ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO EADINO.
Štev. 3. V Ljubljani 1. marca 1882.	Leto XII.
Lepi
*Ì[ebó, uebó ! Kako ai li lepó 1 Vsaka tvoja zvezdica Je mièna rajska lučica.
Nebó, nebo! Kakó si li lepó ! Tvoja bela Mirica Srebrna je svetilnica.
ébea.
Nebó, nebó ! Kakó si ti lepó ! Tvoje zlato sólnóice Nebeško je očćsice.
Nebó, nebó ! Kakó si ti lepó! Lepši vse je večni Bog, Je stvari! ves nebeški krog.
Zvezdi Danici.
Pozdravljam te. Daničica, O ti presvitla zvezdica ! Prinési nam vre beli dan. In božjo čast oznani nam ! Prehodi se okrog zemljo, Govdri tiho na srcé: „Zaslisite ljudje, za vas Je ljubi Bog ustvaril nas !"
(Iz „Zgo&. Danice" ISSO. L)
BJajPji tat.
riporoča se, da naj človek mirno in dobre volje «živa darove božje. A tega ni palila Hribernica, ki je pri kosila prinesla govor na kokošja jajca. Obraz se jej je potegnil, gorenja Soba se jej je za spoznanje zvihala črez spodnjo in sledi nejevolje so jej kalile oči, iz katerib je jeza švigala črez mrkle obrvi na zgrbančeno čelo, ko je delila kruh, jezno porivajoč „peté" in „krajce" na vse strani štirivoglate, bukove mize. Sv. Janez Nepomuk, ki je pribit za mizo v kotu prst držal ua ustih, bil je vsem v izgled in druzega glasd ni bilo slišati, nego brenčanje muh pa kakšen „ej," 9 katerim je pastir ali kdo drugi odganjal muho, vsedšo se mu na tovor v žlici.
„Ti menda jajca pobiraš iz kokošjih gnezd ? Prej le sem jih hotela dvoje ubiti, a ni jih bilo. V četrtek jih je bilo še pet ondu pod stražjo zraven starih kolovratov, a danes ni niti jednega," pretrgala je gospodiuja mölk.
Kočarjev Janez ali kakor so mu po vàsi drugod rekli, mladi Globelščkar, na katerega so te besede merile, zgrbančil je čelo med obrvmi in v oči pri-zval nekaj osupelosti iu pravične jeze ter odgovoril z navadno predrznostjo : „Jaz ka-li? Še vedel nisem zanje!"
Ali Anica, domača-hči, kije pred jedjo od matere čula vso dogodbo, hitčla je na pomoč.
„Pa jih mar nisi? Ali nisi <5no nedeljo dve jajci izpil, ki si ju vzel iz omare gori na veži ?"
Ta resnica, ki se ni dala tajiti, govorila je močno zoper Kočarjevega Janeza. Vender je v svetem srdu, ki ga čuti po krivici obđolžen človek, odbijal napade. „Tisto dvoje sem res popil : a če ti je toliko clo njih, prinesem drugi dve; pod straž v smeti in pajčevino pa ne hodim po jajca!"
„Ce si uže tako lačen," dejala je mati, v razjarjenosti za trdno misleča, da je pravega zaslédila, „pa kruha poprčsi, da ti ne bode treba krasti !"
Dčinek zadnje materine besede je bil toli velik, da je Janez, ki je doslej prav pošteno nosil iz sklede, okorno leseno šlico na mizo vrgel. Zvrnila se je na hrbet in zijala proti stropu, kjer je okoli golobatega sv. Duhà plesal ròj težkih inuh, a Janez se je z levim komolcem naslonil zadaj ob okno, a z desnico je premetaval liste po „pratiki," v resnici pa je v srci jezo kuhal.
Da krivda Jauezu še ni bila dokazana, to je čutila vsa družina in je znala, da nekoliko suma še vedno leti na vsacega posameznika. Poleg tega je vsakdo hotel veljati za poštenjaka in takč se je pričelo opravičevanje. Prvi je govoril pastir, ki je po kašči večkrat stikal ajde iskajoč za golobe, in zato vedel, da na njega najbolj leti sum za Janezom.
„Jaz jih uže nisem pobral," dejal je z glasom kažočim, kakó neprijetno je opravičevanje.
„Jaz pa tudi ne," šlo je potem v krogu, to se znä, da s presledki. Hlapec, ki ga vsa ta stvar ni motila, da ne bi hitel jćsti, potil se je po navadi in zakrohotal, kadar je kaj smešnega ali robatega zinil.
Postarana Trpinka, ki je danes pri gospodarjevih delala in pri gospodarjevih jedla, pod jedno streho z domačimi prebivala in sama kokoš redila, morala je tudi povedati, da se gospodiujiua jajca niso na kak način z njenimi
pomešala. Ali ona je bila med vsemi najstarejša, najbolj izkušena in vrhu vsega tega — ženska. Kekla je: „Pa ne, da bi jih kura sama izpivala? Mati ste pogledali, da ni kaj lupin okoli gnezda?"
Glas je bil opàzen in previden. H krati je namerävala od sebe odvaliti sum pa tndi z druzih.
Edini, ki ni besedice golsnil, niti lica izpremenil, bil je stari Pavle, ki je na voglu mize sedel pri zidu. Položivši žlico, nataknil je očala na nos in zevajoč je strgal iz jesenovega lesa žlice, o katerih je enkrat rekla dekla v jezi, da 30 kakor bùti, s katerimi mešto mečka.
Meni je bil ves ta prepir zopern. Na gorenjem konci mize sem sedel, imajoč pred seboj svoj krožnik. Casi sem se hlapcu nasméhnil, ki niti v tem resnem položaji ni izgubil dobre volje, fasi sem psu kost vrgel pod mizo. Ali, če je le predolgo ni bilo pod mizo, vzpèl se je pes na klop, nagnil glavo malo na stran in me ljubeznjivo in poželjivo prosil s svojimi črnimi, svitlirai očrni, naj mu dam kaj za oblizek. Prešinila me je nekaka slutnja. Ali one
svitle, temne oči, gledale so v me toli proseče, toli nedolžno!
* *
Po klopi sem se potegnil, prazen meh mi je bil za vzglavje. Casi sem pogledal na knjigo, potem so mi zopet pogledi uhajali po hiši na okoli. Skozi okno je prodiral svitel solnčni žarek ; po Djem je plesal in vrtil se prah. Muhe so zaspano pobrenčivale, čutile so, da se dan nagiba. Ura je neprenehoma tik- tikala; tu in tam je miška priskakala iz Spilje v zidu, pomrdala s smrčkom, a začutivši me, naglo se izgubila med verigami, zmotanimi tam pod klopjo poleg peči. Skozi na pđla odprto okno seje čula koklja, kije kločeč vodila piäöeta po ogradi. Petelin se je tudi zagrozil, Se se je maček priplazil doli z odra po žlebu in potem skočil hitro na tla. Vmes je porez-getala kobila v hlevu ali so pa zaščebetali vrabci. Sicer pa je vladala tihota, dosadnost in zaspanost se je polastila vseh stvari.
Tudi meni je jela glava eiucati. A prebudi me iz lahnega dremeža iiekov ropot. Vrata so bila le priprta in razločno je bilo slišati, kako nekaj po stolbah plazi. Ore li petelin na gréd ? Olas je premočim Hodi mačka?
—	Kaj še I Človek tudi ne grè takó. In vender mi je prišlo na misel, kaj
—	ko bi bil tat?
Trebalo je vsakako iti gledat. Po prstih sem tihotapil do vrat in ondn skozi stekleno linico pogledal na stopnice, ki so peljale v zgornjico. Nekaj črnega, podolgovatega so je vleklo po stopnicah doli. Ali svitlobe je bilo malo v veži, ker so bila vežna vrata tudi priprta. Ali ko je stvar priäla blizu do vrat, tjà, kjer se je svitloba razlivala v vežo, spoznal sem domačega psa. Rep je iinel k tlom povešen in hoja mu je bila opazna, pogled oprezen. Čemu se pač takč vede, postalo mi je jasno, ko se je po vratih vzpel, da l)i jih odprl. Tu je nekaj belega pokukalo iz gobca.
Iz veže je srečno ušel na plano. A jaz, ki sem na počitnicah iskal vsakoršne zabave, iziil sem naglo čravlje in potem bos zasledoval psa. Vedno sem ostajal toliko za njim," da me ni lehku zapazil. Od hiše jo je mahal po klanci navzgor, hodeč sicer naglo a oprezno. Ce se je časi nazaj ozrl,
3*
videti je bil pripravljen, staviti se po robn vsacemu, kdor bi mu skušal vzeti plen.
Eo se je zmuznil skozi prčstice, šel je ob turšici in mi takiS izginil izpred oči. Hipoma sem švignil preko sžči v visoko koruzo, kjer sem se med fižolom plazil po vlažnih tléh. Ko sem se približal druzemu koncu njive, zapazil sem psa, kako je vrhu griča legel za leskov grm. Zahrustalo je nekaj.
Nato je slastno lizal, kakor je bilo videti, po tleh, a tudi sebe po smrčku- To je trajalo kaeih pet minut.
Pes je vstal, otresel se in zléknil. Nato je z nogami grebel po tleh, kakor da bi kaj zagrebal. Dokončavši svoje delo, stekel je po hribu nizdolu. Jaz sem ostal ves čas skrit v turšici.
Ko je pes zbežal, tekel sem na hdlmec za grm. Kamenje je ležalo tu, med katerim je poganjala trava, zelenéla, venéla in se sušila. Poleg je bilo suho listje od lanske in morda še od predlanske jeseni, zmešano s prstjo. Da je tu nekaj greblo, bilo je znati po tem, ker seje na vrhu vzgrebena črna prst ločila od sive, posušene po solnci. — Pobrskam z leskovo ' šibico po prati. Jajčje lupine so se privalile na dan. Grebem še drugod na okoli. Nekaj je bilo lepo belih, nekaj pa rujavih. Da se je na tem prostora uže dolgo poj&lalo, bilo je jasno.
Domi pred vežo sem našel Turina. Pridobrikal se mi je nasproti. Smrček mu je bil prsten, takisto nogé. Pa niti v pogledu niti po vedenji ni izdajal, kar je delal pred kratkim. Pobožal sem ga po belej lisi vrhu glave ter mu rekel : „Kuže, jaz te ne izdam, a pazi, da te ne zalčtijo drugi."
Da bralci zvedd, kak je bil ta pretkani Turin, naj povem, kar se mi je dogodilo druzega dné.
Na kladi pred hišo sem sedel, ko me je obiskal sošolec iz bližnje vasi.
„Kak6 to, da imaš äepastega psa ?" dejal je kazaje nanj.
„Zvest čuvaj je, pa ga je nekdo izpodrepnil in mu zlomil nogé."
„Pa mene bi bilo vender sram tacega psa !"
„Imam ga jaz rad in tudi družina. Poslušen je in pameten. Niti jedi ne povoha, niti kruha, ako mu ga ne deneš na tla. Deni poleg njega jerbas
kruha, čuval ti ga bo ves dan, a niti pritaknil se ga ne bo."
*
» *
Bilo je istega leta o božiči.
Sneg je ležal, kamor je seglo okč. Le v grabnu, kjer je žuborel potok, bilo je kopno.
Solnce je blestelo po snegu in žarflo po gozdu, z ivjem okrašenem.
Domóv sem se vračal, da tu prepraznujem praznike.
Dospevši v rodno hišo, sedem utrujen od pota na klop za mizo.
„Prinesite mi kaj jesti," bila je prva beseda za pozdravom.
„Ajte, je taka l&kot," dejala je mati z nasmehom, hitela je iz sobe in mi prinesla pošteno meseno klobaso.
Pogledal sem po psu, da bi mu dal od klobase, omajéno kožo. V nobenem kotu prostorne, zaradi praznikov pomite hiše ga ni bilo videti.
Tn prileze, nekoliko plašna, moja sestrica v sobo. Takčj jo vzamem v naročje ter jej vesel zrem v polni, prijetni obrazek.
„A kje je naš Turin, Jelica?" poprašam jo.
„Turin je jajca kradel. Videla sem ga, kakč jih je v gobcu nosil. Pa gaje enkrat Trpin saboj vzel pa puško na rami. Gre na lov, smo dejali ter šli za njim skrivši se. ker nam ni pustil iti ž njim. Ondo pri gonjah smo se skrili za skalo, ondu pri tistem orehn, pa smo pokukdvali. Pea je sedel in Trpina gledal ; a Trpin je puško oprl tako-le ob ramo tor pomeril. Pokadilo se je in reklo — pok ! in pes se je zvrnil na tla."
„Ali ti je bilo kaj žal za našega pridnega Turina?"
„To se znd. Tinče mu je kruha ponujal, ker ni vedel, da je uže mrtev. Po tew ga je nesel Trpin v jarek in ga je r tisto brezdno rrgeL Tretji dan smo šli gledat, a ni ga bilo več ondu. Pavle je dejal, da so ga lisice snedle."
Jo f. Orodiičan.
J,	Samokres iz t'isiii ja.
fmovit ter prebrisan kmet potuje iz mesta, kamor je bil šel po opravkih
II peš domóv. Brez orožja je, da-si nosi s seboj precejšno vsoto denarjev.
Pod Klančnikovo krčmo zapazi, da nekaj pošumčva po grmovji, ki raste na obéh krajih ceste. Razločiti na prvi pogled ne more ničesa, kajti bila je užč noč in mesec se je potikal najraje za oblaki.
Tu se pretegne oblak in mesec posije. Zdajci ugleda ljudi, ki se mu bližajo s kflli v roci. Tudi klic čnje: „Padimo nanj ter mn vzemimo, kar ima denarjev !" V prvem • trenotkn prešine kmeta strah po vseh udih ; a naglo si zopet zbere misli. V mestu je namreč kupil nsnija hlapcu za urbase. To dsnije potegne iz notranjega žepa pri suknji in ga nameri proti tolovajem, kakor da bi hotel streljati, češ, le zvijača me utegne rešiti.
„Kdor se mi približa, tega takój ustrelim," preti kmet pogumno.
tìsnije, lepo zvito in prevezano s širokim jermencem v petljo, lehko je premotilo lopove, da so res ménili, ka ima kmet samokres (pištolo). „Po-glédite," pravi neki strahopetnež svojej nepoštenoj družbi, „kako pritiska na petelina; vsak čas ustreli." Oni jermen, s katerim je bilo dsnije zvezano in na katerega je kmet tiščal s prstom, bil je pri mrklem mesečnem svitu videti kakor petelin na samokresu.
„Ce le dedec ustreli," reče potihoma drug lopov,, „kar gotovo stori, ako ga napademo, lehko kdo izmed nas mrtev ostane. In če naposled tndi dedca ubijemo, ne dobimo pri njem morda niti toliko, da se dobro napijemo. Pustimo ga toraj rajše v miru !"
Temu nasvetu se udd večina. Zdaj stopi najmodrejši iz tolovajske družbe na cesto in pravi : „Ti ljudje so malo pijani, pa vas bi radi ustrašili. Idimo malo v ono-lé krčmo !"
Naredivši dvajset stopinj ali kaj, zasédli so užč prostore v krčmi. Zopet jame čni lopovski modrec dobrovoljno nasmehavati se našemu kmetu ter mu lisičje zvito reče : „Ji ljudjč so bili nekoliko pijani in so vas hoteli na vso silo spraviti v strah. Vi ste se gotovo bali, kaj nè ? A vse je bilo le neumna
Živ» cvetlica.
§ cvetlicami igràS v nedolžnosti se svójej.
Ne véS. da si cvetlica tudi sama ti, In da nikdér podobno svotej z&rji tvòjoj Ni v góri ni na ravnem pólji, v vrtu nij.
Iz luči tvòjega velicega oéésa
ftehti nevédoma v otročjih d neb uže Žar začrnele rože, kadar njé perésa. Cvetnó-diàóóa, v grédi 6olnčnej plamene.	M—L
f	Tegetthof.
b levem bregu Drave na Štajerskem leži prijazno mesto Maribor, obdano s prijetnimi slovenskimi goricami, za katerimi leži Pohorje. Tu v
? Mariboru se je porodil v dan 27 decembra 1827. leta prestavni vojskovodja podadmiral V i 1 e 1 m pl. Tegetthof, poveljnik avstrijskemu bro-dovju, ki je 1860. leta zmagal italijansko silo v boji pri dalmatinskem otoku Visu ter je tako ohranil slovansko Primorje slavnej habsburškej monarhiji.
U?.é 1864. leta, ko je Avstrija začela vojsko proti danskemu kraljestvu zaradi dežel Šlezvika in Holštajna, zaslovélo je ime admirala Tegetthofa. Po vsem cesarstvu je ljudstvo v tej krvavej vojski občudovalo možd, ki je s toliko odfočnostjo vodil avstrijsko brodovje proti silovitemu sovražniku, ki je
bil na številu ,---------, se jb vnela nova
mnogo močnejši	- vojska s Prusijo.
naših. Da-si je ta zmaga koristila samo Pmsom, vender so bili Danci hudo tepeni; kajti po dolgotrajnem krvavem boji, moralo se je dansko brodovje umakniti. S to zmago si je Tegetthof pridobil slavuo ime po vsem svetu.
Za dve leti pozneje (1866)
Te priložnosti se je poslužil laški kralj ter je tudi od napovedal vojsko Avstriji.
Osodepolni dnevi so se začeli za našega cesarja Franca Jožefa. Sovražniki so prijeli od dveh strani našo državo : Prusi na severu, Lahi na jugu. Lahi so namreč nameravali udariti na Dalma-
cijo in si jo prisvojiti. Mislili so si, da.je to lehka stvar in d% bodo s svojimi vojnimi ladijami, s katerimi so se zeliS bahati, v hipu pokončali avstrijsko brodovje. Ali strašno so se varali ! Poveljnik avstrijskemu brodovjn je bil Tegetthof, in naši so pri otokn Visu tako slavno zmagali, da ta zmaga ostane zapisana v zlatej knjigi avstrijske zgodovine. Lahi so namreč vsò svojo pozornost obrnili na otok Vi s (Lissa), ki je nekako v sredi jadranskega morja. Tu sem je udaril sovražnik v dan 19. julija 186C. leta in je začel bombe metati v mesto. Lahi so imeli mnogo več ladij nego li naši; imeli so preko 30 vojnih ladij, mnogo parobrodov in železnih oklöpnic (Panzerschiffe). Naše vojne ladije so se nemudoma podale v tek od Fasane proti Visu. Razven parobrodov so vse naše ladije bile okl6pnice t. j. z debelimi železnimi plSčami okovane. Na teh ladijah so častniki in vojaki užč komaj čakali, da se udarijo s sovražnikom. Vsi so bili polni zaupanja v svojega hrabrega in izkušenega poveljnika admirala Tegetthofa.
Druzega dne pred póludne ugledajo naši sovražnikovo brodovje. Tikoma nad otokom je stalo na boj pripravljeno. Bitka se je začela ob tri četrt na deset pred pólndne in je trajala do dveh po póludne. V tej krvavej bitki so naši poškodovali Lahom dve najlepši oklöpni ladiji ; a njihovo največjo vojno ladijo pod imenom „Re d' Italija" so naši tako prestrelili. da je v dveh minutah s 70C vojaki utonila v globočini morja. Samo lesovje in kakih 200 mornarjev je plavalo po morji in vpilo na pomoč in rešitev. Lahi vidèC, da nemajo sreče, potegnejo hitro domóv, da si ogledajo rane, ki so je dobili v krvavem boji z našimi hrabrimi vojaki pod admiralom Tegetthof'om. To je bilo v dan 20. julija 186H. leta.
V	tem boji si je admiral pl. Tegetth of pridobil nevenljiv venec slave za našo avstrijsko-ogersko monarhijo.
Da-si v najlepšej možkej dflbi, vender ni bilo danoTegetthofn dolgo živeti. Umri je v dan 7. aprila 1871. leta v 44. letu svoje dčbe. Vsa Avstrija je britko žalovala po izgubi tako slavnega poveljnika na morji. — V znamenje njegovega hrabrega dejanja ga je tudi mestni zastop ljubljanski imenoval častni m meščanom in v dan 18. aprila 1871. lota oskrbelo mn je društvo „Slovenija" peto sv. mašo v stolnej cerkvi ljubljanskej.
V	hvaležen spomin njegovih neumrlih zaslug dal mu je naš cesar postaviti v mestu Polji, kjer se nahaja največja luka za avstrijsko vojno brodovje, prelep bronast spomenik, ki bode še v poznih letih govoril našim potomcem, da bodi večni spomin : neumrlemu junaku Viskemu.	1. T.
B	Trije nietiiljei.
ili so trije metüljci : prvi bel, drugi rudeč a tretji rumen. Igrali so se na solnci ter letali od cvetlice do cvetlice. Mahoma zagrmi ter potlej začne dež iti. Metüljci se zmočijo ter odleté naglo dhmóv. Ali domi so vrata bila zaprta, a ključa nijso mogli najti. Stali so nekoliko časa zunaj pred svoje koče pragom, do pčlti mokri, in zatorej so odletéli potem k rudeče-rumeuemu tulipanu ter ga poprosili : „tulipane l odpri nam svojega cveta liste, in daj nam iti pod streho, da se posušimo." Tulipan odgovori: „„ruméncu in rudečiuu odprem, a bčlčku ne!"" Ona dva mu rečeta: „ako ne vzpriineš tudi naju bratca, niti midva ue pojdeva k tebi !" Ali ker se nij še zdaj hotelo uvedriti, odleté k liliji ter je poprosijo, rekoč: „odpri nam svojega cveta liste, da se posušimo.'1 — „„Bélcka vzamem pod streho,"" reče lilija, „„ker je tak. kakeršna sem i jaz ; ónili dveh nehčem vzprijeti."" IJélSek odgovori: „ako nebčeš prijeti mojih bratcev z tnenčj, to niti jaz ne pojdem k tebi. Völimo biti vsi v kupuj mokri, preduo drug druzega ostavimo." Žalostni zleté dalje. A solnoe za oblaki je videlo in slišalo, kafci se metuljci ljubijo, ter predrlo megle, pregnalo dež in zasijalo zopet na vrt in na metulje. Po ne mnozem časi bile so teh metuljcev peruti bolj suhe, nego li kedaj poprej, Z nova so se veselili prijetnega vremena, plesé po nežnih cvetlicah, dokler jih nij mrka noč pognala domóv, kder so potem sladko pospali.
J. i.
Zgodovinsko - luestopisni obrazci.
(Spisuje P. F. H.) ■' *	H. Kranj.
J Kimenika proti severo-zahodu in jugu se razprostira široka, rodovit« ^^ ravnina. Ce potuješ po njej, vrstijo se ti na levo in desno lepe vasi; pozdravlja te cerkev za cerkvijo na planem in po holmcih. Proti severa sklepajo to ravnino Karavanke, proti severo-zapadu pa juliške alpe, izmed katerih so vzdigtije Triglav veličastno k nehn. Halo ne v sredi to ravnine ob pogorji, tam, kjer se steka Kokra v mater Savo, stoji majheno, a zaradi kupčije in obrti jako cvetoče mesto Kranj.
Kranj je v zgodovini Kranjske vojvodine jako znamenito mesto ; po njem je dobila vsa dežela svoje imé. Ta kraj so si bili mejni grofi izbrali v svoja bivališča ter so bili postavili trdnjavo; od tod njegovo nemško ime„I\rain-bnrg." V ta namen je bila pa tudi še posebno primerna lega tega kraja ob strmem bregu dveh rek. ki jih je varovala sovražnih napadov.
Na tem kraji ob izlivu Kokre v Savo, stalo je že za časa Rimljanov starodavno mesto San tic u m. Ko sije bil pa 788. leta podjarmil frankovski kralj Kaiol včliki sedanjo Kranjsko, razdelil jo je v krajine (marke). Vender je imela dežela Se svoje lastne slovenske kneze, ki so bili podložni furlanskim mejnim grofom. Ker se mejni grof Balderik ni ustavljal razsirjevanju Bul-garov, bil je 828. leta odstavljen za kazeu. Njegova grofija je bila razdeljena na štiri mejne grofije, med katerimi je bila tudi Kranjska, obsezajoča Gorenjsko stran in jeden del Koroškega. Kranjski mejni grofi so bili podložni kraljevini nametnikom na Bararskem, pozneje koroski/n vojvodam in slednjič oglejskim patrijarhom. Glavno mesto Krauje ali Kranjske marke je bil Kranj.
Nemški kralj Ljudevit je izročil 851. leta viadarstvo na Koroškem iti Kranjskem svojemu sinu Karlraanu. Karlmau je vladavil dljò časa v Krauji; a vender je še pred smrtjo prepustil viadarstvo svojemu sinu Arnolfo. Pozneje 972. leta je izročil cesar Oton 1. Kranjsko marko Kunoau, ki se je zval na ime mejnega grofa Kranjskega ter je baje bival v Goričanih. Leta 974, se najde v Kranji mejni grof Popon, 989. leta Wa'ltilou, 1011. leta Ulderik I., 1040. leta Eberhard, 1058. 1. Uldarik 11. 1173. leta Bertold It., iz slavne tirolske rodovine Andeksov, in 1253. leta „gospod Kranjske" Ulrik, sin koroškega vojvode Brnarda. Omenjenega leta je namreč Ulrik v Kranji spravil frižinskega škofa Konrada II. z njegovim oskrbnikom v Loki Henrikom pl. Heike in prevzel poroštvo, da se povrne školu nekaj denarja.
Pozneje je prišel Kranj v last Oglejskim patrijarhom, kakor je bilo že poprej omenjeno, a vojvodske pravice so še ostale koroškim vojvodam. Henrik IV. je namreč podelil Kranjsko marko oglejskej cerkvi v dan 13. maja 1093. leta. Že nekaj let popreje 1077. leta je daroval Henrik IV. istersko in kranjsko mejo oglejskemu patrijarhu Sighardu. Ker je pa še istega leta umrl nagle smrti Sighard v Batisbonu, kamor je hitel kralju s svojo vojsko na pomoč, dal je Henrik po nasvetu slabih svetovalcev istrijsko in kraujsko krajino koroškemu vojvodi Luitpoldu, a ne novoizvoljenemu patrijarhu, ki js bil potegnil s papežem. Zdaj je kralj to poravnal. — Začetkom 13. stoletja
je imel zopet bavarski vojvoda Ludovik Kranj v svojini, a okoli 1230. leta dobč ga zopet oglejski patrijarhi. Za tega časa je bil v Kranji župnik Peter, kakor je razvidno iz pogodbe, ki jo je sklenil s Tomažem, opatom vitrinjskega samostana, zaradi desetine in dohodkov cerkve Preddvorske.
Leta 1206. je bival v Kranji koroäki vojvoda Ulrik, kjer je v dan 22. avgnsta izročil frižinskej cerkvi nekatere zemljake. Ko je umrl češki kralj Rudolf, sin cesaija Albrehta, izvolili so Čehi v dan 3. julija 1307. leta mesto njegovega brata Friderika Habsburškega, koroškega vojvodo Henrika kraljem. Zaradi tega se je maščeval cesar Albreht nad vojvodo koroškim s tem, da je napadel njegove dežele. Na Kranjsko sta prilomastila goriški grof Henrik in ortenbnrški Maj nar d 1. ; podjarmila si deželo ter si za plačo pridržala Višnjegoro, KiSmenik in Kranj v zastóvo. A že 1310. leta se je moral koroški vojvoda umakniti nemškemu kralju Henriku VII. Vsled pogodbe je dobil sicer Koroško nazaj, a kranjska posestva, toraj tudi mesto Kranj, moral je odkupiti od Friderikovih vojskovodjev. Še le 1315. leta je odkupil koroški vojvoda in bivši češki kralj Kranj od Majnarda Ortenburškega vsled privoljenja cesarja Friderika.
Tekom časa je bil Kranj tudi svojina celjskih grofov. Leta 1431. je prepustil nadvojvoda Friderik celjskemu grofu Hermanu stolp v mestu. Ko se je štiri leta pozneje unel prepir med avstrijskima vojvodoma Friderikom in Albrehtom zaradi razdelitve dežčl. potegnila sta celjska grofa Friderik in Ulrik z Albrehtom, .lanez Vitovic, vojskovodja celjskih grofov je napadel 1435. leta v nekej teinnej in viharnej noči Kranj ter ga je obvladal. Ali ni se dolgo veselil te zmage. Ko je poslal cesar Friderik pomoči, polastili so se njegovi vojaki ravno také tihotapno po noči mesta, zajeli posadko Albrehtovo in celjskih grofov ter jej pobrali konje in orožje. Ker pa celjski grofi tudi v naslednjih letih, kakor se kaže, niso v miru pustili cesarskih podložuikov, pisal je cesar Friderik IV. v dan 2. avgusta 1437. leta iz Wiener-Neustadta celjskemu grofu Ulriku ter resno tirjal, naj on in njegovi ljudje pustč v miru cesarske podložnike, sosebno naj ne nadlegujejo kranjskih meščanov. Ce meni, da ima kaj tirjati od podložnih, naj si išče pravice pri vicedomu Kranjskem.
Cestokrat so tudi vladaiji sami v Kranji ostajali. Takò je 1357. leta bival v mestu nekaj dni cesar Friderik IV., prišedši iz Ljubljane, ter je tli nekaj pisem potrdil. Tudi cesar Leopold, potovaje 16U0. leta v Ljubljano, da se mu stanovi poklonijo in prisežejo zvestobo, prenočil je v dan 6. septembra omenjenega leta v Kranji. Meščani šo sprejeli svojega vladarja zelò slovesno. V dan 25. avgusta 1728. leta je prišel pa cesar Karol VI. v Kranj. Ondašnji sodnik Nikolaj Adelman ga je pozdravil z nagovorom. Prenočil je v baron Ek-ovej hiši.
Tudi mogočni grofi Ortenburški so imeli v Kranji svoje posestvo. Leta 125G. je odločil koroški vojvoda in takratni lastnik mesta ortenburškima grofoma Henriku in Frideriku kraj v Kranji, kjer si smeta sozidati trdnjavo. Ali ne smeta nobene kvare s tem narediti meščanom, sicer bi jo morala na vsak način poravnati v šestih tednih. Med tem jima je umrl oče. Med bratoma nastane prepir zaradi razdelitve očetove dedšine. Leta 1263. se poravnata tak<5, da je dobil Henrik posestva ua Gorenjskem do Sore, tedaj tudi trdnjavo ali grad „Kizelstein" v Kranji. To imé je dobil grad skoraj gotovo mnogo
let pozneje od lastnika Janeza Kizeljna. Leta 1578. mu je namreč dovolil nadvojvoda Karol, da sme imenovati svoje stanovanje v Kranji „Kizelstein." Ob jednem ga je oprostil vseh davkov, ki so jih morale plačevati druge hiše v mestu. Leta 1592. je graščino zastavil bratoma Krištofu in Francu Mazgonu v Orteneku za 1401» goldinarjev. V poznejših letih se nahaja (1639.) lastnik gradü „Kizelsteiua" Henrik Paradeiser, za časa Valvazorja pa grof Franc Barbo. Danes je v njej c. kr. okrajno glavarstvo.
V	srednjem veku so se kranjski vitezi večkrat shajali v Kranji k tako imenovanemu turniru, ki je bil najbolj priljubljena viteška igra. Leta 1311-je pri taeih igrah ubil kämeniski vitez Diepoid poslednjega gospoda iz graščine Landpreis v Mirnopeškej župniji na Dolenjskem.
Tudi sosedne dežel« so Kranjci sem ter tjü napadali, da pokažejo svojo hrabrost Leta 1378. se je pridružilo 75 kranjskih meščanov Ljubljančanom, Kdmeničanom, Ločanom in Radovljičanom, da so vpadli na Furlansko ter so ondu pokončali nekaj trdnjav, požgali vasi in odpeljali mnogo živine domóv ; a 1428. leta so združeni z Ljubljančani in Kdmenčani napadli Celjsko grofijo, požgali tri mile na okoli in odpeljali 237 govedi na Kranjsko.
Mesto je imelo razne pravice in svobodščine, katere so mu podelili ali pa potrdili razni vladarji. Takó je potrdil Ernest Železni 1414. leta mestu poprejšne pravice, vzlasti da jim ni treba odrajtovati mitnine. Ravno ta nadvojvoda je tudi zaukazal, da morajo meščani le iz kamenja zidati hiše. Dal jim je tudi pravico, da si smejo sami voliti sodnika. Za tega časa (1423.) je bil mestni sodnik Klement Kawrein.
Pozneje so mestu potrdili njegove pravice Friderik IV. 1488. leta, Maks L, Ferdinand L 1529. leta, cesar Ferdinand III. 1637. leta, cesar Jožef I. 1706. leta, cesar Karol VI. 1719. leta, in slednji cesar Jožef IL 1784. leta, z dostavkom, da jih tudi lehko pomnoži, zmanjša ali celò odpravi, ako bi čas ali potrebe to tirjale. Kranjci so bili na te svoje pravice tako ponosni, da jih niti drugim naznaniti niso hotelu Valvazor, pišoč o Kranji, britko se pritoži, da mu niso hoteli pokazati Kranjskih arhivov.
Leta 1495. so ustanovili Kranjci z Ljubljančani vred v Ahenu benefieij pri oltarji ss. Cirila in Metoda v farnej cerkvi matere božje za slovenske romarje. Za to službo je bil imenovan duhovnik, ki je bil zmožen slovenskega jezika. Pravico ga imenovati, pridržali ste si občini. Kranjčanje so iz nemarnosti pozneje to pravico zapravili, kakor pripoveduje Valvazor, ki našteva do 1675. leta jednajst duhovnikov, ki so opravljali to službo. V mestnem arhivu se nahaja listina od 19. maja 1536. leta, v katerej priporočajo meščani „po narodnosti Slovenci iz pokraj i n e K ranj s ke" Leodicejskemu škofu Erhardu kot kaplana k oltarju ss. Cirila in Metoda v farnej cerkvi v Ahenu Lamberta Rechlingerja iz njegove škofije in prosijo, naj ga potrdi. Novoizvoljeni naj se skaže vrlega vojščaka Kristovega z izpovedovanjem romarjev slovenskega naroda.
V	letih 1554 in 1557 je kuga pomorila mnogo prebivalcev. A nasproti so 1579. leta, ko je kuga po Ljubljani razsajala, preselili se uradi v Kranj. Tega leta je bil deželni zbor v Kranji meseca novembra. — Tudi požar je napravil mestu mnogo kvare. Leta 1668. v dan 10. avgusta je ogenj vpe-pelil več nego li polovico mesta, in 1811. leta je zopet hud požar pokončal
mnogo hiä ; vzlasti je trpela msätna hiša in mnogo starih listin je zgorelo na veliko kvaro zgodovini Kranjskega mesta.
Tudi šolo je imel Kranj že precej zgodaj. Leta 1494. je ustanovil meščan Janez Sloga k oltarjn sv. Nikolaja kaplanijo. Kaplan je imel dolžnost vsako sredo opravljati peto sv. mašo ter plačati učitelju po jeden goldinar za petje. Tedaj je o tem času v Kranji že bila šola. Leta 1609. pa je zankazal nadvojvoda Ferdinand II. vzeti in zapreti krivoverskega učitelja Janeza Daksa.
Pred mestom je stal 1640. leta sezidani samostan kapucinski. Za časa Jožefa IT. je tudi ta samostan zadela osoda, kakor mnogo druzih. Pred samostanom je bil živinski somenj za okolico.
Leta 1797. in 1805. so Francozi zasedli mesto in ga zapustili še le po sklenjenem miru v Požunn. Leta 1809. so Francozi zopet zasedli Kranj, a v dan 22. septembra 1813. leta so jih zapodili avstrijski vojaki iz Kranja.
Tu naj navedemo še nekatere slavne može iz lvranja. Lovro Pogačnik, rojen 1(395. leta v Kranji, bil je jezuit in sloveč pridigar; umrl je 1709. leta kot pisatelj v Zagrebu. Leta 1717. je v Kranji umrl Gregorij Voglar. rojen v Naklem ; bil je domači zdravnik ruskega cara Petra Vélikega. Da je užival veliko zaupauje pri earn, kaže tudi to, da ga je o cerkvenih zadevah poslal v Rini. Vrnivši se iz Rima. obiskal je še jedenkrat svoj rojstni kraj, a tu je zbolel in umrl. Ravno takó sloveč zdravnik je bil tudi Florijan Sentimer, rojen Kranjčan. Leta 1812. je spremil francosko vojsko na Rusko ter je potem ostal v Moskvi. — Tudi slovenskega pisatelja Simona Klančnika, Tomaža Pirca, po vsem Slovenskem občeznanega zdravnika, in rajneega očeta slovenskega naroda dr. J. Bleiweisa viteza Trsteniškega smejo Kranjčani s ponosom prištevati med svoje rojake.
Sedanje mesto šteje okoli 2200 prebivalcev, ki se žive ob trgovini, obrtu in deloma tudi s poljedelstvom. Za izobraženje skrbi nižja gimnazija in čve-tero-razredna ljudska šola. Cerkve so v mestu tri : farna, roženkranska in pungerška. 'Znamenita je sosebno larna 1491. leta v gotiškom slogu sozidana s krasnim zvonikom. Izmed poslopij se odlikuje gimnazijsko poslopje in pa poleg stoječa palača preč. knezoškofa dr. J. Widmarja. ki je res kinč prijaznemu mestu Kranju. Zunaj mesta, proti novemu železnemu mostu preko Kokre, je pokopališče. Tu počivata dva slavna slovenska pesnika dr. Franjo Preširen in šimeu Jenko. Blizu Kranja je vas Stražišče, kjer izdelujejo sita, a nad njo je na precej visokem hribu cerkev sv. Jošta, sloveča božja pot, kamor radi potujejo pobožni slovenski romarji.
Zlate resnice.
j!e prenagli se nikoli v govorjenji, nego govori vselej premišljeno; ne-premišljena beseda je podobna streli ali pusici, katera lehko rani, a nazaj je ne moreš več vzeti. Bogatinec se moti, ako misli, da je bogastvo človeku uajvečja sreča na tem svetu ; bogastvo nas zapusti na grobu, ali modrost in krepost (čednost) spremite nas v večnost.
Prirodopisno - natoroznansko polje.
§	S k o i-j a il p c.
sorjanec jo prvi med pticami, ki nam naznanja veselo vzpomlid, za-»rej je treba, da se nekoliko bolj seznanite ž njim. Kadar solnee v vzpomlidi prijazno in dobrodejno sije na zemljo, kadar po polji gorka sapa piba in okoli nas vse zeleni in cvetè, takrat visoko nad nami žvrgoli veseli skorjanček. Človek si skoraj misliti ne more lepega vzpomlädnega dneva brez skorjančkovega petja: brez njega bi bila naša polja mrtva in dol-gočasua. Veökrat še pri nas mrzel veter brije po polji, večkrat pozni sneg novič pokrije zgodnje rumene trobentice, a vse to skorjančka nič ne moti, on tiho žedi v razoru pod kako gručo in potrpežljivo čaka, da solnee prodere oblake iu razkadi mrzlotne megle. Takrat mu od radosti vzkipi drobno srcé, žvrgoleč se vzdigne v razjasnjeni zrak, zvrti se v nebesne višave in od onod vriščeč napoveduje, da se bliža mladoletje.
Skorjanec poje samo po dnevi, toda o lepem vremenu skoraj ves božji dan. O prvem solncu se vzdigne iz razora, pevajoč se dviga više iu više, zdaj se vznaša naravnost k višku, zdaj se zopet v ovinkih vije v sinjo višavo, kakor črna pika visi v zraku, naposled ga zgreši oko — in iz te vrtoglave višine neprestano vrišci, žvrgoli in drobi svojo nedolžno — rekel bi — pobožno peaenco. Pevajoč se tudi spušča polagoma na zemljo, potem odreže pesen in kakor kamen pade na njivo, kder mu skorjanka godi mlade.
Skorjauec živi po vsej Evropi in v večjem delu Azije; v Ameriki ga ni bilo, a pozneje so ga tudi tja naselili. Povsod prebiva samo na polji, kjer se njiva njive drži, za gozd in hosto ne mara ; po pravici so mu toraj nadéli imé: poljski skorjanec. Po zemlji teka prav urno, postavi se rad na kako vzvišeno mesto, na kamen ali na krtino, redko kdaj pa v grm ali na drevo. Vzpomladi se hrani večinoma ob mrgolincih, s katerimi tudi mladiče pita ; v jeseni zoblje tudi vsakoršno zrnje, posebno rad ima prosò.
V	obleki je skorjanec nekoliko podoben vrabcu, v trnplu je pa večji in zajetnejši. Po hrbtu je prsteno rujavkast, spodaj pa umazano belkast, povsod zamolklo rujavo progast iu pegast, rep je pa ob stranéb belo obrobljen. Kljun je valjast, ua konci špičast; ua zadnjem prstu ima dolg raven krempeljc kakor ostrogo.
Skorjanec gnézdi po dvakrat na leto in to na zemlji. Gnezdo je prav priprosto narejeno; izkoplje si namreč jamico ter jo po vrhu nastelje z mehkimi stvarmi. Sredi meseca marca je samica užč znesla 5 sivkastih jajčec, katera ona sama v 14 dnéh izvali. Mladiči zgodaj silijo iz gnezda, v nevarnosti se pa naglo poskrijejo po lukujah in razpokah, da jih skoraj ni mogoče najti.
V	kletki je skorjanec jako krotek in zelò prijeten ptiček, ki tudi v sužuosti človeka razveseljuje s svojim ugodnim petjem.
(h ktijii/e „JJomttfe in tuje iicali."]
Kazne st-va,r£_
Drobtine.
Umrl je r dan 31. ja-a u rarja preč. gospod Anton Jugov i c, župnik v Borovnici. — Takó nam je nemila J smrt pokosila zopet jednega plemenitega, obče priljubljenega iu dobrega možsi, katerega blago dužnost, ljubeznivost in gostoljubnost bode ostala mnogim še dolgo in dolgo v lepem spomin». Bajuki gospod je bil uié od 1874.1. zvest naročnik našemu „Vrtcu." Bodi mu zemlja lahka in v miru naj počiva !
Sratkocasnice.
*	Pijanec, ki ni nikoli vode pil, prosi na smrtne j postelji kupico vode, rekoč: „Na smrtnej postelji se mora človek tudi s tacimi spraviti, ki jih je najbolj sovražil."
*	Nekdo, ki mu je bil uže večkrat robec ukraden iz žepa, priaije si ga naposled k žepu in pusti jeden vogel iz žepa moleti. Tat, kateremu se robec dopade, rad bi ga vzel. Vleče — vleče, a ne dà se izmakniti. Še jedenkrat potegue. Človek se ozrè in se mu nasmeje. „Tepec!" zadere se tat nad njim, ki mu je prišla zvijača na misel, udari moža za uho in mu reče: „Ali bos ti poštene ljudi za nos vodil?"
*	Zapravljivemu kovaču, ki je dan na dan popival po krčmah, reče štedljiv sosed : „Janez, koliko bi si ti lehko shranil !" „Mnogo," odgovori kovač," „saj imam doma dvoje skrinj popolnoma praznih."
Uganke.
1)	Katera sveča gori daljše, lojena ali voščena ?
2)	Mesta imam, pa nobene hiše; gozde imam. pa nobenega drevesa; imam reke iu jezera, pa nobene ribe.
3)	Pride, pri nas je in zopet gre; noben cesar in noben kralj ga ni videl niti slišal. Kaj je to ?
4)	Pride zvijajoč se kakor kača, stegnen je in pravi: „Zapodite mi kokoši, psov se ne bojim."
5)	Komu lahko vse skrivnosti zaupaš?
(Odgonetke nganek v prihodnjem Hitu.)
Odgonetke uganek v 2. „ Vrtčevemu listu,.
1. Zvon ; 2. V mesecu februvarju, ker ima najmanj dni ; 3. Rak ; 4. Solnce ; 5. Čebula (lak).
Slovstvene stvari.
*	Knjigotržnica gospoda Jan. G ion tini-ja v Ljubljaui je aala tri nove. prav lične knjižice na s vitlo pod naslovom : 1) Eno leto med Indijanci; 2) Crni bratje; 3) Pod turškim jarmom. — Vsaka teh knjižic obseza po jedno povest, katere je poslovenil F. H., in imajo lepe barvane podobe na ovitkih. Cena v sake j knjižici po-samez je 20 kr. ; s poštnino vred 25 kr.
*	Delo sv. Cirila in Metoda. V spomiu 5. julija 1881, z ozirom na denašnje razmere. Spisal Jaromir Volkov. 8" 88 str. — Takó so zove lična knjižica, ki je prišla na svitlo v tiskarni Franc Huale v Trstu. Dobiva se pri knji-gotržcu g. Wokulato v Gorici po 50 kr. zvezek.
MT Mnogo naših starih naročnikov se letos se ni oglasilo za „Vrtec"; prosimo jih uljudno, da nam pošljejo naročnino ali nam pa denašnje število vrnejo nazaj 9 da bomo znali pri čem da smo. Ker nimamo kapitala, zatorej imamo Je izgubo, ako nam kdo še le sredi leta prijavi, da se mi Vrtec - dalje naj ne pošilja. Denašnje ..Vrtéevo število pošljemo še vsem lanjskim gg. naročnikom, a kdor se do I. aprila ne oglasi, šteli ga ne bomo dalje med naročnike.
Vred. ,,V ricevo".
„Vrtec" izhaja L dné vucegft mesec» , in itojl z» vse lato S gl. 60 kr.; u pol leu 1 gl. 80 kr. Napi«: Uredništvo „Vrtjevo," mestni trg, Jtev. 9 ▼ Ljubljani (Lftibacb).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.