j\aši dopisi. Od nekod. Naš ,listič" ,,Učiteljski Tovariš" vzbudil je v novejšem času veliko senzacijo pri ^Slovencu" in njega somišljenikih. In zakaj? Zato, ker je tolmačil mnenje slovenskega učiteljstva, ker je objavil, da se glede šole ne strinja s sklepi katoliškega shoda, kateri se je vršil v Solnogradu — skratka, ker je odkrito povedal svoje mnenje. Seveda, to je dandanašnji nekaj posebnega, ako človek pove to, kar misli. Ta navada, katera je imela nekdaj veljavo, zgubila je sedaj svojo vrednost; praksa v današnjem življenji nas uči, da ima človek svoj jezik le za to, da prikriva ž njhn svoje misli. Radi priznarno, da je taka praksa prav dobra, da se človeku najboljše godi, ako obrača svoj plašč po vetru. Je pa li to absolutno pravo, o tem nam ni tukaj govoriti; mi smo druzega mnenja. Naša sveta naloga je, da polagamo sebi izročenim otrokom na srce odkritosrčnost, da jih izgojujemo v pribodnje neustrašene, samosvoje može. To od nas zahteva vsak zaveden človek, to od nas zahteva narod naš. Kako pa naj izgojujemo može, ako nisrno sami možati, kako bodi naša mladina zavedna in odločna, ako niso zavedni in odločni nje učitelji? Naš narod potrebuje mož, — mož, kateri znajo trezno misliti, trezno preudarjati in soditi. Zato se vadimo tudi mi v tem, zato presojamo vsako stvar, kakor jo je presojati, in naj si bode katera koli; zato se drznemo presojati tudi one sklepe katoliškega shoda, kateri se tičejo šolstva oziroma nas! Gospodje uredniki -Slovenca" in gospodje kaplani, ne razburjajte se ob tem. V vas bi moral žiti oni čut prava in poštenosti, kateri vam veleva, da rnorate vsako samostojno mnenje in prepričanje upoštevati in da morate spoštovati moža, kateri vain je odkrito razodeva. Pa tega niste storili! Imenovali ste nas osle! K temu izreku vas je privedla zavist, da imajo učitelji še nekaj lastnega mnenja, katerega vi že zdavnej več imeti ne smete; ali pa jeza, da se vam je izvil izpod vaše vlade stan, kateri vain bode v vašem prizadetji za gospodstvo na Slovenskem še marsikatero preglavico delal: jedno ali drugo. Naj si bode terau, kakorkoli: faktum je, da je slovensko učiteljstvo odločno in javno povedalo svoje mnenje, katero vam ne ugaja. V svojej mogočnosti, najbrže niste mogli lastnirn očem verjeti, da se drzne ta preklicani učiteljski stan, ta uboga para, dru^ga mnenja biti kakor ste vi ; niste hoteli verjeti, da je sedaj tudi on zravnal svoj tilnik in noče več misliti po vaših navodilih, da si tudi ti ,asini" prisvajajo lastne razsodnosti!! Pa ni drugače! Kar se tiče šole, tu nam pač dovolile, da tudi mi spregovorimo besedico. Mi smo prvi faktorji poleg starišev, kateri imajo v tej zadevi govoriti in potem — pridete še le vi! Šola naj bode verska, to podpišemo z obema rokama. Pa ne zato, ker vi to trdite in zahtevate, ne zato, da bi se s tem komu prikupili, pač pa zato, ker je to naše prepričanje, ker vemo, da je učen brezbožnik nevarnejši človeštvu, kakor neučen. To svoje prepričanje izjavimo ravno tako odkrito, kakor vsako drugo. Duhovščina tako rada govori raz leco o sedanji brezverski šoli, pristavi pa tudi —¦ bočeš ali nočeš — da pri nas razmere še niso take. Vi sami torej pripoznavate, da se nijeden slovenski učitelj ni pregrešil v šoli zoper vero, preprieani ste, da sleherni slovenski učitelj upliva pri vsaki priliki na verski čut učencev. Nam otroci niso le materija, katera naj bi se izobrazila le v to, da zamore živeti in uspevati; nam so otroci bitja, katera bočemo izgojiti v ljudi, v take ude človeške družbe, kateri bi bili v prid vesolneinu človeštvu, kateri bi osrečevali svet in s tem osrečevali samega sebe. Da nismo v tej zadevi v konfliktu z našo vero, to nam lahko pritrdite! Zoper versko šolo torej nismo — a zoper vaše sonadzorstvo pa smo! Smo pa zoper to zato, ker vam — ne zauparao. Temu nismo krivi mi! V vašem taboru nam ni iskati blagra! Razmere — osobito na deželi — so take, da ne sme — po vaših nazorih — učitelj imeti več upliva kakor najzadnji kaplan, in naj si bode prvi star izkušen mož, drugi pa mlad, neveden človek. Veste pa dobro, da velja človek mej svetora — in tudi pri vas — le toliko, kolikor plača. Voda na vaš mlin je torej, ako učitelja teže vse nadzemeljske nadloge, voda na vaš mlin je, ako učitelj nima vsled svojega slabega gmotnega stanja onega ugleda, katerega bi moral iineti po svojili duševnih zmožnostib. Od vas nam ni ničesar pričakovati, zatorej ne zamerite, da se odvračamo od vas in iščerno drugod svoje sreče! Teh nazorov, katerih je slovensko učiteljstvo, je tudi naše glasilo. Taisto bi nehalo biti to, kar je, ako bi drugače postopalo; v njern se morajo zrcaliti naše mnenje in naši nazori. Učitelj se je vzdramil iz svojega dolgoletnega spanja, prišel je do prepričanja, da tudi njeinu gredo one vseobče pravice, katere sme zahtevati vsak človek, da sme imeti prosto voljo, lastne misli in svoje prepričanje. Učiteljski stan se je predolgo klanjal. To je bila posledica onih časov, v katerih je še bil pod poveljstvom duhovščine. Mi smo mislili, da ne sinemo biti druzega mnenja, kakor onega, katerega so nam vcepili naši predstojniki. To je bila mora, katero nam je zapustilo suženstvo, v katerem smo živeli in v katero bi vi nas radi zopet vkovali! Toda prepozno, sedaj ne gre več!! Prišli smo do zavednosti, vzbudila se je v nas samozavest, stanovski ponos in vzravnali smo svoje tilnike, na katerih ste vi toliko časa držali svoje pete. Pomagati si hočemo sami, ker vemo, da ste vi gledali desetletja našo bedo, pa niste ničesa storili v naš prid! Učiteljstvo se nima klanjati nikomur, ker spolnuje svoje dolžnosti. Povsod se povdarja, da spolnuje učiteljstvo povsem dano mu nalogo. Šolstvo napreduje. Le premislite, kaj se je učilo pred dvajsetimi, tridesetimi leti in še prej, in kaj se poučuje sedaj. Šolstvo napreduje, to je faktum, katerega ne more nihče utajiti. Povsod se pa tudi poudarja, da je učitelj preslabo plačan. To trdi inteligenca naša, to trdi obrtni stan, to trdi tudi razsoden kmet — to trdi vsakdo, pa vendar nam plače ne zboljšajo. Čemu se torej klanjati? Ako smo za svoje delovanje v šoli preslabo plačani, ne zahtevajte, da bi še zunaj šole tako plesali, kakor se bi nam piskalo. Ona krušnja mati, katera nam daje naš vsakdanji kruh, ta nam ne plača našega napora; ona nima poleg službenega opravila od nas ničesar zahtevati — mi smo bot! Ne zahtevajte torej, da bi vrhu svojega delovanja v šoli in izvan šole, vrhu tega, da žrtvujemo v prid človeštva vse svoje duševne in telesne moči, svoje zdravje, navrgli vam za ono borno plačo, katera nam ne da ne živeti ne umreti, še svojo samostojnost, svoje prepričanje, svoj značaj! Ta zahteva je prevelika; mi je ne moremo in nočerno izpolniti!! Kot možje bodemo stali tnej svetom, navduševali drug druzega za vse dobro, vspodbujali sebe in nam izročeno rnladino v ljubezni do Boga, do naroda, do cesarja — a uklonili se ne bodemo nobenemu nasilstvu, delovali bodemo po svojih nazorib, po svojej parneti, ker je za nas jedino le t a merodajna, saj jo imaino ravno tako od Boga, kakor vsakdo drugi! .Sl. N*.