/M.ADO JUTRO
$t 30
Nedelja, 26. julija
1931
V velikolaški okolici, kjer sta rojena tudi Primož Trubar in Josip Stritar, leže spodnje Retje, kjer je bil rojen Fram-ce Levstik, čigar stoletnico rojstva praznujemo prav v teh dneh.
France Levstik
Ob stoletnici rojstva velikega pisatelja
daj samosvoj, sta mu bila najvišji zgled Vodnik in Prešeren. V pati šoli je prirejal in uprizarjal tudi dramatične prizore.
Preglavice mu je delala v višji gimnaziji le matematika. Ker je hotal biti vsekakor pri maturi odličnjak in je pred zrelostnim izpitom obolel na očeh, se ni prijavil k maturi, ker se je bal, da mu bosta matematika in bolezen skw-rili odliko. Tako je zamudil maturo za vedno.
Po dovršeni gimnaziji je bil nekaj časa v Ljubljani domač učitelj, nato pa je vstopil v bogoslovje v češko mesto Olomuc. A že prihodnje leto je zapustil Olomuc in odpotoval na Dunaj, kjsr je poslušal Miklošičeva predavanja, obenem pa se je vpisal na tehniko, ki jo je nameraval študirati. Preživljati se je moral s honorarji, ki jih je prejemal za svoje pisateljevanje. A kmalu je moral zapustiti Dunaj zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev, napoti se je peš proti domu. Na Turnu pri Sv. Križu je dobil službo domačega učitelja pri grofu Pacetu. Skoro tri leta je vzgajal njegovo deco; nato pa je živel tudi kot domač učitelj pri pesniku Vilharju na Kal-
France Levstik se je rodil 28. septembra 1831. Njegovi družini so dejali po domače pri Jožkovih. Tri leta je hodil v šolo v Velikih Laščah, nato pa na normalko in gimnazijo v Ljubljani. Najbolj so ga veselili jeziki. Vedite, otroci, da gimnazije takrat niso bile slovenske kakor danes, ampak, da se je ves pouk vršil v nemščini. Prav takrat, ko je bil Levstik gimnazijec, so pričeli poučevati slovenščino po dve uri na teden, in kmalu je zaslovel Levstik kot najboljši učenec razreda v tem predmetu. 2e na gimnaziji je pričel pesniti. Ko je bil če-• trtošolec, je bila v Sloveniji natisnjena njegova prva pesem: »Zelje«. Tej pesmi je sJedilo mnogo drugih. Neprenehoma jih je predelaval, pilil in prepisaval iz zvezka v zvezek. Dasi je bil že zgo-
Levstikova rojstna hiša
cu pri Senožečah. A 1861 se je prasefil v Trst, kjer je bil tajnik tržaške ».Narodne Čitalnice«. V tem času se je pričel zanimati zlasti za jezikoslovje.
Leto dni pozneje se je vrnil v Ljubljano; bil je urednik Vilharjevega pol-
tednika »Napreja«, nato tajnik »Slovenska Matice« in končno urednik slovensko - nemškega Wolfovega slovarja. 1870 pa je odpotoval spet na Dunaj, da bi pomagal prijatelju Stritarju pri urejevanju »Zvona«.
Toda po dveh letih so poklicali Levstika nazaj v Ljubljano za skriptorja na licejski knjižnici. Odslej se ja ves posvetil delu v knjižnici, jezikoslovju in slovstvenemu delu. Skoro vse pesmi, ki jih je spesnil v tem času, so bili namenjene deci.
Leta 1885 je živčno hudo obolel in po dveh letih trpljenja, leta 1887 j2 zatisnil oči za vedno. Pokopan je v Ljubljani, pri Sv. Krištofu, v grobnici »Pisateljskega društva«.
Mnogo je pretrpel Levstik v svojem življenju: bsdo in pomanjkanje, razočaranje in preganjanje. Vendar nam je zapustil v svojem pisateljskem delu neizčrpen zaklad. Ustvaril nam je slovensko pripovedno prozo, s tem da je zajemal iz ljudstva in iz njegove govorice, čistil in preoblikoval je naš jezik, bil je učitelj in vodnik mlademu pisateljskemu rodu.
Levstik je bil tudi eden prvih naših pesnikov, ki je znal prav po otroško pokramljati z deco. Po vsem trpljenju in razočaranju, v letih, ko je bil najbolj zagrenjen, se je obrnil do dece in ji govoril, čustvoval z njo in ji zapel svoje »Otroške igre v pesemcah«: kramljal je z Najdihojco, pozabil na prestano gorje, ki ga vpričo velikih ni mogel pozabiti, in se je nasmejal in pošalil z mladino v »Vrtcu«.
Naj bo kdo še taka »mila Jera«, ali ga ne spravi v smeh ona o »Kolini«? Mi smo davi muho klali in koline vam poslali, z mesom tudi klobasic; Nekaj lepih krvavic, tri mesene, trii prtene.
Vina v reki si kupite, __ž njim kolino poplaknite!
In, ali ne bo dete zaspalo s smehljajem na ustnah in se smejalo v sanjah vso noč, ča zaspi ob Levstikovi uspavanki :
Ležaj, ninaj, tut ujnač! Naše dete nima hlač. Jedne ima, pa jelove; tudi te niso njegove: včeraj ji hjs sraka dala, danes jih pa vrana vkrala.
Tut ujnač!
Nlegove otroške pesmi niso danes niti malo zastarele in njegov Naudihojca
je predhodnik Zupančičevega Cicibana.
A deci je povedal Levstik tudi mnogo basni, pravljic, povesti in zgodovinskih črtic. Naj tu omenim le njegovega »Ma;tina Krpana«. Kdo ga ne pozna?
Danes se na tem mestu spominjamo pred vsem Levstika — mladinskega pisatelja in pesnika. Ob stoletnici njegovega rojstva se ga spominjamo s hvaležnostjo v srcu, za vse njegova pesmice, ki jih uživamo znova in zmo-va, z roda v rod!	P—a.
P ranče Levstik:
Ribničan in Gorenjec
Oral je Gorenjec pri nekakem mostu, a Ribničan je po cesti šel z vozom samih loncev. Kadar Ribničan blizu pride, tedaj Gorenjec jame vikati: »Od sebe, plaveč! Tudi ti imaš pamet, a Ribničan je nima.«
V tem Ribničan stopi na most in požene konje preko mosta, a sam začne klicati na pomaganje: »Jojmeni, do Boga in božje matere! Kaj hočem zdaj?«
A Gorenjec, kadar to čuje, mahoma ustavi vole" ter steče k njemu: »Kaj ti je Ribničan? Preteto ne bodi?«
»Jojmeni, odšel je voz, a jaz sem ostal takraj vode!«
»Pojdi, prikada, tudi ti za konji!«
»Ne smem, gospodar, za živo glavo ne!
»Pojdi, neumen ne bodi! Zakaj ne smeš preiti mosta, koder hodi svet in živina?«
Ribničan noče nikakor, nego vedno kriči in toži.
Tedaj mu reče Gorenjec: »Kaj mi daš, da te prenesem jaz na hrbtu?«
»A kaj bi rad, gospodar?«
»Daj mi deset grošev.«
»Bog daj srečo!«
Uprti Gorenjec Ribničana ter prenese preko mosta; a ko ga spusti na drugi strani, se jame Ribničan po vsem telesu tipati: »Nemam, irhovec, niti krajcarja, Bog ti pomagaj, da ne!«
A Gorenjec: »Kako nemaš, pasja dlaka! Zakaj lažeš? Pojdi spet na hrbett«
Ribničan zopet zajezdi Gorenjca, ki ga še enkrat prenese preko mosta nar zaj in ga zopet vrže na zemljo, odkoder ga je bil pobral: »Pogini tu. kadar nemaš, da bi plačal!« in odide k svojemu plugu ter začne orat.
A Ribničan steče preko mosta in zavpije: »Gorenjec, primojduševec! Ali vidiš, kako ima tudi tvoj plaveč pamet, a Ribničan je nima; zato te je dvakrat po mostu prejezdil!«
Pesmice Frana Levstika
Božič odgovarja Najdihojti
Najdihojca, listek tvoj sam priletel v dvor je moj! Crke niso prelepe, krivousto se drže; stežka sem iz njih razbral, kakšen dar bi tebi dal. V roki imam zdaj pero, odgovarjam z njim tako: Kaj se nisi bolj učil? Vsega z vrhom bi dobil: Konja z meda, nožek zlat, krivo sabljo, pečen grad. Ker premalo si mi znal, zatorej sem ti poslal pisan ništrec, ki je tak, da ga nima zlepa vsak: v sredi votel se mi zdi, in ob kraju ga nič ni. Bodi priden, uči se, po pečeh ne smuči se, da ti kaj za pirhe dam, ki jih dvesto voz imam, dvesto voz in petdeset, kadar uzem pride spet, svetli uzem, velik dan, ki praznuješ ga kristjan.
Opomba: Uzem = velika noč.
CviHmož
Cvilimožek, debeli možek, ima hlače, dopetače,
a trebušček ves napet, da ne more z njim na led. Ce za trebuh kdo ga stiska, glasno cvili, tenko piska, skozi usta, skozi nos, zgoraj v suknji, zdolaj bos. Še bi škornje rad imel, da na noge bi jih del, ako bi mu trebuh dal, pripogniti se do tal.
Dete jezdi na koleni
Skoka, skoka konjič na poienci, na kolenci
dete naše daleč jezdi pod nebesa k svetli zvezdi, Zvezde božje se igrajo, in igraje lesketajo*, a pred njimi je danica, kolo vodna prehodnica; druge naglo vse za njo sukajo se in teko. Mesec kislo se drži
ter zabuhel govori: Bolno glavo imam, ves obvezan kimam; kdo po nebu ropota, da zaspati mi ne da?
Črno kravo, molžo našo
Orno kravo, molžo našo, Gregor žene v log na pašo, star pastir in pogonjič, ne boji se volka nič; leskovačo je prijel Oadi zvonec sam pripel. Zvonec poje prelepo, Gregor gluh je na uho, Gregor gluh je na obe, kar najbolje sam on ve: kravico za rep drži, da je kam ne izgubi. Pride krava do brvice, do brvice do vodice, napoji se ter napase, tamkaj mlada trava rase. Pasi, pasi, kravica! Kjer je mehka traviea; mleka dosti nam podeli; dve čebrici, dve keblici,
drobno kašo z njim zabeli! Mlečna kaša, mati naša in otročja sladka paša!
Kadar otrok lovi luno in zvezde
Moj glavaček, kopitlaček
gleda v nebo, dlan izteza, pod oblake s prstom seza, s prstom seza in se smeje, luno vidi, zvezde šteje. Lepo zvezdo rad potipal, v lice rad bi luno ščipal. Skrije luna tolsto lice, tolsto lice za meglice; skoči zvezda na noge, a po nogah na steze! Brca dete se za njo, roko nese pred sebo: teče zvezda in beži, teče dete in lovi. Tam je bela rimska ceata, zlata kola, zlata pesta, a konjiči srebrniči, in vozniki medeniki — Zvezda se je utrnila, pot k žemljici obrnila; kadar je na zemljo pala, po stezici koracala,
dete naglo je pred njo,
da nastavi jej nogo. Zvezda bela se spotakne, dete naglo dlan primakne, zgrabi, prime jo za lase, in potegne zvezdo nase. Dete nima še žepov, nese v koši jo domov, dene v hiši na polico, na polico, na deščico, da k večerji zvezda sveti Bredi zime m poleti.
Pedenj-človek in laket-brada
Pedenj-človek, laket-brada izkusila bi se rada, kdo močnejši je v rokah, kdo trdnejši je v nogah. Sprimeta se pretesno, gledata se pregrdo. Človek brado skube, vije, razkodrana milo vpije, cvili, joka, malo živa, v kot pobegne in počiva. Kadar tamkaj se oddahne, na človeka zopet maline, in pred njim se razkorači, v usta njemu sebe tlači, v oči zbada prekošata, v nos ga dreza vsa kosmata: zamaši mu hrkalo, oslepi mu zrkalo; izpodnese mu nožico, položi ga na žemljico, potlej skoči, smuk, na peč, kamor hodi mačka leč; gospodarja se boji, ki za mizo trdno spi.
Otrok sedi očetu na kolenu
(Kraška narodna)
>Oček, dajte meni končekt«
Kaj bi hotel končku? »Vrečico bi šival.«
Kaj bi hotel vrečici? »Jabolka bi bral.«
Kaj bi hotel jabolčkom? »Kukeu bi jih dal.«
Kaj bi hotel kukcu? >Salce bi mu vzel.«
Kaj bi hotel salcu? »Vozek bi namazal.«
Kaj bi hotel vozku? »Kamenj'ce bi vozil.<
Kaj bi hotel kamenj'cu? >Cerkvico bi zidal «
Kaj bi hotel cerkvici? >V cerkvico bi hodil, v cerkvici bi molil.«
Opomba: kukec = prašiček.
Prijateljstvo med šolarji
»Mama, Vrhovčev Pepin je tako ta-kooo prikupen dečko!«
Vsak dan je prišel Gabrunov Stanko s to novico domov. Že vse šolsko leto je bil Vrhovčev Pepin »takooo prikupen dečko«. Prav za prav je trajalo to prijateljstvo za I. razred gimnazije že precej dolgo. Nihče ni znal tako imenitno pripovedovati indijanskih povesti kakor Vrhovec. Stanko ga je imel

rad in občudoval ga je. ker je bil tako velik, močan in rdecelieen. Ugajalo rau je tudi, da je Pepin lahko pojedel v desetih minutah šest žemelj. Stanku se ni videlo nič posebnega, da je dajal svoje naloge Pepinu na razpolago, da jih je med odmorom prepisoval in da mu je ob vsaki priliki šepetal, kadar je bil Vrhovec klican pred desko. Kako se je to prijateljstvo razbilo, vam hočem zdaj povedati.
Odmor je minil in profesor za 'iiate-matiko je stopil v razred. Pisal se je Mahnič, a ker je bil zelo velik, ga je ves razred imenoval »hmeljski drog«. Hmeljski drog je zahteval, naj polože dečki zvezke z domačimi nalogami na klop.
»Kje je tvoj zvezek?:
Kadar se je »hmeljski drog« jezil, je bilo slišati kakor grmenje.
»O, moj Bog!« je mislil Stanko in v zadregi mencal po klopi sem ter tja. V odmoru je bil posodil svoj zvezek Vrhovčevemu Pepinu, da bi ta lahko, kakor vsak dan, prepisal nalogo. »Ko boš gotov, mi daj zvezek pod klop!« tako je bil naročil Vrhoven potem pa je šel nn hodnik in se tam igral z drugimi dečki. Stanko je premetaval svoje knjige, iskal zdaj tu, zdaj tam, a zvezka ni bilo nikjer.
Ves je zardel in se v zadregi ozrl na Vrhovča, ki je sedel nekaj klopi ?a njim.
»Kje je tvoj zvezek?«
Grmenje »hmeljskego droga« je prihajalo bliže in bliže. Stanko je vstal in se previdno še enkrat ozrl do Vrhov-
eu, ki mu je neprestano dajal dirja znamenja, naj za božjo voljo molči in naj ga ne izda, ker bi profesor sicer vedel, da ni sam napravil naloge. Stanko ni vedel, kaj naj stori. Vrliovec mu je grozeče zazugal in Stanko se je samo smehljal, kar je profesorja še bolj raz-kačilo. A Stanko se je smehljal le v zadregi in bilo mu je, kakor da pada v temno brezno. Molčal je, zakaj svojega najboljšega, oboževanega prijatelja ni hotel izdati. Prijatelja, ki je pojedel šest žeanelj r desetih minutah!
Profesorju se je videla vsa reč prav čudna, a ker Stanko ni hotel povedati, kje iina zvezek, mu je naložil strogo kazen. Ko je bila ura končana, «e je dvignil v razreda velik vik in krik. Vsi dečki so se zgražali nad Vrhovče-vim Pepinom in sočutno stiskali Stauku roke. "Vrhovec je izročil Stanku zvezek in mu svetoval:
»Teci hitro za profesorjem in mu reci, da si pravkar našel zvezek!«
Stanko ga je pogledal in bilo mu je, kakor da ga vidi prvič v svojem življenju. Ogorčeno je odvrnil:
»Lagal ne bom in... s teboj sera končal za vedno!«
Sedel je na svoj prostor in dečki so v gručah sfali okoli njega... samo majhni, bledi Matušek je stal eam v enem kotu. Njegove drobne mežikajoče mišje oči so bile uprle v Stanka. Matušek je že od začetka šolskega leta z velikim zanimanjem opazoval prijateljstvo med Gabronovem Stankom in Vrhovčevem Pepinom. Gabrunov Stanko mu je bil zelo všeč, posebno še zato, ker je znal tako hitro govoriti, med tem ko je on močno jecljal. Neštetokrat si je bil zaželel Gabrunovega prijateljstva, a kaj, ko se niti od daleč po zunanjosti ni mogel meriti z Vrhovčevim Pepinom, ki je bil močan kmečki fant.
Vedno je čakal, da se kdaj ponudi kaka prilika, da bi lahko izkazal Ga-
brunu kako uslugo. No, ta prilika je bila zdaj prišla.
Ko je profesor Mahnič po končanem pouku zapustil zavod, je zaeul poleg sebe tresoči se glas: »Gospod profesor, gospod profesor!« Obrnil se je. Za njim je stal mali Matušek iz I. razreda in v zadregi vrtil čepico v roki.
»Pro ... pro... prosim, ali bi smel g ... g... govoriti z vami?« Razburjenje mu je pomagalo, da je se precej hitro izgovoril ta stavek.
»Kaj hočeš?»
»Pro ... pro ... prosim Ga ... ga ... gabrun je imel...« in z muko je povedal ves potek zadeve. »Ga... ga... gabrun se mi tako srni... srni... smili, ker je ta... ta... tako pošten. Toda vi me ne smete iz ... iz ... izdati, sicer me bo ves razred pre ... pre ... pretepel!«
Profesor (hmeljski drog je spadal, hvala Bogu, med dobričine) je malo pomislil in kmalu je našel izhod, da je v razredu vse pojasnil, ne da bi bil izdal Matuška. Saj Stanko je bil v šoli vedno priden. Odslej so gledali VrUov-čevemu Pepinu dobro na prste. Nu, njegove računske naloge so postale na mah zelo slabe.
Med Matuškom in Gabrunom pa se je razvilo prijateljstvo, ki še danes traja. Spoštovala sta drug drugega zaradi značaja in postala sta vrla moža.
Lisjak, sraka in vrana
(Finska pravljica)
Nekoč se je klatil lisjak po gozdu io si iskal kosilo. Njuhal je in prisluškoval in gledal levo in desno, gori ta doii. Slednjič je iztaknil sračje gnezdo. A bilo je visoko, visbko, prav v vrhu sta-
rega bora. Lisjak je šel trikrat okaii bora in si ga je ogledal od vseh strani. Nato je pokimal, kakor star gozdar, ki se spozna v takih stvareh.
»Kaj pa oprezuješ tod okoli?« ga je barala mati sraka v vrhu drevesa. »Deblo posekam«, je kratko odvrni! lisjak. »Cemu ti bo?« je vprašala sraka. »Za smuči!« se je odrezal iisjak. »Ali morajo biti prav iz tega debia? je zaskrbelo srako; »To drevo je najbolj pripravno za to,« je vztrajal lisjak. »Toda tu gori je vendar moje gnezdo z mladiči!« je zajokala sraka. »Hm!« je zinil lisjak in nato dejal: »Če mi daš enega izmed svojih mladičev si izberem drugo drevo.«
Sraka je bila tako prep'ašena, da mu je res vrgla enega izmed mladičev. In skoro, da je bila še vesela, da je ušla tako poceni strašni nesreči.
Naslednji dan je prišel zopet lisjak pod njeno drevo in ga meril od vrha do tal.
»Kaj naj to zopet pomeni?« je zaklicala mati sraka in srce ji je zastalo. »Vzel si bom vendarle to deblo!« je odvrnil lisjak. — »Saj je dovolj drugih borov v gozdu!« je ugovarjala sraka. »Da, a tako lepo raščen, kakor ta ni nobeden!« je poškilil lisjak k sraki navzgor in se obliznil. Hočeš, nočeš, morala mu je vreči še drugega mladiča. Lisjak pa ga je zgrabil in odnesel.
Kmalu nato je prišla k sraki vrana v obiske. Toda komaj je sedla na drevo in pogledala v gnezdo je zaklicala: »Jojmene, kje je dvoje tvojih mladičev?« — »Lisjak mi jih je vzel!« je žalostno odvrnila mati sraka. — »Kaj mi ne poveš,« se je zavzela vrana. »Lisjak? — Ali je splezal na drevo?« »Ne, toda hotel ga je posekati in potem bi bil itak prišel do vseh mladičev,« je odvrnila sraka. »Preljuba nedolžnost!« se je zavzela vrana! »Ali je imel sekiro s seboj?« Ne! sekire res, da ni imel.« — ».Nu, če se znova povrne, ga vprašaj, kje ima sekiro,« je svetovala vrana in odletela.
Tretji dan se je lisjak zopet vrnil, to-
da komaj je pričel s svojim ogledovanjem, že je pričela sraka vpiti, da je kar skozi ušesa šlo: »Kje imaš sekiro? Kje imaš sekiro?« — »Kdo te je spomnil na to?« je vprašal lisjak. »Vrana, vrana, vrana! je hitela sraka. »Saj mi ni tega treba trikrat povedati, ne bom zlepa pozabil!« je jezno dejal lisjak in izginil v grmovje.
Kmalu nato je prišel lisjak do kraja, kjer je bil gozd pogorel. Vlegel se je sredi goličave na hrbet, da ga je moglo opaziti vse, kar leti po zraku in je stegni! vse štiri od sebe. Zatisnil je še oči in pomolil jezik iz žrela, tako, da je vsakdo mislil, da je mrtev. Tudi vrana je mislila tako, ko je priletela mimo.
»Hopla, se je razveselila,« tudi ta se je enkrat opekel. »Nu, kaj ko bi poku-sila njegov jeziček.« In spustila se. je k lisjaku na tla in se ga hotela lotiti. Tedaj pa je bliskoma lisjakov jezik izginil in njegovo žrelo se je široko odprlo in vrana je okusila njegove zobe mesto jezika.
»Joj, ne zadavi me, ne zadavi me, lepo te prosim! je kričala vrana, »to bi bila pregrozna smrt!« — »Kako pa naj te ubijem, če te ne zadavim? Kajti umreti moraš!« je zarenčal lisjak. — »Vrzi me v prepad, v prepad! Raje se desetkrat raztreščim ob skali, kakor, da me enkrat zadaviš. Izkaži mi to zadnjo milost!« je jadikovala vrana.
Lisjak se je usmilil njenih prošenj, stekel z njo do prepada in jo vrgel z visoke skale. Toda v zraku je vrana razprostrla svoje peroti in zletela. »Ha-haha, hahaha, zgrabi me, kdor me moreš!« se je smejala z višave.
Lisjak pa je stal tam in gledal za njo tako neumno, tako zabito, da že ni bil več lisjaku podoben. »Pridi za menoj kadar bodo smuči gotove!« se je zarezala vrana iz daljave in izginila za vrhovi visokih dreves.
Cene Vojska:
Čuj, Bac in Mihec
Veliki bernardinec čuj, bacek Bac in triletni Mihec so bili nerazdružljivi prijatelji. Kjerkoli je bil Čuj, tam sta bila tudi Bac in Mihec. Navadno pa so bili vsi trije lepo zbrani na tratici pred hišo. Bac se je pasel, Mihec ga je vlekel za kosmate uhlje ali skušal zlesti na njegov hrbet, čuj pa je pazil, da se jima ni približal nihče razen domačih. Bac in Mihec sta imela sicer večkrat skomine, da bi jo pobrisala po beli poti v neznani svet, toda Čuj je bil brž za njima ter jih
pričel riniti z gobcem nazaj proti tratici pred hišo.
Trikrat na dan je prinesla Mihčeva mati za Čuja polento pomešano s pljučka-mi. Toda komaj se je odstranila, sta že odrinila Mihec in Bac psa; Mihec mu je kar porinil svojo levo ročico v gobec, da so prestrašeno kričali ljudje, ki so prihajali mimo, z desno pa je hitel tlačiti rumeno polento v svoja usteca, Bac pa mu
je pridno pomagal na drugi strani sklede. Čuj je potrpežljivo čakal, da se bosta tovariša najedla. Šele ko sta bila onadva sita, se je lotil ostanka in ga pospravil vase tako na čisto, da se je svetila skleda kakor umita.
Ob nedeljah so napravili Mihčevi starši navadno majhen izlet. Izleta so se seveda tudi udeležili naši trije prijatelji. Takrat je imel čuj polno dela, kajti Mihec in Bac sta venomer uhajala s ceste in Čuj je moral poslušati karajoče vzklike Mihčevega očeta:
»No, kje pa imaš spet Mihca in Baca?«
Ubral jo je za njima, pocukal Baca za ušesa in ga zrinil spet na cesto. Z Mihcem pa ni šlo vedno tako lahko, kar na noben način ni hotel nazaj, vlekel je Čuja za velike kosmate uhlje, rinil mu v gobec svojo ročico ali celo glavico, dokler se ni Čuj naveličal ter ga kar lepo vzdignil za obleko in prinesel k očetu. Vsi so se smejali, še najbolj pa Mihec sam.
Toda nesreča nikdar ne počiva. Nekega dne se je zaletel Čuj v motociklista, ki ga je prestrašil s svojim ropotanjem. Prekucnil je motociklista, da se je ves opraskal po obrazu in rokah. Motociklist se je pritožil in nič ni pomagalo, prišel je konjederec, vzel čuja in ga ustrelil.
Mihec in Bat nista mogla pogrešiti svojega tovariša, nič več ju ni veselilo, da bi se podila po tratici pred hišo. Venomer sta uhajala čez cesto na sosedne vrtove, dokler se ni Mihčeva mamica naveličala in odpeljala Baca k mesarju.
Mihec je ostal sam. In sedaj je velik
gospod. Vse polno ljudi je vedno okoli njega, vendar mu je sredi njih dolgčas in tuje. Bogve kolikokrat si zaželi družbe svojih zvestih prijateljev čuja in Baca, ki jih že zdavnaj ni več na tem svetu, zakaj takih prijateljev ni našel med ljudmi nikdar več.
Skopuh
Na koncu vasi je stanoval star, imo-vit mož. Vsa okolica ga je poznala zaradi njegove skoposti in grabežljivosti. Ne daleč od njegove hiše je stala gostilna. Skopuh je hodil vsak dan v gostilno, a nikoli ni ničesar naročil. Kos kruha je prinesel s seboj in ga v gostilni počasi pojedel, potem je šel spet domov.
Sčasoma pa se je gostilničar naveličal skopega gosta in nekoč ga je vprašal:
»Sosed, zakaj prav za prav prihajaš k meni? Nikoli ničesar ne naročiš, nikoli ničesar ne piješ, z nikomur ne govoriš, samo meni naprtiš delo, ker moram za teboj brisati mizo in pometati tla«
Skopuh se je užaljen dvignil s stola in odvrnil:
»Pri tebi diši po pečenki. Med tem, ko jem svoj suhi kruh, mi duh po pečenki prijetno ščegeta po nosu in do-mišljujem si, da jem pečenko. In ti mi niti tega ne privoščiš!«
S temi besedami je zapustil gostilno, toda drugi dan je spet prišel kakor običajno. Naposled je postalo gostilničarju vse to že preneumno. Ob koncu meseca mu je poslal račun s to vsebino:
»Za triletno vohanje moje pečenke mi dolguješ 100 dinarjev!«
Opoldne je prišel skopuh spet v gostilno. Stopil je k gostilničarju in mu dejal:
»Davi sem dobil tvoj račun. Takoj fi plačam tistih 100 dinarjev!«
Gostilničar ni hotel verjeti svojim ušesom. Tedaj pa je skopuh potegnil iz žepa bankovec za sto dinarjev in ga pomolil gostilničarju pod nos:
»Na, poduhaj ga! Dobro! Nu, še enkrat ga poduhaj! Tako sem tudi jaz duhal tvojo pečenko in ti mi je nisi dal in jaz ti tudi ne dam bankovca!« Mod tem ko je tako govoril, je spravil bankovec v žep, se hudobno nasmehnil in počasi odkorakal iz gostilne.
Kaj pa to pomen!?
Roka, vice, nosi, teko, vlada, strup, ena, zima, resje.
Čarobna steklenica
Vzamemo steklenico iz belega, tenkega stekla in jo napolnimo z vodo. Skozi zamašek, s katerim hočemo zapreti steklenico, potegnemo nit; na konec te niti privežemo majhno kroglico ali
gumb. Zdaj spustimo krogPco ali gumb v steklenico in jo dobro zamašimo. Cez zamašek in gornji konec niti polijemo raztopljenega voska, da je steklenica tako rekoč zapečatena. Zdaj vam damo nalogo, ki se vam bo na prvi mah zazdela od sile težka. Treba je namreč prerezati nit, ki je v stekleni, a tako, da steklenice niti ne odpreš, niti ne razbiješ.
Nu, videli boste, da to ni tako težko. Vzemite povečevalno steklo in ga držite na solncu tako, da bo podlo gori-šče (žarišče) natanko na nit. Nekaj potrpljenja in mirnega držanja pa bo nit pregorela in gum oziroma kroglica bo padla na dno steklenice.
ŠAlt
Mihec je šd z očetom v gozd na sprehod. Nenadoma obstane in vpraša očeta:
»Kakšne jagode so to?«
»To so črne jagode. Imenujemo jih tudi borovnice.«
»Ali, očka, poglej, saj so rdeče?«
»Da, zdaj so še rdeče, ker so še zelene. Ko bodo zrele, bodo pa črne.
»Kaj delaš, Janezek?« »Majdici pišem pismo.« »Saj vendar ne znaš pisati?« »To nič ne de. Saj Majdica tudi ne ena brat5!«
Učitelj: »Pepček, povej mi šest divjih zveri, ki živijo v Afriki.« Pepček ni dolgo premišljal. »Štirje levi in dva tigra,« je odgovori
AH ves
kateri jezik govori največ ljudi? Gotovo misliš: angleški. To pa ni res. Kitajski jezik govori 453 milijonov ljudi. Na drugem mestu je indski jezik, ki ga govori 230 milijonov ljudi. Angleško govori 168 milijonov ljudi, nemško 91 milijonov, rusko 70 milijnov, francosko -i5 milijonov ljudi in italijansko 41 milijonov ljudi.
Križaljka „Tank"
Pomen besed.
Navpično: 1. premikajoča se vojaška trdnjava, 2. vprašanje, 3. os. edn. glagola »imeti«, 4. gora, ki meji Jugosla-
vijo, Avstrijo in Italijo (v Karavankah), 5. razjeda železo.
Vodoravno: 2. umetnik, 6. množina od »kamen«, 7. žival, ki lovi miši.
Rešitev križatjke »Netopir« Vodoravno: 2. seno. 5. poletje. 8. ločilo. 9. letina.
Navpično: 1. mlin. 2. sto. 3. ej! 4. ne. 5. pot. 6. oči. 7. Ela.
Rešitev zlogovnlcc
Vodoravno: so-ko, 3. ko-lo, 5. Da-ra, 6. mi-za, 7. Na-di-ža, 9. na, 10. Mo-ra-na, 12. ma-ti, 13. Me-ža, 15. Li-ka, 16. Ea-ba.
Navpično: 1. so da, 2. Ko-ra-na, 3.
Ko-mi^ža, 4. lo-za, 8. Di-na-ra, 10. mo-ti-ka, 11. na-me-ra, 12- ma-li, 14. ža-ba.
Rešitev šaljivih vprašanj
1.	Sv. Gregor, ker še vedno «gre gor«.
2.	Z lasmi.
3.	Pete.
4.	Pečenega.
Rešitev črkovtiice
Prag, doma.
Uganka
Kolikokrat zalaja pes v eni uri?