n0G - NAHOD - DOMOVINA TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov. — TABOR je last in vestnik Tabora SPB. — Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od Glavnega odbora. — Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič. — Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR iz the voice of tihe Confederation of the United Slovene Anti- communists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos. — Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215. Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 003.01G. NAROČNINA: Argentina A 60.-; Južna Amerika 10 dolarjev; Evropa -Avstralija 12 dolarjev; ZDA in Kanada 12 dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države 15 dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič, Rio Colorado 1806 — OP 1686 Hurlingham — Buenos Aires — Argentina. T. E. 665-6654. NAŠA NASLOVNA SLIKA Slovenski domobranci v svojih borbah niso poznali počitka. O pravem času in na pravem mestu so se vključili v svetovno obrambno fronto človeškega dostojanstva. Niti množični bratomor junijskih dni 1945. leta, niti vsi zagrizeni propagandni napori rdečih nasilnikov, niti popačena in lažnjiva zgodovina režimovskih zgodovinopiscev, ne bodo nikdar izbrisali s površja slovenske zemlje stopinj, ki so jih v njo vtisnili junaški slovenski domobranci na svojih pohodih. V boju za: BOGA — NAROD — DOMOVINO. VSEBINA: Paseua 1941 - 1989 — 49; Kaj sedaj? (P.A.K.) — 50; f Univ. prof. dr. Tine Debeljak — 53; Poročilo (F. Slak) — 54; Krivda in greh (S. Hribar) — 55; Pismo iz Slovenije (Nande) —- 59; 140 let slovenskega narodnega programa (M. Schiffrer) — 61; Naši možje — 66; Nekaj o F. Grumu (V. Do enc) — 67; Dr. Ciril Žebot — umrl — 71; Iz društev — 72; Naši mrtvi — 74; Kanalski otoki pod nemško okupacijo (T. N.) — 75; Minister in pokoli (N. Tolstoj) — 81; Zahvala — III; Darovali so — III. PORAVNAJTE NAROČNINO! Svobodni sveta,, združite se! Za Boga, Narod, Domovino!- Marzo-Abril 1989 BUENOS AIRES Marec-April 1989' FASCm 1941-1989 jCristo ha resu-citado! iResucitemos con el tambien nosotros! AlRluya, Aleluya.... Asi canta la dos veces milenaria Iprlesia cristiana al conmemorarse ’a Resureccion de nuestro Serior, que vencio a la muerte. La Sernana Santa de 1941 significd para los eslovenos el inicio de los Padechnientos de nuestro pueblo, ya que el domingo de Ramos, que reme-raora la triunfal entrada a Jerusalen de nuestro Salvador, coincidio con 'a invasion de los ejfircitos de Hitler a nuestra patria. Comienza asi el periodo de luto, a raiz de la muerte de millares de' Coirrpatriotas. Los habitantes dc Estiria y de Carniola fueron violentamcnte ^rrancados de sus hogares y dc-portados lejos a Alemania con el propo-a'to de que con su trabajo forzado contribuyeran a engrandecer el imperio' ‘universal” de Hitler. Durante la ocupacion enemiga, cuando nuestro pueblo sangraba por mil Pridaš, surgio en nuestro pais el peor cnemigo: el comunismo. Este no ei6gia los mcdios para la concrecion de su perverso plan: apoderarse del nnn njenim vodstvom postavil najlepši spomenik našim soborcem, kjer skupno gledajo na nas, da nadaljujemo njegovo in njih delo. Dar Tabora ZDSPB je morda edino priznanje, ki so mu ga dali Slovenci-soborci. V imenu Tabora ZDSPB, vsem iskrena hvala! Florijan Slak, tajnik Spomenka Hribar KRIVDA I\ GREH (Konec) Razpornost začetka Ko pravim, da je ta zlo,čin začetek, to nikakor ne pomeni, da menim, da je bil to dober Začetek ali celo, da je Ibil nujen prav tak začetek. Začetek je ibil, razporen začetek. Samo dejstvo tega in takega poboja je gotovo opredeljevalo naše povojno življenje tako v političnem kakor v moralnem pogledu. Deset in več tisoč družin, ki so objokovale svoje drage, ki so se vdrli v zemljo, je mora- lo nekako preboleti te smrti. Tudi iz veličine tega ipreboletja, „pozabe“, raste naš ,čas. Kdo (bo izmeril njihovo trpljenje, ko niti niso vedeli — in ne vedo danes — kje počivajo njihovi dragi? Glede na to, da je Ibila tudi re. -snica o tem poboju zamolčana, in zato zakrita grožnja, pa je gotovo, da so svojci čutili to eksekucijo kot nasilje in da jih ni moglo prevevati zaupanje v novo oblast; -krivci sami pa so se — neodrelseni — gnetli v svojem lastnem grehu na mučni poti hkratnega skrivanja zločina in hkratne težnje po odrešitvi. Ne strah in .pogum, temveč strah in nezaupanje sta oteževala naše povojno sproščanje. 'Do tega poboja še danes nimamo sproščenega razmerja; še danes se nadaljuje ta nihilizem — z zamolčevanjem. Zamolčanje smrti je tudi nespoštovanje smrti in torej način nihilizma. Nikoli to dejanje ni stopilo iz zamolčanosti zgodovine v svetel prostor iskanja odveze, še danes se skriva za samoumevnostjo svoje Pravice in Resnice. Nikoli v vsem povojnem obdobju ta zločin ni bil predstavljen — nismo si ga predstavili — kot zločin, kot dejanje nad narodom, ki ima svoje vzroke, svoj namen, svoj pomen. Nihče ni stopil pred svoj narod rekoč: krivi smo, ker smo izvršili našo sodbo nad krivci bratomornih zločinov; krivi smo, ker smo mislili, da moramo to storiti in smo to tudi storili, ker smo tako hoteli končati sovraštvo, ki ga je spočela ta vojna. Začeli bomo znova, povsem znova, na široko bomo odprli vrata v demokracijo, naredili bomo vse, da se sovraštvo konča in da se nikoli več ne začne znova. Ne, znova nismo začeli: še po tej grozni smrti jim nismo dali odveze; še danes veljajo domobranci in samo domobranci za edine krivce, za absolutno krive, še kot mrtvi; Mi pa nismo krivi. In tudi nikoli Mi nismo bili krivi. Ker vse, kar naredimo Mi, je prav. In to nam daje pravico, da si jemljemo pravico, da korakamo naprej in samo naprej — ne da bi se kdaj ozrli nazaj. Ne da bi se kdaj ozrli na nekatere postopke in se zami. :slilf nad njimi. Kdor se ozre v preteklost, je preklet. Ne da bi (si) kdaj dovolili, da bi nas ti postopki srečali v vseh dimenzijah, in tudi v svoji grozljivosti. Še posebej v svoji grozljivosti. In tako se veča — ne odgovornost do svojih postopkov, temveč t— totalna ne-odgovornost in razvezanost odgovornosti in krivde za svoja lastna dejanja. Toliko lažje se je od odgovornosti za osebno avtentično živ Ijenje odvezati ljudem, ki za dejanja na Rogu ne morejo biti osebno odgovorni ali kakor koli konkretno (u)deleženi, saj so se rodili Išele po tem dejanju. Posledice tega si komaj moremo predstavljati v vsej njihovi grozljivosti — le kdo jih vidi kot take? „Izginja notranja zveznost, izginja kontinuiteta, širi se epidemija pozabljanja, preteklost postaja brez-obvezna, deli človekove duševnosti razpadajo, ne čutijo več intimne zveze, ki bi jih objemala v nedeljivo celoto." (81) Narod, ki mu je zakrit — ki si zakriva — del svoje zgodovine, živi, kakor da je ne bi imel. Narod brez zgodovinskega spomina tudi pozabiti zares ne more ničesar. Narod brez $1; 82 Tovarišija, str. 236. zgodovinskega spomina se počasi spreminja v primeren materiai za kakr-ST>o koli manipuliranje, od katerih je gotovo najhujše samomanipuliranje. V tem poboju je zametek nalše povojne zgodovine. V dobrem in v slabem. To imoramo vedeti. To je nalša zgodovina to smo mi. 'če tega ne vzamemo nase, naša ljubezen do zgodovine ne bo ljubezen, kvečjemu papa-Sajčenje o zmagah, nikoli pa ljubeča in zgrožena poklonitev žrtvam, ki so bile, ki so morda — pa neki čudni logiki — celo nujno bile. Če tega ne bomo vzeli nase, naša hvaležnost ne bo hvaležnost, temveč nam bo zgodo-v'na le „brezobvezna preteklost", nekaj, kar je ipa,č bilo, za kar so krivi •^ugi, kar se nas nikakor ne tiče. Nekaj, kar je treba pozabiti, oziroma nekaj, česar se sploh ni vredno spomniti. Narod, ki nima svobodnega, sproščenega in ljubečega razmerja do svoje zgodovine, je sam zapisan ne le istim napakam, ki jih je kot narod že storil sam nad sabo; temveč ponavljanju enakih napak, ki naj bi druga drugo utemeljile, se le kopičijo na Poti samouničevanja. Mar je res, kar je zapisal Kocbek: ..Bližamo se neznanski indiferenci, ’fi je ne bo mogla razložiti nobena kolektivna psihologija?" (82) Res je, da ne čutimo intimne zveze, ki bi nas z našo polpreteklo zgodovino objemala v nedeljivo celoto. V Zmago pogreznjena tragičnost polpreteklega časa grozi porušiti vsak ljubeč in spoštljiv odnos do te zgodovine, do vsake in do vse človekove usode, do smrti. Ni mogoče ljubiti ■P spoštovati neke smrti, drugih pa ne — in obenem trditi, da spoštuješ smrt in da priznaš človeškemu življenju kot takemu dostojanstvo. Ni mo-Soče spoštovati neke smrti, druge pa ne, ne da bi zapadel v nihilizem, ki je po Kocbekovem — zanikanje, nespoštljivo vedenje do smrti kot smrti, jp ni mogoče ne biti nihilist in priznati samo Zmago, tragičnosti kot Pjene spremljevalke pa ne. Zmaga, velika zmaga, ki ji nihče nič ne more vzeti, saj „to je naša zmaga in bo ostala za vso našo zgodovino", zmaga katere vsekakor srečni dediči smo mi sami, hočeš nočeš izgublja svojo človeško veličino, svoj’ človeški obraz, če je odtrgana od svojih lastnih zmot in trpljenja, ki ga je bot taka pozvročila. Zmaga je bila draga. Kdor vseh smrti za domovino Pe bo spoštoval, ljubil, tudi zmage ne bo cenil, ker mu preprosto ne bo Pomenila prestanega trpljenja ljudi kot bližnjikov. Smrti nekoga, ki se te ne tiče, ne moreš ceniti. In zmage nad tistimi, katerih smrt da je tako ’• p tako nič-vredna, ali celo omembe ne-vredna, tudi ne moreš ceniti. Cenim, t- j. spoštujem in ljubim, lahko samo tisto zmago, ki je bila pridobljena v tragičnem spopadu znotraj samega naroda — kar je tudi bila — a to se Piora priznati tudi kot svojo lastno krivdo. Sicer vsi ..premaganci" postanejo PPej ali slej neke abstraktne točke, ki so bile pač nujno potrebne, da se je sPloh lahko zmagalo — a ljubiti take zmage ni mogoče, ker ni ne kaj spoštovati ne kaj obžalovati. Je rešitev? Je rešitev. Toda rešitev ni Rešitev, ki bi začenjala na zanikovanju! Kakor se ne moremo delati, kakor da NOB ni ‘bilo, se tudi ne moremo delati, kakor da ipoboja na Rogu ni bilo! Kaj torej „storiti glede na nezasligano usodo domobrancev" sprašuje Pahor Kocbeka v omenjenem intervjuju. Kocbek odgovorja: „Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje." Danes smo še vedno sredi tega zanikanja. Objava Kocbekovega intervjuja v Naših razgledih ne more imeti značaja nekakšne objave, s katero da je že vse opravljeno. Ta objava mi prej zveni kot cinična iprezentacija moči, ki si pač lahko dovoli tudi „objavo', takšnega intervjuja, kakor tudi izjavo ob njem, češ da gre za ,,politični pamflet, ki skulša ponarejati našo zgodovino" in — pika. (Seveda ta kritika ne leti na uredništvo Naših razgledov — p? saj odločitev o objavi tudi ni bila njegova.) Ne! Gre za to, da si to domobransko usodo priznamo prav kot usodo sestavnega dela slovenskega naroda. Kot zavezujočo za nas: ..Vzdigniti si jo moramo iz potlačene in pohabljene zavesti v jasno in pogumno zavest", sporoča Kocbek. Potlačena in pohabljena je zavest naroda, ki zanika del svoje zgodovine. Pobiti domobranci so del našega naroda. Naše zgodovine. In v njej smo na skrivnosten način vsi, živi in mrtvi, pretekli, sedanji in prihodnji rodovi. Razmisliti pa bi morali, v čem je bistvo nihilizma, ki se kaže z zanikanjem dela naroda! Kot da bi bila zgodovina last nekoga, drugega pa ne. Zgodovina je moja. In je prav toliko tvoja. Zgodovine ne more noben človek dati ali odvzeti drugemu človeku. To nam je vsem dano, podarjeno. še mrtvi ne izpademo iz nje.. Na čuden način je naša posmrtna „pri-sotnost" tu in vznemirja in opredeljuje žive. Zatorej je krivda do mrtvih zavezujoča: ,,’Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo krivde, svoje velike krivde". Kocbek govori o krivdi, o nalši veliki krivdi. Naša je, nas vse zadevajoča. Njegova napoved, da se tako dolgo ne bomo otresli preganjavice in more, dokler ne vzamemo nase te velike krivde, pa je mogoče še preveč optimistična; rekla bi namreč, da je danes stvar v tem, da »ta potonili tudi preganjavica in mora in se vgnezdili v vsesplošni indi-ferenci. Da že sploh nihče več ne ve, od kod to čudno prekletstvo, ki nas vedno gl obl, j e in vedno manj razumljivo pelje v —temno prihodnost. Ta najgloblja indiferenca, ki že ni več nikogaršnja krivda, se mora razpreti! Svojo zgodovino si moramo odpreti. Ključ do teh zgodovinskih vrat pa ni iskanje krivca zavedajoč se svoje edine Resnice in Pravice, temveč je to ključ premisleka te in taka zgodovinske poti naroda prav kot zgodovinske v epohalnem smislu. In če se kot narod ne bomo ..naučili" objokovati vse naše žrtve, tega »ključa" ne bomo nikoli našli. Jasna in pogumna zavest bi zmogla ne le priznanje tega zločina kot zločina, temveč bi zmogla tudi to, da bi ti množični grobovi, kjer koli že so. postali eno od svetih mest na naši zemlji, dostopni ljudem, da jih obiskujemo — če ne že to, da se te žrtve prekopljejo in dostojno pokopljejo, kakor je to primerno naši civilizaciji in kulturi. Ne zato, ker so 'bili domobranci, ampak ker so bili ljudje. Mrtvi so mrtvi, dragega „zanje“ pač ni mogoče storiti. Dostojni pokop bi bil do-god-ek za nas, žive; z nami bi se bo-god-ila bistvena sprememba naše zgodovinske biti, saj bi bili sposobni sprave s smrtjo in s svojo lastno zgodovino. Da bi že enkrat nehali sektalšiti med mrtvimi! Sredi Ljubljane, v njenem srcu, bi moral stati obelisk, ki bi krikal v nebo o tragediji malega naroda, ki je v boju za svoj obstoj po nedoumljivi človeški usodi postal obenem svoj lastni krvnik in kaznovalec. Na tem obelisku naj bi preprosto pisali: „Umrli za domovino." Res so vsi umrli za domovino. Vsak za svojo ljubljeno, izsanjano. Mi pa smo ostali. Torej smo mi, vsi mi in vsak med nami, dediči tega hrepenenja in žrtvovanja. če kot narod nismo zmožni vzeti nase vsega tega trpljenja kot trpljenja našega naroda, tedaj tudi nismo sposobni končati državljanske vojne, ki nas je zdesetkala. ■Če nismo sposobni v zločincu videti človeka, če se ti človeško ne smili tudi zločinec sam, strupenega žela vojne nisi premagal in katarze, očiščenja ne boš dosegel. fZ nOMOVVVF PiSM« IZ SLOVENIJE december 88 Kadarkoli se ozrem po socialističnem horizontu naših domačih logov, me stisne pri srcu. Niti „Naš delavec" ta imetnitna »skupna revija slovenskih časnikov za delavce na začasnem delu v tujini", kot se imenuje s polnim naslovom, mi tokrat ni prizanesla. Ne le, da se namerava preimenova-ti v „Našo (sic!) Slovenijo", kar že samo po sebi jasno odraža separa-tistično-nacionalistične tendence — dosti bolj bridko je, da nikjer ne omenjajo dedka Mraza!!! Pa ne, da smo tudi ta relikt iz stalinističnega poglavja slovenske zgodovine vrgli na smetišče? S tem pa še ni dovolj razočaranj: čez celo stran se je o svetem večeru in o božičnih praznikih razpisal dr. A. Šuštar, nadškof ljubljanski. Res je, daje to iv celi reviji edini, članek, ki ga je vredno prebrati... Ampak, vprašam vas, dragi rojaki doma in po svetu, kam nas to pelje? Nikjer niti besedice o neuvrščenosti, o bratstvu in enotnsti, o samoupravljanju, o razrednem boju... temveč sam „opij za ljudstvo", sama kleri- kalna propaganda... Tokrat se niti naš tovariš Grmič ni oglasil... Žalostno, žalostno... Še dobro, da je Stefan Korošec tako daleč iz Ljubljane in da bere samo belgrajski tisk. Ko bi to bral, bi se gotovo zgrozil in zahteval »socialističnemu duhu" primerne administrativne ukrepe. Tovariš Kar. delj pa gotovo rotira v grobnici, ko opazuje, s kakšnimi črnimi črkami je potiskan naš blelščeče bel samoupravni papir... če bo Slo tako naprej, bomo prisiljeni odnaročiti vse hudobne emigrantske časopise vključno s tistimi klerofalšističnoreakcionarnimi... Urednik Škoberne ima prav gotovo zveze s sovražno emigracijo. Tudi nesramnost ljubljanskih študentov ne pozna meja. Za naj-naj-naj-večji prazik delovnega ljudstva (29. 11.) so se branili izobesiti zastavo z rdečo zvezdo. Da ni kaj praznovati, so razglašali predrzneži celo po časopisih. In Avnoj? In pridobitve revolucije? In nalša svetla bodočnost? O tem pa seveda niti besedice. Prav gotovo imajo zveze s sovražno emigracijo ... Za slovesno praznovanje omenjenega praznika so prav imenitno poskrbeli ,.uslužbenci" jugokonzulata v avstralskem Sydneyu. Petnajstletnemu avstralskemu fantiču hrvatskega porekla so v najboljši oznovski tradiciji (še pomnite, tovariši?) prestrelili vrat... Kot je objavil režimski tisk, je ,.uslužbenec" streljal v zrak... Po tej policijski logiki naj bi se bila krogla odbila od avstralskega zraka in slučajno zadela nesrečnega otroka točno v vrat. Naravnost briljantno bistroumno opravičilo... Seveda vesoljna Slovenija tej razlagi ne verjame najbolj... Tako bo verjetno čez nekaj dni Dolanc dal spet izjavo za tisk (kot takrat glede Kosova...) in npr. neizpodbitno dokazal, da je bil ta petnajstletni otrok že 1941 član Paveličeve Telesne straže. .. Avstralske oblasti nad pogumom ^ jugovinskih revolverašev niso bile najbolj vzhičene: v 48 urah so zaprle jugokonzulat, ..diplomate" pa nagnale nazaj na Balkan... Sicer pa Dolancu tako ni preveč verjeti, verjetno ima tudi on zveze s hudobnimi emigranti ... Najbolj nesramni do diplomatskih predstavnikov našega delavskega razreda pa so bili Američani: sredi Chicaga so aretirali jugokonzula z mi-lodonečim imenom Bahrudin Bijedič! Vrli sin naše bratske in ponosne Bosne je bil pred začetkom svoje ..diplomatske" kariere šef sarajevske udbe, torej prekaljen borec za pravice delavskega razreda in njegove avantgarde ... Kot tak je imel seveda službene stike s prodajalci mamil in z mafijo... Aretacijo po Al Caponejevih stopinjah hodečega ..konzula" je neolikana ameriška policija direktno prenašala po televiziji, tako da si je delovno ljudstvo vseh kontinentov takorekoč „life“ ogledalo vso zahrbtnost Reaganovih FBI agentov. Prav gotovo je tudi pri tem imela emigracija svoje prste vmes... Londonski jugokonzulat pa je tkim. „dan republike" praznoval po svoje: začelo se je z govorancami o slavni preteklosti, končalo pa s točko „strip-teasa". Zlobni jeziki trdijo, da se je punca slačila ob zvokih jugo-državne himne in da je bila s tem simbolično prikazana naša jugoslovanska bodočnost: gola in bosa... Kako bi to praznovanje povezal s hudobno belogardistično emigracijo, že ne vem... To bo prav gotovo nadoknadil kakšen novinar Jjuibljan. skega Dela, verjetno šlamberger. Na Vidica se žal tudi ne moremo več zanesti, odkar se je vrgel na raziskovanje stalinističnega mraka... Le pohiti, tovariš polkovnik, ogromno dela te čaka! Pa malo več resnice in malo manj pravljic za pionirčke... Bratski nasvet smo dobili tudi iz daljnega Beigrada. Tamkajšnji predstavnik avantgarde po imenu Mihajlo švalbič nam je svetoval, naj se kar uoberemo v Graiz ali v Bhiladelphijo, če nam v Jugoslaviji ni več všeč... Te želje ljubemu Miloševičevemu opričniku ne bomo izpolnili, dragi rojaki doma in po svetu, ravno obratno... V teh krajih smo že več kot vsaj tisoč let. In tudi nameravamo ostati! Brez Jugoslavije in brez Švabičev! Kajti: Jugoslavija je prišla in bo odšla — Slovenija pa bo ostala!!! V tem smislu vas, dragi rojaki, pozdravlja Vais Nande Marijan Schiffrer 14® tat slovenskega narodnega programa 13. marca 1848 je izbruhnila na Dunaju takoimenovana meščanska revolucija, že isti dan je bila dovoljena ustanovitev narodne garde, 14. marca pa ukinjena cenzura in dovoljena svoboda tiska, 15. marca končno obljubljena ustava. Stari fevdalni svet se je podiral, nove ideje so zračile zatohlo Metternichovo Avstrijo in z vso silo butnile tudi med naš mali slovenski svet. Slovenci smo bili takrat narod kmetov, podložnikov. V zemljiški in osebni odvisnosti od graščaka je kmet bil neenako borbo za svoj goli revni obstanek. Trle so ga ujme, slabe letine, primitivno gospodarstvo in lastna zaostalost. Ko so po nemških in čeških deželah že desetletja sadili nove Pridelke kot npr. koruzo in krompir, ki sta bila odpornejša proti vremenskim neprilikam in za katere ni bil točno določen davek, se je naš kmet tem novotarijam upiral. Od rodu do rodu je sanjal o stari pravdi, o kralju Matjažu, o časih, ko bo na svoji zemlji svoj gospod. Tako ni čudno, da je prav slovenski kmet s tako ihto začel obračunavati s krajevno zemljiško gospodo, čim je zvedel za dunajske dogodke. V vsej Avstriji je bilo prav v treh gubernijah, kjer so bivali Slovenci, največ nemirov. Višek je dosegel znani napad Ižancev na grad, s katerim so bili že v dolgoletnih pravdah. Kaj so pravzaprav zahtevali naši kmetje v tistih dneh: predvsem zemljiško odvezo brez odškodnine in takojšnjo odpravo dajatev vseh vrst. Sicer sta duhove mirila Bleivvcis v svojih Kmetijskih in rokodelskih Novicah ter škof Slomšek s pastirskim pismom. Svetla resnica v zmešani svet, toda vsaj v začetku uspehov ni bilo veliko. Tako je večina naših ljudi, naših kmetov v tem znamenitem, lahko bi rekli rojstnem letu Slovencev imela pogled uprt v tla, v zemljo. Dvignila ga je šele mnogo pozneje. Drugače je bilo na Dunaju. Tam so se godile takrat velike stvari. Na dunajski univerzi je študiralo razmeroma znatno število našib visokošol-cerv. Seveda so bili 1. 1848 v središču dogajanj. Že prve dni so ustanovili svoje društvo Slovenija in 20. aprila objavili svoj znameniti program Zedinjene Slovenije. Zahtevali so (navajam v takratnem jeziku) 1. za poli-tiško razkrojeni narod Slovencev na Kranjskim, Štajerskim, Primorskim ino Koroškim kakor eden narod se tudi v eno kraljestvo z imenom Slovenija sklene in da ima zase svoj zlbor. 2. Da ima Slovenski jezik v tem Slovenskim Kraljestvu popolnoma tiste pravice, katere ima nemški jezik v nemških in laški v laških deželah; da tedaj Slovenski jezik v šole in kanclije vpeljemo, kadar hočemo in kakor hočemo. Ideja Zedinjene Slovenije je bila vsekakor revolucionarna; bilo je preroško videnje. V političnem pogledu je zahtevala uresničitev zamisli Prešernove Zdravljice, ki je sicer nastala v 1. 1844, pa je bila cenzurirana in je izšla z vsemi kiticami nekaj dni po tej izjavi, 26. aprila 1848. Val navdušenja je fzajel slovenske študente na Dunaju in v Gradcu, gibanju se pridružil tudi del inteligence (zlasti mlajše duhovščine) in del meščanstva. Uradna Kranjska, zlasti deželni stanovi, pa za Zedinjeno Slovenijo niso imeli posluha. In vendar naj bi bila Kranjska središče in srce nove kronovine. Vprav iz Kranjskega deželnega grba so narodnjaki prevzeli tudi zastavo novega kraljestva. Ta belo, modro, rdeči prapor je čez noč postal last vseh Slovencev kot znak zaželene združitve v enotni Sloveniji. Zoper ta simbol slovenske narodne skupnosti so bili kranjski Nemci, če da je prava stara deželna barva rumeno, modra, rdeča zastava. Narodnjaki so se seveda uprli, spor je prišel do ministrstva, ki je jeseni 1. 1848 priznalo belo, modro, rdečo zastavo kot edino pravo deželno zastavo. Slovenci so ta odlok navdušeno pozdravili; celo ljubljanska narodna straža je ob tej priliki priredila baklado po mestu. Po pomladanskih dogodkih na Dunaju so nastopile letne počitnice. Z visokih šol so se vrnili dijaki domov med svoj narod in razvili izredno delavnost. S slovenskimi zastavami v rokah ali celo oviti vanje, so govorili kmetu in meščanu in dvigali narodno zavest. Izdali so poseben letak: „Kaj bodemo Slovenci cesarja prosili" kjer so ponovno razlagali zahteve dunajske spomenice in kaj te zahteve za Slovence pomenijo. Kakišni so bili uspehi? Vemo, da so pridobili za idejo slavljanstva precej učiteljstva na deželi pa tudi nekaj meščanov. Ohranjenih pa je tudi blizu 50 prošenj slovenskih županov cesarju na Dunaj, pisanih prav v tistih dneh. Kaj so prosili slovenski župani? Predvsem jn povsod, naj cesar že vendar uzakoni zemljiško odvezo, naj država prevzame plačilo odškodnine, naj se jim vse, kar so graščaku to leto že plačali takoj povrne itd. itd. Nič več. Le ena prošnja iz Loškega potoka nad Sodražico nosi bistveno drugačen značaj. Kar v treh točkah postavlja tudi narodnostne zahteve in sicer: „da se v slovenskih deželah izpopolni slovenski je- zik in da bodo šole deležne večje podlpore. Da se uvede slovenščina v vseh pisarnah v slovenskih pokrajinah in da se v slovenščini objavijo tudi vsi Zakoni. To je bilo pa tudi vse. Ideja slovenskega kraljestva, ideja slovenske Narodnosti ni zagrabila, ni pognala korenin. Narodnjaki so zagrešili dvoje Napak. V svoji poslanici so popolnoma pozabili na socialne zahteve, prav-tako pa niso niti z besedico obsodili nasilja množic ne na Dunaju ne do-ma. Zaradi prvega spodrsljaja je obstal ob strani kmet, zaradi drugega Pa Janoz Blehveis s svojimi Novicami, pa tudi višja duhovščina s škofoma Slomškom in Woltfom na čelu. Konec oktobra 1848 so Jelačičeve in Windischgratzove čete zlomile' dunajske barikade, revolucije je bilo konec, nastopila je doba Bachovega absolutizma. Slovenski narod bi se najbrž spet prelevil v Kranjce, Korošce, Štajerce in Primorce, da ne bi bilo že omenjenega dr. Janeza Blehveisa, na ka-katerega smo Slovenci mogoče le malo preveč pozabili. Bleiwieisu se je posrečilo, da je skozi in mimo nove cenzure vodil svoje Novice, ki jih je Prekrstil v Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reči. Tako je poleg strokovnih člankov objavljal tu in tam tudi kak prispevek mlajših slovenskih pesnikov, kak navdušujoč članek, predvsem pa, kmet je Novice bral. Nalomljeni tok in ugašujočo svečo je na ta način pripeljal v šestdeseta leta, ko se je obnovilo ustavno življenj: v Avstriji. Narod je tam nekje 1. 1800 spet zaživel. Najprej meščanstvo s čital-uicami, z besedami (po češkem zgledu), to ie s prireditvami, kjer so igrali. peli, ,,recitovali“ kot so tedaj pravili, govorili slavnostne govore in predavali. Počasi se je tudi kmečko ljudstvo zbujalo. Ko se je zavedlo spet samega sebe se je začela veličastna doba taborov: janke in kočemajke, avbe in peče, vse v zlatu, sam lesk v soncu, da je jemalo vid. Težki pari-2 ar ji in lahki zapravljivčki so drdrali na tabor, na vozeh pa fantje in dekleta, ponosni gospodarji in košate gospodinje, prevžitkarji in hlapci, vse, jo hitelo na taborska mesta. V vozove zataknjene so vihrale slovenske zastave, zastave na mlajih, zastave v zvoniku, zastave v rokah, Prvi tabor je bil avgusta 1868 v Ljutomerju, nato tabori v Žalcu, v Šempasu v Vipavski dolini, v Piljani v Goriških brdih, v Sevnici, na Kal-cu na Notranjskem, v Viižmarjih pri Ljubljani, kjer se je zbralo 3000 ljudi, in še in iše. Narod je sedaj kot celota sprejel program Zedinjene Slo-venije, saj so že udeleženci prvega tabora v Ljutomeru zapisali: „Tukaj zbrani slovenski narod soglasno izreka, da po Členu 19 državnih osnovnih Postav ne najde poroštva za ohranitev in gojitev svoje narodnosti, dokler Ne bode: 1. Slovenski jezik na Slovenskem izključno uradni jezik in dokler se ne bo v ta namen na Slovenskem nemudoma določil rok in sicer pol leta, do katerega morajo vsi uradniki zrnati slovenščino v besedi in pismu. 2. Dokler se ne združijo Slovenci v Zedinjeno Slovenijo z narodno upravo.“ Če pozorno preberemo te izahtove, takoj lahko ugotovimo, da je v ujih majhen odstop od prvotnih iz leta 1848. Ne zahtevajo več slovenskega izbora, kaže, da v tem napol ustavnem življenju (niso imeli na voljo dovolj prijemov, da bi pri vseh volitvah zagotovili slovensko večino. Nemci niso čakali. Udarili so z vso močjo. Začel se je petdesetleten tih boj za obstanek. Ko so uredili svoje notranje zadeve, so v to borbo posegli tudi Italijani na jugu in izalpadu. Boriti se je bilo treba za vsako vas, zlasti na štajerskem in Koroškem, pa tudi na Primorskem. Ko so Slovenci v kaklšni teh mejnih vaseh dobili svojo šolo, je nemški Schulverein v isti vasi čez noč postavil svojo, nemško. Pri vsem tem so se pa gospodarske razmere za slovenskega kmeta zelo poslabšale. Kmetje so se zadolževali pri vaških oderuhih, veleposestnikih in meščanih. Ker niso zaradi slabih letin mogli plačati visokih obresti, je pel boben po slovenskih vaseh. Samo na Kranjskem je bilo v letih 1868-1893 prodanih na dražbah nad 10.000 kmetij. Tako smo prišli do nove prelomnice, prve svetovne vojne. Ideja Zedinjene Slovenije in slovenskega narodega programa je zlasti zaradi nemškega pritiska vse bolj bledela. Da narod sploh obstane, je bilo treba iskati zaveznikov. Opreti se. Majniška deklaracija iz 1. 1917 'zahteva: (citiram) ,,naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, združijo pod žezlom habsburiško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prostor vsakega narodnega gospodstva tujcev in osnovano na demokratski podlagi". Naslednje leto smo se osvobodili žezla habsburško-lotarinlške dinastije. 29. oktobra 1918 smo bili po 1000 letih svobodni. Toda položaj je za Slovence postal v kratkem nevzdržen. Nemci v Mariboru. Italijani na Vrhniki. Rešili smo, kar se je rešiti dalo. Vstopili smo v državo SHS. Razumljivo je, da je bilo utopično govoriti v tistem času in tistih razmerah o Zedinjeni Sloveniji. V prvi Jugoslaviji razmere niso bile rožnate: Nestabilnost vlad, gospodarska stiska. Ljudje so se začeli ozirati nazaj, ideja samostojne Slovenije je vstajala na obzorju. SLS, večinska stranka, ob kateri so se zbirale zlasti kmečke množice, je že v svojem programu za volitve v ustavodajno skupščino 1. 1920, zahtevala avtonomijo za Slovenijo in pokrajinski parlament. Podobne zahteve je ponovila Koroščeva Slovenska deklaracija 1. 1932. Toda čas je potekel. Nebo se je stemnilo, pred nami je bila nevihta. Čez nekaj let smo bili sredi viharjev. Na to, kako smo jih previharili, se bomo še vrnili. Prav med vojno, 29. oktobra 1944, ob ustanovitvi Narodnega odbora za Slovenijo, je bilo zapisano: Zahtevamo državnopravno združitev vsega slovenskega narodnega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo. In že po vojni je ob 90-letnici svojega obstoja (decembra 1982), Slovenska ljudska stranka izdala deklaracijo, kjer je jasno zapisala, da ima slovenski narod po naravnem pravu pravico do svoje države, in naj narod sam odloči vprašanje vstopa v zvezo držav ali pa tudi izstop iz nje. Izjavo so podpisali takratni načelnik SLS Miloiš Stare, ter ipodnačelniki dr. Ludvik Pulš, dr. Marko Kremžar, Peter Markelj in Franjo Sekolec ter vsi člani načelstva. Podobno se je za rešitev slovenskega viprašanja borila že med voj-no, posebno pa po njej skupina bivših Stražarjev, ki je svojo idejo raztegnila na celo vrsto somišljenikov in zlasti v listu Slovenska država ora-la ledino takrat in tam, kjer je bilo najteiže in je bila praha za setev naj-Ir!anj pripravljena. Toda veličastno, v krvi si je pisal slovenski narod svoj program sam. Mogoče so bila potrebna leta grozote, čas prečiščevanja, kajti le tako bo 'blestela nekoč najbolj svetla doba naše (preteklosti. Jeseni 1943 je zacvetela pomlad. Pod geslom generala Rupnika: „Bo-dimo enkrat zares samo Slovenci!" so se pričeli •zbirati slovenski fantje *n nno-žje. Rastle so domobranske čete, večali se bataljoni, '20.000 samih pro-Movoljcev. Takrat naš kmet ni gledal v zemljo; pokončen, dvignjene glave Je zagrabil za puško. Braniti se je moral, ker so mu napadli vse, kar mu je bilo sveto. Druge izbire ni imel. Tako je zaplapolala nad slovenskim svetom naša zastava: sama, brez "Ujkov, tudi brez drugih zastav ob strani. 20 mesecev je vihrala tako kot t;;koli pozneje, Stali smo olb njej in se čudili. Troje barv v očeh, v du-Jah pa hretpsnenje po nalši, izsanjani, ljubljeni Veliki Sloveniji. Kdaj se bo to zgodilo? Bo jutri, pojutrišnjem, čez en teden? Ko so spomladi 194'5 naši fantje odhajali v smrt, jih ni spremljala •‘dovenska zastava. Toda nosili so Slovenijo v srcih, nosili smo jo v srcih ^i in jo ponesli čez vse oceane, da ni ne poldnevnika, ne vzporednika na zemeljski obli, kjer bi Slovenija ne živela. Danes stojimo ob slovenski zabavi: od Kanade, Združenih držav, Argentine do Avstralije. Stojimo in Čakamo kot na mrtvi straži, štirideset let že upamo: stojimo z našimi °troki ob strani, majhnimi, večjimi in odraslimi, kakor pač čas teče; štirideset let zvestobe ob svoji zastavi. Se bo zgodil čudež, se je čudež že zgodil? Je Slovenijo le obsijala milost? Pomeni 50.000 Slovencev dvignje-nih rok, uporno dvignjenih rok, uporno dvignjenih rok v samem srcu Ljubljane nekak začetek? Ne vemo. Vemo pa, da bomo stali mi in naši otroci in otroci naših otrok še štirikrat štirideset let, če bo treba, sami ob flaših zastavah, dokler ne bo narodu doma padla raz oči še zadnja koprena, dokler ne bo izginila še zadnja laž, dokler ne bo dano človeku vse dostojanstvo, do katerega ima pravico. Ko se bo to zgodilo, takrat, takrat bo nase mesto cb njih, da bomo skupno s pesnikom zapeli: Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere! \AŠi MOŽJE Č. GOSPOD JOŽE GUŠTIN - 70-letiiik 17. aprila bo naš veliki prijatelj, soborec, dolgoletni kurat naše organizacije č. g. Jože GUŠTIN obhaja) TOdetnico svoje življenjske .poti. Č. g. Jože je eden izmed 12 otrok otrok Gulštinove družine iz Mokrega polja pri Novem mestu. Zavedna in trdna slovenska družina ni mogla drugače, kot zoperstaviti se delomržnežem o-kraja, ki so v imenu OP oznanjali raj „Sovjetski Sloveniji", potem, ko bodo ,,pobili vse farje in razdelili grunte". Prvorojenec Gulstinove družine Janez in kaplan Kastelic sta bila med prvimi žrtvami oefar-skih terencev. „NOV“ jih je odvedla v Gorjance in jih tam zverinsko pobila. Nalš slavljenec je doštudiral gimnazijo v Novem mestu nato pa odšel v ljubljansko bogoslovje. Ob ustanovitvi Slovenskega domobranstva ni zdržal, da bi se ne priključil večini slovenskih fantov-prostovoijcev, ki so se uprli boljševi-škim lakajem. Kot bogoslovec sicer ni prijel za pulško, je pa v poveljstvu Novomeške skupine sodeloval skupno z dr. F. Blatnikom v domobranskem glasilu ,,Za blagor očetnjave". Ob koncu vojne se je z ostalimi umaknil na Koroško, kjer je bil 19. maja na Krki posvečen v duhovnika. Prvo kaplansko mesto je nastopil v Šmihelu pri Pliberku. Leta 1949 je emigriral v čile, od tam pa je po dobrih dveh letih prišel v Argentino. Najprej je služboval kot kaplan pri sv. Ignaciju, od koder ga je primas, kardinal Copello poklical k sebi ra kaplana. Poznejši njegov naslednik, kardinal Caggiano, pa ga je imenoval celo za svojega osebnega tajnika. Vzporedno pa je bil naš slavljenec ve glavni kaplan zvezne policije. Poleg številnega in odgovornega dela je pa č. g. Jože še vedno našel čas za duhovni apostolat v zavodu za moralno šibka dekleta, za organizacijsko delo pri ..Marijini legiji"; bil na razpolago pri ,,Nujni du- Gorniški službi", umirajočim, župnik slovenske skupine v Berazateguiju, je še danes. Ob ustanovitvi borčevske organizacije, je prevzel mesto kurata. Ob razdelitvi je ostal pri Taboru, ker je osebno dobi o pozal vzroke različ-n’h teženj. č. gospod Jože Guštin, hvala Vam za Vaše delo duhovništva in slovenstva! Bog Vas ohrani še na mnoga leta! Tabor-Argentina vencelj Dolenc NEKAJ O FRANCETU GRUMU (Nadaljevanje) Naj omenim se dr. Godniča! Star gospod, če si mu le omenil domovino, je začel jokati. Ko sem mu nekoč prinesel trak za pisalni stroj n .l'6 ravno pisal pismo na štab, je omenil, da mu je Slovenska narodna ^ojska podarila nov trak za pisalni .stroj in so mu ves čas tekle solze. Bil J® sam ideal in sama ljubezen do domovine. ^ Tako sva se s Francijem skoraj vsak dan srečavala; razen, kadar 1)10 bili na pohodu. Večkrat sem ga iskal tudi v nočnih urah z nujno pošto, “J1 aaj bi to bilo v Beljaku ali v taborišču. Nikdar ga nisem našel spečega. ^ ®dno za pisalno mizo s polnim pepelnikom; pa je bilo vsaj toliko cigaret-r^ga pepela že na mizi. Vedno v delu! ^ Tako sva se s Francijem skoraj vsak dan srečavala, razen kadar smo ' i na pohodu. Večkrat sem ga iskal tudi v nočnih urah s kako nujno po-°i pa naj bi bilo to v Beljaku, Celovcu ali taborišču. Pa ga nikdar nisem 1 °Ml spečega. Vedno za pisalno mizo, s polnim pepelnikom, vedno v delu. Sredi leta 1948 je bila Jugoslavija izključena iz kominforma in je tako 1 ostala simpatična za zahodni svet. Zato se je pomoč, ki smo jo dobivali iz svobodnega sveta, začela manjšati in že nismo bili več zanimivi. To nam je ranče tudi takoj povedal; naj se odločimo — ali ostati še kolikor časa se 10 dalo z njim, ali pa oditi z družinami po svetu. Jaz sem se odločil, da ^idem in mi je France že dobil dovoljenje v ZiDA — pod pogojem, da odi- ('cm sam, starše da bi šele po šestih mesecih dobil tja. To me je tako zje- a °’ da sem se s stanši vpisal za Argentino. Pred koncem leta so nas od- bijali iz taborišča Spittal. Težko je bilo slovo od prijateljev in od Fran-Clla. Se ob slovesu mi je naročil: ,,Glej, da prideš kaj naprej ali pa da si ustanoviš lastno podjetje, pa se bomo še videli, če ne tukaj v borbi za Ijuib-Jcno domovino, pa v svetu, kjerkoli bomo. Moramo pa si dopisovati, da bo-nio v vsem na tekočem. Morda bo možnost, da nastopimo; na vsak način Pa moramo ostati povezani med seboj.“ Po osmih mesecih so tudi oni odšli v ZDA in zadnji je odišel Franci z '-ruzino. še preje pa so v Miinchenu organizirali mesečnik „Slovenija“, ki SLAVA PALIM PROTIKOMUNISTIČNIM BORCEM! SLAVA JUNAKOM IZ GRČARIC IN TURJAKA! SLAVA MUČENCEM IZ KOČEVSKEGA ROGA, TE. HARJA, HRASTNIKA IN OSTALIH KOMUNISTIČNIH MORIŠČ! SLAVA PALIM BORCEM. POHORSKEGA BATALJONA MATJAŽEVE VOJSKE! SLAVA INŽ. IVANU MAROVTU IN DR. INŽ. ČRTOMIR!! NAGODETI!! VEČNA SLAVA VSEM ŽRTVAM KOMUNISTIČNEGA RAZBOJNISTVA! pa je že po drugi izdaji umolknil. Bilo je ipreveč pritiska od vseh stranf; nazadnje tudi od avstrijske oblasti. Ne bom pozabil uvodnika prve „Sloveni-je“. Napisal ga je Franci. „Vsi odhajajo v Kanado; v Argentino je odšla večina, sedaj pa Je zadnji v 'ZDA. Mi pa ne moremo in ne moremo naprej. Pred nami so Karavanke, čez prihaja zrak iz Slovenije, pa se bojimo, da brez tega zraka v svetu, ne bi mogli živeti..." Pa so odšli vsak zase. Franci je prišel z družino na kmete, kjer je molzel krave, pa je naprej pridno študiral angleščino. Po nekaj mesecih je odšel v Rochester, kjer je vstopil kot kadet v laboratorij Kodak. Tam je hitro napredoval, postal inženir, profesor itd., kar ne bom opisoval. Nič ali zelo malo mi v pismih opisuje svoje delo na kmetih in v Ro-chesterju. Vedno pa je poudarjal važnost medsebojnega dopisovanja in misel na ustanovitev borčevske organizacije, potrebo pomoči nalšim invalidom in bolnikom. Mislim, da je bilo 'že leta 1950, ko mi je začel pošiljati pisma za Janeza Brula, Franceta Brodnika in Ivana Korošca. Kakor vem jaz, mu je le Korošec odgovoril na pisma in ostal v zvezi z njim. Iz tega dopisovanja je pozneje nastala borčevska organizacija. France je iskal pobudnike v ZDA, in Kanadi, Ivan pa v Argentini; tako je leta 1956 nastala organizacija ZSPB. častiti gospod svetnik 'Škulj nam je odstopil revijo »Vestnik", katere urednik je bil takrat Ivan KoroSec, in tako smo prišli do svojega gla-sTa. Ko je pozneje prevzel uredništvo Pavle Rant, so nastali takoj večni nesporazumi v pisanju v reviji. On je bil pripadnik SLS in SNO. Revija je Tito je dal pobiti 1,200.000 Jugoslovanov. STALINOVA KOMINTERNA, KI 51 JE NADELA NOVO IME LNFORMBIRO, JE POBILA NAD DVAJSET ML LlJONOV LJUDI. NIKAKRŠNE RAZLIKE NI V KRVOLOČNOSTI TITO. Viti IN STALINOVIH KOMUNISTOV! 2 ATO: SMRT VSEMU KOMUNIZMU -SVOBODO NARODOM! MOP lake letake smo raztresali v domovini po pokopališčih na Vseh svetih in Vernih duš dan ter ob primernih praznikih. nagovarjala Slovensko ljudsko stranko, čeprav smo takoj ofo začetku pouda-r‘li in je bilo napisano v naših pravilih, da organizacija ZSiPOB mora osta-nadstrankarska. Drugače mislečim ni objavljal člankov, še več, revija je nesramno napadla naš odbor in dve knjigi: Svoboda v razvalinah in Vetrinjska tragedija, ki sta jo napisala Franci Grum in Stane Plelško. Pisa-^®jja pa so zmerjali s fašisti in Ijotičevtei. Tako je 1. 1SG3 prišlo v organizaciji do preloma. Ni dosti manjkalo, da se ni večina borcev umaknila iz 0r'ganizacije, ki je bila ustanovljena s takšnim idealizmom. Pa je zopet Iranci Grum z vso odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo obdržal organizacijo neprekinjeno z istimi pravili: povezava borcev, opis naše borbe, po-r«°č invalidom in pomoči potrebnim. Le organizaciji, kakor tudi reviji, se j® dodalo ime Tabor in je odšla iše z večjim elanom na delo. Avgusta 1. 1976 je odbor zopet na predlog Francija hotel organizirati slovenski zdomski kongres v Clevelandu, kjer naj bi preučili občasno poli-tično stanje in se zedinili v skupnem nastopu v vseh potrebnih vprašanjih. 2ato je ZiSPB Tabor valbil vse slovenske organizacije, ki stoje na krščan-ski in protikomunistični osnovi, naj pošljejo svoje predstavnike na ta kon-Sfes. Vabila so bila poslana vsem organizacijam po svetu s podpisom takratnega predsednika ZSPB Tabor Ivana Palčiča s pripombo, da po potrebi Zastopnikom vožnjo plača ZSPB Tabor. Seveda tudi Slovenski ljudski stran- ki — SLS — in Slovenskemu narodnemu odboru. Takratni predsednik NO in SLS, danes že pokojni Miloš Stare je na ljudskem taboru v Slomškovem domu v Ramos Mejiji sklical predsednike naših domov in jim govoril o tem taborskem vabilu na kongres: „Le kdo je ta Palčič, kdo ga pozna; le zakaj ram bo tak kongres, saj imamo Slovenski narodni odbor in v njem vse sodelujoče stranke." Seveda je bila ta polbuda Francija zato, ker se nam je zdelo, da NO ni delaven, da bi ga bilo treba nekako preurediti, da bi posamezni delavni slovenski inteligenti po svetu po potrebi lahko govorili v imenu Slovencev. Franci je tudi pisal v ameriške časopise članke o komunizmu in pripovedoval o nalši borbi vsepovsod, kjer se je nahajal. Bil pa je vedno bolj zaposlen v službi, kjer je postal podpredsednik Kodaka, obenem pa še predsednik znanstvenikov. Pri potovanjih in predavanjih po svetu je odkril grofa Nikolaja Tolstoja, katerega je zainteresiral za vrnitev slovenskih domobrancev in vseh Jugoslovanov. To je Tolstoj potem opisal v knjigah Celovška zarota in Minister in pokoli. V knjigi Minister in pokoli so opisani tudi trije naši rešenci iz grolba v Kočevskem Roigu. Tak je bil naš Franci — ves v delu. Vedno je imel manj časa za družabnost in za prijatelje. Zato se je prijateljstvo z mnogimi ohladilo in odmaknili so se mu. Niso ga razumeli in ostajal je sam, namesto da bi mu svetovali, naj porazdeli delo. Leta 1986, ko sva bila z dr. Stankom Kociprom v Kanadi, nam je pravil Florijan Slak, da je Franci imel leta nazaj v Parizu stress, za kar je ležal tri dni v nezavesti v bolnišnici. Zdravniki so mu svetovali več počitka, toda Franci se je hitro vrnil na delo. Ivan Korošec mi je pravil: Ko se je ustanovila prva ilegala, je šel Franci takoj v štabno trojko, ker je bil zelo sposoben. Pri domobrancih je napredoval v stotnika in bil poveljnik Velikolaškega udarnega bataljona. Moj sosed Tone Marolt je pravil: Mi smo ga imelo zelo radi, če ne že oboževali. Pri nas je bilo precej otrok in smo bili zelo povezani med seboj in se radi imeli. Pa če bi rekli mojemu očetu, da mora dati enega svojih otrok ali Francija, ne vem, če bi se mogel odločiti. Govoril sem z večimi njegovimi vojaki iz domobranstva pa mi je večina odgovorila, da so ga imeli radi; nekaj jih pa tudi pravi, da je bil preveč samozavesten. Seveda je bil ponosen in se mu je dopadlo, da je tako mlad imel takšno funkcijo. Ni mu bilo zameriti. Mi v Argentini smo ga imeli zelo radi in smo ga cenili. Ko sta bila Franci in gospa Albina za konec leta 1984 na obisku pri nas v Argentini, sem ju peljal v bližnji Miramar, da bi videl, kje večina ^'ovencev preživlja vroče poletne mesece. Pa ga nazaj grede vprašam: ,,Franci, na kaj si najbolj ponosen v svojem življenju ? Na prvo ilegalo, ko \as je bilo tako malo, ko ste začeli borbo proti okupatorju in obenem še proti komunizmu? Ali kot domobranski stotnik? Ali kot voditelj vojske Kralja Matjaža? Ko se je večina poskrila, ti si pa dvignil prapor svobode? Ali, ker si organiziral po svetu razkropljene borce? Ali funkcije, ki jih zavzemaš pri delu in v svetu?" Malo pomisli in mi odgovori: „Na do- iiiobranstvo! Vedoč in brez upanja na zmago smo se tako idealno in hrabro borili." Tak je bil naš Franci in takega naj prikaže zgodovina. Naj nam bo v tponos vsej slovenski politični emigraciji posebno pa nam, ZSFB. Naj Ti Bog poplača v nebesih za vse tvoje ogromno, nesebično delo, katarega si vršil med nami za svobodo Slovenije! — — Dr. Ciril Žcbot — umrl V petinsedemdesetem letu življenja je umrl v Washingtonu dr. Ciril Žebot. Rojen je bil 8. aprila 1914 v Šjnlju — odkoder se je družina preselila v Maribor. Po dokončani srednji šoli se je odločil za študij prava na univerzi v Ljubljani in je leta 1937 promoviral za doktorja prava. Nato se je izpopolnjeval še na tujih univerzah v gospodarskih znanostih. Od decembra 1940 pa do nemškega bombnega napada na Belgrad je delal v Narodni banki Jugoslavije. V začetku akademskega leta 1941-42 je začel kot izvoljeni privatni docent na ljubljanski univerzi predavati o primerjalnih gospodarskih vedah. Takoj po vrnitvi v zasedeno Ljubljano je pomagal prof. Ehrlichu sestavljati poročila o razmerah v zasedeni Sloveniji in pripravljati načrte za gospodarsko obnovo povojne Slovenije, mišljene že kot samostojno državo v sklopu srednjeevropske konfederacije od Baltika do Egejskega morja. Po italijanski kapitulaciji se je umaknil v Rim in se je za tekel v varstvo Vatikana, ker je Gestapo poizvedovala po njem, pač zaradi njegovega borbenega slovenstva pri štajerskih, zlasti mariborskih Nemcih za-sovražene družine. Leta 1947 je bil dr. Ciril Žebot povabljen na univerzo Duquesne v Pittsburgu (Pensilvania) v Združenih državah. Povabilo je sprejel in je tam predaval svojo stroko vse do 19’58. leta, ko je prevzel mesto profesorja primerjalnega gospodarstva na univerzi Georgetovvn, kjer ga je našla božja dekla Smrt. Njegovi dve knjigi: „Slovenija včeraj, danes in jutiri“ sta v vrhovih slovenske in tudi jugoslovanske partije povzročili tak preplah, da je notranje ministrstvo pod kaznijo zapora prepovedalo njih uvoz, razširjanje in branje; sam Kardelj je dr. C. Žebota na posebni seji slovenske partije imenoval „resni,čno nevarnost za komunistični režim v Sloveniji in Jugo-slaviji". Sredi lanskega novembra je v celovški Mohorjevi knjigarni izšla poslednja Žebotova knjiga: NEMINLJIVA SLOVENIJA. Vemo, da celo aktivni partijci nasprotujejo eventualni prepovedi uvoza in razširjanja te knjige v republiki Sloveniji. Sicer pa knjiga že kroži po Ljubljani. Naj v miru počiva v svobodni ameriški zemlji, njegovi ženi in otrokom naše sožalje! Velika noč! Za ta mesec samo kratka misel Spet sta pred nami veliki petek in velika nedelja... petek, dan največjega ponižaja... nedeljsko jutro, dan neskončnega zmagoslavja! Spomnimo se na leta 1941-1945 in na vsa leta do danes! Vsako leto, vsak dan poseibej... en sam veliki petek, brez velikonočnega jutra! Narod je trpel in upal, tudi mi, ki nas je veter usode raztresel po svetu, smo trpeli in upali, zaradi tistih, ki so še več trpeli in v zadoščenje dali vse, da bi našemu narodu prešla noč trpljenja in smrti. In letos? Petkovi žalosti je primešanega več upanja kot kdajkoli doslej. Tema velikega petka še ni prešla, toda DANI SE! Tako svetla je luč spoznanja in tako glasen postaja klic po svobodi, da ves narod sluti nov dan, ki prihaja in ga nihče več ne ho preprečil. Včasih se mi zdi, da v Rogu, okoli Teharij, za Grintavcem in pod Triglavom že vstajajo naši bratje in čakajo na ukaz, da v Ljubljano in v poslednjo slovensko vas ponesejo domobranski pozdrav velikonočnega jutra: Aleluja! Aleluja! Da, prihaja... blizu je danes ta dan! Upajmo, zaupajmo, verujmo! Saj drugače biti ne more: pravica mora dobiti besedo! In čez vso Slovenijo ho zaklical Gregorčič: Le vstani, uborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je — vstajenja dan! S temi mislimi spremljajmo dogajanja doma, v tem duhu si voščimo letošnjo veliko noč — „ „„„ . DAN VSTAJENJA IN ZMAGE Glavni odbor APRIL Kako hitro beži čas! Samo 'še nekaj mesecev nas loči od procesa, k} se ibo začel v Londonu proti grofu Nikolaju Tolstoju v zvezi s knjigo Minister in pokoli. Toži ga nekdanji brigadir britanskega 5. korpusa v Avstriji, Toby Low. Tolstoj za to sodno razpravo pravi, da je to edinstvena prilika, da se tudi na strani zmagovalcev pokaže na izločin, nič manjši kot nacistični, ki je bil štiri desetletja sknbno skrivan in uradno nepriznan. Boji se samo tega, da bi mu za ta človečanski poseg v zgodovino zmanjkalo finančnih sredstev, ker bo proces zelo drag. Za to pomoč so v Londonu organizirali posebno kampanjo za Tolstojev obrambni sklad. V tem Slovenci nismo sami, ampak skupaj z vsemi narodi, ki so bili žrtev velike britanske prevare leta 1945 v Avstriji. Tudi mnogi Angleži precej prispevajo z željo, da resnica Pride na dan in se z (britanskega naroda opere ta grozni madež. Naša društva so v ta sklad 'že veliko prispevala. .Manjka pa 'še več kot Polovica. Glavni odbor pripravlja novo akcijo. Tako bomo naredili vse, bar je mogo,če, in tudi darovali bomo tše, da denar pri tem ne bo ovira. Ni Pa dovolj, da se zganejo samo nekateri! Treba je zbuditi tudi druge, posebno tiste, ki še niso nič dali in se zanašajo samo na druge; vse, ki se se spominjajo domobranskih bataljonov, ki so bili poklani za našo svobodo in za naša življenja. In še nekoga ne pozabimo pri tem, čeprav na to morda doslej nismo ,večje“ dejanje. Prišlo je torej do manjših vdorov na otoke, med katerimi s° napadalci tu in tam zajeli nekaj nemških ujetnikov, po večini na samot-n,h postojankah, kjer so se vdajali brezskrbnemu brezdelju in zanemarili lastno varnost. Bolj značilno je najbrž obnafianje domačinov do teh nočnih obiskovalcev. Iz poročil je namreč razvidno, da so se jih ljudje bali, ali bolje, da so se bali posledic, če bi Nemci izvedeli za te obiske; zato niso radi dajali potrebnih informacij, poznani pa so tudi primeri, ko jih niso hoteli dati. Edina resna posledica teh vdorov je morda bila v razpravah na nemškem generalnem štabu, v katere je tu in tam posegel Hitler sam, ki je te vdore razlagal kot dokaz, da Britanci ,,nekaj pripravljajo", kar se je seveda junija 44 uresničilo. Posebne omembe pa jj vr:Jcn incident „Charybdis“. Tako namreč se je imenovala lahka britanska krLarka, ki je konec oktobra 48 vodila manjšo floto britanskih ladij v bližini kar/..i. kih otokov. Ladje so prežale na konvoj nemških transportnih ladij, ki naj bi se pomikal proti otokom. Toda namesto konvoja transportnih ladij se je pojavila skupina nemških torpe-dovk, ki so z vso naglico planili po britanski floti. V spopadu je bila križarka „Charybdis“ težko poškodovana in se je potopila, obenem z okrog 400 mornarji. Dan ali dva kasneje je morje naplavilo okrog sto trupel na fi-ancoski obali, 60 pa na kanalskih otokih. Nemško poveljstvo se je odločilo, da jih pokoplje z vsemi vojaškimi častmi na pokopališču Poulon, na otoku Guernsey. Toda, ko se je „uradni‘‘ nemški sprevod prikazal na pokopališču, je bila tam zbrana množica okrog pet tisoč domačinov. Bila je to mirna, pasivna, pa Učinkovita demonstracija: dokaz, na kateri strani je bila lojalnost otočanov. Presenečenje Nemcev je bilo popolno, toliko bolj, ker se je na pokopališču med množico domačinov iznašel samo vod nemških vojakov, ki je oddal častno salvo, nekaj šoferjev in nekaj oficirjev, ki so vodili pogreb. Po opravljenem pogrebu so se ljudje mirno razšli. Ko je nemškemu poveljniku na otokih von -Schmettowu, postalo jasno, da bodo otoki povsem izločeni iz glavnega vojnega dogajanja, je skušal po svojih močeh pomagati oblegani domovini in je organiziral vrsto izpadov z otokov na bližnjo francosko obalo. Tudi ti napadi so seveda bili v glavnem ,,nadležnega" značaja in niso v ničemer pripomogli k izboljšanju položaja nemške vojske na evropski celini, kjer so poleti 44 prevladali zavezniki. Teda akcije so se nadaljevale in dokler je le bilo mogoče, so ti nenavadni napadalci dovažali na otoke ranjene nemške vojake, s čemer pa so v resnici še več doprinesli h kritičnemu poslabšanju položaja na otokih, ko so bile ustavljene vse pošiljke hrane z ene ali druge strani. Zavezniško poveljstvo se je tega zavedalo in je v prvih mesecih leta 45 zasulo otoke z nemškim vojakom namenjenimi letaki, v katerih jih je pozivalo na vdajo, češ, da je vsak nadaljnji odpor nesmiseln. Odvrženi sta bili tudi dve pismi, naslovljeni na von Sebmettoiva, s pozivom, naj se javi po telefonu zavezniškim predstavnikom v Franciji. Ni če jasno ali je von Schmettow te pozive prejel ali pa jih je prestregla SS. Znano je le, da na to zavezniško akcijo ni bilo nobenega odziva. Dogodki so šli svojo pot naprej. Po izkrcanju zavezniške vojske v Normandiji je kaj hitro postalo jasno, da kanalski otoki niso vključeni v njene operacije, da jih je torej invazija obšla. Nemško poveljstvo je na to zavezniško odločitev hitro reagiralo na praktičen način: z otoka so bili evakuirani vsi delavci organizacije lodt, ki so bili pač potrebni na celini, dalje vsi tuji interniranci, ki so bili po večini prav tako vključeni v Todt in tehnični oddelki nemške vojske same. Ostala je samo okupacijska vojska. Takoj se je tudi pojavilo vprašanje oskrbovanja otokov s hrano. Ta je -ila takoj racionirana na najnižjo možno stopnjo, vendar se je kmalu pokazalo, da zaloge na otokih ne bodo zadostovale za prehrano civilistov in vojalštva preko zime 44-45. Kot prva rešitev iz te zagate se je ponudila možnost evakuacije vsega civilnega prebivalstva. Odločitev je (bila prepuščena Hitlerju samemu, toda ta je imel očividno nujnejlše skrlbi, zato je °dlaišal, dokler se položaj na frontah ni tako poslabšal, da je evakuacija enostavno postala nemogoča. Nemška vlada se je slednjič odločila, da zaprosi za pomoč — britansko. Sledila je vrsta diplomatskih iniciativ s posredovanjem Rdečega križa. Pri tem je igrala ključno vlogo tudi ženevska konvencija: Nemci so se je ssrbno držali, pravtako Britanci in en rezultat je bil, da je prva britanska pomoč dosegla otoke za božič 44 in februarja 45, ko je žle prevladovalo občutno pomanjkanje. Nemci so se držali tistih paragrafov ženevske konvencije, iz katerih bi se dalo sklepati, da okupacijska vojska ni dolžna prehranjevati prebivalstva na zasedenem ozemlju, če tega ni zmožna, Britanci pa so se razumljivo vpraševali, kje je jamstvo, da hrane, ki (bi jo poslali na otoke, ne bodo pograbili Nemci zase. V teku teh pogajanj so bili. objavljeni tudi točni podatki: na otokih je bilo po invaziji Normandije 28 tisoč nemških vojakov in 62 tisoč civilistov, kar torej pomeni en vojak 'm dva civilista. Drugo zanimivo dejstvo je v tem, da je nemška vlada v vsej diplomatski korespondenci v zvezi s položajem na otokih naenkrat pričela uporabljati izraz ,,zasedeno britansko ozemlje", kar seveda je bilo v močnem Nasprotju z njeno prvotno odločitvijo, da ti otoki ne bodo nikdar več vrnjeni Britaniji. Položaj se je še poslabšal, ko je poveljstvo nad otoki prevzel pod-ad-miral Friedrich Huefflmeier, zagrizen nacist, ki je bil odločen izpolniti ukaz svojega „firerja“, da do zadnjega moža vztraja na braniku „domo->'ine“ in izpolni vse ukaze iz Berlina. Huetffmeier je takoj tudi uvedel vr-sto ukrepov za vzdrževanje in izboljšanje morale vojaštva na otokih, odlo-rfin pa je bil tudi, da sestrada civilno prebivalstvo, če bi to podaljšalo živ-'ienje in obrambno zmogljivost nemškega garnizona na otokih. Hueffmeier je bil tudi do zadnjega prepričan, da bodo zavezniki slednjič vdrli tudi na otoke, ter je svoji posadki obljubil, da bo z njo takorekoč >'vse dni do konca..." Hueffmeier je drižal svojo besedo. .Strah, ali vsaj neupravičena, pretipana previdnost, ki je ob začetku vojne zavlačevala nemlško okupacijo' c tokov, se je zdaj nekako preselila na zaveznilško stran: vrhovno poveljstvo britanske vojske se je spričo številnih poro,čil, da so otoki močno u-trjeni in nemška posadka do izob oborožena, odločilo, da počaka z nameravano osvobodilno akcijo v upanju, da se bodo Nemci sami vdali spričo poraznih poročil z evropske fronte. Res je tudi ,še vedno prevladovalo prepričanje, da so otoki brez kakršnekoli stratelške vrednosti in da bi bile zato žrtve, potrebne za njihovo osvoboditev — neupravičene. Toda britanska javnost je postajala nepotrpežljiva in zato je bil pripravljen celo politično motiviran memorandum, v katerem je bilo med drugimi razlogi, zakaj nasilna osvoboditev ni primerna, navedeno tudi dejstvo, da so odnosi med civilnim prebivalstvom in nemško vojsko popolnoma zadovoljivi, zato ljudem ne bo preveč ‘škodilo, če potrpijo še nekaj tednov. Poleg tega je ugotavljal ta memorandum, da so nemški vojaki na otokih praktično itak že vojni ujetniki, le da niso zastraženi. Istega mnenja je bil nekdanji „stražmojster“ z otokov, Ambrose Sber-will, ki je iz koncentracijskega taborišča v Laufenu pisal notranjemu ministru Maxwellu v London (!) in ga naprosil za vso možno previdnost pri osvobajanju otokov, češ, da je na tako majhnem prostoru civilno prebivalstvo neizogibno pomešano z vojaštvom, zato bi bile žrtve v primeru nasilne osvoboditve visoke. Britanci so seveda v pismu videli nemški manever, za to je Maxwell poslal (!) Shervvillu le kratek odgovor, v katerem pa mu ni ničesar obljubil. V zadnjih dneh vojne, 3. maja, je britansko poveljstvo poslalo na otoke sporočilo nemškemu poveljstvu ter predložilo brezpogojno vdajo nemške vojske na otokih. Hueffmeier je tri dni kasneje odgovoril, da sprejema ukaze samo od svoje vlade. Dan nato, 7. maja je Nemčija kapitulirala in zdaj je Hueffmeier pristal na sestanek z britanskimi predstavniki na odprtem morju. Toda na sestanek je prišel le navaden poročnik, ki ni imel drugega pooblastila, kot sprejeti zavezniške predloge za premirje. Izročena mu je bila kopija dokumenta, ki ga je podpisalo vrhovno poveljstvo nemške vojske in dobil je ukaz, da se v najkrajšem času vrne s pooblastilom za brezpogojno predajo; o kakšnem premirju ni moglo biti niti govora. Zdaj šele je Hueffmeier kapituliral in vdaja je bila podpisana v jutru 9. maja. Tri dni kasneje se je na otoku izkrcala britanska vojska. Medtem seveda so se dogajali tudi drugi dogodki: v trgovinah so se naenkrat pojavile britanske zastave in ljudje so jih brez strahu kupovali in tudi že razobešali. Tu in tam je prišlo do besednih napadov na nemške vojake, toda civilna uprava je takoj objavila opozorilo in poziv ljudem, naj se obnašajo dostojanstveno in izogibajo kakršnihkoli incidentov z nemško vojsko. 8. maja je bilo sporočeno, da bo ob treh popoldne govoril Churchill. V viseh glavnih trgih so bili postavljeni zvočniki (montirali so jih Nemci), civilna uprava pa je odredila, naj ljudje po govoru izobesijo britanske zastave na vseh poslopjih. Ko se je oglasil Churchill se je navdušenje stopnjevalo od besede do besede in doživelo vrhunec, ko je omenil ,,naše drage kanalske otoke“. Po govoru je množica zapela državno himno in Pričelo se je splošno proslavljanje. Cruickshank ne navaja kakršnihkoli primerov obračunavanja z nemškim vojaštvom, pač pa so ljudje zlasali nekaj deklet, ki so se družile z Nemci. Posebej je treba omeniti osvoboditev otočka Sark. Tam seveda je gospodarila Dame lSibyl Hathaway, na otoku pa je bilo tudi 267 'nemških vojakov. 10. maja je bil tja poslan patrolni čoln z britansko patrolo. Poveljnik oddelka se ji je opravičil, da iše ni dovolj vojaštva na voljo, da bi bil takoj zaseden tudi Sark in jo je naprosil, če lahko še nekaj dni potrpi. Sibyl Hathaway ga je potolažila: pet let je bila prepuščena sama sebi, pa bo počakala še nekaj dni. Ni pa se mogla upirati skušnjavi, da ima zdaj v resnici „pod komando*1 domala en bataljon nemškega vojaStva. Takoj je odredila, da morajo biti očiščena vsa minska polja ob obali, odstranjene vse ovire in španski jezdeci po otoku in vrnjeni radijski aparati. „Zu Befehl, Gnaedige Frau,‘ je odgovoril poveljnik nemške posadke. Kot prvi uradni predstavnik britanske vlade je otoke obiskal notranji minister iMaxwell, ki je takoj ugotovil, da so otočani prestali vojno brez nekih katastrofalnih posledic, da so zlasti otroci zdravi, pa tudi, da Nemci pošiljk hrane, ki so bile v zadnjih mesecih poslane na otoke s posredovanjem Rdečega križa, niso zasegli zase. Max\vell v svojem poročilu tudi z zadoščenjem ugotavlja, da ni zasledil nobeih znakov proslule nacistične brutalnosti. S tem je dokončno odbil možnost, da bi bil nemški poveljnik ctokov postavljen na seznam vojnih zločincev, kot je bilo predloženo nekaj mesecev prej. Pravtako je Maxwell ugotovil, da so bile vse nemške pristaniške inštalacije nepoškodovane. V pravnem pogledu na je Maxwell odredil, naj bo pregledana celotne zakonodaja, ki jo je med okupacijo sprejela otoška civilna oblast ter — po odstranitvi odredb, direktno vezanih na potrebe nemške vojske — Potrjena od britanske vlade. 7. junija 1945 sta otoke obiskala britanski kralj in kraljica. Otoška uprava jima je Ob tej priliki ponovno obljubila neomejeno lojalnost. Kanalski otoki so bili spet v sklopu britanskega ,,Združenega kraljestva**. ZAKLJUČEK Načelna ugotovitev britanskega notranjega ministra ob prvem obisku osvobojenih otokov, da ni našel nobenih dokazov tradicionalne nacistične brutalnosti, je tudi osrednja misel, ki se vsiljuje človeku ob premi-čijevanju zgodovine nemške okupacije tega britanskega ozemlja. Očitno je namreč, da je ključ do te ugotovitve v načelnem stališču britanske vlade: vsak odpor na otokih bi bil nesmiseln, zato naj civilna oblast ostane na mestu in najde nek „modus vivendi** z okupacijskimi predstavniki, tako da bi bile žrtve med otočani čim nižje. Ohranitev britanskih življenj je bila torej prva in osnovna zapoved, ki jo je otoška uprava prejela od svoje 'vlade. To je seveda razumljivo in je bila v resnici edina pot, ali vsaj edina REALISTIČNA pot v danih okoliščinah. Ker pa ni bilo kaknšnekoli pobude za „proti-nemško“ delovanje ali celo upor, se tudi ni razvilo vprašanje kolaboracije, vsaj ne v istem smislu, kot je bil to primer drugod po zasedeni Evropi, tudi pri nas na -Slovenskem. Vprašanje kolaboracije na otokih je bilo dokončno odpravljeno med debato v britanskem parlamentu konec noverribra 1945, ko je pravosodni minister obvestil poslance, da je sicer prejel precej poro;čil o kolaboraciji nekaterih otočanov, da so bila vsa skrbno preigledana in da je bilo vsega skupaj 12 primerov izročeno državnemu tožilstvu v podrobnejši pretres. Ugotovljeno je bilo, da so vsa ta poročila v glavnem — govorice ter da v niti enem primeru ni dovolj dokaznega materiala, da bi bilo mogoče započeti kazenski postopek. Državno tožilstvo je zato v svoji utemeljitvi priporočilo, naj bodo ..osumljene osebe" pač prepuščene preziru svojih sosedov. V resnici je šlo po večini itak za primer žensk, ki so imele ,.družabne" stike z nemškimi oficirji. Edini resni primer pa je bil primer nekega nizozemskega črnoborzijanca, ki je med okupacijo prekupčeval s hrano: zanj je bila rešitev enostavna — zaplenili so mu vse premoženje in ga nagnali z otokov. Seveda je bil položaj na otokih, ali morda bolje: položaj otokov močno različen od položaja v Slsveniji. Neka primerjava od točke do točke je torej nemogoča, vendar se mora človek z neko ironijo v srcu vpraševati, zakaj Churchillove ognjevite besede: borili se bomo z njimi na obali, borili se -borno z njimi na cestah in ulicah itd" niso veljale za tiste ljudi in v tistem trenutku, ko se je britanski človek na kanalskih otokih v resnici znalšel iz oči v oči s Hitlerjevo soldatesko. Zakaj naj bi -se za svojo svobodo borili vsi narodi in narodiči zasedene Evrope, edina britanska civilna skupnost — pa naj je bila še tako neznatna —, ki je prišla v neposreden stik z nemško vojsko, pa je dobila ..dovoljenje", da konflikt mirno presedi in čaka na osvobojenje „od zunaj". Iz sadov ..osvobodilnega boja", ki zdaj ..razveseljujejo" slovenski narod (49 let po vojni!), bi namreč mogli sklepati da bi bilo morda pametneje, če bi žrtvoval nekaj svojega „ponosa“ in z manjšimi žrtvami prebredel vojne grozote, če namreč popolnoma odpišemo socialno revolucijo in sprejmemo „uradno" razlago, da je slovenski narod v letih 41-45 res vodil zgolj ..osvobodilno vojno", je več kot tragično, da v nekaterih pogledih rešujejo današnji slovenski — in jugoslovanski! — položaj ljudje, ki se pehajo — po nemških tovarnah. OB KATERI SI VROČEKRVNI BIVOL RAZBIJE GLAVO! NA DELO, SVOBODNI TEM ITI! S SVOBODO ZEMLJE POD TRIGLAVOM MAŠČUJTE MRTVE JUNAKE IN VZORNIKE, KI SO DALI ŽIVLJENJE ZA: BOGA — NAROD — DOMOVINO! Nikolaj Tolstoj : MIIVISTER I\ POKOLI (Nadaljevanje) Kar se tiče Kozakov na aploSno, je Macmillan v razgovoru z Ludo-vicom Kennedyjem naglašal, da jih je smatral za „praktično divjaške", niso bili vredni kakšnih simpatij, naj bo z njimi karkoli". (Tega po-kubnega mnenja je delno tudi Toi>y Low: ,,Spominjam se, da nam takrat niso bili všeč ljudje, ki so se borili na strani Nemcev.. . zapomnite si to..."). Kakršnikoli že so bili njegovi osebni pogledi, Macmillan zavrača vsako direktno odgovornost za rešitev problema, katero je tako uspešno vsilil Keightleyu. On je enostavno izpolnjeval ukaze. Pod pritiskom Kennedyja, naj razloži, zakaj je Keightleyju sveto-v'al, naj begunce preda ,,v sužnost, mučenje in verjetno v smrt", je Mac-5|iillan odgovoril: ,Moralo je ‘biti narejeno. Mi tega nismo mogli ustaviti. In če bi tega ne storili, bi to pomenilo, da nam oni ne bodo vrnili naših 'eritanskih ujetnikov". , Kennedy je vztrajal pri najvažnejšem vprašanju: „Ali veste, kdo je to dal ukaz?" Macmillan: „No ja... jaz, ne, ne r...mi, er, jaz mislim, da Zavezniški štab. Mi smo imeli od njih navodila". Kennedy: ,,Kot sem jaz informiran, so bili oni proti temu in prav tako Urad za zunanje zadeve". Macmillan: ,,No, to so bila navodila nam; oni so nam dali splošna navodila, preden smo šli tja". Kennedy: ,,Torej je izvršni ukaz prišel od generala Keight-leya?“ Macmillan: „0 ne, od Field-Marslhala". Kennedy: ,,0d Field-|Marshala?“ Macmillan: „K njemu pa od Zavezniškega poveljstva". Kennedy: „0d Aleksandra?" Macmillan: ,,Ampak pred krizo, hočem reči, nekaj tednov prej smo imeli navodila, kaj bomo naredili z ozirom na jaltski sporazum". Kar sledi, je bilo v razgovoru na televiziji opulščeno: Kennedy: „Torej je to Aleksandrovo delo?" Macmillan: „No ja, hočem reči, ampak ne v času krize, v... Hočem reči, oni so se vrnili — tu so se potikali mesec dni poprej..." Kennedy: „Da, kaj hočem, vse kar 'bi rad zvedel, je, če se spominjate, kdo..." Macmillan: ,,Tega se točno ne spominjam; vse, Česar se spomnim, je, da sem poročal Aleksandru." Kennedy: „Ste sporočili, kaj?“ Macmillan: „No ja, da sva Keig'htley in jaz oba mislila, da bo najbolje, če izpolnimo pogodbo. Tu ni bilo kaj drugega, kar bi lahko storili". Po vsem tem je Macmillanova verzija dogodkov sledeča: On je bil poslan v Celovec na izreden ukaz Field-Marsbala Alexandra z namenom, da izvrši ukaze, ki prihajajo od štaba vrhovnega poveljstva. Ti v resnici so, da, brez ozira na njihovo državljanstvo in položaj no mednarodnem pravu, morajo biti vsi Kozaki enostavno predani Sovjetom, čeprav to pomeni, da Macmillan in Keigbtley nista odgovorna za postopek, katerega izvflšitev sta ukazala samo iz poslušnosti ukazom, sta vseeno odobrila, kar je bilo storjeno na podlagi jaltske pogodbe, še prej pa, ker je izpolnitev tega jamčila takojšnjo vrnitev velikega števila britanskih vojnih ujetnikov, katere je Rdeča armada osvobodila v Avstriji. Treba je reči, da vsako teh trditev lahko dokažemo kot neresnično. Šele 20. junija (več kot sedem tednov po Macmillanovem obisku v Celovcu) je Vrhovni štab dovolil vrnitev Kozakov in še takrat pod strogim pogojem, da so vrnjeni samo sovjetski državljani. Ni verjetno, da je Field-Marshal Alexander 12. maja že sploh vedel za kozaški problem. (Vojaško poročilo 5. korpusa za 14. maj, ki bo kmalu navedeno, se zdi, da je prvo obvestilo, ki ga je AFBQ prejel o predaji Kozakov). Alexander ni —-že samo iz tega razloga ni mogel — ukazal Macmillanu, naj pripravi niihovo prisilno vrnitev. V resnici ni imel pojma, da bo Macmillan pretrgal potovanje in odletel v Celovec, ter je verjetno zvedel o sestanku s Keightleyjem šele zvečer po vrnitvi, ko mu je prišel poročat. Macmillanova trditev, da je bil prepričan, da so stari emigranti vključeni v jaltsko pogodbo, prav tako ne drtži. Keightley in ves njegov štab so vedeli za navodila o preiskavi državljanstva, katera so dobili komaj teden dni prej — navodila, ki so predstavljala AFHQ izvršitev preiskave, kar je bil pripravil Macmillan sam v sporazumu z odločnimi določili Zunanjega ministrstva. Končno je namilg, da je Macmillan s Sovjeti dosegel sporazum, ki je' pospešil vrnitev britanskih vojnih ujetikov, prav tako neresničen. Te zamenjave sploh ni bilo. Alexander je 16. maja obvestil Vojno ministrstvo, da: Zamenjava osvobojenih P/W (prisoners of war — vojni ujetniki), o čemer sta se Osma armada in Rusi dogovorili..-Kot razumem, se je zamenjava začela 14. maja v Grazu. Od 2.000 (fit?) 250 bolnih Rusov takoj pripravljenih iz Wolfs-berga. Premik ostalih je odvisen od lokalnih poveljnikov, kdaj so na razpolago prevozna sredstva. Ceste so natrpane. Veliko število predanega osebja, najbrž nekdanja ruska nemško-ko-zaška divizija, je bila 12. maja v okolici Volkersmarkta Govorice, da je 500 do 1.000 britanskih P/W za rusko črto blizu Graza. Če in ko bodo svobodni, bodo z letali prepeljani iz Celovca. To poročilo odkriva nekaj 'značilniih dejstev. Prvič, menjava" voj-r-ih ujetnikov je do zdaj omejena samo v eno smer. Ne le, da ni nobenih Poročil, da bi bili britanski vojaki vrnjeni izza sovjetske erte, ampak samo njihov obstoj je le vedno le „govorica“. Taka situacija se je nadaljevala do konca meseca, ko je Alexander 26. maja ponovno obvestil Vojno ministrstvo : Spmrazum s Sovjeti v Grazu (26. maja) se nanaiša samo na predajo sovjetskih državljanov v britanski coni Avstrije. Nobene obratne garancije v pogledu britanskih biviših P/W, razen polovičarske obljube, ki pa še ni bila izpolnjena. Evakua. cija od tu v Odesso se še vedno nadaljuje. Na to je odbor Zavezniškega štaba odgovoril 28. maja (Ištiri dni po- ko je bil izdan ukacz o vrnitvi Kozakov in tri dni za tem, ko je Macmillan za stalno zapustil AFHQ in pritiskal na Alexandra, naj isto 2“hteva tudi od maršala Tollbuhina. Šele 4. junija je Alexander lahko Poročal: ,,Razgovori... začnejo danes med zastopnikom poveljnika Osme Armade in zastopnikom Tollbuhina v Grazu za določitev kraja predaje v Oraziu ali v kakem drugem kraju v bližini. Vas obvestim o izidu, ko bo P°znan.“ Istega dne, 4. junija, je Alexander osebno posegel vmes in usta-v'-l nasilno vračanje Kozakov, katerih usoda pri teh razgovorih ni igrala Oobene važnosti. To nepotrebno zavlačevanje je bila posledica splošne sovjetske nepopustljivosti in nezmožnost doseči kompromisno rešitev, raje kot s kak-®’Um zahrbtnim poskusom doseči od zapadnih zaveznikov gotove ugodnosti. Tri dni po Macmillanovi vrnitvi iz Celovca Alexander še ni nič ve-0 kakem dogovoru, ki bi vseboval zamenjavo Kozakov za osvobojene titanske ujetnike. Vendar Macmillan v svojih Spominih trdi, da je vrnitev Kozakov in „lbelih“ Rusov „!bila zame velika žalost... (toda) v zameno smo vsaj dobili 2.000 ujetnikov in ranjencev, ki so bili na področju ',ri v nemških rokah.1 In v televizijskem razgovoru z Ludovicom Kennedy-"n1, je izjavil, da „spominjam se, da sem poročal Alexandru... da sva °^a, Keightley in jaz, mnenja da je bolje če izpolnimo pogodbo." Zdaj se lahko prepiramo (mogoče ta nagib leži za Macmilianovimi esedami) da, čeprav ni bilo izrecnega pooblastila za vrnitev Kozakov, so ); i ti vključeni v splošni odlok, ki je bil izdan za pripravo vrnitve vseh SQvjetskih državljanov pod klavzulo jaltske pogodbe. Tako AFHQ pismo “'G SSS.Ti/dM A-O od 9. marca 1945 jasno pmvi, da ,,v tistem času je bil namen vrniti ZSSR vse dokazane sovjetske državljane brez ozira na nji-u>ve želje". Od 22. marca so bili tisoči iz 162. Turkomanske divizije, ki bila sestavljena iz sovjetskih državljanov, ki so služili v redni nemški ‘ 0iski in so se pri Padovi poda’i zavezniški armadi, poslani domov skozi ^desso. Za to operacijo ni bilo treba posebnih navodil, ker je bilo smatra, da spada pod splolšne smernice v pogledu jaltske pogodbe. 11. maja, dva dni pred Macmillanovim prihodom v Celovec, je Osma armada obvestila 5. korpus: ,,Razumemo, 1780 Rusov v taborišču Wolfsiberg. Zahtevamo, naredite vse potrelbno in zagotovite, da so čimiprej predani sovjetski vojski za repatriacijo. Za to so se sporazumeli na vladni ravni med Britanijo, ZDA in ZiSISiR." Nato, še isti dan, ko se je Macmillan razgovar-jal s Keightlejrjem, je 5. armadna grupa odposlala 8. armadi obvestilo! .. .'za vašo akcijo... „z vsemi Rusi se postopa v soglasju z navodili ZDA in Britanije, ki so bila že prej izdana, in morajo biti vrnjeni. Prosimo za najboljšo presojo, kje naj bi čim hitreje začeli, to je civilisti, ruske vojaške formacije in ostalo, ker smo dolžni te informacije poslati sovjetski vladb“ Ko je Keightley govoril z Macmillanom, so njegovi vojaki to naredim že izpolnjevali. Opoldne 13. maja so sovjetski in britanski oficirji imeli v Wolfsbergu konferenco, med katero je bilo rečeno: Rusi imajo samo eno pritožbo, namreč da je v naših nemiških P/iW taboriščih še vedno precej bivših ruskih P/W-Poveljnik 38. brigade je na to odgovoril, da je že bilo izdano povelje za njihovo vrnitev. Kot nalašč, se je kak ducat transportnih voizil prav takrat pripeljalo k ograji — da jih je ruski general lahko videl — in so začeli nalagati ruske P/W zs pot v Graz. Bil je veselo presenečen. Ne glede na to je imel Keightley očitno občutek, da je oblast, katera je za vrnitev sovjetskih državljanov, nezadostna za njegov primer. Kot bomo v kratkem videli, se je moral naslednji dan javiti generalu McCreery ju, da je „razložil (Macmillanu), da brez vašega odobrenja jaz nimam obla. sti to narediti". Po razgovoru s Sovjeti „vas bom vprašal uradno". Torej so bili Kozaki smatrani za izreden primer, daleč od vseh tisočev osvobojenih sovjetskih vojnih ujetnikov in prisilnih delavcev, kar se tiče transpor* tiranja v sovjetsko cono Avstrije. Zakaj je bilo to? Keightley se je bal izvršiti, kar je pozneje imenoval Macmillancvo „ustno navodilo" za predajo Kozakov; zakaj torej ni izrabil že obstoječega ukaza, ki mu je naročal, da vsi sovjetski državljani „morajo biti vrnjeni"? Odgovor gotovo leži v tem, kar brigadir Tyron-Wilson imenuje „vroei krompir", s katerim se je štab 5. korpusa mučil v času Macmillanovega obiska: dejstvo, da precejšnje število najbolj pomembnih Kozakov niso bili sovjetski državljani in zato niso bili vključeni v prejšnja navodila. Kot Toby Low, Keightleyjev poveljnik štaba, naravnost prizna, „med njimi so bili oficirji, ki so pripadali, kar je postalo znano, skupnosti ‘belih’ Rusov. Med temi so bili nekateri, katere so Sovjeti izrecno zahtevali". Prav za te je iskal posebnega dovoljenja; brez tega bi Kozaki kot sovjetski državljani bili vrnjeni v soglasju z ukazi, ki so jih že dobili. Da se v predajo vključi tudi ,,bele emigrante", je bilo treba odredbe, ki je bila izrecno za Kozake. Važnega arhiva, katerega sem že prej navajal in ki dokazuje zlaganost Macmillanove trditve, da je priporočal vrnitev Kozakov v zameno '■a osvobojene britanske ujetnike, se drži zanimiva zgodovina. Novembra mi je Obrambno minisrstvo izdalo posebno dovoljenje, da ga pregle-^clTn. Iz tega sem izpisal podrobne zapiske in so mi tudi dovolili napraviti 's bi tudi oni ne njihovega." To je resnična podoba. Macmillanova navedba, da je od Sovjetov pri- čakoval milo za drago, je «amo v njegovem Dnevniku, če je tak dogovor resnično obstajal, ibi bilo to gotovo omenjeno v poznejlšem poročilu 5. bor* pusa Osmi armadi od 14. maja, v McCreeryjevem sporočilu AFHQ, ali v Macmillanovem razgovoru z generalom Robertsonom, ko se je vrnil v Ca-serto. Ker, če bi res obstajal, bi bil najboljlše opravičilo za postopek, ka' terega je Macmillan hotel za vsako ceno izpeljati in ga on tudi zagovarja, kar pa sicer postane brezčutno in brezsrčno dejanje. Tak pogoj ni bil P0' stavljen in noben preživeli oficir iz korpusa ali divizijskega poveljstva, s katerim sem govoril, se ne spominja, da bi kaj slišal o tej namišljeni zamenjavi. Po posvetu med kosilom s Keightleyjem cb Vrbskem jezeru, je MaC' millan odletel proti jugu, nazaj v Italijo. Medtem Keightley ni izgubljal Časa, da uresniči predloge rezidenčnega ministra, za katere — za vzrok tega ne bomo nikoli točno zvedeli — se je zdaj gnal, da jih izpolni čim bi' J treje in natančno. Dan po Keightleyjevem obisku Sovjetov v VoitfJbergu 10. maja, meč katerim je bila prvič postavljena zahteva po vrnitvi Kozakov, je povelj' stvo Osme armade poslalo prošnjo njegovemu poveljniku štaba, brigadirji Dovra: ..Poveljnik armade hoče takoj vedeti za rezultate včerajšnje konference med valšo komando in Rusi.“ Ne glede na nujnost te zahteve ni nobenega zapiska o možnosti vrnit' ve Kozakov, ki bi bil od 5. korpusa sprejet, prej kot šele čez tri dni; v ta fas pa pade Maemillanov obisk v Celovec. Dan po tem obisku, 14. majajo brigadir Low odposlal za generala M.cCreeryja daljše poročilo o situa' ciji na ozemlju 5. korpusa, ki o vprašanju Kozakov vsebuje sledeči odlomek: Na Maemillanov nasvet sem danes priporočil generalu iz Tolbuhinovega štaba, da bi bili Kozaki vrnjeni Sovjetom takoj-Razložil sem, da tega ne morem brez vašega (MoCreeryjeve-ga) odobrenja, toda bi me veselilo zvedeti Tolbuhinove pogle' de glede tega in, če se z menoj strinja, vas bom uradno vpra' šal. Zdi se brez pomena, držati tako veliko število sovjetskih državljanov, ki so očitno resen vir sporov med Sovjeti in na- j mi... Danes sem se sestal z generalom iz Tolbuhinovega štab9 in po zelo prisrčnem razgovoru so potrjene vse priprave meč Sovjeti in Bolgari. Razmerje med Sovjeti zelo prisrčno z obilno izmenjavo whiskija in vodke. Ta verzija dogodkov vsebuje ponarejanje, ki more imeti edini name9-prevarati McCreeryja in verjetno še druge na višjem poveljstvu. Keightle^ in Low sta že bila informirana o ,,Tolbuhinovih pogledih" na vprašanj6 Kozakov o priliki njunega obiska v Voitsbergu dne 10. maja in sta dobil9 formalno potrditev dne 11. maja po brigadirju TryOn-Wilsonu. Kar je h9' je, Lowovo poročilo na široko opisuje Kozake kot sovjetske državljan6- ! Čeprav so bili mnogi — predvsem najbolj pomembne osebnosti — v 5. kol J Pusu poznani kot nesovjetski državljani, pa so vendar oni !bili najbolj vidni na listi tistih, katere so Sovjeti želeli. Ko že vemo, da so Sovjeti zahtevali vrnitev Kozakov in je Macmi-Man izdal svoje ,,ustno navodilo" (kot je Keightley to imenoval v svojem Naslednjem poročilu) da na to pristaja, je Keightleyjeva izmenjava 's sovjetskim generalom 14. maja v pogledu Kozakov morala vsebovati ne po-Pudibe, če jih ponovno zahtevajo, ampak pristanek na že postavljeno zahtevo. Dejstvo, da je bilo to poročilo napisano z namenom prevare, na vi-'lez kaže, da McCreery ni skrival, kot je to verjetno mislil Macmillan, da ^osta Keightley in Low verjetno proti načrtu, da se ne-sovjetske državljane vključi v prejšnje. Prej je bil njegov poveljnik štaba McCreery po-2nan kot Alexandrov dobri prijatelj in je soglašal z viteškim pogledom svojega oboževanega Išefa. Toda samo značaj za preiskavo ni dovolj. Možno je, da je bil obveščen o tajnih razgovorih, katerih vsebina je skrita v poročilu 5. korpusa 7i dne 14. maja? V tem slučaju je treba domnevati, da so bile ponaredbe v tr‘m poročilu narejene ne da bi varale tistega, ki jih je prejel, ampak za 'Zaščito" M'CCreeryja kot Keightleyja, če bi stvar kdaj bila preiskana. Nihče ne more reči, da je to nemogoče, je pa gotovo neverjetno. Zavlačevanje poročila 5. korpusa o razgovorih s Sovjeti dne 10. in 11. maja Namiguje na ne preveč vročo željo, da bi Osmo armado že v začetku vmešavali v to zadevo. Da je bil Keightley zmožen lagati o vodenju tega posla, j'e dokazano. IS. julija je moral Lady Limerick od britanskega Rdečega križa dati brezpogojno zagotovilo, da pri vračanju Kozakov niso uporabljali nobene sile in da noben ne-sovjefeki državljan ni bil vede vključen Niednje. O Jugoslovanih je omenil, da so se vsi prostovoljno vrnili v Jugoslavijo, dokler se novice o pokolih niso pritihotapile nazaj; tedaj pa je °n (Keightley) dokončno ustavil operacijo. Vse te navedbe vsebujejo načrtne prevare. Kakor vidimo v tem in v naslednjem poglavju, si je tudi Macmillan izmislil celo vrsto laži o svoji vlogi v aferi. Fo drugi strani pa MeCreeryju ni mogoče nikjer dokazati, da se je v Vprašanju repatriacije zatekel k zvijači. Nasprotno je jasno, da je čutil globok moralni odpor proti nasilnemu vračanju in nečloveškim postopkom, ki so bili s tem v zvezi. Ob koncu leta je bil sam vrhovni poveljnik v po Britancih zasedeni Avstriji, ko se je ta problem ponovno pojavil. Ko je Zunanje ministrstvo nanj pritisnilo, da mora pri vračanju ruskih beguncev uporabiti silo, jim je odločno odgovoril in poudaril, da „velik del sovjetskih DP sestavljajo ženske in otroci, proti katerim bi bila uporaba sile 2a angleške vojake v nasprotju z normalnim britanskim postopkom". Tudi Se je posebno zanimal za vprašanje državljanstva, poudarjajoč, da je vračanje v maju in juniju prizadelo 58.000 razseljenih oseh, ki so bili vrnje-hi kot vojaške enote, med katerimi je bilo tudi precej moških ruskega popekla, katerim sovjetsko državljanstvo ni bilo dokazano. Če vzamemo, da MoCreery ni bil udeležen v načrtu, da se pred višjo komando skrije sovjetska zahteva za vrnitev Jbelih“ ruskih generalov, se izkaže neizogibno, da so tisti, ki so 14. maja pripravili poro,čilo 5. korpusa, računali, da bo Macmillan potrdil dve največji netočnosti, ki sta v njem. Verjetnost, da bi njega zaradi tega klicali na odgovor, je bila majhna-Kajti Maomillanov Dnevnik razkriva, da, ko je zapustil Celovec, „je letel najprej k Osmi armadi (v Treviso), kjer nas je sprejel poveljujoči lVIcCreery-Kratek klepet; vzel nekaj prigrizka itd. potem pa sva Philip (Broad) in j spodletela v Caserto". Ta ,,kratek klepet", kot kaže poročilo Macmillanovega ameriškega kolega (bo kmalu navedeno), se je nana'šal na vprašanje repatriacije Koza-kov in Jugoslovanov. McCreeryjeva navzočnost na letališču tudi ni samo slučaj, ampak je jasno, da je bil minister :z njim že prej uredil, naj bo tam. Ker so bila vsa važnejša vprašanja rešena že prejšnji dan med njuno dolgo konferenco, vse tako izgleda, da je Macmillan hotel videti McCreeryja iz posebnega razloga, da nanj vpliva z nujnostjo o predaji Kozakov. Brigadir Low bi v svojem poročilu od 14. maja ne mogel opisati Kozakov kot izključno ,,-sovjetske državljane", niti ne reči, da Sovjeti še niso zahtevali vrnitev Kozakov, če bi ne bil gotov, da se bo vse to ujemalo s poročilom katerega je Macmillan prejšnji dan dal McCreeryju. Iz vsega tega sledi, da je razgovor, ki ga je Macmillan imel s poveljstvom 5. korpusa, vseboval sporazum, da vse poteze skoncentrirajo na prevaro McCreeryja. Istočasno je zvedel od rezidenčnega ministra in od brigadirja Lowa, da Sovjeti še niso zahtevali Kozakov, in da so vsi Kozaki sovjetski državljani. Namen vsega tega je bil, izogniti se pregledu o državljanstvu, ki je bil v veljavi, in tako carske generale in druge stare ruske emigrante vključiti med tiste, ki so bili vrnjeni. Nadaljnji dokaz, kako daleč je bil Macmillan pripravljen iti, da skrije resnično naravo nameravane predaje, leži v poročilih, katere je zasnoval takoj, ko je priletel iz Avstrije. En dan po vrnitvi iz Celovca je re-ziden,čni minister poslal Zunanjemu ministrstvu uradno poročilo o svoji dvodnevni misiji v sprednje bojne vrste AFHQ: „V Caserto sem se vrnil včeraj izgodaj popoldne. Ko sem bil odsoten, sem obiskal generala McCreery-ja (poveljnika Osme armade) in generala Hardinga, ki poveljuje 13. korpusu v Monfalcone." Sledi poročilo o razgovorih z obema generaloma, nič pa ne omeni poleta v Celovec in konference z generalom Keightleyjem. Vrnimo se k Macmillanovemu potovanju. Ko je prebil dve uri z generalom Keightleyjem v Celovcu, se je rezidenčni minister s svojim osebjem z letalom vrnil v Napoli, kjer so pristali ob 3.30 popoldne. Ko je pregledal svojo najnovejšo pošto in odgovoril na važen Churchillov telegram, ki se je tikal prepira s Titom, se je ob 6.30 odpeljal v Alexandrovo ložo, se skopal in preoblekel. Potem je prišla okusna večerja s Field-Mar-shalom, med katero — vsaj tako bi kdo mislil — je Macmillan gotovo govoril o svojem obisku k Osmi armadi. V svojem televizijskem razgovoru z Ludovicom Kennedyjem je Macmillan izjavil, ,,vse, kar se spominjam, je, da sem poročal Alexandru... da Keightley in jaz oba misliva, da je naj- °^'e> če izpolnimo dogovor (vrnemo Kozake in ‘ibele’ Ruse). Druge izbire r’rnamo.“ Nemogoče je za ^gotovo vedeti, vse pa tako izgloda, da Maemillan *A-'exandru stvari tisti dan sploh ni omenil. Tako izgloda, če upoštevamo 'blet važnega dokumenta. Zvečer po Macmillanovi vrnitvi, 14. maja, je arrieriški politični svetovalec pri AFIIO, Alexander C. Kirk odposlal tale "NUJEN11 telegram Zunanjemu ministrstvu v AVashington: 2162, 14. maja, 11 P. M. Situacija podanega sovražnega moštva na področju bri> tanskega 6. korpusa, kot porota OG (poveljujoči general) Osme armade (MeCreery) je sledeča: Nepregledno število beguncev in vojnih ujetnikov praktično razkrajajo (znižujejo) operacijsko zmožnost korpusa. Priporočamo, da začnemo razgovore z generalom Tolbuhinom o vrnitvi 28.060 Kozakov na rusko črto. Alternativa za ostalo podano moštvo je: 1) Da jih zberemo v okolici Radstadta in bosta njihova kopčna razorožitev in zavarovanje pripadli 12. armadi. To bo 5. korpusu omogočilo, da se pripravi na možne sovražnosti z Jugoslovani. (Glej naš 2163 od 14. maja, opolnoči.) 2) Da del prizadetih vrnemo v Italijo in jih koncentriramo pod istimi pogoji kot podano nenrško vojsko Grape Jugozahod. General McCreery je priporočil točko 1) kot najhitrejšo. To popoldne nas je general Robertson, šef administracije pri AFHQ, prosil, da se ravnamo po začasnem telegramu poveljniku britanske Osme armade, s katerim ga pooblaščamo, da vrne 28.000 Kozakov (glej naš 797 od 16. oktobra 1944, opolnoči), vključno ženske in otroke, maršalu Tol-buhinu, in smo mu poleg tega dali navodila, da jugoslovanskim partizanom vrne večje število jugoslovanskih odporniških enot, razen četnikov. General Robertson je navedel, da je Maemillan, ki je včeraj govoril s poveljnikom Osme armade, priporočil to akcijo. Vprašali smo, če so Rusi zahtevali vrnitev Kozakov in je Robertson odgovoril negativno, dodal pa je, „toda bodo verjetno kmalu". Tudi smo vprašali generala Robertsona, kako bi klasificirali četnike, a se glede tega ni jasno izrazil. Potem so rekli, da ne bi smeli napraviti nič, p redno se o stvari ne dogovorimo z vlado. OAO (zavezniški poveljnik) je pokazal razočaranje, ker se v tej točki a njim nismo strinjali, toda je dodal, da je pred njim težaven upravni položaj zaradi stotisočev nemških vojnih ujetnikov; zato se zdaj ne more brigati za to, kdo je lahko in kdo ne vrnjen Rusom ali partizanom, da ga ustrele. On bi moral poslati ta telegram, brez ozira na naše nesodelovanje. Nujno prosimo za mnenje ministrstva. Iz Robertsonovega poročila se zdi neverjetno, kot je opisal Kirk, da jc bil Alexander do takrat o stvari poučen. Ker je z ozirom na nepričakovano Kirkovo opozicijo njegovemu načrtu, bi Robertson gotovo — ko je to labko storil — v svojo korist navedel Alexandrovo avtoriteto, ki bi pomenila veliko več kot Macmillanova. še več, Alexandrov pristanek 'bi Robertsonu dovolil poudariti, da on to dela po ukazih (ali vsaj po želji) svojega vrhovnega poveljnika. Ton razgovora, o katerem poroča Kirk, daje slutiti, da ni bil Robertson tisti, ki je odločal, če se ta ukaz razpošlje ali ne. Res, če bi Alexander dal Robertsonu ta ukaz, bi ne bilo prav nobenega vzroka, da bi se Robertson o tem posvetoval s Kirkom. Vpis v Macmillanovem dnevniku za dan po njegovi vrnitvi iz Avstrije kratek: „Zadnja dva dneva sta bila zelo utrudljiva. Toliko letanja, sikanja (v zraku), vožnje z motorjem ali jeepom in govorjenja, združeno z veliko vročino, je naporno. Ves dan sem ostal v postelji ali poležaval na vrtu, nekaj malega ibral in veliko dremal. Bilo je koristno." Je čudno, da je Macmillan po tako mirnem dnevu pozabil omeniti svoj tako važen razgovor z generalom Robertsonom. Da je ta razgovor bil, je gotovo, ni pa ugotovljeno, ali osebno ali po telefonu. Na prvi pogled se zdi, da je Robertson citiral Macmillana iz poročila, katerega je tisti dan prejel od Osme armade, ki z drugimi besedami opisuje Lowovo poročilo Macmillanovih priporočil 5. korpusu. Toda Low s® omejuje na Maomillanovo priporočilo, naj Kozake vrnejo, in to je tudi edina repatriacija, na katero namiguje McCreery. Nadalje, kot je Robertson rekel Kirku, je Macmillan tudi „priporočil“, naj McCreeryju dajo navodilo ..jugoslovanskim partizanom vrniti večje število jugoslovanskih odporniških enot razen četnikov". To dodatno navodilo je Robertson verjetno dobil direktno od Macmillana. Zdi se da je bil vmes Macmillauov vpliv, ki je Robertsona pripravil do tega, da je prevzel clblast za akcijo, katero bi pravilno moral odločiti najvilsji zavezniški poveljnik. Robertsonova avtoriteta kot vrhovni upravni oficir je obsegala široka področja, gotovo pa ni vsebovala izvrševanja velikih političnih odločitev. Direktiva, ki naj spremeni obstoječo politiko glede postopka s podanimi Jugoslovani, je bila izrazito politična zadeva. Da jo je Robertson za tako tudi imel, je razvidno iz njegovega nastopa napram Kirku. Vzrok, da ni upošteval normalnega postopka, ampak iskal dovoljenja pri Robertsonu namesto pri Alexandru, je treba iskati v pričakovanju, da Alexander ne bo hotel sodelovati pri taki aferi. Ni bilo težiko pričakovati, da ho njegov odgovor negativen že na sam namig, naj bi na tiso-če kozaških emigrantov z njihovi ženami in otroci „bilo vrnjenih Rusom ali partizanom, da jih postrele", zato je bilo nevarno opozoriti ga na načrt, katerega bi verjetno preprečil. Ko je Alexander v nasled-dnjih dneh načel vprašanje Kozakov in Jugoslovanov z Einsenhowerjein in poveljniki štaba, je bila edina sprejemljiva politika, da bodo prvi prestavljeni na varno v Nemčijo, zadnji pa v Italijo. Gotovo je, da je Macmillan Robertsona prevaral v vseh važnih vpra-'^njuh. Dali so mu razumeti, da Sovjeti še niso vprašali za Kozake, toda > bodo verjetno kmalu". To predstavlja premišljeno prevaro in prav isto . j. V/ i V. VIO U 41 V i J H. X w 1 11 I o 1J w 1A W lil pidV 1 O l/VJ e opustitev, ko Robertsona niso opozorili na dejstvo, da so Sovjeti zahte-a 1 vrnitev nesovjetskih državljanov, štiri dni prej je general Keightley J Voitsbergu od Sovjetov prejel zahtevo za njihovo vrnitev; zahtevo, ka-r° so naslednji dan odločno ponovili v obliki tiskanega seznama, katere-E:a so dali brigadirju Tryon-Wilsonu. Macmillan je za te zahteve zvedel ^Un° en dan prej, ko se je general Robertson tako ponesrečeno približal >->xandru Kirku. Ti so morali za vsako ceno ostati tajni, ker je njihova ^■sebina izdajala dejstvo, da so bili tisti, katere so Sovjeti najbolj želeli °biti, nesovjetski državljani, in tako izvzeti od vrnitve po navodilih AFHQ. Samo svojemu dnevniku je Macmillan zaupal vednost, da morajo biti „be- Rusi vrnjeni s Kozaki vred. Zdi se nesporno, da je bil Macmillan tisti, ki je 13. maja posegel Vmes in dosegel Keightleyjev nagel preobrat mišljenja o predaji visokih 0ficirjev stare ruske carske armade v gotovo smrt v rokah njihovih sovoznikov; oficirjev, katerih predajo so Keightley in njegovi podrejeni spre-" 1 pod častnimi pogoji in do katerih je kot osebnosti general gojil veli-0 spoštovanje. Ker so Obstoječa navodila izrecno prepovedovala vrnitev te ■ategorije ujetnikov, je moral Macmillan poleg tega Keightleya prepri-atl> da je sodeloval pri izgovoru, ki je bil prikrojen za dosego prevare nasprotju z njegovimi ukazi. čisto jasno je, da se, dokler ni zapadel Macmillanovi avtoriteti, eightley ni čutil pooblaščenega, niti ni bil naklonjen v zadevi Kozakov .dJ storiti. Samo en dan pred ministrovim obiskom je nastopil, da zagodi varnost predanega kozaškega polka pred zasledujočo Rdečo armado in 6 precej osoren proti polkovniku Palmerju, ker jih ni hitreje spravil varno. Višji oficirji v 5. korpusu so takoj po Maemillanovem obisku Pazili spremembo v obnašanju in vzdušju. General Sir Horatius Murray, 6 aJ poveljnik 6. oklepne divizije, mi je pisal in nedvoumnomo postavlja, a ..jaz pripisujem zmešnjavo, v kateri smo bili, v glavnem Macmillanu, ,1 je bil Churchillov rezidenčni minister za Sredozemlje". Bilo je 15. ma-a. ko je general Keiightley obiskal njegovo divizijsko poveljstvo, ko je Urray zvedel, da bodo Kozaki prisilno vrnjeni in je pozval nemške ofi-'rJe. naj izdajo nedovoljeno opozorilo. Macmillanov obisk je prav tako povzročil popoln preobrat določene politike v pogledu predanih Jugoslovanov. Do časa ministrovega odhoda ~ Celovca je imel general Keightley načrt, da jih prestavi na varno, kot je določal AFHQ ukaz z dne 3. maja. šele 14. maja, po zaskrbljeni prošnji s , rani Srbov v vetrinjskem taborišču je vojaško poročilo za First Guards 'Sado pripomnilo, da „z ozirom na to prošnjo, je bila prednost pri upo-‘at)i RASC transportnih vozil, ki se vračajo v Italijo, dana Srbom in bodo '^Peljani k ostalim četnikom v Palmanovo. Kot general Murray, tako je brigadir Tryon-Wilson, A/Q (adjutant ijuartermaster — intendantov namestnik) v Keigtotlejrjevem štabu, po vseWi kar je slišal in videl, prepričan, da je 'bil Macmillan tisti, ki je Keightleyja prisilil, da je sprejel postopek, ki je sledil. Pred ministrovim obiskom )e f.”eneral vpričo Tryon-Wilsona i: razil gnus nad, kar je on očitno smatral nesramno sovjetsko zahtevo; potem pa so bili izdelani ravno nasprotni načrti, da se zagotovi največja skladnost s temi zahtevami. Tryon-Wilsonovo poročilo iz prve roke je s posplošenimi izrazi potrjeno z uradno sovjetsko verzijo dogodkov. General S. M. Shtemenko, leta 1945 namestnik poveljnika Sovjetskega generalnega štaba, v svojih spominih o predaji carskih generalov Krasnova in Shkura na kratko omenja1 Sovjetska vlada je potem našim zaveznikom postavila odločno predstavo glede Krasnova, Shkura, Sultan-Ghireia in drugih vojnih zločincev. Britanci so malo zavlačevali, potem pa, ker v generalih bele garde in njihovih privržencih niso videli poseibne vrednosti, so jih naložili na tovornjake in j"1 poslali v roke sovjetskih oblasti. Shtemenkovo poročilo je dragoceno iz dveh ozirov. Prvič, da so bil* stari emigranti, katere so Sovjeti hoteli, in da so bila njihova imena, katera so javno predložili pristojnim britanskim vojaškim oblastem. Shtemenko niti ne omenja bivšega sovjetskega oficirja Domanova, ki je praktično poveljeval Kozakom. Nikolaj Krasnov v svojih spominih piše o izrednem zanimanju, ki so ga Sovjeti pokazali za višje carske oficirje P° njihovi predaji od Britancev v Judenburgu. Obenem, ,,bilo je čudno, da j® bil Domanov, ki je igral tako veliko vlogo, ko smo bili pod oblastjo izdajalskih Albijoncev tu absolutna ničla. Nihče se ni zanj zanimal. Izginil je neopazno". Drugič, Shtemenkova verzija jasno pove, da v začetku Britanci iz neznanega vzroka tega niso mogli narediti. Shtemenkove besede namig'*1' jejo na več kot samo neizogibno zavlačevanje, preden so zahtevo uradi*0 sprejeli in izpolnili. V Rdeči armadi je delegiranje avtoritete vedno zreducirano na minumum. »Britanci so zavlačevali izvršitev" (ali ustavili: ruska beseda je — ipovremenili) gotovo kaže na zavlačevanje z določenim namenom, začasen upor to izpolniti. Začasna ustavitev, o kateri je govora, sovpada z odločnim citiranjem brigadirja Tryon-Wilsona dne H. maja na poveljstvu Rdeče armade v Voitsbergu o jasnih določilih glede preiskave državljanstva, katera je 5. korpus prejel od A FIN) pet dni poprej. Kajti ,,representation“ (rusko —predstavlenie; slovensko — predstava, primer), na kar se nanaša iShtemenko, je lahko samo natipkana zahteva, katero S° izročili Tryon-Wilsonu v Voitsbergu. Kmalu po Tryon-Wilsonovem potovanju — v času Macmillanovega obiska — so Britanci (kot Shtemenko jasn° pove, na majhno začudenje Sovjetov) opustili preiskavo in pristali na vrnitev emigrantskih generalov. Končno, dejstvo, da je Keightley dal svoj0 ponudbo vrniti Kozake, 14. maja, dokazuje, da je britansko »zavlačevanj® pristanka" nastalo pred tem datumom; časovno zaporedje, ki se točn° ujema s poročilom T^on-AVilsona. Ugledni jugoslovanski vir prav tako potrjuje, da je dramatična spre-- ni°a britanske politike nastala točno v času Macmillanovega obiska h ^opPusu. 10. junija 1985 je belgrajski časopis Borba prinesel poročilo "ef?a partizanskega generala Kosta Nadja o njegovih doživetjih ob kon- ,U v°jne in prve dni potem. Takrat je general Nadj poveljeval 3. jugo-anski armadi, ki je zasedala Južno Koroško. V začetku (takoj po brez- ^°jni predaji nemške vojske dne 8. maja) je britanska komanda v Av-iji n, j Ue '.^Uji odločno odklanjala Titovi vojski vrniti Nemce in spremljajoče jih rij^l°vanske protikomunistične enote, katerih predajo so sprejeli. Povelj-štaba nemške armade, general Schmidt-(Richberg, je končno prišel v ‘e Jugoslovanom in je povedal podrobnosti o svojih razgovorih z bri- 0 sko komando. ,,Kakor on pravi, so bili Angleži v začetku pripravljeni ^leJeti vse njihove (nemške) zahteve (da se raje predajo njim kot Titu). 12 britanskih poročil vemo, da je ta ošabna prevara brez podlage in da " h" hin i d t. R: chibc r g svojim osvajalcem razkril, da je v resnici „siprememba ^ h-ča na poveljstvu 5. korpusa nastala (po njegovem poročilu je to zvedel Poveljnika štaba -5. korpusa) zaradi novih vladinih navodil, ki so jih rnecltem prejeli in ki so vezala roke 5. korpusu.“ S eh m i dt-Richberg je imel na skrbi nemlško Armadno grupo E kot t0> ni pa nobenega dvoma, da je nemški poveljnik von Lijhr v razgo-6 vključil tudi jugoslovanske in ruske pomožne enote. Pred enim ted-Von Ubhr na AFHQ naslovil važen apel in prosil vso pomoč, da Prepreči ,,nevarnost krvavega uničenja hrvaškega ljudstva s strani Ti-'e^Vojsk° po razpadu vojaške moči nemških in hrvaških formacij". V ča- 1 bchmidt-Richbergovih razgovorov so bili jugoslovanski in ruski oddcl-1 K° vedno pod poveljstvom von Lohrovega namestnika, polkovnika von 6 erja. Tako navedba generala Nadja zahteva neko miselno zvezo, ker ^ualje pojasni, da je njegova vlada prav do 14. maja imela vzrok verjeti, a Britanci prav tako načrtujejo zadržati ,,'četniiške in ustaške oddelke". Uloga, ki jo je igral Macmillan, je zdaj jasna. Odločitev, da se vra-, Potrdi, je bila politična; Macmillan je bil v Vojnem ministrstvu ze- ‘0 v etik j,°Va veljava je bila velika, zato je bilo skoraj neverjetno, da bi ga kak ^°Ptni general spraševal o stvareh z njegovega ministrskega področja. Bil j.. ^acniillan, ki je svetoval Keightleyu, naj vrne vse Kozake, Macmillan, ^ Je pridobil McCreeryja (med kratkim pristankom v Trevisu nazaj gre-, 13. maja), da je podprl Keightleyjevo prošnjo, Macmillan, čigar av- h . ta j® iz generla Robertsona izsilila ukaz in odobritev za vračanje, je bil Macmillan, ki je pred Zunanjim ministrstvom skrival, kar je Poeei. Videli smo, da ni verjetno, in to ne glede na novejšo izjavo, da je ^illan Alexandra o vsem tem informiral, ko se je z njim sestal zve-^ maja. Gotovo so bila poročila, katera je prejel od McCreeryja in ertsona preračunano zmotna. Tudi ni zadostnega razloga misliti da bi Izveden politični svetovalec za Sredozemlje, mož, ki je bil v direktnem u z ministrskim predsednikom, vlado in Zunanjim ministrstvom. Nje- se Robertson zavedal, da je tu nekaj narobe. Res je, da je ignoriral Kir-kovo nasprotovanje in izdal navodila, kot mu je svetoval Macmillan; toda on je prav lahko imel Maemillanovo odobritev za zadostno, tako z ozirom na njegov visok položaj, kot pod vidikom dejstva (tako je bil prevaran verjeti), da so te mere podvzete samo proti sovjetskim državljanom (so bili že itak vključeni v člene jaltskega sporazuma) in so bili smatrani kot kolaboracionisti. Seveda, možno je, da je Macmillan Robertsonu zaupal kaj več, toda brez dokazov je bolj pravilno sklepati, da mu je povedal samo toliko, kot je bilo potrebno. Tu ni vprašanja, da je v Celovcu prevladala Macmillanova pobuda. Keightleyju bi lahko potrdil, da obstoječa navodila ne puščajo druge možnosti, kot pregledati vse sovjetske državljane in zadržati Jugoslovane. Tu so bili nujni državni razlogi za preslepitev teh ukazov. Kakšne vzroke je Macmillan navedel, tega ni mogoče zvedeti, a morali so biti prepričljivi v očeh ne posebno izobraženega in politično nerazgledanega vojaka na srednji stopnji, katerega vse moči so bile do prejšnjega tedna posvečene poveljevanju mož na fronti. Brigadir Tryon-Wilson mi je rekel, da je bilo na poveljstvu 5. korpusa splošno mnenje, da je Macmillan samo posredoval navodila od najvišjih političnih avtoritet v Londonu. Če, kot se zdi verjetno, je tako mnenje izviralo iz samega Keightleya, potem to predstavlja, kar je bil Macmillan že prej povedal Keightleyu. Za Tryon-WiLona je to gotovo najbolj verjetna razlaga. Kot smo videli, je jugoslovanski general Nadj poročal, da je brigadir Lovv izjavil, da „je sprememba gledanja (iz ozirom na predano sovražno osobje) na poveljstvu 5. korpusa... izvirala iz novih navodil, katera je medtem izdala (britanska) vlada, in ta navodila so vezala roke 5. korpusa". Kozakom in Jugoslovanom v nesrečo je bilo, da jih je usoda vojne pahnila v roke poveljujočemu generalu, čeprav pošten in sposoben za svojo službo, vendar mož omejenih izkušenj in ozkega razuma. Vzgojen v poštenem meščanskem okolju in enostranskega vojaškega pogleda, mu je manjkalo nekaj širšega razgleda, ki sta ga posedovala poveljnika Alexan-der in Arbuthnott. V borbi je bil prvovrsten poveljnik: hladen, samozavesten in energičen. Nigel Nicolsonu se je zdel kot dvorni sabljač, visok, oblasten in odločen, kot nalašč oficir za 5. dragonsko brigado. Te odlične kvalitete so bile tudi vidne v manj privlačni zunanjosti. General Murray ima Keightleya za objestnega in precej tirana, če si mu stopil na pot. Njegovo poznanje sveta je bilo omejeno na vojskovanje in pikri opazovalci so čutili, da se je Keightley visoko cenil in se imel za enega od „nadebudnih mož“; popoln strokovnjak, ne kot ..gentlemanski" oficirji iz stare šole — med katerimi je bilo mnogo Ircev in Škotov, ki so ljubili konje. Naravni čut za poštenje je Keightleyja instinktivno postavil proti temu, da bi izdal ujetnike, katerih predajo je prej častno sprejel. Če bi se Macmillan ne prikazal nepričakovano na položaju, bi bil brez dvoma prav iako srečen, ko bi videl uhajati Koizake, kot so bili nekateri njemu podojeni oficirji. Toda ko je vmes prišla najvišja avtoriteta, je bila njegova Pot jasna: ,,Mi moramo delo opraviti; mi nismo tu, da filozofiramo." S temi besedami je zavrnil brigadirja Patricka Scotta, ko je posredoval za Kozake. Kot brigadir Musson in polkovnik Malcolm v komandni lestvici Pod njim, je bilo njegovo stališče strogo, da „oni ne vprašujejo, zakaj". Kazumni avstrijski opazovalec ga imenuje „nem!ški ■oficir najslabše vrste"; 111 Po svojem neusmiljenem junaštvu, učinkovitosti, častihlepnosti in navdušenju za vojaško prisego slepe pokorščine, je njegov značaj res kazal -načilnosti gotove vrste pruskega oficirja. In kot premnogi „najslab£e Vrste nemških oficirjev" je zašel na stezo nepremišljene pokorščine avto-r>teti, ki v nepredvidenih okolnostih lahko pelje v grozne stvari. V Keightleyjevem zadržanju do Kozakov ni bilo nič maščevalnega — samo „delo mora biti opravljeno" — in, kot bomo še videli, ko je proti koncu maja pritisk nanj nekoliko popustil, je bil vesel, ko je videl preživele ujetnike v svojih rokah, zavarovane pred nadaljnjim preganjanjem. K^i pomanjkanju zadovoljivih dokazov za njegovo zagnanost, no sme biti sojen preostro. Nastopal je strogo in je zadirčno odgovarjal na pomisleke &vojih podrejenih, a je verjetno čutil, da je to edini način za izvedbo mere, katero je celotni korpus smatral za gnusno dejanje Lahko je on to politiko sovražil prav tako kot oni, a pod vtisom prevladujočih dokazov, katere 1Tlu je natvezel Maemillan, je čutil, da je ta politika „kruta nujnost", ka-tero je treba izpolniti brez obzira na normalne človečanske pomisleke. Odločitev je morala biti hitra in izpolnjena brez vprašanja. Kar verjetno ne drži, je, da je iniciativa za predajo Kozakov prišla °d Keightleyja. Maemillan trdi, da je Keightley soglašal s predajo Košakov, ker so predstavljali nemogoč upravni problem: „Kaj naj storimo z Vserni temi ljudmi? No, stvarno, mi nimamo fizične moči, da naredimo kaj vep..." Toiby Low nadaljuje z istim dokazovanjem: ,,Mr. Maemillan jo imel očitno zelo dober vtis med obiskom, ki ga je posvetil generalu Keigihtleyju 13. maja z ozirom na grozne pogoje, pod katerimi je delala Razmeroma majhna britanska ar-mada v Avstriji." Vendar je težko reči, da so bili tako stari kozaški emigranti ali jugoslovanski begunci kaj več kot majhna nadloga na gladko upravljanem Področju 5. korpusa. Važno je bilo ohraniti dobre odnošaje z maršalom Tolbuhinom; toda Keightley ni imel vzroka misliti, da bo zaradi njegove razlage, češ da nima pooblastila vrniti dva ali tri tisoč carskih emigran-tov, prišlo do kakšne mednarodne krize. Sovjetski pritisk, da se spremeni Politika britanske vlade, je bil možen samo na mednarodni ravni. Do takrat še ni bilo nobenega slučaja sovjetske razdraženosti: 13. maja je bila Pjihova zahteva za kozaške generale stara šele dva dni in je čakala odgovora. Ko je Toby Low v svojem vojaškem poročilu za 14. maj opisoval Kozake kot ,,očividno velik vir prepirov med Sovjeti in nami", je s tem izrazil svojo lastno ali Macmillanovo oceno; zgodilo se še ni nič, kar bi opravičevalo tako trditev. Zdi se prav tako neverjetno, da bi upravni problem vzdrževanja beguncev v taborišču predstavljal tako nepremostljiv problem, da je bilo treba pogaziti vse pomisleke na humanost in mednarodni zakon. V tem času je bil Keightley odgovoren za 278.650 vojnih ujetnikov v Južno-vzhodni Avstriji, in je navzočnost kakih 70.000 Kozakov in Jugoslovanov težko predstavljala kritični faktor. Dan pred Macmillanovim obiskom je general osebno interveniral, da je zagotovil, da je kakih 5.000 Kozakov prišlo pod njegovo kontrolo namesto pod sovjetsko in bomo kmalu videli, da je bil AFHQ v stanju ta problem zlahka urediti z razpoložljivimi sredstvi ne pa z vračanjem. Ne vemo, kakšne vzroke je Macmiilan navedel za vrnitev vseh ruskih in jugoslovanskih beguncev, ni pa težko preudariti, da so bili nepremagljivi. Lahko se prerekamo, da je šlo za važne državne interese, ki zadevajo najbolj občutljivo razmerje s Sovjetsko zvezo; Churchill in vlada sta samo. v tem primeru odločila, naj prezremo obstoječa navodila in izipolnimo sovjetsko zahtevo. To bi neizogibno zahtevalo kake izredne procedure, celo dejanja, ki so normalno nezdružljiva z vojaško častjo. Zaradi tega, čim manj ljudi za to ve, tem bolje. Zaznamovane žrtve so bili izdajalci svoje domovine, v vojni so veliko pomagali silam Osi in so bili vsekakor odgovorni za najbolj krute vojne zločine. Tako se nemirna vest lahko upre temu predlogu, zato je najbolje, da se cela afera opravi znotraj 5. korpusa, brez da v to vlačimo Osmo armado ali AFHQ. Taka zasnova ni čista utopija. Tri tedne pozneje jo general Arbuth-nott, Keightleyjev divizijski oficir, ki je bil v glavnem odgovoren za predajo Kozakov, o prevari za vračanje zapisal, da „vsak pogled na stvar smo temeljito preiskali in prišli do zaključka, da je za končno preureditev Evrope in za bodoče upanje za mir vrnitev teh ljudi Rusiji ne samo potrebna ampak tudi zaželena". Ta sodba ni drugega kot, kar je Keightley povedal Arbuthnottu, in kar je Keightleya že prej prepričal Macmiilan. Besedilo navaja vzvišene državne interese, ki so previsoki, da bi jih Keightley mogel presoditi, in močno namiguje na grozne posledice, katere je predvideval, če njegov načrt ne bo sprejet. Možno je (kot sem o tej stvari oklevajoč zapisal v enem od prejšnjih spisov), da so res prevladovali važni državni interesi in je Macmiilan izražal poglede svojih nadrejenih v Londonu? Če pa na to samo za hip pomisliš, spoznaš, da to ni res. Macmiilan sam pravi, da so njegovi ukazi prišli naravnost od Field-Marshala Alexandra, on pa jih je dobil od štaba Vrhovnega poveljstva. V resnici ti poveljniki štabov glede tega vprašanja niso prišli do kake odločitve, dokler vračanje ni bilo končano, šele 20. junija je Alexander končno zvedel za njihovo odločitev. Kar je več, sam od-dlok določa, da noben Jugoslovan ne sme biti vrnjen prisilno, izmed Kozakov pa dovoljuje vrnitev samo sovjetskih državljanov, če bi Macmiilan od vlade zares prejel tajna navodila, zdaj ni bilo stvari, ki bi mu preprečevala, da to tudi pove — niti ne vzroke, da namesto tega daje lažnive izjave, češ da mu je Alexander dal tak ukaz. (Sledi) Z a h v a 1 a V treh tednih našega obiska pri soborcih in rojakih v Argentini, smo doživeli toliko, da tega nikdar ne bomo pozabili. V neizbrisnem spominu nam bosta ostali podjetji bratov OBLAK in papirnica ZUPAN S. A. Sta resni£ni zgled slovenske sposobnosti, ki se je znala uveljaviti tudi v '■ujem svetu in pod neugodnimi gospodarskimi prilikami. Zaslužita naise °^čudovanje in čestitke. Vsem, ki nam jih je nemogoče naišteti, prisrčna zahvala za tako gostoljuben in bratski sprejem v njihovih domovih, kakor 'udi naše čestitke vodstvom lepega zavetišča dr. Gregorija Rožmana in skup-r'h slovenskih domov, ki smo jih obiskali, posebej pa soborcu VENCLJU ki nam je dal na razpolago svojo gostoljubno streho, pa gospodični NE1D1 VESELOVI, ki je bila naša nenadomestljiva spremljevalka !ri potokaz. Vsem prisrčni Bog plačaj in na snidenje v Združenih državah, kjer bomo z enako pripravljenostjo skušali dokazati nalšo hvaležnost. POLDE OMAHEN in FRANCE DEJAK s soprogama Buenos Aires, 5. marca 1£)89 '“opravek: V Taboru štev. 9-10/119>88 je bila neljuba napaka na strani 217: pra-vilno je 700 borcev in ne 7000 borcev. Prošnja: vdova pok. Pavleta Grada gospa Marta naproša osebo, „ki ima rokopise mojega pokojnega moža, da mi ih vrne ossbno ali pa na Upravo Tabora. Rokopis je zame drag spomin!" 16. 12. 1988 do 28. 2. 1989 ROŽMANOV DOM: Austral - A N., Hurlingham .............. 50 Lavrenčič Ljerka ............... 40 Borštnik Maks .................. 130 ‘ Proč . družina ............... 150 Olivieri Alba .................. 100 N., Hurlingham ............. 100 DAROVALI SO Gačnik Franc .................. 100 Boc Milan ..................... 140 DSPB Tabor, Argentina ......... 200 Rev. Guštin Jože .......... 200 Dimnik Dušan .................. 300 V spomin na pok. gen. L. Rupnika: Buda Stane ..................... 50 Namesto cvetja na grob očeta Martina: Maček - družina .......... 657 (v dol.) Mohar Lojze .................... 20 Olivieri Alba .................. 19 Prejeli smo od kanadskih Slovencev po gospe Leji Urbanc ........ 3.320 Levstik Vinko ............... 1.000 Globočnik Martin ............ 50 Dejak France ................... 20 Omahen Polde ................... 20 TOLSTOJEV SKLAD: Austral - A Borštnik Maks ................. 100 Šproc - družina ............... 150 Korošec Ivan .................. 500 (v dol.) N. N., Argentina .............. 100 Čulek Franc - Avstralija .... 20 Bezjak Zvonko - Avstralija ... 20 Kanada: Zakrajšek Ivan ................ 100 Matasič Barbara ............... 100 Tratnik Janez ................. 100 Žagar Viktor .................. 100 Hočevar Franc (drugič) ......... 50 Škerl Franc in Slava ........... 40 Martinčič Ferdo (pok. Ivan Hočevar) ....................... 50 Ponikvar Lojze .........j.... 20 ZDA: Urankar Antonija .............. 100 Boh Jože ....................... 50 Stanonik Frank ................. 50 Berkopec Ivan .................. 40 N. N., Cleveland ............... 40 Kristanc Jože .................. 30 Lukež Rudi - Edith ............. 25 TISKOVNI SKLAD TABOR: Austral . A N. N., Miramar ................ 1& N. N-, Capital ................ 2č Šproc - družina .............. 140 N. N., J. L. Suarez ............ 5 Amon Marija ................... 25 Zupančič Ivanka ............... 10 Rev. Guštin Jože ............. 100 Dimnik Dušan ................. 300 Ob tretji obletnici smrti inž. Franca Gruma: (v dol.) Jakoš Ivan .................... 10 Galič Lojze ................... 10 Kolman Ludvik ................. 10 Mejač Franjo ................ 10 N. N., Nemčija ................ 5 Štepec Slavko ................. 8 Dular Milan .................... 8 Vesel Stephan .................. 5 Zupančič Hinko ................. 8 Koritnik Tone .................. 8 Bajc Karol .................... 18 Lukež Rudi ..................... 3 Rupnik France .................. 8 SOCIALNI SKLAD TABOR: Austral - A Dimnik Dušan ................. 400 (v dol.) Smolič Jože .................. 20 Zupanc Janez ................. 16 Fujs Frank ..................... 8 Omahen Nace .................... 8 N. N., Cleveland .............. 8 Petrič Lojze .................. 20 Čulek Franc ................. 7.66 Bezjak Zvonko .............. 7.66 E „ TARIFA REDUCIDA liiii Conce«i6n N? 1596 iPf* FRANOUEO PAGADO i ** Concesl6n H? 1619 Registro Nacional. de la Propiedad Intelectual No. 003.016.