Pri božjem grobu.
Plamen solnčnozlat, krvavordeč,
Višnjev in zelen ob grobu trepeta,
V temno žal zavit je božji hram,
Ljudstvo moli v grobu Krista mrtvega.
Bled, prepal in z ranami pokrit
Tam leži med cvetjem, lučicami tih,
Gledam ga in gledam — zdi se mi,
Da privzdiga prsi mu lahkoten dih.
In da usten osinelih mi šepet
Veje srčnomil, skrivnosten na uho :
Vzdrami srce se iz grešnih zmot,
Zate, glej, zastalo je življenje to !
Kristina.