Ljubisav Markovič
(Nadaljevftije)
Kniiianje teh momentOT je te-melj tudi sodobnih sprememb v kapiitaUzmu, ki v bistvu pomeni-jo rojstvo nove socialistične družbe. V temelju gre proces 8tihi.jsko. Ni ga pa treba podce-njevati.
Caprav se v zavesM buržuja kaže proces v obliki ukrepov za reševanje kapitalizma, pa v bl-stvu pomenl uveljavljamje nove družbe. Pojavlja se kot nekak »družbeni razum« v urejevanju skupne reprodukcije in osebne potrošnje v družbi. Ta »družbeni razum« pa predstavlja momente nove družbe, nekaj kar je na-sprotno  naravi   kapitalizma.
Visoka delovna pro-izvodnost povzroča, da je rojstvo nove družbe neizbežno aM da že v starl družbd na&tajajo njegovl etementi. Kaj več o tem bomo govortli v poglavju o državnem kaipnitaiiamu. Za sedaj zadošča, da opozorimo, da ]e socializem nujnost, ker na določeni stopnji razvoja delovne prodzvodnosti predstavlja pogoj In najbolj ra-cianaJno obliko napredo-vanja proizvodnje, njene družbene or-gamlzacije in zavestnega ureje-vanja.
V socializmu dobiva zakonitost zveze med delovno proizvodnost-jo in življenjskim standardom Ijudi svoj polnl smisel.
Čimbolj napreduje delovna praizvodn&st tolitoo hitreje lahko
Činitelji delovne proizvodnosti   l^-»"«s»-*«5h*
neposredno zvišujemo Hvljeiijslci standard, večamo osebno potroš-njo Ljudi in skrajšujemo delovni
dan v materialnl proizvodnji. Vzporedno s tem pa skupnost čedalje !aže hitro razširja svojo proizvodnjo z novo akumulacijo. Ta zveza ima svajo neposredno obliko. Soclalisti-čna skupnost uravnava ta ekonomska gibanja v naprej in zavedno, na osnovi družbe-ne lastnine nad sredstvi za proizvodnjo ali materialnega proizvoda. Prav zato pa skupnost ne sme poruštoi reda v tej zvezi. Na prvem mestu mora pospeše-vati vse činitelje delovne proiz-
vodnosti. Sele na osnovi neneh-nega porasta delovne piodzvod-nosti se lahko realno rešujejo druga vprašanja, vštevši tu tudl porsst življemjskega stamdarda ljudi.
VpraSanje delovne prodzvodno-sti se postavlja v tem polnem po-menu za našo državo. Izvršitev velike spremembe — družbena laatnina nad sredstvi za proiz-vodnjo in sistem sooialističnega samoupravljanja — povzročajo, da je delavna proizvodnost tista osnovna stvar, ka jo moramo re-ševati na pota k zreli socialistii-ai družbi.
11. Temeljni činitelji detovne proizvodnosti
Delovna proizvodnost je od-visna od niza raznih činiteljev. Nekateri izraed njih Izvirajo iz splošnih naravnih žvljenjskih pogojev ljudl. Drugi izhajajo iz stopnje gospodarskega in kut-turnega razvoja vsakega ljud-stva. V to drugo vrsto spadajo tudi družbeai odnosi. v katerih ljudje proizvajajo in razdeljuje-jo materialne dobrine. »Proiz-vodno silo dela (delovno proiz-vodnost — L. M.) opredeljuje)o razne okolnosti med drugim povprečna stopnja spretnosti delavcev, stopnja razvoja zna-nosti in njene tehnološke upo-rabnosti, družbena organizacija proizvodnega procesa. obseg ln tvornost   sredstev    za   proizvod-
njo ter naravne okolnostu (Marx   »Kapital«   I.  stran  8).
Zaustavili bi se nekoliko na teh temeljnih tiniteljih del-ovne proizvodnosti.
a) Spretnost delavca
Delavec je zavesten element v proizvodjni. Ne dela samo, tem-več tudi ureja svoj proizvodno dejavnost. Je organizator in no-silec smotra. Vedno astane na čelu, pa naj se še tolika pove-čajo znanstveno stanje in teh-nična delovna orodja.
Pri tem moramo napraviti pripombo. Nam delavec, kakor smo ga sedaj predpos+avili, ve-lja samo v najsplošnejšem smi-slu,   in   to  v   dvojnem   pogledu.
Prvii, je predstavnik vseh de-
lavcev, kl jih povezuje prodz-vodni, transportni in razdelitve-ni proces. Združuje v sebi tudi tiste, ki opravljajo samo posa-mezne operaci.je skupnega dela; prav tako tudi tiste, ki so orga-nizatorji' in nosilci enotnosti skupnega, kombiniranega dela. Ce izhajamo iz današnje razvi-tosti dela, tedaj je ta »delavec« enotnost vseh poedincev, ki de-lajo ob strojih, tehničnih in ekonomskih vflditeliev obratov in podjetij do planskih od-delkov in ekonom. inštitutov.
Drugač, ta delavec ima sploS-no zgodovinsko veljavo. V dobi razredne družbe je ta »delavecc vsekakor v položaju spodnje-ga, izkoriSčanega razreda. To zgodovinsko dejstvo bomo mi tukaj zanemarill. S tem pa se ne zmanjžuje splošni pomen resnice, kakor smo jo prej raž-ložili. Dialektika zgodovine končno tudi vodi k družbi, v kateri delavec v najpopolnej-šem smislu gospoduje svojemu življenju ter zavestno urejasvoj odnos v proizvodnji in v skup-ni družfeeni dejavnosti. Tako je ta splošna resnica o delavcu hkrati tudi resnica o delavcu bodoče kormmistične druibe, resmica o »združenem proizva-jalcu«. Ugotovitve o delavcu na sploh so hkrati tudi ugotovitve o delavcu konkretne, to je ko-munistične  družbe.
Ta splošna ugotovitev o de-lavcu kot zavestnemu elementu in nosilcu delovnega procesa ima svoj pomen za predmet. o katerem tukaj govorimo. Iz nje same po naravi stvari izhaja, da je delavec, to je spretnost, s katero opravlja svojo gospo-darsko funkcijo, odločilai čini-telj delovne proizvodnosti. To velja za vse družbene pogoje. Razumljivo je, da rnoramo ved-no predpostavljati druge prvi-ne proizvodnje kakršne so. V prvi vrsti tehnično orodje, ki nam je na razpolago. Ob tsj predpostavki je delovna proiz-vodnost odločilno odvisna od spretnosti, s katero delavec uporablja dano orodje ali stro-je, kako spravlja v sklad delo-vanje mehaničnih sil in kako se vključuje v splošno organizaci-jo in disciplino dela.
Spretnost delavca vsebuje dre glavni prvini. Prva je znanje, s katerim razpolaga delavec in ki je nujno za določeno gospodar-sko dejavnost. Gre za znanje, teoretičao in praktičtio znanje, ki na koncu pomenj določeno delovno izkustvo, razumevanj© narave dela in vseh možnosti, kako ga z najmanjšim potroš-kom delovne sile opraviti. Dru-ga prvina je delovna disciplina, podrejanje pplošaim delovnitn pogojem, racionalno izkoriščanje časa in prizadevanje pri   delu.