Na Barju le neokrnjena narava
Kaj se bo dogajalo na Barju in z Barjem v nasled-njih letih in desctljetjih, bo odvisno od marsičesa. Predvsem bi si želeli, da bi se v prihodnosti sedanji odnos do Barja temeljito spremenil. Zgledovali naj bi se po sodobnih civilizacijskih dosežkih in ne le po trenutnih interesih in premalo premišljenih načrtih zdaj ie vplivnih skupin. Ljubljansko barje je v zad-njih desetletjih močno spremenilo svojo podobo. Na žalost pa ne na bolje! Mnogi s tem niso zadovoljni, prišlo je celo do sporov, razprtij in ostrih kritik.
Še posebrej so posege na Barju občutile barjanske lovske družine. Med drugimi je Lovska dmžina Ra-kovnik v štirih desetletjih izgubila več kot polovico svojega lovišča in kot kaže, se ta proces še ni končal. Zgradili so novo industrijsko cono, poselitev Rudni-ka, Orl, Lavrice, Škofljice, Pijave Gorice itd. se še nadaljuje. Mnogo premalo je bilo narejenega, da bi zavrli in preprečili najbolj negativen in škodljiv po-jav, črne gradnje na Barju.
Vendar se nekaj le premika na bolje. Spodbudne in obetavne so najnovejše usmeritve občine Vič-Rudnik, ki je po površini ena največjih občin na Slovenskem. Občinski sklepi, da do nadaljnjega ustavijo vse večje posege na Barju, kažejo na hitro prilagajanje novim razmeram in spremembam v družbi. Še več, mnoga znamenja kažejo, da ima viška občina namen bolj učinkovito izkoristiti tudi Barje in sprejeti le tiste načrte in morebitne večje posege na Barju, ki bodo v skladu s sodobnimi ekološkimi zahtevami. Hkrati pa je to tudi znamenje previdnosti in razumevanja za programe nekaterih strank, ki so jasno zapisale zahteve po učinkoviiem varstvu okolja, ustavitvi črnih gradenj itd.
Ta vprašanja pa zanimajo tudi nas, lovce. Na (ebruarskem občnem zboru Lovske družine Rakov-nik je bilo čutiti njihovo navzočnost. Med drugimi so soglasno sprejeli pobudo, naj bi se v bližnji prihodno-sti sestali predstavniki vseh barjanskih lovskih dru-žin, se pogovorili o problematiki Barja, kot celote in načrtovanih novih posegih v to okolje. Zaželeno bi
bilo, da bi prišli na ta sestanek barjanski lovci - do-mačini, ki dobro poznajo posebnosti Barja.
V sedanjtm času se mnogo govori in piše o vstopu države v Evropo 1992. To je zelo dobro in prav. Vendar pa sama odločitev še ne pomeni, da smo za takšno Evropo že pripravljeni. Marsikaj bo treba poprej še narediti in urediti. S tem v zvezi se bo treba pogovoriti tudi o Barju. Ali smo na tem področju uskladili svoje delovanje in hotenje s sodobnfmi evropskimi usmeritvami in prakso, pa tudi zaradi interesov nas samih. Znano je, da je vrsto mednarod-nih konvencij (o varstvu okolja, bernsko konvencijo, bonsko konvencijo itd.) Evropska gospodarska skupnost (EGS) že sprejela. Naša država jih doslej še ni. V skladu s temi mednarodnimi dogovori bo po-trebno, ko jih bomo sprejeli, ustrezno dopolnili in spremenili našo zakonodajo in ustavo. Prizadevati si moramo in dajati pobude ter zahtevati, naj bi naša država le konvencije čimprej sprejela in jih seveda tudi izvajala.
Tudi v povezavi z Barjem in nekaterimi načrti se že kaže, kako zgrešeni so mnenje in težnje nekaterih, ki bi hoteli zabetonirati in asfaltirati čim več naše lepe deželice. Dokaj tega se jim je že posrečilo, saj je po vojni izginilo 54.000 hektarjev njiv v Sloveniji. Zdaj je tudi že jasno, da so zgradbe, beton, plastika in jeklo mnogo premalo za vstop v Evropo 1992.
Zato tokrat o Ljubljanskem barju nekoliko dru-gačna pobuda: vsaj na nekaterih delih Barja naj ne bi ničesar spreminjali. Naj ostane tu le neokrnjena na-rava. Ta izjemen barjanski prostor je sklenjen ekolo-ški sistem, zato bosta rastlinstvo in živalstvo lahko obstajala samo v naravnih razmerah, kakršne so zdaj. Lovci in sploh večina ljudi, k! živi na tem prostoru, s^ življenjsko zainteresirani za zdravo, na-ravno okolje in zato ne smemo uničiti občutljivega naravnega ravnovesja, ki vlada na Barju.
STANE LENARDIČ
Naš občan Stane Lenardič je omenjeni prispevek objavil v aprilski številki Lovca, z veseljem pa ga je odstopil tudi za objavo v našem glasilu. Spričo aktu-alnosti ga objavljamo v celoti.