mt f sivt snioifl. Roman iz Napoleonove dobe. — Angleški spisala B. Orczy. — Prevedel Paulus. (Dalje.) Pa res! Gospod policijski komisar je bil v jgkrajni zadregi. Prepričan je bil, da je rodbina dc Romaine nodolžna. In vendar ni mogcl in ni smel poseči vmes. Kajti siihljatega moža v sivi euknji je ščitila vsemogočna roka gospoda notranjega ministra. Pa tudi zaupnik notranjega ministra in njegov tajni detektiv je bil v veliki zadregi. Govorilo se je o njem, da noben skrit kotiček ne uide njegovi pozornosti, da njegovi fini prsti najdojo vsak Se tako skrit gumb, ki odpre tajna .vrata, da njegovim orlovskim očem ne uide nofoena še tako drobna špranja, da je naravnost nezmotljiv v svojih izrvajanjih in sklepanjih, — toda topot je moral po treh urah napornega in natančnega iskanja priznati, da tudi on ničesar ne najde. Ali so njegovi sicer popolnoma zanesljivi poinočniki od tiste usodne torkove noči sem kedaj ta kak trenutek Dopustili v čuiečnosti in jim je prav tistikrat mladi lopov Jack ušel, — alipa je res sam vrag odnesel mladega grofa skozi dimnik. Javno mnenje se je na mah obrnilo protl oblastim. Komtesa de Romaine je poskrbela, da se je zgodba o človeku, ki je tisto noS postopal krog pristave, razzvedela daleč naokoli. Da je tlsti človek obenem član tajne policije Njegovega veličanstva, to javnosti prav nič ni motilo. Meščani iz St. L6 so glasno zahtevali, da mora priti pred sodišče. Prefej^t, komisar in prokurator, vsi so po vrsti dobivali grozilna pisma, protestni shodl so bili na dnevnem redu, zabavljalo se je črez oblasti, črez policijo, črez upravo. Položaj je postal tako kritičen in nevzdržen, da sta prokurator in prefekt resno uvaževala misel, ali bi ne bilo najbolje odstopiti. In tedaj je mož v sivi suknji izginil, da nihče ni vedel kam. Si tudi noben policijski uradnik ni upal poizvedovati za njim, vsak se ]e bal. da dobl posla z notranjkn ministrom, vojvodo Otrantskim. 6. Prot? koncn deccmbra ie napovodala grofica de Romaine. da lx> zaouptiia Franciio. »Ni je pravice v tej deželi!« je pravila vsa bgorčena. »Sicer bi morilec mojega sina ne bil žaogel nekaznovan izginiti.« Sklenila je, da se bo s hčerko preselila v Rim, fcjer je imela mnogo prijateljev. O mladem grofu Jacku de Romaine slejkoprej ni bilo ne sledu ne flasu. Ljudje so splošno pravili, da ga je suhljati etektiv spravil iz sveta, se polastil draguljev in izginil.- Zato je umljivo, da je gospod cesarski prokurator z vso ljubeznjivostjo in postrežljivostjo poskrbel grofici in njeni hčerki potni list in vse prlpravil za potovanje. Določili so, da odpotujeta B8. decembra v zasebni kočiji do Caena, da tam prenočujeta in sedeta drugo jutro na poštni voz ža v Pariz. Opoldne bi imeli odpotovati. Tisto jutro je Sla komtesa Mariette še k sv. maši, ker je bil praznik nedolžnih otročičev. Zgodaj je prišla, cerkev je bila polna ljudl. Postavila si je svoj stolček za širok steber, sedla in se vtopila v molitev. Pa bistro oko bi bilo kmalu opazilo, da je pjena pobožnost le navidezna. Njene misli so bile pčividno vse drugod in njene črne oči so nemirno begale od obraza do obraza in v njenem shujša- nem obrazu je ležala pritajena, boječa skrb. da je ne bi kdo opazil. Mrzlo je bilo in komtesa Mariette si je trdno zavijala krog ramen svoj obilni, dolgi površnik. Postaren mož je delil za malo odškodnino glinaste grejače, enega je prinesel tudi komtesi in ji ga položil pod noge. Pri tem sta se njuna pogleda srečala in mož je komaj vidno pokimal. Črez nekaj časa se je komtesa sklonila kakor v globoki pobožnosti. Ali pa morebiti, da bi dala grejaču drugo lego. Vsekakor bi bil bistri opazovalec spet videl, da je vzela grejač skrivaj v roke, ga stisnila pod pazduho in se še tesneje zavila v površnik. Ljudje krog nje so bili zatopljeni v molitev, spet drugi so hodili sena in tja, prihajali in odhajali. Neki moški je prišel in pokleknil poleg nje. Preprosto delavsko obleko je nosil in raztrgane čevlje je imel. Komtesa Mariette se je hotela odmaknlti, pa steber na desnici ji je branil, nazaj pa ni mogla, ker so stali in klečali drugi Ijudje trdo za njo. Nevoljno je pogledala vsiljivega človeka, preprost delavec je bil po svoji zunanjostL Tedaj je neznanec počasi dvigliil roko k ovratniku svoje suknje in ga za trenutek obrnil. Na notranji strani ovratnika je bil všit \t$\.tT&K in na njem z okorno roko vezana zlata lilija, znamenje pregnane kraljevske rodbine Burbonov. Spogledala sta se in se razumela, komtesine oči bo boječe In vprašaje obstale na neznančevem obrazu. Pa mož se je dotaknil s prstom svojih ustnic in Jl komaj vidno, pa pomirljivo pokimal. Služba božja je minila. Delavec se je med iplošnim prerivanjem in odhajanjem pomaknil bliže h komtesi In ji hlastno šepnil: »Počakajte še! Policijski vohuni so zunaj!« Komtesa Mariette de Romaine je bila pogumna ženska, tudi drzna če je bilo treba. Pri teh besedah pa so njena bleda, upadla lica vidno poBlnela. Krčevito je stisnila debell grejafi pod površnikom. »Kaj naj storim —?« je boječe vprašala. »Mirno počakajte, da se ljudje razidejo! Peljal vas bom k stranskim vratom, ki jih dobro poznam.« »Ampak —,« je hlastnila hripavo, tiščalo ]o Je v grlu ln njen jezik je bil ves suh, »— kaj pa potem?« »Spremil vas bom na svoje stanovanje, ob.ˇestila bova grofico in nato se domenimo, kaj bi bllo najbolje In najvarneje.« »Ali bi poiskala Belega kljuna?« »Zakaj ?« »Dala bi mu tele —« »Pssssst —!« Jo je boječe opozoril. »Rajši bi videla, da bl je cerkovnik nesel nataj. Napraviti moramo drug načrt —.« »Pssssst —! Tiho —!« jo ]e zapovedovalno prekinil. »Zaenkrat ne moremo storiti druga, ko da spravimo na varno vas!« Mož je govoril tako mirno in samo po sebi umljivo, da mu ni mogla ugovarjati. Ubogala je. Njunega šepetanja nihče ni mogel sllšati, uglušilo ga Je prerivanje, prestopanje in ropotanje s stoll po kamenitem tlaku. Polagoma so se Ijudje razšli, delavec je prijel komteso za roko ln pokorno je šla za njim. Videti je bilo, da točno pozna cerkev in njene postranske prostore, brez obotavljanja jo je peljal pod zvonik in po dolgem hodniku, odprl nizka vrata in bila sta zunaj v ozkl ulici na vzhodni strani cerkve. Molče sta stopala po ozkih ulicah in se ustavila pred enonadstropno hišo, kjer je imel delavec najbrž svoje stanovanje. Šla sta po dvorišču, lezla po trojnih stopnicah, krepko je potrkal na neka vralta in človek v delavski obleki jima je odprl. Po temnem hodniku sta prišla v preprosto gobo. Prvo, kar so zagledale njene plašne oči, je bil §opek umetnili belih lilij v posodi na okrogli mtizi. Pomirjena in zadovoljna, pa do kosti utruJena in zdelana od pravkar prestalih, razbnrljiˇih trenutkov, je zdrknila na stol, odgrnila poˇršnik in si položila na kvilo obilen, pa ne pretežek sveženj, ki je bil na videz podoben glinastemu grejaču. »Treba bo obvestiti grofico de Romaine,« je aejal mož, ki jo je pripeljal iz cerkve, s samo po sebi umljivim, mirnim glasom. »Nič se ne bojte!« Je pravil, ko ga je prestrašeno gledala. »ZanesIjivega sela bom poslal, svojega tovariša tule,« je pokazal na delavca, ki jima je odprl. »Zajčja noga ga imenujemo. Ga poznate, komtesa?« Odkimala je. »Vsi ga poznajo v mestu,« je nadaljeval. »Deiavec je po poklicu, nihče ga nima na sumu. Prijavljen je pod imenom Pierre Legrand. Tudi vohuni ga poznajo. Pa nobeden ne sluti, kdo da je v resnici. So neumni, ti policijski vohuni! Pa on je naš, še bodete že izvedcli, katera Dsebnost se skriva pod njegovo krinko preprostega delavca. Neustrašen človek je, navihan in drzen. Niso ga še dobili in ga tudi topot ne bodo. NaciSite torei r.ar vrstic. komtftsa. in Zaičia noga bo nesel pismo grofici, vaši materL« »Kaj ji naj pišem?« je negotovo vprašala Marietta ter vzela pero in papir, ki ga ji je ponudll neznani prijatelj m zaveznik. »Pišite. da vam je prišlo slabo v cerkvi,« je svetoval, »in da ste pri dobrem prijatelju. Pišite tudi, naj pride grofica nemudoma k van_u Sel, kl ji bo pismo prinesel, da jo bo pripeljal.« Ubogljivo je napisala, kakor ji je naročil. Neznanec je stal poleg in jo opazoval. Da ]e komtesa Mariette de Romaine tiatikrat dvignila glavo in se ozrla vanj, čuden izraz bi bila videla v »>•govih očeh. Skorajda pomilovakio jo je gledal. Podpisala je še, neznanec v delavski suknji je pismo zapeCatil in ga izročil Zajčji nogi, ki se je nemudoma odpravil na pot h grofici. In nato je tihota legla na preprosto sobico. Mariette ]• naalonila glavo na atol. Zelo utrujena Je bila. »Naj vas rešim tegale svežnja!« je povedal njen tovariS ravnodušno. ji vzel sveženj * krila, ne da bi čakal na njeno dovoljenje, ter ga položil na raizo. Lariette de Romaine je zadremala. (Dali« sledL)