PODPIRAMO pismo slovenski televiziji, ki so ga podpisali v Društvu slovenskih pisateljev. Slavističnem društvu ter inštitutu za slovenski jezik. Mnenja smo, da je skrb za slovenski jezik hvalevredna, čeprav si moramo najbrž očitati, da nismo dovolj zgodaj začeli varovati naše materinščine, ki je dolga leta izgubljala na veljavi v jugoslovanskem in celo v slovenskem merilu. Katedra, list mariborskih študentov, je že doslej' nekajkrat opozorila, da ni pravilno, kako postavljamo v Jugoslaviji večinski jezik nad druge in da bi bilo poleg formalnih ustavnih načel potrebno tudi v resnici uveljaviti načelo enakopravnosti jezikov. Je pa tudi zaskrbljujoče to, da slovenski jezik prav na domačih tleh ni dovolj trden, marveč ga v mnogih primerih nadomešča srbohrvaščina. Televizija je uspela to poplavo še razširiti in utrditi. Zato pozdravljamo omenjeno pismo slovenski televiziji in upamo, da bomo Slovenci zbrali kljub velikim Saporom, ki so tehničnega in programskega značaja, še dovolj svežih moči in zajezili ter odstranili pretipano prisotnost tujega jezika. Vemo tudi, da televizija sama ne bo mogla odpraviti V3eh skrbi, zato pozivamo javnost, da po svojih rcočeh zavestno omejujo razne jezikovne vplive in se zavč, da Je slovenščini potrebna tudi takšna podpora, da bomo v zasebnih in uradnih.pogovorih tudi v »jugoslovanskem merilu« dosledno prednjačili z našo materinščino . J ŠTEVILKA 6 MARIBOR FEBRUAR 1967 Predpomladni sprehod? Zamišljenost? Sestanek? Srečanje z jutri? Ta vsakdanji, današnji jutri. Бапез: Šola, izpraševanje, izpiti, Vietnam in ta sprehod ali pa pot v šolo. In ta pot. Današnja. Za vsakim brezskrbnim pogledom, veselim in srečnim trenutkom stojita ta vsakdanji danes In jutri. Za vsako brezskrbno potjo pride nova. Nejasna . . . Začrtana . . . Nepredvidena . . . premišljena . . . Pot za jutri . . . Ovire. Le ob straneh. Kje jutri?'-Bodo te ovire na poti? Za -njo? Se vedno ob strani? Kakšen bo jutri? Bo v tem »jutri« tudi sonce. Ne današnjo, ampak jutrišnjo? Bo sestani . . .? Izpit . . .? Vietnam . . .? Ves svet . . .? . Saj res, če bo jutri ves svet . . . Takšno zavzetost pričakujemo v prvi vr3ti od študentov. UREDNIŠTVO Posnetek: Aleksander Spjevak >£»/ " o f jt ŠTUDENTSKE VESTI ММШНВМНШВШНННМШ1 S KONFERENCE ZK NA VPS Pred kratkim Je bila letna konferenca osnovne organizacije ZK na višji pravni Soli v Mariboru. Na konferenci so študentje komunisti posvetili precej pozornosti organizaciji samoupravljanja študentov na tej šoli. Ugotovili so tudi, da temu vprašanju doslej niso posvetili dovolj pozornosti, v bodoče pa naj bi t>ila ta tema ena Izmed glavnih vprašanj njihovih obravnavanj. Nadalje so obravnavali s posebno zavzetostjo tudi problem intenziflkacije študija ter sklenili, da bi monali biti študentje v bodoče še aktivnejši na tem področju. Posebej so se Zavzeli tudi za organizacijo krožkov, ki bi jih organizirali študenti-komunistl, kar bi bilo še posebej pomembno za višjo pravno šolo. Zavzeli so se tudi za tesnejšo povezavo med odborom ZS in osnovno organizacijo ZK na šoli. Za svoje naloge v bodoče so sprejeli tudi organizacijo predavanj iz samoupravljanja, religije in drugih aktualnih tem. Posebno pozornost bodo posvetili sprejemu novih članov v ZK. Dolžnost sekretarja pa bo v bodoče opravljal Jože Makuc. Študentje PA v Mariboru, ki študirajo na oddelku za telesno vzgojo, so Imeli v okviru učnega programa med letošnjimi zimskimi počitnicami 14-dnevni smučarski tečaj v Mežici na Koroškem. Tečaja se je udeležilo 22 študentov in 6 študentk. Tečajniki so se v tem času seznanili s tehniko smučanja, na koncu pa je 17 kandidatov opravljalo izpite za naziv vaditelja. Izpite Je uspešno opravilo 12 kandidatov ter sl tako pridobilo naziv vaditelja smučanja. Tečaj Je v celoti uspel, študentje pa so prispevali za stroške le okrog 70 N din, ostali znesek stroškov pa je poravnala šola. Pred kratkim so študentje višje pravne šole priredili namiznoteniški turnir, ki so se ga udeležili študentje II. letnika. V odsotnosti nekaterih boljših igralcev Je na turnirju zmagal Karnar z osvojenimi 6 točkami pred Gaborjem, ki Je zbral 5 točk, sledijo Plejič s 4, Milošič s 3, Strašek 2, Kuhar 1 ln Cojhter brez točke. Študentje bodo v februarju priredili že drugi tovrsten turnir, srečali pa se bodo tudi z reprezentanco I. letnika. Uprava študentskega doma v Mariboru Je pred kratkim razpisala prvenstvo študentov posameznikov v šahu ln namiznem tenisu. Ker se na prvi razpis ni nihče prijavil, Je razpis podaljšan in bo tekmovanje verjetno izvedeno v mesecu februarju. Kot smo zvedeli v upravi študentskega doma v Tyrševi ulici čaka zmagovalca prehoden pokal, turnirji pa naj bi se prirejali mesečno. Tone GIDER RAZGOVOR S PREDSEDNIKOM ZVE ZE ŠTUDENTOV MARIBORSKIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV DUŠANOM IVOŠEVlCEM program dela Na decembrski konferenci zveze študentov mariborskih visokošolskih zavodov |e bil izvoljen za predsednika odbora Zš DUŠAN IVOSEVIČ, študent drugega letnika višje ekonomsko komercialne šole. Naš prvi pokonfe-renCni razgovor je stekel o prihodnjem delu in nalogah odbora ŽS. Osrednja naloga odbora ZS po konferenci bo organizacijska utrditev, tako da bomo lahko kos nalogam, ki nas čakajo. Predvsem mora biti odbor bolj odprt študentom, saj je bilo na račun dosedanje zaprtosti odbora več kritik. Med prve naloge, ki smo sl jih zadali tudi spada povezava ln koordinacija dela z študentskimi odbori na posameznih višjih šolah. Na našem prvem plenumu, ki je bil v januarju, smo govorili o planu dela. Odločili smo se za realen plan. V preteklem obdobju Je bilo precej zanemarjeno idejno politično ter kulturno udejstvovanje. Prav tema pa moramo posvetiti veliko pozornost. Čaka nas tudi veliko dela na področju materialnega položaja študentov. Kje so vzroki za slabo delo odborov ZŠ na šolah? »Študentska organizacija preživlja podobne spremembe kot druge družbeno politične organizacije. Dejstvo je, da sedanje oblike dela ustrezajo željam in potrebam študentov. K nedejavnosti veliko prispeva tudi strah študentov, da bi jim delo v ZŠ vzelo prosti čas in da bi zanemarili študij.« Kakšno vlogo bi morala imeti študentska organizacija na šoli? »Sistem samoupravljanja na naših šolah daje možnosti študentom, da se preko svojih predstavnikov angažirajo prt reševanju vseh vprašanj. Vendar žal največkrat ugotovimo, da je večina izvoljenih študentov bolj na papirju, kakor pa da bi bili resnični predstavniki študentov ln samoupravljale!.« Tam kjer so bili študentski odbori aktivni so dobili popolno podporo od uprav šol. Mnogokrat pa so morale biti uprave šol In pedagoški kader ini-cijator posameznih študentskih akcij.« Dušan Ivoševič je ob koncu razgovora dejal: »V zadnjem času mesto Maribor vse močneje čuti prisotnost študentov. Razen tradicionalnih prireditev pripravljamo še več občasnih akcij, med katere spadajo tudi krvodajalske akcije za Vietnam.« A. P. ŠPORT MED ŠTUDENTI Tekmovanje mariborskih študentov na Pohorju V času zimskih počitnic je ZVZ v Mariboru priredila tekmovanje študentov posameznikov v veleslalomu na 1200 metrov dolgi progi. Med samo sedmimi nastopajočimi je zmagal Vogrinec, ki Je tekmoval za PA pred Mohoričem VTS. Med ženskimi predstavnicami Je bila edina tekmovalka Vatovčeva iz PA. Skoda je le, da se tekmovanja ni moglo udeležiti večje število študentov, ker jih je bila večina v tem času doma ln se tako niso mogli udeležiti smučarskega tekmovanja na Pohorju. Anton Gider Pripis: res čudno, naravnost presenetljivo, da se je iz vseh mariborskih višjih šol prijavilo za to tekmovanje tako malo študentov (7), in če še vemo, da so tekmovali samo tisti, ki sedaj sestavljajo reprezentanco za tekmovanje študentov v Kranjski gori, potem se res moramo vprašati, kdo je temu kriv. Ni čudno, da so nekateri spraševali za tekmovanje, ko je le-to bilo že mimo. Saj celo odbor zveze študentov MVZ ni ničesar vedel o tem (čeprav je nameraval pri- katedra fMARIBORSKI« ŠTUDENTOV IZDAJA ZVEZA ŠTUDENTOV JUGOSLAVIJE, ODBOR VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV V MARIBORU LIST UREJA UREDNIŠKI ODBOR: OIOA fiFFif MARTIN PRA-SNICKI, NltOLA ŠOŠTARIČ, BOJAN KAtClC, TONE PARTLJIČ IN SLAVKO PUKL GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: 8LAVKO PUKL SEKRETAR UREDNIŠTVA: ERVIN HARTMAN URREDNISTVO IN UPRAVA: SLOVENSKA B TELEFON 22 004 CENA IZVODA 90 PAR NENAROČENIH ROKOPISOV IN SLIK NE ^RACAMO TISK: ČASOPISNO PODJETJE MARIBORSKI TISlf St. žiro računa 518-678-546 Sklad Borisa Kraigherja namenjen samo za znanstveno raziskovalno delo Na sedmi redni seji sveta združenja Mariborskih visokošolskih zavodov sn na predlog predstojnika združenja dr. Bračiča sprejeli sklep, da se predlaga skupščini občine Maribor ustanovitev sklada, ki sc bo imenoval po tragično preminulem podpredsedniku Z1S Borisu Kraigherju. Vsi člani združenja so soglasno potrdili predlog o ustanovitvi sklada: Zataknilo se je pa ob namenu, ki bi ga naj imel. Po prvem predlogu bi ob vsaki obletnici smrti Borisa Kraigherja podelili Iz tega sklada nagrade in priznanja za dosežke na področju znanstveno raziskovalne dejavnosti učiteljev na mariborskih visokih šolah. Višja tehniška šola je predlagala, da bi iz sklada štipendirali mariborske študente. Iz diskusije, ki se je nato razvila, so bili nekateri mnenja, da bi štipendirali že v srednjih šolah In dali štipendije res najbolj nadarjenim, ki bi jih poiskali že v osemletkah. Tako bi omogočili marsikateremu nadarjenemu dijaku — posebno s podeželja — šolanje. Za štipendiranje imamo sicer pri občinskih skupščinah posebne komisije, ki bi naj takšnim dijakom dodeljevale štipendije. O uspešnosti dela teh komisij pa ni potrebno posebej pisati. Predstojnik združenja MVZ dr. Bračič je predlagal, da bi obe varianti združili In bi iako nagrajevali znanstveno raziskovalno delo in hkrati štipendirali. Ta tako idealna rešitev pa žal ni bila sprejeta. Člani tvela združenja so se sicer strinjali s predlogom, toda redno delovanje sklada bi zahtevalo tudi reden dotok finančnih sred- stev, kar pa je v sedanjih okoliščinah malo verjetno. Združenje mariborskih visokošolskih zavodov In višje šole so zagotovili ustanovitveno vsoto 1000 N din. Ostala sredstva pa bi naj prispevala občina in gospodarske organizacije. Sklep Je bil, da bo sklad nagrajeval samo znanstveno raziskovalno delo. Ce bi bil sprejet sklep o dvostranski vlogi sklada, s tem ne bi rešili problema štipendiranja, vendar pa bi le nekaj prispevali k rešitvi kritičnega stanja današnje štipendijske politike. E. II. Dragi naročniki prosimo vas, da nemudoma poravnate celotno naročnino 7 N dinarjev (srednješolci 5 N dinarjev) na naš žiro račun št. 518-678-548. S tem boste omogočili redno izhajanje Katedre. Uredništvo praviti lepake za to tekmovanje, tako da bi bilo res množično). Torej glavna krivda je: neobveščenost. Po- glejmo, kakšno je bilo obveščanje. Referent za šport na združenju MVZ je nalepil obvestila (tipkana, A 4 format) na oglasne deske po šolah in jih tudi poslal vsem športnim referentom na šolah (obvestilo za športnega referenta višje pravne šole še vedno leži pri vratarju). Vendar vsi vemo, da študentje najraje čim hitreje odbrzijo mimo oglasne deske, razen če jih kaj res posebej ne zanima. Povrhu pa je bilo obvestilo prepozno izobešeno (in še med počitnicami). Drugo kar je, menda tudi športni referenti niso dovolj resno in vestno opravili svoje naloge (kolikor so jo sploh), saj bi oni lahko zbrali ekipe po šolah (zagotavljam, da bi bile številne). Ne oporekam, da bi se mogoče sestava reprezentance kaj spremenila (razen v tem, da bi lahko šle tri ženske in trije moški, ne pa samo ena ženska, kot gre sedaj), vendar se vprašamo, ali je takšno tekmovanje namenjeno samo tistim (le-ti sO bili posebej obveščeni, prav v ta namen, da bodo sestavljali reprezentanco za Kranjsko goro), ki so tako in tako na snegu doma (smučarski klub Branik), ali je namei) tekmovanja, da zajame veliko število študentov in bi se pri takem tekmovanju res čutil utrip športnega življenja med študenti, v Mariboru. O. C. Reorganizacijske teme ti. o temeljnih življenjsko-nazorskih stališčih mlade generacije). DOLŽNOST IN ODGOVORNOST. Pogosto razmišljamo o vprašanjih odgovornosti in dolžnosti, o kolektivni in osebni odgovornosti itd. Zdi se, da smo Zanimivo je, da v številnih diskusl- človeških odnosih, v praksi. Strokov- sežejo v problematiko medčloveških se pr( nas običajno premalo zamislili jah o najrazličnejših vidikih reorganizacije ZKJ silijo bolj ali manj v njak je v marsičem lahko pionir mo- odnosov. *v j0 pomembno nravstveno problema- ralne preosnovo družbenega življenja Ena izmed temeljnih idejnih supozl- tiko. ospredje tudi problemi morale. O tej — še zlasti v nekem prelomnem ob- cij moralne kritike je bilo in je ostro sk.h • »nlntereolrannaf usehnieta s a •r— - *rr T 'ГГ JZZZSSZŽTS. ji ogromno pisalo in še več govorilo, razvoj idej in problemov, obvlada me- Vosti) in nonkonformizma (skrajno poj- danes se beseda »-odgovornost« pogosto Tu bomo opozorili le na nekaj vpra- tode raziskovanja, gotovo je tudi bolj movanega kot dosledne neprilagodiji- tlnnr.hH)1 „ nnmf,nll „dolžnosti., noče. šanj, ki so postala že »kronična«, sicer občutljiv za pojave na področju, ki so vosti) ter odločno zagovarjanje te, dru- .. . ... nd'rimal . .. . ‘ . ge, ekstremne pozicije. Toda kakorkoli sd. Icar Je človeku vsiljeno od zunaj. pa je ta zapis v marsičem samo nada- nenehno v središču njegove pozorno- ta antinonlija razumljiva (porodila Toda odgovornost je v svojem pravem ljevanje člankov in referatov, ki jih je stl... Toda vse to ne pomeni, da so se je kot odpor zoper birokratske ten- pomenu povsem prostovoljni akt- je ,_ ,. ... m i» i_ povsem neutemeljene In brez vredno- dence in zoper malomeščansko nena- odeovor na izražene in neizražena „n i„ .....in čelnost), pa je vendarle povsem ne- mol ogovor na izražene m neizražena moralne sodbe in presoje laikov življenjska. Popolnoma nemogoče je, potrebe drugega človeškega bitja...« njihova dejanja, dileme, izkušnje, kri- da bi lahko kdo absolutno ustoličil organizacije posvetiti mnogo vet pozor- sebl «>° n°k,h u/™not; nov‘h morali na najcazliCnejSe naCine prila- nosti'načrtnemu in dolgoročnemu štu- osmtslitev intimno človeškega in med- gajati drug drugemu — in socialistična diju marksistične etike. Brez stalnih in «»vcškega... Prizadevati se -Je treba družba ni noben..izjema Celo revolti- ------. resnih prizadevanj na tem območju za vzpostavitev trdne in stalne zveze in filozofa Ericha Fromma nam v mno- med filozofskimi in znanstvenimi sno- /n,‘mJt»i„.i^Lgm ?očem pomaga razjasniti to dovolj te- pisec objavil zadnja leta v Teoriji in praksi, v Dialogih in v Tribuni. Že kar na začetku je treba zapisali, MH, (E. Fromm, Umiječe ljubavi, 1905, ste. 42—43) Ta razlaga največjega sodobnega predstavnika ti. humanistične psihoanalize, nemškega sociologa, psihologa UlSKimi m zna.isive.m.., s.io- vedn0 ^ ,judji za nj;hovo življenje in 'S.1' eni ter različnimi družbenimi osvobajanje, ne pa za teoretične she- ' marksistične filozofske misli si ni mogoče predstavljati nobenega bistvene- v311!1 na .... i.-. „pLsizp dejavniki na drugi strani. Prav ZKJ In me. Slej ko prej moramo najti načine Odgovoren sem pred samim seboj, ga napredka. Povsem zmotno je mne- ... u za poglabljanje in kanaliziranje moral- dolžan pred soljudmi, družbo, kolekti- nje, da je treba teoretično moralno druge družbeno-polilične organizacije ng кгјцке. ie-(a vedno zavedno ali ne- vom, vodstvom... Odgovornost je problematiko prepuščati zgolj strokov- Iahko postanejo torišče idejne aktivno- zavedno računa z nekim novim »mo- osebni, individualni »moralni impera- njakom, češ, naj le-ti zadevo raziščejo sli. ki bi bolj kot doslej gojila ter širi- ralnim človekom« in z neko do kraja tiv« (z določenim družbenim prizvo- tn se odločijo za najboljše ter najpra- la Ideje in vrednote socialističnega hu-vilnejše rešitve, mi pa bomo njihova manizma med ljudmi, dognanja upoštevali v praksi. Revolu- _ _ _ cionarne organizacije morajo gojiti etično kulturo, tako teoretično kot moralno družbo« — to pa sta računa kom seveda!), dolžnost je izrazito druž-brez krčmarja, dve šibki utopični ilu- bena kategorija. Odgovornost je pred-ziji. Morda je prav bolj ali manj po- vsem notranja, osebna, dolžnost pred-manjkijiva teoretična baza naše moral- vsem vnanja, medčloveška, obe pa se ne kritike (tudi tiste na višjih nivojih) izražata v človekovem dejanju oziroma UPADANJE NRAVNOSTI. Zelo no- os,lovni vzrok za prepričanje o upada- ravnanju. Prav zato je neka absolutna n 111 nr-innocii rvs aI 1Л f i' a 1 irtc, m azI лКлт n 1-Г nfn praktično (saj sta oba vidika neločljivo «ost° se nagibamo k prepričanju da nju nravnosti. povezana), pri vsem svojem članstvu... Prisluhnimo izrazu »specialist upada, z drugimi besedami: da v „«! dculb, ,l„ „ved, uidi v iflSi metafizična ločnica med obema kategorijama kar se da problematična. Toda vseeno si lahko dovolimo nekaj za moralo« — priznati moramo, da se zelo čudno sliši. Res je, da se nekaj ljudi lahko podrobneje ali celo poklicno ukvarja s to problematiko, toda ozko strokovnjaštvo v filozofiji, še posebej pa v etiki, je v nasprotju s samim duhom Marxove revolucionarne misli. smo vse bolj nemoralni, nepošteni, krivični itd. V nravstvenem pogledu radi glorificiramo predvojna, medvojna in naprava razreane aruzoe in zgraunja apUkacij. Človek se zaveda svoje od-samoupravnega Sistema) je objektivno gPvornoJsti (subjeklivni vidik) in pozna omogočila ter pogojila procese ekonom- *er izpolnjije Jsvoje dolžnosti (objek-ske m političneidezalienacije-ljudi. To tivnj vjdjk) za ljudi, ki ne izpolnjuje- je bistveno. Toda tako v ekonomski kot v politični, ter v drugih »sferah« vidik). Za ljudi, ki ne izpolnjujejo tistega, kar so dolžni, je normalna sankcija takšna ali drugačna kazen; prva povojna leta, pri tem pa pozab- družbenega življenja, pa v samih lju- a ХНПтЗ ljamo na mnoge pomembne okoliščine, deh, v njihovi zavesti, se globalne - -- - ..... k. b, „hko „«c prešo* Mi spremenile, korigirale. Ob svetlih likih di če odmislimo dandanašnja navzkriž-Veliki 'italijanski ~'marksist' "Antonio predvojnih ter poznejših mučenikov ja^ličnih tendenc• ^ ‘nteresoj Gramscl je zapisal besede, ki bi se lab- ln hci'°icv pozabljamo na manj očitne, blThS govorim0 moramo biti svesti da je ko marsikomu zdele kar se da naivne: povsem navadne, vsakdanjo razmere, sporov med posameznimi ljudmi in ®jenQ ureSniaevanje odvisno od' oseb-»In vendar obstaia razlika mod filo- na vse tisto povprečno In podpovprečno, med različnimi skupinami, nit. clove- nJostnihi značajskihJ lastnosti ljudi, čla-znfnm H .,7 T , ki ga 3e bilo mnogo več kot junaštva ka. ki nebi doživljal različnih dvomov nov kolektivaJali organizacije. Skupi- zofom-speclalistom in drugimi specia- ,n mufenižlva vcč kot askeiskega in dllem- ,пеи8<^‘.Ј .itd‘ Јћл ?, b0 ne, ki je v njih »moralni standard« ni- listi: filozof-specialist se bolj približu- n.._h!xn_0_ g,,)., 7a ctvar Dandanes ™wa,no Presojal, sodil ter obsojal zek| njso sp0sobne uresničevati niti je drugim ljudem kot ostali specialisti . 1 x, и i -L i i i м s°, vo s Дe i Г kolektivnih dolžnosti. Prakso nas je že To da znairilt ' 'ž,vim0 V družben,h 0dll0S,h' k' 50 ob’ i ш Prpb|ematlka se bo vedno mn okrat na najrazIičnejše načine po- io, da znanost f.lozofa-speclahsta pri- jektivno gotovo mnogo boIj hutnani krojila med ljudmii.n v ljudeh • • • »Ne- učaa, da zna prefrigani birokrat spret- .... i „ (pomislimo samo na dejanske rezultate PreP4stimo angelom in vrab- manevrirati v domeni »kolektivne (pomislimo samo na dejansKe rezultate cem „ je nekje zapisal plsatelj Peter odgovom09U<< v podjelju aIi ustanovU vov dolžnosti je subjektivna — slaba vest (žal, v največji meri le pri moralno razvitih, odgovornih osebah). Kolektivna odgovornost je problematična kategorija. Kolikor o njej sploh . , u m s°}ovo sodj, k njegovemu »oistvu«. ko|ekjjvnjb dolžnosti. Praksa nas je že živimo v družbenih odnosih, ki so ob- Moralna problematika se bo vedno mnogokrat na najraziianejše načine po- kiojila med Jju^ml in v ljudeh ,.. »Ne- ufd3i ,ja zna prefrigani birokrat spret- besa pa prepustimo angelom m vrab- manevrirati v domeni »kolektivne ,, . . - „ . , c*m’~ ie nekJe zapisal P|ialelJ Peter odgovornosti« v podjetju ali ustanovi, samoupravljanja!), toda pogleda nam Kavalar. daeztla pa4ivn, pjfiag^/jivec mirno ve- ОП|П_лЛ1л ;j j , i u ,i u ne Pritegujejo več bleščeči izjemni ido- Vrnimo se le za hip k problemu de- driti v vzdušju »kolektivne odgovorno- omoiogjje, pa da vsi ostali ljudje ц temveč najpogosteje prav tisto naj- moralizacije, k eni izmed njenih kon- sti* v različnih organizacijah, vodstvih ra nenehno težiti k najvišji mogoči pini. Razen običajnih človeških nrav- moralno relevantno ravnanje pa njego- mivo bi bilo z dovolj preciznim demo- moralni »popolnosti«; nobenega dvoma nlh lastnosti, mora član revolucionarno ne more biti o tem, da je vsak član ZK organizacije zavestno gojiti tudi Usje* ., , , (ne glede na to, kako ocenjujemo lo ki jih je Aristotel imenoval dianoeljc- ti. kako se pojavlja moralna kritika dejstvo) vedno prvi predmet moralnih ne kreposti: Mnogim moralnim proble- sodb in obsodb ostalih delavnih ljudi; mom mora biti človek tudi intelek- 3) ta tovariš ni karierist, pač pa je, ta- tualno kos; torej — usposabljati se za ko kot mnogi drugi mladi ljudje, mo- samostojno, odgovorno razreševanja goče pretirano skeptičen oziroma »iz- najzahtevnejših moralnih dilem. .- ---------------------------------------------------------------------- ---------- treznjen«; (prav zanimivo bi bilo opra- , ontikuje m izraža v družbenih, tj. med- ne, ki lahko učinkovito In tehtno po- viti širšo socialno-psihološko raziskavo Vlaao Srutt vo vest in sposobnost nravne presoje doksološkim instrunientarijem ugotovi-ter vrednotenja s -praktično filozofijo«. tj. z etiko. različnih nepravilnosti pri mladih Iju- Reeimo kar naravnost: Socialistična deh... Prav tu čaka široko neobdela-moraia ne nastaja predvsem v retor- no pofje našo socialno ^psihologijo in tah strokovnjakov-filozofov, temveč se druge aplikativne znanstvene discipli ŠTUDENTSKI GLOBUS • ANGLIJA Podpredsednik študentskega komiteja pri Bradfordski univerzi je poslal britanskemu ministrskemu predsedniku protestno pismo, ki je v zvezi s proglasitvijo Wilsona za lastnega kanclerja nove univerze. Ceremonija je stala 10.000 funtov in je tako ptišla v veliko nasprotje s programom zmanjševanja stroškov, ki ga izvajata Wilson in parlament. Študenti vseh angleških univerz so demonstrirali za bojjše življenjske pogoje svojih kolegov v Bradfordu. ŠTUDENT MIRROR • INDIJA Indijska vlada je na podlagi posebnega preučevanja ugotovila, da je bilo v obdobju od 1063. do 1966. leta 570 študentskih štrajkov ali demonstracij. Država Bihar je na primer imela od leta 1963 naprej najmanj en Študentski štrajk. Petdeset odstotkov vseh teh nemirov pripisujejo dvigu cen hrane. Policija je morala nenehno posredovati s pa-• licami, solzilnim plinom in puškami. Samo avgusta 1966 so morali posredovati 39-krat. ŠTUDENT MIRROR • NEMŠKA DEMOKRATIČNA REPUBLIKA V vzhodni Berlin■ je prispelo okoli 200 fantov in deklet iz Vietnama. Študirali bodo kemijo, metalurgijo, rudarstvo in transport. Prvil je vključena skupina iz južnega Vietnama, ki jo je poslala Južnoviet-namska osvobodilna fronta, Viet-kongova politična organizacija. ŠTUDENT MIRROR Ш ZVEZNA REPUBLIKA NEMCl-CIJA V treh dneh je 3000 študentov univerze v Tiibingenu, pa tudi profesorji in asistenti, dvakrat demonstriralo po glavnih ulicah mesta proti nenehnemu porastu neonacizma v Zahodni Nemčiji. NEWS SERVICE • ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE Okoli 500 študentov kolumbijske trni verze je 21. novembra protestiralo pri predsedniku univerze Kirku Grapsonu, ker je dovolil, da je CIA imela na univerzi nabor. Protest Je organizirala kolumbijska veja študentov za demokratično družbo. Pred nekaj tedni pa so protesti nekaj sto študentov pripomogli k temu, da je univerza odpovedala vrsto razgovorov med kadrovskim šefom CIA in okoli 25 študenti. Študenti so bili mišljenja, da univerza podpira delovanje CIA, če dovoljuje takšne razgovore. NEWS SERVICE • KANADA Na univerzi v Torontu je elektronski računski stroj, ki na podlagi podatkov posreduje zakone, naredil prvo napako: stroj je predlagal, da se poročita brat in sestra. Pravijo, da je to do danes njegova prva napaka. ŠTUDENT MIRROR RODEZIJA Smithov režim »Afriške države so dobile svojo neodvisnost, toda ta je samo lažna. Večina prejšnjih kolonizatorjev še vedno ima popolno kontrolo nad gospodarstvom teh dežel. Tisti, ki so prišli pozneje kot na primer Amerikanci uporabljajo vpliv dolarja za neokolonizacijo kjer je mogoče in podpihujejo bratomorne vojne, kjer je le mogoče. Kje je pravica? lan Smith sedaj udobno sedi na afrikanskem stolu in muči črne ljudi v njihovi lastni hiši. V Južnoafriški uniji je položaj nemogoč. Prijazni belci, ki so nekoč prišli v Afriko z besedami, da hočejo pomagati črnim ljudem, da jih hočejo izobraziti, da jim bodo pokazali pot k bogu, so sedaj postali mučitelji Afričanov. Toda Afričani se sedaj prebujajo in prišel bo čas, ko bodo tudi oni lahko izražali svojo voljo v mednarodnih zadevah!« To je kratka vsebina pisma, ki nam tov. Samo dve izmed 40 srednjih šol ga je poslal Kulubl Sylvanus iz Kenije, lahko obiskujejo Afričani In samo ena ki sedaj študira na višji tehniški šoli v izmed teh sprejema tudi dekleta. Od Mariboru. Pismo je napisano preprosto, vsakih petih belih otrok dva obiskujeta vendar Izraža vse tisto, kar se dandanes srednjo šolo, pri Afričanih pa eden na dogaja na »črnem* kontinentu. Večina šestdeset otrok. D0WND0WN WITHWITH IANIAN SMITHISMITH! pojavov neokolonizacije se razvija za Ti podatki nam kažejo, da se Smithov *V?!?re volJe 151 režim »uspešno« trudi zatret! gibanje sc pojavljajo v osebi raznih tujih lnves- Afričanov s tem. da odvzame osnovne titorjev in dobrodelnikov, katerih cilj nekaj dejstev: je samo pomagati ubogim nerazvitim deželam k njihovemu uspešnejšemu raz- nekaj dejstev: Ustavo iz leta 19S1 Afričani bojkoti- voju. Toda ali Je Afrika res revna? To aaJ Predvideva, da Je v par- najbolje Ilustrira citat: KWAMli NKKU- Iam,en\u lahk0 samo 15 Afričanov (to je MA1IA: 8upport Strugglo for Rhodoslan Afričan MaJorlty Rute. Demand Real and Complete Independence In Rhodeala NOWI še iz časov britanskega pokroviteljstva), . ,, . .... pogoje, ki so važni tudi za »legalen« »Cesto pravijo da Je Afrika revna, prevzem vlade s strani črnih ljudi. Se Kiikbcn nesmisel* Afilks ni revns. Revni vseh Dosltinskih sedežev on ie fis izhira rw, , _ _ • « ■ ■ so Afričani, ki so obubožali v stoletjih je kvalitativna po‘!zobraP/abi tn na go- ;rakš«n lcPak Јс P™*1 nedavnim izkoriščanja in nadvlade. Afrika je pa- spodarski osnovi, na podlagi kategorij izdala mednarodna zveza študentov radoks, k) ilustrira in osvetljuje neoko- »a« in »B«. Po kategoriji »B«, ki pred-lonallzem. Njena zemlja je bogata in stavlja nižjo kvalifikacijo, Izbirajo 15 proizvodi, ki prihajajo z zemlje in izpod afriških članov Po kategoriji »A« ki je so se Pokazali pravi interesi velikih kapi-zemlje nadaljujejo z bogatenjem, ne urejena tako. da z ozirom na njene izo- tallstov na Zahodu, saj si niso mogli Afričanov, ampak skupin ali poedincev, brazbene in ekonomske kvalifikacije privoščiti takšnega bojkota, ker pred-ki neprestano povečujejo obubožanje Afričani ne morejo kandidirati pa izbe- stavlja posebno Južnoafriška unija ene-Afrike.« rej0 60 evropskih članov. Po zakonu o «a svetovnih proizvajalcev nekaterih Komentar k temu citatu Je nepotre- razdelitvi zemlje Je Rodezija razdeljena redkih surovin, nujno potrebnih za in-ben. Toda poglejmo sl problem, ki se je na črna In bela področja ln je rasno eustruo: diamanti, /lato. Po drugi strani pojavil v Afriki leta 1965, dogodek, ki je mešanje z zakonom prepovedano (Južno- Pa fp sankcije prizadele bolj Veliko Bri-pretresel vso Afriko in povzročil obilo afriška unija!). Najmanjša farma belih tai*lJo kot pa Rodezijo samo, saj je ve-diplomatske aktivnosti po vsem svetu, kmetovalcev ima okoli 5000 ha, medtem del “Jene elektroindustrije odvisen To Je bil Izstop Rodezije iz Združenega ko pripada vsaki afriški družini samo uvoza bakra Iz Rodezije In Zambije, kraljestva in njena »osamosvojitev«. Be- okoli tri ha zemlje, ln tako so beli na- Zanimivo Je to, da so sankcije najhuje la manjšina v Rodeziji, z lanom Smithom seljencl (ca. 200.000) lastniki okoli 40 •/• prizadele prav Zambijo, ki ni mogla iz-na čelu, je uvidela, da gre vse preveč vse obdelovalne zemlje in pašnikov, ki voz*tl svojega bakra, kčr Je prepoved profitov v Veliko Britanijo, ki bi prav- pa 80 navadno še zraven železniških prog tranzita čez Rodezijo predstavljiilo za zaprav lahko ostali v Rodeziji, seveda v in velikih mest. Afričane, ki so prej Г Л\ lana Smitha enega najmočnejših rokah belih. lan Smith je šel po enakih živeli na dobri zemlji, so naselili na orožij. Velika Britanija Je s pomočjo stopinjah, kot Je v preteklosti šla Juž- ubožnejšo zemljo z namenom, da bi si , . organizirala celo zračni most za noafriška unija in od nje Je dobil tudi pridobili prostor za »kronsko« zemljo. ?s*5, ° s petrolejem, vendar je popolno podporo. Smith Je proglasil ne- Povprečna plača za afriškega delavca je tuiil v najkrltlcnejših trenutkih Rodezija odvisnost Rodezije od strani obeh strank manj kot 10 funtov na mesec, povprečna dobivala preko Južnoafriške unije več Afričanov (ZAPU in ZANU) ln zaprl nji- plača za belega delavca pa Je okoli 100 Petroleja kot Zambija* Tudi britanska hove voditelje ter popolnoma odstranil funtov mesečno. Toda stroški življenja p* mogla preprečiti uvoza petro- politiko Velike Britanije, ki v glavnem pa rasne diskriminacije ne upoštevajo! v K°oezlJo. Sankcije so doživele po-vsebuje načrt »postopne« (step by step) Postavlja se nam VDrašanie zakai 1e P°in P°lom toda Velika Britanija Jih se JVlh0Vlh P7i5nJih koloni) v el tka F! rita n?J a do p ustila, d a se e WlIson še kuuT Briun"e (seveda je takšna neodvisna država v Smithov režim utrdil in nri пгапгр. »arom vvnson se veano sKusa urnam*. ^°r^ker£ Vfdn° 0d,Vl8na le-tega omejil? satno na poga- IS. m^hVvrt ^ od Velike Britanije, toda ima vsaj ne- janja in jalove sankcije usptsne. iona verjame mu nmcc vec. --"»'s— ——i—j. _ . . _ Vse afriške dežele so že od vsega za- kaj politične svobode). Dejstvo Je, da Pogajanja so se pokazala kot neuspeš- sedanji režim v Rodeziji nikoli ne bo na In kljub vsem naporom Wilsonovlh četka zahtevale takojšen zlom Smitho-priznal vlade večine, vsaj dokler še se- ministrov in njega same«a ne moremo vesa rožima 'n čeprav s silo. Iiarold danji vladajoči razred živi. Imel sem nikjer zaslediti premika z mrtve točke Wllson je moral večkrat obljubiti, da bo zanimiv razgovor z PATUICOM MC ian Smith se pogajanj sicer ne brani zadeva do določenega roka rešena, saj CORMICKOM belim »Rodezljcem* in na- ker ve da bo s tem pridobil na časti so nekateri člani Združenega kraljestva jin pogovor se je v glavnem vrtel okoli j,, s| tako utrdil položaj doma obenem zagrozili s svojim Izstopom iz te orga-pravic črnih ljudi v vodenju dežele. pa postavlja pogoje, ki jih britanska hlzacije. Zakaj si Velika 'Britanija ne »CrncI so premalo Izobraženi, da bi vlada ne more sprejeti, ker sl hoče а»а ЈЧ501"™*? sile? Eden izmed komen-se lahko vključili v vodenje državnih £***“"• še za naprej zagotoviti prosto £‘^5^ komenUra^^^zadev0 U- zadev. Sploh ni možnosti, da bi lahko v Največji paradoks britanske politike se boji, da bi Iz Rodezije nastal drugi bližnji bodočnosti prišlo do vlade večine, proti Rodeziji pa so sankcije, s katerimi Kongol« Vlača Velike Britanije pa se seveda sknDal z manlšinn belcev . le s0 hote,i PrhUltl Smithov režim na ko- Jasno zaveda, da bi pri nasilnem uniče-seveda skupaj * manjšino belcev...« Je )ena 7 zjomom gospodarstva Rodezije. nJu Smithovega režima tudi izgubila vse povedal moj sogovornik. In takšnega Britanska vlada Je pozvala ves svet, da svoje adute v Rodeziji, zraven tega pa mnenja so vsi beli Rodczljcl in takšnih bojkotira sleherno trgovinsko izmenjavo se boji »komunistične Intervencije«, kar »treznih, ljudi ne manlka tudi v Veliki z Rodezijo. Odzvale so se vse države, £ P° D3e".e,2 ^еп1'’ ♦neva™osf« »irezmn« ijoai ne manjka tuai v veliki raj.en južnoajrl5ke unlJe in portugalske, sedanji Smithov režim. Britaniji ali ZDA. Velikokrat lahko vi- katere koloniji Moznbique ln Angola sta Sedaj že nekaj časa opažamo, da se diš na avtomobilih simpatizerjev Smltho- sosedi Rodezije. Južnoafriška unija in v stolpcih svetovnega tiska problem Ro- vega režima napise: »Support Smlth's ^naJvečU Mve^nUil'"smithovegS Pre- -'czljc obravnava vse manj. Na vso za-Goverment ln Rhodesla!« — Podpirajte 2ima, saj jima Je nastanek države, ki devo počasi pozabljamo. Toda ne vsi. Smithovo vlado v Rodeziji. Trditev Je v Ima enake cilje kot tl dve, daje več Afri«ani na to niso pozabili. In kot pra- možnosti za izkoriščanje Kvropelcev . , . glavnem pravilna - črni ljudje so pre- južnefia dcIa Afrlke. v britanskem par- vl »*see Plsma v »vodu, se Afričani pre- malo Izobraženi, da bi lahko sodelovali lamentu so se pričeli oglašati slabotni bujajo In prišel bo čas... v upravljanju dežele. Toda poglejmo sl Klasovi, ki so zahtevali bojkov vsega ra- nekaj dejstev, ki nam bodo najbolje lin- dela Južne Afrike. Sele tukaj Nikola ŠOŠTARIČ strlrala položaj črnih ljudi v Rodeziji In njihove možnosti, da postanejo bolj Izobraženi, da bodo lahko prevzeli državne zadeve v svoje roke. V Rodeziji Je preko 4.000.000 Afričanov in samo 220 000 belcev. 2e leta 1323 eo PROTESTI IN ZAHTEVE OB K0SIGIN0VEM OBISKU V VELIKI BRITANIJI Ob Kosiginovem obisku v Veliki Britaniji je nekaj ducatov ljudi molče dobili beli naseljenci svojo samovlado, demonstriralo pred sovjetsko ambasado v Londonu in z napisi na transparentih ki jim Jo Je dala velika Britanija, če- so zahtevali »Svobodo za zasužnjeno Ukrajino« ter obtožili Kosigina, da je prav jih Je bilo samo nekaj tlsočev. Cr- -Stalinov pomočnik.« nlh ljudi ni nobeden ničesar vprašal ................... ......... imajo dva »Istemn Izobrazbe: enega za Obenem je delegacija deklet, oblečenih v narodne noše nckalerlh.sovjet- Evropejce ln enega za Afričane. Režim skib pokrajin, dostavila britanskemu ministrskemu predsedniku Karoldu Wil-potrošl okoli 8 funtov letno za afriškega sonu pismo, v katerem zahtevajo, da Wiison razpravlja s Kosiglnora tudi o učenca, za evropskega pa okoli 100 fun- vprašanju umika sovjetskih čet. (Po Timesu) Propadli intervju (PROPALI INTERVJU) Na tem mestu bi morala biti natisnjena nekakšna anketa, ali bolje rečeno intervju z uredniki kulturnih rubrik jugoslovanskih študentskih časopisov. Ko sem si intervju zamislil (za zamisel sem imel polno razlogov, ki do danes niso usahnili), sem sestavil vprašanja. Vsa so bila posvečena problemu, kako uveljaviti pri nas, v SFR Jugoslaviji, enakopravnost treh naših najmočnejših jezikov: srbohrvaščine, slovenščine in makedonščinc. Znano je dejstvo, da ustavno načelo o enakopravnosti doslej še ni bilo nikdar dosledno izpeljano in znana sd tudi dejstva, da se navidezno trudimo v zadnjem času popraviti to neljubo »pomoto«. Zdi se, da je ustava papirnata, diskusije, ki so si pa prizadevale reševati uvedbo treh jezikov na izenačeno raven, premalo življenjske in zaenkrat še neuspešne. Zato sem menil in mnenja nisem spremenil, da bo tudi akademska mladina morala javno deklarirati svoje poglede in predloge o tem zanimivem in pomembnem vprašanju. Tudi to bi bil namreč pomemben prispevek k izboljšanju narodnostnih odnosov v našem merilu. Mišljenja nekaterih, da bi uvedba enega uradnega jezika v Jugoslaviji poeno- stavila sporazume in sporazumevanje, ni sprejemljiva pod nobenim pogojem, kajti jezik ni tehnični izdelek, ki ga ne glede na kraj izdelave lahko kupiš in poslej služi svojemu namenu. Kadar govorimo o jeziku, moramo upoštevati predvsem to, da se materinščine ne da nikjer dostojno nadomestiti, če pa in s silo storimo, izzovemo v ljudstvu odpor, kakršen je v zgodovini borbe slovenskega naroda že znan. Jugoslovanski narodi so sc združili v eno zvezno državo prostovoljno. Ta prosta volja je pa bila zgrajena na zagotovilih, da bodo poslej zajamčene vsem enake pravice, tudi kar zadeva uporabo materinščine kjerkoli v državi. Res je, ni sc menda zgodilo, da bi kdo posebno onemogočal uporabo slovenščine, recimo v zvezni skupščini. Toda samo v drugačni obliki lahko zapišemo. da je veljala slovenščina skoraj toliko, kot če bi govornik molčal, kajti res je tudi, da ga večina tako in tako ne bi razumela. Kaj potemtakem pomeni svoboda jezika, če z njim ne moreš naprej, če te nihče ne razume, kar mu govoriš in če si ne prizadeva, da bi. te skušal razumeti? Tako menim, da je ustava, ki zagotavlja enakopravno rabo jezikov zgolj formalnost, saj ni bilo storjeno skoraj ničesar, da bi narodi s srbohrvaškim jezikom, razumeli makedonščino ali slovenščino (o jezikih tujih narodnosti tu skorajda niti ne moremo govoriti). V vprašanjih sem tudi omenil mož- nost, da bi bilo dobro poučevati osnove slovenskega in makedonskega jezika še v šolah na srbohrvaškem govornem področju. Tako bi bilo v bližnji prihodnosti mogoče vsaj sporazumevanje ali razumevanje, saj Slovencem in Makedoncem srbohrvaščina tudi ne pomeni nekih posebnih težav. Jezikov bi se popolnoma naučili tisti, ki so za (o sposobni in bi tudi hoteli. In zanimalo me je še, kako je pravzaprav z integriranim srbskim in hrvaškim jezikom. Uredniki so dobili -vprašanja že decembra leta šestinšestdesetega na konferenci študentskega tiska v Zagrebu. Pozneje sem jih pismeno opomnil z željo, da ml odgovore do 25. januarja leta sedeminšestdesetega. Do danes ni bilo niti enega odgovora ne s tako ne z drugačno vsebino. Bolj razumem to, da mi niso odgovorili uredniki s srbohrvaškega govornega področja kot to, da sta ostala nema ljubljanski in skopski kolega. Glede na nerazčiščeno pojmovanje enakopravnosti, lahko sklepam, da je molk posledica pretirane preudarnosti, ali pa tudi bojazen, da jim ne bi kdo očital tako imenovane nestrpnosti. Toda zdaj ni ne eno ne drugo opravičljivo. Skrivanje za krinko ustave, ki je rešila jezikovno vprašanje (kakor je nekdo zatrjeval na zagrebški konferenci) že sama po sebi, je ravno toliko vredno, kot vdaja v nič kaj obetajočo prihodnost za dva manjša jezika. Naša nemarnost, ki se kaže v odnosu do materinščine pa Je rodila nekaj prav zanimivih in absurdnih sadov, ki sem jib zabeležil tako mimogrede, v ilustracijo in epilog neuspelega intervjuja. Materialna baza »sc prepleta« z nadstavbo. Ni naključje, da jemljem za primer neko gospodarsko organizacijo, to se sklada z našimi pogoji, ki dajejo prednost ekonomskemu razvoju. Tudi ne pretiravam, niti ne odkrivam na novo, da je materialno pridobTtništvo daleč pred kulturo, ali z drugimi besedami, da predstavlja pri nas duhovno bogastvo v primerjavi z gmotnim prav malo. Čeprav ne trdim, da so vsi ljudje v podjetjih in delovnih organizacijah enaki, moram ugotoviti, da vodstveni kadri marsikdaj žrtvujejo tisto maio zavesti, kar je še imajo, da bi obdržali tako splošno imenovano linijo. Navajam nekaj posebnosti iz enega največjih jugoslovanskih podjetij, ki leži na slovenskih tleh, v Mariboru. Prav čudno je, kako malo predstavlja slovenski jezik, kadar gre za poslovanje z drugimi gospodarskimi organizacijami v državi. Vsi ustrezni dopisi, vsi pogovori, zapisniki in poročila, kakor tudi skupni dokumenti so v srbohrvaškem -jeziku. Sestanku, ki je v Mariboru, prisostvuje Avstrijec, trije Hrvati in šest Slovencev. Zapisnik sestavi Slovenec v srbohrvaščini, ga prevede še v nemščino in pri tem tudi ostane. Nekdo pa je sestavil dopis za podjetje v Hercegovini, toda na zahtevo ga je moral prevesti, čeprav je opozoril, da pri naslovniku zanesljivo razume vajena oseba slovensko. Podjetje, o katerem govorim, je Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor. So predpisio zaščitnih značkah in o imenih organizacij. Toda to prav nič ne moti poslovnih partnerjev na jugu, da ne bi bili enkrat za vselej svojevoljno prevedli imena v »Tvorniea au-lomobila i motora Maribor.« Tudi jih. ne moti. da ne bi recimo tega žaljivega početja v prevedenih člankih v angleščino navajali za originalno. Najbolj neverjetno pa je to, da ne moti nikogar v tovarni, kjer so ljudje, ki vedo da je ime tovarne vpisano v pravni register v slovenskem jeziku in ni prevedljivo. V istem podjeiju se je »izkazal« tudi delavski svet. Ob neki priložnosti, ko so na zasedanje prišli gostje iz novosadske prodajalne so proglasili, da bo govorni jezik srbohrvaški (tudi za Slovence, ki so seveda bili v veliki večini). Manjših spodrsljajev niliče že tako in tako dolgo ne opaža več (hrvaške besede v govorih političnih aktivistov, pisanje prospektnega materiala, raznih navodil, priročnikov za rabo izdelkov, reklam. Nihče tudi več ne opazi, če razprostrejo partijsko zastavo z napisom: Prolclcri svili zcmalja ujedinite se!) Pa če ocenimo tako početje zgolj iz materialnega stališča, če pretehtamo, ali je to za poslovni uspeh pozitivno ali ni, moram reči, da ni. Tisti, ki menijo, da je raba enega poslovnega jezika, to je srbohrvaškega, cenejša, se motijo. Za nas Slovence to namreč ni, kajti izračunati bi morali, koliko ur izgubimo samo s prevajanjem dopisov in drugega materiala, pa bi ugotovili, koliko nas to stanc. Ce pa smo poslovni, bi morali biti poslovni dosledno. Ne vem zakaj nam ne gre v glavo, da bi lahko podjetja na jugu za sprejeto pošto iz Slovenije zaposlila svoje prevajalce. Samoupravni organi so do takšnih vprašanj indiferentni, ne bi pa bilo slabo, ko bi vsaj priporočili rabo slovenskega jezika povsod tam, kjer je to mogoče. Proslavljeni organizaciji, kakršna je Tovarna avtomobilov in motorjev v Mariboru prav gotovo niso potrebni, niti častni ponižni kompromisi in izigravanje ter zaigravanjc narodnostnega ponosa. Splošni pogledi Zdi se. da bi mogli trdili, da je kakšen jezik manj in drugi bolj nevaren, kadar gre za čisto jezikovno vprašanje. Nekateri bi namreč radi prikazali, da srbohrvatizmi pravzaprav niso posebno tuji, niti ne morejo bistveno vplivati na pačenje slovenskega jezika. Sploh pa je takšno pojmovanje postalo nekontrolirano široko zatočišče vseh privržencev nekega namišljenega in skonstruiranega jugoslovanstva, ki bi zaradi nekakšne integracije in bratstva naj preplavilo verjetno kulture manjših narodov in seveda tudi njihove jezike. Skoda je namreč, da Slovence in Makedonce pripadniki ostalih narodov (jugoslovanskih) tako slabo razumejo. Se večja škoda je, da ne skušajo lega popraviti, kajti tako ostajamo vedno »daljni Slovenci sa severa«, s katerimi je sporazumevanje prav zaradi jezika otežavljenn. In prav naš, slovenski pristanek v to. da se povsad ponujamo s slabim znanjem srbohrvaščine, se je razšopiril tako daleč, da dandanes niti doma ne moremo vselej biti prepričani, če smemo rabiti materinščino ali ne, kadar imamo opravka s kakšnim pripadnikom bratskih republik. Znana so dejstva, da uradni jezik tudi v Sloveniji ni vselej slovenščina, saj imamo pred očmi obmejne in carinske organe, razna podnaslovljanja filmov, polno reklam in raznih prospektov in tako naprej in tako naprej. Kako zanikrno je ravnanje s slovenskim jezikom Ms M , K \ k š , W s'./ V' тжУвк’ . J kaže tudi ugotovitev, da se prav malokateri gospodarstveniki z juga potrudijo, da bi svoje potrošniško ali kulturno blago uveljavili na našem trgu s slovensko ponudbo. V časopisju beremo pisma, ki jih pišejo naši rojaki v zamejstvu, in katerim naša omahljivost gotovo ni v oporo. Citiral bom pismo tržaškega rojaka R. B„ ki predlaga, da bi »...končno posvetili slovenščini, ki je v SR Sloveniji državni jezik, isto pažnjo, ki jo trajno izkazujejo in jo morajo iz- ■ S«Vi:s4::i--!iS :?Si« , l;/„јШ I il! ■ ,. .r s- i 4^0 kazovati srbohrvaščini tisti slovenski ljudje, ki služijo po raznih jugoslovanskih republikah, kjer je te-la uradni jezik.« Pismo sklepa z naslednjimi besedami: »S lem in le tako boste učinkovito podprli tudi naš boj v zamejstvu za pravice našega slovenskega življa v državi, kjer smo se znova znašli, a so naša srca ostala pri vas.« Mar se moremo še kakorkoli opravičila. ker dopuščamo na domačih tleh za nas tako neverjetno škodljivo po-vampirjenje enojezikovnega jugoslovanstva in da naši rojaki, ki s toliko gorečnosti varujejo slovensko kulturo v tujini spoznavajo, kako mehki smo ua domačih tleh. In če smo popolnoma odkritosrčni, brez slehernih sentimentalnosti in odvisnega odpora do naših gospodarjev in okupatorjev v preteklosti, če ocenimo položaj popolnoma s stališča nekega in enega naroda ne glede na katero stran, potem ui odveč vprašanje: mar moremo pričakovati, da kodo tuje države spoštovale sporazume o naših narodnostnih manjšinah v zamejstvu, ko pa niti pred lastnim pragom nismo pometli do kraja. Dr. Janez Rotar je opozoril javnost, da je element priseljencev iz drugih republik (n iz tujine v Mariboru čedalje številnejši. Mislim, da se ta vrednost suče nekako okrog dvanajst ali več odstotkov, kar je .vsekakor zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče predvsem zaradi tega. ker se redki od prišlih priuče slovenščine in po večini govore po svoje (ko bi bili tudi mi tako trdni!). Tako se dogaja, da ne govorimo o kakšnem na-luraliziranjii prišlekov, marveč obratno, precej se jim prilagaja okolica, naša, slovenska. To velja za odnos do katerikoli tuj element, s severa ali z juga. Niti se. mi ne zdi, da bi naši akademski učitelji sami bili zadosti trdni. Dovoljujejo, da se na izpitih navadno tn-di sami prelevijo v »neslovcncc« ter s kandidatom govore tako, kot je njenri všeč. S tem niso napravili usluge niti sebi niti ustanovi navsezadnje niti kandidatu, ki bi se prej ali slej tako in tako naj naučit »državnega jezika pri nas, to je slovenskega.« Obseg pričujočega članka je preozek, da bi lahko vsestransko- osvetlil problem jezika. Nakazati sem želel le nekaj posamičnih značilnosti, ki kažejo, da na tem področju še marsikaj ni takšno, kot smo včnsih želeli in pričakovali. Sploh pa bi bilo potrebno, da se zavemo nevarnosti, ki spravlja slovenski jezik v zelo pasivno vlogo v jugoslovanski skupnosti in bratstvu. Le tako bo mogoče pričakovati, da st bomo razumevajoče utirali pot ramo ob rami z ostalimi narodi. M. Prašnlckl gledališče Izpolnjene obljube Za nami jc polovica gledališke sezone 1966-67. Vsekakor je bila že napoved letošnjega repertoarja dovolj zanimiva, saj so slovenska gledališča posegla krepko po domačih tekstih in napovedala kar osem novitet domačih avtorjev (Mikeln, Petan, Remec. Božič, Žmavc, Strniša). Za nami so že štiri premiere: Ivan Mrak: Marija Tudor, Miha Remec: Delavnica oblakov, Peter Božič: Dva brata in Žarko Petan: Beseda ni konj. In še površna ocena, kako so bila dela sprejeta. Kritika je posebno pohvalila Mrakovo Marijo Tudor in (razen Vidmarja v Delu) Delavnico oblakov M. Remca. Do Božičeve igre je bila odklonilna ali hladna. nekako na meji med hvalo in grajo je obstala ob Petanovi satirični lepljenki. Publika pa je vse igre z velikim veseljem sprejela (razen Božičeve zelo moderne groteske). IVAN MRAK: Marija Tudor. Znani gledališki entuziast in posebnež Ivan Mrak je obenem gotovo najplodnejši slovenski dramatik. Saj je napisal okoli petdeset dramskih besedil in prav sedaj piše dve, kot lahko beremo v gledališkem listu. Tako marljivega dramatika Slovenci še nismo imeli. Kljub temu je bolj ali manj neznan v slovenski literaturi, saj s svojimi dramami kol s svojim gledališčem (Mrakovo gledališče) ni imel posebne sreče. Morda sipo bili do sedaj krivični temu več kot zanimivemu avtorju, mogoče je bila nekaj kriva tudi njegova nenavadna dramatika sama (himnične tragedije, himnične drame, himne s prologi, biografske tragedije itn.). Mogoče je res, da smo si ustvarili poseben predsodek; češ Mrakove igre so zanimive, vendar niso za oder in se lega držali kol pijanci plota. Tudi zaradi tega gre veliko priznanje širokosrčnemu in sodobnemu dramaturgu Bojanu Stihu, ki jc s tem naziranjem kralkomalo prekinil in dal Marijo Tudor na repertoar. Res so nekatere njegove igre igrali nekateri entuziasti v amaterskih društvih, ali jih jc avtor sam recitiral; v uprizorjenih, ki jih je sam režiral, pa tudi sam igral. Tako so na zanimiv način spregovorile z odra zgodovniske drame ali himnične tragedije Prczidenl Abraham Lincoln, Hcinrich von Kleist (recitiral M. Skrbinšek), Čajkovski in Rdeči I.ogan. J. Vidmar jc v svoji oceni postavil Marijo Tudor zelo visoko, kar ob Kozakovo Afero in Smoletovo Antigono, tudi večno kritični Andrej Inkret jc priznal, da lahko ob njej vsaj razmišljamo, medtem ko drame nekaterih -»uglednih- slovenskih književnikov v prejšnjih letih niso silile niti k razmišljanju (ver-jelno jc imel v mislih Na hudi dan si zmeraj sam in Uro naših dni). Avtor jc svoje dejanje postavil v Anglijo v čas vladanja oziroma smrti Marije Tudor (1353-1558). Nasproti je postavil dve zgodovinsko resnični osebi Marijo Tudor in canterburyskega nadškofa Cranmcrja. Konflikt jc le navidez verskega značaja (boj med katoličani in protestanti), saj je Cranmcr precej neodločen profestant. Gre za osebni ponos in svobodo, zaradi česar sc tudi Cranmer odpove podpisu, s katečim je prestopil nazaj k -papežu-. Ta njegova ponovno odločitev (zbranemu ljudstvu pove, da podpis prekliče in jih poziva k vztrajnosti v protesianski veri) jc sicer dramaturško precej enostavna, a vendar jc plemenita. Kraljica ga da sežgati, toda to je obenem tudi njen konec, saj se zaveda, da so ji ure štete. Ko umre, si ljudstvo oddahpc in njena sestra Elizabeta zasede prestol. Povsem jasno je, da ni šlo Mraku le za zgodovinsko dramo, marveč za sodobne dileme, ki jih je pač oblekel v zgodovinsko »himnično tragedijo-. Jezik je prav zanesen in patetičen in našemu ušesu nekoliko čuden. Ta filozofska, zgodovinska moralistična tragedija gotovo ni edina v obsežnem avtorjevem opusu, ki je vredna uprizoritve. Vprašanje pa je, ali nas res čustveno, etično, moralno tako prizadeva (saj so zgodovinske igre tudi past) kot drama z enako problematiko v sodobni govorici in s sodobnimi junaki. MIHA REMEC: Delavnica oblakov. Gledalcem je gotovo bliže ta drama. V njej nastopajo slovenski hribovski kmetje, ki se pa ne znajdevajo pred nič manj 'usodno dilemo. Med vojno so žrtvovali vse za »našo stvar«, sedaj pa jih je »ljudska oblast- pozabila. Kako hrabro in bridko avtor konfronlira obljube partizanskega govornika z. današnjim stanjem (ne bo ne davkov, sem gor bo peljala nova cesta, zasvetila bo luč...). Toda povojne dolžnosti so šle v marsičem mimo kmetov, posebno hribovskih in vas je bila nemalokrat zanemarjena. Pot glavnega junaka je jasna in tudi tragična. Kmet Drejc izgublja svojo velikansko vero v »našo stvar«, vera ses preminja v dvome, nezaupanje in razočaranje in nazadnje celo v upor. Ko hočejo pogozditi njegove senožeti, sc s sekiro v roki upre. Mogoče bi mu res lahko očitali, da ne razume »širših družbenih Interesov«, toda ali ni bil lahko po vojni tolikokrat priča neuspelim kmetijskim ukrepom. V drami jc igral tega kmeta Bert Sotler, kar pretresljivo monumentalno, brez zunanjih manifestacij, marveč izrazito notranje poglobljeno. Ne smemo pozabili tudi oraloričncga ženskega zbora. Kot da bi Remce v teh svojih kmeticah sintetiziral vse dobre lastnosti slovenske žene (ki jih je literatura do sedaj velikokrat obravnavala bolj ali manj izolirano) — zvestobo, zaupanje. plemenitost, hrabrost, potrpežljivost, upanje itn. Lik funkcionarja, ki je po vojni uspel, je Sivi. 'Tudi 011 nima več časa za svoj nekdanji teren. Toda na knneu je tudi Sivi zlomljen. Birokracija in brezdušna administracija sta ga načeli. Na drugi strani pa so uspešni socialistični meščani, ki imajo raje avto ko.l otroke, ki so ob lej Drejcovi tragediji brezupno brezčutni: ti gospodje porotniki in sodniki. Vsekakor zelo bridka igra o našem malem človeku. J. Vidmarju, ki si želi »velikih ljudi« na odru, seveda ni bila pri srcu. Toda tudi mali ljudje, tudi kmetje lahko povedo tragično resnico današnjrga dne. Kako da ne! Naj bo kakorkoli ta drama (tudi ljudska igra lahko) jc, sodim, največje presenečenje letošnje sezone t ozirom na drame iz domačih logov, PETER BOŽIC: Dva brata, žnani »perspektivaš« (v tem primeru mislim na oznako kot literarno filozofsko opredelitev) je nedvomno najdrznejši slovenski dramski eksperimentator. Njegove igre Vojaka Jošta ni, Kaznjenci, Obisk stare mame niso bile prijazno sprejete, saj so prej precej suhoparni filozofski traktati kot drame, ki smo jih vajeni. Sodim tudi, da sta Dva brata njegov do sedaj najboljši dramski tekst. Prvi bral je v tem času uniformiranega mišljenja (v tak čas je avtor dramo postavil) še edini sposoben misliti s svojo glavo. Noče pokopati svoje mrtve žene, saj se mu zdi še mrtva bolj živa in bolj resnična kot recimo brat ali drugi meščani, ki sploh ne mislijo z lastno glavo, marveč le poslušajo oglase po javnem zvočniku, zakone in druge predpise. Mrtvi so, dasi so živi. Ko spozna, da je lak upor še premalo, je pripravljen ženo pokopali in se znova poročiti z nevesto, ki 11111 Jo poišče »oblast«, saj bo s tem predramil tudi zaslepljenega brata (nevesta je namreč bratova ljubica). Ta sicer res spregleda, a prepozno, ko se rekli ljudje, verniki, če se eden upira. In metode »oblasti« seveda. Res smo nekoliko bolj navajeni na tezno dramatiko kakega Sartra recimo, ki daje svojim osebam tudi močne individualne .rte čustvene in sociološke, medtem ko so Božičeve osebe oropane osebnostnih potez in dimenzij. Bojim se, da bo te vrste dramatika še zelo dolgo nepopularna pri ljudeh, a dramatik bi moral imeti v mislili tudi publiko, čeprav seveda ne v smislu kobile. Vsekakor pa je Božič v lej igri zelo dosleden in enoten ter v drugem delu tudi precej spektularen. Mariborčanom, ki stojimo prav na robu gledaliških novotarij, bi prišlo prav, če bi nas obiskali s to uprizoritvijo. (Lahko bi bil organizator KUD Študent.) ŽARKO PETAN: Beseda ni konj. Morda je to še najmanj uspela slovenska noviteta, dasi je jasno, da avtor ni imel posebnih gledaliških ambicij s svojo »lepljenko«. V njej je namreč v kabaretni obliki zlepil ali montiral svoje humoreske, aforizme in šale. Edino duhovit režiser lahko predstavo reši. Tako si je Jože Babič zamišljal uprizoritev v cirkuški predstavi, medlem ko so v celjskem gledališču šli po poti televizijske oddaje. Vendar je za reševanje domače satire tudi tak izhod dober. V sili je baje vrag še žeblje požiral. P. S.: Kaj pa SNG Maribor? Zaenkrat ni na programu še nobene novitete. In je, kot kaže, ne bo. Iz dnevnega časopisja smo lahko izvedeli, da je okvirni repertoar sicer spremenjen, mesto komedije je prevzel sam Shakespearov Hamlet. Kad bi vedel, kaki motivi so vodili vodstvo gledališča za tak korak. Hamlet je vendar dovolj znan, zanj se verjetno odločajo gledališča, kadar imajo v mislih nek nov koncept ali želijo doseči pravi gledališki dogodek. Vendar naj mi bo odpuščeno, če v to dvomim. Ali bi ne bilo bolje seči po Delavnici oblakov, Stalinovih zdravnikih, Aferi? Ce pa bo la odrešujoči Hamlet stvaritev in ne le storitev (če govorim v govorici televizijskega ocenjevalca) si posiljeni pepela na glavo. Tone Partljič polemika Svoboda misli, govora, jezika Problem svobode je problem človekovega dela oziroma prostega časa, ki sledi iz delovnega časa. Ob tem pa se nam ponuja zamisel, da je vendar zavest lista, ki konstituira delovna obdobja, je torej nekakšen temelj človekovemu delu, je človekovo učlovečenje. Svoboda je zategadelj tudi človekova zavest v delu. Miselnost, ki je le en izmed delov v zavesti, je omejena po svojem prostoru in času, izraža se po živem, tvornem prevodniku — narodu, katerega poglavitni temelj je njegova zavest, ki izhaja iz jezika. Ob svobodi narodne zavesti zategadelj nujno nastopi problem svobode — ali enakopravnosti — jezika. Jezik, ki je temelj narodne zavesti, se obrača nu drug jezik, ali pa se vanj vrača (prek morfoloških posebnosti, po korenih ..). S tem nastopi specifična diferenca med enim in drugim narodom, saj so vsi narodi v svojem temeljnem izrazu • jeziku enakopravni, če je zavest na stopnji CIVILIZIRANEGA sveta. Prav civilizacija je premostila tiste Jezikovne in govorne ovire, ki so odtujevali narod od naroda. Narod zategadelj ni samo sebi namenjena jezikovno-človeška gmota številk, temveč je predvsem izraz zavesti vsakega posameznika v njem samem; osamelost nekaterih narodov pa je zavoljo nekaterih posameznih krivcev, pa prenapetih narodnjakov poslavila svojo zavest nad druge narode, to pomeni, hotela je zavladati drugemu narodu kol samostojna, vase zaprta sila. Od tod so izstopale in od tod sc porajajo vso devian-to velikonarodnjaških tendenc, od čaršijske politike do NDH, od splošnih rasističnih tendenc do nad-človekn. Osamljenost še ne pomeni moči, kajti moč se poraja v slogi, v skupnosti. Zato narod tudi ni samo število na nekem mestu populacije, geografskega omejenega prostora, itn., temveč je prelivajoča se celota enovitosti, ki je razdeljena. 1, Narodna zavest Zgodovina naroda je aktivni in historični subiectum (podlaga) njegovega položaja med drugimi narodi. Ni res, da bi historični vplivi na aktivnost naroda delovali glede na vase zaprto aktivnost, kajti v tem primeru narod ne bi koval sebi svoje svobode, niti ne bi bil narod. Nujno jc, da gledamo na narod v okviru njegovega jezikovnega svobodnega izraza, da ga vidimo v narodni zavesti, ki je privrela na dan s historično utemeljenostjo (aktivnostjo) posameznih med seboj zvezanih zakonitih členov. Za narod je zategadelj značilno, da se v specifiei razlikuje a) od drugega naroda po svojem historičnem obeležju in b) v izraznosti jezika, kulturnih sorodnosti, ali populacije. Narodnostna struktura pa ni v temelju samo jezikovna, kajti jezik nekega naroda je dialektični kontinuum (zaporedje) vseh notranjih družbenih procesov v historičnem obravnavanju naroda. Ta historičnost je celovita, oblikovana družbena formacija, izražena z značilno težnjo k skupnosti, k strnjenosti, k etničnim sorodnostim. Ne smemo pozabiti, da je narodna zavest lista., ki konstelira notranje odnose v kulturi jezika, misli... z življenjem. Narodna zavest rase iz zgodovine naroda, iz nenehne aktivne — kulturne svobode, ki hoče premestiti razliko v obdobjih med kapitalsko in socialistično razdelitvijo delovnega časa v razmerju s prostim časom. V tem je tudi družbenost narodu, ki se iz notranje, često zaprte intelektualne elite širi navzven glede na zavesi slehernika in glede na vse produkte družbene, temeljne zavesti posameznika. Kajti narod se ne oblikuje samo v množičnosti, temveč v svoji osnovni formaciji — državi, kasneje pa v temelju, ki nam pomeni družbeno zavest. 2. Občila in narod Ce hočemo spoznati OBRAZ nekega naroda, moramo spoznati sredstva, po katerih se narodna zavest izraža kot temelj narodne pripadnosti. Jezik, ki je izraz temeljne zavesti narod;! se kaže v širšem družbenem življenju, v državnih tvorbah in v književnosti. Prav družbeno življenje, pa oblastni.šlvo nekaterih vročekrvnih narodnjakov v kulturi, ali književnosti, pomeni zn nas poglavitno pomanjkljivost koeksistence z drugimi ljudmi. Ce je jezil; resnično produkt celovite zgodovinske pomembnosti in aktivnosti nekega naroda, potlej za narodni jezik velja, da je nujno enojen in ENOVIT. Narod si zategadelj kuje svojo jezikovno usodo sam, medtem ko za državo velja, da ni nujen samo en jezik, torej jezik enega naroda. Posebno to pravilo velja za Jugoslavijo, ki je več-narodna državna tvorba. Jezikovni izraz v tvornosti naroda jc lahko: knjižni, službeni (narodni, državni) odnos med zavestjo slehernika v naši družbi in med afirmacijo občil, ki pomenijo najčešče vplive, mnogokrat celo zunanje vplive! Najpomembnejši del občil je za narod v INSTITUCIJAH, ki za vsak narod predstavljajo utemeljitev narodne zavesti in Jezika, lahko bi rekli, uzakonjenost družbenega in privatnega življenja slehernika v narodu. Na občila vpliva delovanje organizacij, katerih izraz je najprej in predvsem v politični afirmaciji in notranjem konstituiranju posameznih jezikovnih usmeritev. Pravo nasprotje med politično afirmacijo in med delom je označil Ivan Cankar: -Narod si bo pisal sodbo sam. Ne frak mu je ne bo, ne talar.« Miselni izraz nekega naroda je v razslojevanju, v standardizaciji in na-tistem jezikovnem področju, ki se nenehno raz-vija. Občila morajo v javnosti ustvarjati takšno vzdušje, da bo vselej in vsakdo pravilno, okusno, celovito obveščen o delovanju v institucijah, družbeno-političnih. delovnih organizacijah in tako naprej. Jezik občil ne bi smel biti birokratski, služben, temveč bi moral vsebovati vse nove silnice, ki dialektično izhajajo iz starih jezikovnih zakonitosti. Opažamo pa, da je jezik »sedme sile- sicer zavoljo naglice dostikrat raztresen, vseeno pa zadovoljiv, medtem ko v političnih organizacijah se zmerom životari jezik v okviru formalnosti in fraz, in ne izraža živega mnenja vodilnih. OBRAZ naroda je samostojen in okus naroda bi moral biti pristen, svojevrsten. Vplivi tujstva zasužnjujejo jezik, mu odvzemajo svežino in jedrnatost in ga napravijo sterilnega, utrujenega, največkrat pa nerazumljivega. Zato je naloga občil, da jezik očisti posiljenega tujstva, ki se poraja menda le iz snobizma in namišljene zveličavnosti Takšna zveličavnost nobenemu ne prija, saj utruja in zavede človeka v miselno plitvino. k. Nova misel Ustvarjanje v znanosti in umetnosti novega časa je š-e zmerom odvisno od izraza, predvsem pa od miselnega jezikovnega izraza. Različnost med znanstvenim jezikom in jezikom umetnosti se poruši, ko uvidimo, da ne gradimo osamljenega mrtvega sveta, temveč samostojnega živega človeka. Narodno zavest je skoro vselej ogrožala zunanja, tuja na-mišljenost, ki se je spogledovala z enim očesom z boljšim standardom in zanikala svoj obstoj, z drugim očesom pa jc kljub vsemu merila na svoj jezik. Metafizika zdolgočasenih, pa utrujajočih razprav je postala dandanašnji nesmisel, kadar ničesar ne reši, uzakoni. Pravomočna združba vseh družbenih celic, ki so struktura naroda in njegove zavesti, Je utemeljena šele tedaj, ko premostimo kulturne, idejne... cvire z jezikom Kajti prav jezik je pomemben za zbliževanje duhovnih in predvsem kulturnih novih silnic v okviru posameznih narodov. Ta premostitev ovir pa ni zavoljo samih »mrtvih« zakonov, ali zavoljo ustave ali zavoljo organizacijskih programov, temveč predvsem zavoljo nove humane misli, ki danes vstaja na svetu. Nobeden pač ne zahteva samostojnosti le zavoljo samega sebe in svoje koristi, ker bi s tem v svetu nujno moral propasti. Odgovornost mladih sil, idejnega, pa ideološkega gibanja prgd svojim narodom je v vzgojnem delu na vseh področjih. Tudi tipizacija nekaterih narodov (v Jugoslaviji) še ne predstavlja izraza zaničevanja, jezikovne narodne nestrpnosti. Mnenje, da je treba vsako novo narodno, pravilno usmerjeno težnjo negirati, so napačna. Kajti težnje enega naroda so vselej povezane z drugimi: bodisi v gospodarstvu, bodisi v kulturi. In nestrpneži prav na to poglavitno dejstvo dostikrat in najraje pozabljajo. France Bori Л 'v. j film Filmska balada o človekovi odločitvi Meditacije ob čehostovaškem filmu »Trgovina na glavni ulici« Opotlunisti so v vsakem sistemu in pod vsako vlado zgolj opazovalci. Vedno so samo dekoracija družbenih premikov. Ti se jih dotaknejo samo na zunaj, njihovega notranjega življenja pa ne načnejo. Zato se oportunisti niti ne skušnjo opredeliti ali pa odločiti se za kaj. Zanje odločajo drugi, oni pa so z vsako odločitvijo zadovoljni in kimajo; kimali bi tudi pod Marsovci! Kakršnegakoli omejevanja človekove svobode niso sposobni ne občutili in ne ugotoviti. Njihovo duševno udobje vznemiri kvečjemu pomanjkanje ali odvzemanje materialnih dobrin. Zato jim vsaka kolikor toliko pametna vlada omogoči znosno življenje (standard) in s iem zadosti njihovim aninialičnim potrebam. (Drugih potreb nimajo). V zameno dajo oportunisti svojo zvestobo' in lojalnost, (Vsaki vladi in vsakemu sistemu!). Njihovo življenjsko načelo je podobno življenju prostitutke: kdor več plača, temu se prodam. V tako oportunistično okolje je postavljen Tono Brlko, glavni junak filma. Cas in kraj dogajanja (Slovaška, državna tvorba podobna Nezavisni državi llrvatski, med drugo svetovno vojno) nista niti toliko pomembna. V glavnem samo bolj plastično ilustrirala določeni totalitaristični režim, eden izmed mnogih. 'Г0110 Brtko, gledan s političnega stališča (in s tega stališča ocenjujejo herojstvo) ni nikakršen heroj ali izreden človek. Politični heroj tudi ne more biti zato, ker se ni angažiral preko nasilja (ni npr. ubil niti enega sovražniku), temveč se je angažiral z uporom zoper nasilje, čeprav mu to ni bilo potrebno. In ravno v tem, ker mu ni bilo potrebno, je smisel njegovega angažiranja. V tem je njegova izrednost In herojstvo. Niti enkrat ni neposredno ogrožen. Poveljnik mestne oblasti, miniaturne podružnice bratislavskega totalitarističnega režima, je celo njegov sorodnik. Torej Ima Tono Brlko sijajno zaledje, ki bi se ga vsak pravi oportunist veselil in bi njegove darove sprejemal s pokorno upognjenim hrbtom. Obenem pa bi bil ravnodušen, četudi bi bili uničili vse Žide na svotu. Mirno bi opazoval povampirjenje oblasti, pojav, ki je značilen za vse oblastnike, katerim manjka človeškega odnosa do tistih, ki jim vladajo. Zakaj se je torej Tono Brtko uprl nasilju? O kakem popolnem osveščanju pri njem ne moremo govoriti. Osveščen je samo. kdor se dokoplje do pregleda nad družbenimi odnosi in jih skuša obvladali, če pa to ni mogoče, se vsaj zavestno opredeljuje do njih. Prvi pogoj na poti do osveščanja je demitizaeija družbenih odnosov, predvsem demitizaeija oblasti. Vsem oblastnikom je nedvomno še danes najbolj všeč prastari krščanski izrek: »Vsaka oblast jo od Boga.« Drugi rekvizit v oblastniški ropotarnici pa so bodočim rodovom oblastnikov zapustili Rimljani. To je znano načelo »Deli in vladaj«. Zato so oblastnikom, ki vladajo v smislu obeh vodil, zelo dobrodošla razno družbena nasprotja, predvsem pa oblastniki zabrišejo preglednost oblastniške hierarhične lestvice. tako da pravzaprav nihče ne ve, kdo je za kaj odgovoren. V zavesti vladanih je oblast neki abstraktni pojav, ne zavedajo pa se, da za vsakim oblastniškim dejanjem stoji neki človek, ki odgovarja za to dejanje. Iz vsega lega torej razberemo, da oblast ni nikakršna skrivnostna oblika božje previdnosti, temveč, da je povsem človeška in pogosto umazana zadeva. Njeno umazanost, se pravi umazanost oblastnikov, pa omogoča strah, ki ga vladani čutijo do oblasti. Strah pa je bodisi neke vrste oportu- nizem. ali pa izvira iz preprostih človeških motivov: v prvi dobi osveščanja iz zaskrbljenosti za lastno usodo, v drugi dobi (ko smo to zaskrbljenost odpravili) pa tz zaskrbljenosti za usodo nai-bližjih. Pri Tonu Brtku ti motivi niso bili kdovekaj močni. Vendar to še ni zadosten razlog za njegov upor zoper nasilje. Čeprav ni bil, kot sem že omenil, popolnoma osveščen, je spregledal umazano igro družbenih odnosov in je zaslutil, da za vsakim oblastniškim dejanjem stoji človek. Človeku kol človeku pa se lahko zoperstavi spel samo človek. Vsak poskus zoperstavljanja je seveda tvegan, kajti oblastniki, prav tako kakor vladani, bolehajo za mitom oblasti. Vendar ju to edini mogoči odnos do nasilja. Kdor molgi, ker jc brezbrižen, ali ker ga je strah, je prav toliko kriv, kot tisti, kdor odobrava nasilje, ali pa celo sodeluje z njim. Ljudje smo odgovorni tudi za molk. Izgovori, kot je na primer: »V te stvari se'ne bom vmešaval, ker me nič ne brigajo«, so lažni. Samo ena pot je: pot,' ki si jo je izbral Tono Brtko. Pot odločitve! Peter Baloh / odmevi Spoštovano uredništvo, v decembrski-januarski številki Katedre, št. 4. ste na strani 7 objavili prispevek T. P. Provinca — da? ne?. Prosim, da po zakonu o tisku in o drugih oblikah informacij objavile priloženo besedilo. * Pridržujem si pravico zahtevati ime pisca, da lahko v zvezi s citiranim zakonom sprožim še posebej sodni postopek proti njemu. Vsekakor je nujno, da si vsak človek izoblikuje svoje mnenje o kaki stvari, vendar mora pri presojanju upoštevati splošno-veljavne družbene norme. Pisec T. P. je upošteval le pavšalnost, saj jc izhajal iz napačnega stališča. Najprej bi moral imeti vsaj osnovne podatke, če se odloča za kritiko, ne pa da komu kaj pripisuje, česar ta sploh ni naredil. Konkretno: podtika mi objavo ocene o Srimpfovi knjigi, a te ocene nisem nikoli napisal. Ker se ni prepričal o resnici, je izraz »nemoralno«, ki ga je uporabil v zapisu, tem hujša žalitev. Dejstvo je, da ima vsaka beseda svoj določen pomen. Cc tovariš T. P. zamenjuje pojme, kaže s tem samo na svojo nezrelost. Morda prav zaradi tega še ne ve, da se je treba podpisovati s polnim imenom. Janez Švajncer „Jeznomladeniško razbijanje mariborske province Ena izmed značilnosti province je strahopetnost, pravi T. P. v zadnji številki Katedre, ko razmišlja o pojmu province. Strinjam se in hkrati ugotavljam, da je T. P. tipičen predstavnik te province, saj se pod svoj »razbijaški« sestavek "niti podpisati ni upal. Kljub temu pa je bil toliko »pogumen«, da je označil dvoje literarnih del, da sta »prav povprečni« in »podpovrečni«. Kakšen neverjetni pogum, kakšna drznost brez primere, »T. P.«! Soditi inkognito. sodili s piedestala, soditi, obračunavati, obmetavati, razbijati — in f>ri tem niti ne veš, kdo je ta arbiter, ta veliki obraeunavalec, ta jeznomladoniški razbijač, ta superrevolucionar-ni človek! Samo Te Pc, nič več. Kadar z nekom govorim, se predstavim, kadarse z nekom borim, povem svoje ime, kadar skušam biti revolucionaren, povem vsem, kdo sem. Je to junaško, Te Pe, če se skrivaš, je to »razbijaško«, če ne poveš svojega imena? Ni prav to podobno tistemu snobizmu, o katerem govoriš, da je značilen zn provinco? Pri vsem tem pa je najbolj zanimivo, da Te Pe ni pismen. Da, prebrati pa je že treba, kdo kaj piše in pod kaj se kdo podpiše. Moje knjige v Večeru namreč ni ocenil Janez Švajncer, kakor očita Te Pe. Sicer je resda preteklo skoraj leto dni, odkar je vse skupaj izšlo v Večeru, toda kljub temu bi moralo biti točno, kar Te Pe piše. Saj prav na lem gradi svojo »provincionalno« teorijo! Franc Srimpf Janezu Švajncerju in Janez Švajncer Francu Srimpfu. To pa ni res, Te Pe! Predlagam, da še enkrat pogledaš podpis kritika in se potem jeznomladeniško opravičiš. Sicer pa je najbrž nerodnost v tem. ker se pač sam nisi navajen podpisovati. Toda dovolj o tem. Sprejemam vsako kulturno polemiko, ki jc kulturna in na njo tudi poskušam kulturno odgovoriti. Na tako, kot pa jo je sprožil Te Pe, pa lahko odgovorim samo tako, kakor sem to »toril v pričujočem sestavku. Franc Srimpf OPRAVIČILO V zadnji številki Katedre sem v članku Provinca — da? ne? sicer nehote žalil pisatelja Janeza Švajncerja. Njemu sem namreč prisodil oceno Srimpfove knjige; toda to oceno je napisala Marija Švajncer. Pisatelju se javno opravičujem za napako, saj sem iz nje dalje sklepal, da ne ocenjuje objektivno in pošteno. Tone Partljič KAJ PA PISMENOST? Teorija gospodarskega razvoja uči, da je za nerazvite dežele značilno dvoje osnovnih značilnosti: to so dežele z nerazvitimi prirodntmi viri in Istočasno tudi dežele s tehnično zaostalim prebivalstvom. Nerazviti prirodni viri ne dajejo dovolj dohodka za vse prebivalstvo in omogočajo tudi zelo nizko akumulacijo, s katero bi bilo mogoče bolj razviti priročne vire. Zato se usmerja takšno gospodarstvo pretežno v primarno proizvodnjo, v tisto, ki se omejuje na pridobivanje kmetijskih, gozdnih in rudninskih surovinskih izdelokv. To daje zopet nizko akumulacijo In ne omogoča dovolj hitrega nadaljnjega razvoja. Tak položaj in razvoj Ima za posledico tako imenovani demogralski deba-lans, glede na razvitost priročnih virov obstaja namreč hlperpopulacija, odvečno, ali lepše rečeno, presežno prebivalstvo, ki se ne more zaposliti, ali pa se zaposli le delno. Opraviti imamo s prikrito brezposelnostjo in nizko delovno učinkovitostjo zaposlenih, ker Jih je preveč za dani obseg poslov. Tega smo se zavedali tn z ostro to Jasno postavljenim programom industrializacije z delno uporabo sredstev iz tuje akumulacije precej razvili svoje priročne vire. Četudi nam to še ni uspelo vedno in povsod, smo vendar dosegli marsikaj to smo na videz na dobri poti, da dosežemo še več. Videz je ugoden, saj smo prišli do prepričanja (razvitega povsem logično in dialektično, torej pravilno), da naš sistem vsebuje vse elemente, potrebne za uspešni nadaljnji gospodarski razvoj: družbeno lastnino nad produkcijskimi sredstvi, delavsko (samo) upravljan je in plansko-tržno gospodarstvo. Prvi od teh treh elementov odstranjuje anarhičnost, ki izvira iz privatne lastnine, drugi naj delavce kot proizvajalce zainteresira kot podjetnike za čim boljše poslovanje njihovih podjetij, tretji pa naj z znanstvenim spoznavanjem delovanja ekonomskih zakonov kot objektivne nujnosti ta na taki osnovi postavljenih planskih ciljev kot naših želja za prihodnost dosega kar se da skladen in hiter razvoj našega gospodarstva. Pri tem pa naj konkretne odnose med posameznimi poslovnimi enotami, potrošniki to proizvajalci v podrobnostih ureja trg. To Je vse lepo zamišljeno, pravilno logično in dialektično razvito, a vendar imamo v praksi dovolj težav. Jasno Je, da si ne moremo zamišljati gospodarskega to družbenega življenja brez težav, saj moramo gospodariti prav zaradi težav, ki izvirajo lz vedno velikih in večjih potreb in vedno premajhnih možnosti za njihovo zadovoljitev. Poleg teh zakonitih težav Imamo težave še sami s seboj — z gospodarskimi in drugimi odločitvami, postavljenimi na napačnih osnovah. Te so mnogo bolj pomembne od prvih, ne po svojem obsegu, ampak zato, ker jih je mogoče odstraniti, vendar samo — z dovolj znanja. Tako smo prišli do problema v naslovu. Na vseh straneh beremo, kako ne moremo spraviti premalo izšolanih ljudi z odgovornih mest, kamor bi spadali s šolskim znanjem bolj podkovani in Zaradi tega bolj elastični, za novosti bolj dovzetni in manj togi, po rszglgt danosti manj ozki ljudje. To nam ne uspeva, vsaj ne dovolj dobro, ker gre za izkustveno usposobljene ljudi, ki lahko še za silo dovolj dobro delajo, če miBlijo zanje drugi. To pa še ni daleč za nami, centralističnega in nekoliko manj, a še vedno preveč centralističnega gospodarjenja se še živo spominjamo, večkje pa Je prav med nami. Pri tem vidimo le strokovni vrh, 1 j u-dl na ključnih delovnih mestih. To, kar sem pravkar rekel, sicer ni čisto povsem res, ker vidimo in beremo tudi podatke o prav neverjetno visokih podatkih o nepismenosti v Jugoslaviji. Vendar pa trdim, da vidimo le ljudi na ključnih strokovnih delovnih mestih, ker zaradi njihove Izobraženosti vsaj govorimo o ukrepih, če še (upam, da ne več dolgo) ne ukrepamo. To pa je le en vidik našega sistema, le vidik strokovnih služb, ki opravljajo v podjetju posle vodenja proizvodnega procesa (tehnična in splošna služba), posle stika z drugimi organizacijami (komerciala) ter zbiranja in obdelovanja podatkov o gospodarjenju (knjigovodstva). Drugi bistveni vidik našega sistema pa so organi, ki na osnovi predlogov teh strokovnih služb sprejemajo bistvene odločitve, upravljajo, torej — (samo)uprav-ni organi. Njihovo bistvo Je v tem, da naj odločajo neposredni proizvajalci sami, kajti oni so (seveda kolektivni, v merilu vse družbe -gledano) lastniki proizvajalnih sredstev in torej njim pripada pravica do odločanja o uporabi teh proizvajalnih sredstev in izdelkov. In bolj „VECER“ IN ZLOČINCI Na izrednem občnem zboru Društva novinarjev Slovenije (Ljubljana, 1L februarja) Je nekdo izmed prisotnih izrekel mnenje, naj se tisk izogiba senzacionalizmu. To izjavo moremo ilustrirati z zgledi senzacionalističnega načina pisanja, kakršen je že nekaj let v navadi pri »Večeru«. Pomanjkanje ekskluzivnih, bombastičnih bulvarskih novic pri omenjenem časniku nadomeščajo z obširnimi poročili, Intervjuji in z reportažami o nesrečah, prestopkih in zločinih. Spomnimo se samo, koliko neokusne publicitete go posvetili tragični nesreči na starem dravskem mostu; Izdali so celo posebno prilogo. Spomnimo sc dalje netaktnega In umazanega pisanja o žrtvah jareninskega pokola. Brez občutka za mero in ne da bi spoštovali nedotakljivost osebnega življenja, je poročevalec stikal po preteklosti umorjencev. Blatil Je ljudi, ki se več ne morejo braniti. Poseben prizvok pa dobivajo poročila o lažjih kaznivih dejanjih, tako na primer poročilo z dne 13. februarja 1967 (»Čuvaj avtomobilov sam uničeval avtomobile«). Iz socialnega problema je neki J. Volf napravil kriminalko po zgledu »x-100« romanov. Dejstvu, da je neki upokojenec, ki mu pokojnina ni zadoščala za življenje, pa se Je zato honorarno zaposlil kot čuvaj avtomobilov, s pilo »trgal lak z avtomobilov na sosednjih parkirnih prostorih, Je uredništvo dalo pravi uvodniški format. Objavili so fotografijo moža. ki je odkril storilca ta pisec izraža upanje, da ga bo zavarovalnica za to dejanje primerno nagradila. Presenečeni bomo, če »Večer« ne bo priredil enega izmed svojih znamenitih banketov, kjer bodo ob govorih in plesu nagradili Junaškega »odkritelja« Spet imamo senzacijo, dogodek se je zgodil v mestu Gogll Globoko obžalujemo, da »Večer« ne izhaja v Cellu, kajti tu je mnogo kriminala, torej tudi nešteto priložnosti za Izdajanje posebnih prilog in s tem v zvezi Je tudi možnost zvišane naklade. Nikogar pa ne zanimajo globlji vzroki, ki so nagnili »samega čuvaja, starega človeka« k »uničevanju« avtomobilov, tega simbola družabnega In družbenega ugleda samozadovoljnega slovenskega soclallstično-malomeščanskcga standarda. Nihče se ne vpraša, zakaj se Je moral neki upokojenec zaposliti kot čuvaj avtomobilov, ki mu Je naša sijajna družba velikodušno dala pravico, da od vsakega parkiranega avtomobila zahteva »tistih 76 dinarjev«. Zato ker mu pokojnina, kot večini naših upokojencev, ni zadoščala za življenje. Družba, za katero Je dolga leta garal, mu ni omogočila počitka, temveč ga Je napravila za čuvaja svojih »svetinj«. Zdaj pa se ista družba v časnikih, ki naj nekoliko zakamuflirajo njeno gnilobo, licemersko čudi: »Nikomur nt niti na misel prišlo, da bi mogel to počenjati sam čuvaj, star človek, ki je honorairno zaposlen pri podjetju Javne uprave.« Kdor to prebere, se lahko vpraša, ali ne pišemo leto 1937, ne pa letnice 1967, kajti podoben ton pisanja zveni iz vrstic predvojnega buržuaznega tiska. Tudi predvojni buržuazni tiski se ni nikdar vprašal po pravicah delovnega človeka. »Večer« te pravice sicer deklarira, toda kdo pri nas še verjame deklaracijam? In ne samo »Večer«, tudi večina slovenskega tiska se ob socialnih problemih, kakršen je na primer ta, ki ga obravnavamo, postavlja na stališče premožnejših plasti slovenskega prebivalstva, kajti denar je danes spet sinonim za poštenje, družbeni ugled, sposobnost in solidnost. Kdor nima denarja, Je po tej znova obujeni buržuazni logiki manj pošten, neugleden, manj spodoben In nesoliden. Nekdanje deklaracije so nepomembne, ker gre tako ali tako samo za lep videz, ne pa zg resnično zdrave družbene odnose In ker Je tudi »Večerova« naloga ohranjevati varljivo sliko navidezne urejenosti naših družbenih odnosov, ga določen socialni problem zanima samo s stališča »normalnosti«, »spodobnosti« in »zakonitosti«. Jasno Je, da takšen list ostaja samo malomeščanski informator z restavrirano buržuazno miselnostjo in zato tudi ne more odpirati bolečih socialnih problemov. In ker nihče ne opozarja nanje, jih tudi nihče ne rešuje (vprašanje Je, ali Jih bi »odgovorni činiteljl« sploh reševali, če bi bili posebej opozorjeni nanje), zato socialni problemi ostajajo nerešni, obnje pa se kopičijo novi in novi. Kje in kakšna Je rešitev? P. BALOH ko Je gospodarstvo razvito, bolj je zapleteno, večje morajo biti (iz tehnoloških in organizacijskih razlogov) poslovne enote, ki Jih imenujemo delovne (širši pojem) oziroma gospodarske (ožji pojem) organizacije. In čim večje so te organizacije, bolj mora biti (samoupravljanje decentralizirano, da bi res in ne le na papirju sprejemali odločitve neposredni proizvajalci. , Toda, kdor hoče odločati, mora nekaj vedeti, znati, mora vsaj v redu razumeti, za kaj gre; sicer bo ali eamo kimal v pohlevnem, zaupanju svoje nesposobnosti do strokovnih služb ta torej v resnici sploh ne bo upravljal, ali pa se bo odločal pod več ali manj dema-gošklm vplivom skupin ali posameznikov iz svoje okolice in praznega zaupanja svoje nesposobnosti do njih, ki imajo seveda morda prav, morda pa tudi ne; vendar tega ne bo sposoben preveriti, pretehtati in torej zopet ne bo v resnici upravljal, ampak le kimal. To Je gotovo točno, tako kot je gotovo točno, da naj sprejemajo odločitve neposredni proizvajalci ta kot je po znanih podatkih točno, da Je med Jugoslovani za dobre tri milijone nepismenih. Kvalificirano odločati pa morajo le-ti-stl, ki so precej yeč kot pismeni, ki so vsaj razgledani, če že ne kolikor toliko strokovno Izobraženi. Te ugotovitve si ne lastim kot Izvirno, ampak želim le ponovno opozoriti nanjo, ker je Izredno pomembna za naš nadaljnji gospodarski razvoj. Kajti, tako kot je vse napisano najbrž točno. Je najbrž točno tudi to, da so takšni podatki o nepismenosti znani vsaj že dve leti, pa še vendar nisem nikjer zasledil niti drobne novice o kakšni sistematični akciji za opismenjevanje, za pridobivanje osnovne pismenosti ta za njeno nadaljevanje v osnovno izobrazbo, nadaljevanle potem v osnovno razgledanost, kajti šele od tod pelje pot do kolikor toliko razvite sposobnosti, da vsaj slediš (samo)upravni razpravi in zmoreš vsaj prebrati tako Imenovane materiale za sejo. Kaj je tofej z našo pismenostjo? Kajti to je pomembno vprašanje, še posebej pomembno za nas, ki smo po namenih in silnioah razvoja in po družbenih odnosih napredna socialistična država oziroma dežela. Socializem pomeni višjo stopnjo gospodarskega razvoja, gospodarski razvoj pa pomeni razen višjega stvarnega narodnega Izdelka tn dohodka tudi višjo strokovno usposobljenost in višjo raven znanja, razgledanosti, vzgojenosti, kulturnosti. Ne le pomeni, predvsem vse to zahteva, kajti brez znanja, vsaj osnovnega znanja ne moremo ničesar delati, še manj opraviti, še manj ustvariti, skratka ne moremo se dalje razvijati, najbrž pa ne moremo ostati niti na že doseženi ravni In že doseženem mestu v svetu. Zakaj ne? Preprosto zato, ker smo premalo usposobljeni, da bi lahko dobro upravljali in se nam prav lahko zgodi, da bomo uprpavljali tako, da si bomo pojedli ali pretopili v avtomobile in druge rezultate, materializirane re-razdeljenega dohodka še stroje, s katerimi sl pridelujemo vsakdanji kruh. HH To, kar trdim, se ml ne zdi prav nič prenapeto, prav nič pesimistično, brez prav kmalu in sistematično zastavljene široke akcije za opismenjevanje in za nadaljnje izobraževanje pismenih ter za širjenje razgledanosti v osnovi izobraženih, skratka brez akcije za to, da odpravimo nepismenost med izdelovalci in predelovalci in pridelovalci, skratka med vsemi proizvajalci, brez akcije za to, da pismene prisilimo, da bodo vsaj enkrat v dveh ali vsaj v petih letih vsaj nekaj tednov posvetili svojemu izobraževanju, svoji razgledanosti, brez takšne akcije skratka bomo v kratkem dosegli, da postanemo po Izobraženosti zopet povsem nerazvita dežela, ki se zaradi tega ne more razvijati naprej, ampak nazaj. Dosegli bomo pa tudi to, da bo (samo) upravljanje še bolj samo formalno potrjevanji predlogov ali pa zaradi neznanja in nerazumevanja odbijanje predlogov, koristnih za nadaljnji razvoj, in torej tako ali drugače samo drago zapravljanje dragocenega časa. Prej sem napisal, da še nisem nikjer zasledil niti drobne vesti o kakšni sistematični akciji za opismenjevanje m njegovo nadaljevanje. Morda se s tem kdo ne strinja to postavlja nasprotno vprašanje, češ kaj pa šole za izobraževanje odraslih, knjige, časopisi, časniki, filmi, gledališča, televizija, radio. Določene logike to utemeljenosti tem ugovorom ne gre odrekati, a vendar — takšne oblike delujejo že vsaj desetletje, število izdanih knjig narašča, časopisov Izdajamo vse več, televizija prodira vse šlre med ljudi — in obenem s tem slišimo, da je istočasno z naraščanjem vseh teh raznih možnosti za individualno Izobraževanje število nepismenih večje kot pred 10 ali celo pred 15 leti. Ta »poplava« možnosti za nadaljnje izobraževanje torej ne uspeva -zajeti tiste petine nepismenih Jugoslovanov, ker ji pač ne zmorejo slediti, saj ne znajo dovolj, da bi Jih ta »poplava« sploh mogla pritegniti to jim koristiti. Ta, na videz široka akcija je torej premalo široka, ne zajema petine prebivalstva. To Je mnogo, dovolj, da lahko trdim, da ni sistematična ta bi Jo morali dopolniti z ukrepi, ki bi ljudem ne dali možnosti za izpopolnjevanje osnovnega znanja, ampak bi Jih k temu nekako prisilili. Videti je, da ljudje sami nimajo (več) pravega zanimanja za izobraževanje, ali pa se ne zavedajo njegovega pomena ali pa so zanj premalo stimulirani, da torej imajo vtis, da se jim ne Izplača izpopolnjevati lastnega znanja, čeprav bi bilo potrebno za uspešnejše delo, četudi na formalno istem delovnem mestu. Videti Je, da se tega premalo zavedamo vsi, od vodilnih delavcev v družbi, v delovnih organizacijah do neposredno prizadetih, kt se nikomur ne zdi (kot je vtis) dovolj pomembno njihovo znanje in razgledanost. A vendar je to znanje bistvenega pomena za nadaljnji razvoj našega gospodarstva, družbe ta vsakega njenega člana. Zato zopet vprašam: kaj pa pismenost? MATJAŽ MULEJ ILUSTRACIJE V TEJ Številki JE NAREDIL DŽAFER PECI, DIPLO- MANT ' * IPf? fiMHi . ШтМ ,STubEU4$K.] ВЕЕШ62В Ko »ute zarjove lev, ga »e čakaj in ne sprašuj, kuj misli. Ime! je idejo: ustvariti družbo brc* glave, vendar z močnim podplatom. £ Bog je rekel: »Ne želi si svojega bližnjega žene!« Pri tem ni mislil na daljne sosede. ★ »Mislim, torej sem!« je rekel pijanec in si natočil nov kozarec. ★ Venomer je hodil v krogu... Bil je pomemben član politične organizacije. ★ Vključil se je v novo modo — mini mežgan ni več prenapenjal. ★ »Bratje!« je dejal politik v nekem govoru — bili so le procent na volitvah. ★ Občudujoče je vzkliknil: »Kakšna umetnina!« Bila je le senca na platnu. 4 -k Majhna usta so mu krasila obraz. Posledica je bila izključitev iz delavskega sveta. ★ Sedel je na najvi.šjem stolčku — toda samo s tremi nogami. ★ Gledal sem ptice — kako lepo je imeti krila. Padel sem s stola in si zlomil hrbtenico. ★ »Poklic je poklic,« je rekel rabelj in se obesil — plačali so ga po učinku. OSKAR JANEŽIČ DVE PAROLI: 1 TOVARIŠ« OKROGLI ZADKI! PRIJATELJU AKCIJA B7 AVTOMOBIL JE TREBA LJUBITI! KAKO JE NASTALA UMETNOST V nekem obdobju zgodovine človeštva zasledimo civilizacijo govna. Čeprav je bila tisoče let pred kulturami Inkov in Aztekov, opažamo njen vpliv še danes. Avtorstva ugotovitve, ki jo slišimo vsak dan, namreč da je življenje sranje, ne moremo pripisati nobenemu naših sodobnikov; to stalno reklo je že proizvod možgan pračloveka iz civilizacije govna. Čeprav je civilizacija govna zelo zapleten pojav, ga bo potrebno zaradi lažjega razumevanja poenostaviti. Celotno civilizacijo bo ponazarjala ena sama naselbina nekje na zemeljski površini. Naselbino so sestavljale votline v vznožju kamnitega hriba Na prostoru pred votlinami niso rasla ne drevesa ne nikakršna podrast; praljudje so vse posekali in izruvali. Na največjem delu čistine je ležalo nekaj sto kupčkov človeških culpadkov. V koncentričnih krogih ko obkrožali kamnito ploščad, kjer je noč in dan sedel kdo iz skupine najpametnejših praljudi, ki bt jih danes lahko imenovali čuvarji abesede. Ploščad je prikrivala streha iz prazelenja In iz ve) pradrevesa. Ves ta prostor z odpadki in s ploščadjo so obdajali kolt - prva zasnova ograje. (Ograjo je Izumila naslednja generacija). Zukoličeni prostor je bil obenem svetišče kulta govna in kulturna ustanova: slovar za sporazumevanje med pripadniki črede. Tukaj je potrebno pripomniti, da praljudje iz civilizacije govna še n is o znali govoriti, in da so se zato sporazumevali preko kupčkov lastnih odpadkov. Vsak kupček Je imel namreč svoj pomen. Prvi je pomenil ljubezen, drugi prtjdleljstvo, tretji zvestobo in tako naprej. Kadar sta se hotelu dva pripadnika črede pogovoriti, sta v prisotnosti čuvarja abecede kazala na kupčke. Zaradi tako zapletenega načina medsebojnega sporazumevanja so bili praljudje iz civilizacije govna naj bolj molčeči v vsej zgodovini človeštva. Skupina najpametnejših ljudi v čredi pa ni samo varovala abecede in pomagala pri pogovorih; skrbela je tudi za obdobno osvežitev zbirke. Izmed vseh kupčkov, izmed vseh prvin pračloveko-vega pojmovanja sveta, nas najbolj zanima kupček, ki je pomeni IHvljenje, zakaj v neposredni zvezi z njim je nastanek umetnosti. Kupček, ki je pomenit življenje, je ležal blizu čuvarjeve ploščadi* v skupini pojmov, ki so pračloveku največ pomenili (hrana, ženska, žtual itn.). Glavni vzrok za nastanek pojma umetnosti v pračlo-vekovi abecedi je bilo dolgočasje. Pračlovek namreč še ni poznal množičnih komunikacijskih sredstev: tiska, radia, televizije itn. in se je zato moral zabavati sam. (Torej smo mi v neprimerno boljšem poloŽajul) Medtem ko so ostali člani črede lovili praživali, se je pračlovek Iz skupine najpametnejših dolgočasil. Edini predmet zabave je bil zanj najbližji kupček dreka, t.j. kupček, ki je pomenil življenje. Cepeč ob njem ga je gnetel in ga je skušal oblikovali. Iz te brezoblične gmote je sčasoma Izoblikoval kipec, ki je, Jasno, predstavljal žensko. Imela je prsi po njegovem okusu in tudi zadnjica je bila takšna, kakršno si je želel. Na ta na^in je iz pračlovekovega besednjaka izginil pojem življenje, nadomestil ga je pojem, ki mu pračlovek še ni vedel pomena. Ce bi lovci iz njegove črede imeli razum naših politikov. ki kipec najbrž uničili, avtorja pa bi izgnali v pragozd, da bi ga tam požrle praživali. Toda pralovci so bili bolj zaostali: mirno so lovili, ne da bi skušali zavestno vplivati na umetnost in jo usmerjati na pot napredka, k Iznajdbi ognja. Razumljivo je. da je bil ženski kipec, ki ga Je naredil z lastnimi rokami, pračloveku mnogo bol) všeč kot pa prejšnji brezoblični kupček. Veselilo ga je tako polepšan o življenje, pa Čeprav je bilo v bistvu navaden drek. Toda pračlovek ni računal s posebnostmi tvarine, iz katere je naredil kipec. Ob dežju se je La namreč sesedel v prvotno brezoblično gmoto in v pračlovekov besednjak se le spet vrnilo us rano življenje. Po ncštcvilnih trmastih, toda brezuspešnih poskusih: ohraniti kipec gole ženske rta prostem navzlic slabemu vremenu, je pračlovek spoznal, da je najbolje prenesti ga v votlino. Potem Je počasi spoznaval, da je tvarina, iz katere Je narejen kipec, povsem neprimerna; zato je začel iskati nove tvatlne: glino, les. Nadaljnjo pračlovekova iskanja nas ne zanimajo. Končamo lahko s podobo civilizacije, v kateri Je vse: verstvo, družbena ureditev, umetnost in tako naprej, izhajalo iz govnu in slonelo na govnu, pa si tega ni sramovala priznati ... R. Baloh Kukurukuku 1’ulouiuaaa...1 Idol: ideja, ki jo je mogoče otipati. Se nihče ni zrnslel zato. ker so ga vlekli zn ušesa. UNIČUJMO KULTURNE SPOMENIKE, SAJ NISO RENTABILNI. 5-R Bal-oII Stalni nasmeh večkrat razkriva lepe zobe kot pu dober karakter. NAČELNIKA ODDELKA IN FINANCE POGOJ: v letna pra v upravi ah Ob 118. obletnici Prešernove smrti v Od zunaj pogledano je Prešernovo delo skromno in neznatno; drobna knjižica z naslovom Poezije doktorja Franceta Prešerna — to je vsa žetev polstoletnega življenja; ali odpri jo, poglobi se vanjo, prepustite se voljno čaru teh valujočih ritmov in odpirajo se ti neizmerni horizonti na vse-strani. Kakor da si nenadoma prestavljen v središče velikega duševnega sveta, ki mu ne manjka najmanjši delec do zaokrožene popolnosti. oton Zupančič Živimo v času, ko moramo sami reševati probleme, ki se ponavljajo pred nami, sami moramo proučevati umetnost preteklosti In jo kritično sprejemati, kajti vse več ljudi je, ki s svojo Interpretacijo umetnosti odbijajo publiko. Po nauadl je največja nevarnost, da se človek nikdar več ne približa, ali jo celo zasovraži pri napačnem pojasnjevanju in nemetodlčnem posredovanju umetnine. To se je zgodilo pri razlaganju Prešerna. Besede so kot največji, najboljši superlativi brez prave, strokovne utemeljitve se ti počasi priskutijo, dan za dnem tl peša posluh za umetnino, pesmi počasi Izgubljajo svojo lepoto tn nazadnje se zgodi, da na papirju vidiš samo prazne besede. Prav tisti ljudje, ki se največ ukvarjajo s posredovanjem umetnosti, neopazno, vendar neustavljivo pomagajo pri razvrednotenju umetnine, takšne, ki jo pozna In sprejema vsak človek In se približuje tistim, ki so odkrito odklanjali (v našem primeru Prešerna) vse, kar Je čas pozneje uveljavljal. In kaj se pripeti, če tako razdvojen in z negativnim odnosom do vsega, ki ti postane vsakdanji kruh, segaš po Prešernovih poezijah ter jih pričneš prebirati. Apriori negativni odnos do Poezij te ukoplje In osnova, Iz katere izhajaš, postane metafizična emota. Ker pa se ta proces dogaja največ pri ljudeh, katerih interesi posegajo na povsem druge interesne sfere, lahko rečemo, da je napaka težko ali s ploh nepopravljiva. Ves napor in voljo, ki sla vložena v delo v širjenje umetnosti med ljudi, se uničita, z nadaljnjim nemetodlčnlm delom pa počasi hirajo tudi posredovalci, to Je ozek krog ljudi okoli umetnine. Tako grozi nevarnost, da postane umetnina apostoltrana tn merilo vrednotenja v določeni panogi umetnosti. Nekoliko drugače je, če kljub odbijajočemu občutku poezije odpreš Vzrok, zaradi katerega si se odločil v tem primeru ni važen. Bereš tn nikakršne pustne fraze te ne motijo, nikakršni splošno veljavni Izreki te ne spremljajo, najprej te prevzame forma in nekoliko kasneje Še Izpoved pesnika. Zupančič je zapisal: »Pesnik sonetov, sonetnega venca, Zdravljice, Krsta — to je po njihovem lazil po tleh; visoko nad zemljo pa je plaval bobneči gromovnik tistih dni, krilati pevec tako imenovanih vzvišenih Idej. Kaj so danes nam tetirode, pred katerimi se je takratno Izobraženstvo klanjalo v zamaknjenem spoštovanjuI Za nas jih ni Ir Tako smo spoznali pravo vrednost Prešerna, ostale smo zbrali v arhive in se ob misli nanje le rahlo nasmehnemo. Danes Iščemo v Prešernu predvsem človeka-umetnlka, vse ostalo (prehajaj je prešlo v zgodovino, ki jo sicer občudujemo, nas pa ne prizadene. In tako stoji pred nami človek, ki bi lahko živel v kateremkoli okolju in času in bi ostal genij. Vse bi se spremenilo, njegova bistvena določila pa bi ostala ista, bit bi isti, njegove pesmi enako prijazne In čisto Izoblikovane. Ljudje ne vedo tega, z njim vlečejo vse, kar se Je (pojavilo) pojavljalo v njegovem življenju in ga la stara šara utruja. Spominjam se oddaje o Pre šernu, ki je bila na radiu, podli jo je Janko Kos. Bil sem sit Prešerna, tistega, s katerim tl postrežejo v šoli In me je bilo zato sram. Ko sem poslušal omenjeno oddajo, so je pred mano pojavit Prešeren, o kakršnem se ml še sanjalo ni, bilo je, kakor da bi me preplavil valujoči ritem Prešernovih storitev. Prav ta oddaja je dokaz, kako je mopoče primerno predstaviti umetnika ne da bi pri tem kakorkoli pkrniti bistvo njegovih umetnin. V. D. ODPOVED Podelitev Prešernovih nagrad NA I. GIMNAZIJI Proslava ob 118-letnici Prešernove smrti je bila v mnogočem skromnejša od lanskoletne. Omejena je bila le na kratek uvodni govor in na podelitev nagrad. Uvodno besedo o Prešernovem življenju in delu je imela dijakinja Marija Švajncer, potem pa je direktor d. gimnazije podelil Prešernove nagrade. Prvo nagrado v literaturi je dobil Zvonko Rudolf za ciklus ljubezenskih pesmi, druga in tretja nagrada pa nista bili podeljeni, čeprav je bilo v konkurenci še osem prispevkov. Prvo nagrado za likovno umetnost je dobila Barbara Vidic, drugo pa Vojislav Skle-pič. Tretja nagrada ni bila podeljena. Lanski nagrajenec na področju glasbe Zvonko Rudolf je letos ponovno razburkal duhove in navdušil s skladbo za klavir in orkester. Drugih prispevkov v glasbi ni bilo. Letos so se spet uveljavili fotografi, vendar je bila zaradi slabe konkurence podeljena le druga nagrada; dobil jo je Stanislav Vauda. Ce na koncu poskušam oceniti proslavo v celoti, moram ugotoviti, da je bila slabo pripravljena (tako po obsegu kot po kvaliteti) in da je kljub filmu ►►Vstajenje«, ki smo ga gledali v okviru proslave, šla mimo nas skoraj neopazno. Mladi ustvarjalci so prispevali mnogo del (tudi kvalitetnih!) in pokalali vidon napredek. D. W. ZVONKO RUDOLF: PRIZNANJE Stal sem pri oknu In te gledal, a nisem te videl — ne tvojih čarobnih oči kakor da so mi Izpile poslednje kaplje razuma — ne tvojih belih lakti bolj belih kot sneg — ne tvojih zlatih las ki so mi dražji od vseh zakladov sveta čutil sem te s svojim srcem srce pa mi je klicalo sramežljivo vendar odločno ljubim te, ljubim tel NA II. GIMNAZIJI Ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarja, je bila na gimnaziji Tabor svečana proslava in podelitev nagrad najboljšim udeležencem Prešernovega natečaja. V programu je sodeloval gimnazijski pevski zbor, komorni ansambel glasbene šole, kvintet s črnskimi duhovnimi pesmimi in recitatorji. Nagrado je v imenu sveta šole, ki je natečaj razpisal, podelil ravnatelj. Prvo in drugo nagrado v skupini likovnih prispevkov si delita Janko Zadravec in Drago Jerič, tretjo nagrado pa je dobit Srečko Gerlič. Na tehničnem področju je bila podeljena le druga nagrada, Borutu Valentiju, medtem ko za glasbo ni bilo prispevkov. Prva nagrada ni bila podeljena niti v skupini literarnih del, drugo pa si delita Tatjana Volarič in Zdenka Dvoršak, tretjo nagrado pa so dobili: Lidija Koren, Stanko Korpič in Miran Rotner. Podeljenih je bilo tudi nekaj pohval. Letos se je Prešernovega natečaja udeležilo le 20 dijakov, kar je za šolo s preko 750 dijaki odločno premalo. Res ne moremo gledati samo na množičnost, temveč predvsem na kvaliteto, vendar tokrat tudi ta ni zadovoljiva. V bodoče bomo morali posvetiti več pozornosti tej obliki uveljavljanja mladih, ki je obenem najlepša oddolžitev spominu velikega Slovenca, Franceta Prešerna. PROSIMO, PORAVNAJTE i NAROČNINO! 1------------------------------------ TATJANA VOLARIČ: VČASIH Teden se začne s TT-jem in konča s »prijateljem, ki vas čaka na oglu.t naprodaj že v petek. Medtem pa glasba. Včasih mogoče sneži ali dežuje, štorklje pa so odletele; mogoče so šle v Alžirijo. Včasih naša stara soseda dobi pismo iz Argentine, njena druga hčerka pa je umrla in njen mož je igral na klarinet. Včasih zmanjka makedonskih cigaret, drobtinice pa čakajo na ptice, ki so ostale pri nas in se ne boje zime. Včasih mislim ,da bom kmalu umrla, v soboto pa je vedno ples in I. maja je kres (vsaj včasih je bil), takrat, ko je moj pes izginil In so mačke ponoči cvilile. Včasih sem imela rada narcise. Hotel sem že raztrgati verige le! z zarjavelim! se členki pot zapirale ml k tebi. Toda narava ne pozna milosti šele zdaj vidim kakšno Ječo namenila ml Je zameno zate ki sem se tl prostovoljno odrekel. Hlad tn vlaga že vejeta lz temin kamor padam v neizmerne globine dalje In daljo v mrak. Ničesar ne čutim, saj sem izgubil vse, kar sem . imel. Strahotna z vseh strani obdaja me, zagrinja stran, stran, preklete sence, strani Sonce hočem, luči Glej, členki že pokajo tudi zidovi so že pretesni Pa vendar, kaj pomaga ml zunanja luč če pa Je moj duh prazen. Pustinja brez vode hladno, a vendar ubijalsko sonce vpilo je še zadnjo kapljo vode z mojih ustnle prsa hoče ml raznesti Glej! v daljavi palme — voda ln že hitim Telo Iztisne poslednji drobec sile ki Se tli v meni — zaman, bil Je le privid ki Jih Je toliko v življenju Konec. Vsega Je konec. 2e vidim sence, pošastne, ki se 4 plazijo proti meni. Sonce, kje si? Megla že zastira ml pogled. Se zadnjič — kratek vzdih, nato pa padec, strašen padec. Puščava pa ostane — strahotna v svoji morilski lepoti-V. G. OČENAŠ (globoko ponižna in pobožna molitev vsakega resnega dijaka) Očenaš — profesorski zbor, Ime katerega v šoli zbuja strah in trepet, ne vrzi nas še iz svojega kraljestva, ne zgodi sc tvoja volja.ikakor pri ocenah, tako pri športnih dnevih. Daj nain danes lepše ocene, ne glej na naše grehe, kakor tudi mi ne gledamo na učni uspeh, ne spravljaj nas v skušnjave, temveč reši nas učenja in hora legarls ament Zdrava bodi mladinska organizacija, dijak je s teboj; spoštovana boš med nami, če boš držala profesorje na vajetih in blagoslovljen bo tvoj trud. Zdrava bodi tudi šolska skupnost, mali dijakov. Prosi za nas grešnike, sedaj in ob naši plačilni uri, ament Cast in hvala našim razrednikom, molimo za razsvetljenje njihove dobrote, da bi nam kakšen dober red primaknili, tako sedaj, kakor ob maturi, amen! NIKO JF-Z Kako dolgo bo še mladinska organizacija kamen spotike? Potreben je izhod iz krize morajo neprenehoma spreminjati ter prilagajati spremembam razvoja ter stopati s časom v korak. Le-tako bo mladina z zanimanjem sodelovala in videli bomo, da ni mladina bila do se-daj nezainteresirana, temveč neorganizirana. ANTI GORJUP Nič novega ne bom povedal, če napijem, da je ZM prišla do tiste točke, ki ji rečemo kriza in je potrebno poiskati iz nje temeljno preoblikovano, novo pot. Njen idejni kot tudi organizacijski koncept ni Sel vzporedno z družbenim razvojem, in to je povzročilo padec njene vloge in pomena. Jasno smo uvideli, da je njeno delo že nekoliko let nazaj ►►slonelo« le na nekaterih mladih entuziastih (v Jugoslaviji je danes vsaj •/» od skupnega prebivalstva mladih ljudi), ki so se slepo zaganjali v zid organizacijske strukture, ki jo je postavila mladina 1913. leta ter z raznimi spremembami in dopolnitvami iskali izhod iz zastarelega sistema. Vse premalo je bilo načrtnega dela in sodelovanja Širokega kroga mladih pri : načrtovanju smeri razvoja ZM. Njihove ideje in predlogi so se upoštevali le Preko anket, katerih veljavnost je, po mojem, mnogo manjša, kot jim običajno posvečamo pozornosti. Nimam namena ovreči njihovega pomena pri opa-zovanju mišljenja širših množic, vendar iz lastnih izkušenj vem, kako se »malo za šalo, malo zares« izpolnjujejo takšni anketni lističi. Bojim se, da bomo danes, ko smo Pred reorganizacijo ZM, na osnovi takšnih pomanjkljivih analiz ter še nekaterih mišljenj posameznikov osnovali novi koncept le, za mladega človeka Prepotrebne organizacije. O tem, ali je mladini njena organizacija potrebna ali ne, se mi zdi nepotrebno razpravljati. Takšna kot je danes, prav gptovo zelo malo. Mladina pa potrebuje svojo organizacijo v taki obliki, kot si jo sama želi. Njene želje bomo morali upoštevati pri izdelovanju novega programa ZM. Zato bi bilo potrebno organizirati pogovore, na katerih pa naj np bi sodelovali le člani mladinskih šolskih in tovarniških komitejev, temveč čim širši krog mladine. Pogovore bi lahko organiziral mestni komite ZMS in povabil nanje psihologe, sociologe in ostale strokovnjake, ki sc bavijo s problemom nove oblike organizacije ZM. Na takšne razgovore bi morali priti že z določenimi koncepti in mišljenji mladine z drugih razgovorov. Zanimivo bi bilo tudi izvedeti, kako deluje mladina v drugih državah, predvsem socialističnih, ter v kakšnih oblikah. Vem, da takšna tribuna ne bi uspela, če bo nekaj lepakov v mestu vabilo mladino v dvorano, kjer bi naj bil tak pogovor. Mnogo bolje in z večjim uspehom bi se to izvedlo na šolah (predvsem II. stopnje), mladinskih klubih in gospodarskih organizacijah. Ob dobri organizaciji tudi obisk ne bi izostal. Seveda bi se pa morali kasneje sklepi takšnih pogovorov upoštevati in priti v »novi« organizaciji ZM do veljave. Mladinska organizacija bi morala biti bližja mlademu človeku, zavzemati področje, ki mladega človeka zanimajo in dobili svoje mesto v družbi. Njena organizacija bi morala biti razdeljena na interesnih sferah in se zavzemati za področja od umetnosti, moderne glasbe pa tja do politike in znanosti. Zavzeti bi se morala skratka za vse tisto, kar je mlademu človeku blizu, potrebno in koristno. Ne bi smela bili samo idcološko-poiitična, temveč tudi vzgojno-izobraževaina organizacija. Toda ta področja bi morala biti razdeljena in po vrednosti cenjena. ZM je izgubila tudi mnogo na svoji družbeni veljavi, ker je bilo njeno delo zadnjih let, ne manjše in slabše, temveč mnogo bolj stihijsko, neorganizirano in izven mladinske organizacije. Mnogo dela, volje In sposobnosti bo potrebno, da si bo mladina in njena organizacija priborila svoje mesto v družbi. Toda to bo vse premalo, Če bomo napačno zastavili nove temelje, zato moramo svojo organizacijo sedaj organizirati tako, da bo pritegnila večino mladincev. Njene oblike dela se NEUSPELA PRIREDITEV V MARIBORU Andrej Hieng v klubu mladih posveti širšo publiciteto, kajti Izkušnja prvega Izmed ciklusa napovedanih pogovorov nas je poučila, da tl ne bodo imeli nobenega smisla, če se jih ne bo udeleževalo širše in bolje strukturirano občinstvo. Ljubosumno zapiranje v interni krog povzroča samo občutek zadrege, ki ni prijeten ne občinstvu ne gostom. P. s.: Vse kritične pripombe so naslovljene SAMO na vodstvo Kluba. R. H. Voditelji Kluba mladih so sl zadali halogo, da vsakih štirinajst dni ob ponedeljkih zvečer prirede razgovor z znano osebnostjo iz slovenskega javnega življenja. Ciklus razgovorov so odprli !3. februarja, ko so občinstvu, kot prvc-Ba Izmed gostov, predstavili pisatelja, režiserja In dramatika Andreja Hienga, letošnjega Prešernovega nagrajenca. Andrej Hieng, pisatelj srednje gene-Je dobil nagrado Prešernovega “klada za roman Gozd ln pečina. Avtorjevo literarno delovanje je orisal Bruno rtman, nekaj odlomkov lz nagrajenega dela pa Je prebral Stanko Potisk. Iz 1 vS? med Hiengom ln Hartmanom se je občinstvo seznanilo z vsebino romana, r. ’hjegovo zgradbo ter z Idejnimi ln stilskimi poudarki. V razgovoru Je avtor izpovedal svoja osebna gledanja na proso, posebno roman, vmes pa Je nanizal „ek,aJ anekdotično obarvanih tujih mnenj o Gozdu ln pečini. Vprašanja, ki Jih Je !y “>rJu ob koncu srečanja postavljalo občinstvo, so bila večji del stereotipna ln so se večinoma nanašala na zasebni del pisateljevega detovanja. Ker avdl-jprlj ni bil pripravljen na resnejši razgovor, je Jasno, da v razpravah sploh ni mogel sodelovati kot enakovreden partner. Vodstvu Kluba mladih Je v prvi vrsti namenjen očitek glede nepripravljenosti Jh nezrelosti avdltorja, kajti razgovor je organiziralo skrajno malomarno. Vsaik klubski ples obdaja večja publiciteta kot Vf jrečanje z avtorjem romana, ki po ЈгЛГ'™anovem mnenju »stopa vštric a so-“oonlm evropskim romanom«. Morda Je У “ejstvu, da nikjer nismo zasledili niti fhega lepaka ali objave, ki bt opozar-na razgovor, skrita želja klubskega atn x Ya datl vse^ stvarl strogo interni načaj, ker končno tudi zasluge za vsa-Prireditev požanje vodstvo. Vpraša-*J* le, ali Je standardno klubsko občin-•vto sp)oh zrel0 za razgovor na takem pjvoju, kakršen Je bil še na začetku, in '"nns"1 Je bilo opaziti zdolgočasenost l" nezanimanje, nekateri pa so norma-u.n Potek prireditve bojkotirali z ncartl-"Utiranlm neandertalskim mrmranjem. _ rfhjnost zasluži titdl svojevrstno vede-'Je klubske »mamice« V. Rudolfove, ki tat* ,poItrov!teljsk!ml Izjavami tn z nc-. Poseganjem v debato dala vsej st?! mučen prizvok. Ce klub=ko-- vod-IvP namerava nadaljevatt s prirejanjem Podobnih srečanj, je potrebno, da Jim Kratke vesti iz Celja 2e vrsto let deluje v celjski gimnaziji kulturno društvo Anton Aškerc, ki skrbi za prireditve in proslave na šoli. Na zadnjem plenumu društva pa je bil sprejet program z novimi, obsežnejšimi smernicami delovanja. Predvsem je društvo razširilo svojo dejavnost izven šole, ki se kaže v sodelovanju s svojim programom na raznih javnih celjskih proslavah in akademijah. Osrednje delovanje društva pa se kaže v gimnaziji sami, saj je s točkovanjem kulturnih dejavnosti posameznih razredov, ki se šteje v skupno medraz-redno tekmovanje, pritegnilo vse dijake k sodelovanju. Vneto, živahho in samostojno delo dijakov na tako pomembnem področju za današnji čas, črta mnoge očitke na račun mladih in kulture. ZMS h njena vtoga Med vodstvom in članstvom vselej nastopi razlika, kajti ZAUPNICA, ki jo Izrekajo ln izrečejo člani zvez ali organizacij svojim »višjim« Je temelj neposredne demokracije v soodločanju za ali proti. Prav ZAUPNICA pomeni potrdilo demokratičnih mnenj, to pomeni, da »vodilni« Izvršujejo sklepe večine članov v organizacijah po svoji sklepčnosti, pa presoji. Gotovo Je funkcija demokratičnosti v vseh razvrstitvah ZMS kot mladinske organizacije prav v takšni smiselnosti sprejemanja ali odklanjanja odločitev, pa predlogov. ZAUPNICA vseh mladih ljudi, ki so vključeni v ZMS, pomeni zatorej temeljno vlogo sedanjega dela za prihodnost, sevč glede na obresti tega dela, ki bi morale Izhajati Iz osnovnega kapitala vseh temeljnih socialističnih načel naše družbe. Načelo, da mladina gradi »vet prihodnosti nam Je vsekakor Jasno — a vprašati se moramo, kakšno In katero prihodnost gradi mladina, kakšni so sedanji njeni medsebojni odnosi, pa zunanje In notranje zveze. Iz tega izhajamo, da Je temelj miselnosti naše mladine in vseh delovnih ljudi v socializmu zoper kapitalsko, nad-družbeno formacijo medsebojnih delovnih odnosov. Združitev vseh mladih ljudi je v prepričanju, da Išče svobodne odnose in smotre svojega dela. Prav v tej smotrnosti Je zategadelj vloga ZMS: boriti se v zvezanosti z vsemi delovnimi ljudmi za boljši svet In boljši svet hkrati graditi. Gradnja družbe Je res zaenkrat v sedanji situaciji dokaj težavna, kljub temu pa ne moremo trditi, da Je onemogočena, enostranska. ZAUPNICA vseh mladih ljudi v ZMS svojemu narodn Je odgovornost pred načeli, ki so nastajala v NOB In so se razvila do dandanašnjega. Programiranje dela Je za mladino predstavljalo vselej izraz avantgarde in kritičnosti. Ce bi bilo res, da Je ZMS odvisna le od vodstva, da samostojno životari le kot članstvo mladih ljudi Izven naše družbe, tedaj bi morali priznati, da članstvo zaupnice sploh ne pozna. Ce nekateri sodijo, da Je karierizem temelj v vodstvih ZMS, tedaj se morajo vprašati, kakšna Je družbena afirmacija naše mladine v sedanji situaciji, katero ln kakšno prihodnost gradi. Jasno Je, da mladina ne životari samo v imenu svoje članarine, temveč da se z delom aktivno vključuje v družbeno življenje, da Je odgovorna pred vsemi. Kajti trditve, takšne Je moč ovreči že v solidarnosti naše mladine z vietnamskim, Indijskinr ln drugimi ljudstvi, pa nenehnimi prizadevanji, da bi Izgradili boljši svet In se upirali nad-družbenim mehaničnim ali birokratskim odnosom. Ne smemo pozabiti, da mladina hoče bltt svobodna, a ne zavoljo svobode, ki bi se JI kakor bog prikazovala z neba, temveč tukaj na zemlji, v svojem delu. N. K. Celjska mladina je z akcijo: »Vsi za otroke Vietnama« odločno Izrazila svoje obsojanje Johnsonove politike v Vietnamu in s konkretno akcijo pokazala sočutje do naroda, ki se z napori ►in žrtvami bori za svojo samostojnost. Pobudo za to akcijo je dala mladina z ekonomske srednje šole v Celju, priEe-ja pa jo občinski komite Zveze mladine z vodstvi mladinskih organizacij vseh srednjih šol. Skupno se je prijavilo 819 prostovoljcev, največ gimnazijcev. S to akcijo bodo mladi celjski srednješolci izrazili načelno obsodbo nad Johnsonovo agresivno politiko in pokazali humanost mlade generacije. Ker daje gimnazija splošno in v glavnem teoretično izobrazbo dijakom, se že več let uvaja v gimnazijski učni načrt tudi redna praksa. V prvem in drugem letniku poteka praktični poul? še v šolskih prostorih, v tretjem letniku gredo dijaki na štirinajstdnevno prakso v tovarne, kjer se neposredn^ seznanjajo s proizvodnjo. Praktično de-* lo gre na račun enega tedna počitnic in tedna dni pouka. Tako se je hrup v celjski gimnaziji nekoliko polegel ŽO od 13. januarja dalje, ko so vsi tretje-šolci odšli v tovarne. Cas prakse, ki dijakom skrajša počitnice in pouk, je vsekakor koristen, prisebno ker mentorji v tovarnah skrbijo, da se dijaki vsaj v glavnem seznanijo z vs^mi fazami proizvodnje. NIKO JEZ STRATtf 12 FEBKUAR lflRT Obrazi IZ ŠTIRINAJST V začetku tega leta je skupina mlajših slovenskih književnikov izdala almanah ŠTIRINAJST v samozaložbi. Sodelovali so IVAN CIMERMAN, MATE DOLENC, MARIJA CORSE, DORO HVALICA, LUDVIK KALUŽA, NIKO KOLAR, MARKO KRAVOS, TONE KUNTER, MIHA MATE, MART OCEN, TONE PARTLJIČ, ALESANDER PERSOLJA in HERMAN VOGEL. Dasi je skupina izdala almanah brez nekih posebnih skupnih tendenc, je nehote prerez čez ustvarjanje mladih literatov, ki so zapustili srednješolske liste dovolj uspešno. Danes vam predstavljamo nekaj pesmi in proze iz te zanimive knjige, ki jo lahko kupite tudi v mariborskih knjigarnah. Izbral: T. P. IVAN CIMERMAN Deklica in prstki Za prstke vem hladne, In nežne , In lepe kot slonova kost. Za prstke vem — radi Bacha Igrajo vaze objemajo rožice menjajo, o, prstki Slonokoščeni. Pa se bom ustavil — fantič z očmi vabil. Pa bodo prstki vzdrhteli tla Bacha pozabili in v mozaik Neznanega vazo otroštva razbili. Pa bodo teloh — to prvo sanjavost pomladi nožiče gazelje teptale In očke — te črne, iskreče bodo — jokale. MARKO KRAVOS Lokomotiva drvi preko nasipa, vsaka os, vsak bat se pregreva lz želje po cilju. Toda tudi kolesje se bo nekoč Izrabilo, uitavllo, tn daleč bo še do ollja. Na slepem tiru bo spomenik moči. TONE KUNTNER Pesem padlega partizana Brat, ne prihajaj na grob, saj me že zdavnaj ni več med mrtvimi ln zdavnaj sem že odsanjal svoj lep! sen o tebi, brat. Takrat sl govoril: proletariat, pravica . .. Ločila sva se. HERMAN VOGEL Pogovori na meji ena Govorim tebi vseskozi a mislim n3 poezijo ponoči besede po k o pl j e« ponoči se udeležim Igrice štirih sten svoje sobe besede odženem pokopi »eš Pokoplješ pa ne to storijo drug! začetek dneva )e zadrgnjena zanka konec je še vzdignjena sekira vmes je res moje Zato vmes tudi poskušam: kako se počutim ko legam v krsto Da bom na koncu lege! neoporečno tn bojo rekli stil pa že tak Samo to namreč hočem: potegniti nazadnje pokrov nase sam Pokoplješ pa ne ponoči besede LUDVIK KALUŽA Moja zemlja Z nestrpnim korakom in grenkim občutkom brezdelja v razpokanih ustih sem se izprehodll po tebi. Moj bog. Trdo in blatno, prašnogrenko, suho ln od znoja prepojeno sem te preklel lz nemočne ljubezni. Pobral sem tvoj plod; kaj Je bilo v njem tvoje krvi in nezadržanega utripa boleče toplote in tisočletnih Iskanj — in roke bile so ml vlažne, kakor obrisal bi pot porodnic! Ti rrjoja zemlja! Ti sl šel živ odtod . .. ln ponosen sl name, kadar se voziš v črnem mercedesu, brat. Govorim tebi vseskozi: trenutki me spreobračajo Ponoči sem na primer zmerom navpičen: tako tudi moje besede Razumi jih drugo pod drugo: vendar ne odštevaj pomenov Ki ti jih govorim že oddavna Samo to je nam-eč ostalo od moje volovske moči Sicer me lahko zakoplješ: staremu hrastu pod korenike Al! pustiš: da se na soncu sramotno osujem MIHA MATE Nič več svežega etja Sedim pri tebi na bolniški postelji in te držim za roko. Sc malo in potem bom moral iti. Obiski so že zdavnaj minili, ti pa me nočeš pustiti. Ostala boš sama in ko bom odšel, boš premišljevala o najini sreči. Jutri bom zopet prišel. Sposodil si bom denar ln ti prinesel rož. Zagotovo ti jih bom prinesel. Na trgu se bom sporekel 7. branjevko, ker ne ho izbrala naj le pl ih In ona ml bo robato zarobila, kako siten mož bom. Toda ona ne ve, da so te rože zate, ne more si misliti, koliko ti pomenijo. Potem se bom zopet srečal s tvojimi starši Veš, prijetni so. Z očetom se dobro razumeva, mama hoče nekoliko igrati, pa se Ji ne posreči, zato Je mogoče včasih smešna. In preveč panična Je, vedno nekaj govori, na koncu pa se še zjoče, da bi bila Čimbolj pristna. Pa ji ne zamerim. Stari ml je bolj všeč, a ne zato, ker Je moški. Odkrit je in ima jo rad, čeprav ga vedno nadleguje in mu zdaj popravlja to, zdaj ono. »I.ojzi sem. I.ojzi tja. Ne bodi tako šlampast. I.ojzi, popravi si kravato, Lojzi, ne bodi tako prostaški, I.ojzi.« Vedno ga mori, 011 pa ostane hladen, kot da Je to nekaj takega, kar sodi v njegov vsakodnevni obrok. Tudi ko si se ponesrečila, sem raje poiskal njega. Lepo sva se pomenila, čeprav so te napol zmrcvarjeno potegnili izpod črnega mercedesa. Takrat sem pritekel v bolnišnico In samo željo, da bi se Jih razveselila in bi ti pomagali k zdravju. Sramujem se, vendar sl ne morem pomagati. Včasih premišljujem, si očitam, da sem hinavec, da se hlinim pred tabo In da to 11I vredno človeka. Po drugi pa se /dim sam sebi pošten. Da, pošten. I11 to zato, ker ti vsak dan prinesem svežega cvetja in mnogo želja, da bi kmalu ozdravela. Včeraj, ko sem bil pri tebi, si se mi zdela otožna. Nenadoma si me zgrabila z obema rokama in se nagnila k meni. Komaj slišno si ml zašepetala: »Želim imeti otročička s tabo. Cisto majhnega otročička.« Pobožal sem te in ti si bila srečna kot otrok, ki mu obljubiš Igračo. Jaz pa sem tisti večer mnogo razmišljal o tebi, o najinem otročičku in o igračah, ki jih prodajajo v trgovinah. I11 prvikrat se mi je zdelo, da tl ne prinašam rož samo zato, da bi ti povedal, da te ne ljubim. Zaradi tega sem bil drugi dan zamišljen I11 vprašala sl, kaj me tare. Nisem tl povedal resnice, zlagal sem se, tl pa sl bila srečna, da sem zraven tebe in da boš še dolgo potem, ko bom odšel, božala moje rože. Eno od njih boš te prijel za roko. Nisi se zganila. Zbal sem se zate. Poljubil sem te na čelo in odprla si oči. Govorila sl zmešano o nekakšnih profesorjih, o plesu In o račkah, ki se kotalijo po reki ... Potem sl me zgrabila za roko In kot bi sc nekaj prelomilo v tebi sl ml dejala: »Pojdiva k tebi, tukaj Je tako pusto.« Zaspala sl, jaz pa sem bil ob tebi toliko časa, kolikor so me pustili. Nato sem odšel in taval po ulicah s tvojim razbitim obrazom in /lomljenim telesom pred očmi. Nisi Imela vitke postave, a bila sl prijetna, kadar si sc ml nagajivo zazibala v bokih. Čutil sem se krivega, ker sem te hotel zapustiti. Ce ne bi bilo črnega mercedesa, njegovih sikajočih gum in sirene rešilnega avtomobila, bi prav gotovo šla narazen. Tako pa sl Imela srečo. Ostal sem tvoj In pridem vsak dan. k tebi / rožami. Veš, malo nerodno ml ‘je, pa nič zato, tudi tega sem sc že privadil. Rolniške sestre se ozirajo za mano, ko nerodno kolovratim med posteljami in se prebijam do tvoje. Mogoče tl celo zavidajo. Tl imaš vedno sveže rože. Zraven tebe umira ostarela žena. Kako brezizrazne so njene oči. ЛИ Je res ni nič strah smrti? Jaz pa sem sc tako bal, da mi boš umrla. Nisem sl mogel predstavljati, da bi me zapustila, ne da ti povem, da te nimam rad, da tc nisem imel nikoli rad. Zato sem tu, zato so vsak dan ob tebi sveže rože, katerih sc tako razveseliš. Ko bi vedela, da tl Jih prinašam zato, da bi ozdravela, da bi ti člmprej lahko povedal bridko resnico, bi Jih prav gotovo zmetala skozi okno, ali pa ne bi hotela ozdraveti. Danes sem tl prinesel nagelJČke. Velike, rdeče. Pravijo, da pomenijo ljubezen. Jaz pa sem tl Jih prinesel z eno I 'M vzela v roke In Jo negovala ln mllovah* kot najinega otročička, katerega ti h* bom nikoli podaril. Jutri boš zapustila bolniško posteljo« Prinesel ti bom zadnje cvetje I11 potem se bo potaliko osula najina ljubezen, pobožala boš rdeče nageljčkc ln enega od njih mi boš vtaknila v gumbnico. Zasmejala se boš in hotela objeti ves svet, УА* pa bom otožno vesel, ker tl bom lahkd čez nekaj dni povedal resnico. Takra* boš jokala in sj želela nazaj v bolniško posteljo in upanje. Ju/ pa se bom težko privadil na roke, ki ne bodo dele, komu naj vsak dan podarijo Žega cvetja.