634
Listek.
»Osamdeset sedmog Ijeta
Največa nas bila četa  —'
Živi primjer složna jata
To zemljaka,  to Hrvata!
Sjatismo se tuj lastovat
U Kamniku svi ljetovat;
Liepo smo se družit stali,
Složno smo se nagledali
Ostrice i do nje Brane,
Planjave  i Sedla strane;
Bielio se snieg na stieni
Gorskom sklopu u zeleni;
Bistrica je žurno tekla,
S Nevljicom se sastat sjekla,
I gdje jedna drugu svlada
Pri dnu gore Starog Grada:
Tuj  se liepa kupelj stvori,
Poredaui tuj su dvori,
Perivoj je naokolo
Zastro tuka prudje golo,
U krasnome perivoju
Slavuj-ptice milo poju,
Kipi Lelja i Najada
U skrovište mame hlada, U Kamniku koncem mjeseca Kolovoza   1887.«
»Slovenščina na ljubljanskem l.iceju«. (Po listinah shranjenih v gimnazijskem arhivu.) Pod tem naslovom prinaša letošnji letopis c. kr. gimnazije ljubljanske skromen, tri strani obsezajoč, a jako zanimiv* sestavek, katerega je spisal g. prof. Maks Pletersnik. Iz njega posnemamo, da gre vsa zasluga za to, da se je na ljubljanskem liceji z najvišjim odločilom z dne" 18. decembra 1815. leta ustanovila stolica slovenskega jezika, tedanjemu rektorju licejskemu, Matevžu Ravnikarju. Sprva sta bila goriški in tržaški ordinarijat zoper to, da bi bila slovenščina goriškim in tržaškim bogoslovcem na ljubljanskem liceji obligaten predmet, za kar se je takoj iz početka izrekel ljubljanski ordinarijat, in oba sta se udala šele po daljšem pogajanji. Dne" 21. majnika 1816. leta je bila razpisana učna stolica za slovenščino s 400 gld. letne plače za štirikratni pouk na teden in.dne 24. fe-bruvarija 1817. leta je bil imenovan za profesorja slovenščini Fr. Metelko, ki je pričel svoje poučevanje dne i6. aprila 1817. leta ob 5. popoludne v učilnici drugega bogoslovskega razreda (v sedanjem gimnazijskem poslopji). Slovenščina je bila obligaten predmet 27 bogoslovcem druzega leta; vrhu tega jo je obiskovalo še 13 modroslovcev (izmed 118!) in dva dijaka humanitatnih razredov, tako da je imel Metelko prvi semester 42 slušateljev. Toda takoj drugi semester se pritožijo bogoslovci, »da so vsled slovenskega tika preobloženi z delom, na škodo svojemu zdravju in tudi na škodo izobraževanju za svoj stan (!!), zlasti ker večina njih še druge dijake poučuje«. Toda ravnateljstvo je njih pritožbo zavrglo in gubernij jim je celo odgovoril, da njih prošnja za zmanjšanje števila poučnih ur kaže »le nehvalno lehkomiselnost in je prej kazni vredna, nego da seusliši«. In tako je slovenščina ostala obligatna bogoslovcem II. tečaja od leta 1817. do 1849. Udeležba dijakov modroslovcev pri uku slovenskem je bila vedno neznatna. Peta 1818. sta se ga udeleževala samo 2   (izmed 99 ih),   v naslednjih treh letih in 1.  1836. celo no-
Na kršju se Nimfa koči, Iz svog vrča vodu toči, Ne bi li se komu hčelo Bistre vode kušat vrelo. I jezerce tuj je malo, Cun i veslo nanj nas zvalo, Tuj se šečuč hladom lista Nadisasmo zraka čista, Naveslasmo mladji   vodom Razigrasmo stari iodom, Razstasmo se s biedom nagom Opasasmo svježom snagom, Našalismo  šale mnoge, Užismo se prave sloge I jedinstva podpunoma, Kakva nema u nas doma! Užismo se pažnje blage Slovenske nam brače drage! Njim u hvalu,  nekadanje U sloge nam  spominjanje Na list isti liepog treua Bilježimo sva imena: Nek se samo nikada mi Tih imena rod ne srami!!
Listek
635
beden. L. 1825.', ko je Metelkova slovnica prišla na svetlo, bilo jih je 10 (izmed 173 ih), 1. 1826. pa 12 (od 236 ih), 1. 1829. jih je bilo 13, 1. 1838. in 1849. po 10. To so največje številke, druga leta jih je bilo od 1 do 9. — Poslednja leta (1845. ^° *849-) so tudi bogoslovci frančiškanskega reda iz 4. leta prihajali v slovenske ure. — Izmed ncdijakov so zapisani med udeleženci pri slovenskem uku: leta 1823. dva podčastnika, 1845. le,:a 1 podčastnik, 1846. leta I nadlajtuant in 1 okrožni komisar, 1847. leta I zdravnik, I uradnik in 1 konceptni praktikant. — Leta 1849. je bil poleg navadnega tečaja ustanovljen še drugi višji tečaj, v katerem je Metelko učil tudi staroslovenščino. Udeleževalo se ga je 25 bogoslovcev iz 3. in 4. leta in 1 uradnik. Preizkusiti se jih je pa dalo konec drugega semestra samo 6. — Leta 1850. so nehale modroslovske šole, na njih mesto sta stopila 7. in 8. razred gimnazijski in Metelko je prestopil na gimnazijo. — Iz tega vidimo, da nam prof. Pleteršnik podaja marsikatero zanimivo podrobnost; le škoda, da ni omenil v svojem spisu, kdo je leta 1816. poleg Metelka za to stolico delal konkurz, in da ni navedel učencev Metelkovih, ki so bili pozneje pisatelji slovenski, ali so sploh v socijalnem življenji zavzemali kakšno odlično1 mesto. S tem bi bil spis veliko pridobil.
Ivan  Zbogar,   zgodovinski roman,   francoski spisal Charles Nodier, poslovenil J. Kržišnik. Pod tem zaglavjem je izšla  1886. 1. v »Narodnej tiskarni« v Ljubljani natisnena knjiga. V predgovori na III.  str. je citati,  da je bil francoski književnik   Charles Nodier porojen  1770. 1.   v Besanconi.    Dimitz:   Geschichte Krains,   Laibach   1876,   IV.   na 354. str. uči:   »Charles Nodier   zu   Besancon 28. April  1780 geboren ......     Demogeot:  Hi-
stoire de la litterature frangaise, Pariš 1864, pa pravi, da se je Ch. Nodier rodil 17§3-leta. Kdo ima prav?
Ob Ivani Zbogarji samem mi piše prijetelj R., prof. in znani zgodovinar naš: Junak tega romana je zelo zanimljiva osoba in dogodek je ponajveč zgodovinski. Velik del dejanja se vrši v okolici ¦ tržaškej in v Devini. Zbogar je bil izvestno na Goriškem rojen in vredno bi bilo natanko poizvedeti, Jtde in kedaj se je rodil itd. — Po prijateljevej pobudi sem bil takoj razpel svoje mreže, pisal raznim čestitim duhovnim gospodom po -Goriškem, od katerih pa žal nisem vzprijel nikakeršnega odgovora. Graje vredna je taka mrzost, in baš oni gospodje, ki lehko največ pomorejo v raziskavanji domače zgodovine, baš oni mirno gledajo in — netijo peč s takimi pismi in prošnjami. Žalostno, a resnično! Prepričan sem, da moje iskrene besede ne padejo na trdo skalo, temveč da obilno urocle ; zatorej javljam tu, kar sem doslej doznal v obče o Zbogarjih. Morebiti obodre" te vesti koga in mu pokažejo stezo, po katerej pride do pravega smotra.
Imeniten duhoven, Ivan Marija Zbogar, porodil se je sredi sedemnajstega stoletja v Solkani pri Gorici in umrl je na Dunaji, nekateri trde", da 1701., drugi zopet 1711. leta. (Morelli, Storia di Gorizia 1855, III. sti. 343; Manzano, Annali VI. str. 476 in Manzano, Cenni biogratici 1885 str. 187.) Okoli 1845. leta Je ^fl na Kojskem ali Kvi-škem v Brdih nad Gorico svečenik Valentin Zbogar; na Šentvidskej gori na Tolminskem je prebival 1. 1847. duhovnik Anton Zbogar; Andrej Zbogar je bil 1847. 1. v Trsti c. k. uradnik dež. in drž. računarstva. Doznal sem naposled, da žive" še denes Zbogarji v Av-cah, na Banjšicah,  v Bodrezi,  Logi in Lomi pri Kanali na Goriškem.
Po tej lestvici vender kdo spleza kvišku!                                                      L. Z.
Zasip, ne Zaspo. O tem krajevnem imeni je »Ljubljanski Zvon« (1887, na 557. strani) izpregovoril nekoliko besed, ki mi dajo priliko, da tudi jaz o njem rečem katero. Marsikatero naše krajevno ime se izgovarja in piše dandanes tako spačeno, da ni možno določiti, kako bi bilo, prav. Tudi jaz sem že pred dvema letoma mislil o pravi pisavi kraja Zasp   ali Zaspo,   a nisem mogel priti do vspeha,   kajti   motil  me  je nemški