Si.D.
OBZORJA STROKE ocene knjig
Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 78
dr. Ingrid Slavec Gradišnik
Objavljena recenzija I 1.19
Marija Stanonik
TEORETIČNI ORIS SLOVSTVENE EOLKLORE
Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. 448 str. Povz. v slov. in angl.
Zdaj že ne več tako svež. a ne spregledan in za predstavitev le odložen izid knjige o teoriji slovstvene folklore (sf) je poseben praznik. Poseben iz več razlogov. Je dokončno slovo časom, ko je sam termin teorija folkloristom šel prej težje kakor lažje z jezika, deloma pa v premislek dandanašnjim, ko le še redki verjamejo, da zmore kaka teorija povzeli mnogovrstnost življenjskega sveta in fenomenov, ki ga napolnjujejo. Naravnost - s pogumnim naslovom - tako zapolnjuje vrzel tistih časov, ki so bili pod bremeni drugih neodložljivih nalog nenaklonjeni teoretskim in metodološkim premislekom. S tem pa postavlja trdne temelje folkloristični vedi in osmišlja prakso raziskovalcev in, navsezadnje, lahko bistri tudi dojemanje (slovstvene) folklore v nestrokovni javnosti. Nazadnje zato, ker so to nalogo vsaj deloma opravila že nekatera druga avtoričina dela, spisana v nekoliko lahkotnejšem slogu, prirejenem širšemu krogu bralcev, predvsem šolarjem, dijakom in amaterskim zbiralcem (npr. učbeniško naravnana Čas-Opis za osnovnošolce in Slovstvena folklora v domačem okolju za dijake). Knjiga torej meri najprej na znanstveno publiko.
Kdor je vsaj približno sledil razvoju tukajšnje folkloristike in avtorici pričujočega dela, ve, da knjiga ni izbruhnila kakor vulkan. V njej je zbrano prizadevanje dobrih dveh desetletij, vpleteno v tudi ostre, a plodovite razprave med nazori, ki so plapolali nad ali pod zastavama etnologije in folkloristike. Je, z avtoričinimi uvodnimi besedami, »•sad trenja, dolgoletnega kresanja,« plod tehtanja nazorov, razvitih v literarni vedi, etnologiji, terenski folkloristiki in folkloristiki, ki je že razvijala ali pa celo imela razvite teoretske temelje. Premisleki so pripeljali do točke, s katere Stanonikova suvereno razpravlja o slovstveni folkloristiki kot samostojni disciplini, ki se, šele ko se »zave in zaveda same sebe in lastne različnosti nasproti drugim disciplinam, ... lahko z njimi suvereno povezuje, šele tedaj je zrela za interdisciplinarnost « Za tisto samostojnost in interdisciplinarnost. ki so se ju zavedali že avtoričini predhodniki, ko so tu in tam kaj zapisali o položaju folkloristike oz. folklorističnih disciplin (npr. V. Vodušek, M. Matičetov),
Za »teoretično« avtorica definira sistematiko, izčiščevanja terminologije, ureditev snovi, opredelitev predmeta in metode raziskovanja. Tu se skrivajo odgovori na klasični disciplinarni vprašanji -kaj se raziskuje in kako, v knjigi pa po uvodu (Blišč in beda slovstvene folklore) trije večji problemski razdelki; 1. Predmet in terminologija, II. Fenomenologija - Folklorni dogodek in 111. Metodologija. V njih so sistematično razporejene številne razprave, ki jih je Stanonikova že objavila v znanstvenih in strokovnih publikacijah, a tu. nekatere nekoliko bolj. druge manj ali skoraj nič prirejene,
O
Teoretični J.'oris slovstvene lolMore
MARIJA STANONIK

dobijo pomen, ki ga bralcu ponuja širši teoretski kontekst oz. sistematična vpetost v celovito zaobseženo disciplinarno problematiko, Nove oz, prve objave so štiri. Posebna odlika obravnave teoretičnih vidikov je njihova zgodovinska razsežnost, ki lepo ponazarja. kako teoretsko poučna in zanje konstitutivna je disciplinarna zgodovina.
Uvod - Blišč in beda slovstvene folklore - bralcu razgrne poglavitna dejstva, ki zadevajo fenomen sf in ne folklore kot družinskega pojma nasploh, njen interdisciplinarni znanstveni status, ki govori v prid njeni samostojnosti, saj obravnave sinkretičnega fenomena sf ne prekrije instrumentarij posamičnih ved (literarne vede, jezikoslovja. etnologije), odnos laične javnosti iti akademskega sveta do sf. odločilni etnološki izziv, ki je shematiziral razmerje med etnologijo in folkloristike in zahteval analitične premisleke o em-piriji in teoriji. Ob pomanjkanju slednje pač niso bili neupravičeni in nerazumljivi prilastki o pomožnosti, zbirateijstvu. reševanju te* ga. kar se še rešili da. Marsikaj se da razumeti iz podrobnejšega razvoja tukajšnje folkloristike {in tudi etnologije), pri čemer m zanemarljiv položaj etnologije in folkloristike kol univerznega študija nasploh in slovstvene folkloristike posebej, ki se profilirano utrjujeta šele v zadnjem desetletju.
Prvi večji razdelek je namenjen konceptualnim in terminološkim vprašanjem; izhodišče za razpravo so vsem domače konotacijč folklore - od pretiranega idealiziranja do odpora do nje. Skoz pogled publicistike, prevajalstva in strokovnih pogledov je zanimivo predvsem naslednje; da publicistika znižuje vrednost folklornih fenomenov v domačem in poveličuje njihovo vrednost v tujem kulturnem kontekstu, da ima domača folklora relativno nizko
«
Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 79
ocene knjig OBZORJA STROKE
S.£J).
Vrednost tudi v »elitni slovenski zavesti«, da se mešata oz. ne ločujeta pojma folklora in folklorizem in da ima folklora višjo ceno, ko Src za kulturne forme preteklosti v primerjavi s sodobnimi. Stano-nikova vidi podlago za prijaznejši odnos do folklore predvsem v Elasnem opozarjanju strokovnjakov na razločke med folkloro in folklorizmom in v naporih, da bi utrdili prepričanje, »da je folklora samostojna entiteta s polnim življenjskim procesom: rastjo, vrhom in ^Padanjem« (str, 41). K tej razgrnitvi problematike morda ne bi bilo odveč že uvodoma opozoriti še na en vidik, ki velja za folkloro nasploh: da je proces in produkt človeške estetskooblikovalne Ustvarjalnosti (ali potrebe) kot antropološke stalnice, ki ne dosega kanoniziranih meril t, i, elitne umetnosti,
sledi poglavje, osrediščeno na sf s terminološkega stališča, torej o sfin njenih terminoloških vzporednicah - narodno blago, ljudsko slovstvo, tradicionalno slovstvo, ustno slovstvo, kakor so jih doslej uporabljali predvsem lilologi, etnologi in folkloristi. V njem je 'ihotlišče za obravnavo sf kot terminološkega vprašanja: za nedvoumno znanstveno sporazumevanje mora ob odločitvi stati teo-r'ja, ki postavlja merila za »razločevanje,... pojmovno ostrino In sintak-'ično jasnost«: »znanstveni termin ni le besedno-strokovna oziroma verbalna pojavnost, ampak najširše in i mane nt no znanost no znakovni se-ali struktura* (61), ki nastaja postopoma, skoz proces prek r^vni terminologizacije od naravnega jezika prek strokovnega do znanstvenega izrazja oz, konceptov. Po vseh novejših pogledih na znanstvene koncepte je jasno, da označujejo spoznavni in ne ^alni predmet, kar je nasploh prvi pogoj za (ne)razumevanje, kaj je terminološka zmeda. To dejstvo lepo ponazarja geneza prevzela in privzema termina »folklora« v slovenski jezik, ki se je v strokovni rabi utrdil v treh večjih pomenskih sklopih: folklora je bodisi duhovna kultura, so umetnostne panoge (glasbena, plesna, likovna folklora) ali pa izključno slovstvena folklora oz. ustvarjalnost, katere produkt so estetsko motivirane ubeseditve. Zavestno odlo-Cltev za prednost terminov sf in folklora pred prej naštetimi avtoma utemeljuje v poglavju Slovstvena folklora kot terminološko vPrašanje. Odločitev je izpeljana z več argumenti, ki so v prid Mednarodnosti, enoumnosti izražanja, zmožnosti tvorjenja besedne družine (torej folklora in izpeljanke po miselnem vzorcu; folklori stika, folklorist, -ka. folklorizem, folklorni, folklornost. fol-k'orem, folklorizirati, folklorizacija, folkloriziran). pri čemer so »vsi P°jmi nekega področja ... povezani v soodvisni pojmovni sistem, v kaie-te>n i"ia vsak pojem natančno določeno mesto. Zgrajen je po določenih '-branih lastnostih pojavov, ki se združujejo v tipe lastnosti(112)
rugi in najobsežnejši razdelek (II. Fenomenologija, 115-332) l^edstavi in razčlenjuje osrednji koncept sf, tj. folklorni dogodek, s stališča teksta, teksturc in konteksta. Razumljivo jc s stališča '^kstu na prvem mestu obravnava jezika v sf, kar pomenu, da jc ^tijno upoštevati jezikoslovna dognanja o (z)vrstnosti jezika na S'nhroni in diahroni ravni. Jezik jc medij oz. kar polno izrazilo leSa, kar je folklorni žanr, in se z ustrezno teksturno opravo v ntekstu razvije v folklorni dogodek, ki je središčna analitična tegori ja slovstvene folkloristike. Sf je umetnost narečij, pri če-je besedilo, za razloček od literarnih, umetnostnih besedil, . lnirano s petimi dejstvi: je avtorski tekst, živi v različicah (va-r'artt;sli), ki ga definirajo kot folklorno delo, je dosegljiv znanstve-analizi šele prek raziskovalčevih zapisov, na podlagi katerih ov5tveni folklorist rekonstruira folklorno delo. Pri tem daje Stankova prednost strukturalni rekonstrukciji. Ta navsezadnje orno-8°ča, da teorija sf zaobjame poetiko stvaritve, poetiko izvajanja in P°«iko izbire,
slednji pomemben vidik, ki poslavlja sf na mejo jezikoslovnih n folklorističnih analiz je dejstvo, da je sf t. i. preprosta oblika s
posebno strukturo in proces (performanca poznanih vzorcev oz. »kreativni vidik jezikovne uporabe«). Po tem se tudi bistveno loči od literature, če njuno razmerje obravnavamo s stnikturalistične-ga, komunikacijskega in estetskega izhodišča, a tudi od lahke/ trivialne literature, za katero so povedni sociološki, komunikacijski, strukturalni in interdisciplinarni vidik. Ti so v enaki meri plo-doviti, tudi ko premišljamo o razmerju med ljudsko in množično kulturo.
V nadaljevanju se avtorica posveti izključno fenomenu sf, njene variabilnosti in variantnosti, ki jo določajo zunajtekstni in znotraj-tekstni dejavniki. Glavni akter prvih je izvajalec az. so izvajalci folklornega dogodka. Kot (po)ustvarjalce v naravnem, kontaktnem tipu komunikacije jih oblikuje njihova osebnost, pripadnost etnični, socialni, generacijski skupini, moč spomina, sposobnost improviziranja, seveda tudi neposredni kontekst folklornega dogodka. Med znotrajtekstnimi prvinami so obravnavani pripadnost besedila določenemu žanru, dolžina in sinkretičnost besedila, umetniška dodelanost in t. i. tekstualni stabilizatorji. Spoznanja o variantnosti so predstavljena glede na jezikovni in literarni sistem in interpretacije variantnosti, ki je oprta na »pravila hermenevtič-nega kroga«. Ta nas iz svojih temeljev opozarja, da je že uporaba gradiva interpretativni akt. holkloristična tekstologija je razvila množico postopkov za razvrščanje in razlago variant, ki ne tvorijo enovite skupine (npr. invariante, temeljne variante, variante vzorca, geografske variante), a tudi stežka jim pridemo do dna, saj »se čas zapisa besedila nikoli ne ujema s časom njegovega nastanka« (171). Podrobno so razložene tudi druge temeljne oznake besedil - ob varianti še verzija, redakcija, rekonstrukcija, original, arhetip, pro-totekst, pratekst.
Pomemben in dobro uzaveščen element poznanja sf je klasična literarna delitev na pesem in prozo, a zanimivo, da skozi analizo njunega razmerja v sf avtorica pride do sklepov, ki - podobno kakor v primerjavah z drugih in različnih izhodišč - dokazujejo posebnost sf glede na literaturo: »V tej zvezi zveni paradoksalno, daje v nasprotju z literaturo v slovstveni folklori proza v fazi podajanju nu ravni teksture veliko bolj osebna kot pesem. Pri prozi vsak pripovedovalec vsakič na novo oblikuje besedilo na bolj ali manj standardni motivni podlagi, medtem ko na pesem deluje konservirajoče tudi verz, zalo je manj možnosti za osebno variranje. Zalo ni naključje, da so se usedline najstarejšega duhovnega substrata človeštva praviloma bolj avtentično ohranile v verzih in ritmičnih strukturah kakor v nevezani besedi.« (186) To strukturno dejstvo vpliva tudi na različno metodiko raziskovanja (lažje je zapisovati pesmi, tako raziskave proze zaostajajo: sama variantnost je pri prozi večja).
Novejše folklorističnc smeri, izvirno zlasti ruske, za izhodišče klasifikacije gradiva jemljejo folklorni žanr. opredeljen z razvrščeval-nimi merili, ki imajo praktični eilj (razvrstitev pojavov po sorodnosti, potrebna za katalogizacijo v zhirkah), neogiben za drugi, tj. znanstveni cilj (diferenciacija, hierarhizacija, teoretična razlaga pojavov). Žanrska klasifikacija je vodoravna, opravljena je z jezikoslovnega, literarnovednega in slovstvenofolklorističnega pogleda. Slednja žanre definira kot psihomentalne temeljne oblike, kot idealne tipe (s stališča zemljepisno-zgodovinske metode), kot forme za kulturno komunikacijo in kot hermenevtično dejstvo (s stališča ameriške folkloristike). Ob strukturnih, funkcijskih, vsebinskih, komunikacijskih idr. razsežnosti žanrov ni mogoče postaviti ene same, univerzalne tipologije (klasifikacije) žanrov, ki bi zaob-segla njihovo mnogoplastno naravo. Spekulativna tipologija daje okvir obravnavi žanrov kot genetični, zgodovinski, psihomental-ni, diskurzivni, kulturološki in univerzalni kategoriji ali konceptu. Na drugi slrani pa iz empirično-morfološkega nauka izhaja mož-
OBZORJA STROKE ocene knjig Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 80
nost pogleda na žanr kot klasifikacijsko, statično, dinamično, zgo-dovinsko-tipološko in metajezikovno kategorijo. Za načela žanr-ske klasifikacije je tako ključna izbira kriterijev (bodisi vsehina, forma, stil, funkcija, izvir, kronologija, razširitev, odnos do drugih, ncjczikovnih žanrov, npr. glasbe, ali pa po binarnih shemah), v nadaljevanju pa so predstavljene raznovrstne možnosti žanrskih klasifikacij. Kakor koli, ko gre za sf, ne gre odmisliti njene estetske oblikovanosti in funkcij, kakršne ustrezajo avtorju in sprejemal-cem, in razmerja estetskosti z drugimi funkcijami. Slovstvena folkloristika bi najbrž ostala dosti bližje jezikoslovju in literarnim vedam, če se sodobna fotkloristična misel ne bi preusmerila pozornosti od teksta k izvedbi oz. performanci (izvedba pripovednih aktov) in utrdila prepričanja, da je (s)f sinkretičen pojav (ta »zahteva in omogoča, da se slovstvena folklora vedno pojavlja t' več izraznih ravninah hkrati, poleg obvezne besedne še z gestami, mimiko, plesom, glasbo«), Tekstura je v bistvu način jezikovnega izražanja, ki zajema nag lase vanje, visi no glasu, intonacijo, onoma-topoetičnost ipd,, je način interpretacije, dramatizacija. Soomo-goča folklorni dogodek in sodefinira folklorni žanr; za žanr pa je »primerno kar se da enakopravno upoštevanje vseh treh ravnin: teksta, teksture in konteksta. Zunaj avtentičnega živega pripovedovanja ne obstajajo ne tekst ne tekstura ne kontekst.' Vendar pa obstajajo razločki med njimi glede na način in možnosti raziskovanja: analiza na ravni konteksta in deloma dramatizacije teksture ni mogoča brez soudeležbe [raziskovalca, 1SG] v avtentičnem družbenem okolju. Tekst in jezikovno strukturo je mogoče opraviti tudi pozneje, če obstaja zapis ali posnetek besedila. Pač v zavesti, da gre za analizo pojava, ki v življenju obstaja kompleksno.« (260) Konkretno je tekstura orisana pri poglavitnih folklornih žanrih (folklorni obrazci, lirske pesmi, epske pesmi, povedke, pravljice), a z uvodnim opozorilom, da je vedno »omejena z vsebino in formo teksta, se pravi njegovim ianrom. Učinkovitost teksture pa je premosorazmerha z dolžino besedila. To pomeni, čim daljše, tem večje možnosti sprememb so mogoče v njem ob vsaki vnovični izvedbi(261) Tekstura tudi prispeva k opredelitvi, da je sf sinkretična, »kar pomeni, da se v njej na zunaj različne sestavine spojijo v ubrano, skladno celoto«. Sinkretičnost je bistveno določena tudi z dejstvom, da je sf »nerazdeljlva enota a) estetske in b) življenjske funkcije« (278): »Slovstvena Jolklora kot besed no-glasbena-koreo-grafska in dramska umetnost, lahko izpove take strani estetskih Človekovih idealov, kijih uporabne umetnosti (rezljani predmeti, vezenine, ornamenti, čipke) zaradi omejenih možnosti ne morejo izraziti. Toda estetika te poezije tudi ni poetika brezdelnega pohajkovanja, ampak poetika praznovanja ... ni namenjena sama sebi kot goli larpurlarti-zem* (277-279).
Doslej avtorica pravzaprav nikjer eksplicitno (s)f ne povezuje s tradicijo; v sodobni slovstveni folkloristiki jo osredotočenost na žanre nekako izriva kot ključno določilo folklornosti. Ali, kakor Sta no ni kova povzema 17 tez za žanrsko teorijo R. Schende: »Pod vidiki tez 8-12 [te opominjajo na socialno angažiranost, 1SG] je nekdanja konstituanta slovstvene folklore, namreč 'tradicija' malo pomembna. Notranje in zunanje lastnosti so lahko tradicijsko določljive, toda prav tako kažejo v prihodnost. Smiselno je tradicijo' označiti kot 'kulturno strukturo', ki je podvržena zgodovinskemu procesu.« S tem »na prostor tradicije stopa vedno bolj sociološki-kulturni kontekst komunikativnega dogodka in ta komunikativni dogodek sam: namen (in-tencija) in produktivna kompetenca avtorja / izvajalca (komunikator-ja), obstoj sprejemalca (recipienta), zunanja pobuda za pripovedni dogodek in njegov potek, medsebojno vplivanje (interference). povratna informacija, delovanje, širjenje etc./Kopisu soclokulturnega konteksta spada opis socialnih in ekonomskih razmer, ki pripovedni dej [sic!] izpeljejo. Take funkcije so: osvoboditi se strahu, odpraviti se strahu.
odpraviti napadalnost, modelattvno-simbolično razrešiti spore, premagati samoto, podrediti si poslušalce, kontrolirati in socializirati izražanje čustev, izzivati izražanje protestov, določili vloge, umiriti prestižnost itn.« (291)
In to je najboljši uvod v problematiko konteksta (preprosto zato, ker je sf komunikacijski proces v majhnih skupinah), ki je vsaj v primeru ameriške folkloristike zasenčil pozornost na druge razsežnosti sf, tudi tradicijo, ki odseva v stabilnosti temeljne strukture (npr, stereotipne formule). Sicer pa o preteklosti tole: »Edina raven, na kateri lahko govorimo o takšni prisvojitvi preteklosti, da jo sama sedanjost 'odreši', to je, ne sama preteklost vpela v sedanjost, je raven stnhronije, ki vase pottžije diahronijo. Ta ustavitev gibanja' v sinhronizaciji preteklosti s sedanjostjo ni izstop iz zgodovine, ampak Čista struktura zgodovinskosti, kot ničelna točka zgodovine (v smislu evolucije), kjer je prebita linearna diahronija historizmu.« Tudi literarnoherme-nevtična interpretacija se dotakne diahronosti (zgodovinskih, tradicijskih) komunikacijskih kodov:»Kodi so socialno tipični in zgodovinsko spremenljivi, zato je potek komunikacije v diahroni perspektivi bolj zapleten kot v sinhroni. Diahrona komunikacija ni mogoča z ahi-storičnim uživljanjem, temveč prek zgodovinske rekonstrukcije prvotnega koda. Za to pa je sprejemalcu in razlagalcu potrebna kongenialnf dojemljivost in poznavanje zgodovine.« (295) Kontekst sfje v nadaljevanju predstavljen s folklorističnega vidika (ta folklorne fenomene pogosto primerja z gledališko predstavo; srž vprašanj je v tem, da se pomeni besedil »v novih kontekstih spreminjajo; odvisni so od interpretiranja v 'komunikacijski skupnosti'* (295)), in literarnega stališča (ta v zvezi s kontekstom loči sf in literaturo po tipu komunikacije - naravne in tehnične), nato pa še upoštevajoč žanre, sestavo občinstva oz. okoliščine in umetno sproženo performanco. Skladen z obravnavo je sklep: »Ravnina konteksta v slovstveni folklori ni nekaj, kar se lahko odlušči od drugih dveh ravnin teksta in teksture brez škode za folklorni dogodek. To m zgolj lupina, ki le varuje v sredi sladko jedrce. Kadar se zgodi, da je posamezna enota slovstvene folklore prikrajšana za kontekst, je ne štejemo več za de! slovstvene folklore, ampak je zgolj šefolklorizem, pa naj ga obravnavamo z vso resnostjo in spoštljivostjo, ni več nekaj živega, ampak le ponaredek, simulacija(312)
Pomembnega vprašanja se avtorica dotakne v poglavju o sf kol znanosti in umetnosti, kot poročanju o estetsko preoblikovan' življenjski resničnosti. V jedru fenomena sf se namreč prepletata življenje in umetnost, ki sta 'predmeta' znanosti in umetnosti: v prvem primeru so v ospredju zgodovinske razsežnosti, tisto stvarno bistvo, seveda ne v vseh žanrih enako močno in razvidno. v drugem posebna vrsta 'umetnosti besed', osamosvojena od literarnih kanonov (»umetniška komunikacija v majhnih skupinah«). Dragocen je sklepni sestavek poglavja o kontekstu - o slovstveni folklori v domačem okolju - kot neposrednem okolju življenja in raziskovanja sf. Je tudi most k zadnjemu večjemu razdelku - 0 metodologiji (335-390), katerega jedro je predstavljeno takole: »Poglavje skuša predstaviti dileme, ki so posledica dualizma slovstvene folklore: e svojem avtentičnem okolju obstoju le v govorjeni obliki, kar pomeni, da je zanjo značilen naraven oz. kontaktni tip komunikacije. Za teoretično opredeljevanje, za siceršnje splošno odjemanje pa še tolik" bolj, jo je že treba konservirati. tj. prevesti v tehnični tip komunikacije' Konservacija sf ima dolgo zgodovino, v kateri so se kopičila n3' zorska in strokovna merila, zakaj in kako jo ohranjati, zapisovati' objavljati. Sodobna metodološka načela skladno fenomenologu1 predmeta narekujejo raziskavo v štirih smereh: razlagi zunajtekst* nih razsežnosti, tj. konteksta in dramatizacije teksture (ti je mog^ Če opraviti samo z navzočnostjo raziskovalca pri folklornem d<>" godku), in analizi znotrajtekstnih razsežnosti, tj. teksta in teksture
Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 81
ocene knjig OBZORJA STROKE
S.£J).
(ti je mogoče opraviti ločeno. z metodami literarne vede). Vsaka inia svoje posebnosti in čeri. Zgodovina zapisovanja in redakcij sf kaže, da je šlo praviloma za rekonstrukcije, in da znanstveno zapisovanje besedil, pri nas od M. Majarja naprej, teži k vse popolnejši reprodukciji, ki mora veljati tudi za teksluro in kontekst (z razisko-valčevimi pripisi in zapiski, ankete, uporaba fonografa, magnetofona, fotografiranje, filmsko in video snemanje itn.). Novejša metodološka načela, povezana s spoznavoslovnimi omejitvami, ki veljajo za vse znanstvene vede, od raziskovalcev zahtevajo, da Premišljajo o svojih posegih v gradivo in pozneje v interpretacijo; Zapisovalec je soudeleženec folklornega dogodka, je odmaknjeni kabinetni mislec, je domačin ali tujec, marsikaj zapiše neposredno, marsikaj po spominu; pač vse. kakor velja za terensko raziskovalko prakso nasploh. Vsak poseg spremeni živo sf, izvirnik, in je Zato lahko v strogem smislu le slabši ali boljši prevod. Knjiga se zaokroži s poglavjem o sedmih paradoksih v sf (zaslare-!ost - aktualnost; tradicija - globinske duhovne in literarne struk-lure; znanost - umetnost; previdna zgodovinskost; mitološkost; življenjske in estetske funkcije; simbolnost; narodno - mednarodno) in se za konec pomudi zlasti ob narodni oz. mednarodni iden-'tleti sf, ob čemer se je mogoče opreti vsaj na tri pojasnila mednarodnosti sf (skupni substrat, okoljske determíname, difuzija). V razmerju z narodnim je tematika oz. snov povezovalno merilo, oblika pa razločevalno.
teoretični oris slovstvene folklore je temeljno, prvo in edino delo, ki doslej nakopičeno znanje o njej sistemizira v zaokroženo celoto. Je izziv za literarno vedo, jezikoslovje, »splošno« folkloristiko in njene dele posamične discipline, za etnologijo, ki seje do nje kdaj Vedla kakor sestra drugič kakor mačeha. Kakor je pokazala Slano-11 i kova, sta se rojevali in 'social izirali1 kdaj skupaj kdaj nekoliko vsaka sehi, a si imata veliko povedati. Enako velja za razmerja z drugimi omenjenimi vedami, o čemer so morda najbolj zgovorne avtoricine reference na pretekle in sodobne nazore in prijeme, domače, 'zahodne' in 'vzhodne'. Vsako poglavje je zgoščena ce-'°la in bi zahtevalo poseben komentar. Zato kar kliče k ponovnemu premišljenemu hranju od začetka in po posamičnih poglavjih. * njih se tu in tam kako mnenje, izpeljava, formulacija ponovi, kar Pa navsezadnje kaže, da nohenega posamičnega segmenta tu razgrnjenega folklorističnega aparata ne moremo razumeti v osami -saJ je sinkretičen in avtorefercncialcn - kakor snov sama,
{lektorirala avtorica)
Objavljena recenzija /119 dr. Borut Brumen
Dunja Rihtman - Augustin
ETNOLOGU IÉIN0MIT
Zagreb: Naklada Puhlica 2001, 313 str.
I °.......—
Etnologija i etnomit
Predstavljati Dunjo Rihtman - Auguštin v slovenskem prostoru je nesmiselno, saj je naša dolgoletna sodelavka, mentorica, znanka in prijateljica. Opozorim lahko zgolj na to, da sta skupaj s Slavkom Kremenškom v osemdesetih letih širila obzorja naše stroke (etnologija vsakdanjega življenja), podirala tabuje {okrogla miza Etnos in nacija kol folkloristični in etnološki problem. Rogaška Slatina 1983) ter spodbujala sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi etnologi/njami (Vzporednice med slovensko in hrvaško etnologijo). Na žalost pa smo skorajda vsi etnologi/nje v osemdesetih letih preslišali njen poziv, da je skrajni čas za raziskovanje zamolčanih razsežnosti socializma in ciničnosti kot procesa. Prav zaradi lega so se ob izidu njene Knjige o Božiču {Zagreb 1992; 1995) čudili samo tisti, ki knjige niso niti odprli. Če bi jo. bi videli, da je avtorica dosledno raziskala vlogo božičnih praznikov ter prva v tem kontekstu problematizirala tudi Dedka Mraza in liho praznovanje božičnih praznikov v času socializma. Ob slednjem si je po-