Junak z mečem in rožnim vencem.
Bilo je zadnje dni meseca avgusta leta 1884., ko je bila slavna božja pot na sv. Višarje na Koroškem prav posebno mnogoštevilno obiskana. Tudi knezoškof dr. Jožef Kahn, ki se je že od začetka svojega vladikovanja zanimal za to slavno božjo pot, je bil tistc dni na Vi-šarjah. Nekega dne pride zjutraj sel s poročilom: Nj. ce-sarska Visokost nadvojvoda Albreht prosi, da bi se okoli 10. ure darovala sv. maša; dotlej, se nadeja, da dospe gor. Prevzvišeni knezoškof, ki je bil zjutraj ob štirih že v spo-vednici, sklene, da bo sam ob 10. uri daroval sv. mašo. Knezoškof, sedem romarskih duhovnikov in vsi božje-potniki gredo pobožnemu maršalu avstrijske armade naproti do takozvanega »ločilnega mesta«, kjer slišijo božjepotniki navadno poslednjo pridigo. Sivolasi nadvoj-voda je šel peš, oprt na palico, ker je že prej bil raz-jahal konja, da bi šel zadnji kos pota peš do milostnega kraja. Nadvojvoda je bil vidno iznenaden, ko ga je po-zdravil nadpastir krške škofije. Po kratkem počitku jc bil nadvojvoda pri pontifikalni sv. maši. Med celo sv. mašo je klečal najvišji zapovednik avstrijski armadi pred milostnim oltarjem ljube Matere božje in pobožno pre-biral jagode rožnega venca. Po sv. maši je povedal nadvojvoda knezoškofu in duhovščini te-le prisrčne be-sede : »Ko sem bil pred nekaj leti bolan, je prišlo več mojih vojakov na to strmo goro, da bi mi izprosili zdravja od Matere božje višarske. Danes sem pa sam prišel gor k ljubi Materi božji, da se ji zahvalim za podeljeno zdravje, zlasti pa, da molim za svoje ljube vojake.« Čez malo ur je ostavil pobožni rotnar milostni kraj in šel skoro vso pot po griču dol peš.
Ko je obiskal med potovanjem mestno župno cerkev v Welsu, je ogledoval posebno z zanimanjem Lurško votlino, ki je bila že izdelana, in je opravil pred nogami brezmadežne Device svojo molitev.
Kadar je bival nadvojvoda v svoji palači na Dunaju, in če je zbolel kdo izmed mnogoštevilnih služabnikov, je ukazal takoj, da naj gredo po duhovnika. Kadar je pa ta prišel, je izkazal globoko spoštovanje najsvetejšemu Zakramentu;   spremljal   ga   je večkrat v bolnikovo  sta-
171
novanjc in molil tam kleče, dokler ni bil ves obred končan; — potlej je pa še duhovnika spremil do hišnih duri. —
Ko se je začel ljuti boj na višini pri Kustoci, je poslal vojskovodja nadvojvoda Albreht po duhovnika, in ta je moral prej blagosloviti vrle vojnike, ki so med tem po predpisih skazali čast Najsvetejšemu, in šcle potem, ko je vsemogočni Gospod vojskinih trum blago-slovil junaške Avstrijce, jih je poslal poveljnik v bcj in si z njimi priboril toli slavno zmago.
Zmagalec pri Kustoci se ni sramoval vzeti rožnega vcnca v roke in ga pobožno moliti med vsem Ijudstvom. V tem prelepem molitveniku katoliškega kristjana je iskal in tudi našel moči, tolažbe in miru; rožni venec je bil njegov vedni spremljevalec, zlasti v boj in vsako-krat tudi v zmago !
Po pravici se torej reče o njem, da je biljunak z   mečem   in  rožnim   vencem!