IZ  NOVEJŠE  RUSKE  POEZIJE
DVAJSETA LETA Leonid  Martinov
Pomnim
dvajseta leta —
njih telefonske ročice,
njih telegrafske kratice
in bodljikave žice.
Pomnim
nepremična dvigala
v nezakurjenih stavbah,
bledost črk, ki je žgala
v ognjeno živahnih izdajah.
Spomnim se slednjega lista, pomnim še tiste lepake, pomnim še jutra čista, pomnim večerne oblake.
Spomnim
se v vrstah čakanja, konstruktivnih odrov novosti, motnih voda valovanja, tovarišev vplivnih modrosti.
Spomnim stopnišč se lesenih, junakov v bleščečih se šlemih, pomnim še filme, ki nemi bili so, a ne čisto nemi.
Pomnim
stopnice, vsevdilj škripajoče, spomnim elektrike tlenja, pomnim burno usodo našega pokolenja.
714
L e o n i d   Martinov
Nekaj
je novega v svetu.
Človeštvu se hoče pesmi.
O liri mislijo ljudje, o poetu.
Svet brez pesmi bi bil
nezanimiv.
Veter,
vej e,
vlažnost pomladi
in črna, kot stari papirus,
množica lanskih trav.
Ljudje bi pesmi radi.
Imajo prav.
In zdaj hodim
po svetu.
Rad bi odkril to liro,
ali kot ji reko še zmerom
instrument za ljubeči
dotik prstov, v navdihu drhtečih.
Šum, podoben valovanju morja...
Pesmi se hoče ljudem sveta.
Tu so te strune resnice, najsi bakrene, železne magari, tanjše niso, kakor je treba. ne debelejše od telefonske žice. Prosijo me:
»O, daj, udari!«
A vendar še nisem nanje udaril —
daljno bučanje zaznavam,
kot da v dalji nekje neprestano,
za trepetajočo membrano
suženj se goli vzravnava;
gobavec čudežno zdravi;
po nedolžnem obsojeni vstaja,
rad bi predstavil se, a kaj se dogaja,
le »To sem jaz, to sem jaz!« pravi.
715
Na drevju se listi razcvetajo, iz ščetin čopiči spletajo, platno na dvoje razkraja in izginjajo sleherne plesni. Delo mojstra poraja. Človeštvu se hoče pesmi.
VODA
Leonid  Martinov
Vodi
se je zahotelo
liti.
Bila
je čista tako,
da ni mogoče bilo
je ne piti
ne z njo se umiti.
A to ni bilo ravno brez vzroka.
Manjkala
ji je vrbe roka,
odjuga
in trt razcvetenih tuga.
Manjkalo
ji je vodnih šib,
halog
in od insektov debelih rib.
Manjkalo
ji je vrenja, kipenja,
da bi tekla koder si bodi.
Manjkalo je, preprosto, življenja —
tej
čisti,
destilirani
vodi!
716
KONJI V OCEANU Boris   S 1 u c k i
Konj zna plavati, a vendar plava bolj tako; na daleč prav slabo.
»Glorija« pomeni rusko »Slava«, to zapomniti si ni težko.
Ladja, s tem imenom srečna, smelo plula je premagat ocean,
v njej pa z dobrimi je gobci mlelo tisoč konj, teptalo noč in dan.
Tisoč konj! Kar štiri tisoč podkev! Sreče pa vseeno ni bilo.
Ko bilo je daleč v dalji kopno, mina ladji je prebila dno.
V svoje čolne so ljudje skočili, čreda konj se v plavanje spusti.
Kaj so reveži boteli v sili.
če prostora zanje v čolnih ni?!
Plul je v morju otok rdečelasi, rjav čez sinji ocean drsel.
Zdelo se je, da bo šlo počasi, ocean se jim je reka zdel,
a potem bilo ni reki kraja. Zdajci pa, pri kraju že moči,
konjski trop zahrza, ugovarja, da usoda v morju ga utopi.
Konji so tonili, rezgetali, dokler zadnji šel ni pod vodo.
To je vse. A meni žal je, da so pal preden so zagledali zemljo.
717
IZGUBLJENI SIN Boris   S 1 u c k i
Od dela izčrpan,
od stisk negotov
sin izgubljeni se vrne domov,
nalahno potrka, stopi k dverem.
—  Mar smem?
—  Moj sin! Edini! Že grem odpret. Poljubi, če hočeš, očeta, pospravi, če hočeš, teleta!
Da vrnil si se, zares sem vesel.
Umiril bi se in z nami živel!
Sin usta si briše z gosto brado,
mesa se naje,
napije vode,
na čelu mu je kaplja potu zablestela:
pač vajen ni takega dela.
Kar mogel je, to je pospravil
in v spalnico se je odpravil.
Postelja, rjuhe, vse je čisto.
Zdaj — ni mu slabo.
A vstane
in palico prime
in, brez slovesa, izgine.
ULIC PUŠČOBNIH ... Leoni d  Ha u s tov
Ulic puščobnih led. Drznih mostov pogum. Zdi se, da slišim spet tvojih korakov šum.
Poslušam, se zadržim ... Si srečno, nisi, srce? Breg tam in sfinge z njim svoje skrivnosti taje.
718
Taja se nočna megla, stolp se nad Ne v o blešči. Cesta kot puščica v rdeči razsvit drži.
Mesto, sen stihov mojih. Mesto korakov tvojih.
Prevodi   Toneta   Pavčka
719