Muzikalne in književne novosti.
(Pod tem naslovom objavljene izvirne ocene prinašamo edinole o onih novostih, od katerih se dopošlje po en recenzijski izvod uredništvu na Dunaju).
Jos. B. Foerster op. 47: Traumereien. Ftinf Klavierstucke. Prag-Leipzig. Moj mir Urbdnek. (In die Universal-Edition aufge-nommen, No. 2816). (K 2-40).
Mož, ki čaka petdeset let, da pride njegov dan, ki ustvarja med tem časom mirno delo za delom, ne oziraje se na mlačnost sodobnikov in niii z enim korakom pospešuje njih priznanje, to je redka prikazen v naši brzo živeči dobi. Tak mož mora imeti veliko moči v sebi in neomahljivo vero vase. In to moč uporablja zelo ekonomično le za efektivno delo; ne razcepka je v malenkostni dnevni borbi za naklonjenost kritikov in milost publike. Tak mož pa živi ne samo dejanskega življenja sam zase: tudi njegovo duševno življenje se zapira sramežljivo vpričo množice, ki se oprijemajo le kričavega bleska dnevnih senzacij. Tak mož vam piše še danes „sanjarij". In kadar nam poda tudi opero, simfonijo ali kvartet, ostane vendar vedno isti nežnoskromni romantik, ki črti vsako, nenavadno pozornost vzbujajočo kretnjo. Tak mož občuti kmalu globoki zmisel, ki leži v besedi Goethejevega harpinista: „Wer sich der Einsam-keit ergibt, ach! der ist bald allein", njegova duša pa tudi vzkipi tihe radosti v samoti, ko si postane s ponosom svest neizmerne sreče, ki mu teče ravno iz te samote. „Und kann ich nur einmal recht einsam sein, dann bin ich nicht allein!" Drug velik samotar — Hugo Wolf — je uglasbivši to Goethejevo pesem, našel nad vse ginljivi izraz za grenko in vendar tako sladko samotarjenje genija .. . Tak mož je vedno pošten v svojih delih: kar da, to je njemu prej dala njegova duša. Vse je doživel; nič ni v njegovih delih, česar bi ne bila prej deležna notranjost njegova. Skromnost, nežnost, poštenost so glavni znaki Foersterjeve muze sploh in posebej tudi predleže-čega dela. Nobenih akrobatskih umetarij, nobenih harmoničnih abstruznosti in perverznosti, nobenih utriranih melodičnih črt ne najdeš tu; plemenita glasba! (Mimogrede: Žalostno znamenje za našo dobo, da je vrline povdarjati negativnim potom: z izrecnim in naglašenim konstatiranjem manjkajočih brezokus-nosti, ki so že skoraj zavladale vso sodobno produkcijo znamenitih mož!) Častnega naslova „genija" ne priznavamo Foersterju, ker svoji umetnosti ni pokazal novih poti. Pa velik umetnik je. In to ime mu ne gre le kot naslov, temveč odgovarja tudi njegovemu pravemu značaju! Opozarjamo zlasti naše učitelje klavirskih oddelkov na Foersterjeve »Sanjarije". Saj imena tega Foersterja nikoli ne beremo na sporedih šolskih produkcij.             Krek
Sass: Zum Problem der Violintechnik. Leipzig, Kahnt Nachfolger (M. —'60.) Vsem, ki se bavijo ali z igranjem ali podučevanjem na gosli resno, bodi predležeča brošura prav toplo priporočena. Zlata knjižica za goslača! Na komaj štiriin-štirideset straneh je najti toliko zanimivega, podučljivega in — kar je v prvi vrsti priporočljivo — toliko presenetljivo novega, da prečita knjižico tudi on z velikim zadoščenjem, ki je na goslih popolnoma doma. — Tu posamezna poglavja: „Kako naj stoji goslač?", »Glasbilo", »Obleka goslača", „Kako se drži brada" (pisatelj priporoča praška visoka držala za brado [hohe Kinn-halter]), .kako se drže roke?", »Gimnastika leve roke" (posebno interesantna so navodila, v koliko naj se napnejo posamezni prsti, zlasti četrti prst [Manen-Griff]), »Veliki in mali ton na goslih* (ta terminus technicus razlaga Sass na čisto nov način).
Pisatelj, ki je žefznan po svoji slični knjižici: „Das Ge-heimnis, auf der Violine einen schOnen, bltihenden Ton zu ge-winnen" (Leipzig, Bosworth u. Co. M. —'60), na katero delo opozarjam učitelje in učence, pravi v svojem predgovoru: Nicht wer sein Wissen und seine Erfahrungen fflr sich und seinen eigenen Nutzen geheimhalt, tut seiner Zeit genug, sondern der-jenige, der seinen Mitmenschen Vorteil aus seinem Schaffen und seinen Erfahrungen ziehen lafit. In diesem Sinne iibergebe ich das vorliegende Biichlein der Offentlichkeit. MOge sowol dem Wer-denden, „der immer strebend sich bemuht", als auch manchem Gewordenen reiche Anregung daraus werden.
In v resnici! to delo je nastalo iz prakse za prakso; poglavja so kratka in precizno koncipirana — menda ravno radi tega posebno dragocena. Sass namerja med drugim konstruirati gosli, na katerih naj bi bila lega strun nasprotna, tako da bi leva roka vodila lok; on meni, da učenec iz fizioloških vzrokov veliko preje dospe do svojega cilja, če sta obe roki, ne samo leva v isti meri izobraženi (phvsiologische Wechselwirkung!). Gotovo nov problem, ki vzbudi občno pozornost! A v praksi Sass pač ne bo imel nikakega uspeha, ravno tako ne, kakor n. pr. Jankova klaviatura, ki je pred par desetletji — z velikim pompom in z veliko reklamo objavljena — iznemirila muzikalni svet.                                                               Emil Hochreiter
Max Springer op. 27: Missa „Resurrexi" fur gemischten Chor und Orgel. Verlag der Bonifatius-Druckerei, Prag. (Cena ?). Maks Springer, profesor Cerkveno-glasbene Akademije v Klo-terneuburgu blizu Dunaja, pristaš Gollerjev, je nov »Pfadfin-der" v cerkveno-glasbeni umetnosti. To izpričujejo njegove zadnje velike kompozicije te vrste: maše „Lauda Sion" in „Resurrexi% kakor tudi pred kratkim izišli „Te deum". V predgovoru maše „Resurrexi" — kateri so namenjene te vrstice — piše skladatelj sam: »Vorliegende Komposition stellt sich als Versuch einer vom Introitus bis zur Kommunio durchkomponirten Messe dar. Der Anlage des Werkes liegt die Idee des kirchenmusikalischen Gesamtkunstwerkes zu grunde, wie es die katholische Kirche seit Jahrhunderten in ihrer Liturgie besitzt und deren Gesetze Richard Wagner auf die Biihne eigentlich nur zu iibertragen brauchte. Gesang und Musik beim Gottesdienste bedeuten aller-dings nur den Teil eines Ganzen. Doch soli auch dieser Teil wieder in der grofien Einheitsidee seine Wurzel fassen ..." Kompozicija je dosledna izvršitev teh omejenih načel. Springer smatra torej pri kompoziciji liturgične maše za cerkveno-glasbeni vzor predvladanje nekake celotne ideje, rekel bi, enotne ubranosti. Sedaj slišimo ne samo na naših korih, temveč tudi skoro povsod drugod prav čestokrat pri eni sami maši celo vrsto skladb kar iz več stoletij naenkrat, kajpada v različnem slogu. Tako je na pr. liturgična maša sama Brosigova, introitus, postcommunio gregorijanski koral, graduale Palestrinov in offer-torium Fiihrerjev. Jaz sam sem bil pri taki maši prisoten. Da taka različnost umetniškemu načelu enotnosti naravnost nasprotuje, je jasno. Springer hoče biti v tem oziru reformator, kakoršen je bil Richard Wagner glede opere, in obdaril je glasbeni svet z omenjenim imenitnim delom, ki je zbudilo povsodi občno pozornost. Kako se naj tedaj uglasbi liturgični masni tekst? Odgovor: za vsak večji praznik v zvezi z introitom, gra-dualom, ofertorijem, postkommunijem posebej! Lep ideal — a menim da bodo desetletja prešla, preden se uresniči. In zakaj ne ? Pač iz praktičnih razlogov, ki jih uvidi vsak cerkveni glasbenik in ki jih tu ne bom našteval.
Maša „Resurrexi" ima korenine v neizčrpanih tlehgrego-rijanskega korala. Le-te krasne melodije so delu podlaga in sicer v tem zmislu, da najdemo pri nekaterih delih maše kakor pri introitu, gradualu, sekvenci itd. specifične koralske^ melodije oziroma motive, a da tudi podaja prosto zamišljenim themam koral svoje karakteristično lice. Vendar ne morem, zamolčati, da je težka stvar, uglasbiti ravno liturgični masni tekst, ki naj bi vseskozi kazal enotno razpoloženost, ker tekst sam ni enoten, n. pr. Gloria, Čredo; veliko lažje se uglasbijo cerkvene himne
11