Tone Wraber The plant world of the Dragonja Valley in view of nature conservation Pisec obravnava rastlinski svet doline Dragonje (brez Sečoveljskih solin) z naravovarstvenega vidika. Po pregledu dosedanjih florističnih raziskav na obravnavanem ozemlju podaja njegovo splošno fitogeografsko oznako ter floristične razmere na nekaterih fitogeografsko posebej značilnih lokalitetah, to je na gričih Stena in Sv. Štefan ter ob toku Dragonje od Mlinov navzgor, posebej še v okolici Škrlin. Na obeh gričih, ki s svojo apnenčasto geološko podlago tudi krajinsko izstopata iz prevladujoče flišne okolice, je razvita z vrstami bogata evmediteranska flora, za zgornji tok Dragonje pa je značilno pojavljanje bazifilnih "kraških" rastlin na flišnih prodiščih. Ključne besede: Slovenska Istra, Dragonja, flora, varstvo narave. Key words: Slovene Istria, Dragonja Valley, flora, nature conservation. The plant world of the Dragonja Valley (except Sečovlje saltworks) is discussed in view of nature conservation. The author presents a survey of floristic studies of the area, along with its general phytogeographic characteristics and floristic conditions of some phytogeographically specially interesting localities, the hills of Stena and Sv. Stefan, the Dragonja Valley from Mlini onwards and particularly the vicinity of Skrline. The two limestone hills, which are in sharp contrast with the mainly flysch surroundings, have a eumediterranean flora with an abundance of species, whereas the upper part of the Dragonja Valley is characterized by basiphile plants in flysch alluvia. Avtorjev naslov/Author's address: Prof. dr. Tone Wraber, univ. dipl. biol. Oddelek za biologijo Biotehniške fakultete Večna pot 111 SI-1000 Ljubljana Pr^y^to/Received: 17. novembra 1992 1. UVOD OZNAK/ : : [M. . / ' -•..'i-j-'-fK'*"*"'' » J H. ^ SI. 1: Pogled na Steno s Kastela (foto: P. Skoberne) Fig. 1: The view from Kastel towards Stena (Photo: P. Skoberne) geomorfoloskimi dejstvi. Ravno dolinsko dno je v glavnem spremenjeno v obdelovalne površine (njive, vinogradi, travniki), zaradi česar floristično ni posebno izrazito. Tudi na gozdove na pobočjih človek precej vpliva. Ob Dragonji so ozki pasovi logov, ki jih sestavljajo značilne obrežne rastline; sredozemsko barvo mu daje le beli topol (Populus alba). 3. FLORISTIČNA OZNAKA NEKATERIH OBMOČIJ 3.1 Evmediteraiiska flora na Steni in Sv. Štefanu Evmediteranska flora, za katero so značilne vedno zelene lesne rastline, med zelišči pa bogato pojavljanje geofitov ter terofitov, je v dolini Dragonje zgoščena na apnenčastih gričih Stena in Sv. Štefan (si. 1). 3.1.1 Stena Flore Stene (kvadrant 0547/2), ki je v dolini Dragonje naravovarstveno najpomembnejši objekt, ne bomo prikazali v podrobnostih, saj so te razvidne iz leta 1975 objavljenega prikaza (T. Wraber, 1975a). Navajamo le nekaj najbolj očitnih potez. Drevesna vegetacija je submediteranska in evmediteranska. K prvi spadajo listopadni hrasti {Quercus cerris, Quercus petraea, Quercus pubescens), kraški beli gaber {Carpinus orientalist, mali jesen {Fraxinus ornus), koprivovec (Celtis australis), ruj {Cotinus coggygria~) in trikrpi javor (Acer monspessulanum), k drugim, katerih delež vsaj po številu vrst ni neznaten, pa črni hrast (Quercus ilex), terebint (Pistacia terebinthus), širokolistna zelenika (Phillyrea latifolia), vednozeleni šipek (Rosa sempervirens), bodeča lobodika (Ruscus aculeatus), rdeceplodni brin (Juniperus oxycedrus), derak (Paliurus spina-christi), hrapava tetivica (Smilax asperd), bela metlina (Osyris alba) ter oljka (Olea europaea) in smokvovec (Ficus carica), oba seveda podivjana. Še mnogo bolj evmediteranska je flora zelišč, med katerimi je znatno število metulj nie, trav in kukavičevk. Nekaj vrst ima tukaj svoje sploh edino ali edino v 20. stoletju potrjeno nahajališče v Sloveniji. Takšne vrste so Asplenium onopteris, Crepis zacintha, Hornungia petraea, Minuartia mediterranea, Ononis reclinata in Trifolium dalmaticum. Iz te skupine so še vrste Anemone hortensis, Scilla autumnalis in Gagea pusilla (Kaligarič, 1987b: 21), ki pa rastejo še na bližnjem Sv Štefanu, ter Vida loiseleurii, ki raste še pri Kubedu (T. Wraber, 1981: 188). Poleg že omenjene vrste Asplenium onopteris sta evmediteranski praproti tudi Polypodium cambricum (= P. australe) (prim. Mlakar, 1987) in venerini laski (Adiantum capillus-veneris). Nič manj pomembno ni pojavljanje mnogih evmediteranskih vrst, ki so v Sloveniji sicer znane še z več, lahko tudi redkih nahajališč. Prav s svojim pojavljanjem na Steni le-to, skupaj z že navedenimi vrstami, označujejo kot najbogatejše nahajališče evmediteranske flore v Sloveniji. Tukaj mislimo npr. na kukavičevke Serapias vomeracea, Himantoglossum adriaticum (= H. hircinum auct.). Orchis simia, O. papilionacea (T. Wraber, 1975b) in Ophrys atrata, metulj nice Anthyllis vulneraria subsp. weldeniana, Lathyrus aphaca, L cicera, L setifolius, L sphaericus, Ononis pusilla, Trifolium angustifolium, T lappaceum in T scahrum, trave Aegilops neglecta, Brachypodium distachyon, Catapodium rigidum, Cleistogenes serotina, Cynosurus echinatus in Lophochloa cristata, zlatičnico Nigella damascena ter lanovki Linum nodiflorum in L strictum subsp. corymbulosum. Florula apnenčastega dela Stene obsega po dosedanjih ugotovitvah 255 vrst praprotnic in semenk in je ne samo geobotanično, temveč tudi naravovarstveno ena naj pomembne j ših lokalitet v Sloveniji. Žal je bila njena flora že nekajkrat prizadeta, najprej še pred letom 1974 s poskusnim miniranjem za kamnolom, pozneje z obdelovanjem nekaterih poprej travnatih površin (T. Wraber, 1987), kar je ob toliko neobdelane zemlje v okolici resnična škoda, prav v zadnjem času pa z izkopom jame za odlaganje kamnoseških odpadkov (Šuligoj, 1992). Po drugi strani pa je bil na sicer flišnem delu Stene v neposredni bližini apnenčastih tal na nedavno tega obdelani, a potem opuščeni površini leta 1991 odkrit laški meček (Gladiolus italicus). Skupaj z nahajališčem iste vrste, odkritim leta 1990 na Sv. Štefanu, gre za prvo potrditev pojavljanja te vrste v Sloveniji v 20. stoletju (Kaligarič & T. Wraber, 1992) in njen prenos iz kategorije izumrlih (T. Wraber & Skoberne, 1989: 172) v kategorijo prizadetih vrst. Zajčji mak (Adonis annua subsp. cupaniana) je bil v Sloveniji prvič najden na pšenični njivi na flišni podlagi prav na Steni, vendar se nanj zelo verjetno nanašajo tudi nekatere starejše navedbe (T Wraber, 1990, 1992). Predlog za varovanje Stene (T. Wraber, 1975a: 55) upošteva že Inventar (Peterlin, 1976: 646), ki jo predlaga za naravni spomenik. Kot takšnega Steno razglaša odlok Skupščine občine Piran iz leta 1989, objavljen v Uradnih objavah (Primorske novice, 26. januarja 1990). 3.1.2 Sv. Štefan Sv. Štefan je grič z razvalino cerkvice sv. Štefana (0548/1) nedaleč od kolena Dragonje blizu njenega sotočja z Argilo. Tudi ta grič, ki je v krajinski sliki sicer manj opazen kot Stena, je iz apnenca in ga od dragonjske flišne naplavine loči nizka odsekana stena. Kot na Steni je tudi tukaj pomembno pojavljanje evmediteranskih in južnoevropskih vrst, ki pa jih ni toliko kot na Steni. Gre predvsem za naslednje vrste: a) lesne: Quercus ilex, Pistacia terebinthus, Phillyrea latifolia in Juniperus oxycedrus] b) zelnate: Allium montanum, Anemone hortensis (si. 2), Campanula pyramidalis, Cleistogenes serotina, Gagea pusilla (Kaligarič, 1987b: 21), Dictamnus albus. Odontites lutea, Orchis papilionacea, Potentilla tommasiniana, Scilla autumnalis, Thymelaea passerina Qogan & T. Wraber, 1990: 317). Po Stefaniju (1895) raste na Sv. Štefanu tudi kaduljelistni brškin (Cistus salvifolius), kar je poleg Fiese edina navedba za to vrsto in tudi rod v Sloveniji. Ker je vrsta znana tudi v Trstu, kjer še vedno raste, je Stefanijeva navedba sicer povsem verjetna, vendar pa je kljub večletnemu iskanju nismo mogli potrditi. Zato je bila uvrščena med rastline, ki so v Sloveniji izumrle (T. Wraber, & Skoberne, 1989: 115). Kot Stena tudi Sv. Štefan zasluži posebno varstvo, saj sta obe nahajališči fitogeografsko zelo pomembni, krajinsko značilno bogatita prevladujočo flišno okolico, po površini pa sta zelo majhni. Varovanje območja Sv Štefana v obliki naravnega spomenika je predložil Kaligarič (1990: 30). 81. 2: Zvezdasta vetrnica Anemone hortensis (foto: P. Skoberne) Fig. 2: Anemone hortensis (Photo: P. Skoberne) 3.2 Dolina Dragonje med Mlini in Škiiiiiaiiii ter nad Škiiiiiami Utripajoča žila dragonjske doline je seveda sama reka Dragonja, ki se vije po dolini v razmeroma naravni podobi, to je v meandrih. Razlikujemo lahko dva različna odseka, zgornjega, v katerem teče reka čez flišna prodišča, in spodnjega, kjer se je vrezala v flišno ilovico. V spodnjem toku reko obraščajo logi, ki pa nikjer ne zavzemajo večjih površin in so večinoma zelo ozki. Drevesno floro teh logov sestavljajo črni (Populus nigra) in beli topol (P. alba), bela (Salix alba) in rdeča vrba (S. purpurea), črna jelša (Alnus glutinosa) in svib {Cormis sanguinea). Po drevju se vzpenja navadni srobot {Clematis vitalbä), pridružuje pa se mu vinska trta {Vitis viniferd), ki je verjetno Je podivjana. Takšna pa je gotovo "akacija", to je robinija {Robinia pseudacacia). V sami reki rastejo jezerski biček {Schoenoplectus lacustris), trst {Phragmites australis) in kolenčasti dristavec {Potamogeton fiodosus); nahajališče zadnjega v Dragonji takoj pod njenim sotočjem z Argilo je prva najdba te vrste v slovenskem submediteranskem območju (0548/3). Med zelišči je zelo pogostna velika preslica {Equisetum telmateiä), ki je tako rekoč značilna rastlina za spodnjo dolino Dragonje. Kot smo že zapisali, je dolina med. Škrlinami in Mlini pretežno kultivirana. Relativna floristična revščina priobrežne in vodne vegetacije ter zaradi obdelovanja močno spremenjena (osiromašena) naravna vegetacija dolinskega dna sta vzrok, da ta del doline Dragonje nima prvovrstne botanične kvalitete, vendar pa moramo upoštevati, da je krajinska slika dragonjske doline na tem odseku dragocena zaradi svoje razmeroma naravne podobe, to je meandriranja rečnega toka in obrežnih logov, česar v Slovenskem Primorju drugje ni najti (v drobcih morda le še ob Rižani). Sonaravna regulacija tega odseka, to je občasno in postopno, na več let in posamezne odseke razdeljeno čiščenje struge, bi verjetno ustrezala varstvu pred povodnjimi, obenem pa omogočala sprotno regeneracijo sedanjega rastlinstva, predvsem pa varovala značilno in za Slovenijo dragoceno krajinsko sliko. Precej drugačna je rastlinska slika zgornjega odseka doline Dragonje, to je tistega, kjer teče reka čez prodišča. Ta so bolj ali manj obsežna, po videzu pa za naš istrski svet povsem nenavadna, saj ustvarjajo "alpske" prizore v neposredni bližni Jadranskega morja. Topolov tukaj skoraj ni več, rdeči vrbi pa se pridružuje siva {Salix eleagnos), tako značilna za naše predalpske in alpske doline. Ta odsek, ki se začenja približno v višini izliva levega pritoka Žleba, naj ilustriramo s florističnim prikazom prodišč Dragonje takoj nad Škrlinami (0548/2). Drevesne in grmovne vrste so zastopane z naslednjimi vrstami: Salix alba (redko), S. purpurea, S. eleagnos, Cornus sanguinea, C. mas, Cotinus coggygria, Ligustrum vulgare, Ostrya carpinifolia, Coronilla emerus subsp. emeroides, Frangula alnus, Primus spinosa, IJlmus minor, Carpinus orientalis in Spartium junceum. Vidimo, da je navzočih mnogo submediteranskih ali vsaj toploljubnih vrst, ki kontrastirajo "alpskim" videzom rastlinstva. Med flišnimi prodniki uspevajo zelišča raztreseno in zaradi narave rastišča v nehomogeni združbi. Med njimi smo ugotovili te vrste: Carexflacca Carlina vulgaris Cenlaurea weldeniana Clematis vitalba Echium vulgare Equisetum ramosissimum Eupatorium cannabinum Galium verum Peuceda hieracioide To so rastline, ki jih < rastišču, ki je odprto in , ki bi jih : Dich, He Leucanth, ufoliu Še bolj kraški je suh travnik (0548/2) nedaleč od prvega (porušenega) mlina v dolini Dragonje nad Škrlinami, kjer se na levi strani reke dviga značilna flišna stena. Med travami prevladujeta Bromus erectus in Brachypodium rupestre, med drugimi zelišči pa so pogoste zlasti naslednje vrste: Anacamptis pyramidalis Astragalus monspessulanus subsp. illyricus Carex halleriana Carex tomentosa Coronilla coronata Eryngium amethystinum Euphorbia nicaeensis Galium lucidum Leucanthemum liburnicum Odontites lutea Ophrys holosericea Orchis tridentata Plantago holosteum Scorzonera villosa Thesium divaricatum Tudi V dolini Dragonje nad Škrlinami se pojavlja še nekaj evmediteranskih vrst: v zavetnih legah venerini laski (0548/2), v gozdu le na enem kraju kukavičevka splavka (Limodorum abortivum), bodeča lobodika (Ruscus aculeatus) pa je v podrasti cerovih gozdov na pobočjih splošno razširjena. Tudi ta, zgornji odsek doline Dragonje po zdajšnji vednosti nima posebnih florističnih redkosti, je pa dragocen zaradi zanimivega mešanja različnih flornih elementov in zato bogatejše krajinske slike. Ne smemo pa pozabiti, da je bil tudi ta del doline nekoč pod močnim človekovim vplivom, ki je še vedno zaznaven, deloma pa še traja. Zato tudi tukaj ne moremo govoriti o absolutnem varstvu narave, to je o varovanju prvobitne narave, temveč le o varovanju, ki naj bi čim bolj učinkovito uskladilo varovanje rastlinskega sveta z delovanjem človeka. Tudi reka Dragonja s pritoki, kolikor je je na območju piranske občine, je bila z že omenjenim odlokom s konca leta 1989 zavarovana kot naravni spomenik. The author presents a survey of floristic studies of the Dragonja Valley, the Dragonja River and its tributaries, apart from Sečovlje saltpans. The area is part of sub- mediterranean phytogeographic region. Yet in some places, especially in places v^ith limestone substratum, its flora is mostly eumediterranean. Representatives of the eumediterranean geoelement are scattered throughout the area. In the limestone hills of Stena (0547/2) and Sv. Štefan (0548/1) some taxa (Asplenium onopteris, Polypodium cambricum, Crepis zacintha, Hornungia petraea, Minuartia mediterranea, Ononis redinata, Vida loiseleurii, Anemone hortensis, Scilla autumnalis and Gagea pusilla^ have their only, or their very rare, locality in Slovenia. Although the plant world at the bottom of the Dragonja Valley and on the hills is highly anthropogenic, the flora of river alluvia and dry grasslands along the upper part of the river, especially in the vicinity of Skrline, is of importance. The flysch stratum supports numerous basiphile plants of the Karst world, particularly those of the association Carici-Centaureetum rupestris s. lat. These plants (see p. 48 of the Slovene text), as a kind of 'alluvial' plants from surrounding Karst plateaus, could be compared with alpine 'alluvial' plants in alpine valleys. The 'alpine' appearance of the landscape is reinforced by abundant occurrence of Salix eleagnos. Cupin Šiškovič, V., 1957: Flora doline Dragonje. - Diplomsko delo. Jogan, N. & T. Wraber, 1990: Redki najdbi ptičjega kljunčka {Thymelaea passerinä). - Proteus, 52: 316-317. Kaligarič, M., 1987a: Lovorolistni volčin v dolini Dragonje. - Proteus, 49: 233. Kaligarič, M., 1987b: Floristične novosti iz Slovenske Istre. - Biol. vestn., 35 (2): 19-26. Kaligarič, M., 1990: Botanična podlaga za naravovarstveno vrednotenje slovenske Istre. - Varstvo narave 16: 17-44. Kaligarič, M. & T. Wraber, 1992: Laški meček vendar še tudi v Sloveniji! - Proteus, 54: 317-318. Marchesetti, C., 1896-1897: La flora di Trieste e de' suoi dintorni. Marčeta, B. & K. Poboljšaj, 1987: Največje nahajališče Venerinih laskov v Sloveniji? - Proteus, 49: 371-372. Mlakar, J., 1987: Rod Polypodium v Sloveniji. - Biol. vestn. 35(1): 45-58. Peterlin, S., 1976 (uredn.): Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. - Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Ljubljana. 859 str. Poldini, L, 1975: Un esempio di vegetazione parasteppica (Lactuco-Ischaemetum ass. nova) del Carso nordadriatico. - Not. Fitos., 10: 87-110. Pospichal, E., 1897-1899: Flora des oesterreichischen Küstenlandes 1-2. Štefani, A., 1895: La Flora di Pirano. Suligoj, B., 1992: Naravna znamenitost je neprecenljiv spomenik. - Delo, 23. oktobra 1992. Wraber, M., 1969: Pflanzengeographische Stellung und Gliederung Sloweniens. - Vegetatio, 17: 176-199. Wraber, T., 1975a: Novo nahajališče evmediteranske flore v Slovenski Istri. - Varstvo narave, 8: 47-56. Wraber, T., 1975b: Na obisku pri metuljasti kukavici. - Proteus, 38: 10-12. Wraber, T., 1981: Vida loiseleuri (M. B.) D. Litvinov, a hitherto neglected species from the V hirsuta group. - BioL vestn., 29 (2): 181-191. Wraber, T., 1987: Botanični utrinki iz doline Dragonje. - Proteus, 49: 215-218. Wraber, T., 1990: Zajčji maki v Sloveniji niso izumrli. - Proteus, 53: 51-53. Wraber, T., 1992: Rod Adonis v Sloveniji - primer za historično floristiko. - Biol. vestn., 40(1): 55-63. Wraber, T. & P. Skoberne, 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. - Varstvo narave, 14-15: 9-428. Zupančič, M., L. Marinček, A. Seliškar & L Puncer, 1989: Considerations of the phytogeographic division of Slovenia. - Biogeographia, 13 0987): 89-98.