabljati palice. Pochasi sta vstopili v dvigalo in ko je potegnilo navzgor, se je gospa zanalashch sunila z ostrim komolcem v Bibin trebuh in chakala, kaj se bo zgodilo. Negovalkin nasmeshek se je sicer spremenil v trpko grimaso, ni pa zastokala. Tudi che bi jo zbodla z iglo, najbrzh ne bi dala glasu od sebe. Take so bile negovalke: vse so prenesle in nich jih ni spravilo iz tira.
V sobi so stari gospe postregli z vecherjo in potem so jo negovalke okopale in preoblekle. To je bilo za staro gospo vselej pravo muchenje, saj ni prenesla njihovih dotikov. Cheprav so bile nadvse obzirne in nezhne, je imela obchutek, da je v njihovi samogibnosti nekaj skrajno tujega, nevarnega in hladnega. Zdelo se ji je celo, da bi jo Bibe z enako neprizadetostjo, kot so jo kopale, tudi zadavile, che bi jim tako narochili. Po kopanju je prishla frizerka, ki ji je zachela urejati in kodrati lase. »Zjutraj morate biti lepi, gospa Lucija,« ji je rekla. »Zakaj pa, Biba?« je vprashala.
»Pogovor z glavnim zdravnikom imate. Saj vendar veste.«
»Nich ne vem, meni nikoli nich ne povejo. Nobenega pogovora nochem,« je zamrmrala. Biba se je samo nasmehnila in jo vneto frizirala naprej. Stara gospa je komaj chakala, da so jo naposled spravile v posteljo. Zavrnila je uspavalni chaj, glasbo in gledalne naochnike. »Hochem svojo broshko!« je rekla nochni negovalki. »Vedno se bojim, da se boste ponochi zbodli s tem chudnim nakitom,« je rekla Biba, ko ji je pripenjala zhar ptico na nochno srajco. »Nich ne skrbi,« je rekla stara gospa. »Pogasi luchi in pusti me spati.« Potem je zaprla ochi in kmalu spet jezdila svojemu ljubemu naproti.
* * *
Revija SRP
53
Zjutraj so Bibe staro gospo zbudile, prinesle zajtrk in ji nadele srebrno protizharchno in protikuzhno haljo, ki se je je vselej branila kot hudi krizha. Vse upiranje pa je bilo zaman, saj so vztrajale, da h glavnemu zdravniku ne more v svoji starinski obleki. Potem so ji v umivalnici z avtomatichno shchetko umile zobalo, uredile srebrne kodre, jo napudrale in pordechile lichnice in ustnice, tako da se je stara gospa zdela sama sebi kot klovn, Bibe pa so plesale okrog nje in jo hvalile, kako mladostna je videti za sto desetletnico. Naposled so bile zadovoljne s to mashkarado; dve sta jo prijeli pod pazduho in odvedli do dvigala, ki jih je potegnilo v najvishje nadstropje Sonchnega zatona.
Vrata v sprejemnico doktorja Bobsona so se neslishno odprla in stara gospa je stopila predenj brez pomochi Bib, ki sta ostali zunaj. Doktor je sedel za veliko mizo, na kateri je bil samo majhen vseprikaznik in kipec kloniranega gena. »Moje globoko sposhtovanje, gospa Lucija,« je pozdravil z zaupanje vzbujajochim baritonom. »Lepo vas je videti tako chilo in zdravo. Prosim, izvolite sesti.« »Hm,« se je namrdnila stara gospa in ga prenikavo premerjala z jekleno sivimi ochmi. Njegova kozja bradica, ozki chrni brkci pod topim nosom in razvodenele ochi so ji bili nekako znani. Previdno se je oprla na naslonjali in pochasi sedla v usnjeni naslanjach.
»Rad bi vam nekaj predlagal,« je nadaljeval. »Je samo predlog in od vas je odvisno, ali boste pristali ali ne.«
»Lep razgled imate, doktor,« je zamishljeno dejala stara gospa in se mimo njega zazrla skozi steno: za stekli se je razprostiralo mesto s steklenimi stolpi in kupolami, na obzorju pa so se risali zasnezheni vrshaci pod obokom modrega neba. »Gospa, vi ste chlovek prejshnjega tisochletja,« je skoraj slovesno nadaljeval. »Podedovali ste izredno trdno in zdravo zhivljenjsko moch.« »Kje le!« je zagodrnjala. »Pomagala mi je zhar ptica.«
Doktor Bobson je zgubal chelo in staknil obrvi, kakor da se na vso moch trudi dojeti izrecheno. »Kako, prosim?«
»Nich, nich, samo tako sem rekla. Kaj ste mi hoteli povedati?«
»To, gospa Lucija, da se vam je posrechilo dochakali nesluteni znanstveni
napredek.« Doktor je pomolchal in poskushal ugotoviti, ali ga starka sploh
poslusha. »Zdaj zhe zmoremo pri chloveku razmnozhiti she sposobne celice in
ustaviti staranje. Hotel sem vam predlagati ta poseg.« »Je stena za vami steklena ali
imate videotapeto?« je vprashala stara gospa.
»Steklena,« se je zmedel doktor. »Kaj pravite na moj predlog?«
»Kaj pa ste mi predlagali?«
»Obnovitev vashih celic.«
»Da bi postala samopodvajanka?« »Prav ste me razumeli,« je z olajshanjem rekel doktor in potegnil iz predalnika nek papir. »Samo tole morate she podpisati.« »Doktor, se nisva midva zhe nekje videla?« je ostro vprashala in ga prestrelila s pogledom. »Ne,« je odlochno zanikal. »Navadno nimam osebnega stika z varovanci
54
Revija SRP	54
v Sonchnem zatonu.« Zdaj se je gospe posvetilo: videla ga je pred leti v bolnishnici, od koder so jo napotili v dom, videla ga je v domski ambulanti, prishel je nekoch k njej v sobo, ko je imela tezhave s prebavo. Sami doktorji Bobsoni. Kot Bibe.
Doktor je povesil pogled na vseprikaznik in molchal. Bilo je tiho, zelo tiho v sobi, dokler ni spet spregovorila:
»Kako lep dan je zunaj. Vedno sem si zhelela sobo s pogledom na gore ... Hm, o
chem sva sploh govorila?«
»Ja, saj, gospa Lucija,« je pomenljivo odvrnil.
»O chem? To bi vedeli, che bi podpisali ta papir. Ne bi vech pozabljali.« »Nichesar vech ne bom podpisala!« je odlochno rekla.
»Zdaj bi pa rada shla. Zaspana sem.« Doktor Bobson je pritisnil na gumb in vrata so se odprla. Bibi sta prishli in pomagali vstati stari gospe.
»Zbogom, gospa Lucija,« se je poslovil doktor in spravil papir. »Me je veselilo. Bilo je kot chasovni skok v preteklost.«
»Na svidenje, doktor, se bova zhe spet kje srechala,« je rekla in se mu nasmehnila. Potem v dvigalu pa si je zachela v mislih resno ponavljati, da ne bi pozabila:
»Prihodnjich te ne bodo vech vprashali. Prihodnjich te bodo obdelali.«
* * *
Med popoldanskim pochitkom se je stara gospa izmuznila Bibam, stopila na hodnishki premikajochi se trak in oddrsela proti pralnici. In medtem, ko jo je pochasi nosilo po hodnikih in prehodih, si je she kar naprej prigovarjala: »Prihodnjich te ne bodo vech vprashali.« Kar zmrazilo jo je ob pomisli, da bi jo pretvorili v samopodvajanko.
Pred pralnico je previdno stopila s traku in oddrsala skozi samoodpiralna vrata v notranjost. Med kristalovinastimi pralniki, v katerih se je obrachalo perilo, je zaman iskala perico. »Kristina!« je hreshcheche zaklicala, da bi preglasila zhuzhnjanje strojev.
»O, gospa Lucija!« se je s kota oglasilo zlatolaso dekle, ki je zlagalo oprano perilo v zabojnike, in pohitelo gospe naproti. »Tako sem vas zhe chakala.« »Tezhko pretentam Bibe,« je rekla gospa. »Prav vselej so mi za petami.«
»Saj so res hudo nadlezhne,« je pritrdilo dekle in se zazrlo v zhar ptico na gospejinih prsih. »Joj, kako zhari. Si jo lahko ogledam?« »Lahko jo tudi odpnesh in vzamesh v roke.« »Res lahko?«
»Res. Mene prsti ne ubogajo vech.« Dekletove roke so drhtele, ko je previdno odvila varnostno zaponko in sprostila zapenjalno iglo. Potem si je prinesla broshko blizu k sinjim ochem, ki so se ji svetlikale kot smaragdi vdelani v zhar ptico. Stara gospa jo je opazovala z zadovoljnim nasmeshkom. Che kaj, potem je
Revija SRP
55
Kristinina ocharanost kazala, da ni podvajanka, da je she enkratno chloveshko bitje, ki zaznava lepoto in obchuti zharchenje zhar ptice.
»Ne morem se je nagledati,« je shepnila perica. »Potem jo obdrzhi,« je preprosto dejala stara gospa. Dekletu je zastal dih, osuplo je pogledala gospo in nekaj chasa ni mogla nich rechi. Potem je le zajecljala: »Ne morem ... Prevech je dragocena .«
»Nich ni prevech dragocenega za pravega chloveka. Vzemi jo!« je ukazovalno rekla gospa. »Jaz je ne potrebujem vech.«
Dekle ji je hotelo poljubiti roko, a ji gospa ni dovolila. Obrnila se je in oddrsala iz pralnice.
* * *
Naslednje jutro, ko so zacheli ptichi zhvrgoleti v parku pred domom Sonchni zaton, je sluzhbujocha Biba odkrila, da se stara gospa ne bo vech zbudila. Mirno je poklicala oddelchnega zdravnika, ki je prishel chemeren in zaspan; tudi on je ugotovil, da gospa ne zhivi vech. Nekaj si je zamrmral v kozjo bradico, odtipkal v svoj zapisovalnik porochilo in ga poslal upravi.
V osrednjem rachunalniku ni bilo podatka o svojcih, ki bi jih morala uprava obvestiti o smrti stare gospe. Zato so poklicali sezhigalnico z Zharja. Po truplo so prishli podvajanci in ga odnesli v presojni lahko gorljivi krsti.
Perica Kristina je z obvestilnega svetlopisa izvedela, da je stara gospa umrla in je takoj odhitela na Zharje. Vso pot je jokala in podvajanci v sezhigalnici so jo zachudeno gledali. Prishla je zadnji hip, saj je bila stara gospa zhe pripravljena za sezhig.
Kristina je krchevito stiskala zhar ptico v rokah in skozi kopreno solza opazovala kako so plazmatichni plameni v hipu vplamenili telo njene dobrotnice. In skozi kristalno kopreno solza je osupla Kristina nenadoma zagledala jezdeca, ki je prijezdil k njej pod kroshnjo starega drevesa. »Zhe vso vechnost chakam nate,« je rekel in sonce se mu je lesketalo v zlatih kodrih. »Vso vechnost sem jezdila k tebi,« je odgovorila in mu ponudila roko.
56
Revija SRP	56
Adam Shuligoj
SINDROM
Zgodilo se je 10. januarja 2016, natanchneje ob 15.30. Na Inshtitut za varovanje zdravja je prispela skrivnostna poshiljka, ki je za vedno spremenila podobo neke drzhave. Kockast, v debelejshi papir svetlo rjave barve zavit paket je bil s svojim neshkodljivim videzom popolno nasprotje strahote, ki jo je vseboval in ki je she dolga leta zaposlovala raziskovalce na Inshtitutu ter druge doktorje in akademike, ki so se ukvarjali z vprashanji chloveka, zhivalstva in njune genetske povezanosti. Vratar Horvat in varnostnik Jezh sta poshiljko sprejela brez posebnega navdushenja. Vratar jo je vpisal v knjigo za prejeto poshto in zapisal uro, nato pa jo odnesel na varno, po dolgem sterilnem hodniku bele barve, v prostor poleg laboratorija. Ko je odlozhil kocko na mizo, se mu je za hip zazdelo, da je nekaj zaslishal, a ker se je blizhala ura odhoda domov, je samo skomignil z rameni in odshel. Naslednjega dne, 11. januarja 2016, ob 7.00, je poshiljko prejela pooblashchena oseba. To je bila prof. dr. Brigita Smej Lahenberg. Kot vsako jutro je v sobo s prejetimi poshiljkami vstopila v zashchitni opremi: v dvoslojnem dekontaminacijskem kombinezonu z varnostnimi rokavicami Cygnus, obuta v shkornje in zashchitena s skafandrom proizvajalca Glyx Technology Corporation, specializiranega podjetja za raketno kemichno-bioloshko obrambo, s sedezhem v Marylandu, ZDA. Prof. dr. Lahenbergova je prevzela kockast predmet z obichajno skrbnostjo in ga odnesla v laboratorij za mikrobioloshke raziskave. V skladu s protokolom je za sabo zrakotesno zaprla vrata laboratorija, s pritiskom na varnostni gumb, ki je prizhgal rdechkasto luch nad vrati, pa je opozorila zunanje opazovalce, da je laboratorij v uporabi. Zdaj je lahko prizhgala diktafon in predmet opisala: »Predmet ... okvirnih dimenzij 40 krat 40 cm ... ovit v svetlo rjav papir ... tezhak okoli 3 kg ... odvijam ...« Po konchanem odvijanju se je pred njo razkrila vsebina: bila je prozorna kocka z luknjami za zrak na zgornji strani in s peshchenim dnom. Na sredini tal je stala stozhchasta konstrukcija, nich vishja od desetih centimetrov, rjave barve. Lahenbergovo je pri natanchnem opisu predmeta zmotil srebrnkast sijaj z desne strani, kjer je lezhal zgrbanchen papir ovoja.
»Hm. Na notranji strani ovoja je prilepljena nekakshna aluminijasta pisemska ovojnica,« je nekoliko zachudeno povedala v diktafon.
Kocko z nenavadnim stozhcem je pustila na laboratorijskem pultu. Z mero akademske radovednosti je previdno segla po aluminijasti ovojnici, jo odtrgala z ovojnega papirja in rahlo potresla. Nobenega zvoka. Ko je z debelimi zashchitnimi rokavicami nerodno odvijala aluminijasto folijo, se je sama sebi nasmehnila: koliko pozornosti in potrpljenja za doma narejeno pismo iz aluminijaste folije. Ob tej misli jo je obshlo nenavadno veselje; chesa vse ji niso ljudje poshiljali na Inshtitut: mrtve netopirje, ki so domnevno poginili zaradi chesna na podstreshjih in so zato
Revija SRP
57
vampirji; morske prashichke, ki jih je nekdo v svetishchu znanja svoje dnevne sobe poimenoval Lazarus, ker naj bi imeli sposobnost vstajanja od mrtvih; psa, ki naj bi se ob polni luni spreminjal v volkodlaka; najhujshi pa je bil primer, ko je med izbruhom bolezni norih krav nekdo poslal na Inshtitut imobilizirano zheno s pripisom: »Zagotovo gre za noro kravo.«
A tokrat je bilo drugache. Ko je prof. dr. Lahenbergova odprla kuverto, je bilo sporochilo v njej precej neumno: »Sposhtovani dr. Modrich! Poshijam mish, ki je mish, vendar to ni, kot sva se dogovorila. Che naredite mikrobioloshko analizo krvnega seruma, bi bil zelo vesel. Lep pozdrav, prof. ddr. Mir Mraz Mrzel.« Sporochilo je bilo napisano z roko, kot bi se poshiljatelju mudilo, a znanstvenico je presenetil podpis. Prichakovala je sporochilo kakega samooklicanega raziskovalca neznanih letechih predmetov, kajti v zimskem chasu teh ni primanjkovalo; priimek Mrzel, dvakratni doktor znanosti, priznan biolog, svetovno znan raziskovalec glodavcev s shtevilnimi objavami v znanstvenih revijah, pa je bil nekaj povsem drugega. Njegova serija analitichnih raziskav faktorjev, ki vplivajo na razmnozhevanje kloniranih podgan vrste Rattus Rattus, je bila najpogosteje citirana raziskava zadnjih deset let in objavljena tudi v najprestizhnejshi reviji Nature.
Prof. dr. Lahenbergova je shele zdaj opazila, da se v stozhchasti strukturi sredi
kocke nekaj premika. Lahenbergova je nemudoma telefonirala.
»Dobro jutro, Marko. Pridesh dol v laboratorij ...« je prijazno namignila, ne da bi ji
ochi ushle s puhaste prebivalke stozhca, ki je pokazala svoj smrchek.
Med chakanjem na sodelavca je zhival prishla na plano: to je bila mish. Skakljala je
levo-desno, za hip ovohala drobne luknjice za zrak na zgornji strani kocke, nato pa
vnovich tekala levo desno po stekleni jechi.
»Vse to zaradi mishi,« se je namuznila Lahenbergova in vnovich segla po sporochilu z aluminijastim ovitkom.
»Sposhtovani dr. Modrich!... Poshijam vam mish, ki je mish, vendar to ni...«, je vnovich prebrala. Enigmatichen stavek je vechkrat preletela, ne da bi se uspela znebiti neprijetnega obchutka. Hotela je verjeti, da gre za shalo, a razum ji je narekoval drugache.
»Aha!« je zaslishala po interfonu popachen glas dr. Modricha, ki je zhe stal pred vrati laboratorija. »Hej! Ne rabish opreme, Brigita! Lahko odpresh?« Lahenbergova je pritisnila gumb in spustila suhljatega shtiriintridesetletnika, z veliko glavo ter narashchajocho plesho na temenu, v prostor. Marko Modrich je bil postdoktorski shtudent biogenetike, ki se je pravkar pripravljal na zagovor svoje druge doktorske dizertacije z naslovom Molekularne spremembe v ribonukleinskih spiralah pri klonih sesalcev. Lahenbergova ga she nikdar ni videla tako bledega in hkrati tako navdushenega v vsem triletnem sodelovanju z njim.
»Konchno tule!« je vzkliknil in naravnost planil k laboratorijskemu pultu. Zdaj je pochepnil ob kocko tako, da se je lahko z velikimi ochmi zazrl naravnost v novo prebivalko laboratorija.
58
Revija SRP	58
Lahenbergova si je konchno snela skafander.
»Vesh, za kaj gre? Tole sem prebrala ...« je zamrmrala znanstvenica in mu podala ovojnico.
»Mish, ki ni mish ...« je rekel Modrich, ko je preletel dopis.
Lahenbergova je zamolchala, da se ji zdi vse skupaj precej bedasto. Ni hotela delovati zadrto. She posebej ne zdaj, ko je v sodelavcu prepoznala neznano, skorajda religiozno obchudovanje glodavke.
»Mish, ki ni mish,« je ponovil ocharano Modrich in se prilepil z obrazom na kocko. Lahenbergova ni imela slabega mnenja o Modrichu. Nasprotno. Cenila je njegovo natanchnost pri raziskovalnem delu, prevzemala jo je njegova sposobnost abstraktnega mishljenja, poleg tega pa je bil izvrsten poznavalec glodavcev, saj je bil mentor njegove prve dizertacije prav ddr. Mrzel. Ni bila zachudena, da se je Mrzel obrnil na svojega bivshega shtudenta. A nekaj jo je zelo zmotilo: navdushenje! Slepo religiozno navdushenje! In zakaj? Zaradi mishi. Kako je lahko dr. Modrich, razumen, inteligenten chlovek, tako navdushen, naravnost osupel nad nechim tako nepomembnim, kot je glodavec? She huje: kako doumeti in sprejeti to doktorjevo poplesavanje okoli kocke, ko pa je prav on v vsem tem chasu na Inshtitutu slovel z neslavnim vzdevkom — doktor Eis. In res je bil dr. Modrich videti kot petletnik, ko je opazoval to drobceno kosmatinko. Morebiti se je prav zato Lahenbergova hotela posvetiti zhivali kot she nikdar v zhivljenju. »Pokazhem ti,« je zmedeno rekel Modrich in stekel kot veter iz laboratorija. Lahenbergova je ostala sama z mishko. Che je izvzela rahlo nejasno barvo kozhuha, je bila mish na prvi pogled povsem obichajna. Mish kot vsaka druga: kosmata, z drobnimi ushesi, dolgimi brchicami, prikupnim smrchkom in svetlechimi ochmi. Ko je Modrich prishel nazaj v laboratorij, oborozhen s kletkama, v katerih sta bila kanarchek in pudelj, je Lahenbergova zachudeno opazovala sodelavca. Modrich je deloval vrochichno, kot bi vzel pozhivilo: rjave ochi, skrbno zavarovane z debelimi stekli ochal, so se mu fanatichno svetile, in med zhivchnim prestopanjem si je nenehno brisal potne dlani ob sivkasto tkanino hlach. Zdaj je pudlja odlozhil pod mizo, na keramichni pult, tik poleg kocke z mishko pa je postavil mrezhasto kletko s prikupnim kanarchkom. Kanarchek si je chistil perje, se zibal in kdaj pa kdaj poskochil na majhni gugalnici. Modrich se je oddaljil od obeh kletk in se posedel na stol poleg Lahenbergove. »Kaj pa zdaj?« je nehote izustila.
»Samo kanarchka glej, Brigita. Posveti mu popolno pozornost, nato pa opazuj,« ji je rekel tiho Modrich. Lahenbergova se je nekoliko nejevoljno naslonila na stolu in storila, kot ji je rekel sodelavec.
Mishka z dolgimi brchicami se je zastrmela vanju skozi steklo, znanstvenika pa sta jo ignorirala in opazovala le rumenega kanarchka.
»Kanarchku posveti vso pozornost,« je Modrich ponovil kolegici, kot bi bilo to izjemnega pomena.
Revija SRP
59
Lahenbergovi je shlo na smeh, a uspelo se ji je zadrzhati. Sekunde so minevale in v obeh kletkah se ni dogajalo nich pretresljivega. Kanarchek je vchasih malo zafrfotal s krilci, si za hip ochistil perje, nato pa spet obmiroval. »Dogaja se,« je navdusheno zashepetal Modrich in se zhivchno stresel na stolu. Lahenbergova je za hip pokukala k mishki in res opazila nekaj nenavadnega. Mish, ki je she pred trenutkom nepremichno strmela vanju, se je zdaj obrnila proti kletki s kanarchkom. Drobni ochesci sta se ji zasvetili pod laboratorijskimi luchmi in obstala je za nekaj sekund povsem nepremichna. Kanarchek je zdaj zafrfotal in zachivkal, kot bi ga nekaj zabolelo.
»Dogaja se!« je skoraj kriknil Modrich in zacepetal z nogama.
Lahenbergova se je zdrznila, kajti z mishko je bilo nekaj hudo narobe, o tem pa je prichalo tudi dogajanje v kanarchkovi kletki, kjer je slednji divje frfotal in srhljivo chivkal. Lahenbergova je osuplo strmela v dogajanje: mishkino telo se je lomilo, krchilo, daljshalo, se vrtelo, napihovalo in tanjshalo, kot bi jo prevzela nadnaravna sila lutkarja, ki vleche njene niti in z njo pochne, kar se mu zahoche. Mishji ushesi sta se obrachali navzven tako, da se je razkrila notranja, rozhnata stran; nato pa sta se ushesci sunkovito obrnili nazaj, da sta se povsem zlili s kozhuhom glave; glava se ji je napihovala v deformirano, nedolochljivo tvorbo, ochesci pa sta se sploshchili in med drobnim cvrkanjem kosti rinili ven iz naravne ochesne vdolbine. Kmalu se je isto dogajalo z mishjim gobchkom; postal je nenavadno ploshchat, nato pa se je ukrivljal in nabrekal, da je bil naposled podoben kosmatemu kljunu ptice. Brchice, ki so krasile mishko, so se bochile, se samodejno stisnile ob glavo, pri tem pa je celotno mishje telesce izgubljalo prvotno obliko; trup se je napihoval, se sploshchil, mishkine zadnje okonchine pa so se lomile pod pritiskom sile neznanega izvora: kolki so se izpahnili, nozhice so rinile skupaj, kot bi pripadale ptici, stopala so se nenaravno dvigala, trup pa se je daljshal, da je bil komajda she razpoznaven. Tudi prednje tachke so dozhivljale grozljivo usodo: ramenski obroch se je stiskal in strashljiv, pokajoch zvok je prichal o tem, da so kosti rinile iz sklepov in se nameshchale v novo, nenaravno lego. Prednje nogice so se zdaj daljshale, se zvijale in pritiskale ob mishje telesce, ki to ni bilo vech. Lahenbergova je z grozo opazila, da se je mishja kozha pod pazduhami prednjih nogic napela in prevzela videz plavalne kozhice rachke ali, she bolje, netopirja, ochitno v poskusu, da bi bila videti kot kanarchkova krila.
Lahenbergova si je nezavedno pokrila usta, kajti grozoti ni bilo videti konca. Poshastna, spreminjajocha se tvorba pred njenimi ochmi ni bila vech mishka; o mishi sta prichali samo she rjava dlaka ter znachilen mishji rep. A kmalu je tudi kozhushchek izgubljal barvo: prvotno oker je zbledel v bezh, nato pa postajal vse bolj rumen, dokler ni bil natanchen posnetek kanarchkove rumene. Mishja dlaka je postajala vse daljsha in se na predelu kril vzorchila tako, da je bila videti kakor perje. Naposled je ostal samo she rep, ki se je zvijal v tuljavo in se izmenichno napihoval ter se toliko sploshchil, da je kmalu dosegel obliko kanarchkovega repa.
60
Revija SRP	60
Poshast je zdaj ochitno vdihnila zrak in se napihnila v prsnem predelu: preobrazba je bila ochitno konchana.
Dr. Lahenbergova je nepremichno obsedela na stolu, kot bi jo kdo polil z vedrom tekochega dushika. Misli v glavi so ji rotirale s svetlobno hitrostjo. Kar je videla, je bilo neskladno z razumsko, logichno, znanstveno razlago — tega ni bilo mogoche pojasniti. Zavestno je vedela, da stoji pred njo samo mish. Vedela je. Videla je. Mish je imela dlako, imela je gobchek, imela je mishje ochi, mishje brchice, imela je rep in ushesa ... Lahenbergova je videla in vedela, da je tako. A zdaj, po polminutni preobrazbi, je pred njenimi ochmi stalo nekaj drugega. Nekaj poshastnega. Nekaj, chesar narava ne bi nikdar mogla ustvariti. In vendar ... V obupnem poskusu, da bi uskladila videno in dojeto, si je pomela ochi, a rezultat je ostal nespremenjen: pred njo, v prozorni kocki, je stalo bitje na dveh nozhicah v podobi kanarchka. Lahenbergova je slutila, chutila in vedela, da to ni kanarchek, kajti vsakdo, ki bi pogledal to bitje od blizu, bi videl, da ne gre za kanarchka. Videl bi, da je zgolj njegova slaba imitacija. O tem ni bilo dvoma. In vendar je bila mish, z razdalje enega metra, tako zelo podobna kanarchku, da bi marsikoga pretentala. Njen trup je bil tako zavaljen kot kanarchkov, rep lahkoten in oshiljen, krilca dobro ponarejena in pod krinko popolne barvne mimikrije je bila celo dlaka videti kot perje. Ko je Lahenbergova konchno zavestno osmislila to poshastno podobo, je prishel shok: mish je chivknila! A to ni bil ptichji chivk, ne, to je bila grozljiva zmes mishjega cviljenja in ptichjega chivka, katerega visoka frekvenca je prof. dr. Lahenbergovi nagnala stran v kosti. Nekaj priskutnega je bilo v tem surovem zvoku, v prodornem pisku, ki ga je lahko ustvaril samo deformiran mishji gobchek v obliki kanarchkovega kljunchka. Mish je vnovich poshastno chivknila, v neusmiljeni volji po pozornosti, kot bi rekla: »Glejte me! Tu sem! Uspelo mi je!« A mishi to ni bilo dovolj; dokonchno preobrazhena, je v hipu natanchno posnemala kanarchka. Che je kanarchek skochil levo, je skochila tudi mish, che se je obrnil za devetdeset stopinj v desno, se je v isto smer obrnila mish; che je kanarchek dvignil glavico in se zravnal, je to storila tudi mish. V teh gibih ni bilo naravne elegance kanarchkovih gibov, bilo je le nerodno, prismuknjeno posnemanje, a mishi ochitno to ni prav nich motilo.
»Kakshna svinjarija je zdaj to?!« je Lahenbergova nich kaj znanstveno zamrmrala sodelavcu in se zastrmela vanj.
Molk dr. Modricha je znanstvenichino tesnobo samo she okrepil, kajti ta ni umaknil pogleda z mishi. Spoznala je, da njeno zgrazhanje ni spremenilo resnichnosti; resnichnost namrech ni postala nich manj resnichna, nich razumljivejsha. V tem gnusu ni bilo nikakrshnega olajshanja, njeno chustvo ni spremenilo sveta. Mish se je tega povsem zavedala: prestopala se je, skakljala po navidezni gugalnici, kot bi bila vse zhivljenje kanarchek, in chetudi je znanstvenica v tem nerodnem, ogabnem posnemanju drugega zhivega bitja videla odvratnost najhujshe vrste, ji to ni prineslo nobene tolazhbe.
Dr. Modrich je hitro pospravil kletko s kanarchkom s pulta in nemudoma, ko je bil kanarchek odstranjen z vidnega polja mishi, se je ta zachela spreminjati. Kljunchek
Revija SRP
61
se je zopet podaljshal in zmehchal, glava se je vnovich spreminjala tako, da sta se ochesci vrachali na prvotno mesto, in telesce se je zopet odebelilo v spodnjem delu. Spodnje okonchine so se shirile, se debelile in dobivale mishjo obliko, kmalu je izgubila kanarchkovo barvo in vnovich postala mish. Ko je konchala s preobrazbo, se je zastrmela vanju, nato pa divje skakljala levo-desno in praskala po pesku v surovi sli po pozornosti, kot bi hotela rechi: »Glejte me, tu sem, glejte me!«
Dr. Modrich se ni pustil zavesti in je takoj nadaljeval z eksperimentom: ob mishkino kletko je namesto kanarchkove postavil kletko s kodrom dr. Simonicheve, ki je shtirinozhnega kosmatinca vechkrat prinesla s sabo v sluzhbo. Zdaj sta znanstvenika ponovila eksperiment: mishki sta odvzela svojo pozornost tako, da sta se zastrmela v belega kodra, in po dobrih dvajsetih sekundah se je dogajanje ponovilo. Mish se je najprej zazrla v sosednjo kletko, kot bi intenzivno preuchevala neznano bitje, nato pa se je zachela lomiti, zvijati, daljshati in krchiti. Pudelj je bil vechji, ostrizhen in obrit po pravilih, a zdelo se je, da za mish ni nich tezhji zalogaj. Mishkini ushesi sta se zvijali naprej, nazaj, z vsakim zgibom pa sta se nekoliko podaljshali, vse dokler nista postali nesrechna replika ushes kodra. Nato je sledila deformacija glave: gobchek se je krchil, daljshal, napihoval, se spet krchil in daljshal, da so se razkrile drobne rozhnate dlesni in beli, ostrechi se zobje; ochesci sta se zaokrozhili in povechali, dokler nista postali skladni z deformirano glavo ter po obliki in barvi povsem podobni pasjim. Trup in nozhice so bile naslednje na vrsti: prednje so se daljshale in debelile, dobivale dlako na mestih, kjer koder ni bil obrit, in povsem enako se je dogajalo z mishkinimi zadnjimi okonchinami. Tudi rep, znachilno mlahav, je po seriji preoblikovanj postal trdnejshi in se prestavil vishje na trtico. Ko je mish dvignila svojo zadnjo plat, je bila nadvse podobna psu. Tudi rep je dvignila pokonchno in opletala z njim levo-desno, kot bi bil pasji. Na konici repa, kjer je koder imel dolge kosme dlake, je mish dobivala daljsho dlako, vse dokler se nista repa obeh zhivali povsem ujemala v obliki. Sledila je she sprememba barve, ki je po barvni lestvici preshla od rjave na oker, od oker na bezh, vse do natanchne nianse bele, kakrshna je bila barva psa. Ta preobrazba je bila za znanstvenika she strahotnejsha od predhodne. Mish je tudi na glavi dobila daljsho dlako, ki je simulirala frizuro kodra, noro dogajanje v laboratoriju pa je zakljuchila s poshastnim bevskom, ki je tako kot njeno chivkanje zvenel kot krizhanec grlenega mishjega glasu in pasjega bevska. Preobrazhena mish se je zdaj zastrmela v znanstvenika in ponosno dvignila glavo, chesh: »Glejte me! Koder sem!«
Dr. Lahenbergova je strmela v kreaturo z meshanico gnusa, sovrashtva in groze. Mish se je zdaj v obliki kodra obrachala okoli lastne osi in migljala z repom prav tako kot njen sosed v kletki. Bila je nekajkrat manjsha kopija pravega kodra in v zhelji, da bi povsem posnemala soseda, ji je zdaj, tako kot kodru dr. Simonicheve, iz ust zabingljal rozhnat, mishji jezik, ki je bil nadvse podoben pasjemu. »Kaj hudicha je to, Marko?« je zbrano povprashala Lahenbergova.
62
Revija SRP	62
»Mish posnemovalka,« je pripomnil sodelavec in si popravil ochala na shpichastem nosu. »Ampak to ni samo posnemanje, tu ne gre za golo imitacijo, kot recimo pri nestrupeni kachi Lampropeltis elapsoides, ki posnema strupeno koralno kacho, oziroma Micrurus fulvius, da bi pretentala plenilce. Ne, tu imamo opravka s popolnim prevzemanjem identitete,« je zamishljeno povzel dr. Modrich. »Identitete?!« je nejeverno izstrelila dr. Lahenbergova. »Mhm,« je pokimal dr. Modrich, »ampak to she ni najhuje ...« »Kaj mislish s tem ... ni najhuje?« je vskochila znanstvenica.
»Dr. Mrzel je naredil poskuse z dvanajstimi razlichnimi zhivalmi. Preizkushal je psa, machko, podgano, kanarchka, kacho, morskega prashichka, palichnjaka, svizca, celo pajka, gosenico, metulja in srshena ... In ne samo, da je mish posnemala vse te zhivali — zhivali, ki so bile z mishko v takem posnemovalnem razmerju, so po samo shtiriindvajsetih urah stika poginile,« je zamrmral dr. Modrich. »Poginile?« je zaprepadeno odvrnila dr. Lahenbergova. »Tako je,« je suho pripomnil dr. Modrich. »Od chesa?«
»Dr. Mrzel ni odkril razloga. Domneval je, da od izchrpanosti. Ochitno je, da nobeno zhivo bitje ne more zhiveti v prisotnosti tega kameleonskega bitja dlje od shtiriindvajset ur ...« je zakljuchil.
Lahenbergova je vpijala te dodatne informacije. Hotela je stvari osmisliti, vendar jo je mish po tej surovi pripovedi navdala s she vechjo grozo. S sodelavcem sta jo opazovala komaj pet minut, a zhe je chutila neznosen stud do te kreature. Mish je vztrajno oponashala kodra, kako koplje po tleh, kako obracha glavo, kako miglja z repom, prav tako kot resnichni koder v sosednji kletki. Lahenbergova je v tistem trenutku hotela planiti h kletki in mish zmechkati z lastnima rokama, in morala je napeti vse sile, da tega ni storila. V svoji dolgi karieri she nikdar ni videla ogabnejshega bitja od tega, ki je tekalo po kletki kot miniaturen koder in klovnovsko mahedralo z uhljema ob konichasti glavi ter se z bevskajochim mishjim glasom izdajalo za psa. Lahenbergova je prvich v zhivljenju chutila, da ima opravka z nechim, kar je zoper naravo in zoper evolucijo. »Pri tem ne bom sodelovala,« je odlochno rekla in vstala. »Kako ne?« se je presenecheno odzval Modrich.
»To ni zame,« je nezainteresirano pojasnila in se napotila proti vratom s skafandrom pod roko.
»Brigita, gotovo se shalish ...« je nejeverno odvrnil Modrich. »Niti najmanj.«
»Ampak pomisli! Pomisli vendar! To je ... razumesh, kaj je to?!« je planil dr.
Modrich in se z velikimi, izbuljenimi ochmi zaprepadeno zastrmel vanjo.
»To je ogaba,« je neslishno zamrmrala in se ozrla po prozorni kletki, kjer je
nashemljena mish she kar paradirala v obliki pomanjshanega kodra.
»To je Nobelova nagrada!« je kriknil dr. Modrich preprichano.
Revija SRP
63
»Zhe mogoche,« je odvrnila dr. Lahenbergova, »ampak jaz pri tem ne bom sodelovala ... Veliko sreche ti zhelim, Marko.«
Modrich je obsedel kot pribit, ko je Lahenbergova odshla iz laboratorija in s sabo odnesla skafander. Ko je ostal sam, she kar ni verjel temu, kar je bil slishal. Zanj je bila mish bozhje darilo neprecenljive vrednosti. Vsi bi jo morali videti, vsi bi morali vedeti zanjo. Koliko poskusov, koliko chlankov, koliko konferenc in simpozijev na to temo bo lahko priredil! Koliko znanstvenih objav! Kakshen renome! Usta so se mu razshirila v velik, presheren smehljaj, ko je strmel v kreaturo. Svet she ni videl chesa podobnega! Naposled ga je spreletelo: slabshe za druge, che niso sposobni uvideti in zgrabiti take prilozhnosti!
Dr. Lahenbergova je zapustila sodelavca z meshanico negativnih obchutkov. Ugotovila je, da tezhava ni bila v mishi. Bolj jo je motilo navdushenje dr. Modricha. To otrochje, slepo, neprevidno navdushenje, ki se mu je vse zhivljenje izogibala in ki je bilo pravo zlo za ves znanstveni svet. Je mar res pustila za sabo Nobelovo nagrado? Modricheva trditev je ni preprichala.
Ves delovni dan ni bila pri sebi. Ni se znebila negativnih misli, a shele med vozhnjo domov jo je spreletela resnichno grozna misel; tako grozna, da je bila prisiljena parkirati avtomobil na avtobusni postaji, kajti roke so se ji nekontrolirano tresle. Zdaj se je zastrmela v mimoidoche, ki so hodili po opravkih v centru mesta in zhiveli svoja majhna, posebna zhivljenja, ne da bi vedeli za grozo, ki ji je bila ona pricha v laboratoriju. Odleglo ji je, da je niso videli, a ta dober obchutek je bil kratkega diha. Za Nobelovo nagrado? Dobro je vedela, da, natanchno je vedela, kako bo shlo: najprej bodo skrivaj opravljali raziskave, opazovali, preuchevali fenomen, si izmenjevali podatke, teorije in stalishcha. Kaj kmalu bodo novice prispele do pomembnih centrov vpliva v znanstveni skupnosti; tam se bodo vrshile konference, simpoziji, objave v najelitnejshih revijah, nato pa bodo prishle do shirshih medijev, ki bodo iz mishi naredile senzacijo. »Mish posnemovalka« ji bodo rekli. Vsepovsod bo: sprva bo ena, nato dve, tri, naposled pa jo bodo razmnozhili, saj bo postala del logotipa podjetja za kloniranje, morebiti kar blagovna znamka. Seveda, zakaj pa ne? Mish posnemovalka bo najprej maskota, nato pa bo prishel nekdo do zamisli, da bo to idealna zhival za vsako gospodinjstvo; da, postala bo pravi hishni ljubljenchek. Slogan bo: »Mish posnemovalka: naj posnema tudi vas!« In kmalu bodo vsa evropska in severnoamerishka gospodinjstva polna tega gnusnega glodavca, naposled bo mish postala igrachka, podobno kot Barbie, navzocha na vsakem koraku, na vsaki prodajni polici, v vsaki reklami, v umu vsakega otroka. Dr. Lahenbergova se je zdrznila ob tej misli — drget jo je stresel po hrbtenjachi naravnost do trtice. Odlochno je pritisnila na plin in krenila na jug mesta.
She istega vechera se je vrnila v Inshtitut. Zapeljala je v garazho in varnostnik jo je brez zapletov s paketom, ki ga je nesla pod roko, spustil v stavbo. Imela je srecho, kajti blizhala se je pomembna konferenca o biotski pestrosti v Helsinkih in marsikateri od zaposlenih je bil v zadnjem mesecu pogost vecherni gost Inshtituta.
64
Revija SRP	64
Lahenbergova je vstopila v stavbo, nato pa urno odshla s paketom v laboratorij. Ko je prizhgala luchko nad pultom, je bila jutranja kocka, zdaj pokrita z zhametnim prtom temne barve, she vedno tam, kjer sta z dr. Modrichem izvajala eksperiment. Lahenbergova je previdno odgrnila prt, mishka pa je she isti hip prishla iz stozhchaste hishke in nemirno skakljala levo-desno, kot bi ji kronichno primanjkovalo pozornosti gledalca. »Vidim te, vidim,« ji je mehko rekla Lahenbergova.
Zdaj je mishki pokazala s prstom na stekleni paket, ki ga je bila odlozhila poleg kletke. Mishka se je nemudoma zastrmela vanj. Lahenbergova je odvila tanek papir in ovoj skrbno zlozhila v zhep svojega plashcha. Ko je mish posnemovalka zagledala v sosednji kletki navadno mish, se je nenavadno zdrznila. Dr. Lahenbergova je zachela svoj eksperiment. Posedla se je na stol in vso pozornost namenila mishki, ki jo je prinesla s sabo.
»Ja, mishka si, seveda, samo mishka si in nich vech kot to ...« je rekla tiho. Sekunde so tekle, Lahenbergova je ignorirala posnemovalko, a kmalu se je zachelo nenavadno dogajanje. Mish posnemovalka se je skushala spremeniti: telesce se je zvijalo, bochilo, krivilo, se nenaravno lomilo, ushesci sta se daljshali in krajshali, glava se je malichila, gobchek se je zvijal, napihoval, krchil in daljshal, dlaka se je lushchila, poganjala, spreminjala barvo, a bolj ko se je mish posnemovalka preobrazhala, bolj je ostala to, kar je — mish. Poskusila je znova: lomila si je trup, se surovo, nenaravno zvijala, krchila, nato daljshala in ozhila ude, se debelila in tanjshala, a po koncu vsake preobrazbe je ostajala navadna mish. Sledil je nov poskus preobrazbe, she hujshi, she surovejshi od prejshnjega. Telesce je pokalo, mish je cvilila, se muchila in naprezala, a dr. Lahenbergova je opazovala le mishko, ki jo je bila sama prinesla.
»Mish si in nich vech kot to,« je rekla hladno prof. dr. Lahenbergova. Po desetih minutah nenaravnega malichenja je mish posnemovalka strashljivo zacvilila, nato pa se je hrup v stekleni kletki polegel. Mish posnemovalka je nepremichno oblezhala na boku. Nozhice so she nekajkrat trznile v smrtnem krchu in iz odprtega gobchka ji je mezela belkasta pena.
Prof. dr. Lahenbergova je pochakala nekaj sekund, da se je preprichala o smrti. Z znanstvenega vidika je tezhko sprejela to, kar je naredila; z etichnega vidika pa je chutila, da je storila prav. Nobenega obchutka krivde ni zachutila, ko je pokrila z zhametnim prtom kocko z mishkinim trupelcem. Svojo mishko pa je odnesla iz laboratorija v pisarno, odprla okno in jo spustila na prostost ter opazovala, kako je skochila v travo in izginila v noch. Kletko je pospravila v prostor za kletke, pogasila luchi in se odpravila proti izhodu. Vmes je pobrala she fascikla, ki ju je potrebovala za predstavitev v Helsinkih, in se prijazno poslovila od vratarja, ki je za njo zaklenil glavni vhod Inshtituta.
Naslednjega jutra je navsezgodaj zazvonil telefon. Takoj je prepoznala obupan, skrushen glas dr. Modricha. Ni znal povedati, kaj se je zgodilo, uspel je le ponoviti,
Revija SRP
65
da je strashno. Dr. Lahenbergova je odhitela v Inshtitut in v pisarni nashla povsem
obupanega dr. Modricha.
»Kaj se je zgodilo?!« je zaigrala presenechenje.
»Mish!« je kriknil obupano in strmel vanjo na robu solz.
Nikdar ga she ni videla, da bi bil tako iz sebe: mrtvashka bledica se mu je naselila na obraz in njegova drzha je bila taka, kot bi ga kdo pravkar stisnil v stiskalnici. Krchevito se je zvijal in sopel, kot bi mu pravkar pomrla vsa druzhina. »Umrla je, umrla!« je komajda izdahnil in omahnil na mizo ter izbruhnil v krchevit jok. »Ne bi je smel toliko priganjati! Ne bi smel! Moral bi bil vedeti, da je zhe stara!« Lahenbergovo je obshel obchutek krivde. Za hip, a vendarle. Take reakcije od odraslega moshkega navsezadnje ni prichakovala. Obmetaval se je z najstrahotnejshimi izrazi — od tepca do idiota — in pri tem mrmral nerazumljive stavke o strahotni izgubi za znanost in o nepojmljivem dogodku, ki se mu je pripetil. Znanstvenici naposled ni ostalo drugega, kot da v znamenje solidarnosti odide po skodelico kave. Ko se je vrnila, je polozhila kavo predenj in sedla k njemu ter ga skoraj pol ure tolazhila.
»Si dal narediti obdukcijo?« je resno vprashala, ko je dr. Modrich nekoliko prishel k sebi. »Sem, seveda sem. Naravna smrt,« se je skrusheno odzval.
»No,« je zamomljala dr. Lahenbergova, »subjekt je preminil, ampak she vedno lahko opishesh in predvsem poimenujesh sindrom, opazen v tej mishi.« »Sindrom?« je zazeval presenecheno dr. Modrich z izbuljenimi, od solz pordelimi ochmi.
»Nisi morda pomislil, da sva bila prichi obolenju ... genetskemu obolenju?« je pripomnila.
»Ne, priznam, da nisem,« je zamomljal zmedeno.
»Na tvojem mestu bi jaz narochila toksikoloshke preiskave, dala bi narediti biopsijo, nato pa she genski test. Ddr. Mrzel ima zagotovo kup posnetkov subjekta, ti pa lahko prvi ugotovish, kakshno obolenje je imela mish posnemovalka, da je tako silovito hotela biti nekaj drugega od tistega, kar je — oziroma, kar je bila. Hochem rechi, zdi se, da je hotela na vsak nachin vzbujati pozornost ...« Dr. Modrich je ob pogledu na kolegichine zelene ochi prishel do sklepa, da imajo besede dr. Lahenbergove nadvse tehten smisel.
»Seveda, seveda! Sindrom!« je planil dr. Modrich in se zamishljeno popraskal po bradi. »Zagotovo mora biti nekakshen sindrom!«
»Ni sicer za Nobelovo nagrado, ampak z rezultati raziskav lahko vsaj poimenujesh
bolezen ...« je dodala Lahenbergova.
Dr. Modrich je nekaj sekund strmel v prazno in tuhtal.
»Sindrom Pahoritis neurosis,« je zamomljal.
»Pahoritis neurosis?« je zamishljeno ponovila dr. Lahenbergova.
»Pahoritis neurosis,« je sklenil dr. Modrich.
66
Revija SRP	66
Matjazh Jarc
PESNISHKA ZGODBA
(kritikovi zapiski)
Zgodba se dogaja sredi Slovenije, v chasu, ko Zemljani podzavestno silijo v tretjo svetovno vojno, ker jim mozhgani vrejo v kotlu zblojenih ekonomskih in politichnih interesov ali pa se perejo v medijskem pralnem stroju. Na oblastvenih polozhajih chepijo preshtevilni psihopati, vrednote konstruktivnega sobivanja so v glavnem zavrzhene in poteptane, razen v glavah in srcih nekaterih posameznikov; te pa je v mnozhici topogledcev tezhko opaziti, a nich hudega, che je tako, saj so itak vsak po svoje problematichni. Tako je tudi nash Ivo — gledano z druzhbenega in literarnega vidika — chisto po pravici odrinjen v kot in neopazen, pa cheprav je vsaj na prvi pogled videti telesno in duhovno (intelektualno oziroma dushevno) povsem zdrav.
Mladenich, ime mu je Ivo pri Maxiju sam pije pivo spod mize mu noge shtrlijo ochi mu odsotno strmijo nad strehe, v srebrne vishave ko skusha spoditi iz glave besede, ki v ritmu donijo mu pojejo in govorijo o neki samotni princesi »... ki v Mostecupleshe z drevesi izgnana iz daljnega kraja kjer vojna krvava razsaja«
Seveda lahko zhe takoj na zachetku kdo ugovarja, da je pach tudi Ivo bolan, saj iz lastne glave podi besede, ki ga ochitno preganjajo, in ima torej preganjavico. Poleg tega pije pivo in je verjetno nagnjen k alkoholizmu, che ni celo alkoholik. Doni mu v glavi, njegov pogled je zamaknjen, zazrt nekam navzgor, kjer normalen chlovek ne vidi nich posebnega, saj so zanimive stvari razmeshchene po tleh in je torej treba gledati predvsem predse in v tla. Glavni znaki Ivotove bolezni pa se odrazhajo v njegovih blodnjah o nekem rojalistichnem subjektu, kakrshnih v nashi demokratichni in socialni drzhavi ni in tudi niso zazheljeni. Zapovrh ta rojalistichni subjekt pochne nemogoche stvari, pleshe z drevesi, pa chetudi samo v Ivotovih mislih, kar je zhe po naravi stvari bolno. Najbolj ochiten bolezenski znak pa je, da mladenich tuhta o vojni, cheprav zhivi v miru in blagostanju; v Sloveniji namrech vojne zhe
Revija SRP
67
dolgo ni, tako da normalen Slovenec ne razmishlja o njej, chetudi se v bolj ali manj oddaljenih krajih morda res dogaja kak lokaliziran vojashki spopad.
in Ivo se s sabo ubada %akaj ga ta zgodba napada princese she nikdar ni srechal chemu bi ji misliposvechal pa vojni prekleti, krvavi ki ni je, a tolche mu v glavi
Ni chudno, da se Ivo she samemu sebi chudi, zlasti ako uposhtevamo napadalnost zgodbe (avtor svojo fabulativno agresivnost eksplicitno priznava, ko zapishe: »... ta zgodba napada«!), ki ga preganja. Ta kitica nedvoumno pritrjuje nashi diagnozi: fant je bolan in ogrozhen, zaradi chesar se mu je ochitno zvishal krvni tlak, kar obchuti kot nekakshno tolchenje v glavi. Sumimo, da gre v tem primeru za zvochne halucinacije, predvsem pa za fantazme oziroma privide neobstojechih prizorov. Omemba krvi nas v povezavi s temi dejstvi opozarja, da je mogoche celo nevaren ter shkodljiv za svojo okolico, njegova bolezen pa nalezljiva.
prisedejo trije kolegi pove jim o svoji zadregi in dvemaje jasno, da krivo Za take tezhave je pivo le tretji kolega se zresni pa reche:»takole se pesni princesa je sadezh navdiha verjamem, da vredna je stiha en sam je gotovo premalo napishi jih, bo pomagalo!« »ne znam, nimam prakse ne znanja o pesnenju se mi ne sanja« »pa pojdi na akademijo baje te takoj nauchijo«
kolegi naprej odhitijo a njega besede morijo zhe pishe na hrbet rachuna: »prishla je iz mesta Ranguna«
Na to zgodbo se moramo (che se nismo zhe pred odlochitvijo za njen natis!) globoko zamisliti. Ob prihodu treh Ivotovih kolegov se namrech izkazhe, da vsaj eden izmed treh Slovencev ne prepoznava druzhbeno shkodljivih elementov, pa che so she tako ochitni. Tretji kolega namrech ne podpre ugotovitve drugih dveh, da gre za alkoholizem, temvech daje Ivotu potuho, pri chemer kot mozhen
68
Revija SRP	68
izgovor in celo kot mozhnost za reshitev osebnih tezhav — s tem pa posredno tezhav celotne druzhbe — omenja pesnenje, torej umetnost. A ne samo to, nashega bolnika celo spodbuja, naj se s svojo anomalichno in druzhbeno nekoristno dejavnostjo aktivno ukvarja, za namechek pa se mu she zlazhe, da obstaja neke vrste umetnishka akademija, kjer izvajajo ustrezno pedagoshko dejavnost. Zhe po teh verzih nam je lahko jasno, da je tudi ta Ivotov kolega bolnik in da bo v zgodbi negativnih likov kar mrgolelo.
do jutra doma nadaljuje she nove si stihe zmishljuje napishe, prechrta, dodaja spreminja, pochasi nastaja na listu mu ta chechkarija ki najbrzh she ni poezija:
»prishla je iz daljnega mesta Ranguna ko noch razsvetlilaje rozhnata luna zbezhala iz krempljev hudobnih jecharjev naslednikov davnih burmanskih cesarjev
skoz hladno svetlobo je dolgo veslala na reki zeleni v Ljubljani pristala pred psi se zateklaje v blizhnje gozdove plesala z drevesi, klicala duhove
v goshchavi temotni se Zemlja odpre princeso je strah, da globeljo pozhre tedaj pa njen ljubi, ki mrtev je zhe od onstran se vrne, jo vzame v roke visoko se dvigneta, prav do neba kjer sedeta skupaj na prestol duha«
Treba se je odlochno vprashati, ali v nashi kulturi res potrebujemo tovrstno besedno kramo, ki bralca oddaljuje od chudovite resnichnosti, ga navdaja z dvomom in skepso v nasho druzhbeno ureditev, v literarno vedo pa vnasha zmedo. V Sloveniji je kulturni razvoj tovrstne zmazke zhe zdavnaj odvrgel v pozabo. Nasha literarna paradigma ne potrebuje in ne prenasha namigov na hudobne jecharje, saj je tukaj in zdaj vzpostavljen odprt prostor, posamezniki imajo pravico svobodnega izrazhanja, da ne nashtevamo dalje ... Zhe davno so minili chasi osladnega »veslanja po svetlobi«, vendar pa niti v imenu tako zastaranega sentimentaliziranja nikakor ne moremo dovoliti za lase privlechenega kritiziranja slovenskih psov! Na koga le avtor namiguje? She posebej pa nashe kritichno oko zmoti avtorjeva navedba, da v v okolici Ljubljane prebiva zombi, ki naj bi bil sposoben privzdigovati slovensko dusho na nekakshen duhovni prestol v
Revija SRP
69
nebesih! Avtorju in njegovim somishljenikom zato na tem mestu zabichajmo: chasi restavracije izginulih realitet (nekateri jih zmotno povezujejo z vrednotami), naj bodo kvazirojalistichne ali pa kakshne druge, she hujshe, je odklenkalo! Nasha stvarnost se jim je za vekomaj odrekla, zato nas chudi, da lahko pri nas nekdo kljub vsemu objavi tako shkodljivo branje.
navdushen nad to umetnijo gre Ivo na akademijo poishcheprofesorja Grudna pokazhe mu pesem in: »chudna« profesor jo pokomentira ne more prikriti prezira »brez veze je rimanka vasha dandanes zhe vsak oponasha romantike in moderniste potem pa vse pesmi so iste saj mojstri, ki ste jih prebrali so itak zhe vse napisali brez veze, vam rechem, je tole ne sodi v program nashe shole«
Bralca opozarjamo na pritlehno pesnishko manipulacijo, ko zgodba omenja neznano akademijo, cheprav ta manipulacija she zdalech ni edina! Prvich, Slovenija akademije, o kakrshni je tukaj govora, nima in je ne potrebuje! Predvsem pa v nashem visokem sholstvu ne obstaja nikakrshen profesor Gruden! Naravnost pobalinsko si je v literaturi izmishljevati institucije, ki jih ni, che je zhe dovoljeno kreirati fiktivne like. A vendar gre avtor s svojimi pesnishkimi halucinacijami chez vsako mero dobrega okusa: ko na zachetku polozhi v profesorjeva usta konstruktivne besede, ga vnaprej oznachi kot pozitiven lik, a samo zato, da bi v nadaljevanju she bolj planil po njem in mu prisojal najslabshe chloveshke in strokovne lastnosti.
o Grudnu gre lepa beseda delezhen chasti je, ugleda dobilje zhe mnoge nagrade in rad ima pesnike mlade she rajshi pa mlade poetke pri njemu dobijo desetke Poloni, ki kliche ga Mirko zalozhba izdala je zbirko
Toda zvita avtorjeva nakana, da bi prek izmishljenega lika obrekoval slovenske kulturne veljake, se zhe v kali sesuje sama vase. Vsak bralec namrech dobro ve,
70
Revija SRP	70
kako chastni in ugledni so nashi kulturniki, ko si med sabo podeljujejo skromne nagrade in s tem vishajo ceno kulturi sami. In prav nich slabega ni v tem, pa che se avtor prichujochega zmazka she tako napihuje, da imajo nashe ugledne kulturnishke eminence rade mlade pesnike in se nenazadnje trudijo tudi za ustrezno zhensko kvoto v literarnih krogih. Samo dobro je, che se pri tem kdo od njih s kakshno mlado literatko — kot mentor — nekoliko zblizha tudi na osebni ravni. Verjamemo namrech in prav je tako verjeti, da nashi zalozhniki tudi v takshnih primerih mladim poetkam izdajajo knjige izkljuchno na podlagi strokovnih kriterijev.
profesor brez dvoma je vpliven energichen in eruptiven a ritma in rim neprenasha mogoche ga v tem kdo prekasha Za njega jepesnishko znanje navadno, zblefirano sranje zahteva, da pesnik poishche in rabi samo besedishche ki sodi v sodobne okvire prechrta vse stare manire naj drznost lepoto zastira metafora prostor odpira pod tokom besed aritmija naj stopice vztrajno razbija
V premishljevanju o poeziji (treba se je vprashati, chemu in na kakshnih strokovnih podlagah se avtor sploh ukvarja s temi zhe zdavnaj domishljenimi in teoretichno preskushenimi vprashanji) avtor nehote tudi sam naznachi bistvo sodobne poezije, ki komajda she prenasha zastarele pesnishke veshchine, a ne zaradi tega, ker jih nashi sposhtovani in eminentni pesniki ne bi obvladali, temvech zato, ker je pesnishko znanje preprosto zastarela kategorija. V bistvu z opisom profesorjevih (univerzalnih) kriterijev nehote zapishe manifest sodobne poetike, ki ga podpira tudi nasha mlada kritika. Bralcu se za trenutek zazdi, da se bo Ivo morda po tej poti vendarle uspel izvlechi iz intelektualne stiske, v katero ga je zavedlo nerazumevanje sodobne umetnosti, vendar pa se zhe v naslednjih verzih izkazhe, da temu ne bo tako.
a Ivo je trmast in vztraja Zhe nova mu pesem prihaja zapishe jo v Grudnovem stilu na hitro, takoj po kosilu saj sklenil je, da bo shtudiral poetiko in diplomiral pri Grudnu iz postmodernizma
Revija SRP
71
a
pa kakor se koli zhe reche da le ne boli in ne peche potem ga bo Gruden podprl in pesnishko pot mu odprl takrat pa bo pisal sonete rubajate in triolete da bomo plesali in peli od pesmi pijani, veseli!
Povej nam, sposhtovani bralec, kje sta tu pesnishka etika in osnovna chloveshka morala? V tej neposrecheno skupaj zmetani zgodbi se je namrech razkrila vsa prerachunljiva avtorjeva podlost; Ivo hoche kot shtudent ukaniti ubogega profesorja, mu tako rekoch zlesti v rit in ga izkoristiti za svoje bedne nachrte. Gledati mu kani v ochi in se mu hinavsko prilizovati, za hrbtom pa mu tke nevarno spletko, ki lahko s svojo nalezljivo rushilnostjo — rachunajoch na dobrohotno naivnost starega profesorja — krepko skazi slovensko pesnishtvo in soochi pesnishki ceh z neprebavljivimi zahtevami po nekem tako imenovanem pesnishkem znanju, s katerim smo zhe zdavnaj obrachunali! Nenazadnje bi s tem — che bi mu po nekem nakljuchju uspelo — zaustavil razvoj slovenskega pesnishtva in zbrisal s seznama nashih pesnishkih eminenc shtevilna imena, ki si chesa takega gotovo ne zasluzhijo, saj so si nashi ugledni pesniki svoj elitni kulturnishki status vechinoma prisluzhili s pretanjenim posluhom za druzhbeno stvarnost in njene imperative!
Zhe zjutraj gre h Grudnu v pisarno pokazhe mu pesem udarno napisano drzno, pogumno pefidno in globokoumno:
»fukam drkam iz shkojke zjato rdechina je zelena
r v n e
m
kot srbech podplat, zato j o
v
zavra
t«
72
Revija SRP	72
profesor to pesem pogleda nadvse veseli se nereda se v pozo visoko postavi in Ivotu pesem popravi:
»fuk trpeti drk trpi ko rdecha shkoljka ozeleni srbecha pod platni na vrvi je neogazela od
t
r p
e
l
a«
tako je konchana poprava potem pa mu she odpredava: »glej rime, poglej disonance kako so z velike distance vsi verzi simboli svobode in nich ti ochesa ne zbode genialno poglej aritmijo kako se besede zvrstijo privrejo izpesnishke vene prikrijejo svoje pomene ochitno si res talentiran karprav je, da bosh she shtudiran«
Vsaj zalozhnik bi lahko vedel, da zhe samo opis prevare, s katero skusha junak zgodbe prelisichiti uglednega profesorja, slabo vpliva na nasho shtudijsko populacijo in nikakor ne sodi v slovensko knjizhevnost, povelichevanje uspeha njene izvedbe pa je za nasho druzhbo s programskih vidikov tako zelo shkodljivo, da tega nikakor ne bi smel objaviti! Lahko bi od avtorja — che je zhe moral (?) izdati njegovo zgodbo — predhodno zahteval vsaj to, da se od lika, kakrshen je Ivo, distancira v uvodni ali spremni besedi. Toda ne! Danes je ochitno mogoche takshnim avtorjem objavljati mimo nashih urednikov, urednishkih odborov in komisij, ki zagotovo ne bi dovolile subvencioniranja chesa takega z nashim davkoplachevalskim denarjem. Lahko se samo she zgrozimo, da se s svojimi nalezljivimi idejami v nasho literaturo uvrshchajo degenerirani liki, kakrshen je Ivo.
Revija SRP
73
sprejet je na akademijo kjerpesnike pesnit uchijo jim brusijo ostre jezike preskochijo stare oblike tradicijo v kot odlozhijo in postmoderniste slavijo nash Ivo naravnost brijira abstraktne pesnitve kreira kaj pishe, she sam ne doume in ker ga nihche ne razume dobi le odlichne ocene »te pesmi so chiste, iskrene« ga Gruden pred druge postavlja kolegom ga svojim predstavlja kot up generacije nove ki cilja v Parnasa vrhove
tako nash junak diplomira shtudentske nagrade pobira ker stihe za Grudna sestavlja a ta jih marljivo popravlja kaj malega zbrishe, pripishe na koncu pa sam jih podpishe in novaje zbirka izdana velja, da je vsa razprodana v skladishchupa skrite zaloge prelagajo reve uboge profesorpresherno se smeje prisluzhene eurepreshteje zalozhba gapach honorira she preden do dna bankrotira ker kritikom pamet se kisa izideta dva ponatisa drzhava ju subvencionira vrhunsko kulturo podpira
Avtor si iz verza v verz izmishljuje nove in nove neresnice o nashi duhovni nadstavbi in o slovenskem kulturnem zhivljenju. Na vsak nachin se trudi zavesti bralca v zmoto, da se pri nas ugled in denar delita na nesprejemljive nachine, s protekcionizmom, ki spominja na korupcijo. S tem vnasha med narod in njegovo intelektualno elito element nezaupanja in v Slovencih zatira potrebo po duhovnih dobrinah, kar je treba najostreje obsoditi.
74
Revija SRP	74
hvalezhnost, to Grudnovo chednost nash Ivo izrabi kot prednost ko v spremstvu stasite Polone v ugledne mondene salone profesor odpira mu vrata kjer druzhba se zbira bogata za Iva ni lazhje naloge kotpriti vpolitichne kroge saj zdaj je postal varovanec profesorjev prvi izbranec vrti se na gladkem parketu in zvesto ravna po nasvetu da vedno in vsem naj le kima pretvarja se, da ga zanima kar koli kdo reche in zine chetudi ob tem ga vse mine ni vazhno, o chem gre beseda pomembno je, kdo jo razpreda saj nikdar ne vesh, kdo odlochi o tvoji karieri bodochi
V enem od vrhuncev svojih kvazipesnishkih izpadov gre avtor she celo tako dalech, da naslika slovensko kulturno elito kot dekadenchno burzhuazno zdruzhbo sprijenih izbrancev in kot privilegiran druzhbeni razred, ki naj bi bival in deloval kakor vase zaprt krog skrbno preverjenih ljudi. Kot da bi bila nasha kulturnishka smetana zhe tako skisana, da lahko pridejo vanjo in v njej prezhivijo le she najmanj kvalitetni znachaji, kakrshen je prevarant Ivo. Ochitno si niti avtor niti zalozhnik nista na jasnem oziroma se ne zavedata, kako neutemeljeni so njuni namigi o razredni prepletenosti kulture in politike, ki je bila v Sloveniji zhe zdavnaj deklarativno presezhena.
v salonu ga kmalu ugleda gospa podpredsednica Breda povabi ga v kocho pri Bledu izkusi, da fantje kar v redu naloge ljubezni opravil Z uzhitkom se nanjo je spravil najraje na tleh je lezhala brez misli se strastno predala pa tudi na starem seniku je predla ob vsakem dotiku po machje iztezala tachke ko Ivo ji slekelje hlachke prav tam ga je chakala Breda
Revija SRP
75
¡Z mangovega sladoleda potem pa se je raztopila ni vedela, kaj je chutila ni vedela, da jo na slami Tanato na drugo stran mami a Ero jo z medom poliva in v brezno sladkosti poriva
Ko zhe mislimo, da je avtor dosegel dno, pa se njegovo stihoklepstvo pogrezne she globlje v blato, pri chemer prekrshi tudi najosnovnejshe moralno-etichne in moralno-politichne imperative. Zlonamerno vkljuchi v zgodbo politichno funkcionarko, ki nima niti najmanjshe zveze s kakshnim realnim likom, in jo s pornografskimi prijemi, prevulgarnimi celo za rumeni tisk, kaj shele za nekaj, chemur naj bi se reklo knjizhevnost, nabije na sramotitveni krizh. Povsem resen je pomislek, ki nam ob tem prihaja pod pero, namrech da bi bilo treba razmisliti, che ne gre pri tovrstnem pisanju celo za kaznivo dejanje. V drushtvu mladih kritikov resno razmishljamo, da bi na to temo sprozhili javno razpravo, h kateri bi povabili tudi nashe izkushene in preverjene pravne strokovnjake, morda pa celo angazhirali nashe posebej izsholane novinarje, da bi nam pomagali ustrezno ozavestiti javnost.
chez mesec izdal je prvenec najvechjipishochi Slovenec se kritishki ceh poenoti da ni mu po verzov lepoti primere ne prej ne v prihodnje njegove pa pesnishke blodnje so z eno besedo genialne lucidne in originalne presezhek knjizhevnosti nashe (cheprav Ivo v pesmi nabashe kar pade sluchajno mu v glavo) in bralstvo vzdihuje mu:»bravo!« she petnajst so zbirk mu izdali in vsako bogato plachali tako da chez dobri dve leti so vsi ga zheleli imeti kot gosta na svojih sprejemih in dame bogate v objemih so stiskati si ga zhelele vse srechne, che so dozhivele da kdaj je katero naskochil jipesnishko solzo potochil
76
Revija SRP	76
She preden koncha s svojim vulgarnim shtepanjem kvazistihov, se avtor spravi celo na kritishki ceh in zanika neizmerljiv razvojni korak, ki ga je mlada slovenska kritika zmogla narediti v zadnjih desetletjih. Bralca agresivno posili s hipotezo, da nasha kritika ni svobodna, ampak je v sluzhbi privilegiranih druzhbeno-politichnih sil, ki da ji narochajo, o chem in kako naj pishe. Ochita ji torej hlapchevstvo, dushebrizhnishtvo in nestrokovnost, kar je nesramnost prve vrste in zahteva od nashega zdruzhenja takojshnje ukrepanje pred pristojnimi organi, saj ne gre samo za podtikanja, ampak za zhaljivo shirjenje neresnic, ki je kaznivo po zakonu.
ker Grudna medtem je pobralo je Ivo postal kot za shalo profesor na akademiji razglabljalje o poeziji zatiral je mlade talente podpiral pa slabshe shtudente tako svoj primat je ohranjal pri tem pa dosledno preganjal poetichnost izpoezije »ker rime so kakorpomije kot hrana romantichnim svinjam« »prav zhal mi je, jaz se ne strinjam!« od zadaj nekje se zaslishi kar ni ravno trend pri tej hishi (shtudent naj profesorja hvali chetudi brez veze budali) nash Ivo kar sapo zajame trenutek premora si vzame tedaj pa v ozadju je vstala shtudentka in ven odvihrala
In ko se avtor norchuje she celo iz pietetnih vsebin (ironizirana smrt uglednega profesorja), se razgali njegov pokvarjeni znachaj v vsej bedi: glavni lik njegove zgodbe brez pomislekov zasede izpraznjeno profesorsko mesto, na katerem zdaj deluje po principih negativne selekcije, kar pomeni, da zatira slovenskega duha in najvechje mlade talente, kar se doslej slovenskemu narodu tudi v najtezhjih chasih ni dogajalo. Sprva se sicer zdi nelogichno, da Ivo uchi shtudente poetiko, ki sicer sodi v redni program te izmishljene ustanove, vendar se kaj hitro izkazhe, da s tem svojim delovanjem namensko provocira shtudente, jih zlorablja za svoje prekucnishke namene in prefrigano podpihuje njihov upor prav proti tem istim umetnishkim usmeritvam.
Revija SRP
77
kot blisk iz bleshcheche jasnine profesorja nekaj preshine ponochi ne more zaspati zhe zjutraj zachne jo iskati po sholi, po mestu, po cesti ne more ne piti ne jesti »to bitje je krhko in nezhno« chepravjo je videl le bezhno
ko konchno zaspi, se mu sanja kako mu je shepnila Luna: »prishla je iz mesta Ranguna« zdaj ve, daje ona princesa ki v Mostecu so jo drevesa v charobno svetlobo odela ko njihovo pesem je pela med spanjem pa Ivo zaslishi njen glas, ki mu reche: »zapishi: » "na cholnupo reki zzeleni princesa priplula je k meni"«
naslednji dan, brez povabila je k njemu v pisarno vstopila oba sta nemirno molchala ko pesem mu je pokazala sonet o zhivljenju dekleta kije od usode prekleta prishla iz Mjanmara v Ljubljano si nashla obleko in hrano pri dobrih ljudeh prenochila slovenski azil pridobila potem pa v teh krajih zhivela pogreshala dom in trpela vse dokler se ni zajubila na vojno gorje pozabila odtlej je globoko verjela da Zemlja bo v miru zfivela ko sama bo sebe vzljubila v ljubezni se bo prerodila in Ivo se v rimah je zgubil se v pesnico noro zaljubil
78
Revija SRP	78
Bralec od vseh teh nebuloz ne more niti za hip zajeti zraka. Namesto vsaj milostnega preobrata v mishljenju enega najbolj negativnih likov v slovenski poeziji, na katerega zaman chakajo tudi nashe kritishke ochi, nas v razpletu zgodbe prichaka vrh stihoklepashkega manipuliranja z nich hudega slutechim bralcem. Kajti v finalu, ko ima avtor sijajno prilozhnost, da bi razkrinkal svoj negativni lik, ga — nasprotno! — skusha nadgraditi s tem, da s skrajno sentimentalno retoriko, uporabljeno zhe v uvodu, utemeljuje (seveda neuspeshno) Ivota kot junaka s konstruktivnimi lastnostmi, tako rekoch odreshitelja poezije, s katero je metaforichno mishljena slovenska kultura v najshirshem pomenu besede. Perfidno zamishljeni scenarij pa je tako prozoren, da skozenj vidi she najbolj poneumljeni bralec.
le kaj se je torej zgodilo kar Ivota je spremenilo da zopet je tak kotpred leti ko vshech so bili mu soneti o tempach ne morem soditi in pameti drugim soliti a danes na akademiji posvechajo vsej poeziji pozornost, kot se ji pritiche saj pesem zhe sama prikliche obliko, ki s tanko tkanino svobode odene vsebino to Ivo zdaj v sholi razlaga princesa pri tem mu pomaga njegova najbojsha shtudentka je zdaj zhe gospa asistentka ki z Ivom se prav do neba dviguje na prestol duha.
Menimo, da za zakljuchek res ni vech treba izgubljati odvechnih besed. Samo she opozorilo in nasvet, che ni zhe prepozno: nikar se ne trudite s prebiranjem te zgodbe! Chesa tako bednega namrech she niste imeli v rokah.
Vash Kritik
Revija SRP
79
Ivo Antich
V(R)EDNO
—	Kaj je uzhitek?
—	Muke prebitek.
—	Kaj pa je muka, kaj trpljenje?
—	Zhivljenje.
—	Mar uzhitek ni del zhivljenja? —Je, kot skrajna oblika trpljenja.
—	Komaj she znosna?
—	Hipna omama, neznosno zanosna.
—	Ali je to nekak mrachnjashki ochitek?
—	Le izkustvena ugotovitev: za sok zhivljenja se placha »vampirski« zapitek.
—	Torej je tortura zhe v naravi?
—	Natura kot (avto)tortura. Proizvodno—prevzgojni obrat: konvejer, nenehno vrtenje, zvijanje, zavijanje ... Kakor koli se obrnesh, dobish po glavi.
—	Sadomazo?
—	Sacherjeva torta s torturno ekstazo.
—	Uzhitek naj bi bil isto kot muka?
—	Uzhitek se zmeraj v muko zasuka.
—	Sladkor se v pelin prechisti?
—	Bistvo obisti.
—	Leporechje preide v chvek?
—	Ljubezen do ptic preide v ptichji drek.
—	Konec sobivanjskega blishcha?
—	Od zharke strasti do zharke masti ... Latrinologistika ... Solidarnost v blatu ... Zakon kot souporaba stranishcha.
—	Ohladitev navdushenja?
—	Vrh navdushenja je zachetek rushenja.
—	Konec »chara osebe«?
—	Idolatrija je del primarne (avto)torturne kultne potrebe.
—	Arhetipski kult sonca, ki zhre ljudi ... Ki ti speche melanom?
—	Z izleta se vrnesh mrtev ali hrom.
—	Kaj tu pomeni krshchanski martirij?
—	Metaforichno sublimiran delirij.
—	Ali pri vsem tem kaj pomaga previdnost?
—	Ta ni nikoli odvech, cheprav stoodstotno ne varuje niti kameleonska nevidnost.
80
Revija SRP	80
—	Ali ni kameleonstvo svojevrstna malopridnost?
—	Za pogumne so previdni »oprezne riti«.
—	In kaj so za previdne pogumni?
—	Obsedenci brezumni.
—	Ki nimajo kaj zgubiti?
—	Imajo pa mozhnost dobiti. Zhe sama ta mozhnost je uzhitek. Zato so kljub »norosti« tudi zviti.
—	Se pravi, da je tudi njihov cilj dolochena dosega?
—	Kdor ne tvega, nich ne dosega.
—	Kaj pa che tvega greh?
—	Tudi netveganje je ujeto v meh pregreh.
—	Che sta uzhitek in muka dve skrajnosti, ali bi bila vmes zmernost ugodja?
—	Le kot trenutno samozadovoljstvo, namishljenost ukradenega udobja.
—	Udobje kot tatvina?
—	Zmeraj na rachun koga, ki je prikrajshan, lahko celo umorjen ... Neizogibnost zlochina.
—	Che je uzhitek muka, je tudi muka lahko uzhitek. Torej je oboje sladko?
—	Kar je sladko, ima vrednost kratko. —Je oboje lahko grenko?
—	Kar je grenko, ima vrednost tenko.
—	Kaj pa she en okus — kisel?
—	Ima enako neznaten smisel.
—	Pa slano?
—	Enako pregnano.
—	Sladko, grenko, kislo, slano ... Nekateri dolochajo she vech okusov ... Kaj je sploh okusno?
—	Na zachetku in na koncu je vse gnusno.
—Je torej najboljshe le tisto, kar je brezokusno, omledno?
—	Tudi to je nichvredno.
—	Med uzhitkom in muko ni mozhen sklad?
—	Le kot shizoidna zdravilno—strupena rastlina: grenkoslad.
—	Tista, ki ji pravijo tudi »sonchna nochna senca«?
—	Da. Angleshko: bittersweet nightshade. Strokovno ime: Solanum dulcamara ... Slovensko tudi razhudnik ... Dvorezna esenca.
—	Menda je podobna deadly nightshade, zloglasna »lepotica« belladonna?
—	Volchja cheshnja, strupov krona.
—	Pa mandragora, tudi razhudnica, s korenino v obliki chloveshkega telesa ... Shizoidna zel?
—	Kot vsaka prebavna cev.
—	Input—output?
Revija SRP
81
—	Vlozheno, dobljeno ... (O)snovna zanka, dobichek manka ... Zakon krut.
—	Mar ni nich vsaj samo s sabo skladno?
—	Kar je skladno, je osladno.
—	Kichasto, paradno?
—	V najboljshem primeru — hladno.
—	Ali ni osladnost po svoje tudi topla?
—	Histerichno zasopla.
—	Mar ni po svoje tudi lepa?
—	Za lasten gnus hinavsko slepa.
—	Ker se ne zaveda, da je minljiva?
—	Dobro se zaveda. Zato je vsiljiva.
—	Barvito—pisano varljiva?
—	Barve kot larve. Mavrichni privid. Resnichna barva je brezbarvno siva. —Je to lepotna avra?
—	Ptialin—ptomain simptom. Odsev kadavra.
—	Kar je zhivo, menda ni kadaver?
—	Samohodno truplo ... Na smrt obsojen zaver.
—	Vse negativno ... Mar ne obstaja tudi pozitivno?
—	Minus in plus — za vsak okus. Sekata se v nichli. Fiktivno.
—	Nich je njun skupni imenovalec?
—	In vsega izenachevalec.
—	Menda svet ni le mrak groba?
—	V ozadju dobrote je zloba, v ozadju sproshchenosti tesnoba.
—	Toda ospredje je prav zato lahko bolj svetlo. Na primer darovanje, kesanje, odpushchanje, popravljanje krivic?
—	Kurtoazija, post factum ... Prikriti besi, interesi ... Slaba vest, vchasih zhaltav vic.
—	Za storjeno ni mozhen preklic?
—	Nich ne obudi pobitih ptic.
—	Ali ni vsaj tako imenovana brezpogojna ljubezen brez kanchka strupa?
—	Ker potrebuje pogoj brezpogojnosti, je le oblika obupa. —Je torej obup, ki obstane pred zidom brezpogojnosti?
—	Tudi to je zid dvojnosti.
—	Ker je zraven tudi pogoj sredstev?
—	Brez sredstev pade vsaka lestev.
—	Stvarna ali duhovna?
—	Tudi duhovna je presnovna.
—	Duh kot kruh?
—	»Ruh« je prasemitsko in arabsko duh, hebrejsko tudi »ruah«, moshkega ali zhenskega spola ... Anagram »hur« je moshkega spola, s pomenom luknja, praznina
82
Revija SRP	82
... Podobne so nemshke besede »Ruch, Ruhe, Rauch«: vonj (smrad, slab glas, sramota), mir, dim ... Pa staroslovenske »ruhma« (nenaden vihar, napad), »ruho, ruha, rjuha« ... Tudi praslovansko »ruho, ruha« ... Cheshko »druh, duch« (tovarish, duh) ... V sanskrtu »ru, ruh, ruha« (bitka, rast, klica, vzpon, izbruh) ... V indoevropskem prajeziku »ruha, reuh — ruhna« (riti, trgati — skrivnost) ... Duh se rad ruha, ruva, rije za resnico ... Zna biti »hud«, kadar izbruhne ... Je chlovekov »drug« in »alter ego«, nasprotnik ... Ali pa je skrit, »ne obstaja«, se prikrije, ogrne z rjuho ... Duh je poln muh.
—	Ali to pomeni, da se je treba za vse »ruvati«, ker ni nich podarjeno?
—	Vse je podarjeno, s krvnim davkom poparjeno. —Je to program?
—	Menjava: kri za kri. Daj—dam.
—	Ali ni tak pogled na zhivljenje nekakshna dushevna rana?
—	Dushevna rana je zdrava telesna hrana.
—	Potemtakem je dushevna rana nekakshna vrlina?
—	Edina vrlina je betonska sivina.
—	Ali ni to grozno, saj je po nemshko »Grau« sivina, »Graus« pa groza?
—	Nekaj zveze je gotovo. Tudi besede »Graus—groza«, »Grausen—grozen« so si blizu.
—	V grozljivem nizu?
—	Teater senchnih lutk. »Schauer« je groza ali gledalec. Na primer stari nemshki film: »Nosferatu, eine Symphonie des Grauens« ... Simfonija groze, mora nochnih senc, vampirska gluha loza ...
—	Kaj pa pomeni Nosferatu?
—	Stara romunska beseda, sinonim za vampir ... Slovansko: che te zavratno objame vampir, imash njegov »nos v vratu« ...
—	Kakshno vrednost ima taka vrlina, ki je pravzaprav strahota?
—	Kot vsaka sramota.
—	Ali je sploh kaj, kar ima trdno in stalno vrednost?
—	Bednost.
—	Ali ni to zhe abstrakcija — vrednota?
—	Ne pogled na stvari, temvech skoz stvari.
—	Kaj se s takim pogledom pridobi?
—	Cesarska golota.
—Je to slechen strah?
—	Vechen prah.
—Je tak pogled zavednost? Vishja vednost?
—	Nevednost ... Niti tega ni mogoche vedeti, da se nich ne ve.
—	Za kaj pa potlej gre?
—	Za doslednost: vseh vrednosti praznota.
Revija SRP
83
Prevajalnica
Zoran M. Jovanovich
IN VIDETI SEM BIL KOT MOST
TRDNJAVA
Do trdnjave
na otoku na drugi strani
mnoge skushnjave te chakajo
Morje
te korenine vode in steblo njegovo od nemira do pepela
In neka hosta ta zelena kuga na nebo natetovirana
In she neshteto stopnic od dna morja do dna vetra
In kamniti sedezhi
oguljeni od nesmiselnih vzponov
A ko se ji priblizhish: kaj
che je vse to nich le stolp narisan v zraku pesek v katerem sonce svetlika in bije v utripu dneva
V trdnjavi ki se v daljavi z dotikom svetlobe odpira je mnogo skushnjav
84
Revija SRP	84
Mar je treba
che nisi preprichan o njenem obstoju da se napotish do nje
Kajti tam
na drugi dlani hoste na obali nasproti morda le praznina te chaka
STOPNICE
Kam le vodijo te strme stopnice v stolpe pod oblaki ali na plecha vetra
Korakash po njih a vse se vzpenja za tabo
Mislish da je ostalo spodaj morje
ono pa se ziblje takoj za tvojimi rameni
Vzpenjash se
in nikjer ne vidish konca
te vechne spirale
vse okrog tebe
enako je kot na zachetku
Nikoli se ne dvignesh nad strehe nikakor s svojo postavo ne sezhesh prek borov
Toda vztrajno korakash in korakash
a zmeraj na istem mestu ostajash
Revija SRP
85
SONCHNA URA
Nikoli se ne izchrpa v dvoboju s chasom
S svojim mechem ga deli na svetlobe in sence
Dan pred njim na kolenih klechi
in prosi za en sam sonchni trenutek
A on ga zapira v dolge reshetke senc
Neslishno
za vse chute in za vse vetrove v njem
srce sonca bije
BOJEVNIK (Pesem chetrta)
Nikoli chlovek iz tebe ne pokuka
plazish se po ornih poljih
a bode te zhito ki klije
vesh da je za tem hribom drug hrib
za njim nebo nataknjeno na zlomljen bajonet
in tiste ochi zazrte v nich
in neka okrvavljena pornografska fotografija
v zhepu nekoga
nad katerim ste se izzhivljali
po tej fotografiji
po figurah izrezanih iz mesa
so vas uchili religijo vojne
od prvega do zadnjega povelja
vse le merjenje v tarche
s fotografijami na srcu
v zhivalskem cesarstvu
ko en samec premaga drugega
prevzame njegovo samico
in zmagoslavno rjove
86
Revija SRP	86
ti ne znash niti rjoveti
niti premagan obrachati rogove v zemljo
zato te ljubi vojak v tebi
ki ga nikakor ne prepoznash
ZORIJANA
(3)
Morje ima svojo igro midva svojo
morje sebe s prsti krhkimi kliche skoz veter
midva z valovi ishcheva svoji telesi
Vlechesh se skoz prstan vode jaz pa te chakam na drugi strani s peskom poteshene obale
Morje igro ponavlja do utrujenosti ko omaga
midva spet zachneva od zachetka
MOST
Legel sem da bi si odpochil iztegnil sem se takole dolg tako da so mi noge ostale na eni glava pa na drugi obali reke
In videti sem bil kot most ne pa kot chlovek ki utrujen pochiva
Ne vem ali sem spal
toda videl sem vse kar se je dogajalo:
najprej je prishla ena mravlja
in bojeche zakorachila po meni
potem pa je hitro stekla na drugo obalo
Revija SRP
87
Potem so prishle druge mravlje in she neke zhuzhelke
in v kolonah so prehajale prek mojega telesa spotoma so me zhgechkale z nogami ampak jaz sem bil verjetno tako utrujen da se nisem mogel premakniti in jih odgnati
Nazadnje so se tako opogumile da so me zachele grizljati in raznashati
Bog, sem pomislil, kako so nehvalezhne mar ne vedo
da bodo ko me povsem oglodajo
moje kosti razpadle
pa ne bodo vech imele mostu
da bi po njem prehajale z ene obale na drugo
EPITAFI
(2)
Sedem let sem se vojskoval
in glavo izvlekel celo iz vseh bojishch
in bolezni
Prishel sem v svoj dom in v postelji zraven nje naletel na tujca
Ubil me je z mojim nozhem zaradi moje zhene na pragu mojem
Zdaj tukaj lezhim s telesom
a moja dusha
je tam kjer je tudi ona
(3)
Zhivel sem
in je nisem spoznal
88
Revija SRP	88
Zdaj sem mrtev in nemiren zaradi tega
(6)
Ugasnila mi je iskra v tistem trenutku ko se je druga od nje prizhgala
BOLEZEN
Zalezla se je vame bolezen pa je nikakor ne morem izgnati
Najprej mi je vse ptice med reshetke zaprla ni jih vech
da bi z ochmi prichakale mimoidoche in se jim spushchale na ramena
Potem je zachela brstiti listje moje mehko zeleno zhametasto listje s katerim diham ko spim
In tako razsaja po meni vchasih je nor veter vchasih pritajena zver ki me prehiti kamor koli krenem in ne znam vech brez nje
Reka sem presahla ki v njenem suhem koritu dve okorni bivolici rjoveta ishchoch vodo
A ponochi
zmeraj iste sanje me muchijo: kako cepim rozho najlepshe vrste
Revija SRP
89
a ko rozha zacvete je njen cvet pepelnate barve in brzh ko se ga dotaknem v prah se spremeni le pecelj mi ostane v roki pa se potem tudi roka v pecelj podaljsha
Tedaj iz mene zachnejo rasti bodice iz katerih bolezen shkili in prezhi
jaz pa sem njen ujetnik v svojem utrujenem telesu
(23. junij 1976)
(pesnik je umrl 18. julija 1976 - op. prev.)
ZORAN M. JOVANOVICH (1933, Skopje - 1976, Sarajevo), makedonski in bosanskohercegovski pesnik, prozaist, dramatik, novinar. V Skopju shtudiral jugoslavistiko, bil novinar skopske RTV; od 1964 zhivel v Sarajevu, tudi tu novinar RTV. S prvimi zbirkami se je uveljavil kot pripadnik generacije makedonskih pesnikov, rojenih po letu 1930, ki so podobno kot njihovi vrstniki v drugih jugo-literaturah v 50/60-ih letih markantno modernizirali pesnishki izraz; makedonska poezija je bila »chez noch« vpisana v zemljevid svetovne literature z izbruhom specifichno vitalne in slikovite simbolistichno-nadrealistichne metaforike, ukoreninjene v tradiciji avtohtone mitologije. V Sarajevu je pisal v srbohrv. (srbske redakcije), tudi v novem okolju med vidnimi ustvarjalci, she posebno kot pesnik in prozaist za otroke (v slov. je prevedena knjiga spominov na otroshtvo v zheleznicharski druzhini med drugo sv. v. Mak ob progi, MK, 1974). Njegovo plodovito in uspeshno (prevodi v ducat jezikov) ustvarjalnost je prekinila nenadna smrt.
Tukaj izbrane pesmi (prve tri iz mak. izvirnika, ostale iz srb.) nakazujejo tipoloshko-kvalitativno jedro obshirnega opusa (tudi radijske, tv in gledalishke igre) kot tisti teksti, kjer se je avtor bolj ali manj uspel izogniti svoji sicer razmeroma opazni »barochni« precioznosti izraza, osredotochen na eksistencialno ekspresijo, chetudi tematsko niti ne posebno izvirno (pesem Most evocira Kafkovo enako naslovljeno »pesem v prozi«: obe groteskno metaforizirata razpetost med socialnimi konteksti Balkana, Srednje Evrope). Pri tem so za njegov »toplo-opojni« lirizem znachilne chutne senzacije iz narave (morje, sonce, veter, zelenje, prelivi svetlobe in sence ipd.), povezane z neujemljivim, a usodnim erotizmom zhenske kot feminilne »variante« lastnega imena (Zoran — Zor/ijan/a; zbirka Pod znakom Zorijane, 1970). Njegovi osrednji poemi Bojevnik in Zorijana sta predstavljeni vsaka s po eno oshtevilcheno enoto.
Izbor, prevod in opomba o avtorju Ivo Antich
90
Revija SRP	90
Anna Santoliquido
STIHI TEOKRITU
Je zgolj poezija To kar ostane. Poezija. Pravshnja bistvena in poshtena Morda kot so si jo predstavljala prva chloveshka bitja Pravshnja v nezrelosti vrta in nezmotljiva v chasu.
Odysseas Elytis
iz zbirke Na zahodu bolechine, 1995
I
poslushaj pesem Teokrit ne bodi sadistichen saj vesh da me vodi Demetra in na nakovalu brusim pero
II
te bom izbezala na Pindusu ali v Tesaliji preden me Heraklej zasmehuje ali me ciklon pozhre
III
slepec pripoveduje o elevzinskih misterijih med tempeljskimi rushevinami para puhti iz zemlje kamenje se kotali
IV
omochim si roke v Arahtosu rotim Talesa in Anaksimandra ustrezhem Perzefoni odvrzhem navlako
V
uporabljala bom idile da te prepricham strelo da te dosezhem nashla te bom
pa che bi se morala spustiti v Hades
Revija SRP
91
VI
slonech na jonskem stebru obchudujem Sfingo iz Naksosa skale so me utrudile orakelj me vznemirja
VII
Gea in Temis jahata zmaja svetishche je osamljeno bakhantinje se zvijajo oglasha se tiho ihtenje
VIII
tishina pojenjuje
godci in pesniki snujejo dogodek jama zashushti od sprostitve oljchni gaji nas zasujejo z nezhnostjo
IX
izvirek Kastalija osvezhuje izkashljam strupe in zhalitve ochistim se kot Pitij a nato stopim v votlino
(...)
XV
plesalke me presenetijo z milino in lepoto postav z akantovimi listi s chutnostjo zenic
XVI
z neke chetverovprege me nekdo gleda si ti Teokrit si me prepoznal?
XVII
harfe in lire osvajajo brezglavi kipi spodbujajo za hip planem pokonci in zarezgechem kentavru
92
Revija SRP	92
XVIII
Atena me obmeche z glinastimi posodami od tepezhke me reshi Pan spotaknem se ob trakove izogibam se levov in zhar s pepelom
XIX
na skali sedi Muza z oblichjem iz slonovine z zlatimi kodri in zamishljenim pogledom
XX
zdaj sem metulj odfrfotam iz zadrege na grmu se odpochijem pogovarjam se s pokojniki
XXI
Sibila prerokuje zrak in ljudje trepechejo Apolon ubije Pitona kri teche
XXII
perutnice se podaljshajo hiton je izginil skalovje kliche Parnas privlachuje
XXIII
darovanje se je izpolnilo grizla sem lovor in vdihovala dim v votlini prerokba zveni v mojih mislih
XXIV
ne vem ali sem zhenska metamorfoze si sledijo ob sebi imam Sapfo in trume Serafinov na glavi
29. avgusta 1997
Revija SRP
93
Anna Santoliquido
Rodila se je leta 1948 v Forenzi (Basilicata) in zhivi v Bariju, kjer je diplomirala iz tujih jezikov in knjizhevnosti in nato pouchevala do upokojitve. Je zelo plodna knjizhevnica in neumorna kulturna delavka. Objavlja eseje, chlanke, chrtice in pesmi. Ustanovila je zhe pred dobrimi tridesetimi leti mednarodno gibanje Zhenske in Poezija, ki mu she vedno predseduje in neprestano organizira delavnice, srechanja in she marsikaj. Je tudi prevajalka in sourednica razlichnih revij. Objavila je 18 pesnishkih zbirk, knjigo chrtic in je uredila niz antologij, med katerimi kazhe omeniti Zgodbe zjuga - Antologijajuzhnoitalijanske kratke proze (Ljubljana, 2005). Leta 2011 je pri ljubljanski zalozhbi Sodobnost International izshla njena antologijska dvojezichna pesnishka zbirka Tra le righe / Med vrsticami, in med shtevilnimi predstavitvami v Italiji je obenem navijala za slovensko literaturo in nas zelo uspeshno predstavljala svojim sorojakom, kar she vedno rada pochenja. Leta 2000 je pesnico predstavila slovenskemu bralstvu s krajshim izborom pesmi tudi Revija Srp (shtev. 39-40). Prevedena je v mnogo jezikov, prejela je shtevilne nagrade in priznanja, na svoja srechanja pogosto povabi tudi slovenske pesnice in literate. Nedvomno nadarjena, tenkochutna, zanesljiva in dragocena literarna povezava z nami in s svetom.
Prevedene kvartine Stihi Teokritu so iz njene zadnje zbirke Versi a Teocrito, ki je izshla maja 2015 (Progedit - Progetti editoriali srl, Bari 2015) petjezichno, in sicer v italijanskem izvirniku pa v grshkem, angleshkem, nemshkem in ruskem prevodu. Inspiracijo za to pesnitev je dobila na mednarodnem pesnishkem kongresu v Atenah in na Kreti v Grchiji, pa tudi med potovanjem tja in nazaj, ko je bilo chasa na pretek, da razmishlja o vsem, kar nas zahodnjake zadeva, kdo vse govori skozi nasha usta, koliko dolgujemo skupnim prednikom itd. Vech o njej nasploh, od prve zbirke dalje, bodisi v omenjeni slovenski dvojezichni zbirki, ki je izshla pred shtirimi leti in jo je mogoche dobiti v nashih knjizhnicah, bodisi na spletu.
Prevedla in zapis o avtorici napisala Jolka Milich
94
Revija SRP	94
Likovna priloga
Damir Globochnik
FOTOREALISTICHNI IZZIVI
Prva slikarska dela, ki jih je Berko ustvaril po zakljuchku shtudija na ljubljanski pedagoshki akademiji, imajo abstrakten znachaj. Podobno velja za umetnikov poseg v mestni ambient, ko je z mavrichnimi barvami pobarval asfaltno pot v Mikloshichevem parku v Ljubljani. Za temeljito spremembo likovnega izraza je bilo odlochilno dvomesechno shtudijsko potovanje, na katerem si je Berko lahko ogledal nekaj razstav predstavnikov aktualnega hiperrealizma. Po letu 1973 je sledilo intenzivno ustvarjalno obdobje, v katerem je Berko izdelal vrsto slikarskih kompozicij, na katerih je s pretanjeno tehniko amerishke retushe (z uporabo zrachnega chopicha, akrilnih in oljnih barv) predstavljal povechave fotografij in reklamnih podob, ki jih je nashel v ilustriranih revijah, lastne fotografije in druge motive. Povzemanje motivov iz mnozhichnih medijev je prichalo tudi o vplivih pop arta, vendar je bila osrednja umetnikova pozornost namenjena slikarskim fotorealistichnim postopkom. Zato bi Berka lahko oznachili za prvega oziroma najbolj doslednega slovenskega fotorealista. Franc Mesarich je namrech v fotorealistichnem slogu slikal krajshe obdobje, Bogoslav Kalash pa je rochno slikarsko delo zaupal t. i. slikovnemu stroju. Tudi drugi slovenski slikarji so zacheli uporabljati fotorealistichne postopke, vendar niso izbirali za to smer znachilnih urbanih motivov. Slikarska tehnika je zahtevala perfekcionizem, ki ga je Berko vzdrzheval tudi pri naslednjih motivnih sklopih.
Motivi odsevov na steklenih fasadah veleblagovnic so bili Berkov odgovor na chas potroshnishtva in blaginje sedemdesetih let preteklega stoletja. Dejstvo, da se tudi v tem motivnem sklopu srechujemo s predelavo fotografije v slikarstvo, je odstopilo svoje mesto izzivu, s katerim nas je soochil umetnik. Hkrati namrech gledamo vech podob oziroma prostorskih nivojev: zrcalno povrshino, odsev mimoidochih in vchasih umetnikov avtoportret s fotoaparatom ter tudi prostor za stekleno steno. Motiv ima realistichen znachaj, vendar je meja med realnostjo in odsevom ter med interierjem in eksterierjem zabrisana. Celota dobi nadrealen, vchasih celo abstrakten znachaj, kar je Berko podkrepil z izbiro barvne lestvice, pri grafikah pa z odtiskovanjem motiva v razlichnih barvnih variantah.
Risbe z barvnimi svinchniki, ki so sestavljene iz nizov drobnih chrt, in grafike z motivi odsevov, pri katerih je Berko preizkushal razlichna barvna skladja, prav tako odkrivajo intenzivna likovna razmishljanja. Izbrana tehnika serigrafije in motivika cvetlichnih shopkov in lonchnic sta omogochali intenzivne barvne
94	Revija SRP
95
uchinke. Pri grafikah, ki jih je Berko odtisnil na sijajno plochevino, se znova srechamo tudi z »refleksi«. Eksaktna risba, likovna stilizacija in zanimiv koncept so bili vzrok za precejshnjo mednarodno odmevnost oziroma za uvrstitev Berkovih del na papirju na mednarodne razstave. Digitalna fotografija in rachunalnishka fotomontazha sta Berku omogochili snovanje ciklusa rachunalnishkih grafik »Nikoli niste dalech od Berkove zvezde«. Berko je lastne grafichne in slikarske motive vstavljal v fotografije krajev, v katerih je razstavljal. Na avtomobilski tablici in na drugih mestih srechamo tudi ime avtorja BERKO. Humoren znachaj teh del pomeni redkost v slovenski likovni umetnosti. Podobno je zasnovana skupina fotorealistichnih slik, na katerih srechamo Berkova fotorealistichna dela in bozhichne zvezde na oglasnih panojih, na primer sliko »Lichilo« (1974), fiktivno razstavljeno v slovenski galeriji A+A v Benetkah, ki jo je Berko preimenoval v A+B (Arte Berko).
Poseben slikarski sklop tvorijo pogledi na parkirishche, cesto, sodobno arhitekturo, v ospredju katerih je Berko naslikal jesensko obarvano listje, ki kot nekakshna »naravna mrezha« prekriva urbano motiviko. Na umetnikovo prisotnost znova opozarja njegovo ime. Tak je manjshi ciklus slik »Shtemarski vrt«. Ta vrt, ki ga poznamo po sliki Ivana Groharja, se nahaja v blizhini Berkovega doma. Berko pa je naslikal sodoben vrt, ki ga predstavlja povezava zlatorumenega listja platane in njegovih odsevov na karoseriji avtomobila ter asfaltiranih povrshin. Berko je pozoren opazovalec urbanega okolja, ki v slikarske podobe povezuje hkratne poglede na razlichne motive.
Zanimivo je, da je kljub prevladujochemu ateljejskemu slikanju in delu v grafichni delavnici Berko negoval tudi slikanje v naravi. Zdi se, da je avtor na ta nachin obnavljal vitalnost svojega slikarskega nagovora. Pri tem je veristichen ustroj predstavljenega naravnega okolja odstopil svoje mesto sproshchenemu preoblikovanju optichne pojavnosti pejsazha ter ritmichnemu prepletanju barvnih in oblikovnih poudarkov. Likovna ploskev je lahko prekrita s povzemajochimi nanosi barvnih pigmentov, ki spominjajo na barve in oblike glicinij in vinik. Podobno so zasnovani motivi vrb zhalujk, ki odsevajo v vodni gladini in kljub temu, da gre za chrno-bele variante, uchinkujejo slikovito.
94
Revija SRP	96
Berko
LIKOVNA DELA /FOTOGRAFIJE/
1	Lastna podoba, 1979, zrachni chopich, akril, platno, 80 x 120 cm
2	Boshtjan, 1978, zrachni chopich, akril, platno, 100 x 100 cm
3	Galerija d'arte A + B, 2006, akril, platno, 100 x 160 cm
4	Vrata 2 ABCDEF, 2015, akril, platno, 150 x 150 cm
5	Shtemarski vrt 5, 2005, akril, platno, 150 x 200 cm
6	Model, slikar in gledalec, 2013, akril, platno, 100 x 200 cm
7	Cosmos, 2015, akril, platno, 100 x 150 cm
8	Selfi, 2015, akril, platno, 100 x 150 cm
Naslovnica
9	Vleci-rini, 1978, zrachni chopich, akril, platno, 150 x 150 cm
Berko se je rodil 8. marca 1946 v Ljubljani, kjer je leta 1964 konchal Sholo za oblikovanje in fotografijo ter za svoje diplomsko delo pri prof. Marku Shushtershichu prejel Plechnikovo nagrado. Leta 1968 je diplomiral na Pedagoshki akademiji pri prof. Zoranu Didku in Francetu Urshichu. V letih 1969 do 1974 je poucheval na osnovni sholi v Zheleznikih in od 1974 do 1978 na Gimnaziji Shkofja Loka. Obiskoval je predavanja na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Od leta 1978 deluje kot svobodni umetnik. Prvich je razstavljal leta 1969. Imel je vech kot 70 samostojnih razstav. Sodeloval je na mnogih reprezentanchnih razstavah jugoslovanske in slovenske umetnosti ter na vech kot 50 mednarodnih bienalih in trienalih slikarstva in grafike. Izobrazheval se je tudi na shtudijskih potovanjih po Grchiji, Italiji, Franciji, Nizozemski, Nemchiji, Veliki Britaniji in Shvici. Prejel je vech nagrad in priznanj, med drugim dve odkupni nagradi na piranskem Ex-temporu (1978, 1980), nagrado na reshkem Bienalu mladih (1980), Preshernovo nagrado gorenjskih obchin (1983), veliko nagrado na razstavi Art Contemporain Miniature v Ville-Marie v Québecu v Kanadi (2006). Leta 2011 je prejel Jakopichevo nagrado. Berkove slike so v stalni zbirki Moderne galerije v Ljubljani in Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Zhivi in ustvarja v Shkofji Loki.
Revija SRP
97
sl.1
98
Revija SRP	98
sl.1
94	Revija SRP
99
94
Revija SRP	100
Revija SRP
101
sl.1
102
Revija SRP	102
Kamnitnik -
■BERKO
sl.1
Revija SRP
103
sl.1
104
Revija SRP	104
sl.1
94	Revija SRP
105
Esejnica
Peter Amalietti
SLOVENSHCHINA - PRAJEZIK CHLOVESHTVA
(IV)
Slovenski jezik
Chetrto in zadnje nadaljevanje namenjam odkrivanju neshtetih slovenskih besed in nashih korenov oziroma korenskih jeder v drugih jezikih — mrtvih in zhivih. Kot smo lahko videli v prvih treh nadaljevanjih, je prav nasha slovenshchina kot pravi naravni jezik ohranila najvechji del besedishcha prajezika. Za germanske in romanske jezike prav vsi vemo, da so nastali shele na zachetku minulega tisochletja, torej nekaj sto let za Brizhinskimi spomeniki, vendar je starost slovenshchine she obchutno vechja in se meri v tisochletjih oziroma desettisochletjih. O tem danes ne pricha le to, da so stari venetski, etrushchanski, frigijski zapisi lahko deshifrirani na temelju slovenshchine, temvech da tudi shtevilni antichni jeziki na chelu s sanskrtom, ki mu je od vseh jezikov prav slovenshchina najblizhja, vsebujejo slovenske besede. Latinshchina je bila prvotno le »latovska« etrushchanshchina (dom je postal domus ipd.), stara grshchina je vechino svojih besed prevzela iz starejshih grshkih narechij, predvsem iz karijskega (kranjskega) in frigijskega besedishcha. Slovenske besede ali pa njihove korene je mogoche srechati tudi v skoraj vseh drugih znanih, danes mrtvih antichnih jezikih, celo v stari kitajshchini in japonshchini; vse to je bolj ali manj vedel zhe Valvasor, saj je v svojem uvodu k Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da je kranjski jezik mogoche srechati ne le marsikje v Evropi, temvech tudi po Aziji vse do Japonske. Na koncu pa si bomo le mimogrede ogledali she nekaj slovenskih krajevnih imen, ki jih najdemo raztroshene po vsem svetu.
Che ste prebrali prva tri nadaljevanja, lahko moje zgornje trditve razumete. Do zdaj smo namrech Slovenci v glavnem slishali le, da smo si v preteklosti besede sposojali od Nemcev in Italijanov ter od drugih tujih jezikov (na primer iz srbshchine ali iz hrvashchine), podobno kot si jih danes sposojamo iz angleshchine. Malokdo pa ve, da vsi omenjeni jeziki dolgujejo shtevilne besede prav nashi stari slovenshchini in da so jih torej oni pobirali od nashih prednikov. V nemshkem akademskem svetu leksikografi povsem odkrito priznavajo, da najmanj shestdeset odstotkov vseh nemshkih besed izvira iz »slovanskega jezika«, pravilneje bi bilo rechi »iz slovenskega jezika«; s tem seveda mislim jezik starih Slovenov.
Adam Mickiewicz, poljski pesnik in narodnjak, Preshernov sodobnik, je javno ugotavljal, da je vechina imen za kmechka orodja in opravila v Zahodni Evropi
94
Revija SRP	106
slovanskega porekla; podobno je v prvi polovici minulega stoletja odkril Franc Jeza, da je v Skandinaviji vechina besed, povezanih s poljskimi opravili, istovetnih z besedami v slovenskih narechjih.
Latovshchina ali latinshchina
Danes Slovenci sicer poznamo pojem latovshchine, a le she kot otroshko igro, nekdaj pa so jo uporabljali rokovnjachi, kadar so ropali rojake, da ti niso razumeli njihovih taktichnih dogovorov in ukazov. Na srbo-hrvashkem podrochju temu she danes rechejo »shatrovachki jezik«; tudi moskovski hudodelci so zhe zdavnaj razvili poseben, drugim nerazumljiv jezik. Rimljani pravzaprav niso bili nich drugega kot hudodelska zdruzhba, saj so nekaj stoletij napadali, plenili in zasedali tuja ozemlja. Zato ni nakljuchje, da so »vechno mesto« Roma nashi predniki poimenovali Rim (obrnjen »mir«): Rim je postal njihov sovrazhnik, ko jim je z napadi kradel mir in jih naposled zasedel. In che pogledamo malo podrobneje, se nam pokazheta tudi besedishchi starogrshkega in latinskega jezika kot nekakshna latovshchina. Stari Grki so namrech iz nashega jezika izposojenim besedam, njihovim premetankam ali pa korenskim jedrom, dodajali na koncu —os / —on, Rimljani pa —us / —um.
Ares (gr. bog vojne) — a res? (Ko pride kdo s shokantno novico »Zachela se je vojna!«, ponavadi vprashamo: »A res?«)
Aristokrat (starogr. plemenitash) — stokrat Ari (-jec) / Ari — pomeni v sanskrtu
Plemenit; Arijci so sebe imenovali Plemeniti (aristokrat — sto rodov plemenit)
Aristoteles (grshki filozof) — sto teles Ari(-jec); sto rodov plemenit
Celibatus — celibat, celi bat (spolno nedejavnemu udu kozhica prekriva glavico)
Citat — chitat : tatich (uporaba citata ali navedka je brez navedenega vira tatvina)
Collosseum — kolosej
Domus — dom
Gladio (mech) — iz slov. gl. gladiti
Liquidus (tekochina) — lik vid (v tekochini viden lik)
Mars (rim. bog vojne) — marsh : sram (sramuje se naj tisti, ki se ne vojskuje in se torej ne udelezhi marsha)
Materia (snov) — iz slov. besede mati, mater(e)
Metalus (kovina) — iz slov. gl. metati (namrech kovinske sulice ali kopja)
Pomerium (prazen prostor pred obzidjem) — po meri uma (naj vsak poveljnik sam
presodi njegov obseg)
Prepucius (kozhica na glavici spolnega uda) — prepucaj! (To je neposredno navodilo za pravilno uporabo: Ochisti!). Pucati je stara slov. narechna beseda. Penis (spolni ud) — peni se (opis izbrizga semena)
94	Revija SRP
107
Povsem ochitno je torej, da se bo morala etimoloshka znanost zasnovati nanovo, ker je doslej temeljila na napachni zgodovinski domnevi, da se je prava civilizacija zachela shele s starogrshko in latinsko civilizacijo, ki pa sta v resnici zgolj dedinji in nadaljevalki: predhodniki starih Grkov so bili Pelazgi oziroma Karci, Rimljani pa so le nadaljevali etrushchansko (venetsko ali vinedsko) civilizacijo in njene tradicije.
V nadaljnjem predstavljam pregled jezikov, ki imajo s slovenshchino sorodne besede; ta seznam kot tudi manjshi izbor tujih besed, ki dokazujejo moje trditve, seveda nista dokonchna. Tudi nisem edini Slovenec s takimi pogledi; nekateri so o tem zhe objavili chlanke in knjige. Med svojimi jezikovnimi raziskavami sem se nachrtno ogibal prebiranja tez in odkritij drugih avtorjev, kolikor dolgo sem le mogel, da sem si lahko ustvaril povsem svojsko podobo in lastno preprichanje. Bom pa nekatere najbolj prodorne in preprichljive avtorje (Anthonyja Ambrozica, Mirka Shtibina, K. B. Meshka, Leopolda Verbovshka, Lucijana Vugo, Iva Petkovshka, Franca Jezo ...) vsekakor predstavil v knjigi Adamovjezik, saj izvrstno dopolnjujejo, ilustrirajo in potrjujejo moje trditve.
Pred nekaj leti sta se iz Juzhne Indije vrnila Slovenec, pek z Vrhnike, in Slovenka, prostovoljna delavka, in oba sta porochala, da sta v Indiji naletela na pleme, s katerim sta se lahko sporazumevala kar po slovensko — ne vemo sicer, ali sta oba govorila o istem plemenu, saj nista potovala skupaj. To se lahko zgodi le nam, Slovencem, ki imamo v svojem jeziku za zdaj she skrit pravi ZAKLAD (ta beseda izhaja iz ZA-KLAT, torej za zaklat, zato ni chudno, da je baje vsak ZAKLAD ZAKLET) oziroma ZAKLADnico chloveshkega prajezika. Seveda nihche ne trdi, da se je ta prajezik imenoval slovenshchina, bolj verjetno je ime kranjshchina; ta je tako starodavna, da so jo govorili zhe prvi ljudje, imenovani Pelagi (Pelazgi), ki so po starogrshki legendi bivali v severni Anatoliji (Mala Azija) in so se pozneje vechinoma preimenovali v Karijce, pa tudi v Frigijce, Lidijce, Ionce, Mikence in Krechane.
Iz korena kar- / kr- izhajajo etnichna imena: KARIJCI v Mali Aziji — ARIJCI povsod — KARNIJCI na Primorskem in v KARNIJskih (Julijskih) Alpah in KARavankah — KARANTANCI (Karnijski Anti) na Moravskem, Slovashkem, v Panoniji in Sloveniji, od tod tudi nemshko ime za Koroshko — KARNTEN; KARNIOLCI — KRANJCI (po Valvasorju so bili Kranjci tudi Primorci, Istrani, Dolenjci, Shtajerci itd.). V minulem tisochletju, she zlasti v 19. stoletju, se je ta kranjshchina (njen lirski vrhunec je vsekakor Preshernova poezija) z drugimi nashimi narechji zlila v slovenski jezik. Seveda pa so tudi vsa druga slovenska narechja izhajala iz istega prajezika kot kranjshchina in torej vsa temeljijo na istem prajezikovnem substratu. To je menda tudi edina mozhna razlaga, zakaj najdevamo slovenske besede in nashe besedne korene v skorajda vseh znanih mrtvih in zhivih jezikih.
94
Revija SRP	108
Za veliko sorodnost slovenshchine s sanskrtom so Slovenci vedeli zhe za chasa Presherna, konec minulega stoletja pa so to potrdili tudi tuji jezikoslovci.1 Da je slovenshchina od vseh jezikov najblizhja sanskrtu (starovedskemu jeziku pa she bolj), se zdi chisti chudezh, saj nasha uradna zgodovina za ta fenomen nima razlage. Vse skupaj she dodatno zaplete dejstvo, da je vech slovenskih zasebnih raziskovalcev predantichnih in antichnih jezikov odkrilo njihovo neverjetno sorodnost s slovenshchino; isto pa odkrivamo tudi za skoraj vse znane zhive jezike.
1.	starovedski jezik in sanskrt	15.	starogrshki
2.	dravidski jeziki	16.	ilirski
3.	stara kitajshchina	17.	latinski
4.	aboriginski jezik	18.	starogotski
5.	staroegipchanski jezik	19.	japonshchina
6.	kaldejski in mezopotamski jezik	20.	slovanski jeziki
7.	venetshchina	21.	germanski jeziki
8.	etrushchanski jezik	22.	romanski jeziki
9.	staronordijski jeziki	23.	skandinavski jeziki
10.	hetitski jezik	24.	latvijski
11.	skitski jezik	25.	estonski
12.	staroperzijski jezik	26.	arabshchina
13.	hebrejshchina	27.	turshchina
14.	fenichanski jezik	28.	madzharshchina
Ta seznam obsega zgolj tiste jezike, za katere zanesljivo vem(o), da je v njih mogoche najti slovenske besede in korene, ker imamo konkretne primere enakih in podobnih besed ter korenskih jeder. Staro paradigmo, da je sanskrt oche indo-evropskih jezikov, bi torej morali zamenjati z novo: prababica vseh indoevropskih jezikov (s sanskrtom vred) je stara slovenshchina oziroma kranjshchina, nekateri poznavalci ji tudi rechejo venetshchina. V ne tako oddaljeni prihodnosti bo zato slovenistika postala najpomembnejsha lingvistichna disciplina na svetu in nashe pomembno izvozno blago. Sam nenehno odkrivam sorodnosti s slovenshchino v vseh jezikih, ki jih srechujem. Da bi te moje vsekakor drzne trditve dokazal, sem za zachetek izbral angleshchino, ki je danes globalni univerzalni jezik. Nihche sicer ne trdi, da je slovenshchina edini naravni jezik (saj so to vsaj delno tudi drugi slovanski jeziki), vsekakor pa trdim, da je velika vechina drugih zhivih jezikov obchutno mlajshih (od slovenshchine) in da so zasnovani umetno, njihova besedishcha pa so bila povsem odvisna od nakljuchnih prevzemov tujk (sprva staroslovenskih, nato tudi drugih).
94	Revija SRP
109
Angleshchina in slovenshchina
Ker z Anglezhi nikoli nismo bili sosedje, je sorodne jezikovne znachilnosti treba pripisati skupnemu prajeziku oziroma venetshchini. V minulem tisochletju se je angleshchina, ki je bila govor ljudstva, sicer razvijala pod mochnim vplivom francoshchine, v kateri je govorilo angleshko plemstvo; francoshchina pa je nastala pod mochnim vplivom latinshchine, za katero vemo, da je nanjo vplival etrushchanski jezik, ki so ga govorile ugrabljene Etrushchanke Sabinke, matere prvih rimljanskih otrok, katerih materin jezik je bil torej etrushchanski. Zato je latinshchina nekakshna latovska etrushchanshchina (oziroma venetshchina, saj so bili Etrushchani le del Venetov) oziroma izvira naravnost iz stare slovenshchine. Vendar pa ima slovenshchina z angleshchino tako veliko skupnih besed, da mora razlaga vkljuchiti she vpliv jezika Venetov, ki so v davnih chasih zasedli Britansko otochje, pa tudi vpliv NORmanov, ki so osvojili Anglijo leta 1066 (ker so bili sorodniki nashih prednikov NORijcev, je njihov jezik izviral iz istega prajezika kot slovenski). Staro ime za Anglezhe AN-gl-I tudi ni dalech od praslovenskega rodovnega imena ANTI.
Za zdaj pustimo ob strani zgodovinske razlage, kako je sploh mogoche, da sta si dva prostorsko povsem lochena jezika v nekaterih delih besedishcha tako podobna, ter se raje posvetimo zgolj besedishchu v obeh, saj je to, nasprotno kot zgodovina, stvarni in zhivi dokaz, ki ga je mogoche preverjati po slovarjih.
Shtevniki. ONE-ENO TWO - DVE THREE - TRI SEVEN - SEDEM
Pritrdilnice in nikalnice. staroangl. AYAY - JA, JA staroangl. in sod. YEAH - JE YES - JA
staroangl. NEY - NE NO - NE
Zaimki:
staroangl. THEE - TI
staroangl. THOU - ONI
ME (izg. MI) - ME, MENE, MENI, MI
WE (izg. VI) - MI (zamenjava VI in MI kazhe, da so nashi predniki Anglezhem rekli VI in so Anglezhi zato mislili, da to pomeni MI, ker se je VI nashih prednikov res nanashal nanje)
94
Revija SRP	110
THEY — ONI (izg. DEJ, torej DAJ!) ONI so zavojevalci, ki zahtevajo; to pomeni, da so bili nashi predniki v Angliji dokaj vljudni zavojevalci, nevljudni bi si namrech vzeli kar sami. Zamenjava zaimkov pove, da so v chasu rojevanja angleshchine Britansko otochje zasedli praslovensko govorechi tujci, ki so domorodcem nalozhili davke. Slovenski zaimek prve osebe mnozhine MI so napachno prevzeli v ednini, ker sami niso poznali sklanjatve besed (tudi sedanja angleshchina jih ne pozna) in so pach verjeli, da govorec govori o sebi, ne pa o svojem rodu. Takih nesporazumov in pomot je pri nastajanju umetnih jezikov veliko.
Svojilni zaimek. MY /izg. MAJ/ - MOJ
V angleshkem in slovenskem besedishchu najdemo she vrsto drugih znachilnih primerov ujemanja.
1.	angleshke in slovenske besede z enakim ali skoraj enakim zapisom: BET (stava) - BET : TEB (zate)
GOD (bog) - (imeti) GOD /god
KISS (poljub) — KIS (ustnice se v obeh primerih nashobijo)
LOVE (ljubezen) — LOV (ljubezen je lov, pri katerem lovec postane zhrtev svojega plena) LET (pustiti) - LET (-eti) POT (posoda) - POT : TOP
RED (rdeche) - RED (rdecha barva je bila nekdaj sveta in svetost vnasha red v kaos) SLED (sanke) - SLED (sanke pushchajo sled) STAR (zvezda) - STAR (zvezde so stare) TOP (vrh) - TOP
TRICK - TRIK (od tod tudi nasha stara beseda SHTRIK)
VERY (v angl. prav, zelo; prav zares; v polnem pomenu) - VERI (po moji VERI)
2.	skupne besede, ki se jih enako izgovori v obeh jezikih: BERRY (jagoda)- BERI (jagoda ali zrno, ki ju je treba nabrati) CREEK (draga, ozek zaliv) - KRIK (v njej ali njem dobro odmeva)
CROW (vrana) - KROV (najbrzh je angl. domachin vprashal nashega prednika, kako se po njegovo imenuje ptich na hishi, ta pa je menil, da sprashuje za streho, in mu je odgovoril: krov)
WORK (delo) - KROV (chlovekovo prvo delo je poskrbeti za krov nad glavo) (to) CHAR - (o)zhgati, (o)paliti, (z)ogleniti; (z)ogleneti, pochrneti - CHAR (to je tako stara beseda, da sega v chas, ko se je chlovek shele nauchil uporabljati ogenj in je bilo zanj to kot nekakshna charovnija)
CHAIR (stol) - CHER (stol in cher se po videzu ne razlikujeta, she zlasti che se je na cher mogoche udobno usesti)
(to) DIE (umreti) - DAJ (Angli so raje umrli, kot pa da bi zavojevalcu dali, kar je terjal) DEAR (dragi) - DIR (od tistih, ki nam niso dragi, zbezhimo) FINE (dobro) - FAJN (dobro - slovenska narechna beseda)
94	Revija SRP
111
HOOD (kapuca, krinka) - HUD
(to) LAY (lezhati) - (g)LEJ
LIE (lazh) - LAZH, LAG(-ati)
(to) LICK (lizati) - LIZ (-aj, -ati)
LOAN (posojilo) - LON (zast. izraz za posojilo)
LOCK (kljuchavnica) - LOK (stare kljuchavnice so zares imele obliko nekakshnega loka) LOW (nizko) - LOV (lovec na prezhi je nizko pri tleh)
MATCH (tekma) - MECH (tedaj, torej na zachetku drugega tisochletja, so imeli tekme predvsem v mechevanju)
MATCHES (vzhigalice) - izg. MECHI(-s) (vzhigalice so kot nekakshni drobceni mechi) MAY (nepravilni gl.: smeti) - (i)MEJ
OWN (lasten) - OVEN (najbrzh so nashi predniki reshevali vprashanje, chigav je neki oven)
PEAR (hrushka) - PIR (zast. gostija)
RAY (zharek) - REJ (stara koroshka plesna veselica)
RICH (bogat) - RICH : CHIR (bogati dobijo hitro chir)
(to) ROW (veslati) - ROV (gibi pri veslanju so podobni tistim pri kopanju rova) SIN (greh) - GREH (spolnost) SUN (izg. SAN) - SONCE (to) SEEK (iskati) - SIK(-ati)
(to) SHINE - SHAJN (narechna beseda, ohranjena v rezijanshchini) SWEAT (pot, znoj) - SVET SWEET (sladek) - SVIT
3.	angleshke in slovenske besede s skupnimi koreni: BROTHER (brat) - BRAT
CLAN (klan) - KLAN (pa tudi CHLAN)
DEVIL (hudich) - DEV(-a), staro slov. ime za bozhanstvo ali boginjo
DOUGHTER (hchi) - DOT(-er), oche mora zanjo dati DOTO : O(D)TOD, ki gre
skupaj s hcherjo od hishe
FATHER (oche) - FOTR (zast. oche), tudi BOTER
FOODER (seno) - FUTER (slov. narechno: hrana)
MOTHER (mati) - MATER
SISTER (sestra) - SESTRA
SON (sin) - SIN
WOLF (volk) - VOLK
4.	angleshke in slovenske besede z enakim ali nasprotnim pomenom:
(to) CHEER (razveseliti; vedro razpolozhenje, odobravanje) - CHIR (povsem nasproten pomen)
DREAM (sanje) - DREM(-ezh, -ati)
94
Revija SRP	112
EDEN (raj) - EDEN (raj je samo eden)
(to) MOCK (norchevati se ) — MOK(-a), burkezhi so si obraz pobelili z moko NOSE (nos) — NOS
OVEN (pechica, pech) — PECH (najbrzh so ovna pekli v pechi, ko je prishlo do nesporazuma)
5. zrcalne angleshke in slovenske besede:
LAV (izg. besede: love) — VAL (ljubezen je kot val, ki nas ponese s seboj) LUCK (srecha) — KAL
Primerov podobnosti med angleshchino in slovenshchino, she posebno v korenih besed, je toliko, da jih tukaj ne kazhe nadalje razchlenjevati. Mimogrede naj le omenjam, da je angleshchina iz imena nashega naroda (Sloven/e) celo skovala vech besed, ki imajo za nas precej zhaljive pomene: sloven, Slovene, slovenliness, slovenly; slednja (izg. sla'v*nli) npr. pomeni 1. umazan; nebrizhen, nereden; figurativno: nemaren, zanikrn; 2. nemarno, nebrizhno, zanikrno.
Po tem lahko sklepamo, da so tedanji Anglezhi zelo trpeli pod trdo peto nashih prednikov in je marsikaj, kar je bilo povezano z nami, z nashim imenom vred, dobilo slabshalni pomen. Podobno je bilo v srednjem veku, ko so Anglezhi (in tudi Italijani) sifilisu rekli »francoska bolezen«, Francozi pa so ga prav nasprotno imenovali »angleshka bolezen« ... Da vsak umetni jezik zaznamuje tudi »ideologija«, ki se zrcali v njem, lahko vidimo na primer iz angleshkih besed right (desno, pravilno) in left (levo, tisto, kar ostane); desno je pravilno, desnichar je zdrav (podobnno zhe v latinshchini: dexter — sinister, laevus).
Sanskrt in slovenshchina
Velika sorodnost slovenshchine in sanskrta je bila na Slovenskem shirshe znana zhe v shestdesetih letih 19. stoletja, dobrih sto let pozneje pa so tuji jezikoslovci (leksikologi ali besedoslovci) ugotovili, da je od vseh jezikov ravno slovenshchina najblizhja sanskrtu, saj imata skupnih vech kot trideset odstotkov korenskih jeder. Obenem imata tudi shtevilne sorodne slovnichne znachilnosti, she zlasti je zanimivo, da imata oba jezika tudi dvojino in sklanjatve, ki so marsikdaj celo docela istovetne. V zadnjem chasu to fascinantno podobnost odkriva in razkriva tudi vse vech Slovencev, vendar pa skoraj vsi (s tujimi lingvisti vred) to napachno razlagajo, saj sklepajo, da je slovenshchina te skupne besede prevzela ali dobila od sanskrta. Jaz pa menim, da sta oba jezika svoje besedishche prevzela iz prvotnega prajezika, pri chemer je slovenshchina precej starejsha od sanskrta; ker se je obchutno manj razvila, je ostala precej blizhja prajeziku kot visoko razviti klasichni sanskrt.
Poglejmo zdaj nekaj primerov enakih ali podobnih besed v slovenshchini in sanskrtu. Za lazhje iskanje sorodnosti je treba uposhtevati nekaj znachilnosti:
94	Revija SRP
113
sanskrt je nagnjen k akanju, torej k pogostejshi rabi samoglasnika A, marsikdaj pride do dolochenih aliteracij oziroma zamenjave chrk: nash K lahko v sanskrtu postane C (ali nasprotno), S se spremeni SH (ali nasprotno), C v CH (ali nasprotno), Z v ZH (ali nasprotno), B se vchasih spremni v V (ali nasprotno), J v ZH (ali nasprotno). Vchasih sta besedi po chrkah enaki, le drugache ju je treba obrniti (premetanke), najpogosteje pa so drugachni samoglasniki, ki so bolj spremenljivi del besede kot soglasniki. Omenili smo zhe, da so nosilci pomenov besed soglasniki in da korenska jedra obichajno tvorita dva soglasnika, med njima pa je (spremenljivi) samoglasnik.
Vchasih naletimo na diametralno nasprotni pomen v obeh jezikih pri sicer na videz skoraj povsem enakih besedah. Tudi pri oznachevanju spola besed pri sanskrtu velja prav nasprotno: moshki spol oznachuje pripona —a, v slovenshchini pa ta praviloma kazhe zhenski spol. Teh podobnosti, sorodnosti in nasprotnosti, ki pa tudi zrcalijo podobnost, je she veliko; tukaj si oglejmo nekaj konkretnih besed, ki sem jih med brskanjem po novem sanskrtsko-slovenskem slovarju mimogrede odkril; che bi se namrech zadeve lotil bolj temeljito, bi ta seznam obsegal vech kot sto strani.
abhividhi — v videnje achati — zacheti adhjati — dojeti agni — ogenj agnishtha — ognjishche akraja — trgovina na drobno /glej pripombo pri ameja/ ameja — neomejeno, brezmejno / a- je v sanskrtu nikalnica a ankati — sankati
anulepa — maziljenje, lepotichenje,
»a ni lepa«
anzhani — zhena
arusha — ruso (rdeche)
arzhati — zharchiti
beshati — bezhati, peshachiti
dadhate — dati
daru — drva
dattra — dar
dina — dan
driti — dreti
dru — drevo
dur — duri
ekhati — tekati
gava — krava
gavaja — goveja
gavya — kravja
ghrita — ogret
giri — gora
govadha — govedina
govindha — govedar
gopati, goshpati — gospod
gospa — varuh govedi
grhi, gharnote — goreti
grabti — zgrabiti
hima — zima
hudati — hoditi
irasjati — razsajati
jivina — zhivina
juga — igo, jarem
jusha — juha
jutha — jata
mada, madhu — med
madhu, madishtha — medica
mas, mans — meso
mas — mesec (dni)
94
Revija SRP	114
masa — mesec
matr — mati, mater
megha — megla
meghajate — (za)megliti
mehana, vasti — mehur
mishati — odpreti ochi
mrtaka — mrtvak
nabhas — nebesa, nebo
naga — kacha
nish, nakta — noch
pa, pati — piti
pacha, pachati — pechi
palajati — popeljati se
palati — peljati se
palita — paliti, zazhgati
parjeti — prijeti
pasati — opasati
pashava — pasha
pasha — past
pashjan — pazhnja
pashu — pazi!
pashuvja — pasha, pashnja
pat-jate — paziti, pasti
pelati — peljati
pibati, papijat — popivati
piti — pitje, pijacha, pivnica
pratrasati — pretresti, prestrashiti se
prija — prijetno
prijasha — biti drag
prijazhana — ljubica
putika — gniloba, smrad
ruch, ruk — luch
sada — sedenje, sed
sampiti — popivanje
samplava — poplava, potop
samprasana — dovoljenje (samo vprasha naj
samprija — prijateljsko, naklonjeno sanjora — spanec, spanje sivaka — krojach
sivana — shiv
sivika — shivilja
sivjati — shivati
smajana — smehljanje
smarana — zmerjanje
smrtirodha — pozaba
sotseka — visoko, vzvisheno
spash, pashjati — paziti
sthal — stati trdno
sthala — shtala, hlev
stobhati — stokati (od sreche)
sudhi — razsodno
suprija — zelo prijetno
suvati — suniti
tama — tema
tarunakha — trn
tekate — iti
trajate — varovati, ohraniti
uda — voda
udbharati — odbrati
udijarti — oddirjati
udra — vidra
undati — dati ven
upakirana — pokrivanje
upalobhajati — obljubljati
(upal obhajati)
vanati — zveneti, odzvanjati
varana — snubljenje
varutr — varuh
vasa — bivalishche
vasati — vasovati, stanovati (v vasi)
vashti — voshchiti
vatsaka — bacek ali backa
vedas — veda
vjachati — razviti, razshiriti vodham — voditi urna ali aviloma — runa, volna zhihite — odhiteti naprej zhivati — zhiveti
94	Revija SRP
115
Od kod izvira ta velika podobnost dveh jezikov, ki sta si danes prostorsko in chasovno sicer mochno oddaljena, nam bo v blizhnji prihodnosti najbrzh razkrila genetika; znano je zhe namrech, da med Indijci in Slovenci obstajajo velike genetske podobnosti, she zlasti s Sikhi iz Amritsarja in okolice. Niti jezikovne niti genetske sorodnosti Slovencev in Indijcev uradni zgodovinarji ne znajo pojasniti in na temelju svojih virov tega niti ne morejo, vendar je ochitno, da so bili nekoch, pred vech tisochletji, nashi predniki tako ali drugache neposredno povezani s t. im. »Indijo Koromandijo«, morda so tam tudi bivali. Joshko Shavli, eden pionirjev venetologije, je odkril, da ime Indija izvira iz toponima Vindija (kot se sicer tudi imenuje gorovje na jugu indijske podceline), ta pa iz etnonima Vindi (Vendi ali Veneti), ki oznachuje pleme nashih prednikov. V Vojvodini she danes obstaja mesto Vindija.
Slovenski toponimi po vsem svetu
Potem ko so na razlichnih podrochjih po Evropi odkrivali shtevilne povsem slovenske toponime, predvsem imena gora, rek in dolin pa tudi mest oziroma vasi, je vech nashih nepoklicnih zgodovinarjev zachelo javno dvomiti o she vedno uradno veljavni »pravljici« o naselitvi Slovanov v shestem ali sedmem stoletju. Sam sem na zachetku devetdesetih povsem po nakljuchju podobno odkrival med vozhnjo po Shvici, kjer je res najti veliko slovenske toponimike, zlasti imena gora in rek. Celo ime Shvica pripisujem slovenskemu izvoru z dvojno razlago: Shvica je visokogorska dezhela, med hojo po njej se chlovek mochno poti (shvica), obenem pa so njeni prebivalci tako zelo marljivi, natanchni in delovni, da kar »shvicajo«. Shvicarski staroselci se imenujejo Reto-romani, kar lahko poslovenimo kot romanizirani Retijci (Rezijan/c/i), ki so nekdaj segali vse do Francoskih Alp, zdaj pa so ostali samo she v Reziji. [O tem prim.: Branko J. Hribovshek, Imeni Raetia in Schwyz ; Revija Srp, 75-76/2006; 77-78/2007 — op. ur.]. Prav tako so novejshe genetske raziskave (DNK) danashnjih evropskih narodov in etrushchanskih mumij pokazale, da ima del sodobnih Slovencev petsto let starejshi gen kot vsi drugi znani narodi, obenem pa se je potrdila enakost etrushchanskega gena in gena, ki ga ima del sodobnih Slovencev, in zatorej ni nobenega dvoma o nashem blizhnjem sorodstvu z Etrushchani, nich manj pa tudi z vsemi drugimi Veneti. Ne pozabimo tudi, da ima od vseh znanih narodov skupen gen (oz. njegov podtip) z evropskim praochetom Otzijem edinole del sodobnih Slovencev. Torej sodobne genetske raziskave, ki so shele v zametku, potrjujejo venetsko tezo enako, kot jo tudi jezikoslovna spoznanja, ki sem vam jih predstavil.
Vzporedno z odkrivanjem slovenskih besed v venetskih/etrushchanskih zapisih so slovenski venetologi svoja odkritja dokazovali zlasti s shtevilnimi slovenskimi toponimi, ki so jih ugotavljali po vsej Evropi; o teh odkritjih so izdali vech knjig, v katerih so temeljito obdelali tovrstno toponimiko v Severni Italiji, Avstriji, Shvici,
94
Revija SRP	116
Nemchiji, Provansi in Angliji. Vendar pa je mogoche odkrivati slovenske besede tudi v shtevilnih toponimih na podrochjih, kjer za Slovence in Slovenijo niso nikoli niti slishali. Navedel bom le par zadevnih primerov iz tujine.
Breg — Berg; neshteti bergi (-bergi) v Nemchiji (npr. Nürnberg) in Skandinaviji Brest — pristanishko mesto v severni Franciji
Bruselj — brus, bruselj (nesporno nas v Bruslju tako in drugache »brusijo«)
Dolomiti — DOL LOMITI (ko gresh DOL, se poLOMISH; ime hribovja svari, da
je spust z njega nevaren, she zlasti med smuchanjem na Sella Rondi)
Holm — Grich: neshteti Holmi in —holmi v Nemchiji in Skandinaviji (npr.
Stockholm; tudi »shtok« je stara slovenska beseda, ki so si jo od nas izposodili
Nemci)
Marmolada — najvishji vrh v Dolomiti (prim. marmelada)
Oslo — staro kmechko orodje oselj ali osla za ostrenje kose
Ottava — otava (cheprav lezhi dalech na severu, pa lahko tam zhe kosijo travo)
Ravena — to italijansko mesto lezhi na RAVNINI
Severn — reka, ki teche v Angliji s severa na jug
Tabor — ime mnogih gora po svetu, nedalech od Kaira je tudi kraj Tabor. Prvi zgodovinar Herodot (po materi je bil Karc) porocha, da so se tja naselili Karci (sicer doma v Mali Aziji), ki so bili prvi tuji naseljenci v faraonovi dezheli.
Namesto da bi nadaljeval ta seznam v neskonchnost, zainteresiranim bralcem priporocham, da tudi sami zachnejo pozorneje spremljati pomenljivost zadevne toponimike.
1 Sanskrt, klasichni indijski slovstveni jezik, je spoznala Evropa v 16. stol., ko je prinesel o njem prve novice italijanski potnik Filippe Sassetti. V 17. in 18. stol. so se posamezni misijonarji, jezuiti, nauchili sanskrta. Ko se je kasneje v Indiji zachelo angleshko kolonialno gospostvo, so Angleshko-vzpodnoindijsko druzhbo, v zachetku chisto trgovsko podjetje, vodili zgolj praktichni nagibi pri preuchevanju staroindijskega slovstva. Anglezhi so morali poznati indijsko pravo, da so lahko sklepali zase ugodne pogodbe. (Bernhard Jacobi)
Revija SRP
117
Bela Hamvas
VODNAR
1.
Vsak, ki se vsaj malce spozna na astrologijo, ve, kaj je precesija. Ta izraz namrech oznachuje premike, ki najbrzh izzovejo prestavitev zemeljske osi. Vemo, da v chasu poletnega solsticija Sonce vzide natanchno na nichelni stopnji ozvezdja Orion, za chasa jesenskega enakonochja pa natanchno na nichelni tochki ozvezdja Tehtnica. Prvo je zachetek poletja, drugo pa zachetek jeseni. Vendar pa se po navadi zadeve ne ujemajo povsem. Zaradi prestavljanja zemeljske osi iz leta v leto prihaja do odstopanj, ki pa jih ni mogoche izmeriti. Sonchni vzhod se prestavlja za dlako. Vendar pa je tudi res, da je ta razlika v dveh letih skoraj zanemarljiva, v sto letih pa jo je mogoche meriti, cheprav tudi ni ravno velika. V dva tisoch letih pa ta razlika znasha priblizhno trideset stopinj nazaj, saj se tochka poletnega solsticija prestavi naprej in to imenujemo precesija.
Zaradi precesije pride do polozhaja, da po dva tisoch letih Sonce spomladi ne vzide vech na nichelni tochki ozvezdja Oven, temvech — ker je prishlo do zasuka za trideset stopinj v ozvezdju za Ovnom — na nichelni stopinji Rib. Ko pa mine dva tisoch let, pomladno Sonce ne vzhaja vech v Ribah, temvech se premakne in prestopi v naslednje ozvezdje, v Vodnarja. Temu pojavu pripisuje astrologija le toliko pomena kot tudi drugim kozmichnim pojavom, pozna ga in nich drugega.
Vzhodnjashka astrologija pa pove, da takih priblizhno dva tisoch let tvori en svetovni mesec, dvanajst svetovnih mesecev ali okoli enaindvajset tisoch let pa tvori svetovno leto. Bolj prostrana, mochnejsha in shirshe pojmovana vzhodnjashka astrologija je odkrila vzajemno povezavo med gibanjem zvezd in usodo chloveshtva. Posamezni svetovni meseci tvorijo velikanske zgodovinske dobe, ki jih po grshko imenujemo »eoni«. Ti meseci so tako zelo zaprti, da je prehod iz enega v drugega tudi kritichen. Na polovici svetovnega leta, torej vsakih shest mesecev, pa nastopi velika katastrofa. Taka je bila tudi zadnja — trinajst tisoch let pred nashim shtetjem, ko se je potopila Atlantida.
Dandanes pa zapushchamo ozvezdje Rib. Mesec se je konchal in eon tudi. Prishli smo v kritichni chas, to skoraj vsi obchutimo na lastni kozhi. Zdaj prehajamo v naslednje znamenje, v Vodnarja, chemur bo sledilo povsem novo zhivljenje, ker se je staro konchalo. Nastopili bodo dogodki, ki bodo v temeljih pretresli celotno Zemljo in chloveshtvo. O tem govori dva tisoch let zgodovine. Kakshna bo ta Vodnarjeva doba, ne ve nihche. V tem trenutku lahko spoznamo le, kaj se dogaja, ko iz Ribe prestopamo v Vodnarja.
2.
94
Revija SRP	118
Pred petdesetimi leti je Le Bon izjavil, da zhivimo v chasu, ko bo zavestno delovanje posameznika nadomeshcheno z nezavednim delovanjem mnozhice. Tedaj ta sprememba ni bila videti le povsem nedolzhna, temvech celo dobrodoshla. Vech jih je bilo, ki so mnozhice hujskali k uporu. Marx in apostoli socializma so pripravljali revolucijo, cheprav jim she zdalech ni bilo jasno, kakshen znachaj ima njihovo delovanje. Che bi le vedeli, da mnozhica na oblasti sploh ne bo uresnichila velikih idej chloveshtva tako, kot so sicer verjeli — she vech, ker je mnozhica morala zacheti sama pri sebi, kakor je tudi sama s sabo postala svoje lastno celovito bitje in narava, bo preprosto izbrisala vero v mozhnost uresnichitve teh zamisli — tedaj apostoli svojih spisov zagotovo ne bi pisarili s tolikshno lahkotnostjo. Che bi danes vstali Marx, Engels, Lassalle ali pa kak drug revolucionar, in ko bi videli, za kaj so se tako ognjevito zavzemali, bi jih to zachelo skrbeti. In che bi v njih bila, kakor je bila tudi v vechini, vsaj iskra resnobnosti, bi ti siromaki, ko bi jih premagalo samoobtozhevanje, zajecljali: »Tega si nisem zhelel!« Vsi so namrech verjeli, da so v mnozhicah angeli. Danes bi takoj vedeli, da so se motili, in bi sprevideli, da so prebudili poshast. Zdaj je zavestno delovanje posameznika nadomeshcheno z nezavednim delovanjem mnozhice. Ochitno bi apostoli uvideli, da je druzhba v funkciji nechesa drugega. Oblast mnozhice pomeni, da namesto individualne, jasne, razumne, trezne in marljive dejavnosti nastopi motna, slepa, meglena in nezavedna dejavnost mnozhice, s tem pa potemni in potone celotno chloveshko bistvo. To pa je bilo tisto, o chemer revolucionarji niso premishljevali. Obstajali pa so tudi ljudje, ki so doumeli pomen oblasti mnozhice. Dojeli so, da ne gre za oblast. Polozhaj v svetu se je spremenil. Proces ni druzhben, temvech precej globlji: sega v temelje zhivljenjskega ustroja. Mnozhica, ki se pojavi na povrshju, je vselej povezana z nezavednim delovanjem. Tedaj postaneta individualno in jasno mishljenje ter delovanje odvisni od motnega in nezavednega delovanja mnozhice. Tisto, kar je preprosto in razumljivo, je odvisno od slepega in motnega, tisto, kar je vishje, je odvisno od nizhjega. Pojavi se obrnjen polozhaj in chlovek zachne zhiveti tako, da visi z glavo navzdol. Posledic tega ni mogoche predvidevati.
Drugi rod socialistov, Paretto in Saurel, je jasno uvidel, da ne moremo govoriti o bratstvu in svobodi mnozhice niti o zmagoslavju velikih zamisli chloveshtva. Ta rod svojih nazorov ni izrazil tako grobo. Razredni boj burzhoazije in proletarcev je na povrshju druzhbeni pojav, pod njim pa se odvija bitka med jasnim zavedanjem in slepim nezavednim. Ta bitka se tedaj ni konchala.
Paretto skrusheno ugotavlja, da manj ko neka misel jasno podaja vrednost resnice, bolj ugaja mnozhici. Ta kalni in negotovi nekaj je on poimenoval reziduum. Ta je nesmiseln, in cheprav spodbuja, to pochenja povsem iracionalno in ne dosezhe prav nichesar. Ta vrsta mishljenja je znachilna za mnozhice, sicer pa nima prav nobene zveze s premishljevanjem, kakor tudi ne s tistim, kar Saurel imenuje mit. Mit obstaja zato, ker mnozhica ne zna premishljevati, uvideti in odmeriti: mit je usedlina strasti, sle oziroma nagona.
94	Revija SRP
119
Zhe drugi rod je uvidel, da je reziduum oziroma mit znamenje prepoznanja nezavednega delovanja mnozhice, kot tudi, da se je zachel boj med zavedajochim se mishljenjem in nezavednim, ter da ta boj she traja. Da drugega ni videl, mu ne moremo zameriti. Sposobnosti teh ljudi so bile namrech povsem povprechne.
Naposled pa she o takih, ki so polozhaj doumeli zhe na prvi pogled. Predvsem Kierkegaard in Nietzsche, nato pa she majhna druzhina: Fauguet, Merezhkovski, Pannwitz, Evola, Berdjajev, Valery, Ortega in Jaspers. Ta seznam ni dokonchen in tudi ne vrstni red. Tisto pa, kar so videli, je bilo tole: mnozhica, ki se je dotlej nahajala spodaj, se je prebila v vishje druzhbene sloje. In tokrat — nasprotno kot za chasa selitve ljudstev — ni barbar napadel bolj razvitega in vzvishenega chloveka od dalech in na zunaj, temvech od spodaj in znotraj. Nezavedno se nahaja v samem chloveku, dvignilo se je in zdaj se mnozhica nahaja v sami druzhbi. To je nova selitev narodov, navpichni preboj barbarov. In vzporedno s tem se polozhaj ne spreminja le navzven, temvech je ta izgon razvitega in vzvishenega chloveka ter unichenje razvitega in vzvishenega nachina zhivljenja spreobrnil tudi psiholoshki polozhaj chloveka. Tisto, kar je bilo zgoraj, se je potopilo. Zgoraj ni razum, temvech nagon, ne svetloba, temvech tema, ne red in niti treznost, temvech nered in strast. Ne zavedno mishljenje, temvech reziduum in mit. Zato se je sprevrgel tudi red pri izbiri, vrednotenju, usklajenosti in okusu.
Podobna katastrofa je doletela chloveka, ko je Zemljo preplavil potop in se je chloveshtvo potopilo v ocean. Vendar pa je bil tedaj ta potop zunanji, kakor je bila zunanja tudi selitev narodov — danes pa chlovek tone v lastno nezavednost, druzhba pa v lastno mnozhico. Ocean je nezavedno in nezavedno je ocean. Potop pomeni potopitev v nezavedno. Danes zhivimo notranji potop.
3.
Ta novi polozhaj, ko pride navzgor tisto, kar je bilo spodaj, ni nich manj usoden, kot che se potaplja tisto, kar je bilo zgoraj. Mesto mnozhice je spodaj, kakor je spodaj tudi mesto nezavednega. Tako jima je bilo usojeno. Dokler vol vleche voz ali pa orje, je sveto bitje; che pa utone, se pretvori v hudicha, preneha sejati svetlobo, njegov ogenj pa postane ognjenishki. Tudi ko se nezavedno, katerega mesto je bilo spodaj, znajde zgoraj, postane enako demonsko kot zavedanje, katerega mesto je bilo zgoraj, a se je spustilo dol. Sveta vprezhna zhival postane zmaj, angel svete svetlobe pa satan. Kajti tisto, kar je spodaj potrpezhljivo, se zgoraj spremeni v poshast. In tisto, kar je zgoraj sijochi angel, je spodaj hudich. Tudi to, da se je vprezhna zhival prelevila v zmaja, je katastrofa, kot je katastrofa tudi, che se angel spremeni v satana.
Obstajajo pa tudi ljudje, ki si celo she danes drznejo verjeti, da je vprezhna zhival zhe dovolj dolgo vlekla jarem in da je chas, da zasede mesto angela, ta pa naj zdaj postane plug. Taki nazori bi si zasluzhili pozornost le v primeru, ko bi lahko
94
Revija SRP	120
obenem naredili, da bi chlovek nosil trebuh na vratu, mozhgane pa pod trebuhom. Enako smiselno bi bilo tudi zaprositi drevje, naj odslej iz zemlje molijo korenine, veje pa naj pozhenejo v tla. Trebuh zgoraj na vratu bi prav tako postal demonski kakor tudi mozhgani pod trebuhom. Che bi chrevesje zachelo premishljevati in bi si nachrtovalo zhivljenje, bi bile to chrevesne misli. In tudi prvo znamenje prihoda mnozhice na oblast je bila prav okrepitev chrevesnih misli: najpomembnejshe je postalo vse, kar je hrana, ekonomija, zhelodec, pozemske dobrine in jedi. Celotni obstoj zmaja tvorita zhretje in spanec. Che se ne more najesti, se odpravi na lov in pobije prvega, ki se mu najde na poti. Potrebuje surovino — vodilo obdobja mnozhice je: surovina. Vendar pa bi se v primeru, da bi se mozhgani spustili in zasedli mesto chrevesja, v tej temi, ki je ni vajen in ki nasprotuje njegovemu bitju, chlovek zagotovo uprl. Enako je danashnji padli duhovni chlovek le she navaden upor. Uporni mozhgani pa so enaki chrevesju, ki premishljuje. Nich manj niso demonski, kot je drevo s korenino navzgor in vejami navzdol. Angel se mora v jarmu spremeniti v satana, kot se enako vol na prestolu spremeni v zmaja. Glede nedavnih ugotovitev naj to zadostuje.
4.
Psihologija mnozhice nam je dovolj blizu, da vsakdo med nami pozna vsaj glavne obrise sploshnih nachel, ki so jih odkrili zhe Le Bon, za njim pa MacDougal in Levy-Bruhl. Mnozhice se med seboj prav nich ne razlikujejo. Kdo se je zbral, sploh ni pomembno — diplomati na kongresu, akademiki na seji, poslanci na zasedanju parlamenta, uchenci v razredu, drzhavljani volivci, sindikalisti, poljedelski delavci, sodnishki porotniki ali gledalishko obchinstvo. Zakaj je to vseeno? Ne glede na to, za kakshno skupino gre, se namrech tedaj chlovekovo zavedanje — in tudi ne glede na to, koliko je posameznik sicer razvit — degradira. V mnozhici se individualno zavedanje iznichi. Mnozhica ima drugachne lastnosti, ki so neodvisne od vsakega posamichnega vedenja, saj to postane nezavedno. Ker je razburjena, lahkoverna, pristranska, zaostala, tiranska, topa, mrachna in histerichna, ne poseduje ne pameti in ne mochi sklepanja, ne zna presojati in jo je zlahka mogoche preprichati, she lazhe pa voditi in preslepiti. Ko se potopi v mnozhico, se tudi najrazumnejshi chlovek v hipu poneumi. Mozhgani se izklopijo, razum preneha delovati, zavedanje potone, njegovo mesto pa zasede za mnozhico znachilno temno, motno, labilno omrtvichenje. Jasen in trezen razum ugasne, oblast nad chlovekom prevzamejo nenadzorovani nagoni in chlovek se brez zadrzhkov vkljuchi v mnozhico. The group is feeling and acting as one soul — pripadniki skupine se stopijo v eno samcato dusho. Mnozhica ne presoja in ne preudarja, ne ljubi, si ne prizadeva, da bi razumela, temvech se boji, besni, bulji in se pokori.
Vendar pa predvsem rushi, kot pove Le Bon. Nato dodaja: Vzpon mnozhice vselej spremlja negativni rezultat in zato ima mnozhica nalogo unichevati kulture. Mnozhica je morda stanje pod posameznikom, morda pa za njim. Dusha se
94	Revija SRP
121
zachne drugache vesti: posameznikovo zavedanje o sebi tako zelo potemni, da po Lévy-Bruhlu chlovek izgubi sebe in sebe pomesha z drugim. V kolektivnem stanju chlovek verjame v nekaj, v kar sicer ne verjame, temvech se tako zgolj na sploshno verjame. Chlovek preneha biti individualno bitje, temvech se poistoveti z nechim — s stalishchem, chustvom, z dejanjem, morda tudi s predmetom ali pa z drugim chlovekom. Ta pojav so poimenovali participation mystique. Ker nima niti nujnih sredstev za primitivno presojo, nezavedno nenehno mesha sebe z nechim ali nekom drugim ter tudi sprejme nazore drugega in zhivi njegovo zhivljenje, medtem ko se njegovo zavedanje o samem sebi napol razprshi in lebdi v motnih globinah nagona.
5.
Ta kratki opomnik pa nujno spomni she na nekaj drugega. Tudi pri tem je treba prichakovati, da bo to v glavnih potezah prav tako zhe znano. Shtevilni so zhe do popolnosti opisali — she zlasti Merezhkovski, Pannwitz, Rathenau in Kayserlink — pojav, ki so ga nato poimenovali: vdor barbarov ali upor mnozhice ali nova selitev ljudstev ali potop dush. Kar je lahko v tem trenutku za nas pomanjkljivost, je to, da nihche ni poiskal vzporednic med mnozhico in postopkom, ki se pojavi med ugasnitvijo chloveshkega bitja v mnozhici, bitja, ki sicer razpolaga z osebnim zavedanjem. In cheprav se nam ta vzporednica ne le kar sama ponuja, saj je danes postala zhe vsiljena prisila, ki zahteva, da bi jo opazili. Chloveshtvo je postalo mnozhica, individualno samozavedanje pojema, delno pa je zhe ugasnilo, mesto zavestnega delovanja posameznika pa prevzema nezavedno delovanje mnozhice. Tisto, o chemer govori psihologija mnozhice, pravzaprav ni psihologija mnozhice, temvech postopek, ki predstavlja navpichni vdor barbarstva. Namesto treznega in jasnega razuma se zdaj v celotnem chloveshtvu pojavlja razburjeno, mrachno in histerichno nezavedno, ki nima bistroumnosti, ne zna presojati in se vede kot na predvolilnem shodu ali kot gledalishko obchinstvo ali pa dijaki v razredu. Celotno chloveshtvo je pripravljeno, da se stopi v eno dusho, ki je lahkoverna, zaostala, tiranska, ne zna niti premishljevati in ne ljubiti, temvech se edino boji, drgeta, besni, she posebej pa unichuje, kajti mnozhice imajo nalogo unichevati kulture. Zapadli smo v stanje pod individualnim, nashe posebno zavedanje o nas samih pa je mrknilo. In v tem postopku nas ne more reshiti uchenost, kakor tudi v mnozhici ni reshitve. Chloveka ne bo reshila izobrazba, rang, posest, polozhaj, razred in ne znanje, dohitela ga bo velika temachna senca in ga prekrila. Vendar pa tega potopa ne more chloveku preprechiti prav nobena med do zdaj znanimi chloveshkimi sposobnostmi, darovi, duhovi, in celo vzvishenost ne. Zacheta primitivizacija brez izjeme nachne in spodkoplje prav vsakogar. Gasi duha in okus ponizha na najnizhjo stopnjo, iz vere naredi praznoverje, iz bogov idole, mesto trezne in jasne misli pa zasede kalni mit in negotovi reziduum.
94
Revija SRP	122
6.
Postopek zachetne primitivizacije je zdaj zhe dovolj jasen, da gremo lahko naprej in naredimo prvi pomembni korak. Tisto, o chemer smo do zdaj govorili, je dostopno vsem, saj ga je mogoche najti v knjigah, cheprav je v njih razdrobljeno. Zamujalo pa je spoznanje o posledicah in zornem kotu. Polozhaj pa je dozorel in chloveku ni vech treba chakati she naprej.
Primitivnemu chloveku, o katerem se je literatura prav grozljivo nazmnozhila, posvecha znanost posebno pozornost, odkar se je zachela selitev narodov od spodaj. Etnologija, psihologija, druzhbene vede in teologija v en glas trdijo, da je primitivni chlovek prednik, temelj in zachetek kulturnega chloveka. Nashi predniki so bili primitivni in divji ljudozherci, zhiveli so v gozdovih, se med seboj pobijali s kamni, ugrabljali zhenske, niso znali ne brati in ne pisati; kot pove Jung, pa so bogove chastili na tak nachin, da so si pljunili v dlan, razmazali pljunek in ga kazali Soncu, ko je to vzhajalo. Ta navdushenost znanosti nad primitivci in nasploh neprikrita rousseaujevshchina sta se tako zelo razvili, da kadar je govor o Sofokleju ali o Shakespearu ali pa o srchiki molitve in zhrtvovanja, glede tega najprej marljivo povprashajo Patagonce in Papuance. In ko vse uspeshno izkoreninijo s pozitivizmom, se tisto spet vrne kot kulturna morfologija.
Znanost mesha primitivno in prvinsko, divje in arhaichno. Verjame, da je bil primitivni chlovek mladost vzvishenega chloveka, njegova preprostejsha stopnja, njegov nedozoreli in zachetni chas. V vsakem primeru, kadar kdo preiskuje zadeve vzvishenega chloveka, verjame, da morajo najprej preiskati primitivca, ker je ta zachetek vsega. Vse nashe zhivljenje temelji na zhivljenju neke vasi plemena Bantu. In che tam kdo v kakrshni koli obliki najde danashnji lik, je zmagovalec. Le rechi je treba: v procesu razvoja — prav vsak bo razumel, da je proces razvoja prechesan, zapleten, neviden, zakrinkan, razredchen in primerno obledel — se lik nahaja skoraj v danashnji obliki.
7.
Tega bedastega preprichanja znanosti prav nich ne opravichuje. Predvsem in nad vsem zato, ker je v svetu primitivnega chloveka prav vsak zhivljenjski lik, namesto da bi bil preprostejshi, jasnejshi in izvirnejshi, brez izjeme neskonchno zapletenejshi, bolj bled in nejasen in bolj irealen. Starodavne prvine lastnega zhivljenja chlovek sploh ne prepozna povsem po nakljuchju in naravnost iz primitivnih likov. Primitivni chlovek tudi nasploh ni prvinski. Kar vsakdo obchuti in ima za prvinsko, in v chemer neposredno prepozna prave prvine lastnega zhivljenja in mora zato izjaviti: »To je tisto!« — tega prvinskega in starodavnega, zachetnega in prvobitnega zagotovo ne bo mogel najti pri divjaku, temvech pri najbolj vzvishenem chloveku, pri geniju namrech.
94	Revija SRP
123
To je nekako samoumevno. Znanost se ni sposobna odpovedati svojemu zmotnemu preprichanju, po katerem stvari izvirajo spodaj in gredo nato od spodaj navzgor. To je pri njej rousseaujevski sentimentalizem, vera, da je zachetek kulture mogoche najti v gozdu. Pozneje, ko je znanost sprejela pozitivizem, je postala bolj groba. Povsem zaman spoznava, da se svetishcha v mestu ne postavi po vzoru vashke cerkve, da sholan chlovek ne premishljuje in se ne oblachi po shegah divjaka, da se mesto ne hrani po okusu podezhelja, temvech znanost prav nasprotno ne zna zavrechi svojega preprichanja, da je treba izvir stvari iskati spodaj, kot tudi ne spozna, da je preprostejshe, jasnejshe in bolj elementarno tisto, kar je spodaj, kot pa tisto, kar je zgoraj. Genialni chlovek je blizhe zachetku, kot sta to vashchan ali divjak, in bolj ko se chlovek oddaljuje od prechishchenega, jasnega in prvinskega lika, ta postaja vse bolj nejasen, pochasnejshi, bolj zapleten in zamotan.
8.
Ko je Lévy-Bruhl v svoji knjigi o primitivnem chloveku prvich izrekel, da bi morali mishljenje divjaka imenovati predlogichno (11) oziroma mishljenje, ki je predhodno logiki, se je temu uprl Durkheim zaradi svoje sijajne slutnje. Ni mogoche, pravi, da bi lahko primitivno mishljenje imeli za predhodnika danashnjega. Znanost se vede nadvse previdno, in she vech — metodichno.
To pa jo pozneje ovira, da bi popravila svoje napake. V primeru, ko znanost opazi pomoto, se je ta prav zaradi njene metodichnosti in previdnosti zhe povezala v toliko razlichnih odnosov, da tudi che bi zdaj izlochila vse zmotne misli, ni vech mogoche pojasniti vseh teh odnosov, ostanejo pa tudi posredne sledi. Tako se je zgodilo tudi to pot. Teza o predlogichnem mishljenju sicer ni postala doktrina, vendar pa je mogoche na njen posredni vpliv naleteti prav povsod in na vseh podrochjih psihologije, teologije, etnologije in druzhbenih ved.
Mallarmé opredeli logiko kot zavedanje o davni harmoniji biti in je torej logichno mishljenje tisto, ki je ubrano z davno kozmichno harmonijo. Za logiko so po navadi menili in she menijo, da je ta povsem v domeni razuma in da je zakonik natanchnega mishljenja. Mallarmé uvidi, da pravilno mishljenje ni avtohtona znachilnost chloveshkega razuma: razum je zakone od nekod prevzel. Kadar razum deluje pravilno oziroma, ko je logichen, ima tudi svoj zgled: ta zgled in primer je kozmichna harmonija davnega ustroja. Razum neutrudno in povsod vidi zakone in jih tam odkriva. Kje jih vidi? V bozhanskem zachetku sveta. Razum ni nich drugega kot organ in sposobnost prepoznavanja kozmichnega ustroja.
Sistem zakonov logike je vznik davnega ustroja sveta v chloveshki dushi. Logichno misliti ne pomeni misliti suhoparno, abstraktno, izumetnicheno ali nenaravno, temvech misliti v soglasju z ustrojem sveta: preprosto, dosledno, trezno in jasno. Ko znanost domneva, da prvinski chlovek she ne zna logichno misliti, ga pravzaprav sumi, da ne more dojeti davne kozmichne harmonije, to pa pomeni, da
94
Revija SRP	124
tak chlovek ni usklajen z davnim ustrojem sveta. Sicer je to res, vendar s to razliko, da chlovek, ki ne uporablja logike, ni prvinski, temvech primitiven oziroma ni davni chlovek, temvech divjak.
9.
Davni chlovek ni primitiven chlovek; divjak ni arhaichen; prvinski chlovek ni primitiven. »Der Urstand des Menschen ist gewiss nicht der Primitivenstufe« — davno stanje chloveka zagotovo ni primitivno. »Tisto, kar imenujemo primitivno, veliko bolj opisuje polozhaj, ki je vnovichni padec v pozno zaostalost predzgodovine.« Divjak ni prvi chlovek, temvech je bitje, ki je v poznejshi dobi zaostalo in se ustavilo. Ta lik »je mogoche nezmotljivo najti v chasu zgodovinskega spomina egipchanskih felahov, pri ljudstvu Majev v Mehiki in drugod, kjer lahko ugotovimo, da primitivizacija ni nich drugega kot padec posthistorichne dushe.«
Na koncu zgodovine, ko se koncha eon, se v chloveku zamrachi osebno zavedanje in tedaj namesto zavestnega delovanja posameznika nastopi nezavedno delovanje mnozhice. Zaradi tega njegovega padca v kolektivno psiho se chlovek spremeni v mnozhico. Postane primitivec oziroma se v njem zachne dushevno nazadovanje k pozni predzgodovini (»vorgeschichtlicher Spätzustand seelischer Rückbildung««). Spremenjen v mnozhico, se chlovek potopi v stanje, v katerem pozabi na logichno mishljenje, jasnost in natanchnost, na umsko treznost, izgubi se obstojecha zveza z davno kozmichno harmonijo, um se pomrachi. To je stanje, sprva imenovano predlogichno, nato pa so ugotovili, da je postlogichno. Primitivizacija oziroma, drugache recheno, kolektivizacija namrech potlachi chlovekovo individualno bitje in namesto njega postane del zhivljenja mnozhice. Ni vech vrednotenja. Izgubi se bistroumnost in sposobnost presoje, znizhata se okus in duh. Namesto tega pa se pojavijo razburjenost, zavist, histerija, strast, lahkomiselnost, ocharanost brez razloga, sovrashtvo, praznoverje in idoli. Chlovek, ki ga imenujemo primitivni chlovek, ne izvira iz zachetka chasa, temvech ravno z njenega konca. To je postzgodovinski chlovek. Zgodovina se ne razvija iz ljudstva, temvech iz mnozhice, ki se je potem, ko je zgodovina minila, ustavila in sprevrgla. Primitivec je okleshchen in zavrzhen odpadek, ki se ustavi, zgneten v mnozhici, in se poda v nasprotno smer v temo, degeneracijo, in se prelevi v brezoblichno grdobo.
10.
Pojav, imenovan upor mnozhice, je pravzaprav upor nezavednega. Kajti tisto, kar se odvija, nima zunanje narave, temvech notranjo. Vendar upor nezavednega ni nich drugega kot zachetek nazadovanja. Danashnja mnozhica se zachenja potapljati v pozno zaostalost predzgodovine. Postaja namrech primitivna, pogasi se osebno zavedanje, polozhaj bogov pa prevzamejo idoli in fetishi, njihov polozhaj zasede vse, kar je divje, grozno, razburjeno, zavajajoche, misel zamenja
94	Revija SRP
125
vrazheverje, chlovek pa ne zna vech razlikovati samega sebe od drugih in se istoveti z nechim, s chimer sicer nima prav nobene zveze. Surovi in motni prodor barbarstva v druzhbo ima le nekaj opaznih napovedi katastrofe, ki se prikazhejo nevidnemu svetu dushe: resnichna sprememba se odvija navznoter, v svetu dushevnosti, pri chemer nezavedno kot vzkipeli ocean preplavi chlovekovo zavedanje. Ta potop je danashnjemu chloveku usojen. Nich vech ne preti, temvech je zhe tukaj in je zhe preplavil vechji del chloveshtva. Znamenja mnozhichnosti so znamenja primitivnosti — celotno chloveshtvo se potaplja v temo nezavednega in se spushcha v temo, v kateri zhivijo primitivci. Zunanji lastnosti okolishchin ne uspeva popraviti dejstva, da tokrat govorimo o civilizirani primitivnosti oziroma o mehanichnem barbarstvu. Zunanji znachilnosti okolishchin ni she nikoli uspelo popraviti resnichnega chlovekovega polozhaja v svetu, kaj shele ga spremeniti.
Pisci, ki so premishljevali in pisali o barbarizaciji chloveshtva, so verjeli, da zaradi nje duhu, kulturi in vzvishenem chloveku preti nevarnost. Tok nezavednega namrech lahko vzvishenega chloveka pritegne le v primeru, ko v svojem eksistencialnem bitju pravzaprav ni vzvishen. Primitivec in divjak lahko namrech postane samo chlovek mnozhice.
11.
Pred kratkim je nekdo izpeljal povsem psiholoshko razlikovanje in zanj odkril nadvse primeren izraz. Pripomnil je tudi, da je to nujni izraz za oznachevanje celovitosti chloveshke dushe. Govorimo o dushi, v kateri je zbrano prav vse, kar je nujno za lastnost celovitosti dushe. Popolna in dovrshena dusha, ki nima nobenega primanjkljaja in je na vseh straneh zaokrozhena in dokonchana, v kateri so chuti, zavedanje, um, imaginacija, domishljija, intuicija in vse drugo harmonichno ubrani, taka je seveda zgolj bozhanska dusha. Vendar pa se ta v malce skromnejshi obliki vchasih pojavi tudi v chloveku in jo tedaj imenujemo osebnost. V osebnosti so na kupu zbrane vse lastnosti in prvine dushe.
Njena nasprotna skrajnost je druga dusha, ki ni celovita, temvech le telo, in je pomanjkljiva in nedokonchana. Vendar pa se ti dve dushi ne razlikujeta le v tem, da je ena celovita, druga pa zgolj telo; she pomembnejsha razlika je, da je celovita dusha vselej vechja, bolj zaokrozhena, popolnejsha in celovitejsha, dusha-telo pa je vsak dan ozhja, saj se raztaplja, gnije in razpada. Zato celovitost ni zgolj lastnost celovite dushe, temvech je to tudi njena narava in cilj, dusha-telo pa je zaradi lupljenja in razpadanja iz dneva v dan vse mehkejsha, bolj peshchena in bolj raztresena. Povsem celovita dusha, katere narava, nagon, vzgib in cilj je, da vselej ohrani svojo celovitost, je Makropsiha. Dusha-telo, katere nagon jo sili, da je vsak dan vse manjsha, bolj pomanjkljiva in prazna, pa je Mikropsiha. Makropsiha pomeni velika, univerzalna, vesoljna ali kozmichna dusha, Mikropsiha pa pomeni majhna, atomizirana dusha, ki je kot zrno peska.
94
Revija SRP	126
12.
Pravijo, da je osrednja znachilnost zhivljenja primitivnega chloveka totemizem. Totem je znamenje, oznaka, vchasih tudi podoba ali pa kakshna podobna zunanja stvar. Vendar pa tako znamenje ali slika ni navaden predmet, temvech ima v zhivljenju in veri primitivca prenesen smisel in pomen. Tak totem je pri civiliziranih narodih ime ali kip narodnega junaka, zastava ali pa himna. Totem nastane na enak nachin — chlovek v mnozhici si ni na jasnem glede pomena naroda, roda, jezika in skupne narodne usode, saj velikih dejstev in resnichnosti zhivljenja skupnosti ne more zavestno razumeti.
Tedaj nastopi tisto, kar Saurel imenuje mit, Paretto pa reziduum.
Tak obrazec, projiciran na neki predmet, je totem. Totem vase vpije dusho mnozhice. Totem opredelimo tudi kot hipertrofijo kolektivizma. Totem je mikropsihichni pojav in povsem ustreza zavedanju Makropsihe o bogu. Ko se v chloveku individualno zavedanje izgubi v temi, si kolektiv da dushka in se razshiri. Kolektivizem ustvarja toteme, znamenja in oznake, zato zdaj dusho oznachujejo samo she ta znamenja. Mikropsiha je tako zelo razdrobljena in raztaljena, da chloveshka bitja zhivijo drugo ob drugem kot zrna peska ali oblike brez bistvenega in resnichnega dotika, atomizirano. Iz skupnosti tedaj izgine vsa sloga in vzajemna pripadnost. Potrebujejo nekaj zunanjega, okrog chesar se lahko mnozhica majhnih Mikropsih zbere in zdruzhi. In tak simbol je totem.
Osbert Sitwell v zgodbi Trojna Juga omenja mozhnost, da bo chez nekaj desetletij polozhaj tak, da bodo le po trije ljudje skupaj imeli eno dusho. Do tedaj bo zhe davno minil chas, ko je vsakdo imel svojo lastno dusho. Zavarovalnishki agent, chastnik in natakar v klubu bodo imeli le po eno skupno dusho. Vse skupaj je slishati zelo smeshno, in tudi je smeshno, stanje Mikropsihe je namrech brezmejno groteskno. Vendar pa primitivnega chloveka oznachuje prav ta nenavadna in iznakazhena razcepljenost. Totem v mnozhici ni tak simbol trojne dushe, temvech podoba, v kateri skupaj zhivi na stotine, tisoche in deset tisoche ljudi. Skupinska dusha lahko kdaj obsega celo vech milijonov ljudi. Seveda pa totem ni resnichen, temvech je le nadomestek. Vendar pa je ta nadomestek za primitivno mnozhico brezmejno pomemben, saj ji varuje dusho.
13.
Makropsihe in Mikropsihe reshijo tudi drugo uganko primitivne mnozhice, ki je po Taylorju imenovana animizem. Anima pomeni dusha. Animizem pomeni, da si primitivni chlovek predstavlja, da imajo stvari, objekti, kamni in orodje dushe. Drugache povedano, v predmete projicira svojo lastno dusho. Verjame, da predmeti imajo dusho, in da se v vsaki stvari, kot rechemo, skriva — mana. Za mano zhe vemo, da ni — kot je sicer verjela znanost — dusha zachetka in ni davna dusha, temvech je primitivna oziroma degenerirana dusha, ki je nazadovala v
94	Revija SRP
127
pozno predzgodovino. Je mikropsiha, ki je nekaj kalnega, razdrobljenega, raztreshchena na atome, nekaj, kar ni povezano in chesar primitivci niti ne dozhivljajo kot nechesa njim povsem lastnega. Da bi chlovek lahko sprejel psiho za svojo in jo dozhivel kot lastno bitje, se mora zavedati samega sebe. Vendar pa je primitivec seveda nezaveden. Drobne dushe svobodno lebdijo in tavajo, nastanijo predmete, orodja in stvari ter bivajo v njih. Animizem ni torej nich drugega kot to, da dusha, razlita v nerazlochni temi, izgublja svojo Mikropsiho primitivnih delchkov chloveka, ki jih meche v stvari, oziroma ni nich drugega kot pojav, pri katerem Drobna dusha, potopljena v popolno temo nezavednega, sebe zamenjuje za stvari in se pomesha z njimi.
14.
Zdaj nam preostaja le she eno samo neresheno vprashanje: kakshen je smisel modernega materializma? Kar ni nich drugega kot smisel materializma nasploh. Tega vprashanja se ne bi mogli niti lotiti, che se ne bi pojavil poseben mislec, ki je imel enkraten obchutek za najtezhje, najbolj obchutljive in dokonchne stvari, Franz von Baader, ki je zadnje chase povsem zapostavljen in delno tudi pozabljen, saj je res zelo zahteven mislec. Baader odgovarja, kot da je bilo vprashanje zastavljeno prav njemu.
Materija, pravi, ni nekaj primitivnega; v tem se ne strinja le z davnimi krshchanskimi pisci, temvech tudi z veliko vzhodnjashko dedishchino. Materija je nastala zaradi velikih katastrof kot posledica kozmichnega nereda, rushenja, lomljenja in razpada vseh sil sveta. Govori se, da v vesolju obstaja nebeshko telo, eno samcato, Sirij Beta, ki je ohlajena in mrtva zvezda, telo brez sijaja, toplote in negibno, v katerem so atomi med seboj pomeshani in v neredu, kot bi unicheni lezhali na nekakshnem velikanskem smetishchu. Sirius Beta je materija par excellence.
Chlovek povsem pravilno ravna, che materijo pazljivo lochi od narave. Narava je, pishe Baader, deloma duhovna potenca kozmichnega astralnega duha. Che to zahtevno opredelitev razlozhimo tako, da jo je mogoche razumeti: duh, ki ustvarja svetove, se kopichi v vozlishchih, ustvarja nebesna telesa, sonca, planete, in te tvorbe je treba delno ali pa v celoti imenovati narava. V naravi zhdijo elementarne duhovne sposobnosti, narava je namrech, che rechemo filozofsko - substanca. Je kljuchni ustvarjalni element sveta.
Materija ni substanca, temvech smeti zlomljene in padle narave, njena navzochnost v svetu je nepopolna in nepomembna. Materija je eksperimentum narave, delno tudi posledica velikih kriz, usodnih zaletavanj, zlomov, delno pa posledica izbora odmetavanja neprebavljivega, njegovo spreminjanje v prah. Materija je izumrla in razpadla narava. Narava je namrech v materiji zmleta in odrinjena. V naravi pravzaprav ni materije, saj ima v njej vsak atom svoje mesto, ki ga je dolochil ustvarjalni duh sveta, in vsak atom narave ima svojo duhovno vsebino in pomen.
94
Revija SRP	128
Materija se nahaja zgolj v naravi oziroma zunaj duhovnega kozmosa v kaotichnem neredu, pomeshana in odstranjena iz zhivega sveta.
Po tej razlagi lahko zdaj zhe prav vsakdo zasluti, za kaj gre pri materializmu. Ko chlovek postane materialist, drugache povedano, ko zachne verjeti, da je svet nastal iz materije, in da obstaja in se povezuje s to materijo in je ne izpusti, ter je materija zanj nekaj resnega, okolica, zhelja, vera — tedaj chlovek megleno obchuti, da je on sam nekaj, kar je padlo, pretepeno, obrabljeno in polomljeno, nekaj, kar se je znashlo v kanalizaciji ali pa na smetishchu. Odpovedal se je duhovnim silam narave, se lochil od kozmosa kot nekakshen ostanek, ki se je ustavil zaradi strashne katastrofe, izgubil je svoj duhovni odnos in zato zdaj nazaduje in pada. V tem preprichanju postane razumljivo, zakaj je moderna primitivna drhal materialistichna in zakaj mora tako biti. Razumljivo postane tudi, zakaj je religija mnozhice neizogibno materializem, naj bo to zgodovinski ali kak drug. Mnozhica ima namrech eno samo zadnjo zhivljenjsko mozhnost — in ta je materija.
Primitivizem, v katerem zhivi moderna mnozhica, in ki bo s svojim nazadovanjem kmalu dosegel tochko, ko ga bomo lahko izenachili s primitivizmom Papuancev in Chrncev, danes niti ne more obstajati nikjer drugje kot zgolj v materializmu. Neshteti izigrani rodovi in nakopicheni ekskrementum ljudstva se dobro pochutijo zgolj tam, kamor tudi sodijo — na smetishchu, locheno od sveta. To nam pojasni tudi she nekaj drugega, namrech zakaj Francozi nizkotno drhal imenujejo canaille, mi pa sodrga.
15.
Baader nam lahko pove she marsikaj. Nikjer na svetu ni kraja, v katerem ne bi bivale vishje sile. Narava, dusha in duh so Sile oziroma, kot pishe Baader, bivalishcha duhovnih sposobnosti. Seveda zhivijo Sile tudi v materiji, take, ki tja sodijo, ne duhovne, temvech edino le materialne. Podobno kot pri vsem drugem je za materijo odlochilno, kako je povezana s silami, kakshne sile so jo obsedle in kakshno je njihovo delovanje. Stari Grki so opazili zharecho moch Sil, ki bivajo v naravi, dushi in duhu, in ta dedishchina se nam je ohranila. Platon je to materialno zharenje, ki uchinkuje na chloveka in ga privlachi, poimenoval ideja. Ideja je notranja podoba, s pomochjo katere vishja Sila povzdigne k sebi chloveka. Tudi iz materije nekaj zhari, vendar to ni ideja, temvech prav njeno nasprotje. O tem stari Grki niso vedeli prav nichesar. Che uporabim Nietzschejeve besede, jih je pri tem ovirala njihova psiholoshka povrshnost. To nasprotje ideje, zhareche podobe sile, ki se nastanijo v materiji, je prvi opazil Paracelsus in jih poimenoval evestrum. Ideja je podoba, ki povzdiguje, evestrum pa vleche navzdol in pahne dol. Ideja prechishchuje in sije, evestrum pa je temachen in kalen. Tisti, ki stremi k svetu idej, se oplemeniti, dvigne, postaja vse bolj harmonichen, razumljiv, globlji in bogatejshi. Ideja je najpomembnejsha hrana Makropsihe. Brez nje ni vzvishenega, velikega, popolnega niti lepega zhivljenja. Sile s podobami idej k sebi vzdignejo
94	Revija SRP
129
chloveka, da se ta odpre zanje.
Evestrum pa je zharenje temnih in rushilnih sil, ki se nastanijo v materiji in s katerimi se hranijo Mikropsihe, saj potiska navzdol in omrtvi, poneumlja in drobi. Materija je, kot pishe Baader, »ovdovela narava«, ker ji je umrl mozh-duh, in so jo zdaj kot nekakshno siroto zasedle zle, divje in otopele sile sveta. Te sile s pomochjo evestruma pritegujejo k sebi chloveka potem, ko se je odprl pred materijo. Kljuchni znachilnosti evestruma sta predrznost in lakomnost. Tidve sta najpomembnejshi demonski sili, s katerima temne Sile obdajo chloveka.
16.
Primitivni chlovek je poln poshasti, neulovljivih strahov, in zdi se mu, da ga opazujejo hudobne ochi, katerih paralizirajocho charovnijo lahko odstranijo samo magichne roglje. Zhivi v stanju, v katerem se mu dozdeva, da se ga dotikajo umazane, lepljive in vlazhne roke, kot da bi ga nenehno preganjali nesramni pojavi hudicha, pred katerimi se lahko skrije le za hipec. Primitivni chlovek zhivi v nezavedni temi kolektiva, zacharan z evestrumi. In tukaj zdaj lahko uvidimo popolno brezupnost materializma mnozhice. Anima est ubi amat — in che se chlovek zagleda v materijo in vanjo vlozhi svojo dusho, bo v sebi spochel in vzgojil evestruma, brezsramna in lakomna znamenja, ki bodo buljila vanj kot hudobne ochi, ga z demonsko charovnijo omrtvila in preganjala, lovila in davila. Smisel materializma mnozhice je, da temachne Sile, ki bivajo v materiji, chloveka ulovijo in zaprejo ter ga potopijo v materialni svet: v materialni svet oziroma v substancialno gnojno jamo, v kateri se zbirajo in klokotajo odpadki, izlocheni iz narave, demoni pa jo napihujejo z nenehnim hudichevskim cviljenjem. Poleg bebavosti je povsem nedvoumno znamenje ugotavljanja vsake primitivne lastnosti mnozhice tudi demonska obsedenost. Primitivno »chaotisches Unwesen« in izgubljeno je kaotichno bitje, ki se je odpovedalo chloveshkemu dostojanstvu, chlovek, ki se je spremenil v materijo. Vidna primitivizacija pri danashnji mnozhici ni nich drugega, kot da del, ki se lochi od narave, postane nesubstancialen, materialen, nato ga obsedejo demonske sile — enako se tudi od chloveshtva okleshcheni del spreminja v nesubstancialno, kaotichno poneumljeno bitje, ki postane plen temachnih Sil.
17.
Najvechja nevarnost, ki preti ljudstvu, ni v tem, da bi strmoglavilo v suzhenjstvo in bi moralo delati za mochnejshi, shtevilnejshi in mochnejshi narod. Suzhenjski narodi so lahko veliki, in kljub revshchini, garanju in ponizhanju je lahko njihova usoda vzvishena. Najvechja nevarnost, ki preti ljudstvu, je v tem, da bi se spremenilo v primitivno stopnjo in bi zavrglo zavestno mishljenje, zavestne mislece, in se zato potopilo v ocean nezavednega. Tako se namrech ljudstvo pretvori v drhal, pade med nizkotnezhe, razpade in se potopi tja, kjer so Indijanci
94
Revija SRP	130
in Chrnci v pragozdovih ter Eskimi v tundrah in Papuanci v avstralski pushchavi. 18.
Najvishje dostojanstvo, ki ga lahko dosezhe narod, ni kultura in tudi ne hlinjena duhovnost. Prav nobene druge besede niso toliko zlorabljali kot prav besedo duh. Duh ni suverena ustvarjalna substanca, temvech je isto obmochje pojavljanja mochi Sile in bogov, kakor sta tudi narava in dusha. Duh je dejaven le v primeru, ko ga obsede vishja moch, sila ali bog, sicer pa je prazen, pasiven, nemochen in jalov. Kadar pa je dejaven, je lahko demonski, hudichevski, unichevalen in negativen, ali pa je plemenit, kritichen, chist in resen — lahko pa je tudi vzvishen, sijoch in bozhanski. Da je duh sam po sebi abstraktna substanca, verjamejo le znanstveniki duha, ki pa jih je najbolje enkrat za vselej izlochiti iz igre.
Duh sam zase je negativen: vsak nepovezan in neposvechen duh je satanski, trdijo krshchanski misleci. Zato je lahko dolochen narod kulturen in duhoven, pa vendar tudi jalov, grozen, hudoben in okorel. Najvechje dostojanstvo, ki ga lahko dosezhe narod, je to, da zhivi posvecheno zhivljenje. Veliki narodi niso kulturni narodi. Obstajajo namrech tudi resnichno veliki narodi, ki ne ustvarjajo kulture in je morda tudi ne bodo. Vrednost chloveka namrech ne more postati odvisna od tega, kakshne vidne predmete je ustvaril, vrednost chloveka je odvisna od chistoche njegove usode in od dotika bozhanskih sil. Vrednost naroda ne more biti odvisna od tega, s kakshnimi sredstvi mu je uspelo olajshati lasten obstoj. Dostojanstvo naroda je odvisno od posvechenega bistva njegovega obstoja.
19.
Ko je pred priblizhno sto leti Kierkegaard opazil prodor barbarstva, je bil polozhaj brezupen; ko je zhivel Nietzsche, je bilo to vprashljivo; ko pa je ljudi v chasu prve svetovne vojne pretresel »zaton Zahoda«, je pomen selitve ljudstev zhe postal ochiten. Pred sto leti je bilo videti, da se bo chloveshtvo sramotno in brez sledi potopilo. V Nietzschejevem chasu je bilo vprashljivo, ali bo chlovek, v kakrshnega je verjel Nietzsche, znal reshiti svet. V chasu prve svetovne vojne je tak chlovek zhe obstajal, vendar pa je bilo odlochilnih zadnjih sorazmerno mirnih dvajset let, saj se je prav v tem obdobju lahko razvil novi chlovek, se krepil in ozavestil.
Uspenski pishe, da se na celotni Zemlji docela neodvisno od rasnih, narodnih, verskih, druzhbenih, kulturnih, zemljepisnih, generacijskih ali spolnih razlik ustvarja povsem nova shesta chloveshka rasa. New race — nastanek, stvarjenje in razvoj nove chloveshke rase je nepojmljiva in velika skrivnost. Dokler so bili chlani te rase razprsheni po vseh delih Zemlje — naj bo to v juzhnoafrishkem rudniku, na amerishki farmi, na japonski bojni ladji, v balkanski vasici, v norveshki tovarni konzerv, v londonskem predmestju kot kaplan ali pa delavec, usluzhbenec, vojak, prodajalec chasopisov ali kirurg — so bili vsi osamljeni in njim samim se je zdelo,
94	Revija SRP
131
da so nenormalna in nemogocha bitja, ki ne le da se ne znajo sporazumevati s svojo okolico in svetom, temvech z njima nimajo niti ene same skupne tochke. Razprsheni po Zemlji, so ti ljudje ostali osamljeni, okolica pa jih je prezrla in zavrgla, kajti resnichno so bili tujci. Po tem sodech, je za novo raso propadlo zelo veliko shtevilo ljudi. Kdo ve, kako? Shtevilni so naredili samomor, drugi so propadli, se zapili, se zacheli upirati, prekrshili so zakone in prishli v zapor, del pa jih je konchal med dushevnimi bolniki ali kot dushevno zaostali. Naposled pa se je povsem podobno kot skrivnost nastanka rase pochasi razvijalo zavedanje: nisem vech sam. She vedno je skrivnost, kje so meni podobni. Vendar pa vem, da obstajajo, in che jih bom srechal, jih bom prepoznal, tudi che si ne bomo izmenjali niti ene besede. Dokler obstaja le en sam predstavnik neke chloveshke vrste, je izjema; che sta dva, sta nenavadna; ko pa so trije, zhe tvorijo skupnost. Za zdaj zgolj v narekovajih. Tretja velika skrivnost — srechanje in zdruzhitev — namrech she zamuja.
Nauk o shesti rasi ni nenevaren. Pa ne zato, ker prav vsako, tudi najprimitivnejshe mnozhichno bitje, takoj verjame, da sam pripada novi rasi. Nevarnost tega nauka je, da je zdaj, ko smo sredi kozmichne katastrofe potopa, she prezgodaj graditi Noetovo reshevalno barko in prebujati upanje v pobeg, cheprav she prav nihche ne more niti vedeti, ali mozhnost reshitve sploh obstaja. V nauku o shesti rasi je nekaj preroshkega in se takoj zachuti, da to misel ovija vzdushje bozhanske skrivnosti. Vendar pa je ta zato zgolj she nevarnejsha. Za zdaj misli ne smemo sprejeti drugache kot simbol: pot je odprta za vse in je tudi prilozhnost, da se lahko vsakdo opredeli za to ali ono. Vse je odvisno le od njega. Che se posveti zavestnemu mishljenju, se pred njim odpre vhod na barko; che pa se potopi v mnozhico, se je izlochil iz sheste rase. Pa vendar mora tudi pri tem biti previden. Kar je bozhanskega izvora, je za chloveka preveliko. Chlovek, bodi buden in mochan!
20.
Boj se je zhe konchal, ne da bi sploh prishlo do bitke. Da bi reshili spor, se shesta rasa in mnozhica nista nikoli soochili iz ochi v ochi z orozhjem v roki. Pravzaprav se she nista niti srechali. Mnozhica je bila zhe povsem pripravljena na svoj dokonchni spust v materijo, ko se je na Zemlji pojavila nova rasa. Ta dva chloveka se nista nikoli soochila, bojevala so se le posamezna chloveshka bitja, v navidezno posameznikovih bitkah. Ozadje je metafizika. Boj she traja, cheprav o njegovem izidu ni nobenega dvoma. Chlovek je le sredstvo Sil, in kadar nas katera premaga, nas premaga Sila, ki je v nas.
Kaj odlocha, ali bo chlovek pripadel mnozhici, ki tone v potop, ali shesti rasi? Vsekakor je usodna pripadnost. Polozhaji v sedanjem ustroju zhivljenja ne shtejejo prav nich. Veliko denarja, posvetna ali cerkvena oblast, izvor, izobrazba ali duh ne
94
Revija SRP	132
prinashajo nobene prednosti, prav tako tudi ne narod, znanje, vera, talent ali celo genialnost. Kolikor mnozhica tega ne ve, pa to prav dobro obchuti. In prav zato je polozhaj sheste rase v smrtni nevarnosti. Vsak pripadnik mnozhice se v en glas in skrivaj strinja, da je treba novo raso potlachiti, utishati in zlomiti. Che se zhe sam potaplja, naj pach tudi nihche drug ne ostane na povrshju. V mnozhici namrech divja epidemija unichevanja izjemnih in dragocenih pojavov; to opustoshenje je v vechini primerov tudi povsem zgresheno in brez cilja. Sicer pa nasploh ne govorimo o pojavu nove rase, temvech le o individualnih plodovih. Vendar pa mnozhice ne morejo prenesti niti takih posameznih primerov, zato v upanju, da je med njimi tudi tisto eno, ki je lahko nevarno, umorijo vsakega novorojenca. Vendar pa je to eno v Egiptu, ter se v vseh primerih nahaja v Egiptu. Unichili so veliko ljudi, vendar se je tisti, ki ga ishchejo, reshil. Iskanje traja she naprej. Sumljiv je vsak, ki je le za pedenj vishji. Dovoljeno je biti sluzhabnik in klovn, vse drugo pa je prepovedano. Vemo, da mnozhica ni slaboumna, kot je dobronamerno verjel she Le Bon, temvech je satanski idiot. Mnozhica she danes verjame, da je osvojila oblast in prevzela vladavino sveta. V to zablodo so padli tudi resni intelektualci. Zato govorijo o novi selitvi narodov, prodoru barbarstva in kolektivni oblasti. Katastrofa ni prodor barbarov, temvech izginjanje v potopu. Prav to je namrech tisto, kar se dogaja danes. In to ni vprashanje oblasti, temvech mnozhichne smrti.
Za nezavedno mnozhico ni prav nich bolj znachilno kot to, da v danem trenutku verjame, da je gospodar sveta, cheprav tichi v zhrelu smrti in celo v njem ishche svoje sovrazhnike. Verjame namrech, da ti ogrozhajo njeno zmago. Ne opazi, da kadar kdo dvigne svoj glas, stori to v korist mnozhice. Med pripadniki mnozhice namrech vlada zaveza, da smejo ta nevarna bitja iztrebiti in da to tudi morajo storiti. Na vseh podrochjih druzhbe je povsem ochitno, kako soglasna mnozhica dosledno, cheprav nagonsko, potlachi vsakogar, v komer zachuti novost. Takega bitja ni le dovoljeno podreti, temvech ga je tudi nujno podreti, potlachiti in prevarati. Ne sme se mu pustiti, da bi prishel do besede. Pripadnost tej nemi zavezi je znamenje prepoznavanja mnozhice.
O znamenju prepoznavanja sheste rase pa ni mogoche govoriti, saj bi vsakdo, ki bi se kljub vsemu to drznil pocheti, takoj zaznamoval tudi samega sebe, to pa ni dovoljeno. Simbol bi razumel celo dobesedno in bi se s tem zhe obsodil: tako bi namrech priznal svojo pripadnost mnozhici. S stoodstotno gotovostjo lahko zatrdimo le eno: chlovek nove rase mora razumeti tisto, kar se danes dogaja, do zadnje in najmanjshe podrobnosti. Prezhiveti mora mnozhichnost in primitivizacijo in ju premagati. Asimilirati mora ocean nebeshkega in ga sprejeti nase s tem, da ga presezhe. Evestruma ne smemo odvrechi: vpiti ga je treba in prebaviti. Novi rasi lahko pripada le tisti, ki v sebi povzdigne primitivca in ga oplemeniti — naredi ga za sestavni del svoje osebnosti ali pa ga razsvetli; tako prezhivi potop, pri katerem usodno sodeluje, in se spusti med Sile teme, vendar pa se okrepljen in z jasnim zavedanjem naposled znova vrne v svetlobo.
94	Revija SRP
133
21.
Vsakomur priporocham, naj nadvse resno premisli tisto, kar je v tem trenutku najpomembnejshe. Primitivni chlovek ni starodavni chlovek. Primitivec je nastal zaradi poznejshega nazadovanja in je okleshcheni odpadek, ki je posledica katastrofe. Nastanku vsakega primitivnega naroda botruje katastrofa, podobna danashnji. Drama vse vechje stopnje mnozhichnosti se koncha s tem, da se mnozhica utaplja v nezavednem. Del te mnozhice se vrne v pragozd. Drugi del pa se nakopichi po prestolnicah, tovarnah in raznih taborishchih. Naposled je to pach vprashanje oblike. Vendar pa je mnozhica enkrat za vselej izkljuchena iz ustvarjanja sveta, ker se je pretvorila v materijo. Starodavni in prvi chlovek ne izvirata ne iz materije in ne iz teme, kot je trdila materialistichna znanost: da je bil chlovek na prvi ravni zhival, nato pa je splaval na povrshje oceana nezavednega. Prvi chlovek je bil starodavna osnovna oblika sveta, kozmichni pojav, pra-bich, v katerem je zhivelo jasno zavedanje o njegovem bozhanskem izvoru. Starodavni chlovek je homo aeternus,, vechni chlovek. Ne sestavlja ga materija in ga tudi ni sestavljala, temvech je on sam enotnost narave duha-dushe in z njegovim bistvom upravljajo zavestno izbrane zamisli, simboli, ki jih sevajo vishje Sile. Znamenje prepoznavanja starodavnega chloveka je velik in svetel um oziroma v njem bivajochi chisti smisel logichnega mishljenja, obchutek prepoznavanja starodavne harmonije sveta. Starodavni chlovek je Makropsiha, kajti chlovek ni temno, materialno bitje, temvech poseduje kozmichno dostojanstvo. Starodavni chlovek je bozhanski chlovek.
22.
Glede na ta novi polozhaj se je treba na novo lotiti razumevanja stvari, oziroma, kar je she pomembnejshe, chlovek, ki bi rad razumel stvari v tem novem polozhaju, mora zacheti vse na novo in od zachetka.
In kaj je lahko pomembnejshe od tega: chlovek she nikoli prej ni bolj potreboval pomochi svetlobe, bozhanskega smisla, kot prav danes, ko mora zacheti na novo in od zachetka razumevati stvari. To je osrednji pomen spremembe v svetu, ko Zemlja in chloveshtvo stopata v znamenje Vodnarja.
(iz knjige Nevidno dogajanje, Ljubljana, 2016)
94
Revija SRP	134
O AVTORJU
Bela Hamvas (1897, Preshov - 1968, Budimpeshta), madzharski pisatelj, filozof in druzhbeni kritik (prvi je na Madzharskem predstavil tradicionalistichno sholo Reneja Guenona). Rodil se je v Avstro-Ogrskem cesarstvu v mestu Eperjes (danes Preshov na vzhodu Slovashke); njegov oche je bil luteranski pastor, novinar, pisatelj ter uchitelj nemshchine in madzharshchine. Po maturi v Bratislavi se je Bela med prvo svetovno vojno prostovoljno javil v vojsko in bil dvakrat ranjen. Po vojni se je njegova druzhina preselila v Budimpeshto, kjer je shtudiral na univerzi. Prva leta po diplomi se je prezhivljal z novinarstvom, leta 1927 pa se je zaposlil kot vishji knjizhnichar. Tedaj je pisal chlanke, ocene in razprave za petindvajset revij; z drugo zheno Katalin sta vodila tako imenovani »szigetski krog«, katerega chlani so bili znani madzharski knjizhevniki (na primer Antal Szerb, Laszlo Nemeth in Antal Molnar) in drugi umetniki. Hamvasa so vpoklicali v vojsko tudi med drugo svetovno vojno. Med ruskim obleganjem Budimpeshte je bilo unicheno njegovo stanovanje in vsi njegovi rokopisi. Zanimivo je, da prav o tej mozhnosti Hamvas razglablja v prichujochi knjigi, ki je izshla leta 1943. Leta 1948 ga je nova komunistichna oblast uvrstila na seznam prepovedanih avtorjev in ga zaposlila kot fizichnega delavca v hidrocentralah. Kadar je le utegnil, je prevajal iz sanskrta, hebrejshchine in stare grshchine ter pisal o kabali, zenu in sufizmu. Njegove knjige so izhajale le she na skrivaj in v samozalozhbi.
Bela Hamvas, kultni madzharski pisatelj, je zdruzhil vzhodnjashko in zahodnjashko ezoterichno tradicijo, v svetu pa she ni zaslovel le zato, ker njegovih knjig she niso prevedli v svetovne jezike. Njegovo najboljshe delo je Scientia Sacra (Sveta znanost), zbirka esejev. Pisal je tudi romane; vendar so bili njegova specialnost eseji in teme, o katerih govori v njih, niso danes nich manj pomembne. Hamvas je bil namrech veliko pred svojim chasom. Zbirko esejev z naslovom Nevidno dogajanje je napisal v letih pred drugo svetovno vojno, ker pa govori o vechnih vprashanjih, in to z vechno modrostjo, bodo v njej zbrane razprave ostale vedno svezhe in aktualne. Avtorjeva globoka modrost, ki sije iz vsake njegove vrstice, na bralca uchinkuje kot blagoslov nebeshke luchi, ki razsvetli, kar je bilo prej chista tema. Pisatelj namrech odgovarja na vprashanja, ki si jih sicer nismo nikoli sami zastavili, vendar bi si jih morali, ker so kljuchnega pomena za razumevanje posameznika in druzhbe v celoti. Je namrech prenashalec velike tradicije davne modrosti Vzhoda in Zahoda v nasho blizhnjo prihodnost, shirina njegovega vpogleda pa se povsem prilega nashi sedanji globalni dobi, saj mu je uspelo eklektichno izrochilo razlichnih filozofskih tradicij globalno integrirati v eno samo celovito sporochilo ter tako izprichati enost chloveka z vesoljem.
Prevod in opomba o avtorju Peter Amalietti
94	Revija SRP
135
Za zgodovinski spomin
Damir Globochnik
KARIKATURA - RAZVOJ LIKOVNE ZVRSTI IN TERMINOLOGIJA
Likovna zvrst, ki jo oznachujemo z izrazom karikatura, naj bi se izoblikovala v Italiji.1 Glagol »caricare« (njegov prvotni pomen: nalozhiti, preoblozhiti, pretiravati) je ob koncu 16. stoletja v povezavi z »ritrattini carichi« (pretirane upodobitve, portreti) zachel uporabljati bolonjski slikar Annibale Carracci (15601609), ki z bratom Agostinom Caraccijem (1557-1602) velja za izumitelja karikature, cheprav je mozhno, da so »pretirane« upodobitve v Italiji risali zhe v zgodnjem 16. stoletju.
Karikatura se je razvila iz likovne satire, ki je bila kot marginalna umetnishka zvrst prisotna v starejshih umetnostnih obdobjih. Upodabljanje teles in obrazov na satirichno preoblikovan nachin je bilo znano zhe v antiki.2 Tudi pozni srednji vek in renesansa sta v umetnosti poznala shtevilne primere v razlichne namene nastalih nenavadnih disproporcioniranih ali popachenih oblik telesa in obraza. Od karikatur se razlikujejo, ker ne temeljijo na opazovanju resnichnosti. V krshchanski tradiciji zasidrana estetika grdega, po kateri je bilo grdo simbolichni nosilec zla in satanskega, se je v renesansi profanirala. Tako je Leonardo da Vinci (1452-1519) risal groteskne »portretne« shtudije. Albrecht Dürer (1471-1530) je v Proportionslehre zakonitostim za oblikovanje idealnih proporcev dodal enako podrobne postopke za podajanje grdih obrazov. Slednje je na svojevrsten nachin izpopolnila svojevrstna veda fi%iognomika?
Vzor za karikaturo so bila tudi domishljijska bitja na alegorichnih kompozicijah nizozemskih slikarjev Hieronymusa Boscha (ok. 1450-1516) in Pietra Brueghela st. (ok. 1525/30-1569). Od 16. stoletja dalje je bilo priljubljeno prikazovanje pohabljencev in pritlikavcev na tiskanih letakih. Negativen predznak, ki se je drzhal prvih, ni zhe vnaprej veljal za pritlikavce, saj so bili kot »dvorni norci« zadolzheni za zabavo vladarjev in so se lahko gibali tudi v visoki druzhbi. Zlasti veliko posnemovalcev je vzbudila serija jedkanic Jacquesa Callota (1592/94-1635) pod naslovom »Gobbi« z upodobitvami grbastih pritlikavcev (okrog 1622). Iz njih so se razvili t. i. »glavonozhci«, priljubljena oblika karikiranja od tridesetih let 19. stoletja dalje. Satirichni uchinek pri tej zvrsti portretne karikature krepi kontrast med veliko glavo in majhnim telesom.
94
Revija SRP	136
V	16. stoletju so uchinkovito politichno-propagandno sredstvo postali reformacijski tiski (letaki, propagandne broshure, lesorezi in ilustracije v knjigah), ki so vrhunec dozhiveli od leta 1520 do smrti Martina Lutra leta 1546. Protestantski grafiki so Lutrovim nasprotnikom pogosto nadeli zhivalske glave, papezha so demonizirali, prikazovali kot uteleshenje Antikrista, peklenski izrodek ipd. Blishch in napuh Kristusovih »namestnikov« papezhev so soochili s preprostostjo Kristusovega zhivljenja (npr. Lucas Cranach st., Hans Sebald Beham). Protireformacijska stran je na tovrstno obliko propagandnega boja zmogla odgovoriti le v neprimerno skromnejshem obsegu.
V	16. stoletju so bili na voljo tudi drugi nachini zasmehovanja ali preoblikovanja zunanjega videza neke osebe. T. i. »dvostranske podobe« je tvorilo dvoje portretov: obichajnemu portretu je bila zoperstavljena na glavo obrnjena podoba iste osebe z norchevskimi, satanskimi ali zhivalskimi potezami. T. i. »zlozhljive slichice« so pod zgornjim portretom skrivale sramotilno upodobitev. Opazovalcu, ki je privzdignil zgornji del, naj bi se odkrila tako rekoch prava narava predstavljene osebe. »Archimboldeske« so poimenovali po prashkem dvornem slikarju Giuseppeju Archimboldiju (1527—1593), ki je chloveshke like sestavljal iz predmetov, v katerih so se skrivali namigi na predstavljene osebe. Med mozhne vzore za karikature spadajo tudi anamorfoze in srednjeveshke »sramotilne podobe«.4
Vsaj sodech po prichevanjih njunih biografov, naj bi karikaturo izumila Annibale in Agostino Carracci. Annibale je bil najpomembnejshi chlan druzhine Carraccijev, utemeljiteljev bolonjske slikarske shole (»Scuola degli Incamminati«), avtor nabozhnih kompozicij ter pionir zhanra in idealizirane krajine v italijanskem slikarstvu. Od 1595 je zhivel v Rimu in v sodelovanju z Agostinom naslikal freske v Palazzo Farnese, ki veljajo za primer idealnega stila rimskega baroka. Brata Carracci je do karikature privedlo zanimanje za vsakdanje in navadno (ljudske tipe sta prikazala v ciklusu 80 risb, shele 1646 so izshle kot grafike). Imenitni, akademsko izobrazheni slikar Annibale Carracci naj bi bil v skladu z duhom chasa preprichan, da popolnih chloveshkih teles in fiziognomij ne poraja narava, temvech umetnost, zato mora umetnik, che zheli ustvariti dovrsheno lepoto, povezovati v naravi najdene oblike, jih dovrshiti in idealizirati s sredstvi umetnosti — in nasprotno: che zheli ustvariti popolno grdost (»>una bella ... perfetta deformitati), mora obstojeche oblike poudariti, pretiravati oziroma karikirati. Annibale naj bi nasprotno od naturalistichnega reproduciranja ali idealiziranja resnichnih potez na portretnih skicah na pretiran nachin prikazal deformacije, neproporcionalnosti in izstopajoche poteze obraza ali oblike telesa. »Porteti« Annibala Carracija (»Ritratini carichi<<) so se razlikovali od podobnih grotesknih ali komichnih obrazov in figur z dolgo tradicijo, saj so bili risani po naravi. Ni znano, katere postopke in sredstva je uporabljal. Ohranjenih je nekaj karikatur Agostina Carracija, ki so nastale po zhivih modelih.
94	Revija SRP
137
Rimski zdravnik in pisec o umetnosti Giulio Mancini (1558—1630) omenja »smeshne portrete« Annibala Carraccija (»ritratti ridicoli««): »za zabavo v dveh potezah narisane« osebe z izstopajochimi zunanjimi znachilnostmi. Morda najstarejsha pisna omemba portretnih karikatur temelji na dveh bistvenih kriterijih: risar je zavestno ohranil zunanje pomanjkljivosti oseb, ni jih polepshal, kot je bilo obichajno, pri tem pa je uporabil preprost in skromen risarski nachin, kar seveda pomeni, da je poenostavljal oziroma shematiziral oblike.5
Poenostavljena, z nekaj potezami zachrtana podoba je postala cilj in ne vech izhodishchna tochka za kasnejsho dodelavo, kot npr. pri skicah Leonarda da Vincija, ki so najbrzh rezultat svobodne igre domishljije. Vsi zgodnji teoretichni zapisi o karikaturi ponavljajo omenjeno znachilnost, ki odlochilno prispeva k uchinku portretnih karikatur. »Skicozen« stil in shematiziranje sta se po sredini 17. stoletja uveljavila v Italiji, predvsem v Bologni, in sta dalj chasa veljala za razpoznavno obelezhje karikature.
Bratoma Carracci so sledili: Domenichino (1581—1641) in Guericino (1591—1666), oba sta bila prav tako predstavnika bolonjske slikarske shole, Pier Francesco Mola (1612—1666), ki je namesto posameznih karikiranih figur risal drobne zhanrske prizore, Carlo Maratta (1625—1713) idr. Njihove risbe bi najlazhje oznachili za »ateljejsko shalo«. Nastale naj bi tako rekoch iz kratkochasja, za zabavo, cheprav so rabile tudi kot uchni pripomochek, s katerim so umetniki dokazovali ostrino opazovanja in risarsko spretnost. Namenjene so bile samo krogu umetnikovih prijateljev. Italijanski barochni kipar Giovanni Lorenzo Bernini (1598—1680), ki je pisal satirichne komedije v stilu commedia dell'arte, prepredene z namigi na visoke osebnosti, je okrog leta 1630 predstavil karikirane risbe pred ugledno publiko, ki si je zachela shteti v chast, che jo je umetnik karikiral, zato je zbirala njegove risbe.
Prva znana datirana portretna karikatura se nahaja na risbi Agostina Carraccija iz leta 1594, na kateri je skoraj shestdeset glav z razlichnimi grimasami, grotesknim izrazom in tudi idealiziranim videzom. Zdruzhevanje fantazijskih podob s portretnimi karikaturami je bilo znachilno tudi za druge avtorje. Domenico Bernini, biograf svojega ocheta, je leta 1713 zapisal, da je bil cilj Giovannija Lorenza Berninija »shajivo deformiranje portretov, toda samo tam, kjer mu je na kakrshenkoli nachin pomagala %he narava sama, in jih z enkratnim doseganjem podobnosti podajal na papirju zelo podobne in v obliki, ki je ustrezala tudi njihovemu notranjemu bistvu, chepravje bilo videti, da so bili dolocheni deli opazno spremenjeni ali pretirani«.6
Redke ohranjene Berninijeve karikature prikazujejo s skromnimi, na prvi pogled nebogljenimi chrtami podan portret v chistem profilu ali en face, s chimer so obrazne poteze, kar se tiche poenostavljanja in pretiravanja, dobile najmochnejshi izraz. Tovrstni pristopi so se v portretni karikaturi ohranili do danes.
94
Revija SRP	138
Skorajda ves likovni besednjak portretne karikature, na katero se je sprva navezoval termin »caricatura«, je bil dolochen v 17. stoletju. Poleg popachenja in poenostavljanja obraznih potez je bilo v rabi preoblikovanje celotne figure: disproporcioniranje telesa, spreminjanje v pritlikavce ali grbavce, pretirano debeli trebuhi itd. Telesne deformacije so bile podkrepljene z neprimernimi in sramotilnimi drzhami.7
Izraz karikatura je postal shirshe znan okrog leta 1700. Nanj se je poleg prikazovanja nenavadnih oblik navezoval omenjeni postopek in hkrati stilistichna posebnost navidezne skicoznosti, ki pa so jo poklicni karikaturisti prevzeli le delno. Bernini naj bi vplival na »prvega poklicnega karikaturista« Piera Leona Ghezzija (1674—1755), ki je vech desetletij karikiral dostojanstvenike in visoke obiskovalce Rima ter potoval po evropskih vladarskih dvorih (npr. Dresden). K mednarodni popularnosti Ghezzijevih karikatur so pripomogli tudi tiski Arturja Ponda in Mathiassa Osterreicha. Ohranjenih je 3.000 Ghezzijevih karikatur, ki so mu prinesle laskav naziv »famoso cavaliere delle caricature«. Po risarski plati so skrbno izvedene, le povzemajoche obrazne konture ter grobo shrafirani deli spominjajo na skicozen stil. Zasnovane so na poudarjanju ali zakrivanju dolochenih telesnih znachilnosti (usta, nos), poenostavljanje je redko.8
Izobrazhena mednarodna publika, ki je v 17. in 18. stoletju obiskovala Italijo, je cenila tovrstne smeshne upodobitve. V Italiji zhivechi Anglezh Thomas Patch (ok. 1720—1782) je izdeloval skupinske portrete turistov, ki so jih ti verjetno radi odnesli domov za spomin. Sredi 18. stoletja je v Italiji bival sir Josua Reynolds (1723—1792), ki je risal karikature na Ghezzijev nachin.
V Angliji, kjer so dobro poznali italijanske karikature, so sredi 18. stoletja odkrili novo mozhnost uporabe karikatur. Modni umetnishki izdelek, ki je veljal za umetnishko kurioziteto in so ga v mapah hranili zbiralci, so angleshki aristokrati preoblikovali v politichno orozhje. V drugi polovici 18. stoletja se je v Angliji razvila politichna karikatura. George, First Marquess of Townshend (1724—1807, z nazivom markiz ga je kralj sicer odlikoval kasneje, postal je tudi guverner Irske) naj bi prvi javno predstavil lastnorochno karikirane portrete politichnih zaveznikov in nasprotnikov, kar mu je omogochil hiter napredek tiskarske tehnike po sredini 18. stoletja.9
S karikaturo je bila she vedno povezana skicoznost. Podobno kot v Italiji so se v novi umetnishki zvrsti, za katero vsaj navidezno ni bilo potrebno veliko risarsko znanje, preizkushali shtevilni amaterji, predvsem iz vrst angleshke aristokracije. Zaradi tovrstnega diletantizma se je William Hogarth (1697—1764) sredi 18. stoletja distanciral od izraza »caricatura«, ker ni zhelel, da bi se ga oprijel sloves avtorja grotesknih podob in zgodb ali risarskega zachetnika.10 Hogarth je konec 18. stoletja veljal za ocheta angleshke karikature. Pri satirichno-moralichnih ciklusih (»A Harlot's Progress«, 1732, »A Rake's Progress, 1735, »Marriage à la Mode«,
94	Revija SRP
139
1745) je takratno vedenje o karikaturi spojil s severnjashko tradicijo zhanrskega slikarstva (Pieter Bruegel st. idr.). Oprl se je na holandsko satirichno ilustracijo (»spotprent«) avtorjev, kot sta bila Romeyn de Hooghe in Cornelis Dusart. Satirichnega uchinka ni gradil na karikiranju telesne pojavnosti nastopajochih, temvech na njihovih dejanjih in dogodkih, v katere so bili vpleteni.
V Angliji so bile mozhnosti za razvoj karikature nadvse ugodne. Poleg satirichne tradicije (politichna satira) in gospodarskih razmer je bila uzakonjena shiroka tiskovna svoboda, ki je dopushchala kritichne notranjepolitichne refleksije (ukinitev cenzure 1695). Politichne razmere (Anglija je bila od t. i. »slavne revolucije« 1688 ustavna monarhija) so spodbujale zanimanje za aktualne dogodke, karikaturisti so lahko rachunali na politichno verzirano publiko. Parlamentarni akt o tisku, imenovan tudi Hogarthov »Entgraver's Act«, je leta 1735 grafikom podelil enake pravice kot pisateljem. Avtorje in zalozhnike je shchitil pred piratskimi izdajami in jim zagotavljal boljshi dohodek. Omenjeni dejavniki so botrovali razcvetu angleshke karikature okrog leta 1800. Angleshki karikaturisti so uporabljali podroben risarski nachin, cheprav so karikirancem neredko nadeli grob videz, kar je sluzhilo stopnjevanju ekspresivnega izraza. Karikature, v katerih bi lahko videli zdruzhitev italijanske portretne karikature s politichnim lepakom simbolichnega znachaja, niso bile vech vezane samo na tehniko risbe. Zasnovane so bile kot jedkanice, pogosto so bile kolorirane, naprodaj so bile v t. i. »Printshopih«. Princip doseganja komichnega uchinkovanja s pomochjo preoblikovanja telesne zunanjosti karikiranih oseb, na katerem je temeljila portretna karikatura, je v 18. stoletju v Angliji zachel rabiti kot uchinkovito dopolnilno sredstvo v raznovrstnih kompozicijah, ki so opisovale kak dogodek. Hogarth se je dotaknil vrste vsakodnevnih motivov, njegovi nasledniki James Gillray (1757—1815), Thomas Rowlandson (1756—1827), Isaac Cruikshank (1762— 1811), Richard Newton (1777-1798), George Cruikshank (1792-1878) idr. so postopoma posegli na vsa podrochja javnega in zasebnega zhivljenja: vsakodnevna opravila preprostih ljudi, primerjava zhivljenja v mestu in na dezheli, zasmehovanje poznavalcev umetnosti, trgovcev z umetninami in njihovih nevednih kupcev, nezaupanje v znanstveni napredek, modne muhe, shport, gledalishche ... Na angleshkih tleh se je izrazni jezik karikature obogatil in zaostril, karikatura se je iz ateljejske domislice spremenila v vsestranski likovni pripomochek za komentiranje javnih in privatnih dogodkov.
Posebno poglavje pomeni antinapoleonska karikatura. Gillray je leta 1803 za karikirano predstavitev Napoleona zasnoval tipizirano figurico, ki je dobila ime »Little Boney«. Angleshkim karikaturam so se pridruzhili ustrezni odzivi pri imperatorjevih nasprotnikih na evropski celini. »Korzishki bandit«, ki je veljal za najpogosteje karikirano osebnost svojega chasa, se je prav tako zavedal propagandne mochi karikature, zato je nameraval v Franciji spodbuditi protiangleshko karikaturo. Med gverilsko vojno proti Napoleonu, ki je od leta 1808 potekala v
94
Revija SRP	140
Shpaniji, je nastal ciklus radirank Francisca de Goya (1746—1828) »Los desastres de la guerra« (1810 do 1820) z grotesknim predznakom, ki je poleg »Caprichos« (1796 do 1798) in »Disparates« (1819) najbolj znan Goyev grafichni ciklus.
Najpomembnejshe razvojne faze karikature si delijo Italija, Anglija in Francija. V Italiji so jo iznashli in povzdignili v umetnishko zvrst, v Angliji so izpopolnili njen izrazni jezik, v 19. stoletju, zlasti po letu 1830, se je inovativna pobuda pri razvoju karikature preselila v Francijo.
Najbolj razsvetljena in svobodomiselna druzhba takratne Evrope je poleg prefinjenih in teatralichnih poklonov od umetnikov zahtevala pozornost do profanega, aktualnega in vsakodnevnega. V Franciji se je zachelo samoopazovanje modernega chloveka, v literaturi je bila cenjena zvrst dnevnik.11 Podobno vlogo intimnega prichevanja je v likovni umetnosti prevzela portretna risba. Tezhnja po introspekciji in samokritichnosti tedanje francoske druzhbe je botrovala razcvetu karikature, ki je izrazhala predvsem opozicijska stalishcha, naperjena proti vladajochemu rezhimu. Prizadevanja po tiskovni svobodi so bila v Franciji eden pomembnih dejavnikov republikanskega politichnega boja. Cenzuro so zachasno ukinili po Napoleonovi odpovedi prestolu. Po obnovitvi burbonskega rezhima si je oblast prizadevala postopoma znova uvesti cenzurne omejitve. Po julijski revoluciji leta 1830 je Charles X. odstopil, ustava, na katero je moral prisechi njegov naslednik Louis-Philippe, je vsebovala tudi pravico do svobode tiska. Istega leta se je pojavil prvi francoski humoristichni list La Caricature, ki ga je pet let kasneje zatrla znova uzakonjena cenzura, ki je budno spremljala tudi tiskanje podob. Ker je bil velik del prebivalstva nepismen, so karikature predstavljale vechjo grozhnjo kot pisana beseda.
Devetnajsto stoletje velja za »zlato dobo« francoske karikature. Med letoma 1830 in 1914 je izhajalo prek 350 satirichnih listov. Karikature so se nasprotno od 18. stoletja, ko so bile naprodaj predvsem kot grafichni listi pri prodajalcih tiskov, njihovo krozhenje med ljudmi pa je omejevala visoka cena, preselile na strani satirichnih listov. Okrog 1820/1830 so se namrech uveljavili tiskarski stroji, s katerimi je bilo mogoche hkrati natisniti tekst in podobe. Najpomembnejsha med satirichnimi listi sta bila La Caricature{\830-1835) in Le Charivari (1832—1893). Njun ustanovitelj Charles Philipon (1806—1866), ki velja za tvorca modernega satirichnega tiska, je uspel ustvarjalno spodbuditi skupino nadarjenih karikaturistov, med katerimi so bili: Honoré Daumier (1808—1879), Grandville (1803-1847), Traviès des Villers (1804-1859), Paul Gavarni (1804-1866), Henry Monnier (1805-1877), Cham oziroma grof Amédée Charles Henry de Noë (1819— 1879), Gustave Doré (1832-1883), André Gill (1840-1885) idr. Philipon je za tiskanje karikatur prilagodil litografsko tehniko. Konec 18. stoletja v Nemchiji izumljena litografija je bila v primeri z lesorezom, bakrorezom in jeklorezom lazhje izvedljiva, hitrejsha in cenejsha. Medtem ko se je bakrorezna ploshcha pokvarila zhe po sto odtisih, je litografski stroj brez tezhav v eni uri natisnil tisoch izvodov.
94	Revija SRP
141
Mogoche je bilo pripraviti vech cenejshega in aktualnejshega tiskanega gradiva, h kateremu so sodile tudi karikature, ki so se she vedno lahko prodajale kot samostojni satirichni tiski. Redno objavljanje karikatur se je uveljavilo v satirichnem listu La Silhouette, Philipon pa je to she izpopolnil. Revolucija leta 1848 je omogochila izid vrste satirichnih listov tudi drugod po Evropi.
Francoska karikatura je posebno pozornost namenila druzhbeni satiri. Namesto posameznih oseb je zachela smeshiti druzhbene sloje, pri chemer je uporabljala vrsto tipiziranih predstavitev: malomeshchana, advokata, plemicha, oficirja idr. Najbolj znane so figure Roberta Macaira, Monsieur Prudhoma in Ratapoila.
Prvi politichno-satirichni chasopis Aesopus in Europa (1701/1702) je omogochila visoka stopnja meshchanske svobode v gospodarsko cvetochi Holandiji. List, ki ga je izdajal Romeyn de Hooghe, je objavljal politichne satire predvsem v obliki Ezopovih basni.
Omenjena La Caricature in Le Charivari sta bila najbolj vplivna francoska satirichna lista. V Angliji je ta vloga pripadla listu Punch (1841—1992). V Münchnu so leta 1844 zacheli izhajati Fliegende Blätter, ki so sprozhili niz humoristichnih oziroma satirichnih listov v nemshkih (berlinski Kladderadatsch, 1848, dunajska Figaro, 1856, Kikeriki, 1861 ...) in drugih evropskih dezhelah. V drugi polovici 19. stoletja je izhajalo v Evropi na desetine satirichnih listov, ki so se trudili zgledovati po sochasni francoski karikaturi. Karikatura je postala nov zhanr mnozhichne zabave.
Hkrati z razcvetom karikature v 19. in na zachetku 20. stoletja so se pojavile novosti v formalnem pogledu. Ilustracije v satirichnih listih, npr. v münchenskem Simplicissimusu in reviji Jugend (oba zachneta izhajati 1896), s poenostavljenimi, toda skrbno zachrtanimi obrisnimi linijami izprichujejo stilno sorodnost s secesijo in njeno dekorativno likovno igrivostjo. Sodelavci Simplicissimusa, Thomas Theodor Heine (1867-1948), Karl Arnold (1883-1953) in Olaf Gulbranson (1873-1958), Francoz Caran d'Ache (1858-1909) in mnogi drugi karikaturisti so uporabljali krepko obrisno linijo, telesni proporci in obrazi karikirancev so podvrzheni deformacijam, vendar je risba ohranila vtis elegance.12
Stilizirana, mochna poenostavljena risbo (one-line cartoon) je v tridesetih in shtiridesetih letih 20. stoletja postala razpoznavni znak amerishkega chasopisa New Yorker (ustanovljen 1925), ki ima zasluge tudi za »shalo brez besed«. Po drugi svetovni vojni so slog karikatur iz New Yorkerja prevzeli mnogi avtorji, najprej v Franciji in nato v drugih evropskih drzhavah.13 Sodobne chasopisne karikature, ki pogosto nastopa kot »editorialcartoon« oziroma »politicalcartoon« (ilustrirani komentar politichnih dogodkov v vlogi uvodnika na prvi chasopisni strani), si ne moremo predstavljati brez vpliva karikaturistov New Yorkerja James G. Thurbera (18941961), Petra Arna (1904-1968), Charlesa Addamsa (1912-1988), Saula Steinberga
94
Revija SRP	142
(1914—1999) idr. ter njihove na prvi pogled enostavne risbe, ki temelji na redukciji izraznih sredstev, na skromnih, zgoshchenih potezah in bistrih domislicah, in iz katere se je razvila pravcata »shola« risanja karikatur. Seveda je bilo poenostavljanje oziroma opushchanje nebistvenega vedno prisotno v karikaturi, cheprav je prvotni pomen termina govoril o nasprotnem.
Vzporedno z narashchanjem popularnosti karikature se je v evropskih jezikih uveljavljal tudi izraz karikatura, pri tem se je spreminjal obseg pojavnih oblik, ki jih je zaobjemal. Termin karikatura se she vedno izmika dokonchni obrazlozhitvi.
Glede na opredelitev, ki se je omejevala na pomen glagola »caricare«, je termin oznacheval portretno karikaturo, pri kateri smeshen uchinek povzrochi pretiravanje v prikazovanju telesnih delov. Glagol »caricare« je Giovanni Atanasio Mosini (Diverse figure, 1610) preoblikoval v samostalnik »caricatura«. Sodech po Carraccijevi definiciji, je bila karikatura upodobitev, pri kateri umetniki, namesto da bi jih omilili, poudarjajo v naravi prisotne napake in pomanjkljivosti. Termin je Bernini vpeljal v Franciji. Francozi so termin prevajali tako kot sprva Italijani: »portrait chargé« (pretirana upodobitev). Berninijevo pojmovanje je poleg zunanje podobnosti zajelo iskanje notranjega bistva karikirane osebe.
V	Angliji se je izraz prvich pojavil leta 1686 in sprozhil vrsto nesporazumov (opis v neki knjigi se je glasil: chloveshki obrazi, narisani na podoben nachin kot zhivalske glave). Hogarth je med karikature, ki jih je imel za slabo obliko umetnosti, uvrstil tudi otroshko risbo, »slikovne uganke«, poljubno formalno preoblikovanje itd. Karikatura ni bila mishljena kot posnemanje v naravi prisotnih oblik na pretiran nachin, temvech zgolj kot nenavadna in groteskna domislica.
V	18. stoletju se je termin zasidral v slovarjih in postopoma tudi v pogovornem jeziku. Jean D'Alembert je v francoski Enciklopediji (Encyclopédie ou dictionaire raisoné des arts et des métiers, par une société des gens des lettres ...), ki jo je leta 1751 izdal skupaj z Diderotom, karikaturo oznachil kot »libertinage d'imagination«, kot vrsto »nezmernosti domishljije«, pri kateri imamo opravka samo z zabavo in razvedrilom. J. P. Malcolm (An Historical Sketch of the Art of Caricaturing, London 1813) je lochil med angleshko in kontinentalno sholo karikature, v katero je prishteval vsakrshno obliko deformiranja. Tudi Thomas Wright (History of Caricature and Grotesque in Literature and Art, 1865) je uvrshchal med karikature shirok spekter pojavnih oblik: reformacijske lepake, groteske itd., menil je celo, da tudi zgodnje oblike umetnosti lahko razumemo kot karikature.
»Karikatura je bila i%kjuchena izposvechenega obmochja umetnosti, njena nevarnost pregnana s tem, daje bila oznachena za komichno, s chimer ne morepovzrochati nobene shkode,« poudarja Werner Hofmann.14 Ker karikatura ni sledila klasichnim lepotnim kanonom, si je lahko privoshchila marsikaj, toda bila je odmaknjena na obrobje likovne umetnosti. Sprememba je nastopila z romantiko, ki izrazne mochi grdega in
94	Revija SRP
143
neprivlachnega ni vech vrednotila zgolj kot kurioziteto, temvech kot prispodobo dolochene eksistenchne stopnje. Charles Baudelaire je v karikaturi zaznal misteriozne in diabolichne prvine. Karikaturo, ki je veljala za »antiumetnost«, so zacheli shteti za pozitiven, upravichen in utemeljen umetnishki dosezhek.15
Konec 19. stoletja so se zamajala ustaljena pravila likovnega okusa. Karikaturo, ki so jo nekdaj enachili z grdim, neprivlachnim, nerodnim in jo primerjali z najzgodnejshimi oblikami umetnosti, so zacheli primerjati z ekspresionizmom, kajti grdo ni vech veljalo za odbijajoche, temvech za »ekspresivno«. Ker naj bi bili nekateri izrazni postopki, znachilni za ekspresionizem, simbolizem in nadrealizem, zhe zdavnaj lastni karikaturi, so jo razglasili za predhodnico vrste aktualnih umetnishkih snovanj. Njen linearni likovni princip in tezhnja po abstrahiranju naj bi napovedovala nove likovne smeri, ki so si zadale nalogo prevesti resnichnost v likovni znak. »Visoka« umetnost je nagovarjala z vzvishenimi vsebinami, karikatura se je podala tudi na podrochja obichajnega, grdega in karakteristichnega, pishe Werner Hofmann (Die Karikatur von Leonarda bis Picasso, Dunaj 1956).16
Na prelomu 19. in 20. stoletja je definicijo karikature izostril Eduard Fuchs, ki se je naslonil na prvotno pojmovanje. V obsezhnem zgodovinskem pregledu karikature
(Karikatur der europäischen Völker, Berlin 1901) je opredelil karikaturo kot »umetnishko upodobitev, pri kateri je naravna harmonija, uravnoteženost posameznih delov iznichena in je ta ali drug delprevech oblozhen, pretiran ali se pojavlja karikiran,« in menil, da »karikirati pomeni na kratko povzemanje: zavestno poudarjanje vsega, kar karakterizira neki pojav, abstrahiranjepostranskosti, sploshnega ... Strogo gledano glede na to dolochitev ne moremo, kot je obichajno, oznachiti za karikaturo vsako predstavitev, ki uchinkuje satirichno ali zbudi nash smeh s pomochjo slike in teksta. Karikiranje je tochno dolochen in omejen nachin uporabe risarskih sredstev. Toda ta okvir, tudi che izkjuchimo druge risarske oblike, ki se jih posluzhuje satira, ni majhen. Obsega neskonchno skalo izraznih nachinov, od fino duhovitega poantiranja ene same karakteristichne znachilnosti do groteskne preoblozhitve, za katero navidezno ni nobenih meja. Cheprav so okviri groteske shiroki in dosega uchinkovite efekte, ne velja za prevladujocho izrazno obliko risane satire. Ta se danes posluzhuje grotesknega sloga morda she manj kot prej, nasprotno pa v nemajhnem obsegu posega po simboliki, alegoriji in predvsem karikaturi nravi, pa tudi po karakteristichni ilustraaji neke shale, neke satirichne glose, nekega paradoksa itd.«11
Tudi Werner Hofmann je izhajal iz prvotne definicije, ki pa jo je razshiril: »Vkjuchili smo torej vsako upodobitev, v kateri je chloveshka podoba namerno prikazana pretirana, fizjognomichno intenzivirana, ne glede na to, ali gre za portret, shtudijo tipa ali za indiskreten izrez iz vsakdanjega zhivjenja. Nasprotno pa smo izlochili edinole najstarejsho sredstvo slikovne satire, ki je bilo v rabi zhe v starem Egiptu: zamenjavo ljudi z zhivalmi. Ta postopek se je odpovedal karikiranju s tem, daje samo zamenjal forme.«1"8
94
Revija SRP	144
Na eno prvih tehtnih opredelitev karikature v slovenski literaturi naletimo leta 1922 v chlanku kulturnega publicista Alojzija Resa (1893—1936): »Chuden, prechuden svet nam odpira zgodovina karikature: svet izprevrzhenih pojmov, samovoljnosti, izbruha jeze in strasti, sovrashtva in ljubezni, veselja in zhalosti, v nenavadnih, nenaravnih oblikah. Zakoni, ki jih sicer vse sposhtuje ali vsaj boji, so v zharki luchi karikature brez veljave. Chastitiljive, na videz nedotakljive pravice posameznika, druzhine, slojev, drzhav, narodov — vse se rushi v prah ali prehaja v smeshnost pod chopichem in peresom karikaturista. Glave ljudi, in to po vechini najbolj sposhtovanih in vplivnih, z zhivalskimi telesi, zhivali s chloveshkimi glavami, deli telesa ali celo telo izpacheni, pohabljeni, zverizheni. Preko vseh ovir se vspenja karikatura, preko vseh predsodkov, obzirov, javnega mnenja in avtoritete: brezobziren zasmeh vlada, zasmeh, ki vzbuja presheren krohot, vchasih pa komaj viden, bolesten nasmeshek.
Svet karikature — svet nebrzdanosti, brezzflkonja, krute samovoljnosti, a to samo navidezno, zakaj vsa ta zmes satire, zasmeha, bichanja — govori svoj lastni jezik, ustvarja iz dane nujnosti
in stremi po chisto dolochenih ciljih. ***
Kaj je karikatura?
Beseda izhaja iz ital. 'caricare' = dobesedno: nalozhiti, otezhiti. Che n. pr. pri risanju chloveshke postave kak del ali udprevech otezhimo, prevech nalozhimo, se nam vidi ta del ali ud pretiran. Che na kakem obrazu narishemo nos prevelik, se nam vidi prevech 'nalozhen' v razmerju z ostalim in ravnotezhje celote je podrto. Karikatura bi bila torej umetnishka podoba, pri kateri je naravna harmonija, ravnotezhje posameznih delov odstranjeno in se nam zato ta ali oni del vidi 'preobtezhen', pretiran — karikiran. Toda rushitje ravnotezhja, nastalo vsled neznanja ali netochnega opazovanja, ni she karikatura, sicer bi bila to zhe vsaka ponesrechena risba. Le che je delo resnichnega umetnika, zasluzhi v polni meri to oznachbo. Che n. pr. umetnik narishe mozha s prevelikim nosom in premajhnimi usti, s prekratkimi nogami in predebelim trebuhom, ali s preveliko glavo in s premajhnim truplom, je ta in slichna pretiravanja storil s polno zavestjo. Kajti che pazno motrimo original, ki si ga je vzel slikar za model, vidimo pach, da mozh sicer nima tako velikega nosu, ne tako majhnih ust, ne tako kratkih nog, ne tako debelega trebuha, kakor mu jih je narisal umetnik, vendar pa ima v razmerju z nosom premajhna usta, v razmerju s trebuhom premajhne noge. Tega poprej niti opazili nismo, toda slikar je z ostrim ochesom nashel to nesorazmernost in spoznal, da je za dotichno osebo znachilna. Tedaj je vsako teh lastnosti na svoji sliki ojachil in pretiral, tako da je she precej pravilno oblikovana postava modela postala smeshno uchinkujocha figura.
A karikatura v pravem pomenu besede ne pomeni samo pretiravanja in podchrtavanja znachilnosti, ampak pomeni istochasno tudi redukcijo, brisanje podrejenosti. Vse, kar je nevazhnega, nebistvenega potisne pod chrto normalnega razmerja, zopet z namenom, da tembolj ostro izrazi bistvenost in tako tem nazorneje pokazhe gledavcu jedro znachilnosti. Najcheshche opazimo to v karikaturah oseb s prekomerno veliko glavo. Poleg stremljenja po mochnem komichnem vtisu, hoche resnichni umetnik dovesti dusho, vtelesheno v glavi kot glavnem izrazilnem sredstvu, do polnega uvejavljanja. To je bistvo grotesknega karikiranja. 'Grotesknost prichenja tam, kjer konchajo vse mozhnosti'.
94	Revija SRP
145
Karikirati bi potemtakem pomenilo: zavedno pretiravanje znachilnosti kakega pojava in abstrahiranje od postranskega, sploshnega. Karikaturaje zavedna komichnost.«19
France Verbinc je v Slovarju tujk opredelil karikaturo na naslednji nachin: »(umetnishka) risba, kjer so znachilnosti kake osebe, predmeta ali dogodka pretirano upodobljene tako, da zbujajo smeh; smeshno pretirana, zasmehjiva risba ali upodobitev; fig. spaka, pokveka.« Karikirati pomeni »upodobiti v smeshni obliki, kot karikaturo; pretiravati, da bi osmeshili; fig. (iz)pachiti, (iz)malichiti.«20
Luc Menashe (Evropski umetnostno zgodovinski leksikon, Ljubljana 1971) je oznachil karikaturo kot »namerno smeshno upodobitev osebe, situacije ali dogodka, ki s pachenjem ali pretiravanjem raznovrstnih razmerij smeshi ali sramoti«. »Podrochje karikature je malone neomejeno: od zabavnega kazanja vsakdanjega, npr. zakonskega in erotichnega zhivjenja do kritichne satire ali groteske s politichno ali socialno vsebino in naposled do vsakovrstnih, umetnostno nepomembnih sramotilnih podob.«21
Soocheni smo torej z razlichnimi razumevanji izraza karikatura, ki ga lahko uporabljamo za raznovrstne pojavne oblike, za likovno zvrst in likovno metodo. Karikatura je najpogosteje vezana na risbo in reproduktivno grafiko (chasopisna karikatura, karikatura v tiskanih medijih). Redkeje se pojavlja v slikarstvu, kiparstvu in fotomontazhi. Raba termina ni povsem natanchna. V ozhjem smislu oznachuje portretno karikaturo (upodobitve posameznih oseb, portretne zvrsti), v shirshem pa politichno karikaturo (kritichni komentarji aktualnih politichnih in druzhbenih dogodkov, druzhbenopolitichne zvrsti), shaljivo upodobitev v dnevnem chasopisu in druge oblike likovne satire in humorja.
Dodatne tezhave prispeva tudi dejstvo, da se raba termina v razlichnih jezikih razlikuje. Francozi lochijo med »portrait chargé« in »caricature« (oziroma »dessin humoristique«, »dessin satirique«), Nizozemci med »Karikatuur« in »Spotprent«, Italijani med »caricatura« in »vignetta umoristica (oziroma »designo umoristico«), Anglezhi med »caricature« in »cartoon«22 — prvi izraz pomeni portretno karikaturo, drugi pa »kombinirano satirichno ilustracijo«, v kateri seveda lahko nastopa tudi portretna karikatura. Na nemshkem govornem podrochju je izraz karikatura nadomestil starejsha termina »Spottbild« in »Zerrbild« (pretirana, zaostrena upodobitev neke osebe).
Izraz karikatura lahko zaobjema razlichne pojavne oblike, tako portretno kot politichno karikaturo in satirichno risbo. Podobno bolj ali manj velja tudi za nash prostor. Izraz karikatura torej opredeljuje tochno dolocheno in omejeno likovno zvrst in tehniko, toda gledano v shirshem pomenu, se pod njenim okriljem lahko znajdejo portretne in politichne karikature, karikature nravi, karikature na temo vsakodnjega zhivljenje, satirichne ilustracije, shaljive risbe, slikanice, strip itd.
94
Revija SRP	146
James Gillray, John Buli na kosilu, 1798, jedkanica
94	Revija SRP
147
André Gill, karikatura Nadarja na naslovnici satirichnega lista La Lune, 2. junij 1867
3lt:iiK4«llr 13.JDl(o6n 1ÎL4	^5cefo 30	19.3nl)tc.3ii6 ittï. 3S
Si/v\pucissiA\us
®ec (gndlniTbet iinb frine

Thomas Theodor Heine, karikatura na naslovnici Smplicissimusa, 13. oktober 1914
94
Revija SRP	148
1	Kjer ni posebej navedeno, so podatki povzeti po naslednji literaturi: Bild als Waffe / Mittel und Motive der Karikatur in fünfJahrhunderten, (katalog razstave v Wilhelm-Busch-Museum v Hannovru, 1984/1985, Museum für Kunst und Kulturgesichte der Stadt Dortmund, 1985, Kunstsammlung der Universität und Kunstverein Göttingen, 1985, Münchner Stadtmuseum, 1985), München 1984 (avtorji prispevkov: Jürgen Döring, Ernest H. Gombrich, Werner Hofmann, Gerhard Lengemeyer, Gerd Unverfehrt idr.), Severin Heinisch, Die Karikatur / Über das Irrationale im Zeitalter der Vernunft, Böhlau 1988, Werner Hofmann, Die Karikatur / Von Leonardo bis Picasso, Dunaj 2006 (ponatis iz 1956), Ernst Kris, Psihoanalitichka istrazhivanja u umetnosti, Beograd 1970, Georg Piltz, Gesichte der europäischen Karikatur, Berlin 1976.
2	Karikaturi so pot utirale tudi t. i. groteske. Konec 15. stoletja so med izkopavanji v Rimu in drugje po Italiji naleteli na ostanke antichnih palach, okrashenih z dekorativnimi stenskimi poslikavami. Ornamente, v katere so s tankimi viticami povezani nenavadni chloveshki in zhivalski liki, so poimenovali »grottesca« - po it. grotta (podzemna) jama, votlina. Po antichnih vzorih so zacheli izdelovati groteskne fantazijske upodobitve, ki so jih v 16. stoletju popularizirali grafichni listi.
3	Domnevna znanost fziognomika, ki se je ukvarjala s podobnostjo med chloveshkimi tipi in zhivalskimi podobami, je izostrila pozornost umetnikov za izrazne mozhnosti chloveshkega obraza in na njegovo likovno vrednotenje. Posredovala je spoznanje, da ima vtis podobnosti le malo skupnega z natanchnim podajanjem posameznih potez modela, saj je mogoche z nekaj spretnimi chrtami zajeti karakteristichen izraz nekega chloveka in ga istochasno spremeniti v zhival.
4	Po: Jürgen Döring, »Porträtkarikaturen«, Bild als Waffe, München 1985 (druga, dopolnjena izdaja kataloga razstave v Hannovru, Dortmundu, Göttingenu in Münchnu), str. 94-95.
5	Po: Jürgen Döring, prav tam. 92-93.
6	Po: Gerd Unverfehrt, »Karikatur — zur Gesichte eines Begriffs«, Bild als Waffe, München 1985, str. 347.
7	Po: Jürgen Döring, »Porträtkarikaturen«, Bild als Waffe, München 1985, str. 95.
8	Po: Jürgen Döring, »Vereinfachung: sparsame Striche«, Bild als Waffe, München 1985, str. 67.
9	Po: Ernest H. Gombrich, »Das Arsenal der Karikaturisten«, Bild ab Waffe, München 1985, str. 392.
10	Po: Jürgen Döring, »Vereinfachung: sparsame Striche«, Bild als Waffe, München 1985, str. 66—67.
11	Po: Werner Hofmann, Die Karikatur / Von Leonardo bis Picasso, Dunaj 2006 (ponatis iz 1956), str. 68-69.
12	Po: Jürgen Döring, »Vereinfachung: sparsame Striche«, Bild als Waffe, München 1985, str. 68.
13	Po: Jürgen Döring, prav tam, str. 68-69.
14	Werner Hofmann, »Die Karikatur - eine Gegenkunst«, Bild als Waffe, München 1985, str. 355.
15	Po: Werner Hofmann, Die Karikatur / Von Leonardo bis Picasso, Dunaj 2006 (ponatis iz 1956), str. 31.
16	Po: Werner Hofmann, prav tam, str. 33.
17	Po: Gerd Unverfehrt, »Karikatur - zur Geschichte eines Begriffs«, Bild als Waffe, München 1985, str. 351-352.
18	Po: Gerhard Lengemeyer, uvod v Bild als Waffe, München 1985, str. 8. » Alojzij Res, »O karikaturi«, Mladika, 1922, str. 365.
20	France Verbinc, Slovar tujk, Ljubljana 1968, str. 335.
21	Luc Menashe, Evropski umetnostno zgodovinski leksikon, Ljubljana 1971, str. 979.
22	»Cartoon« je bil v Angliji v rabi od leta 1843, tedaj je John Leed zasmehoval osnutke stenskih poslikav (kartone) za parlament, nakar so z njim zacheli oznachevati celostranske politichne karikature v Punchu.
94	Revija SRP
149
Iz zgodovinskega spomina
Damir Globochnik
PRVI BLEJSKI FOTOGRAF BENEDIKT LERGETPORER
Benedikt Alois Lergetporer je bil rojen leta 1845 v Salzburgu. Okrog dvajset let je zhivel v Schwazu pri Innsbrucku in v Zell am See. S fotografijo se je zachel ukvarjati okrog leta 1870. Sredi osemdesetih let 19. stoletja je odprl fotografski atelje na Bledu. To je bil prvi stalni fotografski atelje v tem kraju. Pri delu v ateljeju mu je pomagala zhena Maria, rojena Hussl, s katero se je porochil v Schwazu. Turistichna sezona na Bledu je bila omejena zlasti na poletne mesece. Lergetporer je od okrog leta 1897 delal tudi v zimskem ateljeju v Malem Loshinju na Hrvashkem, ki je veljal za klimatsko zdravilishche in zimsko rehabilitacijsko sredishche. Umrl je na Bledu leta 1910. Po njegovi smrti sta se s fotografsko dejavnostjo ukvarjali hcherki Berta (1879—1957) na Bledu in Romana (1883-?), slednja skupaj z mozhem Dantejem Lussinom v Malem Loshinju.
Benedikt Lergetporer je na Bledu izdeloval portretne fotografije domachinov in tujih obiskovalcev. Tako kot na Tirolskem je tudi v novem okolju rad hodil v gore. »Bilje prvi, ki je fotografichno posnel nashe gorske velikane, eden prvih, kije oblatil vse Julijske planine. Vnet in navdushen turistje bil poklican, da je s fotografijami zbudil zanimanje za nashe kraje po shirnem svetu,« je poudaril Slovenski narod.1 Fotografiral je tudi druge naravne znamenitosti, slapove in jezera.
25. julija 1885 je posnel odprtje Jame pod Babjim zobom. Ko je v letih 1885 in 1886 fotografiral na Bovshkem, je gorishka Socha zapisala: »Vrhu tega je bil uzhe dve leti pri nas fotograf Lergetporer z Bleda. Tudi njegovi svitlopisi so lichni; nabralo se jih je uzhe lepo shtevilo. Podpisi so se ve da le hohtajch! Kedor bi se za to zanimal, more jih dobiti v Bolci.«2 Lergetporer je dvodnevni fotografski izlet v Kamnishke Alpe in Logarsko dolino opisal v chasniku Laibacher Zeitung. 3
Zahajal je na Dolenjsko, Notranjsko, Tolminsko, Gorishko in Istro ter fotografiral mesta, vasi, cerkve, gradove, hotele, industrijske obrate in mostove. Fotografije je razmnozheval v t. i. kabinetnem formatu.
Prodajni katalog v nemshchini 1000 photographische Landschafts-Aufnahmen von B. Lergetporer, Veldes in Oberkrain (1000 fotografskih pokrajinskih posnetkov B. Lergetporerja, Bled na Gorenjskem) iz leta 1892 vsebuje seznam 1000 pokrajinskih oziroma vedutnih posnetkov. V katalogu so poleg posnetkov Bleda in okolice, Kranja, Shkofje Loke in shtevilnih drugih krajev, gorskih motivov, dolin, jezer, Shkocjanskih jam, Opatije in Istre omenjene tudi fotografije najdb, ki jih je
94
Revija SRP	150
Lergetporer fotografiral za Dezhelni muzej Rudolfinum v Ljubljani. Fotografije Bleda je zbral v fotografskih albumih (10 fotografij v Album von Veldes und Umgebung).
Lergetporer je 31. julija 1887 fotografiral odprtje nemshke Triglavske koche (Triglav-Hutte), ki jo je pod vrhom Triglava postavila kranjska podruzhnica Nemshko-avstrijskega planinskega drushtva na Dunaju (ustanovljena je bila v Ljubljani 1874). Lergetporer, »stojech na malem Triglavu«, je fotografiral skupino 85 oseb, ki so se razporedile na vrhu Triglava oziroma so lezhale v strmini (»med njimi shtiri Mojstranske dekleta, mala fotografova hchi, 14letni Galetov sin in 12letni lovchev sin iz Mojstrane«). Z rododendronom in planinkami okrasheno kocho je po svojem daljshem nemshkem in proti koncu slovenskem govoru odprl predsednik kranjske sekcije Nemshko-avstrijskega planinskega drushtva Karel Dezhman. Govorili so tudi neki turist iz Munchna, sekcijski turistovski nachelnik iz Beljaka in okrajni sodnik iz Kranjske Gore. Lergetporer je fotografiral tudi udelezhence odprtja pred kocho. Slovenec je zapisal, da so na odprtju koche prevladovali nemshki in nemshkutarski udelezhenci. Tudi napis na kochi je bil nemshki (Triglav-Hutte — errichtet von der Section Krain — eroffnet am 31. Juli 1887. 2200 Meter Seehohe).4
Lergetporer je bil nemshki priseljenec, vendar je navezal dobre stike s Slovenci. 27. avgusta 1893 je s fotoaparatom zabelezhil odkritje spominske ploshche Valentinu Vodniku na Koprivniku.
Skupaj z gorjanskim zhupanom Jakobom Zhumerjem sta leta 1891 odkrila sotesko Vintgar, ki je bila dotlej nedostopna in znana samo redkim domachinom. Fotografije, ki jih je posnel, so Blejce preprichale o potrebnosti ureditve poti ob vodi.5
Kranjska hranilnica je na podlagi fotografij podelila izdatno financhno podporo.6 Lergetporer je nacheloval Gradbenemu odboru Radovnishke soteske (Rothweinklamm-Baucomite), Zhumer pa je prevzel vodstvo gradbenih del. Pot v sotesko je bila odprta avgusta 1893. Prvi daljshi chlanek o Vintgarju, ki ga je 1899 v Domu in svetu objavil I. Godec, je bil opremljen z Lergetporerjevimi fotografijami in ilustracijami slikarja Matije Jama.
Leta 1893 lahko v Slovenskem narodu preberemo, da se je »pangermanski« priseljenec Tirman, ki bi rad izrochil upravljanje in oskrbovanje soteske Radovne nemshkemu planinskemu drushtvu, povezal z nachelnikom odbora za odprtje soteske Lergetporerjem, »ki je menda tudi zhe pozabil, da si na slovenski zemlji in s krasoto slovenske narave sluzhi kruh«. Gospoda naj bi delovala brez vednosti zhupana Zhumerja. »Pozor torej Blejski narodnjaki, da ne pride gospodarstvo nad vashe prirodne krasote v roke tujcem in tujim drushtvom, ki pri vsaki priliki kazhejo svojo mrzhnjo do nashega naroda in jezika.«
Kranjski list Gorenjec je leta 1903 ochital Lergetporerju in chevljarju Kolmanu, da ponujata svoje storitve v blejskem letovishkem listu samo v nemshkem jeziku. »Drugi tukajshnji obrtniki so toliko pametni in razsodni, da razglashajo svoje oglase v letovishkem listu v obeh jezikih, karje seveda popolnoma prav in samoobsebi umevno, le ta dva tujca (Shtajerc in Tirolec) se she nista toliko nauchila sposhtovanja do svojih sovashchanov in
94	Revija SRP
151
sodezhelanov, med katerimi zhivita in kateri jima dajejo kruh in %aslu%hek, da bi se obirala na njihovjezik, katerega skoro vsi Blejci in Kranjci govore
Slovence je motil nemshki napis na Lergetporerjevi vili na Bledu »B. Lergetporer, Frei-Licht-Atelier, Veldes-Lussinpiccolo«, ki je ostal viden tudi po prvi svetovni vojni, ko je bil razumljen kot znak nekdanjega nemshkega Bleda. Jutro je leta 1925 zapisalo, da Lergetporerjeva vdova she po shtiridesetih letih ne zna slovensko, hcher pa obvlada samo pogovorno slovenshchino. »Chudimo se, da se ne naseli na Bledu sposoben slovenski fotograf, ki bi dobro izhajal. Morda bodo te vrstice pripomogle, da dobimo narodnega fotografa, da ne bomo odvisni od nemshkih obrtnic««9
V	Slovencu je bilo objavljeno nasprotno mnenje: Lergetporerjevi otroci so obiskovali samo slovenske shole, najmlajsha hchi je znala prej slovensko kot nemshko, lastnica ateljeja je dala po prevratu napis prebarvati, vendar je uporabila neprimerno barvo, tako da so se chrke znova prikazale. »Radi tega greha zheli torej Jutrov' dopisnik unichiti eksistenco stare vdove in njene hchere za nasho domovino zaslužnega mozha, chesh Nemki sta, kar pa ni res. Hchi je bila od svoje prve mladosti Slovenka, dochim je mati sicer Nemka, pa od zachetka svojega bivanja na Bledu slovenskemu narodu udana.« Lergetporer je deloval pri narodnih drushtvih, pri gasilskem in bralnem drushtvu ter kmetijski podruzhnici, pri vseh narodnih prireditvah in veselicah. Sholi je podaril mnogo uchil. »Zelo veliko zasluge sije pridobil Lergetporer tudi za zopetno vposhtevanje nashe narodne noshe.«10
Benedikt Lergetporer se je pri geoplastu Kellerju v Innsbrucku nauchil izdelovati reliefne zemljevide. Na Kranjskem je bil edini, ki jih je znal izdelovati. Med narochniki njegovih reliefnih zemljevidov so bili ljubljanski, grashki in innsbrushki muzej ter razne shole. Leta 1890 je dobil na Dezhelni razstavi v Gradcu chastno diplomo za maketo zemeljskega povrshja.
Na mednarodni razstavi zdravilishkih in kopalishkih krajev, prirejeni septembra 1903 na Dunaju, je bil Bled predstavljen s »ploskorezbo« jezera z okolico in s Triglavskim pogorjem. »Ploskorezba« (basrelief, plitev relief), ki jo je izdelal Lergetporer, je bila last barona Jozhefa Schwegla. Drushtvo za povzdigo prometa tujcev na Gorenjskem je dalo natisniti okrog 1500 fotografij in opisov Bleda in Bohinjske doline.11
V	chasnikih se je ohranilo tudi naslednje zanimivo prichevanje o Lergetporerju, ki je leta 1909 ovadil bivshega nadporochnika Pavla Barthmanna (Bartmann), ki so ga zhe bili zasachili pri vohunjenju, zaradi izsiljevanja pa je bil obsojen na tri leta jeche. Barthmann, ki je bil porochen s Slovenko, je Lergetporerja poskusil pregovoriti, naj mu razvije fotografije, na katerih so bili nachrti za trdnjave. Lergetporerju se je to zdelo sumljivo (Gorenjec pishe, da je Barthmanna pri Lergetporerju zasachil neki vishji chastnik). Barthmanna so v Ljubljani aretirali, dunajsko dezhelno sodishche ga je leta 1910 zaradi shpijonazhe v korist tuje drzhave obsodilo na shtiri leta in pol tezhke jeche.12
94
Revija SRP	152
UM
Oberknun: StihiitzhUrte tlcr Seeiion Krain <1. D. «L 0. A. V.
aro Trigiar Glei&cher, 2200 w.	j
Benedikt Lergetporer, Triglavska kocha
Benedikt Lergetporer, Blejski otok, fotografska razglednica, okrog 1900
1	Hochevar, »Smrtna kosa«, Slovenski narod, 1910, sht 397.
2	N., »Pod Glavo, dne 2. avgusta / Nasha Shvica — nasha granica«, Socha, 1886, sht. 32. Hohtajch: popachenka iz hochdeutsch (visoko nemshki).
3	Benedikt Lergetporer, »Photographische Excursionen«, Laibacher Zeitung, 1890, sht. 39 in 41.
4	Po: »Od Triglavskega podnozhja 2. avgusta«, Slovenec, 1887, sht. 175.
5	Po: »Desetletnica Vintgarja«, Gorenjec, 1903, sht. 37.
6	Po: »Dopisi / Bled«, Slovenec, 1925, sht. 97. Od tu tudi vechina biografskih podatkov o B. Lergetporerju.
7	Po: »Na Bledu«, Slovenski narod, 1893, sht. 216.
8	Po: »Z Bleda«, Gorenjec, 1903, sht. 31.
9	Po: »Bled«, Jutro, 1925, sht. 97 in 105.
10	Po: »Dopisi / Bled«, Slovenec, 1925, sht. 91.
11	Po: »Z Bleda«, Gorenjec, 1903, sht. 36.
12	Po: »Obsojen vohun«, Slovenski narod, 1910, sht. 370, »Proti vohunu Barthmannu«, Gorenjec, 1910, sht. 37, in »Proces Bartmann na Dunaju«, Gorenjec, 1910, sht. 38.
94	Revija SRP
153
Damir Globochnik
HUMORISTICHNI LIST GOLJ'FIVA KACHA (1905)
Matija Chop: »Spomenik tipostavjajo France, velikanski spomenik v Ljubljani, na Marijinem trgu.«
France Presheren: »>Mamka bozhja!«
Te besede je humorist Ferdo Plemich (1881—1944, pravo ime Ferdo Kleinmayr) v shaljivem spisu oziroma »jako pouchni humoreski« z naslovom »Presheren na veselici« polozhil v usta Chopu in Preshernu med njunim pogovorom v Eliziju (na Elizejskih poljanah). Plemich je najbrzh imel v mislih Stritarjeva »Preshirnova pisma iz Elizije« (1872). Humoreska je bila objavljena v Gojfvi kachi — edini shtevilki humoristichnega lista, ki je izshla ob veliki narodni veselici v Ljubljanski zvezdi 16. julija 1905. Izkupichek veselice je bil namenjen pokritju zadnjih stroshkov za Preshernov spomenik, ki so ga septembra 1905 odkrili v Ljubljani. »'Golj'fiva kacha' je ravnokar izjezja ter stane 20 vinarjev takojshnjega plachila brez dostavljanja na dom. Kdor hoche imeti list na dom dostavljen, naj si najamepostrezhchka. Urednishtvo se nahaja danes v Zvezdi, prve dni mesecev po gostilnah in kavarnah, kasneje pa doma. Rokopisi naj seposhjejo takim listom, ki so zaradi njih navadno v zadregi.« Goj'fiva kacha je bila natisnjena v vech kot 5000 izvodih. »Da pa se pokrijejo stroshki lista, je sklenil zabavni odsek za Preshernovo veselico, da se za list nabero inserati. Natisne se list v najmanje 5000 izvodih, ako mu pride dovolj inseratov, natisne se ga lahko she mnogo vech. Uvazhujte to okolnost, gospodje slovenski trgovci! List bo mahoma razprodan, ker ga nekaj tudi pojde na dezhelo. Kdor inserira vanj, stori dvoje dobro: prvich je samemu sebi priskrbel izdatno reklamo, ker se bodo inserujoche firme posebno priporochile, in drugich stori s tem tudi nekaj za svojo narodno dolzpnost, ker prispeva fondu za Preshernov spomenik.«1
Humoristichni list, ki si je naslov izposodil iz Preshernove pesmi o rodni Vrbi, je najbrzh uredil tiskar Srechko Magolich st. (1860—1943), natisnila pa tiskarna Dragotina Hribarja, ki jo je vodil Magolich.
List je obsegal 16 strani. Poleg Plemicheve humoreske so bili v Gojfvi kachi objavljeni satirichni spis v ljubljanskem dialektu »Zhane iz Iblane« (pod tem naslovom je Magolich objavljal humoristichne prispevke v Slovencu), humoristichne priredbe Preshernovih pesmi (»Pod oknom«, »Nezakonska mati«, »Ti kraj nesrechnega imena«, »Sonet«, »Gazela«), shaljiv Preshernov zhivljenjepis, opis koncerta »Krasnogolchnikov« v zgornji veliki dvorani Prvashkega doma v Dolgi vasi in drugi prispevki, ki nimajo posebne literarne vrednosti. Na zadnjih dveh straneh so oglasi.
94
Revija SRP	154
Kot je bilo pri Srechku Magolichu st. v navadi, v listu ni bilo domachih karikatur, objavljenih je le nekaj tujih satirichnih ilustracij, ki jih lahko srechamo tudi v humoristichnem listu Je%h, ki ga je Magolich urejal od leta 1903 (prvi urednik je bil humoristichni pisatelj Rado Murnik). Je%h je med letoma 1902 in 1907 izdajal Dragotin Hribar, tiskala ga je Hribarjeva tiskarna.
Goj'fiva kacha ni bila povsem po volji liberalnemu taboru, ki je vodil priprave na postavitev Preshernovega spomenika, njihovo zhenstvo pa je priredilo Preshernovo veselico. Slovenski narod je dan po veselici zapisal: »Za Preshernovo slavnostje bil izdan humoristichen list 'Gojfiva kacha', v katerem je sicerprav malo humorja in dovtipa, pa toliko vech osebnih napadov. Znachilno je, da se napadajo samo dame in gospodje, ki so pri napredni stranki, medtem, ko ni niti najmanjsha pushchica naperjena proti klerikalcem. Nochemo sicer kvariti veselja ljudem, ki ljubijo 'Zhanetov chik' in se vesele dovtipov, ki kulminirajo v vzklikih 'Orca, che belle mule,' ali to vendar ne gre in %aslu%hi vso obsodbo, da se osebno zasmehuje ljudi, ki so se za Preshernovo slavnost silno trudili in se zanjo zhrtvovali. Ker zhe govorimo o tej 'Goj'fivi kachi' bodi omenjeno, da ima izdajatejstvo vsekakor dolzhnost predlozhiti slavnostnemu odboru natanchen rachun.«2
Golj'fiva kacha je imela vsaj 770 kron chistega dobichka, dobrshen del tudi zaradi oglasov, ki so bili nabrani med ljubljanskimi trgovci in obrtniki po zaslugi zabavnega odseka Preshernove veselice. Moshki odbor Preshernove veselice je na zakljuchni seji sprejel rachunsko porochilo o listu na znanje in objavil v Slovenskem narodu pojasnilo, da je z rachuni vse v redu, zato daje zabavnemu odseku absolutorij.3
Preshernovo slavnost oziroma veselico v parku Zvezda v nochi od 16. na 17. julij 1905 so organizirale ljubljanske narodne dame pod vodstvom Franje Tavcharjeve, soproge liberalnega prvaka Ivana Tavcharja. Njena tesna sodelavka oziroma soaranzherka slavnosti je bila Milica Hribarjeva, soproga liberalnega ljubljanskega zhupana Ivana Hribarja. Veselica je prekosila vsa prichakovanja. Izkupichek veselice je bil 26.000 kron, zato je po odbitju vseh stroshkov ostala lepa vsota za Preshernov spomenik.4 Zbrani znesek ni bil majhen, saj naj bi stroshki za Preshernov spomenik znashali 71.000 kron.
Prodanih je bilo okrog 10.000 vstopnic. Ljudi niso prestrashila nemshka anonimna pisma, da bodo Nemci metali bombe. Prishlo je tudi nekaj hrvashkih in srbskih gostov. V vojashnici so chakali orozhniki, che bo potrebno posredovanje zaradi neredov.5
Zvezda je bila razsvetljena z elektrichnimi luchmi. Sredi parka, v blizhini spomenika marshala Radeckega, je bilo urejeno plesishche. V paviljonih so narodne dame prodajale sadje, razglednice, narodni kolek, knjige, klobasice, srechke idr. Soproge in hcherke ljubljanskih liberalcev so v vsakem paviljonu nosile drugachna oblachila. Dame v rumeno okrashenih klobukih so prodajale vino. Okrog paviljona z vini iz dezhelne kleti je bila vedno velika gnecha. Hrano so
94	Revija SRP
155
stregle dame v belih klobukih, pivo so ponujale dame s cvetlicami in kokardami v laseh. Slashchice so prodajale dame, ki so bile oblechene kot chebelice. Na Kongresnem trgu sta bila postavljena vrtiljak in strelishche. Poleg je bil na ogled »jako originalen muzej«. »Tu so se res videle presenetljive zanimivosti. Uspehe drzhavnozborskega zasedanja je kazala pola papirja, na kateri je bila naslikana velika nichla; Preshernove she ne objavljene pesmi so se videle v steklenem loncu — kup sezhganega papirja; Preshernovo 'Strune milo se glasite' je ilustriral velik kos — kobfonije; 'Vremena bodo Kranjcem se zjasnila' je predstavljal — barometer; 'neiztrohneno srce — srce iz lecta; 'Brez trupla okrog bi se bila vrtila' — par ogulenih hlach in staro krilo; 'Goj'fivo kacho' — vrsta vrtnarskih loncev, ki so bili vtakneni drug v drugega. In takih zanimivosti je bilo she vech. Muzej je bilprirejen s pravim humorjem.« Zlasti so bile opazhene dame, kostumirane po shegi starih cheshkih pivovarjev (bela krila, zelene, z zlatom obshite jopice, zelene chepice, obrobljene s kozhuhovino, sokolska peresa na chepicah), ki so v Auerjevem paviljonu poleg »muzeja« stregle pivo. Na koncu Kongresnega trga je bilo »variete-gledalishche«, v katerem je nastopil zdruzheni pevski zbor Glasbene matice, trgovskega drushtva Merkur ter zborov Slavec in Ljubljana. Izvrsten uspeh sta dosegla tudi shmira (potujocha gledalishka skupina) in variete. »Obchinstvo se kar ni moglo nasmejati humorju in dovtipu, ki so ga razvijali sodelujochi umetniki.« V velikem paviljonu, ki je bil razdeljen v tri dele, so bile kavarna, trafika in slashchicharna, v kateri so stregle dame z belimi chepicami.
V blizhini urshulinskega samostana so bili trije paviljoni. Velik paviljon v narodnih barvah je bil prav tako razdeljen v tri dele (delnishko pivo, trafika, delikatesa). »Med obchinstvom so neprestano shvigale ambulantne prodajalke in z veliko vnemo razprodajah smodke in cvetlice, sadje in srechke ter dovtipni humoristichni list Golj'fiva kacha'.« Poleg drushtvene godbe iz Ljubljane in Meshchanske godbe iz Kranja so igrali navzharji (vashki muzikantje) »in kolovratili vedno z ogromnim spremstvom«. »Veseljeje bilo sploshno; bilo je naravno in neprisiljeno; vse se je radovalo; tu so prepevali dijaki, tam odrasli, tod zopet improvizirani meshani zbori. Izginile so vse razlike, vsem predsodkom, ki se jih sicer ljudje krchevito drzhe, je bilo ta vecher konec; vsi navzochi so bili kakor ena sama rodovina, in se ravnali po geslu: veselimo se, dokler je chas, sicer umrjemo, ne da bi se bili veselili«
94
94	Revija SRP	156
i
Dr. A: .Kakor sem čul. itnaS v svojem okoliSu silno veliko bolnikov!*
Dr 8: .Saj ni res! Saj so skoraj že vsi pomrli!"
1	»Golj'fiva kacha«, Slovenski narod, 1905, sht. 152.
2	»Golj'fiva kacha«, Slovenski narod, 1905, sht. 163.
3	»Pojasnilo!«, Slovenski narod, 1905, sht. 170.
4	»Preshernova slavnost«, Slovenski narod, 1905, sht. 162.
5	»Preshernova slavnost«, Slovenec, 1905, sht. 161.
6	»Preshernova slavnost«, Slovenski narod, 1905, sht. 161.
94	Revija SRP
157
Bogdan Kristofer Meshko
VEDSKI JEZIK IN IZVOR SLOVENSHCHINE
(I)
Pravljice
»Ta, ki biva sam iz sebe, sije zaželel iz lastnega telesa ustvariti razlichna bitja. Zato je s svojo mislijo ustvaril vodo in vanjo izjil svoje seme. Nastalo je zlato jajce, svetlo kot zhareche sonce. V tem jajcu se je sam rodil kot Brahma, stvarnik vesoja. Vode se imenujejo Nara, ker so otroci Nare. Ker so bile njegovo prvo bivalishche, se Brahma imenuje tudi Narajana. Iz tega vzroka, nedoumljivega, vechnega, bivajochega in nebivajochega, je nastal Manu (Purusha — prva dusha), ki se v tem svetu oznachuje z imenom Brahma. Eno leto je Bozhanski bival v zlatem jajcu, nato se je s svojo mislijo razdelil na dve polovici. Iz teh dveh polovicje izoblikoval nebo in zemljo, med njima srednji svet, osem smeri neba in vechniprestol vode.«
Nastanek sveta
Po energetski teoriji so kot prvi v nam znanem vesolju obstajali fotoni. Fotoni sestavljajo svetlobo, imajo pa tako lastnosti delcev kot tudi valovanj, kar je svojevrstno protislovje, na katerem pa sloni celotno podrochje kvantne fizike. Fotoni se lahko tudi razcepijo na elektrone in pozitrone ali na protone in antiprotone, ali pa se iz teh nasprotujochih si delcev spet nazaj sestavijo. Mimogrede povedano, protoni in elektroni so temeljne sestavine vseh obstojechih atomov v vesolju. Fotoni imajo sposobnost vzpostavljanja medsebojnih povezav, se pravi organiziranja frekvenchnih mrezh in elektromagnetnih polj, pa tudi spomina, saj se lahko vrachajo v stanja, v katerih so bili v preteklosti. Brez chasovnih omejitev se lahko shranjujejo v kristalih in chas ne vpliva na natanchnost informacij njihovega spomina. Poenostavljeno recheno, fotoni imajo vse, kar je potrebno za obstoj neke zavesti in tudi vse, kar je potrebno za obstoj nekega stvarnega vesolja. Che k temu dodamo she dejstvo, da ima voda lastnosti kristalinichnih struktur, nam postane jasno, da imajo fotoni sposobnost ustvarjanja tako vesolja, kot zavesti in zhivljenja. Svet je sestavljen iz svetlobe.
Evolucija zhivljenja kazhe znake matematichne domishljije. Fotoni so »zhive« priche matematichne protislovnosti stvarnega vesolja, saj je njihovo stanje odvisno od gledishcha opazovalca. Fotoni so torej vedno v nekem medsebojnem odnosu. Brez neke dvojice ne more biti nobenega odnosa, in vsak par je sestavljen iz dveh nasprotujochih si polovic. Matematichna logika fotona in tudi samega vesolja je simetrija. Simetrijo lahko vidimo tudi kot valovanje, nihanje, zrcaljenje, dialog dveh skrajnosti. In kaj drugega je evolucija, kot dialog domishljije in zrcaljenja zavesti v
ev
94
Revija SRP	158
snovi? Najenostavnejsha zhiva bitja so sicer zhe sanjsko zapleten ustroj, a so tudi v vech ozirih preprosta. Enostavna simetrija oblih oblik, katero so preko mejoze (zrcalnega razcepljenja na dvoje enakih potomcev) obnavljali v vechnost. Evolucija je naredila zrcalno nasproten korak in mnogocelicharji so zbirali celice v kolonije najrazlichnejshih oblik. Novi nasprotni koraki, in shkoljke ter gobe so se pritrdile na zemljo. Ustroj delovanja rastlin je kemichno spet zrcalen gobjemu, saj dihajo namrech ogljikov dioksid in njihovi listi opravljajo neposredno fotosintezo. Evolucija deluje v kvantnih preskokih domishljije iz ene skrajnosti v drugo in se matematichno razceplja na razlichice v nasprotnih smereh. Detajli se lahko spreminjajo, lahko tudi ne, bistvo ostaja isto. Zhivchne celice v mozhganih sesalcev so na las enake gobjim micelijem. Mnozhica ochi na shkojkah vidi enako popolno, kot vidimo vretencharji. Popolnost obstoja metulja je razlozhljiva samo z domishljijo kot temeljnim gibalom razvoja zhivljenja. In tako sledi evolucija matematiki in hkrati navdihom, skratka, fotonom. Zhiva bitja imamo bioelektrichno polje in frekvenca tega elektromagnetnega valovanja je enaka vidni svetlobi. Zhivljenje sestavlja in poganja svetloba.
Chloveshke posebnosti v tem charobnem vesolju so povezane predvsem s pojavom neotenije ali pedomorfizma. Tako so poimenovani pojavi zhivalskih vrst, ki tudi v odrasli dobi obdrzhijo lastnosti iz dobe odrashchanja oziroma otroshtva. Chlovek ni edina neotenichna zhival, je pa to sorazmerna redkost, razen pri gosenicah, martinchkih ipd. V to skupino nas uvrshchajo nashe telesne znachilnosti, ki jih delimo z zarodki oziroma novorojenci shimpanzov. Teh ni malo, med njih pa spadajo ravna stopala, tanjsha lobanja, drugachen kot stika vratu z glavo in rameni, plosk, razshirjen in gol obraz, majhen nos, manjshi zobje, manjsha spodnja cheljust, veliki mozhgani, manjsha porashchenost telesa, krajshi udi v primerjavi s telesom, noge daljshe od rok, vech podkozhne mashchobe po telesu, vechje ochi in pokonchen polozhaj. Pravzaprav vse bistvene lastnosti, ki nas, tako kot novorojene shimpanze razlikujejo od odraslih shimpanzov. Zhenske so bolj neotenichne v primerjavi z moshkimi in moderni ljudje so bolj neotenichni, kot so bili njihovi daljni predniki. Obstajajo tudi malenkostna odstopanja v stopnji neotenije med razlichnimi chloveshkimi rasami.
Neotenichen pa seveda ni samo chlovek, tak je tudi njegov najboljshi prijatelj, pes, neotenichni volk. Zanimivo je dejstvo, da je telesna govorica volkov razumljiva vsem odraslim volkovom po svetu, medtem ko se odrasli psi razlichnih ras med seboj ne razumejo povsem in povsem tudi ne razumejo volkov. Pri tem si ne moremo kaj, da ne bi pomislili na zgodbo o babilonskem stolpu in podobna izrochila.
Mu
Predniki danashnjih ljudi so se zhe pred davnimi chasi naselili po vechini sveta. Ognjishcha na Javi so stara vech kot milijon let in pol, v Gruziji skoraj dva milijona let in v Evropi vsaj pol milijona let. Kultura ob obalah Indijskega oceana
94	Revija SRP
159
se je vsaj pred sto tisoch leti razshirila in globalizirala, kar pomeni, da so se skupine posameznikov s pomochjo cholnov in v spremstvu psov razselile po svetu in se bolj ali manj pomeshale z svojimi daljnimi sorodniki, katere danes imenujemo Neandertalci, Denisonovci in podobno. Seveda to ni bila prva globalizacija nashih prednikov, niti ne vemo, che je potekala hitreje kot prejshnje.
Najkasneje pred kakshnimi petdeset tisoch leti je tudi nashe kraje dosegel omenjeni naselitveni val civilizacije Indijskega oceana, ki jo lahko imenujemo kultura »Mu« ali civilizacija »Lemurije«, kot mnogo mistikov oznachuje chloveshko pracivilizacijo, ki se je morda nahajala nekje v smeri Tihega oceana ali Antarktike in naj bi bila izrazito usmerjena v duhovnost in duhovne dimenzije. Tak opis povsem sovpada s kulturo avstralskih domachinov, ki materialne civilizacije sploh niso imeli potrebe razvijati, resda tudi zaradi ugodnih podnebnih razmer, a vsekakor imajo ohranjeno izjemno zhivo in bogato duhovno izrochilo, ki vkljuchuje povsem dolochene duhovne dimenzije, namrech »sanjski chas«, she najblizhe nashemu pojmovanju vechnosti, v katerem se dogajanje odvija po vishjih pravilih in se s stvarnim svetom stika samo v dolochenih tochkah prostora in chasa. Ko so Lemurijani s cholni in psi prishli v Evropo in v nasho dezhelo, so tukaj torej zhe bivali Staroevropejci, ki jim danes tako pochez vechinoma pravijo Neandertalci, obstajale so pa vsaj tri kulture, namrech juzhnoevropska, severnoevropska in vzhodnoevropska. Ozemlje Slovenije se na primer nahaja nekje na severnem koncu tedanjega juzhnega kulturnega obmochja. Glede na to, da je bilo v tistih chasih ljudi dosti manj kot danes, ni nobene potrebe, da bi si predstavljali neka nachelna nasprotja med razlichnimi kulturami, ki so se srechevale. Nasprotno, zhe genetika dokazuje, da so se razlichne chloveshke rase med seboj zhenile in mozhile. Povsem verjetno je, da so si razlichne kulture izmenjevale svoje izkushnje in izrochila vechinoma na miroljuben nachin in tako svoje duhovno bogastvo tudi nadgrajevale.
Chas prihoda Lemurijanov v nashe kraje sovpada z obdobjem otoplitve po olgotrajni ledeni dobi. Lemurijansko razseljevanje proti severu so namrech spodbudile podnebne spremembe. Toplo obdobje je trajalo priblizhno petnajst tisoch let, kar je bilo povsem dovolj chasa, da so se zaradi dokaj hitrega gibanja s cholni in psi kulture obchutno premeshale in razselile po Evropi, ter tako ustvarile neko paleto sorodnih kultur, civilizacijsko mrezho z vech sredishchi, ki je kasneje postala temelj evropskih kultur.
Najstarejsha shivanka na svetu, najdena v Potochki zijalki iz chasov, ko so bili ljudje she tesno povezani z jamskimi medvedi, nam pricha o izjemni natanchnosti, rekli bi lahko celo, prefinjenih zhenskih rokah. Pishchali in kipi plodnih zhensk prichajo, da so poznali ekstatichno, rodovitveno duhovnost. Sodech po stenskih slikarijah v Shpaniji in Ukrajini, podobnih tistim ljudstva »San« ali bushmanom, o chlovekovem pradavnem zanimanju za estetiko ne more biti nobenega dvoma, saj ima oblikovani predmet ali chrta svoj chutni, umski in duhovni pomen.
94
Revija SRP	160
Kultura, ki jo (seveda zaradi shivanke) lahko imenujemo »Evina doba«, je imela celih petnajst tisochletij chasa za cvetenje, dokler se ni zachel sunek zadnje ledene dobe. Pri nas je na Gorenjskem in Shtajerskem tedaj zavladal vechni led, na Dolenjskem in Primorskem pa so se vzpostavile visokogorske razmere z brezami in mahovi. Gladina morja se je spustila za vech kot sto metrov in Jadransko morje se je zachelo shele pri Shibeniku.
Ledena doba
Po najdbah enakega koshchenega orodja iz chasa ledene dobe se sklepa na shiroko povezanost prebivalstva po vsem Sredozemlju. Po najdbah v severni Italiji in na Madzharskem iz tiste dobe je mogoche sklepati, da so mrtve pomazali z rdechim okrom. Namen ukrepa je bil najverjetneje mumifikacijskokonservatorske narave, she bolj pa magichne, saj se je od postopka verjetno prichakovalo, da bo zaradi pochasnejshega razpadanja telesa dusha umrlega imela vech chasa poiskati si dom v drugem telesu ali drugem svetu, da bo tak postopek skratka imel nek uchinek, za katerega je bilo bistveno, da se je odrazhal v nadsnovnih razsezhnostih in prav ta nadsnovni uchinek je nato harmonichno povratno vplival na snovnost.
Na severnem delu evropske podceline je ponekod sicer ostalo nekaj prebivalstva v nekakshnih podnebnih zhepih, ne le na Cheshkem, temvech tudi na Shkotskem in v Skandinaviji, vechina pa se je raje preselila juzhneje, v blizhino Sredozemskega morja in takratnega Chrnomorskega sladkega jezera. Iz genetskega stalishcha naj bi bil eden najpomembnejshih genetskih oznachevalcev — markerjev v Evropi pred ledeno dobo haplotip I, po nastopu ledene dobe pa se je razcepil na skandinavsko skupino I1 in dinarsko (balkansko) skupino I2. V tem obdobju poznamo v Evropi dve vechji kulturi, ki ju strokovnjaki imenujejo Gravettiensko, obsegajocho Italijo, Alpe, Balkan, Panonijo in Krimski polotok, ter njeno sestrsko, Solutreansko kulturo, ki se je nahajala zahodno od nje na podrochju juzhne Francije in severne Shpanije. Prebivalstvo ob Sredozemlju in Chrnem morju se je zelo zgostilo, kar je pripomoglo k hitrejshemu pretoku informacij, predvsem glede poljedelstva, kar je bilo za prezhivetje vechjega shtevila ljudi na manjshi povrshini zemljishcha neizogibno. Potrebe po hitrem in natanchnem pretoku informacij so prispevale k zgoshchanju in formalizaciji jezika. Najverjetneje izvirajo osnovne sorodnosti sanskrta in slovenshchine prav iz tega chasa. Oba jezika imata namrech poleg podobne slovnice in razkoshja glasoslovno sorodnih sopomenk predvsem izjemno bogato in natanchno poljedelsko besedishche.
Genetika kazhe, da je v tem chasu prishlo do chezatlantskih povezav, ni pa povsem jasno, iz katere strani Atlantika so ljudje prehajali na drugo, Iz evrope v Ameriko ali obratno. Najdbe na Visokem v Bosni nakazujejo na komaj predstavljivo raven razvoja Balkanske kulture Gravettien, izpopolnjeno poznavanje in obvladovanje elektromagnetnih frekvenc, astronomskih pojmov in zemeljskega elektromagnetizma. Dajejo slutiti, da ima povezanost razlichnih
94	Revija SRP
161
starodavnih kultur na razlichnih koncih sveta vendarle delno lahko tudi skupen balkanski izvor. Starost piramid v Bosni je namrech med 20 in 30 tisochletij.
Med ledeno dobo je vzcvetela tudi civilizacija v saharskem pogorju »Hogar« ali »Ahagar«. Ostanke poljedelstva, zhivinoreje in uporabe keramike je najti v Sahari predvsem iz chasov njenega pochasnega propadanja (srp, keramika, mlinski kamni ), priblizhno od zachetka popushchanja ledenega sunka do chasa umiritve gladine Sredozemskega morja na danashnjo raven ( od 10. do 5. tisochletja pr. n. sht.). Saharci so se pred rastocho pushchavo mnozhichno umikali v dolino vse manjshega Nila, kjer so se schasoma nagnetle mestne drzhavice prishlekov iz vseh koncev sveta, tudi iz Balkana. Nekateri Saharci pa so prechkali Gibraltarsko ozhino in odshli v Shpanijo ter she naprej proti severu. Valvazor, na primer, omenja neko staro razlago o severnoafrishkem poreklu Galov. Tudi Heraklej bi naj bil afrishkega kraljevskega porekla in prav mogoche je tudi to eden izmed pomenov njegovega imena. Morda pa tudi sanskrtski pomen besedne zveze »hari-kala« (zlata doba) ni povsem nakljuchna.
Vincha
Po koncu ledene dobe je takrat izredno rodovitno kopno z milim podnebjem v severnem Jadranskem zalivu pochasi potonilo pod morsko gladino. Ugodne razmere in blizhina visoko razvite civilizacije daje slutiti na mozhnost pomembnejshega kulturnega sredishcha tudi na podrochju pod danashnjo gladino morja. Vsekakor se je tamkajshnje prebivalstvo razselilo na takratne planote v Italiji, na vrhove dalmatinskih gora, danashnjih otokov in pa v Alpsko predgorje, proti izvirom rek, kjer so bile razmere she najbolj podobne vzhodnemu pogorju takrat zhe bivshe ledenodobne jadranske kotline, z mnogimi majhnimi dolinicami med hribi in z obilico rechic. Eno najstarejshih naselij te vrste je bilo na podrochju takratnega jezera na danashnjem Ljubljanskem barju, sicer pa so podobnih mostishch okoli Alp do danes odkrili zhe vech kot tisoch.
Naselbina na ljubljanskem Barju je bila izrazito svetovljanska. Povezana je bila s kulturo stare Vinche na ozemlju danashnje Srbije ( delno tudi Bosne, Romunije, Bolgarije in Makedonije), ki je s svojim sedmimi do osmimi tisochletji prava prababica v primerjavi z nekaj tisochletji mlajshimimi Hetiti, Sumerci in Egipchani. V Vinchi so nashli najstarejshe zapisane simbole, k jih sicer ne znajo razlozhiti, dejstvo pa je, da so prav enaki simboli kasneje na razlichnih koncih sveta bili uporabljeni v razlichnih abecedah in shtevichnih sistemih.
Stari Barjanci so proizvajali krasheno keramiko in kovinske izdelke, uporabljali so statve, lok in predmete iz oddaljenih kulturnih krogov, kot je Mezopotamija, poznali pa so tudi pokop z rdechim okrom, kar potrjuje kontinuiteto s staroselci iz chasa ledene dobe. Uporabljali so tudi sveta, halucinogena zelishcha za sporazumevanje z duhovi, kot je recimo pasja zel (Solanum nigrum). Mogoche so
94
Revija SRP	162
z branami okoli kolishch utrjevali plavajoche njive, kakrshne poznamo iz predkolumbovske srednje Amerike, kjer so zvezane snope slame polagali na vodno gladino in jih utrdili s koli, nanje nasipali zemljo iz dna jezera in s tem pridobili nove rodovitne povrshine. Vemo namrech, da je v tistem chasu zaradi sushe na shirshem obmochju nastopila huda lakota.
Seveda pa se selitve na sever po koncu ledene dobe niso konchale pri Alpah. Na stezhaj se je znova odprla tudi severna Azija, ki jo je prej prekrival led, razen tega je tja pred bukovim gozdom bezhala velika gozdna divjad, kateri so sledili lovci. Evropo in Azijo se zacheli pospesheno raziskovati, saj so iskali najdishcha zlata in bakra. Otoplitev je povzrochila, da se je civilizacijsko in kulturno tezhishche z Balkana prevesilo proti Baltiku, kjer so se odprle kopenske poti na daljni vzhod. To pa ni pomenilo le selitev poljedelskega prebivalstva z juga proti severu, ampak tudi prevzemanje juzhnjashke poljedelske kulture in njenega jezika s strani severnjashkih lovcev in ribichev. V takratnem obdobju bi lahko tako imenovani Arijci vedski jezik pripeljali v Indijo. Velike razdalje jim je pomagalo premostiti njihovo sozhitje s konji, podobno, kot je Lemurijanom pri globalizaciji pomagalo njihovo sozhitje s psi.
V Indiji so Arijci naleteli na visoko razvito civilizacijo. Juzhna Indija je she danes poseljena z Dravidi, staro raso, katere pripadniki so tudi po videzu zelo podobni Avstralskim staroselcem in so she precej bolj neposredni potomci tako imenovanih Lemurijanov kot Evropejci, ki smo potomci me-shanja Lemurijanov s Staroevropejci. Predniki danashnjih Dravidov so v chasu ledene dobe v Indiji ustvarili kulturo velemest, kakrshna lahko she danes najdemo ob obalah Indije pod morsko gladino. Izrochilo o tej starodobni visoki civilizaciji je ohranjeno v vedskem izrochilu, predvsem v Puranah.
Po shkoljchnih odtisih na ostankih glinenih posod iz chetrtega tisochletja pr.n.sh. danashnji strokovnjaki obsezhno sredozemska kulturo imenujejo Impresso. Iz nje bi se naj tja do drugega tisochletja pr. n. sht. razvejale lokalne, stalno naseljene kulture, pri nas vlashka in iz nje krashka kultura. Vprashanje pa je, koliko je v resnici treba lochevati med krashkim kulturnim krogom in med starimi Izhanci. Antichni viri imenujejo krashke staroselce iz obdobja pred trojansko vojno »Euganci«, kar potrjuje avtohtonost izhanskih kolishcharjev.
Kolo chasa
Po dveh razlichnih plasteh izkopanin na Kreti je mogoche sklepati, da je nekoch nastopilo obdobje, ko je bilo treba veshchini orodjarstva dodati she orozharsko in naselja ograditi z visokimi zidovi, saj so tista bolj bojevnishka izmed novonastalih ljudstev Evrazije s prav Ahilovskim besom napadla stare sredozemske civilizacije. Ta zgodovinski pojav je simboliziran s Homerjevim prikazom zadnjih dni Troje, enega izmed mnogih mest, ki so bila v tistem obdobju unichena s strani oborozhenih tolp, ki so si iskale svoj plen, namrech mestno kraljestvo, kjer bi si
94	Revija SRP
163
lahko z orozhjem izsilili prestol in imeli zagotovljeno udobje do konca svojih dni. Delno je to spet povezano z bukovim gozdom, ki se je razrasel tudi po severni in vzhodni Evropi, ter she od tam odgnal veliko gozdno divjad. Delno je to tudi povezano z nastankom velemest v Mezopotamiji in z zgoshchanjem prebivalstva. Povezano je tudi z vedno vechjo razshirjenostjo kovin in s tem tudi kovinskega orozhja. Morda pa je she najbolj povezano s katastrofo pred priblizhno petimi tisochletji, ko je Sredozemsko morje nenadoma prebilo Bosporski naravni jez in potopilo takrat na gosto poseljeno obalo sladkega Chrnomorskega jezera. Posledica je bila velika mnozhica beguncev in s tem meshanje prebivalstva z razlichnimi govori in narechji.
Druga posledica pa je bila duhovne narave. Katastrofo so nekateri razumeli kot kazen bozhjo, in v potopljenhi kraljestvih videli simbol zla. Tako so gledali predvsem pastirski, bolj patriarhalni narodi na starodobna sredozemska kraljestva, kjer so chastili boginjo mater in si vechinoma izbirali kraljice, ki so predstavljale chebelje matice.
O starodobnem chashchenju boginje v Evropi prichajo arheoloshki dokazi, kipci, najdeni, v Avstriji, ki potrjujejo evropski matriarhat v stari kameni dobi. Dokaze o matriarhalnih kulturah pred nastopom zgodovinske dobe razberemo iz grshkih mitologije in virov o strashnih Amazonkah, ter iz najstarejshih kultov in misterichnih religijah, ki so vse chastile razlichne oblike boginje pra-matere. Rimski viri nam govorijo o razuzdanih Etrushchankah in Ilirkah. V keltskih pravljicah imajo kraljichne vech mozh. V Tibetu so zhenske lastnice in dedinje hishe, zemljishch in psa. Tudi vechina miroljubnih staroamerishkih druzhb je bila pred prihodom Evropejcev urejenih bolj ali manj matriarhalno, orozhja, narejenega posebej za ubijanje chloveka, pa niso niti poznali in so pri bojih uporabljali zgolj lovsko ali domache orodje. Pri Irokezih, recimo, so zhenske vodile vse gospodarstvo, zgolj v primeru vojne so izvolile bojnega poglavarja, ki se je ukvarjal samo z bojevnishkimi zadevami.
V	stari zavezi je kot dedich pastirstva opisan Abraham, znachilen predstavnik starodobnega patriarha in bojevnika. S svojimi 318 »pastirji«, ki so se vsi rodili v njegovi hishi, je namrech mimogrede prepodil in izropal neko vojsko, ki so jo vodili shtirje kralji in se je pravkar vrachala iz zmagovalnega pohoda proti drugim petim kraljem.
V	Tori, hebrejski Bibliji ne manjka zgrazhanja nad zhenskami, posebej nad tako imenovano sveto prostitucijo. Prerok Ozej je bil z eno takshnih svechenic celo porochen. Hebrejci so bili namrech sorodniki in sosedje visoke fenichanske kulture, kjer so po starodavnih obichajih chastili boginjo rodovitnosti, gospo nebes, Tanit. Dekleta so lahko shle za nekaj let v njena svetishcha in tam s pomochjo molitvenih obrazcev in svetega obredja, ki je v dolochenem zakljuchnem delu vkljuchevalo tudi spolno vzburjenost, zdravila tako ali drugache bolne ali nesrechne obiskovalce, ki so prishli iz oddaljenih krajev s shtevilnimi
94
Revija SRP	164
darovi prositi boginjo za pomoch. Biblichni Bog je bil v resnici takrat manj pomembno bozhanstvo, povezano bolj z bogom vojne Marsom, kar takrat ni vseh tako zelo zanimalo, zato so imeli chastilci danashnjega svetega pisma v Gospe Nebes hudo tekmico in njenega imena tudi v svojih besedilih niso omenjali po nemarnem ali nesposhtljivo.
V biblichni Genezi je zhenska zapostavljena, na trenutke je njena vloga celo prav obrnjena, recimo pri rojstvu zhenske Eve iz moshkega Adama. Zna pa biti, da so stari Hebrejci s takim pristopom dejansko duhovichili in s tem urili duha, kasnejshi rodovi pa so pozabili na vishji smisel izrochil, morda tudi zaradi spreminjanja jezika in s tem manjshega razumevanja dvoumnosti in podrobnosti, ter razlagali besedilo dobesedno in s tem pogosto povsem napachno.
To nas lahko spomne na izjavo Brucea Lincolna, raziskovalca starega veka, ki pravi, da je v arhaichni dobi starogrshkega gledalishcha na prizorishchu vladala bozhanska pesnitev, mythos, kasneje pa je glavno vlogo tako v gledalishchu kot v spopularizirani literaturi prevzela proza, tako imenovani logos, ki je najprej pomenil laganje, v zgodovinskem, novejshem obdobju pa je pridobil pomen razuma in celo resnice.
Veneti
Najstarejshi vir, ki govori o Venetih, je Iliada, kjer jih Homer opisuje kot ljudstvo konjerejcev. Za chasa Trojanske vojne bi naj zhiveli v Paflagoniji, na jugovzhodni obali Chrnega morja. V trojanski vojni so sodelovali kot zavezniki trojancev.
Tit Livij, sam venetskega porekla, je za chasa Oktavijana, okoli zachetka n.sh. zapisal, da so Veneti pod vodstvom Antenorja po trojanski vojni pribezhali v severni Jadran, kjer so se pomeshali z staroselskimi Evganci.
Vergil je o tem v Eneidi zapisal: »Antenorju uspelo je uiti Ahajcem in varno prepluti ilirske zalive ter najbolj skrivnostne kotichke Liburnov, mimo Timava hrumenja z mogochnih gora, ki iz sedmih izvirov polja z morjem poplavlja.«
Mavrij Servij Honorat, verjetno srbskega porekla, je v 5. st..n.sh. komentiral Livija, da so bili Liburni v Kvarnerskem zalivu isto ljudstvo, kot Vindelijci v okolici Dunaja, in s tem pojasnjuje, da so se paflagonski Veneti priselili k svojim
jadranskim sorodnikom, ki so zhiveli od Jadrana preko norishkih vzhodnih Alp vse do Donave. Najjuzhnejshi liburnijski otok je bil sicer Krf.
Strabo, grshki priseljenec v Oktavijanskem Rimu, pa je zapisal, da so jadranski Veneti sorodniki Venetov ob Atlantski obali, njihovo zvezo s Paflagonci pa da dokazuje njihovo izrochilo o konjereji. Dodal je, da Veneti zhrtvujejo belega konja ob svetishchu pri enemu sedmih izvirov (ter hkrati izlivov) reke Timav. Blizu svetishcha sta sveta gaja posvecheni argoshki Heri, zavetnici govedi, ter Etolski Artemidi, zavetnici divjadi. Zapisal je tudi, da o teh svetih gajih krozhijo bajke,
94	Revija SRP
165
chesh da tudi divje zhivali tam postanejo krotke in da ljudem celo dovolijo, da jih bozhajo. Svetishche ob Timavu bi naj uporabljali tako Veneti, kot Japodi. Mimogrede, znano je, da latinska beseda »equos« izvira iz venetske besede za konja, »ekon«. Venetski konji so bili takrat zelo cenjeni, Shpartancem so prinesli prvo zmago na neki vsegrshki Olimpijadi, siciliski Kralj Dioniz pa si jih je dal pripeljati zaradi izboljshanja svoje chrede.
Jadranski Veneti, ki bi naj bili prishli iz Male Azije, Slovence povezujejo s Hetiti in njihovo kulturo. Hetiti so svoje pokojne sicer pokopavali, svoje kralje pa so po smrti zhgali. S hetitsko tribarvno simboliko treh zaveznishkih kast: svechenikov, vitezov in kmetov — rdecha, modra, bela ali v razlichici chrna, rdecha, rumena, so povezane shtevilne sodobne zastave, s hetitskim dvoglavim orlom pa vsaj zhezlo v rokah kralja na Vashki situli in bizantinski grb. Karantanski panter pa je verjetno povezan s sonchno boginjo, ki so jo Hetiti chastili v obliki panterke in jo vklesavali v kamen kot sedecho na vozu, vkaterega sta vprezhena dva leva ali panterja.
Trta
Najmlajshi sin hetitske sonchne boginje in vremenskega boga, Telipinu (tudi: Santas), nagajivec, ki je obchasno strashil z ochetovim gromovnishkim orodjem, je nekoch pobegnil od doma in zaspal v svojem vinogradu njegov oche pa ga kljub hudi sili ni mogel priklicati. Telipinu je namrech skrbel za rodovitnost narave, le-ta pa je zdaj, ko je spal, zachela veneti. Ochetu, vremenskemu bogu, nista znala pomagati ne bozhanski orel, ne bozhanski srnjak, shele drobni zhivalci matere sonchne boginje, chebeli, je uspelo dechka prebuditi s pikom in ga poslati domov.
Ob naslednjem bozhanskem zboru, na katerem bogovi vsako leto odlochajo o usodi prihajajochega leta, pa so se ga bogovilotili z zvijacho. V igri s kocko so ga premagali in ga kar skozi igralno ploshcho za kazen poslali v podzemlje, kjer so ga zaprli v bakreno posodo z zheleznim pokrovom za sedmimi zapahnjenimi vrati. Tam je Telipinu ukrotil svoje nagone, ritem rodovitnosti se je naposled znova vzpostavil in od takrat sluzhi v dobro svoji bozhanski skupnosti. Da ukrocheni nagoni posvetijo chloveka in ga povishajo v boga, nas spomni na odgovornost do sveta, ki se jo je uchil zavedati zhe prvi chlovek ognjene dobe pred miljonom let.
Ime hetitskega bozhichka Telipinuja spominja na ime Tibelinu, ki ga Valvazor omenja kot staroslovanskega vraga. Razliko med pojmovanjem boga in hudicha bi lahko na podlagi teh povezav razumeli kot razliko med obvladovanjem in neobvladovanjem svojih nagonov, oziroma natanchneje med spoznanjem in zavedanjem svojega okolja, sebe v njem in svojega delovanja v njem v skladu z nasho vlogo v njem ter med nezavedanjem vsega tega.
Ime Tibelinu nas lahko spomni tudi na ime norishkega Apolona, namrech Belina. Vpliv Hetitov na liturgijo mlajshih kultur je nesporen, saj so si hetitski vrhovni svecheniki, torej kralji, obredno umivali roke, lomili kruh, pri bojnih prisegah pa so
94
Revija SRP	166
se zaklinjali: »To ni vino, to je nasha kri!«, kar mochno spo-minja na novozavezno zadnjo vecherjo, ko je takshno enachbo izvajal Jezus.
S trto in vinom je bil povezan tudi bog Dioniz (Bakhos Dionisos). Legenda pravi tako: Zeus, zakrinkan v bika, je ugrabil Fenichanko Evropo in jo chez morje odnesel na Kreto. Njen brat Kadem jo je iskal po vsem Sredozemlju in se ustavil na Balkanu, kjer je ustanovil mesto Tebe, po istoimenskem mestu v Egiptu. Na Balkan je prinesel pisavo in razne druge charobne skrivnosti. Potem se je porochil s Harmonijo, Elektrino hcherjo, njuno hchi Semelo-Thyono pa je oplodil sam Zeus. Njuno dete, ki ga je Zeus zaradi Semelinega tragichnega igranja s strelo moral skriti v kozhico svojega moshkega uda (da ne bi njegova ljubosumna zhena Hera chesa ushpichila), pa se je imenovalo Dioniz (Thyoneus).
In ta Bakh Dioniz (Kadmov vnuk in Zeusov sin) je kasneje opravil zmagovalni pohod nad Indijci in nad celo Azijo, od Balkana do Indije in Etiopije, kjer je njegova vinska trta premagala pastirsko mleko. Kadema so imenovali tudi za ocheta Ilirov. Po smrti sta se namrech s Harmonijo spremenila v kamniti kachi v Iliriku, saj mu je Zeus v zahvalo, da mu je nekoch z igranjem pishchali pomagal priti do svojih gromskih strel, svetoval odreshilno pot v Ilirik, kjer se je z darovanjem rogovja ilirskega srnjaka odkupil Hermesu, ker mu je bil pri Tebah v Grchiji ubil zmaja. Fenichani so sicer chastili boga rodovitnosti Baala, ki je soroden Belinu in Telipinu, in boginjo Astarto, po egipchansko Izido (Iset), po babilonsko shtar. V Indiji so kot mater vseh bogov chastili boginjo Aditi.
Dionizov mitoloshki pohod bi znal biti povezan z zgodovinskimi dejstvi. Grki so res sprejeli fenichansko pisavo in vino se je res nekoch v zgodovini razshirilo iz Sredozemlja po svetu.
Vino se je po biblichni interpretaciji razshirilo po vesoljnem potopu. Prvi ga je pil Noe. Z vesoljnim potopom pa je vino povezano tudi v slovenskem bajeslovju. Jakob Kelemina je v svoji zbirki »Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva« zapisal:
»Stari Slovenci so mislili, dokler so she malikovali, da je bil v zachetku sveta presrechni vek, da je rasel kruh na drevju in da je bilo klasje pshenichno pol sezhnja dolgo. Srechni ljudje so bili sprva dobri, pa kmalu so se pokvarili in postali hudobni. Tedaj so sklenili bogovi svet pokonchati. Silno je pochelo dezhevati in zemljo je pa visoko zalila voda. Vsi ljudje so poginili, samo shtirje so se reshili, da niso bili pokonchani v strashni povodnji.
O treh povest molchi; kako se je pa chetrti otel strashni povodnji, se ve. Bila je namrech na visokem hribu vinska trta, ki se je z vrshichem dotikala neba. Prijel se je chetrti te trte in zachel plezati v vishino. Kurent, pri starih Slovenih jako sposhtovan bog, to vidi in se mochno razveseli, da mozh ishche pomochi na drevesu, njemu posvechenem, in se usmili revnega chloveka. Brzo je jela voda odtekati, zemlja pa se je vse bolj sushila. Resheni chlovek je moral Kurentu, svojemu reshitelju, obljubiti zase in svoje potomce, da bo vedno ljubil dve njemu
94	Revija SRP
167
sveti zelishchi in rad uzhival njun sad. To sta bili vinska trta in pa ajda. Resheni chlovek vzame v eno roko trto, v drugo pa ajdino steblo in se poda po shirokem svetu iskat stanovanja. Na bregovih Jadranskega morja se ustanovi. Od vinske trte, ki jo je nosil v roki, odseche shibo in jo vtakne z vso mochjo v zemljo. In res je she dandanashnji v Proseku zelo dobro vino. Tudi ajdo je vsejal. Njegovi sinovi so se razshirili po Krajnskem in she zdaj se zhivijo Krajnci vechidel od ajde in chislajo vino in se s hvalezhnostjo spominjajo Kurenta, starega svojega dobrotnika. Shtirje, povodnji oteti ljudje, so se razdelili v shtiri dele sveta in zopet napolnili zemljo.
Mali Kurent je bil v veliki chasti pri starih Slovenih; sedanji pust je spominski dan starega Kurenta. Posvechen mu je bil torek.«
Slovenski Kurent nosi znachilnosti ptic (kljun), goved (rogovje), zveri (dlaka) in ljudi (zhitni klas, palica, ogenj) in se s tem neposredno navezuje na hebrejsko — biblichno izrochilo o raju, ki ga chuvajo shtirje nadangeli, namrech ptica, govedo, zver in chlovek, v novi zavezi predstavljeni kot shtirje evangelisti. Na kurente mochno spominjajo tudi ekstatichni plesalci korabanti iz Frigije, ki so chastili boginjo stvarnico Kubilo, pa tudi kureti iz Krete, oborozheni bojevniki, ki so z zvonchkljanjem varovali novorojenca boginje Reje pred svojim ochetom Kronosom (chas), medtem ko kranjski z zvonci preganjajo zimo.
Na starih kretskih oltarjih je mogoche pogosto prebrati besedo »kuro«, ki pomeni jajce, krog. Na Kreti so chastili vesoljno jajce iz pelazgijskega mita o stvarjenju. Izvalila ga je boginja Euronima, ki je bila od pasu navzdol riba, oplodil pa jo je severni veter, spremenjen v kacho. Ko se je kacha sedemkrat ovila okoli jajca, se je jajce razpolovilo in iz njega so prishli planeti. Podobno boginjo z imenom »Tarate« so pred nastopom krshchanstva chastili tudi v Mali Aziji, nedalech od 11.000 leta starega mesta Gobekli tepe. Ime Euronime nas spomne tudi na slovensko ribo Faroniko, ki kraljuje na dnu morja, ter na zlato Veroniko, ki je bila pol kacha in pol deklica. Verjetno je to povezano tudi s kretskim in ilirskim kultom kach.
Na kretskih oltarjih je pogosto tudi moch prebrati besede »Tenuit assamssarame« (sanskrt: »AsamsAram« — od vekov na veke), saj so svechenice-predice, chastile boginjo Euronimo tudi pod imenom »Tenuit«. Boginja in njeno ime pa je bila razshirjena onkraj stare Krete. Fenichani so chastili boginjo Tenit, njen simbol, sestavljen iz velikih chrk »DIO«, postavljenih navpichno s krogom navzgor in s chrko D v obliki trikotnika, pa spominja na egipchanski znak »ankh«, ki pomeni zhivljenjski dih. Izraz »ankh« sam je verjetno povezan z imenom babilonskega boga stvarnika Enkija. Tudi Liburni v Kvarnerju so chastili boginjo Tano, Indijci so chastili mater boginjo Aditi, Grki boginjo Ateno, boginjo Tiono (Semelo, mater Dioniza) in boga smrti Tanatosa, Rimljani boginjo Diano, Egipchani boginjo Nut in boga Atona, stari Irci mater boginjo Daanan, Etrushchani boginjo Turan in boga z imenom Tinia, v Perziji so chastili boginjo onostranstva Daeno, ki je dushe umrlih peljala prek mostu v onostranstvo, v nemshchini nosi sveto drevo jelka ime
94
Revija SRP	168
»Tanne«, v albanshchini pomeni »tani« — »zdaj«, v akkadshchini pomeni »tan« — »znak, red«, v latinshchini pomeni »nota« — »znamenje«, v grshchini pomeni »tonos« — »glas«. Tudi v Severozahodni Ameriki poznajo boginjo, mati zhivali, z imenom Itanu. Verjetno je beseda tudi v zvezi z imenom reke Donave (pa tudi Dona, Dnjestra in Dnjepra), kajti v antiki je nosila reka ime Ister, kar jo povezuje (pa tudi vse Bistre in polotok Istro) z boginjo Ishtar. tudi v Indiji je velika reka imenovana po boginji Sarasvati.
S staroveshko boginjo Slovence povezuje izrochilo o rojenicah in sojenicah in o bajeslovni predici »Torki«, pa tudi besedna zveza »nit zhivljenja«. Podobno rojenicam so v stari Grchiji ob rojstvu otroka prerokovale tri »moire« ali »parke«. Najmlajsha, predica »Kloto«, »nasnuje nit zhivljenja«, srednja, Lahezis dolochi dolzhino zhivljenja, oziroma »prede nit zhivljenja« in najstarejsha, Atropa, izbere nachin smrti, ter nit zhivljenja prerezhe. Tako vidimo, da je bila osnovna »sveta trojica« zhenskega spola.
Heraklej
Zhensko, od pasu navzdol kacho, omenja tudi Skitska legenda. Heraklej naj bi jo srechal v neki votlini, ko je po kraji Gerionovih goved v Shpaniji odpotoval v skitsko dezhelo ter z njo zaplodil tri sinove. Najmlajshemu je uspelo napeti Heraklejev lok in je postal oche Skitov. Podobno legendo navaja Martin Baucher, da je namrech Heraklej v Nemchiji premagal trinoga Tavriska in kasneje tam zaplodil dva sinova. Tuska, zavojevalca Umbrije, ki je po njemu prevzela ime Toskana (Etrurija), ter Norika, osvajalca Karnije, ki je ustanovil mesto Norejo, znano po zlatih rudnikih. Ali te legende nakazujejo sorodnost Etrushchanov, Norichanov in Skitov?
Tako kot Solon, se je tudi Herodot pogovarjal z egipchanskimi svecheniki o preteklosti. Razlozhili so mu, da so od vseh narodov najstarejshi oni sami, torej Egipchani, ter Skiti, ki so potomci njihovih skupnih prednikov. Od Skitov in Egipchanov bi naj bili starejshi le Frigijci ob zahodni obali Chrnega morja. Skitsko poreklo odseva tudi priimek zgodovinskega Bude Gautame Siddharte — Shakjamuni. V Indiji so jih namrech imenovali Saki ali Shakja. Japode iz zahodnega Balkana, Pikte iz severne Shkotske (prvo zapisano ime Shkotov je »Scyti«) in Skite povezuje njihova ljubezen do tetovazh, ki jo delijo sicer tudi z oddaljenimi Maori, ki so v davni preteklosti naselili Novo Zelandijo. Balkan je s Skiti povezan tudi preko belih konjev. Bele konje so namrech poleg Venetov gojili tudi Arimpajci, skitski narod ob gorovju »Rhiphaeos«, za katerega naziv so celo slovenski jezikoslovci priznali, da je verjetno sorodno slovenski besedi »hribovje«.
Herodot je pisal, da Skiti zhivijo v shtevilnih plemenih in govorijo sedem razlichnih jezikov. Razen srednjeazijskih kraljevskih Skitov in najzahodnejshih Skitov ki so bili stalno naseljeni poljedelci, je bila vechina Skitov nomadov. Najzahodnejsha skitska reka je bila Donava (Ister), ki je izvirala pri Keltih.
94	Revija SRP
169
Po Bibliji bi naj bili prvi, ki so se po vesoljnem potopu poselili Evropo, potomci Noevega sinu Jafeta. Kasneje so se jim pridruzhili pridruzhili she potomci Jafetovega sinu Gomerja, ki so naredili ovinek okoli Chrnega morja. Valvazor je v Jafetovcih razbral Japode, v Gomerjevih potomcih pa Kimerijce ali Skite. Iz chasov starih Izhancev res izvira vech najdb skitske jahalne opreme in pushchichnih osti v vzhodni Sloveniji.
Herakleju je pripisanih tudi 12 prigod, ki se jih da zhe zaradi shtevila povezovati s krozhenjem chasa in z dvanajstimi znamenji zhivalskega kroga. Mozhno pa jih je videti tudi kot kronoloshko razlago prazgodovine.
Prvo delo, uboj leva, odseva zgodovinsko dejstvo izginotja evropskih velikih divjih machk. Ni dalech misel, da je bil v to vpleten tudi chlovek.
Drugo delo, uboj poshasti s kachjo glavo bi lahko odsevalo evropsko izginotje mamutov. Pricha tudi o uporabi zastrupljenih pushchic.
Tretje delo, ulov divjega prashicha, nakazuje na udomachevanje prashichev.
Chetrto delo, ulov charobnega srnjaka, je mistichne narave in bi lahko bilo povezano s kakshnim duhovnim gibanjem. Znano je namrech evropsko chashchenje srnjakov, v Sloveniji smo jih po nastopu krshchanstva povezovali s Kristusom. Legenda pa tudi ne potrdi, ali je Heraklej srnjaka res ujel, ali ne.
Peto delo, chishchenje Avgijevih hlevov, bi lahko bilo povezano z velikimi zemeljskimi deli. Etrushchani so bili recimo mojstri gradnje kanalov in preoblikovanja pokrajine.
Shesto delo, poboj mesojedih ptic s pomochjo bakrene ropotulje, bi znalo kazati na neko starodobno modo izrekanja urokov in odganjanja nezazhelenih duhov, ter seveda o uporabi bakra. Podobne ropotuljice so izkopali na Shmarjeshki gori, kjer domnevajo, da je bilo nekoch svetishche in so se v starem veku nahajale svechenice.
Sedmo delo, ukrotitev kretskega bika bi lahko bilo povezano z vdorom Dorcev v Grchijo in na Kreto.
Osmo delo, ulov Diomedovih konjev, je povezano s konjerejo Venetov in morda tudi z njihovim zatonom.
Deveto delo, tatvina pasu Amazonske kraljice Hipolite (mimogrede: Hypos — grshko: konj) je lahko povezano s propadom stare, predvsem Balkanske in Maloazijske, kasneje pa tudi Sredozemske kulture, ki je chastila rodovitnost in
boginjo stvarnico.
Deseto delo, ugrabitev govedi, odseva v razlichnih mitih o ugrabljenih kravah po svetu in povodu za vojno, tako na Irskem, kot v Indiji. Povezano je z zachetki govedoreje in se morda nanasha na resnichen dogodek. Mimogrede, v nashih krajih so pred prihodom Keltov v 4. st.pr.n.sh. gojili sive krave mlekarice. Kelti so
94
Revija SRP	170
s seboj na Shtajersko pripeljali lisaste krave, ki so jih uporabljali za meso. Po zahodni Sloveniji pa so ohranili izrochilo krav mlekaric she tisoch let in se shele znastopom srednjega veka sprejeli navado jesti tudi goveje meso. Ime Italije pa je sploh povezano z govedmi, saj bi naj izviralo iz besede »vitelju« ki bi naj v nekem starem predrimskim italijanskim jeziku pomenilo »tele«. Morda je zgodba tudi povezana z grshko naselitvijo juzhne Italije?
Enajsto delo, nabiranje zlatih jabolk, je spet povezano z nekim duhovnim izrochilom, najverjetneje o drevesu spoznanja, povezano tudi s skandinavskim izrochilom o bogu Odinu, ki je visel na drevesu in po treh dneh prinesel ljudem rune, prve chrke. Na drevesu je visel tudi Dioniz, kasneje tudi Kristus.
Podobno je tudi dvanajsto delo, ugrabitev troglavega psa chuvaja podzemlja, mistichne narave. Povezano pa je verjetno z izrochilom o sveti trojici, ki so ga svecheniki strnili iz izrochil o obiskovanju onostranstva s strani starodavnih duhovnih mojstrov in iz njih razvili v nauk o reinkarnaciji.
Orfiki
Slovenski Kurent je bil charodejni godec, ki je s svojimi goslimi neustavljivo silil ljudi in celo samo Smrt v ples ter tako prishel z zvijacho v nebesa in nazaj.
Frigijski jasnovidec, pesnik in pevec Orfej, ki je s svojo glasbo znal zacharati tako ljudi, kot zhivali in celo kamne, je nekoch obiskal onostranstvo, da bi v zhivljenje povrnil svojo drago Evridiko, a so ga raztrgale bakhantke, Dionizijeve chastilke, ker niso slishale njegove glasbe. Orfeju so pripisane shtevilne hvalnice in pesmi posvechene razlichnim bogovom, ki so se kasneje uporabljale v misterichnih religijah starega Balkana ter oznachevale z nazivom »orfichne himne«. Orfeja so v antiki chastili tudi po slovenskih dezhelah, kot je ugotovil Davorin Trstenjak. Orfejeva znachilna frigijska chepica pa spominja na palchkaste kape, upodobljene na Vashki situli.
Tudi Uzir (grshko: Oziris), egipchanski bozhanski apostol glasbe in veselja, mozh in brat boginje Izide, je bil raztrgan na kose. To je storil njegov brat Set, ker je hotel prevzeti egipchanski prestol. Izida je Uzirjeve preostanke iskala po vsem Egiptu in jih konchno (razen enega) vse nashla ter Uzirja pokopala v skladu z obredjem, ki mu je omogochal zhivljenje v onostranstvu. Tam je zdaj Uzir razsodnik umrlih, v rokah pa ima ankh, bozhanski simbol, s pomochjo katerega umrlim omogocha dihati in zhiveti v onostranstvu. Uzir je oblechen rdeche in zeleno, s chimer kazhe zavezo med rastlinami in zhivalmi.
Jama, rdeche — zeleni indijski bog onostranstva, drzhi v rokah zanko, s katero potegne dushe umrlih v svoje kraljestvo. Jama ima brata dvojchka z imenom »Manu«, ki je »prvi chlovek«, oziroma oznachuje prachloveshko kulturo, podobno kot pri Hebrejcih Adam. Oba imata pa tudi sestro dvojchico Jami.
94	Revija SRP
171
Tako vsi trije tvorijo sveto trojico, tokrat v meshani zasedbi. Podobno ima pri nas Kresnik brata Trota in sestro Devo (Shembiljo, Marjetico, Vesino). Kresnik, ki biva na Svetovni gori, kjer ob vodnjaku stoji zlata jablana, je nebeshki sin. Po nebu se vozi v zlati kochiji, oborozhen s strelo, kladivom, sekiro, kijem ali mechem. Tudi Kresnik je opravil dvanajst junashkih del.
Iz zhenske trojne boginje je torej nastala bozhanska trojica Jama, Manu in Jami, ki se je nekoliko spremenjena ponovila tudi v Egiptu, tam je namrech bozhanskih bratov in sester pet, ustvarjeni pa so bili med tistimi petimi dnevi, ki lochijo leto dni od popolnih 360, kolikor bi bilo vzorno za popolnoma natanchno rachunanje krozhnic nebesnih teles in s tem koledarja. V Indiji obstaja tudi mlajsha razlichica, ki jo sestavljajo Brahma (vesolje), Shiva (zhivljenje) in Vishnu (chlovek). Vsi trije imajo tudi svojo zhensko spremljevalko, namrech Brahma ima Sarasvati, boginjo govora, glasbe in modrosti, Shiva ima Parvati (tudi »Durga, Kali« ali »Shakti« itn), boginjo s tisoch inkarnacijami in Vishnu ima Lakshmi, boginjo sreche.
Vishnu je bozhanski junak, ki se vsakih nekaj tisoch let utelesi na zemlji in reshi svet pred propadom, oziroma nakazhe novo smer razvoja. Ena izmed njegovih inkarnacij je bil Krishna, pastir govedi in glasbenik s pishchaljo. Strabo nam pojasni povezavo: »Zato so Pitagorejci in kasneje Platon filozofijo imenovali glasba; pravijo, da je vesolje sestavljeno v skladu s harmonijo in da je vsaka oblika glasbe delo Bogov. V tem smislu so imenovali Muze Boginje in ker je Apolon vodnik Muz, je bilo pesnishtvo kot celota imenovano »bozhanska hvalnica«. Posledichno so prisojali glasbi vzgojo etike, saj so verjeli, da je vse, kar tezhi k izboljshanju uma, blizu Bogovom.«
Shiva je bozhanstvo zhivljenja in zavetnik najstarejshih matriarhalnih kultur. Izrochilo brahmanov pravi, da je blagodejni, milostni, naklonjeni, prijazni, prijetni, veseli, osrechujochi in odreshujochi bog s tisoch in vech imeni ter s tremi ochmi (preteklost, sedanjost, prihodnost). Krajec nad njegovimi obrvmi oznachuje mesece, kacha okoli vratu leta, njegov pas z lobanjami oznachuje dobe chloveshtva. S chopom zavozlanih las prestreza nebeshki Ganges, da ne zmelje Zemlje. Grlo ima temno modro zaradi strupa, ki bi unichil svet, che ga ne bi bil Shiva popil ob stvarjenju sveta, ko so bogovi pinili ocean za nektar nesmrtnosti. V rokah ima trizob (ker je stvarnik, unichevalec in prebujevalec) in boben v obliki peshchene ure. Shiva je pleshochi pushchavnik in razsvetljenec, sama beseda »shiva« pa v sanskrtu poleg njegovega imena in pojmov, ki ga dolochajo, pomeni she »sveti spis, kristavec (bulnik), sol, zhivo srebro, zhelezo, izobilje, klin, opanko« in »chas«.
Indijski jogi Shri Jukteshvar je predal izrochilo, ki pravi, da chloveshtvo niha med razsvetljenimi in med duhovno zatemnjenimi obdobji v ritmu 24000 let, kolikor traja precesijski obrat zemeljske osi, kar do neke mere sovpada z Danielom in z grshkim mitom o dobah, ki se zachnejo z zlato, nadaljujejo s srebrno in bronasto, konchajo pa z zhelezno in ilovnato, pa tudi s shamanskimi izrochili po svetu, ki
94
Revija SRP	172
pravijo, da so bili nekoch vsi ljudje shamani. Kasneje je bilo shamanov vse manj, zato so dobivali kraljevske polozhaje. She kasneje jih je skoraj zmanjkalo, zato so morali shamani vzgajati svoje naslednike od malega. She kasneje pa so ostala le she shamanska izrochila in svecheniki, ki pa so schasoma razumeli vedno manj vsebine, ki so jo chuvali s svojimi obredi, ki so tako postajali vse bolj izpraznjeni.
Tako kot je Shiva pogosto upodobljen, kako z eno nogo stoji na palchkovi glavi, kar bi naj pomenilo, da svetovne dobe nihajo med zavedanjem in med nezavedanjem in da zavest vedno znova premaga nezavedno (Zeleni Jurij, sveti Jurij), je bil tudi staroslovenski bog Gruden (grshko Kronos) nekoch upodabljan, kako stoji na ribi, v desnici drzhi vedro z jagodichjem (rodovitnost chasa), v levici pa veliko kolo (vrtenje chasa). Riba sovpada z znamenjem zhivalskega kroga, ki je v Egiptu veljalo za prekleto obdobje, v Indiji pa za Kali jugo, temno dobo. Zdaj mogoche lazhje razumemo tudi simbol zhenske z ribjim repom, utelesha namrech dvojnost, protislovnost, kot tudi celoto zhivalskega kroga.
Eno glavnih ozvezdij, ki jih je chlovek poleg sedmih vidnih planetov opazil s prostim ochesom zhe v pradavnini, je na severni polobli Orion (tri zvezde v ravni chrti), kar je morda prispevalo k podobnosti izraza za zvezdo (tr) z izrazom za shtevilo 3 (tri), vsaj v sanskrtu. Ozvezdje Orion je brahmanom simboliziralo Shivo kot lovca, ki lovi jelena (zvezda Sirij, ki je na severni polobli vidna zgolj poleti). Lovskim druzhbam je bilo pomembno tudi ozvezdje Gostosevcev, brahmanom pa sta bili najpomembnejshi obe ozvezdji vozov s sedmimi zvezdami — vrachi ali »rshiji«, opisanih v vedah. Rshi Urva je nekoch reshil svet, ko je vrgel nek unichujoch plamen v morje, kjer se je spremenil v konjsko glavo.
Brahma predstavlja izvir vesolja, vesoljni zarodek (embrio) v zlatem jajcu, ki sanja vesolje in hkrati sanja svoja razlichna zhivljenja, se pravi nas, vsa zhiva bitja. Vesolje je po starem namrech izviralo iz zavesti, kar she danes odseva v krshchanskem kultu Jezushchka (novorojenega Bozhichka). Ta zavest bi naj po izrochilu brahmanov in jogijev imela sedem dimenzij: snovnost, elektriko, magnetizem, atomizem, zbor modrecev, nedostopno in Brahmo.
O avtorju
Avtor prvega Sanskrtsko-slovenskega slovarja Bogdan Kristofer Meshko je talentiran in dejaven slikar, glasbenik, druzhbeni aktivist, pisec in prevajalec. Vrsto let se je tudi poglabljal v shtudij primerjalnega jezikoslovja in mitologij, med pripravo tega slovarja pa je raziskoval medsebojne podobnosti in sorodnosti razlichnih starih in izumrlih jezikov ter njihove podobnosti s slovenshchino kot s sodobnim, a hkrati staroveshkim jezikom. Z zheno, prav tako slikarko, in dvema hcherkama zhivi v Svetem pri Komnu. Trenutno dokonchuje staroegipchanski-slovenski slovar in staroegipchansko slovnico.
94	Revija SRP
173
Viri
-	a Sanskrit - English dictionary, etymologically and philologically arranged with special reference to Cognate indo-european languages, Sir Monier Monier-Williams, M.A., K.C.I.E. Boden prefessor of Sanskrit, Hon. D.C.l. Oxon, hon.LL.D.Calcutta, Hon. Ph.D. Goettingen, Hon.Fellow of University College and Sometime Felllow of Balliol College, Oxford, NEW EDITION, GREATLY ENLARGED AND IMPROVED with the collaboration of rofessor E. Leumann, PhD. Of the University of Strassburg, professor C. Cappeller, Ph.D.of the University of Jena and other scholars, MOTILAL BANRASIDASS PUBLISHERS PRIVATE LIMITED.DELHI, First Edition published by Oxford University Press, 1899 Reprint: Delhi, 1963, 1964, 1970, 1974, 1976, 1979, 1981, 1984, 1986, 1993, 1995, 1997
-	Aegyptisches Totenbuch, uebersetzt und kommentiert von Gregoire Kolpatchy, Otto Wilhelm Barth verlag, 1991
-	Akkadisches Handwoerterbuch, Wolfram von Soden, Wiesbaden, 1967
-	Arheoloshka najdishcha Slovenije, Izdano v pochastitev 30-letnice osvoboditve in 30-letnice socialistichne federativne republike Jugoslavije, SAZU, DZS, Ljubljana 1975
-	Atharva veda, Das Wissen von den zauberspruechen, uebertragen von Friedrich Rueckert, Folkwang verlag Gmbh Darmstadt - Hagen i. W. Gotha, 1923
-	Das grosse Bilderlexicon des Menschen in der Vorzeit, Jelinek, Prag, 1972 2 Dolphins and their power to heal, Amanda Cochrane & Karena Callen, Healing Arts Press, Rochester, 1992
-	Der Buddhismus Indiens, Constantin Regamey, Paul Pattloch Verlag, 1964 45
-	Der Rig veda, uebersetzt und erlaeutert von Karl F. Geldner, Erster teil, Erster bis veirter Liederkreis, Goettingen, Van den Hoek & Ruprecht, 1923
-	Der Sohar, das heilige Buch der Kabbala, Nach dem Urtext ausgewaehlt, uebertragen und herausgegeben von Ernst Mueller, Eugen Diederichs verlag, 1991
-	Die Ehre Herzogtums Crain, Janez Vajkard Valvazor 1689 29
-	Die Welt der Hethiter, von Margarete Riemschneider, Phaidon Verlag, Akademische /Athenaion
-	Dionysiaca, Nonnos, the Loeb classical library, Cambridge, Massachusetts, 1962
-	Documents in Mycenean Greek, Michael Ventris & John Chadwick, Cambridge, 1956
-	Erlosungsvorstellungen in der Alchemie, C.G.Jung, Walter Verlag, 1985
-	Galske vojne, Gaj Julij Cezar
-	Hethitisches Woerterbuch, Johannes Friedrich, 1953
-	History of the wars; the Vandalic war, Procopius of Caesarea, the Loeb classical library, 1953
-	Il regno degli Slavi, Mauro Orbin, 1605, Mljet, 1985, Munchen
-	Iliada, Homer, prevod Sovre, zalozhba Mihelach, Ljubljana, 1992
-	Introduction to the history of the Indo-European languages, Vladimir Georgiev, Publishing house of the Bulgarian Academy of Science, Sofia, 1981
-	Kabbala im Traumleben des Mensches, Friedrich weinreb, Eugen Diederich 1994
-	Kristalna gora, dr Zmago Shmitek, forma 7, Ljubljana, 1998
-	Ljudstva brez kovin, Bozho Shkerlj, DZS, Ljubljana 1962
-	Mitologija i religija Hetita, M. Shijakovich, Emera 1997, Beograd
-	Predzgodovina knjizhevnosti pri Slovanih, Vladimir N. Topoljev, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, FF, Univerza v Ljubljani, 2002
-	Primal Myths. Creation Myths around the world, Barbara Sproul, Harper San Francisco 1991
94
Revija SRP	174
—	Razizkavanja na polji staroslovanske mytholgije, Jeli oblichaji na petujskem in svetomartinskem spomenikures spadajo v Apolonov ali Orfejev kultus, spisal Davorin Trstenjak, Letopis Amtice Slovenske 1870, uredil E.H. Costa, natisnil Jozhef Blaznik v Ljubljani 1870
—	Roemmische Geschichte, Appian
—	Roman history, Dio Cassius, the Loeb classical library, Harvard university press
—	Sanskrit, an introduction to the classical language, Michael Coulson, Hodder & Stoughton Educational, 1976
—	Sanskrit manual, a quick guide to the phonology and grammar of classical Sanskrt, Roderick S. Bucknell, Motilal Banarsidass publishers, Delhi, 1994
—	Situla, razprave Narodnega Muzeja v Ljubljani, 20/21, Zbornik posvechen Stanetu Gabrovcu ob shestdesetletnici, Ljubljana, 1980
—	So bili Etrushchani Slovani? Berlot, Rebec, Lipa, Koper 1984
—	Starejsha zhelezna doba na slovenskem Shtajerskem, Biba Terzhan, Narodni Muzej v Ljubljani, 1989
—	Tales of ancient Egypt, selected and retold by Roger Lancelyn Green, the Bodley head, England, 1967
—	The geography of Strabo, with an english translation by Horace Leonard Jones, Loeb, Cambridge, 1949
—	The life of Apollonius of Tyana, Flavius Philostratus, loeb classical library, 1948
—	The holly science, Swami Sri Yuktesvar, Self realization fellowship (Yogoda satsanga Society of India) 1963, english edition 1990
—	The Phoenicians, under the scientific direction of Sabatino Moscati, Palazzo Grassi, Fabri, 1988
—	Theoryzing myth, Bruce Lincoln
—	Tibetanska knjiga mrtvih, Evans Venc, Zamak kulture, V. Banja, 1978
—	Timaos, Plato, translated by Benjamin Jowett, internet
—	Vergessene staedte am Indus, Fruehe Kulturen in Pakistan vom 8. bis 2. Jahrtausend, Muenchen, praehistorishe Staatssammlung, Phillip von Zabern, 1987
—	Woerterbuch Deutsch- Sanskrit, Klaus Milnius, Verlag Enzyklopaedie, 1988
—	Zgodbe, Herodot iz Halikarnasa, poslovenil Anton Sovre, Tiskarna ljudske pravice, Ljubljana, 1953
—	Zgodovina Langobardov, Pavel Diakon
—	Zgodovina Norika in Furlanije, Martin Baucher, Sveta gora nad Gorico 1663, Ljubljana 1991
—	Zgodovina Slovencev, Cankarjeva zalozhba Ljubljana 1979
—	Zhivljenje svetega Severina, Evgipij, (uvod, prevod in komentar — Rajko Bratozh), Ljubljana 1982
94	Revija SRP
175
Matevzh Ravnikar — Po%henchan
SLED SLOVENCEV MED NEKDANJIMI NARODI
Pozhenchanovi spisi
Predgovor
Odbor »Matice Slovenske« mi je izrochil spise rajncega Matevža Ravnikarja (Pozhenchana *), naj presodim, ali imajo kakoshno znanstveno veljavo, in ali so vredni, da jih »Matica« na svoje stroshke izdaja. Ker nisem samo z rajnim pisateljem in izvrstnim domoljubom osebno znan bil, temuch sva si tudi pogosto dopisovala, zato sem rad prevzel to opravilo ne le iz prijateljske ljubezni do rajncega, ampak tudi iz ljubezni do slovenske knjizhevnosti.
Slovstvena zapushchina rajncega Po%enchana razun jedne moralichne povesti, ktere objavljenje je drushtvu sv. Mohorja izrocheno, obstaja iz historichnih in mythologichnih preiskav, v kterih pa ni najti systematichnega razporedjenja. Kakor mi je vechkrat sam pisal, hotel je s Shafarikovimi preiskavami Slovence seznaniti, zraven tega pa tudi svoja posledstva primetniti. Za slovensko knjigo nam tako she ipak priraste velik dobichek, da Shafarikove izvrstne »starozhitnosti« vsaj »in nuce« in po domache tolmachene dobimo po trudu Ravnikarjevem. Ravnikar je bil slovech domorodec, in tako je prevelika ljubezen do slovanstva ga v znanstvenih preiskavah vechkrat od prave poti zapeljala. Tudi je bil samouk, kakor smo vsi pisatelji slovenski stareje dobe — zato se v njegovem rokopisu nahajajo nekteri pretresi in reki, kteri bi utegnili slovenskemu slovstvu lice otemniti. Historichno povedenje Kolarjevo je tudi tu pa tam nashega Pozhenchana zmotilo, zato sem vech chlankov izbrisal, in le one za natis priporochil, kterih najostrejsha kritika ne bode mogla celó zavrechi. Ne dolgo pred svojo smrtjo mi je sam pisal, da hoche, ako mu bode zdravje dopushchalo, marsikaj predelati in se v preiskavah slovanske zgodovine edino kritichnih starinoslovcev drzhati. Kar sem jaz pridjal, to stoji pod opazkami. Pozhenchan se je pri spisovanji teh sestavkov vechi del ravnal po Hanushu. Tudi tukaj sem nektere rechi izbrisal in to s toliko vecho pravico, ker je Hanush sam ochitno svoje zmote preklical posebno gledé avatarizma v slovanski mythologiji. Ipak ti chlanki bodo sluzhili uchechi se nashi mladezhi slovenski za gradivo in napotek v virnike v staroslovansko bajeslovje.
Davorin Trstenjak
[naslednja pripisa k Trstenjakovemu predgovoru je dodal Anton Lesar, odbornik in tajnik Matice Slovenske - op. ur. I. A.]
94
Revija SRP	176
*) Rojen 31. avgusta 1802. l. v Pozhenku v cerkljanski fari na Kranjskem, za mashnika posvechen 24. septembra 1825. 1., bil je kaplan v Zheleznikih od sept. 1826 do sept. 1828. 1., -v Bresnici do julija 1830. l., - v Stari loki do jul. 1831. 1., - ekspozit v Trnji do avg. 1833. 1., -na Gori do sept. 1838. l., - kaplan v Semichu do avg. 1842. 1., - lokalist na Selih pri Kamniku do sept. 1855. l. - tu potem zhupnik v Predoslih, kjer je umrl 14. febr. 1864. Matici in narodu slovenskemu jako vstrezhe, kdor za prihodnji »narodni koledar«, v kterem se bodo nadaljevali Pozhenchanovi spisi, spishe natanchen zhivljenjepis tega uchenega zgodovinarja nashega. Da ne bi ta klic bil glas vpijochega v pushchavi!
A. Lesar
Omenjeni Pozhenchanovi spisi, Matici slovenski darovani, so razdeljeni na tri razdelke;
I.	Sled Slovencev med nekdanjimi narodi.
II.	Sled Slovencev po zemljepisu nekdanje Azije, zlasti Male.
III.	Sled Slovencev po zemljepisu stare Evrope.
Tem oddelkom sta pridjana dva dostavka: a) Bogoslovje nekdanjih Slovencev, in b) Letopisni pregled slovenske povestnice.
Vse te spise Matica slovenska zapored priobchi v letopisu, zdruzhene z narodnim koledarjem. V letoshnjem prichne s prvim oddelkom.
Anton Lesar
I. Razdelek
Sled Slovencev med nekdanjimi narodi Azija, prvi dom Slovencev
Predno zachnemo slovenskega sledu med nekdajnimi narodi iskati, ozrimo se na srednjo Azijo, ki se kazhe prvi dom chloveshkega rodu in toraj tudi Slovencev. Skoraj nobeno ljudstvo ne najde svojega jezika Sanskritu tako podobnega kot Slovenci.
Sanskrit ali Samskrit se zove tudi bramanski jezik, ker ga vedo Bramani she rabiti. Pravi se mu tudi Deva-nagara (Bozhji govor), Grandonish ali Grandhamish, to je, knjizhevni jezik. In ta je slovenshchini posebno podoben.
Iz Sanskrita se vidi, da so Indjani in Slovenci neposredno iz enega she starejshega naroda. Sanskrit je bil v Indii to stran Gang-a v navadi. Njegova silna starost se v tem razodeva, da je mnogo njegovih besedi enacih vech besedam druzih starih jezikov, chemur ne more biti drug vzrok kakor ta, da so vsa ta ljudstva ob svojem zachetki in predno so se razkropila, k enemu narodu spadala. Na pozneje vsvojenje teh besed, ali na poznejo zmes pri ljudstvih, ki so silno dalech narazen, ni misliti. Sanskrit ima to sprednost, da mnoge besede, ki v druzih jezicih odlochene in zapushchene stoje, v Sanskritu svojo sorodnost najdejo. Sanskrit je pretresovalcu i razlagalcu slovenshchine neobhodno potreben. Ker sta si Sanskrit in slovenshchina v rodi, zato ni chuda, da v Indii mnogo zemljepisnih imen ima na prvi pogled slovensko lice, n. pr. Himaus = Zimav. Sanskritsko Hima pomeni zimo, mraz. Dandanashnji se en oddelk tega pogorja imenuje Himalaja - Zime-lega. Najvishi vrh izmed teh gor je 26.462 parizhkih
94	Revija SRP
177
chevljev visoka Davala Giri, to je, Bela gora. Dalje je po Ptolomejevem Vindius Mons, t. j. Vindske gore med Indom i Gangom; dandanashnji zemljepisci zovejo te gore Vindhya. — Emodus ali Hemodus = lat. nive praeditus, t. j. po nashe Zimovt ali Snezhnik. Ime Hemod spominja na Haemus v Tracii. Imena rek Ind, po kterem ima Indija, nekdaj Hindostan imenovana, svoje ime. Hypanis, zdaj Kuban. Tudi ruska reka Bog je bila nekdaj Hypanis zvana Sarab, ki se v Gang steka. To ime pa je menda prav za prav Srb in ene korenine s Sirbis. Reka Skamander v Mali Aziji se je po Ptolomejevem sprichevanji tudi Serbis ali Sirpis imenovala. Enacega imena je bila ena reka na Chudskem, ki se v Don steka. Ljudje znana zemljepisnishka imena radi preneso v kraje svojih novih stanovanj. Po Srbi, che ne po indskem, pa po chudskem so se morda Slovenci bili zacheli Srbe imenovati. Ime Srb si utegne biti v rodi s srebati, lat. sorbere. V srednji Aziji toraj med Oxcm in Jaxartom, gorama himalajskima in kaspijskim morjem je pradomovina indoevropskega naroda in tam se tedaj tudi ima iskati prva domovina Slovanov.
To naj je ob kratkem o sledu Slovencev v Indiji recheno. Pregledujmo dalje stare narode med njimi iskaje slovenskega sledu.
V	Evropi
V	zemlji Chudov (Skythae)
a) Njih zgodovina
O Chudih ali Skytih se gotovo ve, da so iz Azije v Evropo prishli. Pontski Grki so pripovedovali, da so se bili Chudje od Massagetov chrez Arakses zrinjeni nad Kimeriane vzdvignili; tudi Herodot trdi, da so iz zgornje Azije v Evropo pridrli. Aristea (540 pred Kr.), ki je bil sam pri pontskih Grkih, je najbolje o njih selishchih povedal; on pravi, da je od severnega iztoka t.j. od danashnjega Orenburga, eno ljudstvo drugo preganjalo, Arimaspe Issedoni, Isedone Chudje, te pa Kimeriani. (Herod. L. IV. c. 13). Chas njih prihoda v Evropo se ne da na tanko povedati. Grki so she le pozneje naselbine ob Chrnem morji napravili t. j. Ister po padci asirskega kraljestva (okoli 610 pred Kr.) Odeso (Odessus) pod Astiagom (okoli 558 pred Kr.) i. t. d., zato niso mogli nich gotovega o prihodi Chudov izvedeti, in zato tudi niso nich razlochka delali med pregnanjem Kimerianov in med prihodom Chudov v Medijo, kar tiche chas teh prigodeb. Pozneji preiskovalci stavijo prihod Chudov po navadi med 700 — 650 pred Kr., kar je na vsako stran zelo negotovo. Kimeriani so bili kakor Chudje kobilodoji (Hippomulgi) in pashichi, in njih vozovi, s kterimi so se bili ob Kaistru ustavili, so bili, ni dvoma, njih stanovanja v pustah. Pozneji, kot postavim Mannert, so jih brez vzroka za sorodnike Kimbrov in sprednike Nemcev spoznali, dasiravno so Kimeriani k severni druzhini narodov spadali. Kimerianski vlak je brez dvombe dal prilozhnost nekterim trashkim ljudstvom, zlasti Myzhem (Mysii), Bitinom, Trerijem i. t. d. se iz Evrope v Azijo
94
Revija SRP	178
preseliti. Homer she ni nobenih Myzhev v Aziji poznal. Zlasti je pomniti, da so se Chudje sami zvali Skolote, kakor Herodot pove. Ime Skythae so jim navadno pontski Grki dajali. Herod. L. IV. c. 6. Skoloti Skolotoi so se blezo, kakor Justin pravi II. 4., po svojem kralji Skolopit (Skolopites) zvanem imenovali, kar je menda ravno nasproti verjetnishe, ker Skolopit po svojem sestavljenji kralja Skolotov pomeni. Izmed posameznih chudskih ljudstev imenuje Herodot le Katiare, Traspie, Paralate in Auchate. Herodot pravi posebno o dveh poglavitnih zgodbah chudske povestnice, o njih napadi v Medijo in podvrzhenji Azije tje do Egipta in o Darijevem hodi nad nje. Manj vazhna za nas je tretja zgodba, t. j. beg chudskega kralja Skyl-a (Skyles) k Shitalku kralju Odrysov okoli leta 431 Herodot L. IV. c. 80. Chudski kralj Madyes, Protothyjev sin, je bil zlomastil skoz kavkashke soteske v notranjo Azijo in v Palestino notri do Egipta, in je podvrgel harach plachevati oba kralja frigijskega in medskega. To se je zgodilo leta 633 pred Kr. Chudska oblast chez toti del Azije je trpela 28 let. Ob svojem gospodovanji so se pri Medih navzeli veliko medskih besed. Toda ta prikazen pri njih se da tudi od tod veljavno razlozhiti, ker so bili v soseshchini in pomeshani s Sarmati, indoperzijskim narodom. Darij je shel skoz Tracijo in chez Donavo nad Chude leta 513 pred Kr., pa ni nich posebnega opravil. Kmalo potlej je nenadoma Chudom nevarnost prtila od zapada, in ta je njih padec pospeshila. Vlahi, so bili med 350 — 336 pred Kr. v Ilurik, v Muzhijo in Tracijo predrli, in tod zelo neusmiljeno ravnali; bili so slovenskim ljudstvom prilozhnost dali se iz Podonavja za Karpate, Tribalom pa v evropejsko Muzhijo, in Getom v Dacijo se umakniti. O spremenah, ki so se vsled razshirjenja Slovencev za Karpatskimi gorami med Chudi godile, povestnica molchi, vendar grshki pisatelji povedo, da so bili Getje napadli Chude; ta zgodba je namrech bila Grkom blizhe. V Dacii so zhe pred bivala getska ljudstva, ki so pa Chudom harach plachevala; skoz dohod novih sorodnikov iz Muzhije mochneja so zachela chudske raztresene trume napadati. Okoli leta 340 je v misel vzet slab in majhen chudski kralj Ateas. Nekoliko pozneje, 313 se bere, da so svobodni Chudje v zvezi s Traki se zoper Lysimaka bojevali. To so bili, se ve da, ostanki nekdanjih Chudov ob Dnepru, ki so se pred po besarabskih pustah klatili. Dvajset let potlej, 293 pred Kr., je bil macedonski kralj Lysimak s svojo vojsko vred vjet med Istrom in Tyras-om v pusti, ktera je bila zdaj getska ne pa vech chudska imenovana. Kakor je videti, bili so Getje precej delech svojo oblast proti izhodu razshirili. Che v zapadni Chudiji med Dneprom in Dnestrom chudska oblast ni bila she popolnoma nehala, vendar je bila mochno v spone djana. Okoli 218 — 201 pred Kr. so se bili prikazali ob gornjem Dnestri in Bogi Galatje ali Vlahi, se ve da sorodniki vlashkih Bastarnov, morda she celo eno in ravno tisto ljudstvo, plenili so okolne kraje in z nevarnostjo zhugali grshkim seljakom, kakor Chudje. Med tem je chudska oblast v odrochnih severno iztochnih krajih she dalje obstala. Tam se okoli 325 pred Kr. she v misel jemlje njih kralj Agar, k kteremu je bil bosporanski kralj Paerisades I. Satyrov brat (po Niebuhr-i pa sin) zbezhal. Pa kmalo potem je bila tudi le tod chudska oblast zatrta od Sarmatov, ki so se bili schasoma zacheli chez Don iz Azije v Evropo burati. Kdaj so Sarmatje Chude razdjali, to se ne da na tanko povedati. Herodot je poznal Sarmate she na uni strani Dona v Aziji. Iz vojske sinov
94	Revija SRP
179
Paerisada I. je videti, da se oni tisti chas 311 pred Kr. she niso dotikali getskih in sarmatskih selishch, ktera so Chudje ena od druzih lochili. Med 218 — 201 pred Kr. je kraljeval v okolici kraljevih Chudov Setafernes, kakor se kazhe kralj Saiov, enega kakor si je mochno misliti sarmatskega ljudstva, kteremu so Olbiopolitje harach plachevali. Ravno tako je najti okoli 94. leta pred Kr. Roksolane, sarmatsk zarod nad Dneprom i Donom, zvezniki so bili sinov Scilura VI. majhinih chudskih kraljev zoper Mitridat-a Evpatorja pontskegakralja (Strabo L. VII.). Palak s svojimi petdesetimi brati, Scilurovimi sinovi, je pri Straboni she zmiraj Chud zvan, pa morda napachno, ker so tudi Tavrii tachas bili Chudje zvani. Le Algarii, ki so po Appian-ovem Mithridat-i 88 znali kachji pik zdraviti, so bili morda pravi Chudje. Zadnjo verjetno povest o Chudih pri daljnem Dnepri nam pove Dio Chrisostomos, ki je bil sam tam prichujoch. Ko je bil on v Olbii 80 — 90 po Kr., so se Chudje in Sarmatje ob Chrnem morji semtrtje klatili, vznemirovali grshke seljake in eden druzega iz boljih spashnikov preganjali, ker niso imeli nich stanovitnih selishch. »Scytharum nomen usquequaque transiit in Sarmatas atque Germanos, nec alias prisca illa duravit appellatio, quam qui extremi gentium harum ignoti prope ceteris mortalibus degunt.« Plin. hist. n. L. IV. c. 12. Za Aleksandra Velicega so si bili bahashki Grki izmislili neko drugo azijatsko Chudijo, to se ie bilo pa prav za prav po pomoti zgodilo. Ko so bili namrech Aleksandrovi vojshchaki po svojih potih do Jaksart-a ali Tanaj-a zdaj Sihun imenovanega prishli, so se njih vodji bahali, da so notri v Chudijo prishli. Jaksart se je v starodavnih chasih tudi Tanais imenoval. Ob ti reki so stanovala sarmadska ljudstva po imeni Alani; v jeziku teh je besedica don, dan sploh kako reko pomenjala. Vechidel jih pravi, da so bili Grki ime Tanais po zmoti na reko Jaksart ali Sihun prenesli. Prepiru se s tem konec stori, che se vzame dvoja reka tega imena, iztochna namrech ali Jaksartes in zapadna ali Don. Bivalci ob oboji reki so bili enacega zaroda in jezika namrech sarmatskega. Dovoda za to glej pri Klaproth-i Table de F Asie. p. 180. in 181.
b) Njih shege
Pravi in prvobitni Chudje so bili ljudstvo, ki je bilo iz gornje Azije prishlo, toraj je bilo indoevropejskemu zarodu tuje, in k mongoljski zdruzhini spadajoche. Hipokrat jih popisuje debelega zhivota, skoz in skoz mesnatih stegen, napihnjenega trebuha, redkih las, obraz in postava je bila pri vseh enaka, toraj chisto mongoljska. To sorodnost trditi nas napeljuje kitajsko mongoljska lechba ran z izrezovanjem (Hippok. I.), kar je bilo pri Chudih sploh v navadi; dalje posebne shege, navade in vedbe Chudov sploh. Klicanje vojsknega Boga pod podobo posvechenega mecha je vse le zgolj mongoljska shega, ktero je pozneje pri Attilu najti ob povzdigovanji Chingiskan-ovem v kraljevo dostojnost. Pa tudi leseni shotori, svinjska nesnazhnost, navada zhenstva se s testom namazati in prisusheno nesnago s tem vred od polti oddergniti, neizrechena lenoba zunaj vojske, in ropanja neobchutljivost (komu bi pri tem ne prishlo na misel poprejshnje mazharsko svojstvo?); vse to prichuje o mongoljskem in sibirskem, po nobeni ceni pa ne o
94
Revija SRP	180
turshkem in chuhonskem. Kar tiche pa germansko in slovensko, o tem zhe celo ni govorjenja. Po sibirski je tudi, da se na soparu od konopnega semena na kamnji razbeljenega v svoji trdo zaprti jurti omotijo, le da Herodot temu kajenju she suho kopel (Dampfbad) pridene, ktere so se zhe ob apostoljskih chasih posluzhevala una divjashka ljudstva, ki so bila po Nestor-jevem slovenska; morda so si nekdaj po tuje kakor po domache zhivot krepchala. Kakor so chudski mozhje celi dragi dan na konjih previseli, tako so njih zhenske chepele v shotorih iz klobuchine ali na vozeh. Tako stanovanje se je v staroslovenskem imenovalo kolmaha, t. j., vozna hisha, prilichi slovenska kola in letishko najha = hisha. V vojvodini Avgustovi v lomsishkem okrozhji je vas Kolimagi. Rusko kolymaga, staroslovensko kolimaha, cheshko kolmaha je vse ena beseda. Shotori so bili neizrecheno lahke, iz vrbovih shib spletene lese, chez ktere so zagrinjala iz klobuchine pregrinjali. Tudi med vedbo Sarmatov in Chudov je velik razlochek. Sarmatje so bili po pravici rechi vojashki, srchni jezdici. Kakor je videti, bili so tudi po Chudih posneli navado, shotore koj na vozeh sestavljene za sabo voziti, da jim ni bilo treba proti staviti ali razdirati jih. V vsih druzhili recheh je bila pa njih vedba vsa drugachina kot chudska. Druge odljudne, da ne rechemo, zhivinske razvade Chudov, n. pr. ljudi moriti pri pokopih kraljev, vzhivanje kislega kobiljega mleka, pri Mongolih kumis imenovanega, slepljenje sluzhabnikov in suzhnih, kterih so pri hishnih in poljskih delih potrebovali, vzhivanje krvi pobitih sovrazhnikov, ktere so drli in njih kozhe za svoje domache potrebe strojili, rabo glubanj za pitne posode itd., le po vrhi omenimo. Kdor hoche, naj o tem drugej bere in potlej spozna Chude za Gote ali Germane ali za kirgiske Kozake, le Slovencev naj k temu ne pritika. Res da so nekteri pozneji pisatelji vedbo Chudov hvalili, pa ne po pravici. Kar so nekdajci o Abiih (mrtvichnikih) necega popolnoma izmishljenega trashkega ljudstva in druzih tvezli, kakor o najkrepotnishih ljudeh, to so poznejshi pisatelji, postavim Ephorus in drugi, prenesli na Chude in so v tem krepost stavili kot naslednico in nelochljivo tovarshico njih prostega zhivljenja. Tako govori Shafarik o Abijih.
c) Njih jezik
O jezici nekdanjih Chudov se ne da nich gotovega povedati, ker se ni od njega nich druzega ohranilo kot komaj nekaj malega imen zlasti osebnih, pa she ta so pogosto vsa popachena. Tako so n. pr. ime chudskega ljudstva Skoloti in njegovih posebnih razrodov, ki so: Katiarii, Traspii, Paralatje, Auchatje, potlej imena mozh zlasti kraljev kot: Targitaus, Lipoxais, Arpaxais, Kolaxais, Sagillus (pri Justini), Panahagorus (ravno tam), Protothyes, Madyes, Gurrus ... // ... // Chuditi se je, kako v teh besedah ochitno sorodnost s perzijskim in medskim ugleda, kdor le nekoliko Zenda, perzijskega in medskega jezika ve. // ... // Kazhe se, kakor bi se bili ostanki Chudov ob Donu in spodnjem Dnepru poznejshe chase popolnoma posarmatili, in tako je Herodotova povest, da so Sarmatje spachen chudski jezik govorili, za chudsko bahanje spoznati in ravno nasproti umeti, da so namrech Chudje spachen sarmatski jezik govorili.
94	Revija SRP
181
ch) Kaj hoche njih grshko in latinsko ime Scythae, Skythai rechi?
Evropejski Chudje so sami sebe imenovali Shkolotae; le od pontskih Grkov so bili Skythae, od Per%ov pa Saki imenovani. // ... // Grki, ki so se bili ob Ponti naselili, so dobili po Slovencih napravljeno ime Chud, in so iz njega Skythes naredili. K temu sluzhi dovod, ko beseda Skythes v grshkem nima ne kake korenine, ne pomena, zraven ste pa besedi slovensko Chud, rusko Shchud in Skythes po pravilih jezikoslovnega preiskovanja eno. Zraven Chud je najti v starih ruskih letopisih pogostoma tudi sestavljeno Shchud (gigas), shchudo (portentum), kar ni nich druzega kot ravno tista beseda s predstavljenima pismenkama s ali sh, kakor je v indoevropejskih jezikih navadno in je ravno v ruskem in rusinskem narechji pogosto najti; ... // ... // Naj so zhe nekdanji Slovenci Chud ali Shchud zgovarjali, obe obliki sta starodavni in domachi. Grki so po postavah svojega jezika iz tega mogli praviloma le Skythes, Skythai napraviti, da je bilo njih zgovarjanje primerno. Murray speljuje ime Skolota iz litevsko-chudskega Skol (gospod) in tha (dezhela) t. j. Skoltha, gospod dezhele, pa to stori brez kacega dokazanja.
Ime Chudje v najshirjem pomeni obsezhe vsa severna ljudstva tega zaroda starija in pozneja kakor so, Chuhna, Merja, Muroma, Wes, Mordwa, Perni, Pechera, Jam', I%era, Koreja Cheremisa, Jugra in druga. Prav za prav se Estom in izhodnjim Jamiam pravi Chudje. Ravno tako so se zhe pri starih Rusih Chuhonci (Fini) na Chuhonskem imenovali Chuhna, Chuhonci, Chuhari (edino shtevilo Chuhar). Te oblike so ravno to, kar Chud, Chudi ali Chudje.
d) Chuhonski (ali tudi Chudski) ra%rodi
Ljudstva chuhonskega (ali tudi chudskega) imenuje Herodot Androfagoi. Na severno stran od poljedelskih Chudov in od njih dalje za prazno okrajno so imeli sedezhe v prostornih dezhelah. Ti so izmed vseh ljudi najvechi sirovezhi bili, brez vsega druzhnega reda so se klatili, nosili sicer chudsko obleko, govorili pa svoj poseben jezik. Herodot L. IV. c. 106 in so od Chudov t. j. Skolotov razlichni. Med severnimi ljudstvi so oni edini ljudojedi. Pri grshki besedi Androfagoi [gr. ljudozherci — op. ur. I. A.] se da misliti, da je morda en budinski ali neurski Slovenec olbiskim Grkom Herodotovim navestnikom ime »Samojed« napachno raztolmachil iz sam, samec = aner [gen. andros — op. ur. I. A.] in jed, jedec = fagos. Ime Suamojeti je od zachetka toliko pomenilo, kot Suomolani t. j. Chudje in Laponci, od kterih je bilo le pozneje na Samojede preneseno. Ti Samojedi se sami imenujejo Chosowo, Njenez // ... //
O imenih Ladoga in Onega jezer je opomniti, da je kochnica oga chuhonska in pomeni led.
// ... //
94
Revija SRP	182
Ob kaspishkem morji so bili Moschi morda spredniki Moshkovitov in Thoani. Med keravnskimi gorami in med reko Udonom so bili po Ptolomeji Srbi ali Sirbi, Siraki, Gargarenci in Amazone. Zadnji dvoji so bili v hribih nad Albanijo, kamor so se bili iz Themiscyre preselili. Amazone so bile iz Hinovega zaroda, toraj Chudinje. Ljudstev po hribih Montes Koraxici zvanih in tod okoli naseljenih spomni Plini I. L. VI. c. 12. rekoch: Od Valov (Velih, Velicih) in Suranov ali Suanov (menda bi tu imelo stati Soranov ali Suovanov, Slovencev), ktera na severni strani kavkazhkih vrat, na gornji Aluti ali na konci keravninskih gor stanujejo. // ... //
e) Slovenci od Herodota Chudomprishteti
Pri sledenji Slovenov najpred idimo za Herodotom, najstarjim povestnikom in omenimo ljudstev, ki med Chudi nad seboj slovenski sled kazhejo, tu so:
A) Budini. Te spozna Herodot za velik in bogat narod, in za prvobitne, to je, za take, ki se niso od drugod v svoje kraje preselili. Da so bili Sloveni se to kazhe:
a)	iz tega, ko Herodot zagotovi, da so Geloni govorili grshki in chudski, Budini pa nasproti od prejshnjega dvojega popolnoma drugi jezik. Budini so imeli toraj svoj lasten in poseben jezik, ki je bil ves drugachen kot druzih severnih narodov; tak je pa gotovo slovenski.
b)	Kar Herodot Budine popisovaje pravi, to se vjema najbolj s slovenskim ali vindskim zarodom. Jasno modre ochi, mochno bledi lasje so gotova in ponatorna znamenja slovenjega rodu. O Grmanih zhe Prokop opomni, da imajo rusaste lase.
c)	Budini so se pechali vechidel z zhivinorejo, kar so nekdanji Slovenci posebno radi pocheli. Drugache je bilo pri Nemcih; posebno radi so se kot vojaki po klatoviteshko po celi Evropi vlachili. O tem sprichujejo povestnishke bukve od prvih petih krshchanskih stoletij na vsaki strani. Kar Herodot dalje o poljedelstvi in vertnariji Gelonov opomni, to ne zadeva nikakor samo teh; pri taki negotovosti imen zamore tudi o Budinih veljati, kar je le o Gelonih rechenega. Po shirokem razprostrti Budinski zarod se je vtegnil po razlichnosti svojega sveta tu s poljedelstvom tam z zhivinorejo pechati. Res pravijo, da je gelonsko ljudstvo grshko, in da njih ime Geloni iz imena Heleni nastalo; toda vsa ta povest je sumljiva. Kazhe se mogoche ali velikovech resnichno, da so bili Geloni poseben budinsk zarod, v chegar poglavitnem mestu so radi grshki kupci stanovali. Misliti si je, da se je to mesto Budi ali Budin imenovalo.
d)	Jezera, mochvirja, gozdi, lesena stanovanja itd. opominjajo na zhivljenje nekdanjim Slovenom priljubljeno, kakor ga popisuje Jornandes, Prokop, Maurikioj in drugi. Tako se vjema Herodotov o popisovanje Budinov v mnozih recheh prav lepo z Jornandovim, Prokopovim in Maurikiovim popisovanjem Vindov, ne da bi se bil kdo kaj tacega nadjal. Zlasti Budinsko mesto ima veliko slovenjih znamenj; na shtirivogle je bilo, veliko, na vsaki strani tri chetrteljce milje dolgo, vse iz lesa in z lesenim zidovjem obdano. Ravno tako so bila slovenja mesta v starodavnih chasih raznesena, ker je imela vsaka druzhina njive in vrte zraven hishe, ki je bila lesena in
94	Revija SRP
183
z lesenim ozidjem ter z lesenimi zasipi obdana. Tako jih popisuje zhivotopisec svetega Otona, Nestor, Helmold, Sakso, Gramatikus in drugi. Ravno tako je chisto natanko popisovanje tempeljna in lesenih kipov podobno popisovanju slovenskih tempeljnov pri zhivotopiscu svetega Otona, pri Dithmaru, pri Saks-u, Gramatik-u in druzih. Ta podobnost tako v ochi shine, da je celo Brehmer v Herodotovem popisovanji budinskega mesta mislil videti neko enakost s poznejim Novgorodom. Kakor Tacit pravi, Nemci niso nobenih mest poznali, tudi niso v njih stanovali. e) Ime »Budini« je gotovo slovenje. Ako so Budini, kakor je iz lesenega mesta pri Herodotu videti, v lesenih mestih, vaseh in hishah ali budah stanovali, kako lahko je, da so jih sosedje in sorodniki, kteri so samo v lesenih in slamnatih kochah bivali, Budine, to je, v budah ali hishah stanujoche imenovali! Buda, prilichi nemshko Bude [die Bude — kocha; op. ur. I. A.], je chisto slovenska beseda, ktera se je v vsa slovenska narechja vperila. Slovencem budenj pomeni votlo deblo, kamor se chlovek za silo lahko umakne. Primeri Karamsinovo povestnico o Rusii III. pazko 15., kjer Karamsin besedo »budo« napachno razlaga, in Jungmanov cheshki slovar. Po pomenu je ime Budinov podobno imenu Hi%hanov ali Chy%hanov, kakor se zove znan rod Veletev ali Luticev. Naj bode zhe sicer kakor hoche, podoba imena »Budin« je popolnoma slovenska, prilichi imena Srbin, Rusin, Mordvin, Litvin, Ko%harin itd. V mnozhnem shtevili ta imena na in po staroslovenski in ruski to konchnico zgube, kar je bilo morda preshnje chase drugache. Ozira je vredno ime vasi Budani v novogorodskem pravljenji, ko Milchany, Slovany itd. Na Kranjskem se slishi »od Cirkjan, od Lu%han« itd. kar kazhe, da so se Cirklje na Gorenskem nekdaj imenovale Cirkljani ali Cirkljane, Luzha pa Luzhane; kdor je iz Cirkljan doma, se Cirkjan imenuje, kdor je iz Luzhan je pa tudi Luzhan. Od mesta »Budin« ali »Budy Bude« je praviloma izobrazheno narodno ime po staroslovenski Budjanin, mnozhno Budjane, Budjene. Sploshno ime tega velicega naroda se je bilo zastaralo, zato so namesti njega nova imena napravili. Kot posebno ime posameznih mest, vasi, krajev in oseb se je ohranila stara beseda, in v tem obziru je she ena izmed najstarshih in najnavadnishih. Na Ruskem se najde blizo nekdanjih budinskih selishch reka Buda v Mohilevi z zraven lezhecho okolico Budice imenovano, druga reka Budka je pri Poltavi; potlej so mesta in vasi Buda, Budaki, Budnjava, Budani, Budavici, Bude itd. Nikjer na celem juzhnozapadnem Ruskem ni tega imena pogostejshe najti, kot v beli Rusii, kjer so bili nekdanji Budini doma. Ruski letopisi spominjajo enega kraja kneginje Olge, Budutin zvanega. V poljskem kraljestvu je temu imenu podobnih okoli 178, v Galicii chez 50. Pri zapadnih Slovencih najdemo ime reke Buda (po nemshki Bode) itd. Na Cheshkem je 8, na Ogerskem 30 tacih imen krajev, med njimi stari in mnogoslovechi Budin (Ofen). Tudi v Bulgarii in Serbii je to ime pogostoma. Tako je najti v starih spominkih Budin, ki je danashnji Vidin pri spodnji Donavi, Budva v Dalmacii, ker je cesar Konshtantin Porfirogeneta Budiml' imenoval in je bilo poglavitno hercegovachko mesto. Ravno tako je veliko imen oseb, ktera se kazhejo v zvezi z mestom Budinov.
B) Neuri ali Nuri. Kakor Herodot pravi, so Neuri stanovali v okrajinah, ktere od Dnesterskih izvirov severnozapadno lezhe, torej v porechji Buga blizo Nurov-a ali
94
Revija SRP	184
Nare-va v okrajini, ki je she dandanashnji Nurska imenovana. Njih prvobitna selishcha so bila drugej, toda bili so kacih sto let pred, ko je Darij nad Chude shel (513 let pred Kr.) primorani od kach, svojo dezhelo zapustiti ter si pri sorodnih in soseshchnih Budinih zavetja poiskati. Bugovo porechje je tisti chas prav za prav Budinom spadalo, pa so ga Neurom prepustili, in le-ti so ob Darijevem vlaku in ob Herodotovih chasih zhe tu stanovali. Njih zhivljenje pravi Herodot, je nekako chudskemu podobno, Neuroi de nomoisin men hreontai Skythikoisi. Oni se mislijo copernike. Vsaj Chudje in Grki v Chudii pripovedujejo, da se vsak Neur sleherno leto za nektere dni v volka spremeni, potlej pa spet svojo prvo podobo na-se vzame. »Pa karkoli pravijo, ne preveri me verjeti, oni pa vendar le pravijo in na to prisezhejo.« Herodot L. IV. c. 105. Do les govori Herodot o Neurih. Spomin na nje tudi pozneje ni zginil iz zemljepisa in povestnice. // ... // Da so bili Neuri Sloveni, to se kazhe iz naslednjega:
a)	Neuri so bili, kakor se popolnoma verjetno kazhe, sorodniki Budinov; tujcem bi velik budinski zarod gotovo ne bil z lepo kacega kosa svoje zemlje prepustil. Kar Herodot o zhivljenji Neurov pove, da je nekoliko chudskemu podobno, to le ka-zhe, da so Neuri poprej blizhe Chudov stanovali, in da so bile kache, pred kterimi so morali bezhati, le njih chudski zatiravci. Saj she Tacit Vindom nekoliko germanstva nekoliko pa sarmatstva prilastuje, dasiravno niso bili ne Germani ne Sarmatje.
b)	Ime Neurske zemlje, ktere lego Herodot na tanko dolochi, se je o ti okrajini do srednjega veka in deloma she celo do zdaj ohranilo pri Poljcih. Herodotovo ten Neuridan gen Sloveni she zdaj imenujejo Nurska zemlja. Poglavitno mesto te zemlje se she zdaj zove Nur, kakor tudi ena reka Nurec. Iz domachih virov pa vemo, da je ondi od nekdaj slovensk zarod bival, in da se ni nikoli izselil. Da je bila ta zemlja od nekdaj slovenska, to se zhe lahko spozna po nje legi, ko je v sredi prvobitnih slovenskih dezhel.
c)	Ljudska pravljica, ki jo Herodot pripoveduje o spremeni v volkove, je she dandanashnji na Nurski zemlji sploh znana, posebno v Volinii in v Beli Rusii. Prosto ljudstvo jo she zdaj ravno tako trdno verjame, kakor ob tistih starodavnih chasih. Tu v soseshchini mogochnega in neukrotenega rodu slovenskih Luticev ali Vlkov, ki v dezheli Vlkomir stanujejo, je dom tudi nashih doma-chih povest o volkodlakih. Kakor je bila ta pravljica po Slovencih v zapadne in juzhne evropejske dezhele zanesena, tako je ochitno kot beli dan, da se ni mogla nikjer pred zacheti in tako globoko vkoreniniti, kot v dezheli Vo/kov, ker je bila nekdaj Nurska zemlja Volinija in Bela Rusija.
ch) Ime dezhele Neuris po grshki, Nur po slovenski, je prav chisto slovensko. Besedica nur pomeni v staroslovenskem zemljo ali dezhelo. V slovarji ruske akademije stoji: nur staro = zemlja, iz tega je napravljeno ponury, nurishte itd. Iz sploshne besede nur (mozhkega spola) = zemlja je nastalo lastno ime Nur (zhenskega spola), ki dezhelo in ljudstvo pomeni, kakor n. pr. Rus', Srb', Chud', itd. To so vsa skrajshana imena, ali j' kirilski t je tu namest i kirilsko u, in v tem pomeni je Nur' itd. prav za prav toliko kot Nuri (lat. Nuria, Nurska zemlja), prilichi besede mati, hchi (ali cheshki pani, neti, sestri). Bivatelj Nurske zemlje se je zval
94	Revija SRP
185
Nurjanin kakor Slovanin, Chudin itd. Skrajshanje osebnih in ljudskih imen je za prosto ljudstvo potrebno, toraj je pri Slovenih kakor pri druzih ljudstvih vsakdanje. Po pomeni je ime Nurov podobno imenom Poljani (od polja), Drevjani (od drev) in Livoni (od peska) itd., she bolj pa imenoma Lehi in Zemani. Grshka podoba Neuri je od slovenske Nuri le na videz razlichna. Grshki eu si je v rodu z latinskim in slovenskim u. Iz tega je videti, zakaj so Grki n. pr. peuke, peukinoi pisali namesti Buchesk, Bukovina.
Nekdajci so bili posebni prijatli snemk, zato so imenovali mochne, tolovajske ljudi volkove, prilichi nemshko Vargus, Vargiones (exul, praedator, latro) varg = volk, mazharski farkash, georgski Kurd, Kurdi (volk, tolovaj), morda tudi hrvashki kurjak = volk itd. Iz Herodota se razvidi, da so zhe tiste chase Veletje in Lutici imeli priimek Vlki. Moshtvo, neumornost in vojashka srchnost so veliko bolj ponatorni nekdajci prilikovali volchji natori, zato je v Beli Rusii in na Poljskem Volk tako priljubljen priimek kraljev in vitezev.
V zemlji Sarmatov
»V iztoku od Chudov« pravi Herodot, »unkraj Tanaja stanujejo Sauromatje, Sauromatai, tri dni hoda od te reke in ravno tako dalech od Majota proch«. Herod. IV. 116. Od tod segajo njih selishcha petnajst dni hoda dalech naravnost proti severju. Herod. IV. 21. Drevja, kakor Herodot pove, je v njih dezheli toliko kot nich, kakor je she dandanashnji proti iztoku in jugu od Dona lezhecha okrajina gola, pusta, pravi kraj za pastirchevalce. Glede ravnega zvrstenj a njih sedezhev se je Herodot v tem motil, ko je rekel, da Tanaj naravnost od severja proti jugu teche. Njih selishcha so bila prav za prav od Mejotskega pobrezhja proti severnemu iztoku do tje, kjer se Don in Volga najbolj eden druzemu priblizhata. Herodot pravi o Sarmatih: »Zhene Sarmatov hodijo z mozhmi vred na lov in na vojsko, in nobeno dekle se ne omozhi, dokler ni kacega sovrazhnika ubila, zato jih toliko neomozhenih ostane in tacih pomrje«. Herod. IV. 117. Ali je ta pripovest izvirna, ali se le na pripovest o Amazonah nanasha, to se ne ve dobro. Iz nje se menda kazhe, da so bili Sarmatje glede njih vedenja in povestnice sosedom zlasti pontskim Grkom toliko znani kot nich, sicer bi menda Herodot ne bil kaj tacega pravil. Ravno tako pripoveduje Herodot za svojimi rojaci, da se je sarmadski rod zachel iz pechanja Amazon s chudskimi mladenchi, in za Herodotom to neverjetno rech tudi Hipokrat pripoveduje, kar kazhe, da jima tudi ni bilo znano, kakoshnega zaroda so Sarmnatje. Tudi na to se ni veliko zanesti, kar Herodot pravi o sarmatskem jeziku, ga za spachenje chudskega spoznavshi, da je namrech to spachenje od tod prishlo, ker se Amazone niso bile nikoli chudskega popolnoma nauchile. Se ve, da je Herodot kaj tacega od bahashkih Chudov slishal. Kar se je do danashnjih chasov chudskih besed ohranilo, sprichujejo, da so Chudje svoj jezik z sarmatskimi besedami obogatili, ali da so she celo na chudskem kraljevem dvoru neko spacheno sarmatsko narechje govorili. Odklej so Sarmatje bivali tod, koder jih je Herodot
94
Revija SRP	186
najdel, in od kod so bili tje prishli, to nam pove samo Diodor, ki je ob Kristusovem chasu zhivel. On nam je zapustil zelo vazhno sprichevanje o izhodu Sauromatov iz Medije in Male Azije (okoli 633 — 605 pred Kr.) Chudski kralji, pravi Diodor, so veliko podlozhnih ljudstev v inostranske dezhele odpeljali. Med temi selitvami ljudstev ste bili najvazhnishi asirskega ljudstva v dezhele med Plemenijo in Pontom, in pa iz Medije k Tanaji; semkaj prestavljena ljudstva so bila imenovana Sarmatje. V mnozih letih so se bili Sarmatje namnozhili in prishli k mochi, da so plenili velik kos Chudskega. Z vnichenjem premaganih so bili dezhelo vechidel v pushchavo spremenili. Diodor Sicul. II. 43. Da je to res, potrjujejo nekoliko Pomponi Mela, Plini in Ammian Marcellin, ki Sarmate zovejo ljudstvo severnega zaroda, po svojstvi in vedenji najbolj Partom podobno; dalje to potrjujejo nekoliko imena in jezik danashnjih Alanov, ki sami sebe Iron, svojo dezhelo pa Ironistan imenujejo; to je potrjeno nekoliko tudi s tem, ko govoré Alani jezik, kteri je jezikom medsko-perzishkega rodu zelo podoben. In zadnjich so Diodorove besede nekoliko tudi s tem potrjene, ko se sarmatske besede z medskimi in z Zend-om lové.
// ... // Razpoli Sarmatov
Sarmatski zarod je bil zhe v starodavnih chasih v vech razpolov razdeljen, med kterimi so bili najposebnishi Jaksamatje, Roxolani, Jazyi in Alani; manji zarodi so bili na primer: Meotje (Maeotae), Sindi, Toretje ali Toreatje, Urgi, Dandarii, Agri, Arrechi in drugi. // ... //
Sarmatski jezik
Sarmatske besede, ki se v ruskem in pri druzih Slovenih najdejo: Bugor (grob) medski in perzishki gur.; Kurgan (ravno to) perz. kurkhane; Djej (vitez) perz. div, armenski di; Bohatyr (vitez) perz. behader, Strjapchij perz. satrapa; Sobaka (pes) perz. spako; Smrd, perz. smerd (mozh); Horos (dober) asetski korsu, dugorski hoars, perz. hos; Ambar (zhitnica); Buza (pijacha iz jechmena) prz. buge; Chertog (thalamus) perz. chartak (excubiatorium); Kur, srbski kurjak (lupus) perz. gurk; Topor, perz. tabar, kurd. teper, armenski dabar. // ... // Domache ime Alanov: Asi je bilo po normanskih klatovitezih prishlo prav zgodaj na Skandinavsko in od tod k druzim Germanom. Po skandinavski se glasi âs (herus, divus) âsynja (mulier diva) po anglosaksonski 6s, po gotski ans plur. anseis pri Jornandi ânses polbogovi, po staronemshki ans plur. ensi. Povestnica pravih Sarmatov v Evropi sega od I. stoletja pred Kr. do konca IV. stoletja po Kr. Kar se pozneje od V. do X. stoletja Sarmate zove, niso vech Sarmatje, ampak ozir zaroda in jezika zmes severnih ljudstev t. j. Slovenov, Germanov, Litvanov, Chuhoncev, Turkov in Mongolov. Da so danashnji Alani (v Aziji) Iron (ljudstvo) Ironistan (dezhela) po zarodu iz Medije ali Irana, sprichuje njih domache
94	Revija SRP
187
ime, kakor tudi njih jezik. Aria namrech, pozneje Iran je bila poglavitna perzishka dezhela z mestom Aria zdaj Herat v Korasani zvanim. Herodot sprichuje, da so se Medi sami zvali Areitae ali Ariani. Rhode celo trdi, daje bilo Aria od zachetka sploshno ime Zendskih ljudstev.
Kaj hoche ime »Sarmatje« rechi?
Ime Sauromatje, Sarmatje, Syrmatje je, kakor se je Safariku zdelo, iz azijatskega sara t. j. pusta (desertum) in mat t. j. zarod, ljudstvo (gens) sestavljeno in pomeni pustotnike (Steppenbewohner). // ... //
Slovenska ljudstva v Sarmacii po Ptolomeji
Ptolomej pravi: »V (evropejski) Sarmacii stanujejo naslednja velika ljudstva: Venedi ob celem Venedskem zalivi naprej, Peukini in Bastarni unkraj Dacije; ob vsem Majotskem pobrezhji Ja%ygi in Roxolani, za njimi v notrajnem Amaxobii in chudski Alauni. // ... //
e)	Stavani Stavanoi. Ali je Stavane spoznati za Slavane, Slovane ali za Stavjane, stanovnike pri jezerih od poljskega staw = jezero, o tem je med uchenimi zhe vech sto let prepir. Ko je bil Shafarik to dobro premislil, prijel se je stranke tistih, ki v ti spacheni besedi ime »Slaveni« vidijo, in je za verjetno spoznal, da je bilo od zachetka Stlavanoi t. j. Stlavani pisano, in da je bila pismenka L v A zmenjena in izpushchena in da je tako Stavani postalo. To verjeti daje prilozhnost Ptolomej', ko pravi, da so Stavani do Alanov segali, in v druzem kraji svojega pisa-nja postavi on naravnost Svovane zraven Alanov. Ptolem. Geogr. I. VI. c. 14. Kakor je znano, je on svoje navesti iz enega zapadnega izvira zajel t. j. iz Germanije, in iz enega iztochnega od Ponta in iz Dacije.
Tako je po zmoti recheno ime v dvoji obliki in na razlichnih krajih navodil. Stlavani (Slaveni: je namrech nemshka oblika imena Sloveni, shvedsko slaf spodnje saksonsko, anglosaksonsko slave, holandsko slaef, slave) z grshko latinskim krepkim vmesnim t. V Uphagon parerga se pravi: »Stavani, ut nune id nomen nobis sistitur, sed Ptolemaeus indubie aliter scripserat; pro ineognitis Stavanis enim Sthlavani seu Sthlaveni sunt reponendi«. Hartknoch in Schlötzer sta brala Slavanoi. Selishcha teh Slovenov se ne dado lahko odkazati, najbolj nekako kazhe, jih ob Dvini do Ilmenskega jezera iskati. To je bil gotovo velik zarod Slovenov.
f)	Igyllioni so bili brez dvombe, bivatelji ob reki Igi ali Jezhi na Vitebskem. Z »Iga« ali »Jezha« prilichi »Jega« na majotskem pobrezhji in na ime kranjskega »Ig« in zraven tekoche rechice imenovane »Izhica«, ki se v Ljubljanico steka. Tudi na Ruskem je she vech okrajin in krajev z imenom Iga, Jega itd. Beseda »iga« pomeni eno drevo (Salix kaprea) in od tod je najverjetnishe kranjsko Ig, rusko Iga, Jega in Jezha. // ... //
94
Revija SRP	188
Shveni med Sarmati ob Maiotskem jezeri
[v antiki Maiotis, Maeotis, Majotida, Majotsko jezero / mochvirje; danes Azovsko morje - op. ur. I. A.]
a)	Sauromatje, kteri so blezo majotskemu jezeru ime dali in se tudi Syrmate ter Sarmate zovejo, so od povestnikov v tako obshirnem pomenu jemani, da she celo mnogi najuchenejih slovenjih preiskovaveev starin Slovene in Sarmate za eno ljudstvo spoznavajo n. pr. Kopitar. Che tudi Safarik v svojem sochinjenji (»starozh. Slow.« I. pag 274 — 305) v ti rechi nekoliko drugache misli, vendar (p. 304) pristavi: »Vendar zgodbe Sarmatov oziroma na slovenske starine ostanejo zelo zelo vazhne; kjer ne le to, da so si bili Sarmatje in Slovenci v predpovestnishkih chasih sosedje, ampak nekteri sarmatski odrasliki so se celo med Sloveni naselili in si te podvrgli, ali jih s svojimi napadi nadlezhevali in v nepokoj spravljali«. Od tod je prishlo, da se je jezik, obnasha in vera obojih v eno stopila.
b)	Izmed druzih okoli Majotskega jezera stanujochih ljudstev se po imenu slovenska kazhejo: Sindi (= Indi, Vindi), Obidiaceni, Sitaceni, Dosci, akoravno so ta imena pogrchena. Che tudi ne gledamo na Jazamate in Sauromate, ktere imenuje Ritter in jih za odraslike Mat-ov (od sanskr. mata lat. mater) spoznava. Tako je tudi Pantikapaeum videti slovensko od »pan« ali »pani« in kap (forma, idolum). Pan, pani se kazhe iz sanskr. »pa« ali »pah« t. j. knez, kneginja, oblastnik, oblastnica.
c)	Beseda »Maja« (namest mati) se je she dozdaj pri Srbih ohranila. Hrvat de tudi majka, in od tod se kazhe ime Majot (Maiotis).
// ... //
(Na dalje v koledarji za leto 1869.) Povzeto po:
Narodni koledar in Letopis Matice Slovenske za leto 1868. Izdala in zalozhila Matica Slovenska v Ljubljani. 1867. (Op. ur. I. A.)
94	Revija SRP
189
MATEVZH RAVNIKAR - POZHENCHAN (1802, Pozhenik pri Cerkljah na Gor. - 1864, Predoslje pri Kranju), pesnik, pisatelj, jezikoslovec, zgodovinar, zbiratelj ljudskega blaga. Iz revne kmechke druzhine; v ljubljanski normalki je bil sosholec Franceta Presherna. Med shtudijem teologije mu je Franc Metelko, profesor slovenshchine, razkrival slavistiko, pesnishtvo, ljudsko slovstvo in vprashanje slovenske pisave; z vsem tem se je Pozhenchan, ob duhovnishki sluzhbi po raznih krajih, ukvarjal do konca (pishoch v metelchici she po njeni prepovedi). V semenishchu je bil njegov profesor tudi Jakob Zupan, svojevrsten pesnik, zavzet za panslovanstvo in ilirizem; deloma se je tega navzel tudi Pozhenchan: oznachil se je kot »gornji Ilir« in »Ilir iz Kranjske« ter skushal slovenshchino zblizhati z rushchino. Vseeno je mimo teh »idealnih projekcij« v glavnem pisal v slovenshchini, svaril pa je pred nemshtvom in revolucijo 1848. Osebna skromnost in odpor do lizunstva (pesem Lizuni) sta prispevala, da je vechji del njegovega opusa ostal v rokopisih, s katerimi pa so si mnogi obilno »pomagali« (zlasti zbiratelji ljudskega slovstva; bil je prvi, ki je zbiral tudi ljudsko pripovednishtvo). Spomin nanj sta obudili knjizhni izdaji Pozhenchanove pravljice (2005) in Pozhenchanovo berilo (2006), vendar omejeno na njegovo skromno pesnikovanje in na ljudsko pripoved.
Kot jezikoslovec in raziskovalec slovensko-slovanske preteklosti z mitologijo ostaja »skrivnost«. Nekaj tovrstnih krajshih spisov je sam objavljal (od 1837) po periodiki, obsezhno neobjavljeno zapushchino pa je dobil v roke Davorin Trstenjak; ta je bil v Matici slovenski kot njen soustanovitelj in chastni chlan posebna avtoriteta, Pozhenchanovo ostalino pa je obravnaval s pokroviteljsko kritichnostjo (v jedru z enakimi pridrzhki, kot jih je bil pozneje delezhen sam s strani nasprotnikov »romantichno-fantastichnega« in »diletantskega« slovenetskega avtohtonizma). To je razvidno iz njegovega predgovora k edini vechji objavi Pozhenchanovih zgodovinskih spisov v LMS 1868 (I. razdelek) in LMS 1870 (II. razdelek // v SBL napachna letnica 1869); prvi razdelek je okrajshan predstavljen v prichujochem SRP. V LMS so bile napovedane nadaljnje objave iz Pozhenchana, a do njih ni prishlo, objavljal pa je tam lastne istotematske spise Trstenjak, ki danes velja za ocheta venetologije. Znano je, da je Trstenjaka za temo avtohtonosti Slovencev/Slovanov prvi spodbudil Anton Krempl (cf. Preshernov epigram Krempeljnu), poznavalec Kollarjevih del; koliko pa je Trstenjak nashel spodbud pri svojem predhodniku Pozhenchanu, ostaja odprto. Trstenjak v predgovoru omenja Shafarika, Hanusha in Kollarja (slednja dva kot »zmotna«) kot Pozhenchanove vire in s tem nakazhe njegovo neizvirnost. Sredi 19. st. so bili sploshno znani spisi omenjenih in she drugih slovanskih eruditov, ki so problematizirali prevladujoche nemshko zgodovinopisje, izhajajoch predvsem iz treh — she danes nereshenih, nich fantastichnih — kljuchnih vprashanj slovanske (pra)zgodovine: 1) vzhodna Evropa od severa do juga naj bi »chez noch« postala slovanska, cheprav naj bi bili Slovani, po tradicionalnih razlagah, pred tem le primitiven drobec brez lastnega etnonima nekje v evrazijskih mochvarah; 2) sledovi slovanske toponimije po Evropi do Atlantika in Irske (kuriozum: ob »slovanskem« korenu v Dub-lin je Ptolomejevo ime za ta kraj — Eblana); 3) shtevilne besede v baskovskem »unikatnem« (brez sorodnikov?) jeziku, v katerih je najti jedro, sozvochno z besedami v slovenshchini in njenih narechjih. Pozhenchanov »spregledani«, pred Trstenjakom (na isto temo je pisal tudi Matija Vertovec) gotovo najobsezhnejshi v slovenshchini napisani prispevek k tej problematiki, je vsekakor nespregledljiv.
Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich
94
Revija SRP	190
Vprashalnica
Ivo Antich
SRP NI SRP
V zadnjem chasu se je v slovenskih tiskanih medijih v razlichnih zvezah, tudi v pismih bralcev, nekajkrat pojavilo t. i. »Drushtvo SRP«. Ker je shlo za dolochene aktualno kritichne nastope omenjenega drushtva, so posledichno nekateri chlani urednishtva Revije SRP dozhiveli vprashanja s strani znancev v smislu: zdaj se torej she posebej angazhirate ...
Ob tem urednishtvo Revije SRP ne more storiti drugega, kot da javno opozori na dejstvo, da nobeden od sourednikov o imenovanem drushtvu ne ve nich, nima z njim nikakrshnega stika in osebno ne pozna nobenega njegovega chlana. Ker imajo ponavadi tudi »absurdne zgodbe« kakshno poanto, se tukaj ponuja naslednja:
Kadar se mnozhijo nakljuchja, se razkriva zakonitost. (17. 8. 2016)
Za urednishtvo Revije SRP Ivo Antich
94	Revija SRP
191
Dokumenti
Rajko Shushtarshich Dokument 1
SE BO NADALJEVALO! DOKLEJ?
(Porochilo nekdanjega papirnatega direktorja)
Kot »papirnati direktor« Zavoda za zalozhnishtvo REVIJA SRP sem napisal kar nekaj dokumentov. Nerad, a bilo je treba, bi dejal. Ali res? — se sprashujem danes. V predzadnjem dokumentu v SRPu 125/126 sem pravilno predvidel, da se bo papirna kanonada s strani institucij sistema nadaljevala, v zadnjem objavljenem v SRPu 127/128, da bo zadeva v nadaljevanju vedno bolj absurdna, za mene osebno pa bo prej ali slej postala pretezhko breme. Vchasih pomislim, da se bo le nashel kak uradnik, ki bo zadevo konchal, zakljuchil, dal ad acta. A ta pomislek je neumesten, skrajno naiven. Naj torej ponovim propagandni vlozhek in she moto, ki mi je ob malodushnih mislih v spodbudo (uporabil sem ga tudi v zanjem dokumentu v SRPu 127/128):
— SISTEM »omogocha«, tj. onemogocha ustvarjalnost v neodvisni Reviji SRP po svoji naravi. Sistem sam po sebi »kot tak« tezhi k popolni kontroli vsega, kar je institucionalizirano. »Shirshe gledano, zadevamo ob skrivnostnost vrednotenja slovenske kulturne ustvarjalnosti. Najbrzh ne bomo nikoli nashli zadovoljivega odgovora, vsaj takega ne, ki bi kazal na minimalno soglasje med protagonisti, upravljavci kulture na eni in avtorji ustvarjalci na drugi strani, ker prvi kulturo, umetnost in kulturnike, umetnike omogochajo oz. onemogochajo, slednji pa kulturo, umetnost zgolj udejanjajo. Pa vseeno obchasno poskushamo.« (Rajko Shushtarshich: Odprto zaprto pismo MK RS, II — Majdi Shirca, She o vrednotah in vrednotenju ; http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp39/dokum39/3dok39.htm )
(moto©):
Individuum ne more spremeniti sistema,
lahko pa ne dovoli, da bi sistem spremenil njega.
In to ni malo!
Rajko Shushtarshich
Te dni — ravno ob pripravah na zakljuchek aktualne Revije SRP — so me kar tri institucije obdarile s svojimi darovi. Odgovoriti sem moral hitro, kajti roki za odgovor so ubijalsko kratki (glej dokumente spodaj op. R. Sh.) Za porochilo pa sem izbral le odlomek iz Izjave AJPESu, ta je bil napisan vcheraj:
94
Revija SRP	192
Izjava o dejstvih oziroma okolishchinah domnevnega prekrshka
Letnega porochila za leto 2015 do zadnjega dne v mesecu februarju 2016 nisem oddal, ker nisem bil odg. oseba v Zavodu - direktor (rok oddaje 1. 3. 2016). Zato tudi nisem bil odgovoren za domnevni prekrshek. Porochila ne bi mogel - smel podpisati tudi nihche drug v ZAVODu ZA ZALOZHNISHTVO NA PODROCHJU KULTURE IN UMETNOSTI, REVIJA SRP (SVOBODA, RESNICA, POGuM), s sedezhem PRAZHAKOVA ULICA 13, 1000 LJUBLJANA, matichna shtevilka 1339427000, ker so odstopili tudi vsi drugi odgovorni v Zavodu. Zavoda takrat ni bilo vech.
REVIJA SRP nima nobenih sredstev. Rachun ima zaprt zhe od 15. 1. 2010! (pri Banki Koper, p.e. Lj. ID DDV komitenta: SI 71461965). Njeno premozhenje je od tega dne 0,00 €. Od tega dne Zavod Revija SRP dejansko ne obstaja vech! Tudi ne opravlja »registrirane dejavnosti v imenu, na rachun, v korist oziroma s sredstvi ZAVODA REVIJE SRP«. Oddajanje letnega porochila AJPESu (enakega kot v predhodnem letu 2014), bi bilo tudi popoln nesmisel. Dokument: Sklep o prenehanju (ugasnitev zavoda) Revije SRP v letu 2015, z dne 5. oktobra 2015, bi lahko bil zadosten dokaz - razlog za ustavitev postopka o prekrshku.
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/ pogum2003-3/ugasnitev_Zavoda5okt2015.doc
Ker pa moram »V izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer kasneje v postopku ne bom mogel vech uveljavljati« -Navajam she vse dosedanje dokumente o zadevi:
Ukinitev - Ugasnitev - Izbris - Likvidacija Revije SRP. Dokumenti so javno dostopni tudi na internetu.*
She shirshi referenchni okvir zadeve pa je: Chetrt stoletja ukinjanja neodvisne Revije SRP (svobode misli in pisanja), dostopno v Knjizhnici Revije SRP: Pogum Revije SRP 2003/3 ; Rajko Shushtarshich, Franci Zagorichnik, Matjazh Hanzhek ; ZHIGOSANA USTVARJALNOST ; Za javnost zadeve - priloge, dokazi v nadaljevanju 2003-2009: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/zhigo.htm
Pomembno pojasnilo: Revija SRP ni zgolj skrajshano ime za Zavod Revija SRP, ampak je dosti vech, je neodvisni medij Revija SRP, ki je bil, in kot je bil pred ustanovitvijo Zavoda in obstaja tudi po ugasnitvi - izbrisu - likvidaciji Zavoda Revija SRP. Ta izbris iz registra bo torej le konec institucionalne tvorbe sistema -organizacijske oblike, ki sluzhi zgolj sistemu. Komu bi sicer sluzhilo toliko nepotrebnega administrativnega dela (Evidenca medijev, porochila AJPES-u, DURS-u, FURS-u, MzK, MzF, idr. institucijam)? Reviji SRP gotovo ne, zase tega sploh ne potrebujemo.
[Revija Lives Journal pa je Revija SRP v angleshchini.]
94	Revija SRP
193
-	FURS 2016
Furs_Plachilni nalog, 11.8.2016 vr. 16. avg. 2016
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/FURS11avg2016_vr16avg2016.doc
-	Zahteva za sodno varstvo
Zahteva za sodno varstvo FURSu, 19. avgusta 2016
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/Zahteva za sodno varstvo19avg2016.doc
-	odlochba ZPIZ
odlochbaZPIZ6junij2016_vr16-8-2016.doc http: / /www.revijasrp. si/knrevsrp/pogum2003-
3/UKINITEV_Zavoda_datoteke/odlochbaZPIZ6junij2016_vr16-8-2016.doc
-	Pritozhba na odlochbo ZPIZ
Pritozhba na odlochbo ZPIZ. 6.junij, 2016_vr.19-8-2016.doc http: / /www.revijasrp. si/knrevsrp/pogum2003-
3/UKINITEV_Zavoda_datoteke/pritozhba_na_odlochboZPIZ6junij2016_vr.19-8-2016.doc
-	AJPES obvestilo in pouk krshitelju
Ajpes-obvestilo o prekrshku18avg2016.doc
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/UKINITEV_Zavoda_datoteke/Ajpes-obvestilo%20o%20prekrshku18avg2016.doc
-	AJPES obvestilo in pouk
Izjava_Ajpesu_o_prekrshku20avg2016_vr.22-8-2016.doc http: / /www.revijasrp. si/knrevsrp/pogum2003-
3/UKINITEV_Zavoda_datoteke/Izjava_Ajpesu_o_prekrshku20avg2016_vr.22-8-2016.doc Povezave na druge dokumente v tej zadevi glej na:
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/UKINITEV_Zavoda.htm Dokumenti, ki so na internetu, so enaki originalom, le da so slednji podpisani. (Op. R.Sh.)
Rajko Shushtarshich V Ljubljani, 21. avgusta 2016
94
Revija SRP	194
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
94	Revija SRP
195
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.
94
Revija SRP	196
»Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco,
obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi;
che se she zhivali, ki so udomachene za sluzhenje chloveku,
lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo,
kakshna nesrecha je to lahko za chloveka,
ki je edini resnichno rojen zato,
da zhivi svobodno.
Napravila ga je nenaravnega do te mere,
da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje,
in na zheljo, da ga ponovno ozhivi ...
Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih,
ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo,
ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati,
da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem ...
Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta,
bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi,
obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali.
Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrasheno, ne! ...«
Etienne de La Boetie