94
Dr. Ivan Robida: Odreci!
Odreci!
LLa življenja širni, čudni cesti srečala sva se, kot sto se drugih dan na dan brez slutnje vsake sreča. Ko pogledi nama so se vjeli, ni polila tebi lic rdečica, ne obraza vznos razžaril meni —. Ko s koraki pa odmerjenimi pot sva vsak nadaljevala svojo, obrnila ti si se po meni — jaz zastal sem in sem zrl za tabo . . .
Nasmehnila sva se in spoznala, kot spoznavajo se na parketu. Čas je hitel, misli so hitele, položila roko sva si v roko in ubrala skupaj pot nadaljnjo.
Ti hotela si, da naj  te ljubim,
hotel jaz sem, da bi me ljubila! —
A ne tvojih usten   cvetne rože
in ne tvojih lic baržun bohotni
in ne prsi mramorna belota,
ne oči dražestnih pogled vroči, —
ne objem moj, ne poljub kipeči,
ne beseda moja ognjevita —
vse zaman! — Ljubezni nisva mogla
zanetiti v najinih si prsih.
Prazno je ostalo v tebi  srce,
prazna je ostala v meni duša!
A čemu, čemu sva se sestala? In čemu, čemu sva govorila? Mar je tekel tok besed bobnečih, mar se tresel glas bolestnih vzdihov, mar oko je obrosila solza — vse in vse le, ker pomlad dehtela in je bila majnikova noč?!
Dr. Ivan Robida: Odreci!
95
Kaj je bilo tega meni treba, kaj je bilo tega treba tebi, da se vračava na poti  svoji s težjim srcem in jadnejšo dušo, kakor sva sestala se bila?
O saj vem, razumem tebe —• sebe! V tej  enakomernosti življenja vedno isti, vedno pusti, mučni, dan za dnevom, kakor dež jesenski, in nebo brez solnca in brez groma, in brez cvetja polje in brez trnja . . . Pa na tla priklenjen laziš v prahu. Za teboj ropoče pa veriga vedno isto, dolgočasno pesem — kaj  da ne bi duša ti vzdrhtela, kaj  da ne bi srce vzkoprnelo in želelo enkrat se napiti ognja in svetlobe in ljubezni, in pa sreče nepokojne ž njo.
Tega ti pri meni si iskala, tega jaz pri tebi bil sem iskal. Veš pa, draga, kaj sva pozabila? . . . Redčijo se mi lasje na glavi, lice se gubanči mi in čelo, okrog tvojih usten pa poteza zaigrava včasi bolno-trpka. Glej, vse to, vse to sva pozabila; pozabila, da je ona doba osemnajstih let že davno prešla, da se vrača pomlad vsako leto — ž njo pa najine pomladi ni.
To je čas, ko seč poganja cvetje, ko glasi iz grl se pesem mlada — ko srce za srce živo bije, zliva duša v dušo se enako —- — Kaj pa midva, duši povsem tuji?! Kakor zvezda na neba višinah, kakor biser v morja temnem dnu.
96
Ivan Šubic: Iz pisem Jurja Šubica.
Ne huduj se! Kaj bi se srdila drug na drugega? Pokaj usodo midva kruto bi preklinjala? Zdi se mi, usoda je pravična! Kaj si pa drevo domišlja staro, da požene brst in cvetje še?
Dr. Ivan Robida.
Iz pisem Jupja Šubica.
Ob desetletnici njegove smrti. Priobčil Ivan Subic.
V.
V Travniku, v nedeljo dne 25. avgusta 1878. Ljubi  moj!
voje pismo sem dobil včeraj, ravno ko sem odpošiljal pismo domov. Pišem mnogokrat, a gotovo se dosti pisem z vojno pošto pogubi, da jih tako malo dobite. Prebral sem Tvoj list že Bog zna kolikokrat —¦ to je moja edina zabava. —- Iz zadnjih dveh pisem na moje starše si lahko nekoliko podrobneje zvedel, kako se imamo tukaj v tej prokleti Bosni, in zato ne bodem vnovič slikal našega stanja.
Menim, da ostanemo še precej časa v Travniku, in dokler bomo tu, nam ne bo druge sile, kot da je službe črez glavo. To pismo Ti pišem pri divizijski komandi, kjer sem z dvema tovarišema za ordo-nanco; v tem velikem dostojanstvu sem bolj prost nego v kasarni — žal, da bom moral jutri najbrže zopet na predstražo! — Prijetno je edino to, da je nas toliko starih znancev in prijateljev zbranih. R. Lah,  Mulej,  Haring,   Ganterl)  in   dr. nosijo   z menoj vred teleč-
J) Imenovani tovariši so bili tedanji dunajski visokošolci, ki so morali z Jurjem vred na okupacijo. Mulej, R. Lah, Haring in Gantar so kakor Karlinjoze dobili v Bosni smrtne kali v sebe, in ko so se vrnili domov, so zapored kmalu pomrli. Mulej leži pokopan na Uralskem ob meji Azije, kjer je služboval kot ruski profesor, ostale tri pa krije domača zemlja. Med njimi se je posebno odlikoval Rihard Lah. Bil je od 1. normalnega razreda do 8. šole vedno prvi, med nami  pravi  korenjak na duši in na telesu.  Umrl je kot avskultant v Ljubljani.