Dobra zemlja
Pomlad je zavladala tudi na bežigrajskih po-Ijih. Bilo je nekega popoldneva ob koncu marca, ko je sonce še sramežljivo kukalo skozi meglice in narahlo grelo zemljo, lahen vetrček se je poi-graval z lansko travo, šepetal v krošnjah golih dreves in se mešal s ptičjim petjem. Zemlja se je kadila, njena sapa se je stapljala z dimom požga-nega vejevja na krčevinah.
Nekako zaspano in mirno je bilo vse skupaj, vendar pa je bila v zraku napetost, pričakova-nje...
Tudi Bežigrajčani so se prebudili s pomladni-mi sapicami, razkropili so se vsak za svojim de-lom: kmetje so vozili gnoj in se dobrikalfzemlji, branali in sejali; vrtičkarji so obračali zemljo in pripravljali grede za povrtnino in rože; tisti brez zemlje so nabirali regrat.
človek je od nekdaj povezan z zemljo, odvisen je od nje, vendar pa uživa pfodove svojega dela na tej zemlji. Tudi mnogi Bežigrajčani nosijo nekje v srcu kakšen košček zemlje.
¦.'¦¦-               -       ,---              Tekst in fotografije:
IVAN SUČUR