De Pegamo et Lambergare
(nuga translatoria a Matthaeo Hriberšek Latine reddita versibusque originalibus pacta)1
Tam beli Dunej mi stoji, Na Duneju kaj se godi, Me dobro poslušajte vi.
Je v' sredi mesta tratica, 5 Na trati raste lipica,
Dunej hladi nje senčica. Pod senco miza rumena, Okoli mize stoli pa, Sedi na stolih gospoda. 10 Med nimi cesar govori: »Po moji misli se mi zdi, Kralestvu našmu glihe ni.«
Perdirja Pegam in driči, Ošabno tako govori: 15 »So prazni vaš pogovori!« Naprej še Pegam govori: »Kar pravim vam, gospodji vi,« - Cesarja vun tud ne spusti -»Imajo velk gospostivo, 20 Pa ne junaka pod sebo,
Katir bi skusil se z' meno.«
Vienna alba hic mi stat et quid Viennae nunc fiat nunc unusquisque audiat.
In urbe pratum media,
in prato crescit tilia	5
Viennae dans umbracula.
In umbra mensa rubea
et circa sunt sedilia,
sedet aristocratia.
Hos Caesar allocutus est:	10
»Hoc visum mihi certe est: par regno nostro nullum est.«
Accurrit Pegamus furens
superbe eis sic loquens:
»Voces inanes vir reddens!«	15
Et addit Pegamus dicens:
»Vos alloquor, primorum flos,«
- nec Caesari dat exodos -
»regimen vobis magnum est;
sed nullus vobis nunc subest	20
vir fortis, mihi qui par est.«
i Fons: Štrekelj, Karol: Slovenske narodne pesmi. Iz tiskanih in pisanih virov zbral in vredil dr. Karol Štrekelj. Zvezek I. Izdala in založila Slovenska Matica. Natisnila tiskarnica Rudolfa Milica, V Ljubljani 1895-1898, str. 34-38 (Lambergar in Pegam. (Gorenjska.) a. Vodnikova redakcija iz l. 1807.)
170
Matej Hriberšek
Odgovorí mu car tako: »Kaj češ prašati me za to? Ga jmam, de ti presédal bo! 25 Na krajnski zemli mi živi, Kér se na Kamnu govorî, Se nikdar tebe ne bojí. Kristof Lambergar z' imenam, Na síni skal' prebiva tam, 30 Te v' pest žeH dobíti sam.« Prav Pégam: »^š^te mu list, Domá pustí naj vse na stran, Perdirja meni naj v' bran!«
Mu reče cesar pisat list, 35 Clovéka berzniga dobít,
De more kmal do njega prit. Izgóvori komaj enkrat, Se najde preci pobeč mlad, Kír list ponese njemu rad. 40 Ponese v' lepo deželo, Goráto kranjsko deželo, Tje Kristofo Lambergarjó. Zvečer je Dunej zapustíl, Letí kob' nega zlod podil, 45 Je zjutra žé v Teraču bil. Gospóde tuki gor budi, Pohlevno nje nagóvorí: »Ké Kristoph Lambergar stojí?« Pred njim se vsi perklánajo, 50 S njemu nič ne zlažejo,
Mu z' perstam grad pokažejo. Za kapo vtakne béli list, Naprot perklone jim se nisk, Gre hitro, ko nebéski blisk.
55 V' lini stara mat' stojí, Inu per sebi govorí, De to pa že nič prida ni! Do sina teče svojiga, Do Kristofa Lambergarja, 60 De b' lepó ga pod^ila: »Koniča maš, ko tičico, Zlato zoble všemčico, Pié sladko rebúlico. Stojí per jaslih sédem lét, 65 Na sonce mi nikol ne gré, Nu vidil ni še bélga dné.« Tako še mati rekla je: »O kaj ti pravim, Kristofé, Na te tóí poslušaj me! 70 Hudíča ima Pégam dva, Premágal bodeš ti obá, Li glej, da te ne zapelá. Ak bodeš videl tri glavé, Dve krajne njemu pust obé, 75 Na srédno naj ti sabla gré.«
Et Caesaris responsio:
»Quid haec interrogation
Est mihi - tibi taedio
erit; in Carnis residet,	25
quo Lapis arx nomen habet,
est vir, qui numquam te timet.
Christophi Lambergar sonat
nomen, in rupe habitat,
vult: 'Res ad manus veniat!'« 30
At Pegamus: »Da litteras:
'Relinquas res domesticas
et contra virum venias!'«
Caesar iubet, ei scribant
ut litteras, inveniant	35
ut celerem, qui mox virum
assequatur; et vix dictum,
apparet iuvenis puer,
viro fert eas gaudenter.
In pulchram fert eas terram,	40
montosam Carnioliam,
ad prolem Lambergariam.
Viennam reliquit sero,
ut actus a diabolo
est mane in Foriculo.	45
Hic nobiles vir expergit
et mite eis haec dicit:
»Christophus Lambergar vivit
ubi?« Iuvenem adorant
omnes, mentita nulla dant	50
et arcem digito monstrant.
Galero chartam inserit,
adorans ad terram vergit
et instar fulminis abit.
Apud fenestram mater stat	55
et apud se sic murmurat:
»Quam res se male habeat!«
Ad prolem suam properat,
ad Lambergarem Christophum,
ut verbum ei det doctum:	60
»Ut avem tu habes equum,
qui flavum triticum vorat,
rebulam suavem is potat.
Septennispraesepi adstat,
in solem equus numquam it	65
nec claram lucem iam vidit.«
Haec mater ei iam dixit:
»O, Christophe, quas dico has
res tibi nunc, me audias!
Habet diabolos duos	70
hic Pegamus, vinces ambos,
at cave hos malos dolos.
Extrema capita linquas,
si tria forsan videas,
et medium percutias.«	75
De Pegamo et Lambergare
171
Podá se v' svitlo kamrico, Na glavo déne kápico, Perpaše sebi sáblico. Zaséde kónca berzdiga, 80 Rokó pa materi molí:
»Mat' moja, zdrav' ostante vi!« Mi zdaj pa z' konjam zadriči, Ko stréla hitro mi leti, In se popréd ne vstanoví: 85 Po Duneju mi dirja v' skók, So per kosilu vsi okróg, Pegamu pade žlica z' rók.
Mu Pegam tako govorí: »Naj preveč teb' se ne mudí, 90 De glave bi ne zgubil ti! Al očeš kaj počákati, Al češ se precej máhati Nu tvojo glavo vágati?« Je Kristof tako govoril: 95 »Ne bom se dolgo jez mudíl,
Na Kranjskim sim še včéra bil.«
Cubiculum clarum intrat, galerum capiti aptat, coxis ensem accomodat. Equum velocem ascendit et matri manum porrigit: »Genetrix nostra salva sit!« Equo admisso utitur fulmineusque vehitur non prius vir subsistitur; Viennam cursu percurrit vulgus hic cenam habuit, Pegamo applar excidit.
Pegamus edit voces has: »Nuncproperare caveas, ne tuo capite luas! Vispaulum se reficere aut statim vis confligere in ultimo discrimine?« At Christophus responsui: »Paulum morari statui; in Carnis heri iam fui.«
80
85
90
95
100
105
Ga praša Pegam spet tako: »Kej pa se bo godilo to? Al tu na terg' širokimo?« Mu pravi Lambergar tako: »Na polju, de vsi vidio, Za najo čast se bieva.« Nasproti zdaj zadirjata, Za všesmi se oprašneta, Si nič ne sturta hudiga.
Secundum poscit Pegamus: »Sed ubi confligabimus? In foro lato sit locus?« Sic dicit ei Christophus: »Ad laudem nitimur campo nunc omnibus spectaculo.« Rursusque ambo procurrunt, sed aures solum perstringunt, nil mali tamen faciunt.
100
105
110
115
Tako pa Pegam govori: »Premočniga mi še bilo ni, Te Krištofe to kaj skerbi? Al konjič tvoj bo žaloval, Po polu bode razgatal, Ki gospodarja bo iskal.« Pa Krištof tako govori: »Za drugiga pa meni ni, Ko to, kar tebe mal' skerbi: Za tojo židano gospo, Ki tako mlada vdova bo; Ne véš, de men dopadla bo?«
Sic Pegamus ei dixit: »Non erat, qui me vicerit, hic angor, Christophe, an sit? Sed equus tuus gemiscet, per campum hinnitum edet, cum suum dominum quaeret.« Et Christophus responsum dat: »Res nulla me sollicitat quam quae et paulum te turbat: tua uxor venustula, quae erit nova vidua; nescis, quam erit mi grata?
110
115
Se drugo Pegam zaletí, Se Kristofu pokáže kri, 120 Mu vonder sile ne sturí.
Secundo Pegamus ruit, Christopho sanguis effluit, attamen male nil facit.
120
170	Matej Hriberšek
Ko v tretje vkúp' zadirjata, Takrat se dobro pócita, Za vselej boj razlóeita. Je méril Kristof srédniga, 125 Na stran je pustil krajniga, Udári ravno srédniga. Je njemu pravo glavo vzél, Pa hitro njo na jévca vjel, Ves Dunej je čez to vesél. 130 Drra na béli Dunej z' njó, Z' junaka Pégama glavó, Jo kaže Dunejcam lepó.
Mu reče tako svitli car: »Junák, ti moški Lambergar, 135 Kaj češ iméti za tvoj dar?« Pa Lambergar odgovorí: »Na Kranjskim imam tri gradí, De b' moji, prosim, lastni bli!«
Pa cesar tako govorí: 140 »Kar češ imét, nej se zgodí, Kar dolgo li tvoj rod žrn!«
Cum tertio nunc iruunt,
tunc bene manus conserunt,
ad acta ferro decernunt.
Christophus tendit medium,
non ei curae extremum,	125
percutit ipsum medium.
Verum rapit caput ferro,
capit cito manubrio,
Viennae magno gaudio.
Viennam albam properat	130
et caput Pegami vibrat,
Viennae incolis monstrat.
Illustris dicit sic Caesar:
»Vir fortis, noster Lambergar,
qua re donatus esse vis?«	135
At Lambergar respondet his:
»In Carnis arces tres mi stant,
te oro, ut meae fiant!«
Et hoc decretum Caesar dat:
»Quae vis habere, nunc fiat	140
et longe tua gens vivat!«
(Viennae mense Octobri AD MMXVI)