LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK Zfl KNJIŽEUN05T IN PROSUETO. letnik xl,                             1920,                           Številka z
VOJESLAV MOLE:
PISMO V DOMOVINO.
OTONU ŽUPANČIČU.
I-
Pomlad. Čeremhe bele v šumnih gajih,
žalujke breze nad zrcalom vod,
nebo nad stepo v radostnih sijajih, —
nekje se sokol nosi v sinji svod, nad reko sanja vas, a v meji kliče družico drozd... Povsod pomlad, povsod.
Le v srcu ni je. Misel v daljne griče
žaromala je, išče znanih cest
v dolenjske loge, v solnčnate holmiče.
Zaman. Visok, molčeč je zid — bolest (— ne preleti ga orlokrila ptica —J" med nami zrasel od zemlje do zvezd.
In vse je le še čudežna pravljica: kako šume v pomlad dobrave naše, kako zlati se zidana pšenica,
kako povračajo se črede s paše, kako smeji se v bregu polni grozd, zvenijo pesmi, žvenketajo čase,
kako v viharju poje hrastov gozd... Bilo je. Daleč tam. In je minulo. Le še spomin mi je otožen gost.
» m 9
5
m
VOjESLAV MOLE: PISMO V DOMOVINO.
Za cvetom cvet — kako se je osulo vse, kar bilo je radost in sijaj, in srcu zadnji je smehljaj otrulo!
Injzdaj Ti pišem tja v domači kraj, iz step sibirskih v daljno domovino, ki bogve če uzrem jo sploh še kdaj.
Prispe to pismo v rodno kdaj daljino? Bogve. Od tam ni sluhov, ni vesti, ni pisem v to pozabljeno tujino.
Deli globoko morje nas krvi in ne dozrejo mu bregov pogledi megleni hrepenenja in skrbi.
Morda v grobovih mnogi že sosedi
počivajo in ljubljeno srce
že mnogih dragih je podleglo bedi,
Morda... Morda je naše že ime samo še bleda senca med spomini, ni vzdihov več in suhe so solze.
Pozabljeni smo, izgubljeni sini. Ah, dolga, težka, izgubljena leta, mladost ubita, križana v tujini...
Mi vsi smo kakor tožen vrt brez cveta, — uničil ga ponočen je vihar, zatrl mu v kali vsa semena sveta, — nikdar ne bo več prejšnjih rož, nikdar.
II.
Vem, Ti se čudi s, da še sploh živimo. Jaz tudi. Petkrat up smo in gorje že_pojcopali pod sibirsko zimo.
A zdaj? Zdaj delo vzeli smo v roke, zagrebli hrepenenje, upe, sanje in delamo, — a kaj, se še ne ve...
VOjESLAV MOLL:. PISMO V DOMOVINO.
To je: ne ve se, kam nas delovanje lahko pripelje še, na vsak način pa delo naše ni tako vsakdanje.
Kot muham pajek, zdaj iz pajčevin sovragom predemo nevarne zanke, vspeh je gotov, — očetov vreden sin.
Z lahkoto si rešujemo uganke, ki jih noben ne reši diplomat, enačbe, ki so v njih samo neznanke.
Zavijamo v ponosni se škrlat tribunskih tog — in ta je novi Kato in drugi Cezar, tretji je Marat.
Ideja naša pa — dejal bi Plato — nesmrtna je. Sicer vsebina njena ni jasna še, a vendar je le zlato.
še vedno duša v nas tiči ognjena, iz brona čistega kot solnce vlita, nepremagljiva kot železna stena.
In njena pot je cesta zmagovita
k visokim ciljem koncem zadnjih cest:
v Sibiriji jim pravimo — korita...
Sploh smo že čisto blizu zlatih zvezd, drugače pa živimo kot doma in Ti odveč pač moja je povest.
Devicam tožimo gorje srca, imamo časopise, klike, stranke in velik grb trobarvnega polja.
Različno nosimo se: ta opanke še nosi, drugi škornje, tretji lepe ševro, podarjene od dobre znanke.
Kar tiče se politike; pa sklepe vsak dan imamo nove, kakor pač zapiha veter z gor usode stepe.
5*
68
VOJESLAV MOLE: PISMO V DOMOVINO.
Le tupatam se najde rokovnjač, ki o doslednosti nam govoriči, pa res nam ni več .treba teh igrač.
Brezskrbno letamo kot zgodnji ptiči
nad brezdni, — v solncu zemlja se blešči,
pozabljena so gnezda med grmiči. —
A jaz? Živim samotne, težke dni
in_y duši tli pritajen, grenek strah
pred tmo poslednje, žalostne noči, —                         *
če tu bi v grobu spal moj trudni prah...
III.
Rad spal bi daleč tam, kjer naši lesi šumijo v dan iz svojih rosnih sanj in vriskajo škrjančki pod nebesi.
Rad spal bi tam, kjer v igri lesketanj beže slapovi rek od skale k skali in strm je breg in solnce zlito nanj.
Radjspal bi tam, kjer v jezeru zrcali nebo nad snegom sinjih se planin in blesk neba se v eno zliva z vali.
Rad spal bi tam, kjer v sanjah bi tišin dehtela nad menoj pomlad in cvetje na grob mi sipala kot tih spomin.
Budilo bi me v noči sladko petje, zveneče od zemlje do zlatih zvezd, iz prsi slavčevih med mladoletje.
Prihajala bi ona z daljnih cest, ki mi je vse na svetu, moja žena, ublažila še groba bi bolest.
In veter, ki čez polja razcvetena bi vel, bi nosil moj pozdrav do nje, jej božal lica, s solzo orošena...
RAD. PETERLIN-PETRUŠKA- OREL.                          69
Rad spal bi daleč tam... Gre misel, gre čez neobsežna, šumna stepna polja in sanja duša, hrepeni srce.
A k tlom je prikovana moja volja jn_jii^hLda, ceste, ni poti; mjcrila ne pomagajo sokolja —
in s stisnjenimi čakam le zobmi,..
Tomsk, 1. in 2. junija 1919. ,AM  Aj*s$*C4***s RAD. PETERLIN-PETRUŠKA:
OREL.
Predno vstane dan iz zarje krvave, iznad mračne, močvirne dobrave vzprhutal je v podnebne višave orel mlad.
Tam nad njim se razpenja v brezdanstvo nedosežne moči veličanstvo," neizmerno, neskončno prostranstvo neba.
Pod njim zemlja kot črna gromada; in od vzhoda na njej do zapada le jeza, zavist, zloba vlada in smrt.
Poteptana je vsaka pravica in z mečem v rokah gre krivica, samopašna, krvava kraljica iz kraja v kraj...
In vrniti tja orel se noče, le kvišku vro želje mu vroče: tam bi plul, ko bi bilo mogoče vekomaj!