Ivan Čargo: karikatura Otona Župančiča OSREDNJA KNJIŽNI ICA V C E L J y OSREDNJA KNJ CELJE 5000027951 1-8 Beseda obiskovalcem in prijateljem Želimo biti vaše gledališče. Kajti stara je resnica, da ni Živega teatra brez gledalcev in prijateljev. Vsi vemo, kakšen je naš čas, kako so nam odmerjene ure in kako nas dinamika dela in življenja čestokrat odvračata od duhovnih in umetniških vrednot. A že od nekdaj so gledališča vabila človeka, da bi ob večerih prisluhnil besedi z odra in ob odrski podobi igralca — komedijanta razmislil o svojem lastnem bivanju in nehanju. In ko smo razmišljali o teh vaših večerih v našem gledališču, smo se ves čas zavedali, da ste naš prijatelj in sodnik, ki prihaja v našo sredo zato, da bi z nami vred doživel uro veselja, izpovedi, očiščenja in pomlajenja, kot bi dejal Ivan Cankar. In tako se je porodila letošnja repertoarna podoba, ki jo bomo skozi vse leto, večer za večerom oživljali pred vašimi očmi in vašo duhovno prisotnostjo. Izbirali smo strogo. Ne samo zavoljo tega, da bi preizkušali naše moči v gledališki avanturi, marveč tudi zato, da bi v vašem prijateljstvu našli oporo, pomoč, spodbudo. Župančič in Linhart, Kamenik, Jovanovič in Žmavc, Plaut, Biichner, Strindberg in Claudel, so imena avtorjev, s katerimi se bomo odpravili na odrsko romanje in iskanje v tej sezoni. Satira in kritika, problemska in zgodovinsko poetična interpretacija življenja, moralna raziskava in romantična ironija, to so miljniki, mimo katerih se bo naša maloštevilna igralska družina pomikala na svoji poti gledališkega ustvarjanja in iskanja. In kar nas najbolj veseli — največkrat ob besedi slovenskega avtorja. Pojdite za svojim igralcem — komedijantom, in spoznali boste, da je njegova maska edina maska, ki je sama resnica, kritika, a tudi človečnost. In pomnite — gledalec v dvorani je igralčev dvojnik na odru. Želeli bi, da ima naše mesto v svojem gledališču trdno kulturno demokratično in umetniško oporišče. V gledališču pa je vedno hudo in težko, zato mora imeti teater mnogo, mnogo prijateljev ... Bojan Štih Ljubezni silni pala sia v oblast, to jima je ves greh Ne da bi se hoteli posebej muditi ob drobnjakarskih, zmotnih kritičnih analizah, ki so že takoj ob rojstvu pospremile Veroniko na pot in ji dejansko onemogočile polno odrsko življenje, pa ne gre zastirati dejstva, da se Župančič po tem neuspelem srečanju s promi-nentno slovensko kritiko nikoli več ni poskusil z odrskim besedilom. In tako se je izbranim poznavalcem dramaturških zakonitosti in Župančičevih ustvarjalnih intencij posrečilo zamegliti pogled na odrsko umetnino. Pravzaprav stara slovenska pesem. Kritika kot izraz literarnih ambicij in negledaliških občutij zmaga nad poetom, ki se je dvignil nad tradicionalno provincialno miselnost in z močjo svoje besede odprl nova pota slovenskemu gledališču. Nekateri navdušenci so 1924. leta, ko je bilo delo uprizorjeno, imenovali Veroniko visoko pesem ljubezni, kar vsekakor je (ne glede na to, da je bila s tem priznanjem nehote izrečena tudi skepsa o njeni odrski uporabnosti). Drugi, ki so bili globlje posvečeni v dramaturške skrivnosti, pa so se čutili prikrajšane za »zunanjo zgradbo drame«, za »tehniko drame« in nasploh — slabosti v notranjem dogajanju in v gradaciji konfliktne napetosti, nedoslednosti v značajskih potezah (značajem pa so vendarle dali priznanje, da so ko izrezani in jasno predočeni!) in pomanjkanje logične motivacije (razrahljano strukturo drame veže na široko razpreden simbol »celjskih zvezd«, sicer pa gre za.^°?ela disparatne dele!) naj bi bile dokaz o neprepričljivosti in nedramatičnosti dela. Kaže, da si ne prvi ne drugi niso bili prav na jasnem, kako je pravzaprav z Veroniko in danes se zdi nekolikanj neboo--Ijena prerokba, da bodo »generacije bodočnosti pravilneje in pravičneje ocenile vrline tega dela« in »njen pravi obraz bo odkril šele oder bodočnosti« ... »ki se bo približal zagonetnemu srcu umetnine«. Brez kakršnih koli zgodovinskih pretenzij ali predrznega zaupanja, mimo življenjskih izkušenj in gledališkega razvoja, ki jim dolgujemo naša današnja spoznanja, prihajamo do Veronike, kakor jo občutimo v njenem dramatičnem ponotranjenem dialogu in kakor se v čustvenih vzgibih požene v kontrastne vrhunce ki jim niso potrebne motivacije v smislu psihološke sinteze, prav nič ne pogrešamo »zadostnih priprav« Strnjen tok dramatičnosti se poraja iz globin duševnosti oseb, iz doživljanja sveta, ljubezni, strasti, lepote 1J}.sl!?vlto obvladujejo osebe. Kakor da je hotel Župan-cič čim globlje prodreti v bit svojih junakov, v pra-snov, iz katere poteče samo življenje, in je lahko razumel njihova dejanja samo v doživljanju podob svoje Scena pri krstni uprizoritvi Veronike. 1. slika. Po zamisli O. Šesta uresničil akad. slikar A. Bucik. pesniške vizije. Postaje dramske napetosti, ki vodijo k neizbežnemu koncu, se kažejo v slutnjah, v nenadnih srečanjih med ljudmi, za katere vemo, da jih vodijo različni interesi in da so trdi kovači svojih in tujih usod. Kdo in kaj je Veronika? Kam z njeno ljubeznijo, položeno med državno-politične interese? Ali nas zgodovinska snov s svojo konkretnostjo bega in ovira, da bi jo docela razumeli? Ali pa kot uporaben motiv razprostre dovolj možnosti za svobodno interpretacijo Ustavimo se ob treh osebah, ki jih usodnost Veronikine ljubezni najbolj zadeva in ki so se zdele kritičnim zapisovalcem najbolj problematične in ob katerih si moramo ustvariti svojo sodbo. Najprej sama Veronika. Dorasla Desenicam se iztrga iz svojega naravnega okolja in jih zapusti z vsem svojim koprnenjem po velikem svetu. Njeno poglavitno in lahko bi rekli edino področje je ljubezen. Ta ljubezen je čista, slepa, neizkušena — ne sprašuje, kdo je ljubljeni. Slepo verjame vanj. Vendar ta ljubezen ni pasivna. Bori se zanjo. Iz začetne zamaknjene čutnosti m prevzetosti zrase v pravo, pristno, polnokrvno žensko, ki ne odstopa od svojega poslanstva, od ljubezni m materinstva. Častihlepje je le orodje tega boja, ne cilj. Izkušnjavec v njej želi krivdo za Jelisavino smrt obrniti v prid še večji krivdi, proti njej pa se Veronika usodno še naprej do konca oklepa le ljubezni. Ko mora tudi sama umreti, meni, da je smrt pravična kazen. Prevzema nase krivdo, se očiščuje — krivda ji pomaga umreti, tako laže razume nepravično smrt. Vendar smrt ne pride kot delovanje večne pravice, kot kazen za greh, za katerega vemo, da nima podlage, niti ni prilika o Hermanovem nravnem redu, ki je porušen na koncu spet prišel v prividno ravnovesje in kaznoval Veroniko, ki se je pregrešila proti konvenciji, stopila je iz nižin v praviloma nedosegljive višave. Njena tragična smrt je pri Župančiču metaforično odprto spoznanje, da je ljubezen uresničljiva le v hrepenenju, v drznem letu ji stro peruti temne sile zahrbtnih višin, v katere se požene. Friderik je prav tako dosledno izrisan odrski značaj. Doslednost se očituje vse od prvega srečanja. Srečamo ga v svetlem trenutku, prevzetega od silne, nenadne ljubezni. Ali mu verjamemo? V njem so globoke usedline nekdanjih uživaštev pa tudi očiten upor zoper nepotešenost, neizpolnjeno ljubezen v zakonu. Rešuje se v Veroniko, verjamemo mu, čeravno vemo, da postavlja to ljubezen na kocko, ko pravi, da se ne bo odrekel celjskim zvezdam. Prevarana Veronika ga zasovraži, v sovraštvu pa je ljubezen in med obilico teh stanj in spoznanj ne potone. Oklene se Friderika, ob katerem začuti, da je — najsi že bo tak ali tak, negativen ali pasiven — njegova ljubezen vendarle pristna. Vendar — skušajmo korakoma slediti razvoju te ljubezni s Friderikove strani. Veroniki prikrije navezanost drugi ženski, v strahu za svojo ljubezen si spleta gnezdece na pristavi in kasneje že bolj opogumljen jo prestavlja v Novi Grad. V imenu te ljubezni vidi Jelisavino smrt kot izpolnitev svojih skrivnih načrtov: usodo postavlja na svojo stran. Prepušča se ji tako, kakor se prepušča ljubezni. V tem je res nekaj očitane mu pasivnosti, ki pa jo je vzeti kot aktivnost v bistvu negativnega junaka. Razložiti si moramo tudi spremembe, navidezni odklon od doslednosti, ki je zarisana v tem značaju. Ob Veronikini smrti je ves strt. Zvestoba Veroniki je le v spregledanju, kako zgrešena je njegova pot. »Mene je brezna v sebi strah«. Toda z življenjem se je ločil od mrtve Veronike, podredil se je Hermanu — zvest je ostal le celjskim zvezdam. Ker pa je Župančiču zgodovina služila le kot motiv, se ta razlaga izmika tragičnemu čustvu, ki dvigne Friderika in ga očiščenega postavi dokončno ob Veroniko. Jelisava se s svojo smrtjo odločno postavi po robu Friderikovi ljubezni, čeravno se zdi, da mu je iz občutka lastne krivde odpustila. Pomembna je ugotovitev, da se je že pred spoznanjem, da ljubi Friderik Veroniko, pripravljala in nemara že tudi odločila za smrt. Veronika samo pospeši njeno odločitev in je kriva le toliko, kolikor obstaja. To je žensko maščevanje, obrnjeno navznoter in hkrati navzven. Njen značaj ni samo čudovito obarvano elegično tkivo, je pretresljiva tragična navzočnost, ki ji je Župančič odmeril posebno vlogo. V vsakem primeru pa gre za prednost, ki jo dajemo celotnemu dramskemu tekstu kot osnovi za odrsko iskanje in ne za literarno dramaturško vivisekcijo. Janez Žmavc Veronika Deseniška 1925. leta v Celju V letošnji jubilejni sezoni Slovertskega ljudskega gledališča bo v nekem smislu jubilejna tudi otvoritvena predstava Župančičeve Veronike Deseniške. V Celju so jo namreč uprizorili februarja 1925. leta, ta gledališki dogodek pa nam je pomagalo osvetliti tudi doslej neznano pesnikovo pismo, ki ga hrani celjski Zgodovinski arhiv: V m >< J'c (e.ct«jeu4^/**/»-* *< *0i Z<- {'t-U* Ve vtAJA ykAtue^e ^ ut jf-n JcUj-ua '***J* girtA 'te** O, /7* cAaJ ha jyu uAa~/ Mv(tu/rilv* Kj( h totfrA, < Vitez Ivan Sevuieau S ; : Hermanov kaneelar Friderikov piaar Levar Rogoz Marija Vera Povhe Drenovec Vera Danilo- Pravdae Bonaventura DeseuiŠki gospod ■ • Veronika, njegova hči Sida, njegova sestra . < | I )T« Ort^orfu Peček Kralj Putjata . . > . . . Medvedova Dvorniki in dvornioe, »spremstvo, sluge, straža. — C«odi se leta 1422, — Prolog t drugo in tretje dejanje v Krškem grad«, četrto v Gornjem Celju. Po tretjem in po četrtem dejanju daljši pavzi. Osnutke za dekoracije po zamiaieku režt»»erjevetn izvršil akademski slikar A. Bucik. Dekoracije na-slikat mojster Skružnv. Kostume izdelala gledališka krojaimica. Godbo zložit A. Balatka, Desenicah, prvo. M>|# v parterja^ l^>ie t, red« , Balkonske loie, m« i*. . „ m . „ no fNMrtert Sedeli t. vrat* Din30 w J!'•• IV vrste „ 32 ^ V—IX. „ w 20 „ X~Xl n »23 „ xn-xiu. „ „ 22 Dijaiko tfojišče . „ 6 V8T0PHICE se dobivajo v predprodaji prt gledallikl blagajat Nadaljoi tožni sedeži : v parterju. . . v t.redu , . . v bslkonski loži » MH&mt Se Ježi L vrst« . . Dio 25 20 »j« i!« od 10. -r-j OT C ° « o S’ O £13 +-* •—» O g Jurčič-Inkret: m a U 0> O 0> DESETI BRAT Sartre: NEPOKOPANI 62 34 28 23.691 11.336 12.355 MRTVECI Gorner-Zmavc: 24 12 12 6.856 3.596 3.260 PEPEBKA Simon: 31 31 — 12.074 12.074 — BOSA V PARKU Kislinger: 24 15 9 6.370 4.245 2.125 PREGNANI IZ RAJA Ibsen: SOVRAŽNIK 14 14 — 3.509 3.509 — LJUDSTVA Wilde-Anouilh: GLAVNO JE, 18 15 3 4.226 3.880 346 DA SI LJUBČEK 10 10 — 2.699 2.699 — Veber: UGRABITEV 10 10 — 2.602 2.602 — Pinter: HIŠNIK 10 9 1 2.710 2.510 200 V letošnji sezoni smo imeli skupaj 3.398 abonentov, od tega mladine 2.340. Abonmajskih predstav smo imeli 92, izven in zaključenih pa 58. cetis KVALITETNO TISKA: • knjige, revije, časopise; • kataloge in prospekte komercialno propagandnega značaja v eni ali večbarvni izvedbi; • neskončne obrazce za elektronske računalnike; • zloženke (snap-out) za racionalizirano poslovanje v različnih izvedbah in barvah. OPRAVLJA: • kartonažerske, knjigoveške, galanterijske in klišar-ske storitve. NUDI: • brezplačne strokovne nasvete pri oblikovanju tiskovin in obrazcev. Hišne vesti Marko Simčič odhaja te dni v JLA, po odsluženju pa se bo vrnil v Celje. Spet ga bomo torej videli na začetku prihodnje sezone. Želimo mu veliko sreče! Prihodnja premiera bo v petek, 23. oktobra. V režiji Mirča Kraglja bosta uprizorjeni Linhartova Županova Micka in pa Goethe (avstrijska avtorja Friedell in Polgar). Kot Micka se nam bo predstavila naša nova igralka, Jadranka Tomažičeva, diplomantka AGRFTV v Ljubljani. Nekaj naslovov iz celjskih kinematografov Metropol 28, — 30. 9. Tajna cereimonija, amer. barvni 1. — 5. 10. Mayerling, franc.-angl. barvni 6. — 7. 10. Bodi tako dobra, franc, barvni 8. — 11. 10. Thomas Moor — človek za vse čase, amer. barvni 12. — 15. 10. Gerardove pustolovščine, angl.-ital. barvni Dom 1. — 6. 10. Mojstrovina Walta Disneya, amer. barvni (ob 16) 1. — 4. 10. Tihotapci zlata, japonski barvni 12. — 15. 10. Legenda o Lylah Clarc, amer. barvni Letni 26. — 27. 9. Ta nori, nori svet, amer. barvni 1. — 2. 10. Begunec, franc.-ital. 3. —- 4. 10. Nenavadni svet bratov Grimmov, amer. barvni Žična Tovarna žičnih izdelkov ŽIČNA Celje nudi svoje kvalitetne proizvode z najugodnejšimi pogoji. Kolektiv se priporoča! aero POUEM Vodja pri predstavi Veronike Deseniške: Anton Zupanc — Šepetalka: Sonja Antloga — Tehnično vodstvo: Franjo Cesar Razsvetljava: Bogo Les — Odrski mojster: Franc Klobučar Scena, kostumi in rekviziti iz delavnic SLG Celje. Viteške oklepe sta naredila Bogo Les in Rudi Posinek. Ob potovanju v Ljubljano obiščite največjo trgovsko hišo na Slovenskem VELEBLAGOVNICA NA-MA LJUBLJANA Vam nudi v svojih poslovalnicah najrazličnejše blago Gledališki list SLG Celje. Jubilejna sezona 1970-71, št. 1. Predstavnik: upravnik Bojan Stih. Urednik: Janez Žmavc. Naklada 2.000 izvodov. Cena 1 din. Tisk CETIS grafično podjetje Celje. izbira naših oblek VELEBLAGOVNICA i iz:i i _r r CELJE Herman II. Friderik, njegov sin Jelisava, Friderikova žena Jošt, vitez Soteski Ivan Sevničan, vitez Brigita, dvornica Geta, dvornica Hermanov kancelar Friderikov pisar Pravdač Bonaventura Deseniški gospod Veronika, njegova hči Sida, njegova sestra Sosed, graščak Katica Pevec Stražarja Scena Kostumi Lektor Izbor za lutnjo in igranje Pavle Jeršin Stanko Potisk Marjanca Krošlova Janez Bermež Štefan Volf Jana Šmidova Marija Goršičeva Bruno Vodopivec Bogomir Veras Franci Gabrovšek Sandi Krošl Jože Pristov Minu Kjudrova Nada Božičeva Branko Grubar Anica Kumrova Štefan Volf Borut Alujevič Miro Podjed Avgust Lavrenčič Mija Jarčeva Majda Križajeva Stanko Prek