376 Listek. katerih bi danes morala biti čista vsakatera slovenska knjiga. — Toda naši založniki so samo praktični ljudje; gledajo jedino ha to, da zdelke svoje izperavajo, a ne skrbe za to, da bi te zdelke pošiljali med svet v dostojni .obliki. In takšna je do malega vsa naša drobna, narodna književnost. Bas v pravopisji, torej v prvih elementih, nimajo Slovenci nobene vesti, kakor n. pr. Nemci in Francozi. Neka francoska igralka, kateri je gledališki oce-njevatelj očital v listu, da ne zna ni pravilno pisati, tožila je tega ocenjevatelja radi raz-žaljenja časti. Ali Slovenci niso tako tankočutni ! Ne bi jim škodovalo, ko bi skrbneje negovali prelepi jezik svoj. A vrnimo se spet h knjižici. Opazili smo, da slovenski pisatelji postavljajo pred besedico ter vejico; piš.d n. pr. »videl je, ter odšel«. Ter je spona, ki veže stavke; opravlja v stavku isto službo, kakor nje sestra, in. Ni torej nobenega pravega razloga postavljati pred ter vejico. To bi bilo samo tedaj umestno, ako je med stavkoma, ki sta spojena s ter, še kakšen drug stavek. — Govoreči o kaki novi slovenski knjigi, pisati nam je o nji posebno poglavje, katero govori o germanizmih, in to o takih, katere smo že mnogokrat grajali in katerih, kakor vidimo, ne more prepoditi nobena književna graja. Slovničarja danes ne posluša svet, le nekdaj so bili t<51i mogočni, da so mogli zapovedovati vojskam in vladati državam ! Dandenašnji —¦ ne pošteva in ne sluša slovničarja živ krst. Kolikokrat smo že rekli, da so izrazi: obnašati se, zadržati se, grdi germanizmi, brez katerih prav lehko izhajamo, ker imamo lepo besedo: vesti se, a večina nima odprtih ušes za te nauke, ki jih je že Janežičev »Glasnik« širil, oznanjamo jih mi, oznanjali jih bodo bržkone še zanamci naši, toda brez uspeha. Večina pisateljev nima zmisla za take navadne stvari. Culi smo tudi že tolikrat, da obdati = umgeben ni slovenski, ker imamo zato več svojih izrazov, n. pr. obkrožiti, obkoliti, ali da bi se tudi v obče pisale te besede, tega ne! Obstajati = bestehen je takisto tujka, n. pr. v stavku: »Kar govoriš o miru in prijateljstvu, ki bi obstajalo kakor med ženo in otrokom,« za kar imamo besedij na izbor ! Podleči = unterliegen je tujka od nog do glave! Takisto je po tuje mišljen stavek: »Kadar razumni iščejo svoje koristi« (nam. razumniki ali razumni ljudje). Greševamo v prošnjah pišoč: »Podpisani prosi to in to«, ko bi morali le tako pisati: »Podpisana prosi to in to«. To zahteva slovenščina in pravilo si najde zlahka vsakdo. Ali kaj čemo še dalje grajati! Vseh napak itak ne moremo našteti; o stilistiki slovenski, ki je ravno v rečeni knjižici našla pravega pačitelja, izpregovoriti ne moremo nI besedice, ker mislimo storiti to o drugi priliki, in bi le želeli, da bi si pisatelji mi-norum gentium vtisnili v glave dobrohotne opomnje naše. A. Trsfenjak. — »Razne povesti«. Abel, Očetov maček. Natisnili in založili J. Blasnikovi nasledniki. V Ljubljani 1888. 12, 39 str. — Drobna knjižica, brez sumnje namenjena mladini, obseza dve povestici: »Abel« in »Očetov maček«, V prvi je preckj na široko narisana svetopisemska dogodba o Kajnu in Abelu, le preveč drastično po nekatera mesta, zlasti tam, kjer se prikazuje Lucifer Snov drugi povestici »Očetov maček« je zajeta iz domačega življenja, Evo v kratkem vsebine! Bolantač je bil rokovnjač ter je kradel in jemal po sili ljudem denarje. Rokovnjaški denar svoj je skrival pod desko za pečjo. Umirajoč je povedal vse to sinu svojemu Matijcu, ki je odtrgal desko pod pečjo, in kar in kolikor je našel ondu, povedal ni nikomur. Matijec si je zgradil lepo hišo, da so ljudje kar strmeli, in se je jeseni poročil s Primoževo Reziko, katere ne bi bil dobil nikoli za ženo, da ni Matijec bil petičen, kakor je bila petična i zala Rezika. Ljudje so sicer govorili, da je Matijcu nosil denarje škrat ali neki maček, vender se nam dozdeva malo čudno, da ne rabimo ostrejšega izraza, kako more pisatelj zahtevati, naj verujemo, da je rokovnjaški denar mogel prinesti blagoslov božji Matijcu v hišo. Podstava povestici je tedaj zelo nemoralna, ker ni dovoljeno, da bi se bilo človeku smeti lastiti krivično pridobljenega denarja Kar je moje, ni tvoje. To načelo veljaj v vsakdanjem življenji, kakor Listek v povesti. Iz tega tehtovitega vzroka obsojamo povesti vsebino, ker »očetovega mačka« nam ni smeti priporočati nikomur v posnemanje. Jezik ni črvivega oreha vreden. V povestici nahajaš oblike: nevoljm, zadovoljm, miiM/ti, posi/uje, popok« (nam. popoln), tu/enje, nekdo od njija (!), in še mnogo takih, katere nam pričajo, da je povestico pisal okreten in malovesten pisatelj. Kamo li pisatelj! Pravi pravcati šušmar v slovenščini! Pisatelj piše: »grem ga iskaft'«, »nepopis^V« ko je že zdavnaj dognano, kaj je prav. Namesto: »nepopis^iV« pišemo: nepopist'«, was sich nicht beschreiben lasst; »nepopisljiv znači: kdor ne more popisati. O tej stvari je že davno dokaj iasno pisal pokojni Levstik, žal, kakor se kaže, zaman. V povestici beremo celo" stavek: »ko pa se u/nrjoč še enkrat ozre proti nebu« (nam. umirajoč, ker tedaj, kadar kdo umrje, ne more več gledati k nebu). Popolnoma je zmešal pisatelj nekatere besede, pišoč: »Premdci ako bi se prepričali z lastnimi očmi«. Jeziku vžšči Slovenec bi rekel: »Četudi bi se uverili s svojimi očmi',« ali: »na svoje oči«. Pisatelju rabi tudi brez vsakeršne potrebe tuja beseda: »kaša«, kakor bi ne imeli lčpe svoje domače blagajnice; takisto piše: »obe-no!« po nemški »O weh«, in mnogo jednakih — recimo odkritosrčno, nepotrebnih izrazov, katerih vseh ne navajamo, akoprem vsi glasno vpijejo, kako ubogo malo je slovenščini včšč malomarni pisatelj. Dalje nemčuje v stavkih: »Kaj li hoče z njegovimi besedami« (nam. »svojimi«.). Seveda nemški »sein« prelaga malone dosledno z našim zaimkom: njegov. Tako še n. pr.: »dovelj me je že žalil z njegovim (t. j. svojim) očitanjem«, itd. Vedno še straši v slovenščini iz nemščine utihotapljeni izraz: »za božjo voljo«, ki je takov, da je strah in da se ga sramuj vsakdo, komur še rabi! Ako res le že ni drugače, pišimo vsaj : »za Bdga« ali kaj takšnega, ker to je pravilno in takisto tudi govore" in pišd Srbi in Hrvati. Ne pačimo si jezika še bolj, nego nam je že spačen ! Namesto »zamoči« (vermogen) pišimo samo in vselej »moči«, ker je to dovolj. Tudi še dokaj drugih hib ima silno površno sestavljena in samo na gmotni dobiček gospoda založnika preračunjena knjižica, toda, mnogokaj bi nam bilo ponavljati, ali knjižica sama, kakor smo rekli, tega ni vredna ni po vsebini ni radi jezika. O slovenskem zlogu se pisatelju do danes niti sanjalo ni. A. Trstenjak Spisje. Priredil P. Miklavec, ,,Narodne biblioteke" Krajčeve 24. snopič. Natisnil in založil J. Krajec v Novomestu (Quousque tandem !) 1886, 12, 67 stranij." — V ,,Spisji" je jedenajstdro povestic, in sicer deset krajših in jedna daljša. Odkod jih je vzel pisatelj in ,,priredil", tega nam ni v knjižici povedal, četudi je to prva dolžnost pisateljeva. Kako naj si mislimo ta obični ,,priredil"? Ta pojem je tako dolg in širok, da tiči v njem lehko deset in še več pisateljev. Ali bi ne bilo bolje, da je pisatelj rekel: to sem preložil iz poljščine (n. pr. , Janka muzikanta"), to iz nemščine, a to zopet iz katerega drugega jezika? Tako bi olajšal delo literarnemu zgodovinarju in sam bi pač storil to, kar je storiti dolžan. Toda nekateri pisatelji, zlasti dni, ki naznanjajo svetu, da prelagajo iz raznih „slovanskih" jezikov, tako so oprezni, da ne ovajajo radi sami svojih virov, in sicer zato ne, ker slovanskih jezikov ne znajo in navadno prelagajo iz — nemščine ! Tako se je pripetilo tudi g. Miklavcu. Vzel je nemške knjige in nemške prevode ter je tako slovenil. Odprimo knjižico na kateri koli strani hočemo, povsod vidimo nemško skladnjo in nemško stilistiko, in vsega tega v tolikem izobilji ter v takšnem duhu, kakeršen je samo v nemškem jeziku. In kaj ima pisatelj od tega! Nič. Sam se ovaja pred svetom, knjižica kaže za njim in mu glasno očita: zakaj si me tako popačil in me tako spačeno poslal v svet! Slovenci hočejo tečne slovenske hrane. .Toda danes je že tako, vsakdo hoče biti ,,pisatelj", bodi in živi na Krasu ali na Pohorji, četudi nima nobene zmožnosti v to. Vsakdo misli, ako spleteniči nekoliko vrstic, da bode potem takoj prišlo na Kras ali na Pohorje »Slovensko pisateljsko društvo« iz Ljubljane in mu v hišo vzidalo spo- 377