Zdrav Vestn 2009; 78: 33-6
33
Pregledni prispevek/Review article
SODELOVANJE BOLNIKOV S SHIZOFRENIJO PRI ZDRAVLJENJU
Z ANTIPSIHOTIKI
ADHERENCE TO ANTIPSYCHOTIC MEDICATION IN SCHIZOPHRENIA PATIENTS
Peter Pregelj
Psihiatrična klinika Ljubljana, Studenec 48, 1260 Ljubljana Polje
Izvleček
Izhodišča Dolgotrajna uporaba antipsihotikov pri zdravljenju shizofrenije je privedla do zmanjša-
nja intenzivnosti in trajanja akutnih psihotičnih epizod ter števila njihovih ponovitev. Slabo sodelovanje bolnikov s shizofrenijo pri jemanju antipsihotikov je povezano s pogostejšimi relapsi in pogostejšim zdravljenjem v bolnišnici. Nesodelovanje bolnikov pri zdravljenju z antipsihotiki se pogosto podcenjuje.
Dobro sodelovanje bolnikov pri zdravljenju z antipsihotiki je eden ključnih predpogojev za doseganje dolgotrajnih remisij.
Zaključki
Po podatkih različnih raziskav je mogoče sklepati, da pri zdravljenju z antipsihotiki ne sodeluje skoraj polovica bolnikov. Za povečanje sodelovanja pri zdravljenju je pomemben dober terapevtski odnos s pozitivnimi čustvi, komunikacijo ter soudeležbo bolnika. Z dogovorom o izbiri ustreznega antipsihotičnega zdravljenja, ki je bolniku razumljiva, dobro prenosljiva in enostavna za prejemanje, je mogoče sodelovanje izboljšati.
Ključne besede   antipsihotiki; relaps; remisija; dolgotrajno zdravljenje;pogostnost nesodelovanja
Abstract
Background
Conclusions
Antipsychotic medications have been reduced severity and duration of acute psychotic episode and the number of recurrent psychotic episodes among persons with schizophrenia by long-term use of this medication. However, poor adherence to antipsychotic medication in schizophrenia has been associated with increased rate of rehospitalisation and relapse. The nonadherence to antipsychotic medication is often underestimated. Good adherence to antipsychotic medication is one of the corner stones of long remissions.
On the basis of different studies it could be concluded that around one half of the schizophrenia patients have poor adherence to antipsychotic medication. To increase adherence to antipsychotic medication good therapeutic alliance should be established with positive emotions, bilateral communication and patient involvement in decision making. The adherence to the antipsychotic medication could be improved with the agreement about psychopharmacotherapy. Antipsychotic therapy should be understandable, tolerable and acceptable for the patient.
Key words
antipsychotic; relapse; remission; long-term treatment; nonadherenceprevalence
Uvod
Shizofrenija je skupek psihičnih in vedenjskih pojavov, ki se kažejo klinično kot sindrom.1 Pojavlja se z življenjsko prevalenco okrog 1 %.2, 3 Pri večini bolnikov s shizofrenijo (84 %) gre po prvi psihotični epizodi za kroničen potek psihične motnje z občasnimi po-
slabšanji. Zdravljenje z antipsihotiki je pri teh bolnikih dolgotrajno, pogosto doživljenjsko, kar pa je mogoče le ob ustreznem sodelovanju bolnikov.4-6 Bolniki, ki prenehajo jemati antipsihotik, imajo do petkrat večje tveganje za relaps od bolnikov, ki prejemajo an-tipsihotike.7-10
34
Zdrav Vestn 2009; 78
Preprečevanje relapsa po prvi psihotični epizodi
Obstaja le nekaj randomiziranih, s placebom kontroliranih dvojno slepih raziskav, ki so proučevale vpliv klasičnih antipsihotikov na preprečevanje relapsa pri bolnikih z eno psihotično epizodo. Sistematični pregled šestih tovrstnih raziskav kaže na učinkovitost klasičnih antipsihotikov za preprečevanje ponovnih psi-hotičnih epizod.11 Tako so v eni od raziskav ugotovili, da so bolniki, ki so prejemali flufenazin-dekanoat, doživeli značilno manj relapsov v enem letu (0 %) v primerjavi z bolniki, ki so prejemali placebo (41 %).12 Redke so tudi dvojno slepe raziskave učinkovitosti atipičnih antipsihotikov za preprečevanje relapsa pri bolnikih s prvo psihotično epizodo. Verjetno so atipični antipsihotiki primerljivo ali celo bolj učinkoviti v preprečevanju relapsov pri bolnikih z eno psihotič-no epizodo kot pa klasični antipsihotiki.13, 14 Priporoča se isti odmerek antipsihotika kot v akutnem zdravljenju v obdobju stabilizacije (6 mesecev) in nižji odmerek po tem obdobju.15 Na splošno smernice priporočajo nižje odmerke pri bolnikih, ki so doživeli le eno psihotično epizodo v primerjavi s tistimi, ki so jih doživeli več, epizod, vendar pa so dokazi za takšno trditev šibki.14 Priporoča se 1- do 2-letno zdravljenje z antipsihotiki pri bolnikih, ki so dosegli remisijo po začetni psihotični epizodi.6, 16 Obstajajo razmišljanja, da je mogoče iz jakosti prve epizode in stopnje remi-sije sklepati na trajanje zdravljenja začetne epizode shizofrenije z antipsihotiki. Osebe s popolno remisi-jo bi tako postopno opustile antipsihotična zdravila po enem letu,17 vendar pa novejši podatki kažejo, da je tveganje za relaps tudi pri bolnikih, ki so dobro odgovorili na zdravljenje, nesprejemljivo visoko.13 Vsekakor pa bolniki s počasnejšim odgovorom na zdravljenje ali s hujšo psihotično epizodo potrebujejo vsaj dveletno zdravljenje.14
Preprečevanje relapsa po več psihotičnih epizodah
Preprečevanje relapsov po več psihotičnih epizodah se razlikuje od tistega po prvi psihotični epizodi. Številne raziskave so dokazale učinkovitost klasičnih an-tipsihotikov pri preprečevanju relapsov pri bolnikih, ki so doživeli več psihotičnih epizod. Približno 70 % bolnikov, ki ne prejemajo antipsihotičnega zdravljenja, doživijo relaps v enem letu v primerjavi s 30 % tistih, ki prejemajo klasični antipsihotik.18 Po dveh letih približno 80 % nezdravljenih in 50 % zdravljenih bolnikov doživi ponovno psihotično epizodo.16, 25 Metaanaliza 35 randomiziranih, dvojno slepih raziskav je pokazala, da 55 % bolnikov, ki so prejemali placebo, doživi relaps in le 21 % tistih, ki so prejemali klasični antipsihotik.19 Proučevali so tudi prekinitve zdravljenja s klasičnimi antipsihotiki in ugotovili, da 53 % bolnikov, ki so prekinili z zdravljenjem, doživi relaps v obdobju spremljanja 6-10 mesecev in le 16 % tistih, ki so prejemali antipsihotik v obdobju spremljanja 8 mesecev.20 V obdobju večletnega zdravljenja s klasičnimi antipsihotiki se tveganje za relaps zmanjša za dve tretjini.5
Metaanaliza šestih dvojno slepih, randomiziranih raziskav, ki so primerjale učinkovitost atipičnih antipsi-hotikov s placebom, je jasno pokazala prednost teh antipsihotikov kot skupine, pri preprečevanju rela-psa.21 Metaanaliza 11 dvojno slepih, randomiziranih raziskav, ki so primerjale učinkovitost klasičnih in atipičnih antipsihotikov pri preprečevanju relapsa, je pokazala majhno, vendar značilno prednost atipičnih an-tipsihotikov.21 Letno zmanjšanje tveganja za relaps je bilo 8 % (35 % zmanjšanja relativnega tveganja za relaps), če je bil uporabljen atipični antipsihotik namesto klasičnega. Ni znano, ali je bila prednost atipičnih antipsihotikov v boljši učinkovitosti, prenosljivosti ali boljšemu sodelovanju bolnikov pri zdravljenju. Nekatere raziskave kažejo na prednost atipičnih antipsihotikov pred klasičnimi v zmanjšanju potrebe po ponovnem bolnišničnem zdravljenju.22, 23 Odmerjanje klasičnih antipsihotikov v vzdrževalnem obdobju je bilo v večini raziskav nižje kot v akutnem zdravljenju, kar je verjetno povezano z nekoliko večjim, vendar še sprejemljivim tveganjem za relaps.24 Zmanjšanje odmerkov je bilo povezano z manj neželenimi učinki in boljšim sodelovanjem.25 Zdravljenje z antipsihotiki naj po smernicah traja vsaj 2-5 let po prvem relapsu.6, 16, 26 Izgleda, da je 5-letno obdobje po relapsu najbolj kritično. Stalno zdravljenje z antipsihotiki se priporoča za bolnike, ki so imeli resne poskuse samomora, agresivno vedenje ali pogoste relapse.6, 16 Učinkovito dolgotrajno zdravljenje z antipsihotiki pa je znatno omejeno z neželenimi učinki in z nesodelovanjem bolnikov pri zdravljenju.14
Pogostnost nesodelovanja pri zdravljenju
Sodelovanje bolnikov s shizofrenijo pri dolgotrajnem zdravljenju z antipsihotiki je le del celotnega bolnikovega sodelovanja pri zdravljenju. Nesodelovanje bolnikov pri zdravljenju z antipsihotiki je pogosto podcenjeno. Tako so v raziskavi povprašani zdravniki ocenili, da 5 % bolnikov, katerim so predpisovali antipsi-hotike, le-teh ne jemlje. Z uporabo elektronskega spremljanja jemanja zdravil so ugotovili, da skoraj dve tretjini bolnikov pri zdravljenju z antipsihotiki delno ali v celoti ni sodelovalo.27, 28 V presečnih raziskavah so ugotovili, da pri zdravljenju s klasičnimi antipsiho-tiki per os ne sodeluje 40-50 % bolnikov s shizofrenijo.29, 30 Analiza 21 raziskav (skupno 2861 bolnikov), ki so bile opravljene med letoma 1983 in 2002, je pokazala, da 44 % bolnikov ne sodeluje pri jemanju anti-psihotičnih zdravil.31 Dve raziskavi, ki sta proučevali sodelovanje bolnikov po prvi psihotični epizodi pri zdravljenju z antipsihotiki, sta ugotovili, da zdravil ni
jemalo od 37 % do 41 % bolnikov.32, 33 Skupno 25 %
bolnikov ni jemalo zdravil 7. do 10. dan po odpustu iz bolnišnice (34). Nekatere raziskave so ugotovile, da delež nesodelujočih bolnikov po 2 letih zdravljenja z antipsihotiki naraste do 75 %.34, 35
Slovenski podatki kažejo, da je sodelovanje bolnikov pri zdravljenju povezano s tveganjem za relaps. Ugotovili so, da se je relaps pojavil pri 70 % nesodelujočih bolnikov in le pri 19 % bolnikov, ki so sodelovali pri
Pregelj P. Sodelovanje bolnikov s shizofrenijo pri zdravljenju z antipsihotiki
35
zdravljenju z antipsihotiki.36 Skupno od 54 % do 82 % nesodelujočih bolnikov doživi relaps v enem letu po prvi psihotični epizodi.10, 36
Možnosti izboljšanja sodelovanja bolnikov pri zdravljenju
Ob nedoseganju ciljev zdravljenja je smiselno pomisliti tudi na možnost nesodelovanja bolnika pri zdravljenju. Obstajajo različne metode, ki pripomorejo pri oceni sodelovanja bolnika pri jemanju zdravil, delimo jih na subjektivne in na objektivne. Med subjektivne prištevamo oceno sodelovanja s pomočjo podatkov, pridobljenih iz medicinske dokumentacije, ocena s pomočjo podatkov, pridobljenih iz intervjuja in heteroanamneze. Te ocene so pogosto nezanesljive in podvržene precenjevanju sodelovanja. Objek-tivnejše določanje sodelovanj temelji na metodah, kot so: štetje predpisanih zavojčkov in izračun števila tablet v posesti, štetje tablet, ki jih ima bolnik v posesti, izračunavanje deleža zdravil v posesti (število dnevnih odmerkov / število dni), določanje koncentracije zdravil v krvi, izračunavanje razmerja med koncentracijo zdravila v krvi in predpisanim odmerkom.37 Za doseganje dobrega sodelovanja je pomemben dober terapevtski odnos s pozitivnimi čustvi, komunikacijo ter soudeležbo bolnika. Tudi sicer je uporaba psihoterapevtskega pristopa pri zdravljenju shizofrenije pomembna.38 Predpisano zdravljenje mora biti sprejemljivo, razumljivo in izvedljivo za bolnika. Če ni izpolnjen kateri koli od navedenih pogojev, je manj kot 30 % možnosti, da bo bolnik zdravila jemal.37, 39 Eden od poskusov izboljšanja sodelovanja bolnikov s shizofrenijo pri dolgotrajnem zdravljenju z antipsi-hotiki je uvedba antipsihotikov v depojski obliki. Vendar pa so raziskave pokazale, da tudi ta način dajanja antipsihotikov ne more odpraviti nesodelovanja bolnikov v celoti. Ugotovili so, da 50 % bolnikov s shizofrenijo ne sodeluje pri prejemanju depojskih priprav-kov.40, 41 Delež nesodelujočih bolnikov je morda večji zaradi izbire bolnikov, ki so pričeli s prejemanjem teh pripravkov, saj je iz druge raziskave znano, da 49 % bolnikov, ki so pričeli z depojskimi pripravki, ni sodelovalo pri zdravljenju v prejšnjem letu.42 Zanimiva je raziskava, ki je primerjala bolnike, ki so prejemali depojske pripravke, in tiste, ki so prejemali običajno obliko antipsihotikov. V 12-mesečnem obdobju spremljanja niso ugotovili razlike v sodelovanju med bolniki, ki so prejemali depojske pripravke, in drugimi.43 Izgleda, da ti pripravki ne odpravijo neso-delovanja, odpravijo pa prikrito nesodelovanje.42 Antipsihotiki se bistveno ne razlikujejo v učinkovitosti, razlikujejo pa se klinično pomembno glede verjetnosti pojavljanja neželenih učinkov. Izbira antipsi-hotika vpliva na poznejše sodelovanje bolnika pri jemanju tega zdravila. Različne raziskave so potrdile večje sodelovanje bolnikov, ki so prejemali atipične anti-psihotike, v primerjavi s tistimi, ki so prejemali klasične.44, 45 Verjetno ni pomembna le izbira antipsihotika, ampak tudi farmacevtska oblika zdravila. Ugotovili so na primer izboljšanje sodelovanja po uvedbi orodi-sperzibilnih tablet olanzapina pri pred tem nesodelu-jočih bolnikih s shizofrenijo.46 Na splošno na sodelo-
vanje pri jemanju katerega koli zdravila vpliva število dnevnih odmerkov; čim večje je število dnevnih odmerkov tem manjši je delež sodelujočih bolnikov.47 Če je pri enkratdnevnem odmerjanju delež sodelujočih bolnikov okrog 80 %, je že pri odmerjanju dvakrat na dan 10 % nižji.47
Zaključki
Shizofrenija je psihična motnja, ki pri vsakem bolniku poteka na nekoliko svoj način. Zaradi različnega poteka tudi ni mogoče podati enotnega načina zdravljenja, ki pa je v večini primerov dolgotrajno. Neso-delovanje bolnikov pri zdravljenju močno zmanjšuje učinkovitost antipsihotikov. Dobro sodelovanje bolnikov pri zdravljenju je eden ključnih predpogojev za doseganje dolgotrajnih remisij in eden glavnih nedoseženih ciljev zdravljenja shizofrenije. Sodelovanje je mogoče izboljšati z dogovorom o izbiri ustreznega zdravljenja z antipsihotiki, ki je bolniku razumljivo, dobro prenosljivo in enostavno za prejemanje.
Literatura
1. Andreasen NC. Symptoms, signs, and diagnosis of schizophrenia. Lancet 1995; 346: 477-81.
2. Keith SJn Regier DA, Rae DS. Schizophrenic disorders. In: Robins LN, Reiger DA, eds. Psychiatric Disorders in America: the Epidemiologic Cathment Area Study. New York: Free Press; 1991. p. 61-9.
3. Kessler RC, McGonagle KA, Zhao S, Nelson CB, Hughes M, Eshleman S, et al. Lifetime and 12-month prevalence of DSM-III-R psychiatric disorders in the United States. Results from the National Comorbidity Survey. Arch Gen Psychiatry 1994; 51: 819.
4. Shepherd M, Watt D, Falloon I, Smeeton N. The natural history of schizophrenia: a five-year follow-up study of outcome and prediction in a representative sample of schizophrenics. Psychol Med Monogr 1989; 15 Suppl 1: 1-46.
5. Kissling W. Guidelines for neuroleptic relapse prevention in schizophrenia. Berlin: Springer; 1991.
6. National Institute for Clinical Exellence. Guidence on the use of newer (atypical) antipsychotic drugs for the treatment of schizophrenia. Technology Apprisal Guidance No. 43, London 2002. Dosegljivo na: www.nice.org.uk.
7. Kane JM, Rifkin A, Quitkin F, Nayak D, Ramos-Lorenzi J. Fluphe-nazine vs placebo in patients with remitted, acute first-episode schizophrenia. Arch Gen Psychiatry 1982; 39: 70-3.
8. Crow TJ, MacMillan JF, Johnson AL, Johnstone EC. A randomised controlled trial of prophylactic neuroleptic treatment. Br J Psychiatry 1986; 148: 120-7.
9. McCreadie RG, Wiles D, Grant S, Crockett GT, Mahmood Z,
Livingston MG, et al. The Scottish first episode schizophrenia study. VII. Two-year follow-up. Acta Psychiatr Scand 1989; 80:
597-602.
10. Robinson D, Woerner MG, Alvir JM, Bilder R, Goldman R,
Geisler S, et al. Predictors of relapse following response from a first episode of schizophrenia or schizoaffective disorder. Arch Gen Psychiatry 1999; 56: 241-7.
11. Bradford DW, Perkins DO, Lieberman JA. Pharmacological management of first-episode schizophrenia and related nonaffec-tive psychoses. Drugs. 2003; 63: 2265-83.
12. Kane JM, Rifkin A, Quitkin F, Nayak D, Ramos-Lorenzi J. Fluphe-nazine vs placebo in patients with remitted, acute first-episode schizophrenia. Arch Gen Psychiatry 1982; 39: 70-3.
13. Schooler N, Rabinowitz J, Davidson M, Emsley R, Harvey PD, Kopala L, et al. Risperidone and haloperidol in first-episode psychosis: a long-term randomized trial. Am J Psychiatry. 2005; 162: 947-53.
36
Zdrav Vestn 2009; 78
14. Falkai P, Wobrock T, Lieberman J, Glenthoj B, Gattaz WF, Möller HJ. World Federation of Societies of Biological Psychiatry (WFSBP) guidelines for biological treatment of schizophrenia, part 2: long-term treatment of schizophrenia. World J Biol Psychiatry. 2006; 7: 5-40.
15. American Psychiatric Association. Practice guideline for the treatment of patients with schizophrenia. Am J Psihiatry 1997; 154 Suppl 4: 1-63.
16. American Psychiatric Association. Practice guideline for the treatment of patients with schizophrenia. 2nd ed. Am J Psihiatry 2004; 161 Suppl 2: 1-114.
17. Gaebel W, Möller HJ, Buchkremer G, Ohmann C, Riesbeck M, Wölwer W, et al. Pharmacological long-term treatment strategies in first episode schizophrenia—study design and preliminary results of an ongoing RCT within the German Research Network on Schizophrenia. Eur Arch Psychiatry Clin Neurosci. 2004; 254: 129-40.
18. Davis JM. Overview: maintenance therapy in psychiatry: I. Schizophrenia. Am J Psychiatry 1975; 132: 1237-45.
19. Davis JM, Kane JM, Marder SR, Brauzer B, Gierl B, Schooler N, et al. Dose response of prophylactic antipsychotics. J Clin Psychiatry 1993; 54 Suppl: 24-30.
20. Gilbert PL, Harris MJ, McAdams LA, Jeste DV. Neuroleptic withdrawal in schizophrenic patients. A review of the literature. Arch Gen Psychiatry 1995; 52: 173-88.
21. Leucht S, Barnes TR, Kissling W, Engel RR, Correll C, Kane JM. Relapse prevention in schizophrenia with new-generation an-tipsychotics: a systematic review and exploratory meta-analysis of randomized, controlled trials. AmJ Psychiatry. 2003; 160: 120922.
22. Essock SM, Hargreaves WA, Covell NH, Goethe J. Clozapine's effectiveness for patients in state hospitals: results from a randomized trial. Psychopharmacol Bull 1996; 32: 683-97.
23. Essock SM, Hargreaves WA, Dohm FA, Goethe J, Carver L, Hipshman L. Clozapine eligibility among state hospital patients. Schizophr Bull 1996; 22: 15-25.
24. Dixon LB, Lehman AF, Levine J. Conventional antipsychotic medications for schizophrenia. Schizophr Bull 1995; 21: 567-77.
25. Marder SR, Meibach RC. Risperidone in the treatment of schizophrenia. Am J Psychiatry 1994; 151: 825-35.
26. Kocmur M, Tavčar R, Žmitek A. Shizofrenija: priporočilain smernice za zdravljenje z zdravili (Viceversa). Ljubljana: Republiški strokovni kolegij za psihiatrijo; 2000.
27. Byerli M, Fischer R, Rush AJ. A comparison of clinician vs electronic monitoring of antipsychotic adherence in schizophrenia. ACNP Annual Meeting; 2002 Apr 14-18; San Juan, Puerto Rico.
28. Byerly M, Fisher R, Whatley K, Holland R, Varghese F, Carmody T, et al. A comparison of electronic monitoring vs. clinician rating of antipsychotic adherence in outpatients with schizophrenia. Psychiatry Res. 2005; 133: 129-33.
29. Fenton WS, Blyler CR, Heinssen RK. Determinants of medication compliance in schizophrenia: empirical and clinical findings. Schizophr Bull 1997; 23: 637-51.
30. Lacro JP, Dunn LB, Dolder CR, Leckband SG, Jeste DV. Prevalence of and risk factors for medication nonadherence in patients with schizophrenia: a comprehensive review of recent literature. J Clin Psychiatry. 2002; 63: 892-909.
31. Svestka J, Bitter I. Nonadherence to antipsychotic treatment in patients with schizophrenic disorders. Neuro Endocrinol Lett. 2007; 28 Suppl 1: 95-116.
32. Mojtabai R, Lavelle J, Gibson PJ, Sohler NL, Craig TJ, Carlson GA, et al. Gaps in use of antipsychotics after discharge by first-admission patients with schizophrenia, 1989 to 1996. Psychiatr
Serv. 2002; 53: 337-9.
33. Coldham EL, Addington J, Addington D. Medication adherence of individuals with a first episode of psychosis. Acta Psychiatr Scand. 2002; 106: 286-90.
34. Lam Y, Vellingan D, Ereshefsky L. Intra-individual variability in plasma concentration as an indicator of adherence in schizophrenia. 42nd Annual Meeting, NCDEU; 2002 Jun 10-13; Boca-
Raton, USA.
35. Weiden P, Zygmunt A. Medication noncompliance in schizophrenia: I. Assesment. J Pract Psychiatry Behav Health 1997; 3:
1006-10.
36. Novak-Grubic V, Tavcar R. Predictors of noncompliance in males with first-episode schizophrenia, schizophreniform and schizoaffective disorder. Eur Psychiatry. 2002; 17: 148-54.
37. Weiden PJ. Understanding and addressing adherence issues in schizophrenia: from theory to practice. J Clin Psychiatry. 2007; 68 Suppl 14: 14-9.
38. Kocmur M. Psychotherapeutic approaches in the treatment of schizophrenia. Neuro Endocrinol Lett. 2007; 28 Suppl 1: 135-45.
39. Adams J, ScottJ. Predicting medication adherence in severe mental disorders. Acta Psychiatr Scand. 2000; 101: 119-24.
40. Curson DA, Barnes TR, Bamber RW, Platt SD, Hirsch SR, Duffy
JC. Long-term depot maintenance of chronic schizophrenic out-patients: the seven year follow-up of the Medical Research Council fluphenazine/placebo trial. III. Relapse postponement or relapse prevention? The implications for long-term outcome. Br J Psychiatry 1985; 146: 474-80.
41. Curson DA, Barnes TR, Bamber RW, Platt SD, Hirsch SR, Duffy JC. Long-term depot maintenance of chronic schizophrenic out-patients: the seven year follow-up of the Medical Research Council fluphenazine/placebo trial. II. The incidence of compliance problems, side-effects, neurotic symptoms and depression. Br J Psychiatry 1985; 146: 469-74.
42. Valenstein M, Copeland LA, Owen R, Blow FC, Visnic S. Adherence assessments and the use of depot antipsychotics in patients with schizophrenia. J Clin Psychiatry. 2001; 62: 545-51.
43. Weiden P, Rapkin B, Zygmunt A, Mott T, Goldman D, Frances A. Postdischarge medication compliance of inpatients converted from an oral to a depot neuroleptic regimen. Psychiatr Serv 1995;
46: 1049-54.
44. Dolder CR, Lacro JP, Dunn LB, Jeste DV. Antipsychotic medication adherence: is there a difference between typical and atypical agents? Am J Psychiatry. 2002 Jan; 159(1): 103-8. Erratum in: Am J Psychiatry 2002; 159: 514.
45. Rabinowitz J, Bromet EJ, Davidson M. Short report: comparison of patient satisfaction and burden of adverse effects with novel and conventional neuroleptics: a naturalistic study. Schizophr Bull. 2001; 27: 597-600.
46. Kinon BJ, Hill AL, Liu H, Kollack-Walker S. Olanzapine orally
disintegrating tablets in the treatment of acutely ill non-compliant patients with schizophrenia. Int J Neuropsychopharmacol 2003Jun; 6(2): 97-102. Erratum in: IntJ Neuropsychopharmacol
2003; 6: 313.
47. Claxton AJ, Cramer J, Pierce C. A systematic review of the associations between dose regimens and medication compliance. Clin Ther. 2001; 23: 1296-310.
Prispelo 2008-07-29, sprejeto 2008-10-16