Letnik XXV.
Januar 1924.
štev. 1.
Vsebina.
1.	E. Cangi: Petar Mrkonjić. Pesem..................1
2.	Jos. Vandot: Kekec nad samotnim brezdnom. Planinska pripovedka s tremi
podobami..........................3
3.	Janko Leban: Lukčev prvi šolski dan. Povest ............15
4.	Marica Bartolova: Ameriški dom v Cerkvenici. Poučni spis s štirimi podobami .	17
5.	Anica: Tozu! Pesem ......................19
6.	Janko Samec: Smrt. Pesem....................20
7.	Miroslav Kunčič: Zimska žalost. Pesem...............20
8.	I. L. : Grob sv. Nauma. Zgodovinski spis z zemljevidom . .........21
9.	Kraljica Marija in prestolonaslednik Peter. Podoba..........23
10.	Ivo Trošt: Za plačilo ali zastonj. Povest...............24
11.	Janko Samec: Anka gleda v zvezde. Pesem.............25
12.	Pouk in zabava........................26
13.	Kotiček gospoda Doropoljskega..................30
14.	V XXV. leto!.........................32
Domovina, vedno mislim nate in na neosvobojene brate!
„Zvonček" izhaja v mesečnih zvezkih ter stane vse leto v naprejšnjem plačilu 30 Din, pol leta 16 Din, četrt leta 9 Din. Posamezne številke 3 Din.
Uprava je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna 1. nadstropje.
Na naročila brez Istodobno vposlane naročnine se ne oziramo.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Luka Jelene, ravnatelj v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6.
Rokopise je pošiljati na naslov: Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani» Bleiweisova cesta št. 20/11.
Rešitve sprejemamo tekom prvih 14 dai po odpravi vsake „Zvončkove" Mke!
Last in založba Udruženja Jugoslovanskega Učiteljstva — poverjeništvo Ljubljana. Tiska „Učiteljska tiskarna' v Ljubljani.
ZVÖNC
LIST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO
MLADINO
LETO XXV.
UREDIL
ENGELBERT GANGL
1924
V LJUBLJANI
LAST IN ZALOŽBA „UDRUŽENJA JUGOSLOVENSKEGA UČITELJSTVA" POVERJENIŠTVO LJUBLJANA
NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA
* t
vj J/
35986
Vsem, ki ljubijo domovino in lepoto mladosti, posveča dvajsetpeti letnik „Zvončka" hvaležni in vdani urednik.
KAZALO.
Pesmi.
Stran
Petar Mrkonjič. E. Gangl......................................1
Tozu! Anica..................................................19
Smrt. Janko Samec......................................20
Zimska žalost. Miroslav Kunčič..................................20
Anka gleda v zvezde. Janko Samec............................25
V	albanskih gorah. E. Gangl..................................33
Vprašanja. Janko Samec........................................45
Luna. Janko Samec............. ........	45
Zimska. Ernest Tiran..........................................47
Solncu na čast. Miroslav Kunčič..............................52
Marijici. Desanka..............................................52
Jutranja. Gustav Strniša........................................59
Večerna. Gustav Strniša........................................60
Kosovo polje. E. Gangl........................................65
Ptička. Žukovskij-Pogačnik......................................74
Pust. Fr. Ločniškar............................................79
V	hribih mete. Planinec........................................83
Zimska. Fr. Ločniškar..........................................83
Junak Vojanov. E. Gangl......................................89
Hrast pred padcem. Miroslav Kunčič............................99
Pomlad v neodrešeni domovini. Albin Čebular....................102
Srčni možiček. Fr. Roječ........................................108
Gosposvetsko polje. E. Gangl..................................113
Saj je že tukaj ! . . . Anica......................................123
Žalujoč otrok. Janko Leban....................................127
Zlatki v spominsko knjigo. Dr. Fr. Zbašnik......................127
Maj. Tone Gaspari............................................128
Pismo bratcem v svobodi. Anica....................135
Bajka o jajcu. Fr. Roječ......................................136
Brez doma. Fr. Roječ..........................................137
Vigred. Miroslav Kunčič........................................139
Maj, maj ... Fr. Žgur..........................................139
Ranjenec od Prilepa. E. Gangl..................................145
Pri zibelki. Janko Leban ......................................155
Mlada rast. Fr. Ločniškar......................................158
Majdka in solnčna žarka. Miroslav Kunčič........................158
Dve liliji. Fr. Roječ............................................159
Vladika Josip Juraj. E. Gangl..................................169
Modri Tonček. Janko Leban..................................178
Iz spominske knjige „Zlatice". Oton Župančič....................183
Na razpotju. Fr. Roječ..........................................184
Ilija Gregorio. E. Gangl........................................193
Nevihta. Gustav Strniša.......................203
Mesec. Fr. Žgur................................................207
Zvesti čuvaj. Fr. Roječ..........................................208
Demanti. Gustav Strniša........................................212
Izdajalčeva smrt. E. Gangl................................217
Zdravje. Modest..........................223
Po kresu. Fr. Roječ........•..........................236
Knez Ivo in majka Boja. E. Gangl..............241
Na paši. Fr. Ločniškar.........................242
Zoranček in solnčece. Anica ................251
Ajmo spat! Fr. Žgur.............................256
Nebeška pesemca. Gustav Strniša ..........................256
Jesen. Fr. Roječ..............................................257
Večerna. Fet-Pogačnik ........................................260
Zrinjski in Frankopan. E. Gangl................................265
Iz dalje prihaja zvonjenje . . . Dr. Fr. Zbašnik....................281
Igre. Andrej Rapè..............................................283
Najslajši dan. Fr. Roječ........................................284
Miloš Obilic. E. Gangl..........................................298
Prvemu učitelju. Gustav Strniša................................303
Zimski gostje. Fr. Roječ........................................308
Pripovedni spisi.
Kekec nad samotnim brezdnom. Josip Vandot....................3,
34, 66, 90, 114, 146, 170, 194, 218, 243, 266, 290
Lukčev prvi šolski dan. Janko Leban............................15
Za plačilo ali zastonj. Ivo Trošt................................24
Dimnikar. Janko Leban........................................46
Krivo polje. Ivan Albreht......................................48
Begunka Jelica. Marica Bartolova................................53
Braničev Stanko. Ivo Trošt...................56
Ugnana jeza. Ivo Trošt.................................60
Strah. Dr. Fr. Zbašnik................ . 75, 100,	124
Maček, ki je zibal miško. Ivo Trošt..............................80
Rod za rodom . . . Fr. Ločniškar................................81
Kratek odgovor. Silv. Košutnik................................138
Stanko in Milko. Ivo Trošt..................................156
Kako sem spoznal svojega brata. Kompoljski.........160, 185
Gojka. Andrej Rapè................... 179, 204
Zaupanje. Janko Leban........................................228
Gospodična Substancija. Franko Draganec ......................252
Vrabci. A. Meder-Utva................... 254,	279
Volk. Dr. Fr. Zbašnik..........................................276
Poučni spisi.
Ameriški dom v Cerkvenici. Marica Bartolova....................17
Grob sv. Nauma. I. L............................................21
Kartograf Blaž Kocén. P. Strmšek..............................49
Sadna razstava. R. B............................................84
Pesnik Stritar v Rogaški Slatini. Dr. I. L...........103, 129
V	rojstnem kraju prvega slovenskega pisatelja. Dr. I. L. . ■ 209, 233,	258
Jakobu Dimniku v spomin. E. G..................................281
Jovan P. Jovanovič. E. G........................................304
Pouk in zabava.
Novoletna zastavica. Br. in Fr. Roječ............................26
Petar Mrkonjič................................................27
Domovina Slovenov............................................27
Simona Jenka izbrani spisi za mladino..........................27
Nove knjige..................................27
Rdeč sneg..................................................27
Knjiga i igra. Isa Velikanović..................................28
Živali v pregovorih............................................28
Fotografija....................................................28
Šivalni stroj ...............................................28
Meter........................................................28
Kotiček gospoda Doropoljskega................................30,
63, 87, 111, 143, 167, 191, 215, 239, 263, 287, 311
V	XXV. leto.......................................32
Skrivalnica. Br. Roječ..........................................61
Rešitve in rešilci..............................................62,
86, 109, 140, 165, 189, 213, 237, 261, 286, 309
Najkrajša imena ..........................................62
Vzgoja na Kitajskem..........................................62
Zimski izprehod. Julij Essich....................................62
Šaljivo vprašanje..............................................85
Jagnje brez droba. LT.........................................86
Kako se uravnava svet. l.T.....................................86
Novoletno voščilo. Anica......................................86

Modra sodnica. Alfred Pičinin..................................86
Geometrična naloga. Fr. Zagore................................109
Najmanjši narodič na svetu..................~ 110
Junak Vojanov................................................110
Vremenska prerokovanja. Janko Leban..........................110
Učitelj. Janko Leban.....'................................110
Drobiž. Janko Leban..........................................110
Zemljepisna naloga. H. Podkrajšek.............. .	140
Ogromni rastlinski plodovi ....................................141
Zastavica v podobah. Fr. Zagore............ 166, 237, 285
Zgodba o dveh lažnivih miškah. Ernest Tiran....................166
Nekoliko zanimivosti iz Novega Jorka..................166
Naloga za kratek čas. H. Podkrajšek............................189
Pozdrav......................................................189
Kresničice....................................................189
Vladika Josip Juraj..............................................190
Velik in drag velikonočni piruh................................190
Češki dar naši kraljici........................................190
Naša himna. Miladin K. Nikolič-Radinski ........................190
Skrivalnica. Fr. Roječ..........................................213
Kralj Aleksander 1..............................................214
„Iz dni trpljenja"..............................................214
Povest o svatbi kralja Jana....................................214
Zgodba o oslu............................238
Človeško srce.................................238
Skakalnica. H. Podkrajšek......................................261
Opomini. Fr. Roječ............................262
Dobro in prav. Ivo Trošt......................................262
Za red in zdravje. Fr. Roječ....................................262
Tisoč in ena noč......... ............................285
Ob Stritarjevem grobu. Nežika Činzarjeva......................309
Kaj je grdo in lepo obenem. Ivo Trošt........................310
Glasba.
Dan. Ferdo Juvànec............................................28
Na poti v šolo. Ferdo Juvànec................................141
Na Jurjevo. D. Serajnik........................................188
V mrzli jeseni. A. Adamič......................................286
Ciciban — Cicifuj. Ferdo Juvànec................................306
Podobe.
Kekec nad samotnim brezdnom................................8,
10, 13, 40, 42, 44, 70, 73, 92, 95, 97, 117, 121, 122, 148, 150, 153, 173, 177, 195, 200, 202, 220, 222, 225, 246, 248, 269, 271, 273, 292, 299, 301
Stran
Ameriški dom v Cerkvenici....................................17
Deklice v Ameriškem domu....................................18
Dečki v Ameriškem domu....................................18
Kopanje in solnčenje..................................19
Kraljica Marija in prestolonaslednik Peter........................23
Kocénova rojstna hiša..........................................50
Begunka Jelica..............................................5S
Predjamski grad pri Postojni ................................55
Pust........................................................79
Sadna razstava................................................84
Josip Stritar..................................................104
Stritarjev dom v Rogaški Slatini................................105
Stritarjev dom z okolico v Rogaški Slatini......................106
Učiteljiščnice iz Maribora pred Stritarjevim domom......107
Šolska mladina pred Stritarjevim domom........................107
Aleksandrov dom v Rogaški Slatini......................129
Ljubljanski dom v Rogaški Slatini..............................130
Zdraviliški dom v Rogaški Slatini............................131
Vrelec „Styria" v Rogaški Slatini..............................132
Izprehajališče v Rogaški Slatini..................................133
Stritar na mrtvaškem odru....................................134
Dve liliji................................159
Dravska dolina: Pogled iz Studencev pri Mariboru..............161
Fala.......................162
Sv. Duh na Ostrem vrhu . ...................164
Muta..........................................186
Vuzenica......................................187
Na razpotju..................................................184
Zvesti čuvaj..................................................208
Primož Trubar................................................211
Zdravje......................................................232
Rašica......................................................233
Turjak ......................................................235
Po kresu ....................................................236
Vrabci........................... 254,	279
Jesen......................................................257
Trubarjeva rojstna hiša ....................................259
Jakob Dimnik..................... .	282
Jovan P. Jovanovič............................................394
Na preži......................................................305
Zimski gostje..................................................308
Domovina, vedno mislim nate in na neosvobojene brate f
Štev. 1.	V Ljubljani, januar 1924. Letnik XXV.
Petar Mrkonjić.
(1875—1921)
Za krst častni i slobodu zlatnu 1
Ercegbosanska krščanska raja od bolesti vije se v okovih, zemljo rodno vroča kri napaja, plamen gospodari po domovih, polumesec o vsevladju sanja, križ v ponižanja temo naklanja.
Krik oskrunjene časti devištva, dece jok in mater tiha groza, nema bol junakov mučeništva, opustošena ravan in loza narod vnamejo k osvetni vstaji: zmaga ali smrt naj pride raji!
Petar Mrkonjić začuje klice, bratom na pomoč se naglo dvigne, srd razpali mu junaško lice in k zakletvi meča jeklo švigne: „Z mano vsak, ki v srcu ti je vera, že prepolna je trpljenja mera!"
Zgrne se ob njem sokolov jata, v prsih volja, v pesti nož in strela; Srb objame si Slovenca brata, kri Hrvatu v žilah polje vrela, ena jih naloga složno druži, večni pravdi ena duša služi!
V	prah razmelje skalna se pečina, a junaštvo Petru ne uplahne, prva njemu skrb je domovina, zanjo se mu sila vsa razmahne, njej živi in zanjo sam četuje,
zanjo z njim se z bratom brat vojuje.
V	njem je krvca Karadžordževiča ; vnuk sokola sivega seljaka vsem je borcem jasna, živa priča, kaj poziv je in poklic junaka: Ena mati — domovina ena, zanjo žrtev težka ni nobena!
Bije Mrkonjič preljute boje, trn opleta mu ponosno glavo, a ko k zmagi dvigne hrabre roje, lovor ga ovije z večno slavo, in iz smrtne žetve prekrvave spne se prapor svobodne države!
Z njega se sijajem tropramenim
kiti zemlja naša vsa prostrana,
in proslavlja s spevom ga ognjenim
vsaka duša mu v ljubezni vdana.
Veličina Petra k nebu zrase,
rodni svet ga v pokoj sprejme vase! —
E. Gangl.
JOSIP VAN DOT:
Kekec nad samotnim brezdnom.
Planinska pripovedka.
Hčerki J elici za novoletno darilce.
1.
trmel je Kekec tisti dan in se je čudil. Kar debelo je mm*	gledal in ni mogel verjeti. Bilo je pa tudi vse tako čudno
tj^Jjw t in strašno, tako strašno, da Kekec niti vsega ni mogel ^T^L «I: doumeti. Zato pa je kar stal pred pastirjem Mišnjekom f1 \wkr	je	samo gledal. Pastir Mišnjek je zrl na
tf^JÄm Kekca s svojimi drobnimi, zvitimi očmi. Njegova dolga, ^^^	sključena postava se je sključila še bolj, in krog usten
mu je zaigral škodoželjen posmeh. Z roko je pogladil pastir Mišnjek svoje osivele, ščetinaste brke. Dolgo, okovano palico je zasadil v zemljo in se je zarežal še enkrat. Udaril je Kekca po rami, prav po« šteno ga je udaril, da se je Kekec stresel in je stopil za korak nazaj. — »Pa mi ne verjameš, Kekec? Ha?« je vprašal pastir Mišnjek prav resno. »O, ti si nepridiprav, velik nepridiprav! Zato mi pa nočeš verjeti... A rečem ti, Kekec, da se boš še danes praskal za ušesom in boš mislil na pastirja Mišnjeka. Če nisi še nikoli v življenju javkal, boš pa danes. Javkal boš pa tako, da se ti bodo smejale vse divje koze in srne in jeleni in lisice, kolikor se jih klati in šopiri po Mali Pišenci... Ali mi verjameš, Kekec? Ha, ali mi verjameš? Še enkrat te vprašam, Kekec! Pa bo prepozno, Kekec — hej, prepozno, če mi nočeš zdaj verovati...«
Kekec ga je gledal in je molčal, samo molčal. Toda naposled je stressi] z glavo in je zamahnil z roko. Pa se ni več čudil in tudi strmel ni več. »Stric Mišnjek!« je izpregovoril pogumno. »Ali mislite, da imate našo Tinkaro pred sabo? Hej, hej! Naša Tinkara se prestraši vsake miške, če zvečer zacvili nekje tam v kotu... A mene ne pre* plaši miška, mene ne preplaši vsak strah, ki je na sredi votel, a na straneh ga pa kar nič ni. Stric Mišnjek, vi govorite in govorite, a vaše besede so kakor tisti strah, ki se ga boji naša Tinkara... O, saj vam ne verjamem! Lepo pojdem po tej stezi skozi Malo Pišenco. Pa še na misel mi ne pridejo strahovi, ki ste mi o njih ravnokar pripo* vedovali. Še koga drugega se nisem ustrašil, pa bi se bal vaših strahov? Stric Mišnjek, hej, stric Mišnjek! Kar po brkih se pogladite, pa
pojdite strašit koga drugega! Veste, Kekec ima druge skrbi v glavi in druge muhe, ki so več vredne nego vaši strahovi... Stric Mišnjek, kar lepo pasite živino! Jaz pa grem naprej po stezi in bom pre« peval vso pot. Pa brez zamere, stric Mišnjek!«
Kekec je zamahnil še enkrat z roko. Zavihtel je svojo dolgo, z ostro konico okovano gorsko palico. Zavriskal je na glas, da je jeknilo stoglasno med divjimi, s snegom pokritimi skalami, ki so kipele vsepovsod v jasno nebo. Potem pa se je obrnil in je odšel po stezi, ki je držala med gostim rušjem tja doli, kjer je zelenel smrekov gozd. Pot je bila peščena in se je v početku vila tik pod gladkim ska« lovjem strmega, visoko v nebo kipečega snežnika. Stokrat je prestopil Kekec tisto stezo. Nenadoma pa se je ustavil in se je ozrl na pastirja, ki je stal sredi trate tam doli in mu je žugal z roko. Kekec se je za« smejal na ves glas, pa je zavpil: »Stric Mišnjek! Ali slišite? Svojim kravam in teličkom pripovedujte o strahovih! Svoje ovce in bicke plašite z medvedi in škrati, ki domujejo po Mali Pišenci! Pa tudi to jim povejte, da se jih Kekec ni bal, resnično se jih ni bal... Hej,, stric Mišnjek! Ali slišite?«
Pastir tam doli je zažugal še enkrat z roko. Zagrohotal se je, se obrnil in je izginil kar hipoma v goščavi, in Kekec ga ni videl več... »O, glej ga, glej!« je godrnjal Kekec, ko je stopal nalahko po stezi proti smrekovemu gozdu. »Tega Mišnjeka poglej! Pa me je hotel prestrašiti in oplašiti. Sto škratov mi je opisal in naslikal; sto škratov, ki se lové po Mali Pišenci in odrežejo ušesa in nos vsakemu dečku, če ga umamejo... Pa o medvedih mi je pravil, ki se jih najmanj deset skriva tam doli med skalovjem Male Pišence. In o risih in volko« dlakih se mi je nekaj lagal ter o divji mački, ki ima dvanajst glav in trideset krvavih šap ... Verjel bi vam, stric Mišnjek, če bi bil naša Tinkara, a ne Kekec. Pa če bi bilo tudi res, vse eno bi šel skozi Malo Pišenco. Hm, namenil sem se enkrat tako in zaradi tega ne odstopim od te steze, resnično ne odstopim! Pa naj strašijo škratje in medvedi in risi in divje mačke! Saj se ne bojim, ne bojim! In čemu bi se bal, hej, čemu?«
In Kekec se zares ni bal. Ker se je bil že odločil za to pot, pa ni hotel iti po drugi. 2e zjutraj doma se je bil odločil za to pot, ki po njej še ni šel nikoli. Poslali so ga od doma, da gre pogledat visoko tja v gorovje po živini, ki jo pase pastir Mišnjek vse poletje na pla« ninah. In Kekec je šel in je sklenil že tedaj, da se vrne domov skozi Malo Pišenco, koder še ni nikdar hodil. Pa je našel živino in tudi pastirja Mišnjeka je našel. In bilo je vse zdravo in bilo je vse v redu. Zato pa se je napotil nazaj proti domu. Pastir Mišnjek mu je pripo= vedovai strahote o Mali Pišenci, da bi ga odvrnil od te poti. A Kekec je spoznal, da se pastir Mišnjek samo norčuje in ga v svoji norčavosti samo plaši. Zato pa ni verjel, pa je kar stopil na stezo in gre po njej,.
da vidi tam doli krasoto in strahoto, ki toliko o njej pripovedujejo ljudje v dolini.
»Hej, Mišnjek!« se je p osme j al Kekec, ko se je vedno bolj bližal temnemu smrekovemu gozdu. »Pa je res mislil, da sem Tinkara in bom pobegnil kakor zajček, če mu pokažeš pest. O, naj pride mačka s krvavimi šapami; medved naj pride in pridejo naj škratje in risi — ne bojim se jih ! Saj nisem storil še nikomur nič žalega. A če ravno hočejo, no, naj me pa! Saj imam palico; a na koncu palice je železna ost, ki kaj nemilo prasne; mogoče še bolj nemilo prasne kakor pa divja mačka s svojimi tridesetimi šapami... Videli bomo, hej, videli...«
Kekec se je še enkrat posmejal in je stopil v mračni gozd. Pot je držala naprej in naprej in je bila dobro izhojena. Kekec je spoznal, da je to živinska pot, ki ga povede do velikega studenca, kamor hodi živina, da si pogasi žejo. Krog in krog so mirovale visoke, stoletne smreke. Njihove veje so bile obrastene z dolgimi, sivkastimi lišaji, ki so pokrivali tudi široka, smolnata debla. Gluha tišina se je raz« prostirala nad gozdom. Čule so se samo Kekčeve stopinje in ropo« tanje njegove palice, ki jo je vlekel za sabo. Solnce je gledalo z viso« kega neba na ta gozd in ga je razžarjalo s svojimi žgočimi žarki. Prijeten vonj po smoli in smrekovem lubju se je širil vseokrog, da se je Kekca kar polastila vesela razigranost. Pa si ni mogel kaj — kar zavriskal je in je pričel peti radostno pesem. Čvrsto je stopal po gozdu in je pozabil na pastirja Mišnjeka, na medvede in na škrate in volkodlake. Še na misel mu niso prišli več strahovi. O, Kekec je mislil samo na svoje pesmi, ki so mu tako veselo prihajale iz grla in so se razlegale vsepovsod po prostranem zagorskem gozdu.
Dospel je do velikega studenca, ki je izviral izpod ogromne skale tamkaj na prostrani trati. Kekec je sedel na kamen kraj studenca. Iz nahrbtnika si je vzel prigrizek, ki mu ga je bila dala mati za na pot. Zadovoljno ga je použil in se je napil hladne studenčnice. Nato pa je vstal in se je napotil naprej. A steza ni bila več tako dobro izhojena; bila je tako ozka, da se jo je komaj razločevalo in je zavila navkreber po strmini. A Kekca ni to vznemirilo niti najmanj. Čvrsto je stopal dalje in se je opiral na svojo palico. Hipoma je prenehal gozd, in Kekec je zagledal pred sabo nizko rušje, ki se je raztezalo tik do belega skalovja orjaškega snežnika, vzpenjajočega se visoko k solncu. Kekcu so se zasvetile oči, ko je zagledal tisto strmo, snežno goro. »To je Mojstrovka,« je dejal in se je razveselil. »Ravno pod njo sem in zdaj bom kmalu v Mali Pišenci. Še pol urice, samo še pol urice ...«
Ozka steza je zavila na desno med grbavim rušjem. Od vse« povsod je zadehtelo s prijetnim vonjem; zakaj vse skale, ki so ležale razmetane med nizkim grmovjem, so bile pokrite z rdečim ravšjem.
In ravšje je dehtelo in njegov vonj je raznašal vseokrog lahen vetrec, ki je vel sem doli z zmrznjenih snežišč. Solnce se je smejalo s čistega, modrega neba, in tiha radost se je razprostirala po vsem širnem zagorskem svetu... Kekec je prepeval vedno glasneje in je vriskal, samo vriskal in prepeval. Steza je držala spet navzdol, in Kekec je videl pod sabo samo zeleni gozd, ki se je širil daleč, daleč v nedo« glednost. Od nekod je prihajalo neko čudno, zamolklo šumenje, in Kekcu se je zdelo, da vrši mogoče tam doli nad gozdom silen veter in pripogiblje težke vrhove orjaških smrek. Toda motil se je. Nena» doma je obstal tam gori na višini in se je ozrl podse. Rušje se je bilo razmaknilo, in pod Kekcem je zijal globok prepad. Navpična skala se je dvigala visoko, visoko iz prepada, in vrhu te skale je stal zdaj Kekec. Videti ni mogel dna prepada; samo razpenjeno vodo je videl, ki je 'bruhala tam iz srede skale in je padala bobneč in hrumeč v globoki prepad. Od tam pa je drvela srdito po ozki soteski med div« jimi skalami, ki so jo ovirale na obeh straneh. A voda se je zajedla v skale in je hrumela dalje — preko skal, preko proda, preko zelenih tolmunov.
»Hej, hej!« je zavpil Kekec. »To je pa že Mala Pišenca... Glej, tam sredi skale izvira in hrumi po soteski. Pa sem prišel tako hitro semkaj. No, kdo bi si bil mislil? — Še dobro uro bom hodil po tej soteski, da pridem v dolino... Joj, pa kako lepo je tukaj! In divje je tudi, da bi se skoro bal, če bi ne bil Kekec. Tinkara bi kar sedla od samega strahu. Oči bi si zakrila, pa bi se potrkljala v prepad kakor frnikola v luknjico. Joj, jojmene — naša Tinkara! Pa zakaj jo je strah? Saj še nikoli ni videla strahu, kakor ga tudi jaz še nisem videl nikoli. Hm, čudno — resnično čudno ...«
Kekec se je posmejal in je šel mirno nad strašnim prepadom. Steza je krenila onkraj jarka na levo pod visokimi borovci in je držala tik nad sotesko, kjer je bobnel razdivjani gorski potok. Hladno je bilo v tej soteski; zakaj solnce ni moglo sijati semkaj, ker so mu zapirali pot v sotesko visoki grebeni razdrtih, skalnih gor. Žive stvari ni sre» čal Kekec nikjer. Samo enkrat je zagledal plašnega gorskega zajca, ki je zdrvel preko steze; in samo enkrat je vzplahutal nad njim velik, krasen ruševec in je izginil v visokih vrhovih temnih borovcev. Kekec je žvižgal in je stopal čvrsto naprej in se je čudil, da je pot tako lahka in zložna. Toda kmalu je bilo konec lahke poti. Onkraj borovega gozda je prišel med gladke skale, ki so se vzpenjale od samega proda pa do nehotične višine na obeh straneh ozke soteske. A Kekec se ni ustrašil. Kar lepo je plezal naprej med skalami in je skakal preko jarkov, ki so rezali na več mestih skalovje. O, Kekec je bil vajen takih potov, pa še zmenil se ni za nevarnosti, ki so prežale nanj vsepovsod po strmih skalah. Kekec se je samo namuznil in nasmejal, ko je zagle» dal nevarnost pred sabo ali pod sabo. Splazil se je urno preko težav»
nega mesta, kakor bi trenil. — »Hehe!« je dejal tedaj Kekec. »Da me ulovi zdaj škrat, pa me lahko izpremeni v divjo kozo. Nič se ne bojim, pa če me tudi začara v divjo kozo. Saj znam plezati — bolj znam plezati kot rajnka Keza. A Keza je bila koza, da je ni enake med vsemi Prisankovimi divjimi kozami, ki sem jih bil pasel in sem jih tako pošteno prekanil...«
Kekec se je hotel še nekaj hvalisati. A tedaj je začul nenadoma nad sabo hripav glas, ki se je razlegnil neprijetno po ozki soteski. Kekec se je začudil in se je ozrl okrog sebe. A nikjer ni videl žive stvari. Tisti hripavi glas je zavreščal še enkrat, še dvakrat, še trikrat. Tedaj pa je Kekec pogledal v višavo in nekaj mrzlega ga je streslo po vsem životu. Nad sabo je zagledal veliko, črno ptico, ki je krožila nad sotesko in se je spuščala navzdol in je pri vsakem krogu presun« ljivo kriknila.
»Ovbe!« je izpregovoril Kekec, ko je zagledal tisto veliko, črno ptico. »To je orel, ki kroži ravno nad mano. Kremplje ima hujše nego mačka, ki mi je o njej pravil pred dobro uro sam pastir Mišnjek. In kljun ima — ovbe, strašen kljun ima... Zagledal me je, pa me nemara pograbi... Kaj ni to eden izmed strahov, ki mi je o njih pravil pastir Mišnjek? Ovbe, resnično... Pa kako bi napravil, da bi zbežal orlu? Kako bi napravil?«
Kekec je obsedel na skali. Stisnil se je v dve gubi, pa je gledal orla, ki se je spuščal vedno niže. Že je slišal šumenje širokih kril in že je mislil, da šine zdaj pa zdaj orel bliskoma do njega in ga pograbi z ostrimi kremplji. A Kekec se je tedaj kar zasmejal. Naglo se je ozrl okrog sebe in je skočil preko skale in se je tam potuhnil. Sedel je v ozkem žlebu in je držal okovano palico v rokah. Kakor mačka je gledal orla, ki je bil že nizko, jako nizko in je plahutal z ogromnimi perutnicami. Kekec pa je stiskal ustna, in roka, ki je držala palico, se mu je tresla komaj vidno •.. Kar nenadoma je šinil orel do skale in je zavreščal, da se je Kekec kar stresel. Prhutajoč je obstal nad Kek» cem in je poizkušal, kako bi ga najlaže pograbil.
»Ha, kaj si prišel, razbojnik?« je zasopel Kekec in je nameril palico naravnost v orla. »He, rad bi pojedel Kekca za večerjo — o, seveda, seveda... Če bi bil Kekec bicek — seveda ... Čakaj, zagodem ti tàko, da se boš spominjal Kekca, dokler boš živ... Čakaj, ti nemar» než! O, le počakaj, ti hudobec krivokljuni!...«
Orel je plahutal, da se je delal veter okrog njega. A ni mogel naravnost do dečka, ki je sedel med dvema skalama in se mu je zaradi tega smejal in režal naravnost v obrat. A Kekec je že iztegnil roko in je dregnil orla z okovano in ostro palico med trdo perut. Orel je strahovito zavreščal in je hotel s kljunom zgrabiti palico. A Kekec jo je potegnil naglo nazaj, in še preden je orel dvakrat trenil s perutmi, ga je zadela ostra palica drugič. Zadela ga je pa v prsi,
da se je perje kar vsulo na skalovje. Orel je kriknil od bolečine in je zaplahutal v stran. Trikrat je vzfrfotal tam, potem pa se je naglo dvignil in je plaval više, vedno više v jasno nebo.
Kekec se je splazil izza skal. Gledal je za bežečim orlom in se je smejal, da se je kar tolkel po kolenih. »Ha, ali sem te?« je vpil za orlom. »O, zmikastil sem te, kakor te še ni nihče! Bolelo te bo

najmanj osem dni in boš vreščal, da bodo divje koze kar skakale po skalovju. Pa se boš spominjal Kekca in boš vedel, kdaj si ga na* padel kot razbojnik... Hehe, mislil si, da se bom potuhnil od samega strahu kot miška. Pa boš samo piknil in odprl kljun, pa me požreš za večerjo. Zmotil si se, orliček, pošteno si se zmotil... Kekec je mikastil že koga drugega, pa bi se ne upal tebe zmikastiti? Hej, orliček! Zapomnil si boš Kekca in se mu boš umaknil za devete gore ... Glejte, glejte! Pa še lepa peresa mi je pustil tu za spomin. Kar naj* lepše pero poberem in si ga zataknem za klobuk. Petelinje pero pa vržem stran. Čemu mi bo petelinje pero? Vsak paglavec na vasi ga že nosi. A orlovo pero — hm, kdo ga zmore, kdo? Samo Kekec ga zmore, ki je pošteno premikastil orla in ga je dvakrat prav nemilo dregnil. Pa se usaja zdaj orel, strašno se usaja, da uboge divje koze niti spati ne bodo mogle osem dni. Hej, hej!«
In Kekec se je smejal in je pobral veliko pero in si ga je zataknil za klobuček. Petelinje pero pa je vrgel na tla. Zavriskal je na ves glas in se je pričel plaziti naprej med gladkimi skalami. Še vedno se je muzal in se je spominjal, kako lahko in lepo je premagal divjega orla. Zato pa je bil ves vesel in še na misel mu ni prišla trudapolna pot, ki ga je vodila nad globokim prepadom preko gladkih, visokih pečin. Pa še sam ni vedel, koliko časa se že plazi po tej gorski divjini. A kar hipoma je obtičal v strmem jarku in ni mogel naprej. Nad jarkom se je dvigala strma, navpična stena, ki preko nje ne bi mogla splezati niti divja koza. Kekec se je popraskal za desnim ušesom in je zagodrnjal: »Hm — hm... Kaj bo pa zdaj? I, no — kaj bi se kremžil? Kar po jarku pojdem navzgor. Našla se bo že nekje steza, ki me povede dalje ...«
Kekec se je res splazil po jarku, ki je bil poln ogromnih kamenov in ki je po njem curljala drobna vodica. Pol ure se je pla«il navzgor in ves spehan je obstal tam gori ob robu. Na levo se je širilo zeleno goličevje, le redko poraslo s travo; a nad goličevjem se je dvigal bukov gozd in se je svetil v rumenih solnčnih žarkih. Kekec se je razveselil, ko je zagledal pred sabo varno pot in je vedel, da je konec napornega plezanja. Kar stekel je preko goličevja in se ustavil šele kraj studenca, ki je izviral izpod skalice onkraj goličevja. Napil se je bistre vode in je krenil preko strmega roba dalje. Dospel je zopet do razritega jarka, ki je segal globoko doli do belega proda, ki je po njem brzel in šumel divji gorski potok. Razločno je videl Kekec modro vodo in tudi šumenje vode je slišal. Zagledal je strme pečine, ki so se dvigale divje na nasprotni strani — skala na skali, prepad nad prepadom. Sredi skalovja je zagledal zeleno planotico; kraj pia* notice pa je videl nekaj črnega, ki je bilo podobno koči, naslonjeni tik ob belo skalo. Kekec se je začudil in je gledal na tisto planotico. Zmigaval je z glavo in je ugibal in ugibal. A ker ni mogel uganiti
ničesar pametnega, se je napotil naprej in se je vedno bolj bližal zelenim bukvam.
Tedaj pa je obstal kakor prikovan. Hipoma se mu je zazdelo, da so se oglasili od nekod obupno ječanje in tihi klici na pomoč. Kekec
je poslušal in se je oziral na vse strani — a videl ni ničesar. — »Kaj, če gode tu nekje tista mačka, ki ima trideset krvavih šap?« je spreletelo Kekca. »Mogoče se pa pastir Mišnjek vendarle ni lagal... Hej, kako bi jaz pogledal, če me res sreča tista mačka?« — A Kekca ni bilo strah in tudi preplašil se ni. Mirno je šel naprej do široke
XXV—1	ZVONČEK
bukve, ki je stala samotna na golicavi. Tedaj pa se je naglo ustavil in je zavpil polglasno: »Hej, kaj pa je to? Kaj pa je to?«
Zagledal je tam ob bukvi majhnega možička, ki je bil komaj za poldrugo glavo večji nego Kekec. Trdo je bil možiček privezan ob bukev, da se ni mogel niti geniti. Milo je ječal in stokal, a bradata glava mu je bila sklonjena na prsi. Kekec ga je gledal in gledal ves osupljen. Nazadnje pa je le stopil bliže in je vprašal: »Kaj se vam je zgodilo? Zakaj ste privezani tako neusmiljeno ob drevo?«
Možiček je naglo dvignil glavo in je pogledal na dečka. Radost se mu je zasmejala in trikrat je pokimal v svojem veselju z glavo. »Oj, pobič, pobič!« je odgovoril s tihim glasom. »Sam Bog te je privedel semkaj... Muke trpim, strašne muke. Že celo uro sem privezan k temu drevesu. Umrl bi bil že skoro od samega strahu in trpljenja... Oj, pobič, pobič! Samo da si prišel! Pa me rešiš, pobič, strašnega trpljenja me rešiš ...«
Možičkov glas je bil tako žalosten in obupen, da se je Kekcu kar srce stisnilo. In Kekec se ni pomišljal — samo z rokami je zamahnil in je segel v žep. Izvlekel je iz njega rdeč in nabrušen pipec. Stopil je tik do stokajočega možička; z roko je okrenil in pritisnil pipec k vrvi. In kakor bi trenil, je popustila vrv, in Kekec jo je odvil naglo, bliskoma. Možiček je odskočil od bukve in se je trikrat pretegnil. Trikrat je poskočil in se je zasmejal na glas. »Oj, hoj!« je rekel v svojem veselju. »Pa sem rešen, resnično sem rešen. In smrt se je obrisala pod nosom, hehe, in je ušla, ušla...«
Kekec je gledal možička in se je veselil z njim. Možiček pa ga je potrepljal po rami in mu je dejal: »Ti si me rešil, ti, pobič! Oj, kako ti bom hvaležen vse življenje, da si me rešil iz strašnih krem« pljev smrti! Že me je držala smrt za vrat, pa si jo zapodil ti, pobič! Kako ti bom hvaležen, oj, kako! Pa kdo si ti, pobič? Dej, povej, da se ti morem zahvaliti...«
»Bežite, bežite, stric!« je odgovarjal Kekec. »Saj ni vredno, zares ni vredno... Kekec sem, ki se vračam z gora proti domu. Ni mi treba zahvale. Saj nisem storil prav nič posebnega. Tako vrv prereže vsak otrok, pa bi je jaz ne?«
»Veliko dobroto si mi izkazal, Kekec,« je nadaljeval možiček in je kar stiskal dečka z rokami. »O, ti ne veš, kaj si mi storil ravno zdaj, o, ti ne veš. Pa boš že zvedel danes ali jutri... Samo to ti rečem, Kekec, da nikar ne hodi preko goličave, ako ti je življenje ljubo! Idi potuhnjeno skozi gozd visoko tam gori. Zakaj tu ob goli« čavi preži Bedanec, pa te pograbi in te zadavi. Tudi mene je pograbil — sam si videl, da me je že držala smrt za vrat... Zato pa se potuhni, Kekec, in pojdi varno skozi goščavo! Bojim se Bedanca — gorje ti, Kekec, če te zaloti zdaj, ko si rešil mene! Zato pa beži, Kekec, urno
beži in se potuhni! Glej, jaz že bežim, bežim, ker me je strah Be« danca... Zbogom, Kekec! Vidiva se že še kdaj... Beži, Kekec!«
Možiček je strkljal naglo po strmini navzdol in je izginil hipoma tam doli v jarku, in Kekec ga ni videl več. Čudno se mu je zdelo vse to, čudno, kakor da bi bil samo sanjal. Stal je še vedno kraj bukve in je gledal v globočino, kamor je bil izginil možiček. — »Kdo je pač ta možiček?« je ugibal sam pri sebi. »Bedanec ga je pograbil in ga je privezal k drevesu. Pa beži zdaj, beži, kot bi mu bil medved za petami... Pred Bedancem me je svaril, ker je strašen in hudoben. O, vem, vem — saj še na vasi pripovedujejo o Bedančevi strahoti in grozoti... Pa kaj, če bi res napravil tako, kot mi je rekel možiček? Ne bilo bi dobro, če bi me zdaj Bedanec zasačil. Zdaj, ko sem rešil možička iz njegovih vezi... Hej, čudno bi se pogledala, čudno...«
Kekec je stresnil z glavo in se je polglasno posmejal. Nato pa se je okrenil in je letel v gozd. Pod širokimi bukvami se je plazil navkre« ber in je premišljal o Bedaneu in možičku. »Hej, to bo gledal Be* danec, ko stopi k bukvi in ne najde tam možička!« je mrmral Kekec, ko je sopel navzgor. »Robantil bo, da bo strah. Pa še na misel mu ne pride, da je imel pri tem Kekec svoje prste vmes... O, da bi vedel! Kar zmlel bi me v prah, ker je Bedanec resnično strašen in močan. Pa mu je Kekec le zaigral kot še nobeden človek na svetu... Pa me ne ujame, če me lovi tudi sto let. Kar potuhnil se bom in se bom skril kakor miška pred muciko naše Tinkare. Ujemi miško, mucika! Bedanec, ti pa ujemi mene, ako moreš, hehe, ako moreš!«
Kekcu se je zazdelo, da je prišel že zadosti visoko. Zato pa se je obrnil na desno in je hitel skozi gozd, da bi prišel čimprej domov. Bukve so postajale vedno redkejše; pričenjalo se je nizko grmičje in tupatam se je že raztezala širna trata, na gosto posejana z rde« čimi, debelimi močnicami. Kekec je zagledal globoko pod sabo zeleno dolinico, a sredi dolinice rodno vas, ki se je vsa kopala v rumenih solnčnih- žarkih. Zlat petelin se je svetil na rjavem zvoniku vaške cerkve, ki je stala tam sredi zagorske vasi. Kekec bi bil skoro zavri« skal, ko je zagledal vas. Toda še o pravem času se je domislil Bedanca in se je zaraditega kar potuhnil. Stekel je preko trate in se je ustavil tam na višini, ker ni mogel naprej. Pod njim je štrlelo navpično ska« lovje, dvajsetkrat tako visoko kot je bil Kekec. Kekec se je ozrl tja doli in je zagledal tam obširno kočo kraj zelenih smrek. Dim se je dvigal nad kočo; a kraj koče je spal v senci velik človek in se ni ganil. Kekec je gledal in gledal. Legel je na trebuh in je strmel doli na spečega človeka. Kar nenadoma se je pa stresel in je spoznal moža, ki spi tam doli.
»To je Bedanec — resnično, to je Bedanec,« je dejal v prvem strahu. »Spi, spi... Pa če se prebudi in me zagleda, me pograbi za vrat in me priveze k drevesu kot tistega možička... Seveda, prej me
mora uloviti. A mene ni tako lahko uloviti, ker imam srnjakove noge. Lahko bi mu še eno zaigral, da bi še bolj razsajal, kot bo razsajal,
ker sem rešil tistega možička... Kaj, ko bi vendarle poizkusil, da bi bil mož kar zelen od jezice? Zaslužil je to, ker je tako hudo privezal
možička k drevesu in ga je do smrti prestrašil... Kaj, ko bi poizkusil?«
Kekec se ni mogel vkljub nevarnosti otresti svoje prirojene nor« čavosti. Kar prsti so ga zasrbeli in prej ni miroval, dokler ni pobral s tal dveh borovih eešarkov, ki sta ležala tam na trati. Previdno se je splazil nazaj vrh višine in je pokukal doli na spečega moža. Pomeril je z roko in je vrgel češarek v globočino. Češarek je priletel dedcu na noge. Dedec se je zganil, a vendar je spal kar naprej.
»Hi-hi,« se je posmejal Kekec in je zagnal drugi češarek. A zdaj je meril bolje — in češarek je priletel dedcu naravnost na nos; na vso moč je priletel, da je dedec skočil na noge. Prijel se je za nos in je zavpil na ves glas. Gledal je krog sebe, da bi videl, kdo mu nagaja. A ko je zapazil češarek na tleh, je zažugal z dolgo roko tja v smreke. »Prebite veverice!« je zarohnel, da ga je Kekec prav dobro slišal. »Po« kažem vam, še danes vam pokažem! Pa se norčujejo nepridipravke iz mene — iz« Bedanca se norčujejo! O, še danes vas polovim in podavim... O, le čakajte, nepridipravke, samo še malo počakajte, hudobnice neumne in košate! Pokažem vam, da vam bo še prese« dalo, ho-ho, presedalo... Prebita reč — hudobna in prevzetna ...«
Dedec je še godrnjal in si je tiščal nos s pestjo. Potem pa se je okrenil in je odšel s trate tja v gozd. Kekca niti videl ni, Kekca, ki je ležal tam na višini in si je zatiskal usta, da ne bi prasnil v glasen smeh. Toda ko je izginil dedec tam v goščavi, je vstal in se je zasmejal. »Hoj, hoj!« je dejal Kekec in se je udaril trikrat po kolenih. »Dobro ga je ošinil češarek po nosu, da je kar poskočil, kakor bi ga bil pičil modras. No, to bo godrnjanja danes in rohnenja tu gori! Sirote boste zdaj, ve veverice! Pa tudi Kekec bo siromak, če ga ulovi Bedanec... Šel je zdaj Bedanec na goličavo in zarjove, ker mu je izginil možiček... Beži, beži, Kekec, če ti je življenje ljubo! Beži in ne ongavi se!«
In Kekec je poslušal samega sebe. Stekel je preko trate in se je zaprašil v goščavo. Tam doli je našel stezo, ki je držala v dolino. Tekel je vso pot in 'se je ustavil šele v dolini. Od tam pa se je ozrl nazaj na visoko goro. Tlesknil je z roko in se je zasmejal.
m
L. ^
JANKO LEBAN:
Lukčev prvi šolski dan.
»
akaj!« je dejala mati svojemu sinčku Lukcu, ki je bil I nekoliko preveč veselo razposajen, »le čakaj! Kmalu prideš v šolo! Tam pa ne boš tako rogovilil, to ti povem! V šoli boš moral mirno sedeti, sicer bo šiba pela! In še kako! Gospod učitelj ti že z leskovko pre« žene tvoje muhe!«
Lukec se je srčno smejal tem materinim besedam, ker je mislil, da se mati le norčuje. Ko se je pa približal prvi šolski dan, mu je vendar bilo nekam tesno pri srcu.
»Zdaj pa svojega lesenega konjička le postavi v kot!« je rekel oče. »Zdaj je vseh iger konec, učenje pa se začenja!« Lukec je debelo pogledal, kakor mrzel curek so delovale nanj te očetove besede.
Nekega dne pa poči glas: »Danes mora naš Lukec v šolo!« Malo pred deveto uro zjutraj jo je mahal mali abecedar z materjo proti veliki hiši, ki je vanjo vrvelo in šumelo veliko otrok, kakor vrve in šume čebele v panje. Lukec je imel na hrbtu zapeto lepo šolsko torbo. Mati ga je vodila za roko, a deček je bil čudno molčeč. Bodisi, da mu je bilo milo po tem, da ni imel s sabo lesenega konjička, ali bodisi, da mu je na misel prihajala šolska šiba leskovka: izkratka, Lukec se je držal kislo; komaj je bilo spraviti iz njega besedo, ko ga je mati pred šolskimi vrati še enkrat nagovorila.
Ko stopita v razred, vidita že veliko otrok zbranih. Največ se jih je boječe stiskalo k materam in le malodušno so posedali na učiteljev poziv v klopi. In ko so matere odhajale, je mnogotero mlado oko oroselo, dasi je bil učitelj od sile ljubezniv gospod. Tudi Lukec se je težko ločil od matere. Rad bi bil videl, da je ostala. Toda šla je iz šole z drugimi materami in očeti.
Po malem, ljubeznivem nagovoru je gospod učitelj otroke pozval iz klopi, da so se razpostavili pred čitalnim strojem. Zdaj vzame gospod učitelj res šibo v roke, rekoč: »Zdaj pa pazite, vi mladi uče* njaki, na to podobo. To je — igla! Le dobro si jo oglejte!«
Otroci vsi upro oči na naslikano iglo, tudi Lukec, pa vendar ne tako pazljivo kakor drugi, zakaj z enim očesom je vedno škilil proti durim, ki so bile napol odprte. In ko se gospod učitelj nagne k nekemu dečku, da mu pokaže, kako naj usta drži pri izgovoru besede »igla«: v tem hipu Lukec pohiti po svojo torbo in — smuk! — skoz vrata veni
Mladi učenci se začudeno spogledajo ter upro oči potem na go* spoda učitelja, češ, kaj bo sedaj! Gospod učitelj pa mirno reče: »Le ne bojte se, Lukec že pride nazaj!« To rekši, nadaljuje s poukom.
V tem jo je mali begunec moško mahal proti domu. Težak kamen se mu je odvalil od srca. Saj se mu ni treba več bati učiteljeve šibe!
Kmalu se je ves vesel igral za domačo hišo na vrtu pod drevesom. Ko zazvoni poldne, gre s torbo v hišo in se dela, kakor da je prišel iz šole.
Popoldne bi moral Lukec zopet v šolo, in sicer sam! Hencajte, to pa ga je jako skrbelo! Imel pa je Lukec bratca Milčeta. Bil je eno leto mlajši od njega, šaljiv in neustrašen dečko od nog do glave.
K temu sé Lukec zateče ter mu prigovarja: »Prosim te, Milče, pojdi popoldne namesto mene v šolo! Ko se vrneš iz šole, dobiš nekaj lepega od mene v dar.«
Milček, ne bodi len, se takoj napravi v šolo. Ko ga gospod učitelj vpraša, kdo je, pove, da je Lukčev ibrat. Ta ga je poslal v šolo, ker sam noče iti. Gospod učitelj se nasmeje ter reče: »Prav, pa sedi sem v to-le klop ter bodi miren!«
Mali namestnik si ni' dal dvakrat reči. Prav mirno in tiho je sedel v klopi, da ga je bil gospod učitelj jako vesel ter mu je večkrat z roko pogladil kodrasto glavo. Po šoli pa odpre gospod učitelj omaro ter odhajajočemu Milčetu da zavojček slaščic, rekši: »Na, Milče, ker si bil tako priden!« —
Milček je kar pridirjal z zavojčkom domov ter smejoč se postavil slaščice na mizo. Lukec je bil takoj zraven ter je iztegnil roko po njih. Toda oče, ki je bil vse zvedel, kako se je dogodilo, zapovedujoč zakliče: »Stoj, Lukec, stoj! Niti ene slaščice ne dobiš! Česar človek ne zasluži, tega naj si ne prisvaja!« —
Begunec Lukec je ostal z dolgim nosom. Njegovo veselje, da se mu je beg iz šole posrečil, se je ohladilo. Drugi dan pa mu je bilo še huje, zakaj v šolo sta ga spremila mati in bratec Milče! Vsa šola se je zagrohotala, ko je vstopil v šolsko sobo, a gospod učitelj ga je posadil na prazno mesto, kjer ga je zmerom imel pred očmi. Tukaj je torej sedel Lukec in komaj je zatiral solze.
Naposled se je pomiril, ko je videl, da šiba leskovka ne zapoje svoje pesmi nad njim, marveč da jo gospod učitelj rabi le zato, da otrokom črke kaže. Pozabil je na žalost ter si razjasnil obraz, posebno ko mu je ob koncu pouka gospod učitelj prinesel iz omare zavojček slaščic, rekoč: »Na, pa le še in rad pridi! Videl boš, da ti bo dobro v šoli!« —
Lukec je res prihajal vsak dan v šolo. Ugajalo mu je čedalje bolj. Postal je ljubljenec učitelja in ob šolskem sklepu je prinesel domoT najboljše izpričevalo.
MARICA BARTOLOVA:
Ameriški dom v Cerkvenici.
hrvatskem Primorju stoji Cerkvenica, ki je zaradi svoje krasne lege, zaradi divnega morja in zaradi milega pod« nebja jako priljubljeno letovišče. Med Cerkvenico in Selcami je Ameriški dom, ki stoji na najlepši točki jugoslovenske jadranske obale. Dom so otvorili lansko leto. Vanj sprejemajo srbske, slovenske in hrvatske vojne sirote.^Tu
Ameriški dom
ima jugoslovenska deca na razpolago prekrasno kopališče, lepe sobe in izvrstno ter obilno hrano.
Dom je ustanovila gospa Mabel Gruičeva, rojena Američanka, ki nabira dobrovoljnih prispevkov v Ameriki in Angliji, da podpira siro« mašno jugoslovensko deco. Mnogo dobrega je ta plemenita žena sto*
rila že med balkansko vojno za Srbijo, osobito za ranjence in za deco padlih junakov.
Deklice v Ameriškem domu
Med svetovno vojno je gospa Gruićeva ustanovila v Nišu bolnico za deco padlih junakov. S to deco je bežala preko Albanije v Solun, ko so u drli Nemci v Srbijo. Potövala je po Ameriki in Angliji ter pre*
Dečki v Ameriškem domu
davala ondot o težkem položaju srbske vojske in srbskega naroda. Američani in Angleži darujejo po njenem posredovanju velike vsote za razne naprave v Jugoslaviji.
Gospa Mabel Gruićeva skrbi posebno za deco, in sicer za slo« vensko in hrvatsko prav tako kakor za srbsko. V Ameriškem domu se razgovarja ljubeznivo z otroki in je iz srca vesela, ko vidi, da se deca dobro počuti.
Kopanje in solnčenje
Tozu!
Kakor žarek, ko se smeji — take so bile tvoje oči.
Kakor vesna sredi poljan bil je tvoj kratki zlati dan.
Kakor pesem v veselih dneh bil je tvoj zvonki srebrni smeh.
Takega angelčka Bog je iskal, pa je po tebe na zemljo poslal.
Kakor snežec mehek in bel je bil oblaček, ki te je vzel.
Kakor še nikdar je bilo lepo, ko je priplaval s tabo- v nebo.. .
Tozo, naš angelček, kadar bo čas, v zlatem oblačku pridi po nasi
Anico.
Smrt.
Tiho, moji dragi, da vas kdo ne sliši! Plakajte na pragi: Smrt je v naši hiši! —
Včeraj k nam prispela s koso je čez ramo. Plaka muca bela, vzela ji je mamo.
Kdo bo zjutraj rano jo lepó pozdravil? Kdo iskal ji hrano in ji miške davil?
Kdo bo dlako belo skrbno ji razčesal? Kdo bo z njo veselo tam po podu plesal?
Tiho, moji dragi, da vas kdo ne sliši! Plakajte na pragi: Smrt je v hiši! —
Janko Samec.
Zimska žalost.
Komaj slišno, pritajeno kot zdihljaji sanj večernih bele se gubé snežinke v daljah mrtvih neizmernih. . .
Pada, pada ... že pregrinja rožno polje gosta megla Tiha žalost leze v dušo: Vigred, kam si nam odbegla?
Radostna, srebrna pesem ptičkom je v otrplih grlih obtičala .. . Rože spijo nad gomilami umrlih.. ..
Komaj slišno, pritajeno kot zdihljaji sanj večernih bele se gubé snežinke v daljah mrtvih neizmernih. . .
Miroslav Kančhč*
L L.:
Grob sv. Nauma.
ajprej moram povedati, kdo je bil sv. Naum. Gotovo ga vsi ne poznate, dasi je eden največjih naših jugo« slovenskih svetnikov. Bil je učenec sv. Metoda. Ko je namreč 1. 863. prišel sv. Metod s svojim bratom Cirilom na Veliko Moravo, da bi po želji kneza Rasti» slava učil narod krščanske vere v slovanskem jeziku, je zbral okolo sebe več učencev, med njimi tudi 50 Slovencev iz Panonije, kjer je vladal naš knez Kocelj. Ti učenci so se naučili pisati glagolico, ki jo je bil izumil sv. Ciril, da so z njo pisali svete knjige, prevod evan» gelijev in druge, ki so jih rabili pri službi božji. Kakor veste, je sv. Ciril že 1. 869. v Rimu umrl in Metod je sam nadaljeval veliko delo, da bi podal vsem Slovanom potrebne cerkvene knjige. Zato je zbral ob sebi učence in med temi je bil tudi sv. Naum. Toda Nemci soj sovražili Metoda in so pridobili zase Rastislavovega nečaka Sveto» polka, ki je začel preganjati sv. Metoda in njegove učence. Ko je sv. Metod 1. 885. umrl, so morali njegovi ; učenci zapustiti Veliko Moravo in so šli nazaj na Balkan, od koder sta bila prišla sv. Ciril in Metod, ki sta bila rojena v Solunu. Tam so našli zavetišče na bolgarskem dvoru in so marljivo širili sv. vero med balkanskimi Slovani. Vsak učenec si je izbral svoj okraj. Med učenci so najbolj znani: Gorazd, Klemen, Sava in Naum. Sv. Naum si je izbral za svoje delovanje okolico Ohridskega jezera. To jezero ni celotno v Jugo» slaviji. Njegov južni del spada k Albaniji, tako da gre meja čez jezero. In prav tam ob meji stoji danes samostan s cerkvico in gro» bom sv. Nauma. Zadnji čas je nastal spor, ali bo ta dragoceni košček zemlje pripadel k nam ali k Albaniji. Sv. Nauma ne časte namreč samo kristjani, ampak tudi Albanci in Mohamedanci. Na njegov grob prihajajo romarji vseh vrst in vseh ver iz macedonskih, grških in albanskih krajev. Vsi verujejo v njegovo pomoč in pravijo, da se je zgodilo že mnogo čudežev in da sv. Naum vsem enako pomaga. Zato so hoteli Albanci ta kraj zase, mi pa smo ugovarjali, ker je bil sv. Naum Slovan in je učil v slovanskem jeziku in med slovanskim narodom.
Okolica ohridskega jezera je znana po svoji krasoti in po svojem milem podnebju. Tu raste južno sadje in dobro vino. V tej okolici je torej deloval sv. Naum in živel v puščavi pobožno življenje. Imel je dva voliča in je z njima obdeloval svoje polje. Nekoč je prišel medved in mu je raztrgal enega voliča. Bog je medveda kaznoval, moral je iti k svetniku in se dal vpreči poleg voliča in tako je svetnik oral z voličem in medvedom. Naum je umrl v visoki starosti, in na njegovem grobu so postavili cerkvico in samostan.
Lep je ta del naše domovine, ki je postal zopet naš šele po svetovni vojni. Tisoč let je preteklo, odkar je hodil tu sv. Naum, učeč slovanski narod. Pozneje so se širili tukaj divji Arnauti, ošabni Grki in krvoločni Turki. Mnoga imena so še slovanska, prebivalstvo pa je tuje...
Ako pogledate na zemljevid, vidite na severnem bregu jezera naše mesto Strugo. Tu sedemo v motorni čoln, ki je last naših mor« narjev. Jadramo ob vzhodni strani, kjer leži staro mesto Ohrid. Nad bregom se dviga greben z gozdi zarasle Galičice. Ohridsko jezero je mirno, toda mornarji pripovedujejo, da pride časih v nekaj minutah huda nevihta. Na beli skali se sveti v daljavi samostansko zidovje sv. Nauma. Zadaj za njim je Podgradec, ki je pa že albanski. Na vratih samostana vidimo sliko sv. Nauma, kako orje z voličem in medvedom. Tako ga vedno slikajo. Menih nas povabi v samostan. V sredi je mala cerkvica. Med vojno so bile tu hude bitke in je tudi samostan mnogo trpel. V posebni kapelici je grob. Od tu je krasen razgled na jezero in okolico (690 m). Nekoliko naprej je malo jezero in več potokov, ki prihajajo iz Prespanskega jezera, stoječega tik za Ohridskim in nad Ohridskim jezerom. Tu stojimo na meji treh svetov in treh narodov in na naših starih slovanskih tleh.
■■■== ---- : ==—
IVO TROST:
Za plačilo ali zastonj.
ajčkena je bila še Zdražbova Anica in srčkana. Vsi so jo imeli radi, še najrajši oče in mati. Saj je znala vse tako lepo požlobrudrati, vse na pol in vendar vsem umljivo. Ljubko se je smehljala in našobila rdeča ustna tako ljubeznivo, da bi se omečil kamen, ko bi ga prosila kruha. Življenje se ji je kar samo ponujalo, kakor da odmeva lepa pesem čez hrib in plan v veselo pomladno jutro. Vedela je, da je samo ona najgloblje v srcu dobrima roditeljima. Začela se je zavedati svoje moči in oblasti še bolj nego svoje sreče. Ta zavest jo je prevzela, da ni prizanašala kmalu nikomur več, če ji ni obveljalo vse.
Napel se ji je šobček, užaljeno je pogledala onega, ki je vedela, da jo bo miloval, pa se je skremžilo lepo lice v tako kisel obraz, kakor ga kaže dolgo deževje. To je spravilo v nevoljo celo črnega mačka, ki je zato prenehal s svojo prejo pri peči, dvignil rep in si poiskal udobnejši kotiček poleg dimnika v podstrešju.
Anica ni prizanašala s svojo trmico naposled niti dobri mamici. Ako ji je morala mamica odreči nezmiselno prošnjo ali ni mogla ustreči pretirani želji, tedaj se je začel boj s trmico Zdražbove Anice, tedaj je bila Zdražbova Anica res še majhna, a prav nič srčkana, marveč silno kričava žabica, ki se je drla z neprijetnim glasom. Tedaj jo je posnemal domači pes Sultan, ki je imel samo toliko posluha za petje, da je grdo tulil, kadar je slišal, da pozvanja cerkovnik k nevihti. — Ta način bojevanja se je zdel deklici slednjič tako zanesljiv in uspešen, da si ni želela in ne iskala nič boljšega, z njim je dosegla vse. Še več! Stavila je mami kar naravnost predrzen pogoj : »Če mi ne daš, bom pa jokala.« — In joka ni bilo potem konca ne kraja. Na= posled je morala tudi mama začeti odločilen boj, da je ne zmaga mala nasprotnica.
»Počakaj!« reče Zdražbova mama. Anica je čakala brez bojazni, češ, kdo mi more kaj, če jokcam?«
Zrele črešnje so se pravkar začele smehljati z dreves. Otroci so pasli poželjive poglede na njih in strokovnjaško ocenjevali, kako so dobre. Vsak zase je požiral sline. Mestni šolarji in šolarčki so skrivaje škilili k branjevkam na sadnem trgu, kjer so sedele poleg zvrhanih jerbasov samih črešenj. — V tem času pride neko dopoldne domov oče Zdražba in prinese nekoliko kilogramov lepih črešenj. Vsi otroci so dobili primeren delež, tudi Anica. Opazila pa je mala razbrzdanka, da je mama še spravila nekaj črešenj v jedilno omaro. »Komu neki? Kdo jih pozoblje?«"je silno skrbelo Anico. Neki glasek ji je šepetal na ušesce, da bi utegnil biti kdo drugi deležen ostalih črešenj in ne ona — Anica.
Ko se raziđe družina po opravilu, se vrne Anica sama k mami v kuhinjo in ji potoži, da je lačna črešenj, ostalih črešenj v omari. Mamica v smeh, Anica v jok. Nežni obrazek se ji nabere v take gube, da bi se ga deklica sama ustrašila. Zato ji mamica prinese zrcalo. Anica se ogleda v njem in ne verjame, da je ona ter se obrne v stran in nadaljuje neprijetno godbo. Ker je mama ni hotela poslušati, so zaigrale v očel\ solzice jezice, zakaj še ni dobila črešenj. Nazadnje se zadere: »Še bom jokala — še — še — še! Dokler mi ne daš črešenj!«
»Z jokom ne zaslužiš črešenj. Drugemu sem jih obljubila zastonj,« _ reče mati.
»Pa ne bom jokala,« odvrne deklica.
»Potem je tudi prav. S tem je ustreženo vsem,« pravi mati.
»Pa daj črešnje!« poprosi Anica.
»Obljubila sem jih nekomu zastonj, slišiš?« vpraša mati.
»Pa jih daj meni zastonj, saj ne jokam,« trdi hčerka.
»O ne! Ti jih hočeš z jokom zaslužiti in brez joka tudi zaslužiti! Umeš li, Anica? Ti zahtevaš za jok plačilo in za molk tudi plačilo. To ni zastonj,« dokazuje mati.
Anica je umolknila. Njena umetnost jo je privedla v zamero pri mamici ter jo slednjič grdo ostavila na cedilu. Dolgo je molčala Anica. Solze so se posušile na ličecih, očesci sta vprašujoče in razočarani zrli v svet, šobica je bila povešena, a usteca se niso več kremžila na jok. Poslej so imeli v Zdražbovi hiši samo še majčkeno in srčkano Anico!
Anka gleda
Tam so bele zvezde, v njih so stolčki zlati in na njih sedijo angelci krilati.
Pa k molitvi tihi sklepajo ročice in pobožno zrejo Bogu v jasno lice.
t zvezde.
Molijo za zdravje mami in očetu, da bi jima sreče dal še na tem svetu.
In bi bilo kruha v hiši vedno dosti, in potem še oni k nam prišli bi v gosti.
Janko Samec.
Novoletna zastavica.
Priobčila Br. in Fr. Roječ.
Petar Mrkonjič.
Na prvi strani današnje številke priob-čujemo pesem, ki opisuje junaške čine Petra Mrkonjiča — našega pokojnega kra« Ija Petra I. Osvoboditelja. Ercegovskobo« sanska krščanska raja je trpela ob nasilju in krvoločnosti Turkov ter je 1. 1875. vstala v skrajnem obupu in z vso upornostjo proti svojim sovražnikom. Takrat je po« zval tedanjega princa Petra, ki je živel na Francoskem, glas njegovega domoljubja na pomoč tlačenim in trpinčenim bratom. Pojavil se je na čelu vstašev pod imenom »Petar Mrkonjič« — enak med enakimi, brat med brati, borec med borci »za krst častni i slobodu zlatnu!« — Petar Mrkonjič je tedaj začel borbo za osvobojenje svo« jega bednega naroda. In od te borbe, tra« jajoče skoro pol stoletja, ni odnehal prej, dokler ni združil ob svojem prestolu vseh, ki so z njim enega duha in ene krvi: vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev! — P ornem; bno je, da sta se 1. 1875. borila s Petrom Mrkonjićem tudi Slovenca Merlak in To« man. — Kralj Peter je umrl v Beogradu dne 16. avgusta 1921, rojen pa je bil dne 29. junija 1844. tudi v Beogradu kot tretji otrok tedanjega srbskega kneza Aleksan« dra Karadžordževiča in kneginje Perside, rojene Nenadovičeve. — Naša pesem je pripravna kot deklamovanka za razne šol« ske patriotične slavnosti.
Domovina Slovenov.
Naši pradedje so imeli mnogo večjo do« movino, nego jo imamo mi. Kakor nam kažejo še dandanes *imena krajev, gora in rek, so bivali Sloveni na Bolgarskem, Sr« bohrvatskem, Kranjskem, Koroškem, Šta« jerskem, zapadnem Ogrskem, Primorskem, Solnograškem, Gorenjem in Dolenjem Av« strijskem. O naših izgubah je tožil Anton Aškerc:
Kjerkoli solnce sije tod, naš nekdaj je prebival rod. Sedaj tod tujec širi se, ošabno tod šopiri se. Premehki pač mi bili smo, da zemljo mu pustili smo.
Da, premehki smo bilil Bili smo miroljubni, pohlevni in potrpežljivi. S temi našimi dobrimi lastnostmi so se okoristili naši močnejši, brezobzirni sosedje. Trgali so nam kos za kosom naše domovine, da se je naposled skrčila v meje, kakršne ima dandanes. Hujši kakor Turki so bili naši sosedje na severu Nemci, na jugu Italijani, na vzhodu Madžari. Turki so nenadoma prihrumeli, oplenili naše pradede, požgali mesta in vasi, pa zopet odšli. A oni trije so prišli, zarobili naše ljudstvo in ostali. Zasužnili so naše prednike narodno, go« spodarsko in kulturno ...
Te besede čitamo v Koledarju Družbe sv. Cirila in Metoda za leto 1924. Govo«
rila pa jih je vrla narodna mladenka Tilka Lekerjeva na Grobelnem. Kaj nas uče te besede? ...
Simona Jenka izbrani spisi za mladino.
Simona Jenka izbrane spise za mladino sta priredila Fran Erjavec in Pavel Fiere kot sedmi zvezek znane zbirke »Slovenski pesniki in pisatelji«. V te spise uvaja čitatelja obširni in doslej najpopol« nejši Jenkov življenjepis, ki prinaša mnogo doslej še neznanega gradiva, spisi so pa potem razdeljeni v »Pesmi«, »Pripo« vedne pesnitve« in »Povesti«, zaključuje knjigo zanimiv »Tolmač«. Prireditelja sta zbrala vse najboljše Jenkove stvari, ki so primerne za mladino, tako da je pesnikova slika popolna. Nedvomno bo po knjigi mladina segla z največjim veseljem, zlasti ker jo je okrasil mladi akademični slikar Fr. Stiplovšek tudi z lepimi ilustracijam'. Iz te knjige smo priobčili na 264. strani lanskega letnika podobo Simona Jenka, tega znamenitega pevca Sorškega polja. — Naj vsakdo uvrsti Jenkove pesmi v svojo knjižnico!
Nove knjige.
Andersenove pripovedke, ki jih je ne« koliko izšlo tudi v našem listu, je sedaj zbrala in izdala v lični knjižici naša so« trudnica Utva. — »Pratika za deco« se zove lepo opremljena knjiga, ki sta jo iz« dala brata Maksim in Tone Gaspari. Oba tudi »Zvončkovi« čitatelji že dobro po« znajo, saj sta naša marljiva sotrudnika. — Andersenove pripovedke in »Pratiko za deco« je založila Zvezna tiskarna v Ljub« ljani. — V založbi Učiteljske tiskarne v Ljubljani so izšle knjige: Mejaši, povest iz davnih dni, odrasli mladini napisala lika Waštetova; sedmi zvezek Ganglovih ilu« striranih zbranih spisov za mladino (ba» sni, legende, drobne povesti); Sadjarstvo, spisal Ivan Belle, ravnatelj državne kme< tijske šole v Št. Jurju ob j. ž. (v knjigi je 165 podob); Vzgojeslovje s temeljnimi nauki o dušeslovju za učiteljišča in so» rodne šole, spisala dr. Janko Bezjak in prof, Dragotin Pribil.
Rdeč sneg.
Kadar hočemo označiti čisto belino, pravimo: Belo kakor sneg. — Ali pa ta primera vedno velja? Ne vselej, ker ima« m o tudi rdeč sneg. V visokih Alpah in na planinah severnih mrzlih krajev časih opažajo rdeč ali celo krvav sneg. Cele plasti snega dobivajo bledordečo ali tem« nordečo barvo. To je le tanka plast na površini, spodaj pa je sneg seveda bel. Ako položimo košček takega snega pod drobnogled, opazimo, da v njem mrgole izredno majhna telesca, ki jih znanstve« niki imenujejo »chlamydomonas nivalis«.
V njih se nahaja rdeča tvarina, ki pro» vzroča ta izredni pojav. Ta telesca so v veliki množini tam, kjer je sneg pokrit s tanko plastjo prahu. Ker pa prah močno vsrkava solnčne žarke, se začne sneg tajati in v vodi se pojavi množica onih telesc, ki njih barva preide na vso plast. Taki pojavi so bolj redki in poznajo jih veči= noma le planinci.
Knjiga i igra.
Hajde, brate, hajde amo,
hvataj knjigu, da čitamo,
a kad nama
rekne mama,
da sve dobro znamo,
onda čemo malo,
da se poigramo!
Isa Velikanović.
Živali v pregovorih.
Mnogo psov — zajčja smrt.
Bojazljiv pes huje laja nego grize.
Bržemu konju ni treba ostroge.
Kdor konja lovi, mu ovsa moli.
"Vol je vol, četudi mu odbij eš roge.
Laie je varovati ovce nego novce.
Osel je vodo nosil, pa je poginil za žejo.
Fotografija.
Približno 80 let je minilo, kar so izumili pripravo, da more luč naslikati podobe. To umetnost imenujemo fotografijo.-
Šivalni stroj.
Velika dobrota za gospodinje, ki imajo dosti dece in mnogo šivanja, je šivalni stroj. Šele kakih 40 let je splošno v rabi. Za kar. so prej rabili dva dni časa, to stroj sešije v dveh urah.
Meter.
Naši pradedje so imeli različne mere. Še zdaj govore ljudje o oralih, laktih, kora« kih, sežnjih, pednjih, palcih. Vse te mere so netočne. Oral je toliko zemlje, kolikor je kmet v enem dnevu izorje. A kdor je priden in ima dobro živino ter dobro orodje, izorje veliko več nego zanikarnež. Da palci, stopinje, sežnji, lakti niso pri vseh ljudeh enako dolgi, to vemo tudi vsi. Potrebno je torej bilo, da so uvedli enotno mero za vse. To imenujemo meter, ki je 10 milijonski del četrtine zemeljskega obsega.
Glas
Svojemu prijatelju, okrajnemu šolskemu nadzorniku Andreju Rapetu.
Dan.
(Andrej Rapè). , (Glej: Gangl, Druga čitanka, str. 15!)
Živahno.	Uglasbil Ferdo Juvónec.
___mf >~_
m
s

4=
£
Ši-nil skoz vratca je zla - ta Pa po-hi-te - li za njim-so
Klavir

mf --





cz
ža - rek spet soln-čni na svet: brat - ci vsi zla - ti lah - no, -
„Vsta - ni, oj, zem-lji-ca glej, in po zem-ljiraz-
mm


a-.

m


mš
- : j i

^ìtìz
1




B »
-M
„Vsta - ni, oj, zem-lji-ca le - pa, Glej, in po zem-lji raz-lil-se
dra-mit pri-ha-jam te, gret!" dan je kot sa-mo zla - to!

Cenjeni g. Doropoljski!
Hočem Vam pisati, kako je na naši šoli prišlo do Miklavževe prireditve. Že neko» liko tednov prej smo se v šoli razgovarjali o Miklavžu in smo sklenili, da se bomo na« učili kakšno igrico. Sestavila sem jo s se« stro v madžarskem jeziku, ker še ne znam dobro slovenski. Potem sem prevedla na slovenski jezik in gospodična učiteljica mi je popravila. Hočem Vam jo napisati, mor« da pride prav drugim čitateljem »Zvončka«.
Iskreno Vas pozdravlja
Sari Mas chanzkerjeva, učenka III. razr. mešč. šole v Dol. Lendavi.
Odgovor:
Ljuba Šari!
Z veseljem sem prejel Tvoje pismo in mi je posebno všeč, da si se že toliko priučila našemu jeziku. Naj bo to v vzpodbudo ti« stim našim lenuhom, ki se boje slovenske knjige (posebno slovenske slovnice), da po« stanejo Tebi enaki v marljivem učenju slo« venskega jezikä! — Tvojo igrico priobču« jem na tem mestu, ker sem uverjen, da jo bodo marsikje porabili ob bodočem Mi« klavžu. Naj vsakega ob uprizoritvi te igrice navdaja prijetna zavest, da jim jo daje na razpolago ljubezniva prijateljica iz našega lepega Prekmurja!
V kraljestvu cvetnih vil.
Osebe: Miklavž z angelom; Ankica in njena mati; kraljica vil; druge vile.
I. dejanje. V ozadju je ležišče za bolno mater. Pred nogami je stolica; na njej sedi ubožno oblečena Ankica. Na nočni omarici je goreča sveča, steklenica z zdravilom in žlica. Na steni je križ, pod križem sveta podoba.
1.	prizor.
Ankica da zdravilo bolni mamici. Vpraša: Kako vam je, ljuba mati?
Mati: Slabo, slabo;
Ankica poklekne pred sveto podobo in moli. — Sliši se tiha godba.
2.	prizor.
Še vedno godba. — Miklavž vstopi med godbo z angelom v sobo. Ankica gleda na Miklavža na pol vstrašeno, na pol začudeno.
Miklavž: Na saneh sem prišel, da ti obri« šem grenke solze, ki teko dan za dnem za tvojo bolno mater. — Vem, da te ne ve« selijo bonbončki in orehi, ki jih darujem po svetu otrokom. Ti zaslužiš večjega daru! Daj mi roko in pridi z menoj v tisti svet, kjer cvete ljubezen in radost.
Ankica vstane, počasi da roko Miklavžu. Vsi odidejo skozi nasprotna vrata. Konec ' godbe.
Zastor pade.
II. dejanje. Ves oder je raven zelen prostor. V ozadju je stol za kraljico.
1. prizor.
Cvetne vile priplešejo pojoč na oder.
Solnce rumeno goro zeleno zadnjič poljubilo je. V krilu temine hribje, doline tiho zavili so se.
Tam na iztoku, v sinjem oboku luna prikaže glavo. Bolj se užiga, vedno bolj miga zvezdic prijazno zlató. (Napev v »Zvončku« letnik 1923., štev. 3.)

2. prizor.
Kraljica sede na stol, okrog nje so vile.
Miklavž (pride z angelom in vede Anki» co): Dobre vile! Privedel sem iz zemeljske doline to deklico. (Vile pritečejo k deklici in jo božajo.) Videl sem skozi okno ubožne bajtice to deklico in njeno bolno mamico. Dajte ji zdavja za mamico, njej pa zlatih rožičev! (Odide z angelom, Ankica pa osta* ne pri vilah.)
1. vila: Glej, kraljica, zopet boš imela novo tovarišico!
Kraljica (vstane): Pozdravljena v naši sredini! Ostani malo pri nas, da se naužije tvoje srce veselja in ti damo zdravja za mamico! (Vilam.) Dajte ji zdravja na pot in radost v dušo! (Sede.)
1.	vila (poje):
Zvonček milo poje znani beli dan, glas njegov odmeva daleč v širno plan.
(Napev poljuben.)
2.	vila (govori):
Selestijo vetri bujni v gajih valujočih in kipijo žarki rujni v čašah rož cvetočih.
3.	vila (poje):
Kakor samo solnce trata je rumena in trobentica nobena ne molči.
(Napev poljuben.)
4.	vila govori poljubno kitico o kakšni cvetici.
5.	vila (poje):
Pomladni cvet odeva svet, tako cvetemo me! Pod nebom ptičev trop neštet, na vrtu lilije. A ptički skozi jasni zrak lehkó, živo leté; lehafe je tudi nam korak, lehkó nam je srce.
(Napev poljuben.)
Vile zaporedoma dajejo Ankici cvetja.
Kraljica (vstane): Tu pa imaš zdravilo za svojo bolno mater.
2. vila: Sestre, zarajajmo v čast naši kra» Ijici in v veselje Ankici!
Vile (potisnejo Ankico v sredo kroga in pojoč plešejo po znanem napevu): Bar» čica po morju plava ...
Zastor pade. III. dejanje. Kakor v prvem dejanju, hiša od zunaj. Pred hišo sedi Ankica in spi. V roki drži šopek in zdravilo.
1. prizor.
Ankica (spi. Počasi se zbudi.): Moj Bog, kje sem?! Okolo mene je mraz! ... A kaj ta šopek pomeni? In lepe vile, ki sem jih videla? In moja uboga bolna mamica, kaj pa je z njo?
(Vrata se odpro in mati stopi iz hiše. Ko se zagledata, se začudita, objameta in po» ljubita.)
Mati: Moja sirotica, kje si bila? Saj je zima, okolo nas je mraz.
Ankica: Mati!
Mati: A vendar pripoveduj, kako je bilo? Od kod si prinesla moje zdravje?
(Vse vile se prikažejo.)
5. vila: Ankica je bila v našem kraljestvu. (Miklavž se prikaže z angeli.) Privedel nam jo je sv. Miklavž, ki hodi nocoj okrog, in je ukazal, naj damo zdravja za mamico in zlatih rožic za Ankico.
Zastor pade. *
Ljubi g. Doropoljski!
Oprostite, da Vam pišem šele prvič. Ho» dim v tretji razred osnovne šole. »Zvon» ček« mi prav ugaja.
Lansko leto bi bila rada naročila »Zvonček«, a nisem slutila, da so tako lepe po» vesti in tako lepe pesemce v njem.
Drugič Vam pišem še kaj več.
Iskreno Vas pozdravlja
Nežika. Ogorevčeva, Globoko štev. 40. .
Odgovor:
Ljuba Nežika!
Će Ti je bil lansko leto »Zvonček« všeč. kar nič ne dvomim, da boš tudi letos z njim zadovoljna. Le pogumno se naroči nanj! Vse lepše se čuje, ako se more ponašati slovenska deklica: »Glejte, naročena sem
na časopis, ki je namenjen mladini!« •
Velecenjeni g. Doropoljski!
Tudi jaz bi Vam rad kaj pisal. »Zvon» ček« si naročam že drugo leto. Posebno mi ugaja povest »Kekec na volčji sledi«. — Tudi rad prebiram pisemca Vaših kotič» karjev. Hodim v III. razred narodne šole. Prosim, naredite prostorček za moje pismo v svojem listu! Prihodnjič Vam pišem še kaj več. Sedaj pa zbogom!
Srčno Vas pozdravlja
Vaä vdani kotičkar
Mirko Kuri, Sv. Trojica v Slov. gor.
Odgovor:
Ljubi Mirko!
Upam, da boš s Kekčevimi doživljaji v letošnjem »Zvončku« tudi zadovoljen. Saj nismo še doslej imeli mladega junaka, ki bi ga mogli primerjati s Kekcem. O priliki nam pa poveš, kako ti ugaja to, kar bomo letos pripovedovali o njem.
V XXV. leto!
Naš »Zvonček« začenja z današnjim dnem svoj XXV. letnik. Za naš list je to dovolj dolga doba. Imeli smo težke čase, ko smo se morali boriti za njegov obstanek. Ti časi so, hvala Bogu, za nami.
Danes, upamo, je našemu listu postavljen tako trden temelj, da bomo lahko brez težjih misli za njega obstanek skrbeli za čim lepši njegov razvoj, ki se naj kaže po »Zvončkovi« zunanjosti, a še bolj po izpopolnjujoči se njegovi vsebini. Ze današnja številka je dovolj bogato in raznoliko založena, da pride lahko vsakteri »Zvončkovih« čitateljev na svoj račun. V tej smeri in v tem pravcu bomo nadaljes-vali vse leto, že danes prepričani, da bodo imeli naši naročniki največ veselja in užitka z ljubeznivim našim znancem — z neugnanim in neizčrpnim Kekceml A tudi drugega in drugačnega gradiva imamo■ že dovolj pripravljenega. Verjemite nam, da se ne bo ob čitanju »Zvončka« nihče dolgočasil.
Z »Zvončkom« bi hoteli v vsako našo rod ovino in v vsako našo šolo. Pri izvedbi te namere potrebujemo pomoči prijateljev. Mislimo, da ni nemogoče ugoditi naši prošnji, ki se glasi tako: Naj nam vsak sedanjih naročnikov pridobi po enega novega naročnika in naj utare pot našemu listu tudi tja, kjer so ga doslej le po strani gledali ali pa ga celo ne poznajo. Naše delo je odkrito in pošteno, zato se pred nikomer ne skrivamo in se tudi nikogar ne bojimo. Mladini hočemo 'iudi v bodoče nuditi le zdrave duševne hrane in plemenitega raz? vedrila. Predvsem pa hočemo v njej gojiti in globoko ukoreniniti domoljubnega duha, da vzraste iz nje zavedno pokolenje mož in žena„ ki bodo z dejanjem dokazovali nesebično ljubezen do naroda in domovine!
To je naša moška beseda, ki stopamo z njo v XXV. »Zvončkov« letnik. Obljubljamo samo to, kar nam bo mogoče izpolniti. Bili bi pa * nehvaležni, ako bi se pri tej priliki ne spomnili moža, ki je stal ob zibelki našega lista in je vsa leta od začetka do danes z izredno po* žrtvovalnostjo in nesebičnostjo opravljal nehvaležne in odgovornosti polne posle »Zvončkovega« upravnika. In ta mož je gospod Luka Jelene, dosedanji naš upravnik. Drugi posli so ga primorali, da je z letošnjim letom izročil upravo našega lista mlajšim rokam, sam pa gleda z zadovoljstvom na dolgoletno, vedno zvesto in od ljubezni do mladine narekovano delo. Bodi mu hvala za vse, kar je dobrega storit za naš list! Naša hvaležnost mu bodi iskreno plačilo!
UREDNIŠTVO IN UPRAVA.
■■■» ■■. — -- —_...- .... — —