Mirko Kunčič:
Uspavanka.
Aja tutaja,
deklica naša nič več ne nagaja.
Očke zapira, zaspančkala bo,
k zvezdam oclplaoala gor pod nebo.
Tam jo že čakajo
angeli beli.                                     .
Vso noč z njo rajali
bodo in peli.
Zdraoja in solnca
bodo ji dali,
potlej jo tiho
nazaj  pripeljali.
Hej, to bo mumica zjutraj pogledala, ko ji bo punčka vsa srečna pooedala, da je priromala, aja tutaja, s solncem srebrnim — naraonost iz raja . . .
99