Uredništvo upravništvo Kopitarjeva ulica štev. 6. Naročnina znaša: celoletna , . K 4--poluletna . . „ 2’— četrtletna . . „ 1’— Posamezna št. „ 0 10 GLASILO SLOVENSKEGA DELAVSTVA. Št. 25. V Ljubljani, dne 17. maja 1912. Leto VIL Naši poslanci za delavce in uslužbence. Poslancem S. L. S. na Dunaju gotovo ne more niliče očitati, da bi ne stali vedno na straži za koristi in težnje delavskega ljudstva. Vsako priložnost porabijo, da povzdignejo svoj glas v obrambo delavstva in za olajšanje težke delavske butare, dočim mnogi drugi zastopniki našega meščanstva niti ust ne odprejo, dasi so pri volitvah dobili tudi glasove delavcev po mestih. Marsikak liberalen poslanec sedi na Dunaju po milosti delavskih glasov, četudi nima nikdar dobre besede zanje. Posebno naš poslanec J. Gostinčar se toplo zavzema za delavske sloje in ob vsaki priliki pobeza dunajsko vlado in jo spomni na njene dolžnosti nasproti delavstvu. Ni dolgo od tega, kar je vprašal vlado kako je z zboljšanjem plač železniških uslužbencev na progi Jesenice—Gorica. Vlada mu je na njegovo vprašanje od dne 21; marca 1912, sedaj odgovorila, da se je mogla preureditev plač vsled dolgega povpraševanja in poizvedovanja šele tekom aprila meseca izvesti, da se bo pa zboljšanje plač štelo že od 1. januarja 1912 dalje. Če niso tedaj uslužbenci še dobili nakazanega zneska zboljšanja, ga morajo vsak čas dobiti; toliko posnamemo iz vladnega odgovora. Ravno tako se je zavzel poslanec Gostinčar za nižje državne uslužbence dne 3. maja v državnozborski seji in rekel sledeče: Razna uradniška, služabniška in delavska vprašanja, s katerimi se zbornica vedno peča, dokazujejo, da v naši državi marsikaj ni v redu. Zastarani nazori naših vlad, da se mora ozirati le na velike in mogočne, so ovire za uspešno socialno skrb nasproti slabejšim. Med tem ko se skrbi za visoko nastavljene osebe z vso natančnostjo, ne morejo manjši za svojo dostikrat težavno in trudapolno delo dobiti tega, česar potrebujejo za obstanek. Uradnik mora dobiti po 351etni službeni dobi polno penzijo, medtem ko stalni in provizor-ni služabnik nima te pravice. Skrajni čas je, da se vpelje za poštne služabnike 351etna službena doba. Pismonoša,.ki mora cel dan prehoditi ne-broj ulic in stopnic, je v 35. letih izrabljen dovolj in zasluži za svoje delo popolen mir. Po- Na smrt obsojeni kralj. (Zgodovinska povest.) (Dalje.) »Gospodje,« jih nagovori kralj. »Veliki sodnik, Don Telesforo, je večkrat zanemarjal, za kar zasluži kazen, svoje dolžnosti. Od danes naprej Don Telesforo ni več naj višji sodnik. Til stoji njegov naslednik.« Kralj pokaže z roko na Don Pasqualla. »Kaj pravite, visoki gospod!« zakliče osupli Pasquall. »Govoril sem, da si ti, Juan Pasquall, od te ure naprej kastiljski veliki sodnik in da te mora kot takega vsakdo spoštovati in ubogati.« »Visokost naj premisli, da meni, hribovcu, manjkajo potrebne sposobnosti, da upravljam tako visoko mesto«, ugovarja Pasgual. »Več kakor znanosti poseduješ, ki si jih lahko v uradu pridobiš. In Rog ti je podaril čed-fioti.« »Mogočnjaki ne bodo nikdar hoteli ubogati Nizkega človeka, ki je postal hipoma prvi za kraljem in ki je v pravosodnih zadevah še mogočnejši kot kralj.« »Pri Brezmadežni, iibogati bodo morali«, zakliče kralj. »Jaz, prvi med njimi hočem jim pokazati to z lastnim zgledom . . . Gospodje, čuj- sebno na slabem so pismonoše na deželi in poštni kočijaži, ki sploh nimajo urejenih razmer. Odvisni so od slučajnih gospodarjev in se smatrajo za hlapce, seveda z razliko, da se hlapcu pri dobrem gospodarju godi bolje kakor poštnemu selu ali postiljonu. Vlada naj pa vendar uvidi, da ji je skrbeti tudi za male uradnike in delavce, katerim je draginja veliko bolj občutna kakor višjim, ter v tem smislu z njim postopa. Naši poslanci torej že store svojo polno dolžnost v tem oziru ali žalibože da zadenejo večkrat na gluha ušesa, še večkrat pa na prazne kase avstrijske vlade. Potem se pa kregaj, če ti bo kaj pomagalo. Za uslužbence državnih železnic. Krščansko socialni poslanec Kemetter je stavil v državnem zboru za delavstvo državnih železnic sledeči predlog: Delavci pozimi. Minulo zimo so nekatere železniške sekcije deloma, druge pa popolnoma ustavile delo. Delavci so bili zato hudo udarjeni, osobito tisti, ki imajo veliko otrok. Delo dobiti pozimi pri kmetih ali pa kje* drugje je tudi popolnoma izključeno: »Kjer si delal poleti, delaj še pozimi!« tako utemeljujejo. A če tudi železniški delavec dobi delo, ga ne more sprejeti. Prvi sneg, ki zasneži progo, ali kaka druga vremenska nezgoda pa ga pozovejo na delo in moral bi ubogati. Pozimi so poslali na dopust celo delavce, ki so že delali 10 do 12 let in prispevali provizijskemu zakladu. Zato se predlaga: Visoka zbornica skleni: Železniško ministrstvo se poziva, da naredi vse tiste socialne priprave, ki omogočijo, da bodo dninarji c. kr. avstrijskih železnic tudi pozimi .neprekinjeno delali. Pripetili so se tudi ne redko slučaji, da so delavce v stanju dnine odpustili iz službe brez vsake preiskave in dokaza kakega prestopka, če tudi so več let prispevali provizijskemu zavodu. Disciplinarni odseki. Enostranske razsodbe so se že večkrat izkazale kot popolnoma krivične. Da se to prepreči, jo že veliko zasebnih podjetnikov za svo- te: temu možu sem poveril najvišje dostojanstvo. Kdor noče, da mu ne odleti, naj svojo glavo uklone! To je moja kraljeva volja!« Nihče ne ugovarja. Vsak je znal, da zahteva kralj Don Pedro neomejeno pokorščino. Dvorjan poda Pasqualu v roko karo, palico pravice, drugi ga pa obleče v rdečo baržunasto s hermelinom zarobljeno obleko, ki znači njegovo skoraj kraljevsko dostojanstvo. »Zdaj, gospodje,« ukaže kralj, »stopite v stransko sobo. Novi najvišji sodnik, Don Juan Pasqual se Vam kmalu pridruži, da ga spremite v pravosodno palačo, kjer bo sprejemal stranke. Nihče, čujte, nihče, in tudi jaz ne, se ne sme zoperstaviti, če ga povabi. Z Rogom!« Presenečenci se v znamenju poslušnosti in pokorščine globoko priklonijo in zapuste dvorano. Juan Pasqual ostane sam s kraljem v dvorani. »Zdaj«, pravi kralj, hočeva govoriti o stvareh, ki si jih kralju očital. Rraniti se pa nočem pred velikim sodnikom, marveč pred možem, ki mu zaupam, ker je pravičen mož. Stvari, ki gre za nje, jih ne more veliki sodnik soditi, kar si pred dnevi sam priznal.« »Govorite, visoki gospod.« »Očital si mi, da sem pregnal Rlanko, svojo soprogo, da sem usmrtil velikega mojstra reda Sv. Jakoba in da živim s priležnico.« je delavce uvedlo disciplinarne odseke, kjer ima tudi delavstvo besedo. Z ozirom na to predlagamo: Visoka zbornica skleni: C. kr. železniško ministrstvo se poziva, da vse pripravi, da se v najkrajšem času uvedejo disciplinarne zbornice za delavce avstrijskih državnih železnic. — Strah pred žuljavo pestjo. \ Angleški bogataši in milijonarji se boje žu-ljave roke, boje se pesti tistega delavstva, ki mu niso hoteli nikdar biti pravični. Delavci osobito na južnem Valeškem groze, da bodo zopet stavkali in da bo nova stavka hujša, kakršna je bila zadnja, ker ne bodo samo rudarji stavkali, marveč se jim tudi železničarji nameravajo pridružiti. A ne groze samo rudarji, tudi mornarji napovedujejo, da če ne bo drugače, da bodo stavkali. Delavsko upravičeno nevoljo je prisiljen, da vpošteva tudi liberalni ministrski predsednik Asquith. Na pojedini, ki so mu jo priredili na čast angleški bankirji, je opozarjal, da mora tako vlada kakor družbe bogatašev in vsak posameznik vpoštevati delavske razmere in jih proučavati. Angleški finančni minister je pa v angleškem državnem zboru javil, da mora vlada proučiti, zakaj da je angleško delavstvo nemirno. Vlada na Angleškem zdaj pročuje delavske razmere, da so znale nastopiti glede na lavske razmere, da bo znala nastopiti glede na Angleškem prepričani, da tako, kakor zdaj, ne gre naprej in da se mora kaj zgoditi. Po zadnjih poročilih je v šestih tednih stavke angleških rudarjev mesca marca in aprila padel izvoz za 2,955.270 funtov sterlingov. Pada pa še zdaj, ker se posledice stavke še čutijo. Tudi razmere slovenskega delavstva niso kdosigave kako sijajne Zato naj se slovensko delavstvo pridno združuje v naših strokovnih organizacijah. Najnižja plača za rudarje v Avstriji. Zadnji velikanski rudarski štrajk na Angleškem je prinesel angleškim premogarskim delavcem zakon o najnižji plači. Po zakonu so morajo lastniki rudnikov in delavci sporazumeti in sestaviti takozvani minimalni tarif, »Ne zanikavam, kar sem govoril.« »Čuj, Pasqual in želim, naj bi to čuli vsi moji podaniki: Marija Padilla ni moja prilež-nica. Predno sem se poročil, sem jo spoznal pri svojem takratnem varuhu, izdajalcu Albuquer-queju. Mlada sva bila obadva. Lepa je bila. Strastno sem jo ljubil. Tudi ona me je ljubila in mi vse darovala, vse, kar je imela. Bil sem prvi, ki ga jo ljubila. Dneve, ki sem jih ž njo prežil, prištevam naj lepšim svojega življenja. Obžalujem, ker sem le malo dni preživel ž njo. Moja mati in moj varuh izjavita, da se moram poročiti z Rlanko Rourbonsko, češ, da to zahteva blagor države. Dolgo sem se branil. Marijo sem namreč bolj ljubil, kot svoje kraljestvo, bolj kot svoje življenje! A nekega jutra, ko pridem v Marijino sobo, najdem le njeno pismo, ki mi naznanja, da zapušča Sevillo in kraljestvo, ker noče kaliti miru in sreče med podaniki in v deželi. Tu je pismo. Prečitaj ga in mi povej, kako da sodiš o njem.« Pasqual pazljivo prečita pismo in reče, ko ga vrne: »Visoki gospod, tako piše udana podanica, ki ji bije v njenih prsih zvesto srce.« »Kar sem pretrpel, presega skoraj človeške moči«, nadaljuje kralj. »Začetkoma sem se bal, da zblaznem. A dokler si mlad, tako rad varaš Srce. Prigovarjal sem si, da mi mora več veljati katerega se morajo vsi držati. Tudi v Avstriji se nekaj takega pripravlja. Državna zbornica na Dunaju je dobila od strani • zastopnikov delavstva sledeči predlog: C. kr. vlada se pozivlje, da uloži predlog poslanski zbornici najkasneje do konca leta 1912 zakon o minimalni plači za rudarje. Najnižjo plačo in posamezne plačilne razrede naj ugotove rudarske zadruge in strokovna društva, potem ko so jih zastopniki delavstva odobrili in svoje predloge napravili. Ministrstvo za javna dela pa se pozivlje, da skliče v ta namen posebno posvetovanje, h kateremu naj povabi tudi delavske zastopnike. Predlog sam pa naj se odkaže socialno-političnemu odseku. Nas bo neizrečeno veselilo, če bo iz te moke kaj kruha za rudarje. Jeseniško delovstvo. Jesenice. Predsedstvo za osebno dohodnino vrača pole in sicer le takim, delavcem, ki niso pri srcu našemu zaupniku cenilne komisije gu. K. Če delavec navede postavno dohodke in stroške, mu napišejo, da je zaslužil 1500 K več v tovarni, kot resnično. Vemo za slučaj, da so se gospodje zmotili za tako veliko vsoto. Osebno dohodninski davek je postavno določen, mi svetujemo našemu g. zaupniku cenilne komisije, naj dela z vsakim enako, a ne strankarsko. Delavstvo dobro ve, od kod veter piše, radi bi spravili koga v kazen. Seveda, če jo po postavi tudi zasluži. Torei, za vse enako. Sava. Po tovarni zopet vohuni znani vohun, s katerim smo imeli že dosti opravka. Naj le miruje, sicer smo zopet primorani s njemu kaj napisati. — Na Jesenicah smo imeli zadnjo nedeljo birmo. Po liberalnih štacunah in v tovarni so seveda naši sociii in liberalci malo poza-bavljali zoper g. knezoškofa, zato smo mislili, da ne pojde nikdo za botra, ki je te barve, ker so hudi na škofa. Pa glej, kaka čast in ponos jim je bil biti boter, samo da so škofa videli. Preljubi naši sociji, boter je pa le imenitno biti, če se prav malo čez verske obrede pozabavlja preje, saj sami ne verjamete, kar čvekate. Strokovno društvo priredi dne 19. maja dopoldan ob 9. uri na Savi v Delavskem domu društven shod. Pričakuje se obilna udeležba Poročal bo po J. S. Z. poslan govornik. Skrbite za častno udeležbo. Železničar. Čemu nam je časopis? Tovariši, pozovemo Vas, da nam na to vprašanje odgovorite pismenim potom. Najboljši odgovor dobi malo nagrado in ga bodemo objavili, isto pravico si pridržimo za vse boljše in upoštevanja vredne odgovore. Rok stavimo na 15. dan meseca junija 1912 in pričakujemo živahne tekme. Odgovori se ne smejo podpisati, ampak vsak ga naj označi s poljubno številko. Šele ko objavimo nagra-deno številko, se naj dotični oglasi s popolnim naslovom. Uredništvo. Iz službene okrožnice južne železnice. Čestokrat se pripeti, da uslužbencu ali delavcu žena umrje ali pa da tako oboli, da ne more opravljati sama gospodinjskih poslov ter si mora dotični najeti tujo žensko-gospodinjo. Takim ženskam dovoli južna železnica časne legitimacije (sive knjižice) ako jih gospodar popolnoma vzdržuje in stalno plačuje in kot gospodinje uradno priglasi. Tudi zakonsko ločeni uslužbenci smejo zaprositi za take legitimacije pod gornjimi pogoji in sicer delavci v vsakem ljudska, kot moja sreča. Nič nisem zato poizvedoval, kje da biva Marija. Dovolil sem, da se poročim in ukazal svojemu polbratu, da pozabi smrt svoje matere Eleonore Guzmannove, da potuje naproti in sprejme mojo mlado ženo. V svojo in mojo nesrečo je ubogal, ker ko je došel s kraljico v Sevillo, je ljubil mojo .ženo, ona pa njega . . .! Več časa je minulo, ne da bi bil slutil njuno strast, ki je bila sama kot taka sicer nedolžna, a dejanju dejansko zakonolom-stvo in veleizdajalstvo. Začetkoma sem sodil, da je mlada kraljica hladna nasproti meni, ker ji dosti ni bilo za me. Končno sem pa izpoznal svojo zmoto. Kraljica je namreč, kadar je spala, s seboj govorila in tako sem vse izvedel. Drugi dan, ko se je izdala, sem jo poslal na grad v Toledo, kjer ji pod nadzorstvom zvestega služabnika Hinestrosa, strežejo, kakor se mora kraljici streči. Ni pa še minilo štiri tedne, ko mi je Hinestrosa poročal, da ga izkuša Don Frede-rigo podkupiti. Ukazal sem Hinestrosi, da naj navidezno podpira prinčeve načrte in da naj prepiše vsa Blanki namenjena pisma, če bi pa bila vsebina zelo važna, naj mi izvirnik dopoš-lje. Čez dva meseca dobim tole pismo!« Don Pedro izroči svojemu ' pazljivemu poslušalcu drugo pismo. slučaju po preteku petih službenih let. Legitimacije veljajo samo na progah tostranskih (avstrijskih) dežela. Delavci so doslej smeli za .svoje žene in nepreskrbljene otroke šele po desetem službenem letu časne legitimacije zaprositi. Ta rok se je skrajšal na pet let. Po preteku petih službenih let se podele ženam in nepreskrbljenim otrokom delavcev sive legitimacije — veljavne za avstrijske proge južne železnice. Za enkrat ie to privoljenje provizorično in se uvede stalno, ako se ne bodo dogajale kake zlorabe. — Skladiščni četovodje, ki so s 1. julijem 1909 že 45. leto starosti prekoračili in vsled tega niso bili imenovani skladiščnim slugam, se nazivljejo v zanaprej pomožni skladiščni sluge in dobe službeno obleko, ostanejo ]ja slej ko prej kot delavci z dosedanjo plačo. — Uprava je razglasila, da zviša delavcem mezde v najkrajšem času (do 15. junija 1912). Iz previdnosti pa je povedano, da se bo pri tem oziralo na službo prizadetega in pa na krajevne razmere. No, če bodo ti oziri tako ljudomili, kakor jih je izvršila c. kr. državna železnica, potem ni treba že danes komu čestitati, k večjemu upravi, da se ji je posrečilo delavcem in javnosti vreči nekaj soli v oči. Bomo videli, pripravljeni pa bodimo na dvoje: na zahvalo ali pa za nadaljni boj. Povišanje bo veljavno od 1. januarja 1912 in se bo zaostalo doplačalo, istotako pa višji prispevki v bolniško blagajno in provizijski sklad zaračunali. Doplačajo se tudi Cezure in pristojbine za službovanje izven domače postaje. Pripomniti je, da tokratno zvišanje mezd ne šteje kot avanzma in je bodo deležni tudi tisti delavci, ki uživajo že dosedaj najvišjo dnevnino. Bomo videli, kako pišče bo to, katerega je koklja celega pol leta valila. Ljubljanska skupina Prometne zveze je imela pretečeno soboto zvečer svoj redni mesečni sestanek, katerega so posetili gospodje občinska svetovalca Marinko in Novak ter urednik Moškerc. Člani od c. kr. državne železnice so bili v častnem številu zastopani, od 65 v Ljubljani stanujočih članov južnoželezničar-jev pa je bilo navzočih šest piož. Malomarnežev nočemo grajati, ampak le pomilovati, da imajo tako malo samozavesti, da se zmenijo za svojo organizacijo le toliko in takrat, kadar jo v sili rabijo, vse delo pa prepuščajo odboru, če celo ne zabavljajo čez njega. Žalostno! Moškerc je v daljšem poljudnem govoru opisal velik pomen trdnih delavskih organizacij in način uspešne agitacije. Oba navzoča gospoda občinska svetovalca -4- bivša železničarja — sta povdarjala, da sta i železničarjem vselej na razpolago, kadar gre za to, da občinski svet poseži v odpravo slabih razmer, bodisi te ali one vrste. Nič se nočeta strašiti nasprotnikov, ki jim njuni podrobni predlogi niso prav nič všeč, ampak delovati hočeta za tiste sloje, ki pod naprednostjo bele Ljubljane največ trpe, to so delavci vseh podjetij. Člani c. kr. državne železnice so si izvolili na sestanku tri zaupne može, ki naj bodo posredovali med vodstvom kurilnice in uslužbenci. Vsem članom Prometne Zveze. Doznali smo, da se v Ljubljani (Vodmat) in v ljubljanski okolici »Naša Moč« osobito članom Prometne Zveze dostavlja mnogokrat celo v ponedeljek in celo v torek, dasi se list po našem upravništvu odda redno vsak petek zvečer na pošto. Ker gre za to, da se dožene, kje da je krivda in ker se hočemo pritožiti na poštno ravnateljstvo v Trstu in še naprej, če bo tre »Pisal ga je Don Frederigo sam. Blanki je odkril zaroto proti kralju. Don Frederigo se je pridružil zarotnikom, ki jih je vodil njegov brat, Henrik Transtamarski. Prosil je Blanko, naj ostane srčna. Trinogu, ki ga zaničuje, jo zarotniki kmalu rešijo.« Pasqual je izdahnil, ko je vrnil pismo. »Kaj zasluži, kdor piše in odpošlje tako pismo«, ga vpraša kralj? »Smrt!« »Zadovoljil sem se, da sem ga kot velikega mojstra odstavil«, nadaljuje kralj. »Ker je pa mislil, da mi njegovi kazni vredni načrti niso znani, je izdajalec v svoji nečuveni drznosti prišel v Sevillo. Nisem ga hotel zaslišati. S silo si je izvojeval vhod v palačo. Pridrl je v moje prostore in razburjen kričal, da je prišel zahtevati zadoščenje za zadano mu sramoto. Imel sem prepise vseh pisem, ki jih je pisal kraljici. Pokazal sem mu jih, kakor tudi pismo, ki si ga ti videl in čital. Namesto da pa .pred me poklekne in me prosi milosti, kakor bi bil to izdajalec moral storiti, je pa potegnil svoj meč.« »Veliki Bog«, zakliče Pascjual! »O, poznal sem že svoje brate in sem se na nje pripravil«, reče smehljaje se Don Pedro. »Pripoznati moram, da ko sta se križala najina ha, prosimo: Vsak, ki »Naše Moči« ne dobiva redno dostavljene, naj'nam to takoj naznani, in sicer natančno, kdaj da jo dobi. Navede naj, če mogoče, tudi priče. Naznani naj nam pismeno, kakor naj se nam sploh vsaka izprememba glede na člane ali na naslov takoj naznani. Naslov: Upravništvo »Naše Moči« v Ljubljani. C