MANSRELD I Uvodnik PEPIJEVI OSTRŽKI Evropski volkovi lajajo, srbska karavana gre dalje. Volk ostaja sit, koza pa je vse bolj razmrcvarjena. Vonj krvi pa volkove očitno samo spodbuja. Haag pač ni Canossa, ker častitljivi angleški lord še zdaleč ni Gregor VII., Miloševic pa je še manj podoben Henriku IV. V trenutku, ko to pišem, Evropa še zmeraj upira prst v nebo namesto v krivca. Ponovno združena guslarska dvojica je ev-ropske kravatarje še enkrat pretentala in si izborila novi time-out za izvirno varianto les-kovačke mučkalice, za katero so Slobini balkanski kuharji vrhunski strokovnjaki. Kolo se torej še naprej vrti v prazno, raedtem ko tanki še vedno zadevajo v polno. Vukovar vse manj spominja na Stallngrad in doživlja žalostno usodo Guernice. Kar pa se z Guernico začne, se lahko s Francom konča. Še posebej, če golobi (?) Jastrebu spodrežejo krila. Medtem pa se Slovenci veselimo skorajšnjega priznanja kot dtrok, ki mu od daleč pokažemo liziko. Čeprav je lizika še skrbno zavita v prozoren papir, se oblizujemo in zahvaljujemo mamici, ki je tako prijazna do svojega nebogljenčka. Liderji pa se vse bolj tepežkajo, da bi si na ta način zagotovili »pool-position« pred začetkom volilne dirke. Dovoljeni so vsi prijemi, pri tem pa so nizki večkrat udarec v prazno, saj se zdi, da Slovenci še vedno nimamo ..jc. Ja, paradoksalno, a vendarle resnicno -ima jih ženska. Pa ne katerakoli, pač pa prva dama slovenskega (jecljajočega) novinarstva. Končno se je odločila za napad na lastno hišo. Ce vest preveč peče, očitno nikoli ni prepozno. Ali pa je morda zaslutila, da prihajajo novi (stari) vetrovi? Sicer pa to ni pomembno. Vsak cesar se takoj po prihodu na oblast odene v nova oblačila. Pravljica je sicer poučna, a jo moramo vendarle jemati »cum grano salis«. Nekdo lahko pokaže več, drugi manj. Predstavljajte sl, da bi Slovenijo res vodila raojstra Pe(terle) in Pi(ntar). Collodi bi se obračal v grobu, dva milijona Ostržkov pa bi se čudilo, zakaj imajo čedalje daljši nos. Sicer pa, Guernica ni le mesto v Baskiji ali Picassojeva slika, lahko je tudi kruta resničnost. Danes na Hrvaškem, jutri v ... So zato res vedno potrebne bombe? Simon Bizjak TRIBUNA je glasilo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. ^ Tisk: tiskama Ljudske pravice, Ljubljana. ^Naslov uredništva: Kersnikova 4,61000 Ljubljana, tel.: (061)319-496; telefax: (061)319-448. V uredništvu dežuramo med 10. in 12. uro. ** V.d. glavnega urednika: Samo Amon. ** V.d. odgovor-nega urednika: Simon Bizjak. ** Lektorica: Nives Klinc. ^ Cena: 35 SLT. ^ Publikacija je obdavčena po 10. alineji 1. točke ter številke8 Zakona o začasnihukrepiho davku od prometa proizvodov instoritev (Uradni list SFRJ, št. 4/91). ^ Naslednja številka izide 25. novembra 1991. V uredništvu Tribune ali pri Tribuniniih kolporterjih na fakultetah lahko študentje z indeksom kupijo Tribuno po ceni 7 SLT. i Intervju: Zmago Jelinčič 16 Retrospektiva slovenske prihodnosti 8 Vstop nezaposlenim dovoljen 11 Gospodarji se menjajo, objekti ostanejo l Slovenski častniki IX Rdeče-črna Slovenija \l Od Camp Davida do Madrida b Osimo danes p Socialno-I ekonomski ¦položaj študentov 82 Kako obogateti b Film ITeater I Literatura 13 Gary Gray H Detektivke II Nagradna križanka ptt... ptt... IZJAVA IZVRŠILNEGA OD-BORA MLADIH KRŠČANSKIH DEMOKRATOV OB SPREJEMU NOVE USTAVE_____________ Mladi krščanski demokrati se zavedamo, da je eden bistvenih pogojev nove kvalitete notranjega demokratičnega razvoja ter verodostojnosti in učinkovitosti Slovenije v stikih s tujino sprejem nove demokratične ustave. Zavzemamo se za to, da ustava kot skupek temeljnega in bistvenega za izpel-javo modemegazakonodajno pravnegasis-tema v celoti ustreza standardom zahodnegasvobodnegasvetain davsebuje tisto in samo tisto, kar brez zadržkov podpira velika večina državljanov Republike Stavenije. Ustava je dokument, ki terja kar najvišjo stopnjo konsenzualnosti znotraj naroda oziroma držav^anov Republike. Politična izsiljevanja z namero vključitve tako imenovane »pravice do splava« kot ustavne kategorije, uvrščena v sklop temeljnih človekovih pravic in svoboščin, daleč izstopajo \z okvirov konsenzualno dogovorljivega in sprejemljivega za slovenske Mlade krščanske demokrate. Opozarjamo, da mednarodnidokumenti o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah ne omenjajo pravice do splava in da večina tistih mednarodnih dokumentov, ki o splavu spregovorijo, ta pojav opredeli kot družbeno in moralno zlo in skuša najti poti za njegovo vsaj postop-no odpravljanje. Mladi krščanski demokrati tudi ugotavljajo, da ne obstaja niti ena država v demokratičnem svetu, ki bi v ustavo zapisala »pravico do splava«. Splav je izključno zakonska kategorija, v zakonih tolerirana ali pa bolj a!i manj restriktivno obravnavana, Država, ki bi splav postavila v ustavo in to med temeljne človekove pravice in svoboščine, splav tbrej razglasila za splošno družbeno vrednoto, bi se s tem avtomatično izključila iz civiliziranega sveta. Mladi krščanski demokrati bomo, zavedujoč se, da je najmanj neokusno v novih razmerah izsiljevati z radikalno levičarskimi ideološkimi opredelitvami kot splošno sprejemljivimi in zavezujočimi za celotno demokratično Slovenijo in v obrambo temeljnih načel svobodnega civiliziranega sveta, naredili vse, da Slovenija ne bo vnovič žrtev neodgovor-nega eksperimentiranja in da bo splav v skladu z zahodnimi standardi ostal neus-tavna kategorija. Pozivamo slovensko jav-nost in demokratično izvoljene poslance slovenskega parlamenta, naj nas v teh častnih prizadevanjih polno podprejo. Izvršilni odbor Mladih krščanskih demokratov Spoštovani g. glavni urednik!________________ Delavci Študentskega centra smo ogorčeni nad izjavami g. direktorice Ksenije Preželj, ki so bile objavljene v vašem časopisu, in prosimo, da objavite tudi naš odgovor. Vse navedbe g. Prežljeve so propagan-da in kažejo na dejstvo, da želi svojo nesposobnost in nezadovoljstvo študen-tov pripisati zlobnih delavcem, ki so po njenih besedah neizobraženi in na zelo nizkem nivoju. Nizek nivo pa ustvarja g. Prežljeva sama. Mislimo, da je to še ena med zvijačami g. Prežljeve, ki sebe tokrat želi predstaviti kot žrtev. Žrtve smo v res-nici študentje in delavci, ker z nami počne vse, kar se ji zazdi. Pohvalila se je, da je za več kot 50 odstotkov zmanjšala število zaposlenih v Študentskem centru, ni pa povedala, da je hkrati pripeljala v Študentski center svoje prijatelje. Vsem je priskrbela vodilnadelov-na mesta, čeprav so nesposobni za opravljanje le-teh. To je eden cxl razlogov, da so študentje nezadovoljni. G. Prežljevo podpirajosamo člani delavske konference študentov, katerih funkcija ni plačana. Kaj pa ostali? Za vse svoje spodrsljaje bi rada prevalila krivdo na neizobražene delavce, da se ji maščujejo. To ni res, čeprav imamo pomisleke glede njene strokovnosti in izobraženosti. Ko je »odhajala« z dela iz Občine Center ni imela niti višješolske izobrazbe. Po šestih mesecih pa naj bi imela visokošolsko izobrazbo. Toda tudi tako neizobraženi, kot smo mi, temu ne bomo nasedli. Upamo, da bo naša vlada in Univerzitet-ni svet postavil za direktorja strokovno osebo, ki bo zahtevala, da delamo in se izobražujemo, in se ne bo nad nami izživljala. Delavci Študentskega centra Ljubijana Opomba uredništva: Sodelavec Tribune je bil slučajno prisoten na podelitvah visokošolskih diplom Univerze v Ljubljani, kojoje prejela tudi g. Preželj. Toliko o »izobraženosti«. PARADIGME NAŠEGA SODELOVANJA_____________ Pod nasbvom SEJA ŠTUDENTSKEGA PARLAMENTA sem prebrala, kaj ta od mene zahteva. Moram reči, da do danes nisem dobila nobenega tovrstnega zah-tevka, kar pomeni, da piscu prispevka ni čisto jasno, kdo komu naroča oziroma zahteva, pa jo vseeno začini še z majhno dozo grožnje bojkota stanarin. Vse tovrstne zahteve študentskega par-lamenta so lahko usmerjene samo na organ upravljanja Centra, kjer ima ŠOU dvoje predstavniških mest. V pojasnilo: predstavnica študentske vlade je zadevo korektno in obrazloženo prenesla na zadnjo sejo. Zaradi objektivnosti obveščanja in dolge Ijubezni prosim za malo bolj natančno poročanje. Lepo pozdravljeni! Direktorica ŠC Ksenija Preželj ptt... ptt... UrecUiištvu Tribunel_____ 1. Vsebina revije intelektualno, iz vidika neodvisnega spremljevalca dogajanj v Sbveniji in tudi \z etičnega vidika, postaja vedno boljša. Postaja upoštevanja vreden konkurent drugim revijam in časopisom s svojimi političnimi in kulturnimi infor-macijami. Kljub temu se sprašujem dvoje: 1. ali to ustreza vlogi študentskega časopisa in 2. ali lahko s tem konceptom trajno in uspešno konkurira revijam in publikacijam, ki imajo za to vlogo več finančnih sredstev in več profesionalnega kadra. Tribuna lahko nadaljuje in poglablja (a koncept, toda ali lahko ostane še študentski časopis? 2. V št. 16/91, ki obsega 48 strani je le 5 strani, posvečenih neposredno študentskim problemom (2 strani Igorja Lukšiča, 3 strani Infofaksa in ena stran Do you speak English). Tudi te strani se posvečajo v glavnem internim or-ganizacijskim in podobnim problemom, ne pa splošnim in posebnim problemom, ki zadevajo študentsko populacijo in bi zanimali tudi tiste, ki z njo tako ali drugače živijo (profesorje in druge strokovne uslužbence univerze, diplomante, ki so organizirani v strokovnih društvih, štipen-ditorje študentov, študente ob delu, šole, ki pošiljajo dijake na Univerzo oziroma na druge postsekundarne visokošolske in-stitucije (katerih bo mordavedno večzunaj Univerze). Naj navedem nekatere teh problemov: predstavitev in kritična ocena visokošolskih programov in njihovega iz-vajanja, osip in podaljševanje študija, možnosti zaposlovanja diplomantov, materialne in stanovanjske razmere študentov, kritičnaanaliza (ne)prizadevanj za reformo Univerze, politika države in družbe do visokošolskega izobraževanja in visokošolskih institucij itd. Kako da ti problemi ne bi bili skrajno kritični za štu-dente, pa tudi za slovensko celotno družbo! 3. Prepričan sem, če bi Tribuna ustrezno obravnavala probleme, navedene v prejšnji točki (npr. v dveh tretjinah vsebine casopisa), bi lahko povečala razširjenost ne le med študenti Ijubljanske Univerze, ampak tudi med drugimi, ki spremljajo in se zanimajo za razvoj visokega šolstva. Kertudi mariborska Katedra ne izpolnjuje vloge pravega študentskega časopisa, bi lahko Tribuna razširila obravnavane probleme tudi na mariborsko Univerzo pa tudi na postsekundarno izobraževanje zunaj univerze. Tribuna bi lahko obrav-navala vsak posamezni visokošolski pro-gram v informativne, kritične in razvojne namene. 0 vsakem programu bi lahko dali svoje mnenje en profesor izmed ustvarjal-cev programa, en kompetenten strokovnjak (profesor), ki kritično gleda na ta program, en študent, ki posluša ta pro-gram, in eden, ki je že absolviral ta pro-gram. Osebno bi bil pripravljen angažirati profesorje skupaj s kolegi, ki so sodelovali pri raziskovanju razvoja visokega šolstva in tudi sam napisati nekaj kratkih analiz (največ dve tipkani strani za en program). 4. Predlagam tudi bolj organizirano razširjanje in prodajo Tribune. Na vsaki fakulteti in drugišoli, pristrokovnih društvih ipd. naj bi študentska organizacija (oziroma odbor strokovnega društva) določil enega študenta (člana društva), odgovornegaza propagando in razširjanje Tribune. Mislim, da je to možno in bi bilo uspešno, če bi se Tribuna v resnici pos-vetila študentskim problemom in razvoju visokega šolstva. Sicer pa lahko poskusite dati eni številki (ki pa jo je treba dobro pripraviti) predlagani profil in analizirati sprejem na Univerzi in v javnosti. Morda bi tako zasnovana revija dobila tudi dotacijo od republiškega ministrstva za izobraževanje (toda prej bi morala pokazati tak profil). Nekaj izkušenj z revijami imam. Ko sem bil urednik Moderne organizacije (sedaj revija Or-ganizacija in kadri), smo v dveh letih pridobili cca. 5.000 naročnikov, kar se sliši neverjetno. Lep pozdrav! prof. dr. Mitja Kamušič Med prejetimi pravilnimi rešitvami 16. nagradne križanke so bili izžrebani: 1. Alenka KRISTL, Trujaško naselje 5, 61330 Kočevje; 2. Jože RANZINGER, Gladež 24,61411 Izlake; 3. Jacqueline STERŽAJ, Prešernova 19/a, 69240 Ljutomer. Cestitamo! Knjižno nagrado založbe EMONICA pošljemo po pošti! Sporočilo srbskim in hrvaškim oporečnikom na srečanju v Amsterdamu 12. oktobra 1991________ Prijatelji! Pozdravljam vas v imenu organizacije i/Var Resisters International, ki ima svoje člane v 40 državah in vsi so se zaobljubili, da ne bodo podpirali nobene vojne. Zavedamo se, da ste se morali marsičemu odreči, s tem ko ste zavrnili vojskovanje, da ste soočeni z bolečino, ko ste zapustili svoje domove in bližnje, daste z njimi gotovo neprestano v mislih in skrbeh, zavedamo se težav in stisk, ki ste jim izpostavljeni. Prav tako se zavedamo, da je ugovor vesti v vaših okoljih nov fenomen, s katerim se okolje ne more sprijazniti. Verjetno so vas imenovali bojazljivci, a mi se zavedamo, da je vaša odločitev zahtevala veliko poguma. Izražamo vam polno podporo \z našega občutka za človečnost. A hkrati nam pomenite tudi simbol za upanje na mir. Proces miru in varnosti je odvisen od Ijudi, ki delujejo po svoji vesti, iz lojalnosti do svojih vrednot, ki narekujejo odprtost do dialoga, in ne iz lojalnosti do političnih vodstev, katerih moč sloni na podpihovan-ju antagonizmov. Ko se konf likt povečuje, so nekateri med vami gotovo v dvomih o pravilnosti svoje odločitve. Mi smo prepričani, da je vaše zavračanje podpore vojaškim režimom, najsi bodo zvezni ali republiški, vitalnega pomena v prispevku k pomirjanju razmer v vaši religiji. Za vse, ki nasprotujejo vojni v Srbiji, trdimo, da ste živ dokaz, da Srbija ni Miloševič. Ste utelešenje upanja za prihodnost v miru in sodelovanju. Za vse, ki nasprotujejo vojni na Hrvaškem, trdimo, da ste žlvi dokaz, da Hrvaška ni Tudman. Orjete ledino za prihodnost, ko bodo Ijudje živeli v miru, sppštujoč pravice drug drugega. Želimo vam notranje moči! Vaš Hovvard Clark intervju Intervju: Zmago Jelinčič MAROJEVIČA BIBJLO TREBA 17STRELZTI l\/a ed mnogimi kritikami (in celo pohvalami) na TRIBUNA: Intcrvju z Marojevičemvasje očitno precej razburil. Kaj mu očitate? JELINČIČ: Marojevič se je še enkrat pokazal kot človek z bolno in per-verzno domišljijo. Gre za tipičnega Srba in notoričnega lažnivca, obremen-jenega s čudnimi miti, ki jih je že davno zrušil Srb Dimitrije Tucovič. Zanima pa nas predvsem to, kar Marojevič govori o nas. Že na začetku je izrekel grdo laž, češ da vojne v Sloveniji sploh ni bilo. Jasno je, da je to edini način, da srbo-vojaški vrh (katerega oproda je Marojevič) opraviči vojaški poraz. TRIBUNA: Kaj pa trditev, da je šlo za agresijo Slovenije proti JLA? JELINČIČ: To je zaslepljeni idiotizem. Čudim se, kako je mogoče, da je bil Marojevič sploh kdaj zaposlen na tako pomembni ustanovi kot je Fakulteta za strojništvo. Partijska knjižica je očitno tudi tu odigrala ključno vlogo. Prav tako je sporna njegova dobrotljivost v zvezi z obiskom srbskih staršev v vojašnicah. Prva napaka je bila že ta, da je Slovenija sploh dovolila prihod ciganov, ki so hoteli obiskati svoje agresorske sinčke. Ti sinčki so bili zelo oholi, ko so na nas streljali. Ko pa smo jih zajeli, so se v trenutku spremenili v ubožčke. Slovenski vladi naša stranka zameri, da je sploh dopustila svobodno gibanje južnjakov po Sloveniji v času vojne. Spomnimo se, kako so ravnali Američani, ki so ob japonskem napadu na ZDA vse ameriške Japonce stlačili v taborišča. TRIBUNA: Hočete rcči, da z »južnjaki« še vedno ravnamo v rokavicah ? JELINČIČ: Tako je. Gre za nadal-jevanje kardeljanske politike »razslovenjenja« naše države. TRIBUNA: Po vašem mnenju je tudi Zakon o državljanstvu prevečpopustljiv... račun uredniške politike Tribune, ki je v prejšnji številkiprepustila-prostorpogledom Dragiše Marojeviča, je bila najbolj žolčna reakdja Zmaga Jelinčiča, voditelja Slovenske nacionalne stranke. Ker še vedno verjamemo v reklo »klin se s klinom zbija«, četudi po latinskem načelu »kar pogumno obrekuj, nekaj bo že obviselo«, smo Jelinčiču dali priložnost za protiudarec. JELINČIČ: Zakon je navadna svijH jarija. Povsod po svetu podeljujefl državljanstvo po tem, ko prosilfl dokaže, da je lojalen in te časti vredejjH Pri nas pa ga lahko dobijo vsi lopovi^B morilci, ki to želijo. To je še ena ostaliifl starega sistema, ki je poskušal fl Slovenije narediti beograjslfl ekspozituro. Slovenski narod na fl način še naprej namerno uničujejo. fl TRIBUNA: Kaj vas še tnoti 9 Marojevičevem intcrvjuju? fl JELINČIČ: Pravzaprav vse. Z idejofl glasovih mrtvih Srbov v Jasenovcu ^M srbsko državo je izpričal mitomanslB intervju nekrofilsko izprijenost. Lahko torej računamo, da bodo Srbi čez petdeset let zahtevali Slovenijo. Če je Šešelj kan-didat za guvernerja, kot sam pravi, kaže, da si Marojevič prizadeva postati viceguverner. Čifurji pa se morajo zavedati, da ne bodo nikoli Slovenci niti ne bodo osvojili te dežele. Prej ali slej bodo morali namreč priznati, da Lombrosova rasna teorija dejansko drži. Že Marx je tisti del Balkana im-enoval gnojišče Evrope. Realnost je pač kruta. Moti me še marsikaj drugega. Še vedno deluje v Sloveniji teroristična or-ganizacija ZK - Gibanje za Jugoslavijo. Vse te ljudi in Marojevičeve pristaše bi bilo treba zapreti ali pa v zaplom-biranih živilskih vagonih poslati tja, kamor spadajo. Naj se še naprej pajdašijo s svojimi ovcami! Celo več, Marojeviča bi bilo treba ustreliti. In to ne v glavo, kajti tam nima nobenega življenjsko važnega organa in bi preživel, pač pa v koleno, da bi se zastrupil. TRIBUNA: Marojeviču potemtakem ne bi dali slovenskega državljanstva? JELINČIČ: Odgovor je jasen. S tem v zvezi pa se dogajajo tudi druge lum-parije. Pred nekaj dnevi so ljudje čakali v vrsti za potrdilo o slovenskem državljanstvu, ker so trije čifurji iz-polnjevali obrazec v cirilici. Plačali so bedno vsoto in ko so državljanstvo dobili, se je eden od njih zadrl: »E, sad sam Slovenac!« Nezaslišano! Poleg tega dobivajo slovensko državljanstvo vsi bivši oficirji jugo-srbske armade, ki bi morali biti najprej kaznovani za svoje zločine, potem pa za vedno izgnani iz naše države. Državljanstvo in denar dobivajo celo ubežniki iz Hrvaške, ki so povečini polni gotovine, s katero kupujejo slovenske nepremičnine. Še konkretnejši podatek o prodajanju slovenstva. Trije oficirji iz vrhniške vojašnice (Nikolič, Gačeša, Kostič), ki so streljali na Slovence, so ostali na Vrhniki, ostala so jim stanovanja, dobili bodo službo (če je še niso)... Takih primerov je ogromno. Mnogi izmed bivših oficirjev se zaposlujejo v TO, kar pomeni namerno vključevanje petokolonašev in potencialnih špijonov v slovensko vojsko. Poglejte gospoda Cicmila, Srba, šefa izpostave Ljubljanske banke na Vrhniki. Med vojno se je hvalil, da bo postal predsednik vrhniške občine. Danes je še vedno na svojem starem, udobnem stolčku. Sicer pa, LB je leglo južne sodrge, saj tam kar 30 odstotni delež zaposlenih predstavljajo oficirske žene in hčerke. Ko že govorimo o LB, je treba omeniti še pismo gospoda Slapernika o težkem položaju južnjakov, ki mu ga je napisala šefica kadrovske službe, sicer Srbkinja. V vsaki pošteni državi bi direktor banke zaradi take poteze »letel«, naša vlada pa tako obnaŠanje dopušča in je zato sokriva za sedanje stanje. Kot vse kaže, nas res še tretjič prodajajo. Pri tem pa poleg oblasti sodelujejo še predstavniki LDS, med katerimi je, kot je znano, veliko poljužnjakov. TRIBUNA: Konkretno vprašanje, kdo vse po vašem mnenju stoji za tem ? JELINČIČ: Upam, da vendarle samo neumnost. Bojim pa se, da gre za inter-ese dela slovenskega vodstva. Ce Peterle nima pametnejšega dela, kot je fotografiranje s planšarji in igranje »frajtonarice«, naj odstopi. TRIBUN A: Menda imate pripontbe tudi v zvezi s slovenskimi mejami? JELINČIČ: Res je. Komunistična klika pod vodstvom Kardelja je leta 1945 poklonila Istro Hrvaškikot nadomes-tilo za BiH in Srem, kamor je segala NDH. Zanimivo je, da je Istra ostala izven NDH tudi po kapitulaciji Italije septembra leta 1943 in je bila vključena v nemški rajh. Pijani Kardelj pa se s tem ni zadovoljil, ampak je leta 1952 Hrvaški poklonil še trikotnik med Dragonjo in Mirno. Prav zato sem uradno predlagal, naj Kardelja vržejo iz grobnice narodnih herojev, saj je izdal tako nas kot tiste, ki so dali življenje za slovensko svobodo. Pred-log pa je po zaslugi Alenke Žagar Slana, županje občine Center, končal v košu. Sicer pa se je v razprodajo slovenskega ozemlja vključil tudi Peterle, ki je še pred vojno podaril istrske železnice Hrvaški. še enkrat poudarjam, Istra je bila in bo ostala slovenska. TRIBUNA: Kakšno vojsko danes potrebuje Slovenija? JELINČIČ: Potrebujemo profesional-no armado. Vsaj na ravni izvežbanosti drugega padalskega regimenta tujske legije. Zato ne razumem gospoda Janše, ki je izjavil, da Slovenija ne bo imela svojega letalstva. Strinjam se, da nimamo kaj početi z lovci prestrezniki, potebujemo pa helikopterske enote, letala za prevoz padalcev in lahka propeierska letala za podporo pehoti. Upam, da bo gospod Kacin uspel prepricati butaste poslance o pomenu slovenske aviacije, ki se ponaša z bogato tradicijo že od Rusjana dalje. Sicer pa slovenska vojska ne zaluži svojega imena. Poveljujejo ji srbski oficirji bivše jugo-vojske, problem so oznake, ki danes bolj spominjajo na društvo pedrov kot resno armado... Skratka, skrajno neresen pristop k resni zadevi. Razmišljamo o lastnih enotah, ki pa ne bodo koncipirane kot paralelna slovenska vojska ampak bodo služile za zaščito pred terorističnimi napadi, ki bodo prej ali slej ogrozili Slovenijo. TRIBUNA: Zakaj po vašem mnenju Ev-ropa Slovenije še ni priznala? JELINČIČ: Kar smo pridobili v vojni, smo zgubili v miru. Podpis Brionskega sporazuma je bil nož v hrbet slovenskemu narodu. Krivci za to so dobro znani. Evropa nas noče priznati zaradi pragmatičnih interesov na finančnem področju, hkrati pa so ključni gospodje, ki o našem priznanju odločajo, povezani s Srbi. Van den Broek je poročen s Srbkinjo, Toronto Star je poročal o tem, da je žena kanadskega premiera prav tako Srbkinja. Laž je, da je De Michelis Benečan. Njegov oče je Tržačan, mati je Srbkinja, Gianni pa je bil rojen v Trstu. De Michelis to uspešno skriva, naša obveščevalna služba pa jeodkrila še to, da De Michelis ni nikakršen playboy, ampak homoseksualec. TRIBUNA: Vasa obveščevalna služba torej deluje... JELINČIČ: Tako je, čeprav nismo nikakršna konkurenca uradnim obveščevalnim službam mlade slovenske države. Država potrebuje močno obveščevalno službo. Vseskozi opozarjamo, da se bodo morali slovenski oblastniki znebiti vseh KOS-ovcev v svojih vrstah, če hočejo slovenski obveščevalci svoje delo uspešno opravljati. Simon Bizjak politika RETROSPEKTIVA SLOVENSKE PRIHODNOSTI PROLOG Nckoč v davnih časih sc jc pojavil krnlj Samo, tremthio izključno slovenski kralj. Preden je nnpočil sedanji trenutek, so legende o kralju Samu phpovedovale, da jc bil slovanski kralj. Na smrtni postclji jc vchi poklicati svoje tri sinove. Vsakemu je dal po eno palico in jim ukazal, naj jih zlomijo, kar so z lahkoto storili. Nnto je ukazal poveznti skupaj tri palice. Teh triso mogli zlomiti. Tako bo z vami, je zaključil kralj Snmo. Če Slovenci, Hrvati in Srbi os-tanetc složni, vas nihče ne bo mogel zlomiti. (Samo, slovanski knez, 623-58 vodil močno slovansko plcmensko zvezo, v kateri so bili od 626 tudi Slovenci. - Lvksikon CZ.) Nekoč je bil tudi slovenski kralj Matjaž, t.j. od leta 1440-90, po nerodnosti sin Ogra Ivana Hunyadija. Bile so tudi tisočletne sanje o lastni slovenski državi, pri tem da smo se učili pisati leta šele 1550 z abecednikom pro-testantskega duhovnika Primoža Tru-barja. Slovenija pred vrati nove serije bal-kanskih vojn bo še čakala z Evropo, saj je Evropa Slovenijo nekoliko ustrašila in ji takoj zagotovila intervencijo - morato-rij na osamosvojitev in opazovalce. Gen-scherjev opis stanja z besedama »blazna dejanja«, izrečenima precej na splošno, morda ne meri le na ostalo Jugosla vijo ali samo na katero od njenih institucij, na primer JLA. Internacionalizacija sloven-skih težav, ki smo jo dosegli s streljanjem rekrutov JLA, zaenkrat ne pomeni nič drugega kot moratorij in skrbništvo, oboje pa je v nasprotju z deklarirano neodvisnostjo. Samostojnost naj bi po-menila, da je Slovenija kot suveren poli-tični subjekt, dosegla nekakšen dogovor znotraj dosedanje in še sedanje legalne državne strukturte Jugoslavije. In če bi tej strukturi morda lahko očitali boljševi-zem in iz tega izvirajočo nesposobnost za pogovor z demokratično Slovenijo, pa tako opravičilo ni uporabno za popoln politični neuspeh v pogovorih s tujino pred 25. junijem. Ob pohodu JLA na meje se je sloven-ska odcepitev izkazala za južnoameriški puč tako s strani JLA kot slovenske obla-sti, ki je svojim oboroženim enotam uka-zala, da prvi streljajo. Glede na vrsto ustanove, kakršna jeJLA, kijenavsezad-nje legitimna organizacija zaenkrat edi-ne legitimne države na jugoslovanskem ozemljuingledenanjenomembevreden arzenal v primerjavi s količino pušk TO, lahko tudi v ukazu slovenskega pred-sedstva za uporabo orožja vidimo nera-zumno dejanje. Ne samo to! Uporaba vojaške sile s strani Slovenije ni bila vna-prej demokratično dogovorjena. Sam plebiscit slovenski oblasti ni dal poobla-stila za uporabo orožja, konsenz post festum za tako odločitev so bojevali me-diji pod vodstvom še lanskoletnega ka-drovika Sekretariata za ljudsko obram-bo, partijskega sekretarja Jelka Kacina. Žal pa se v takšni osvetljavi rezultat plebiscita kaže kot plebiscitna prevara zoper tiste civilno misleče drža vljanke in državljane, ki v nobenem primeru ne bi glasovali za samostojnost Slovenije, do-sežene z bratomorno vojno. Slovenska oblast je ves čas poudarja-la, da si bomo osamosvojitev izborili na miren in dostojanstven način. Se 2. junija je član predsedstva Dušan Plut izjavljal: »Tudi za nenasilen odpor je potreben pogum.« Vendar je slovenska oblast udarila po okupatorju - po rekrutih, sta-rih 18,19 let. Po številu mrtvih civilistov (6) in pripadnikov TO (8) proti 65 mrtvim in okrog 300 ranjenih vojakov JLA bi lahko sklepali, da je imel še ne polnoletni okupator pooblastila le za omejeno uporabo orožja. O tem, kaj je v Sloveniji počela JLA, smo bili ves čas natančno obveščeni. Na TV so šli celo v take podrobnosti, kot so prikazovanje od okupatorja izropanega hladilnika in ponesnaženega stranišča v brezhibno zlikanem stanovanju gospo-dinje s slovenskega podeželja. Manj raz-vidno pa je, kaj smo v tem času počeli sami. TRETJI DAN Mediji so se vključili v spopad z de-zinformacijami in demantiji. Pri občin-stvu so podpihovali nacionalistično so-vraštvo do Srbov (generično ime za »srbo-četniške teroriste«), ki naj bi jih poosebljala JLA. Izjave slovenskih razumnikov so ma-sovno psihozo stopnjevale z besednja-kom izpred 45 let: okupator, kolabora-tor, izdajalec slovenskega naroda, boj za svobodo in lepšo prihodnost. Besede su-verenost, samostojnost, neodvisnost po-stanejo obvezen refren in dokaz pripad-nosti. Sekretar za informiranje Jelko Ka-cin cpravičuje zaporo informacij - uved-bo cenzure z modelom falklandske voj-ne. Mirovniških besedil ni mogoče obja-viti. Članek Vena Karboneja v Dnevniku s svojo protivojno vsebino pripelje glav- politika nega urednika Nove revije Nika Grafena-uerja »na tretji dan agresije« do tega, da razpošlje pismo, s katerim zahteva razkrit-je pisca članka, in to, da ga pokličejo na odgovornost. (»Inbiljevečerinbilojejutro tretji dan.« Z aluzijo na citat iz Geneze je vsa zadeva dobila biblijske razsežnosti samega stvarjenja.) Glavnega urednika Dnevnika Milana Medena v Delu obtožijo »psihološke kolaboracije« z okupatorjem inje prisiljen k odstopu. Planinska zveza Slovenije izstopi iz jugoslovanske zveze in ponudi gorske koče za pribežališče pred brutalnim napadalcem. Zaradi novic o možni uporabi bojnih plinov zoper civilno prebivalstvo s strani JLA zacvete trgovina zuvoženimi plinskimi maskami. OKUPATORJEVE MAME Edino razumno in srčno dejanje v blaz-nosti slovenske uverture v prihodnje dese-tletje, če že ne stoletje balkanskih vojn, je bilprihod okupatorjevih mam v Slovenijo. Mimo vseh barikad in medijskih nevamo-sti so prišle iskat svoje otroke. Slovenski gostitelji, ki pa pripadajo neki popolnoma drugi kulturi in civilizaciji kot omenjene matere (in zategadel) ne zdržijo več v skupni državi Jugoslaviji na Balkanu) so jihpovabili v Halo Tivoli, kjer so jim naj-prej ponudili tradicionalne nageljčke, nato pa film o početju JLA. Matere niso sprejele nageljčkov za svoje mrtve otroke in kdo ve koliko invalidov. Tudi iz avtobusov niso hotele stopiti, dimenzije slovenske pra-vične vojne pa so se nekoliko skrčile. ČIGAVA VOJNA? Čigava je bila ta sveta vojna - je nasproti reku »Moja dežele, če ima prav ali če nima (Right or wrong - my country)« bogoklet-no vprašanje za raven demokracije, bkršno smo dosegli v Sloveniji. Mirno in dostojanstveno, po navodilih Igorja Bavčaija, smo si izborili mirovnika Janeza Janšo iz zapora, ta mirovnik pa na po-ložaju obrambnega minsitra postane krea-tor in eksekutor militantne politike, se po-javi na TV v gverilski obleki kot Rambo . 1 in se z nekaj puškami TO odloči za poker proti JLA, zastavi življenja civilnega prebivalstva in premoženje Slovenije. KOLIKO MRTVIH Na tiskovni konferenci je tuji novinar vprašal Janeza Janšo: »Koliko mrtvih, go-spod Janša?« Sledil je dolg odgovor, v ka-terem ni bilo nobene številke. In ga je po-novno vprašal: »Povejte, kakor general Schvvartzkopf, koliko je mrtvih.« Se en dolg odgovor brez številk - objavljene so bilepo sklenitvi premirja. Glavni argument za slovensko vojno kotprvo balkansko in prvo bratomorno vojno po zlomu nacizma je menda ta, da sebijeboj za zašcito mlade demokracije v Sloveniji pred navalom komunizma z juga. Ob predpostavki, da je to, kar imamo v Sloveniji, omembe vredna demokracija. Vojna, ki se je odvijala na način plemen-skih spopadov, vzbuja dvome. Težko je verjeti v demokracijo s cenzuro in brez številk. Ocena zvojno nastaleškode, nepo-sredne in dolgoročne, izključitev Slovenije iz jugoslovanskega monetarnega sistema in s tem nagel dokončni zlom slovenskega gospodarstva, lahko močno omajejo upra-vičenost odlodtve slovenske oblasti, da izpelje odcepitev z uporabo sile. Se pose-bej, če upoštevamo, da naj bi bil glavni cilj osamosvojitve mirno, civilizirano življenje v blagostanju, vzpostavitev civilne družbe in pravne države. S prostovoljnim umikom JLA postaja verjetnejša možnost, da ostanemo pred. še enimi vrati, dosežemo osamosvojitev -najbrž pa je bo preveč, več kot je potrebu-jemo in smo si je kdaj želeli. (Slovenski poglavarji si s tem ne delajo skrbi. Delo poroča o Peterletovem »prisrčnem srečan-ju z zunanjim sovražnikom«, avstrijskimi politiki, ki so »s strahom spremljali doga-janje med agresijo v Sloveniji in so na slo-venske sosede ponosni.« Peterle pa je de-jal: »Danes smo v družbi teh 'sovražnikov' (Avstrijcev) in nam ni nič hudega.«) Morda je napočil čas, da se začnemo pogovarjati o številkah. Dokler se tod okrog še razlega vpitje o narodnih izdajal-cih, okupatorjevih kolaboratorjih, razkrin-kavanju piscev protivojnih člankov, do-kler so mirovniška besedila za novo državo Slovenijo toliko škodljiva, da jih ni mogoče objavljati, še ne moremo govoriti o kakšni demokraciji. Brionski dogovor s pomočjo skrbnikov iz tujine nam daje vedeti/ da v Evropo ne moremo ne z deklaracijami o neodvisno-sti, enostranskimi pogodbami s samimi seboj in ne s puškami, kvečjemu z dogovo-rom vseh partnerjev oziroma legalnih in-stitucij v državi. Ta bitka pa bo precej težja od minule bitke z rekruti. Izjava predsednika sloven-ske vlade in povrh vsega še predsednika krščanskih demokratov Lojzeta Peterleta za Sky 1: »Razglasili smo svojo neodvi-snost in jo potrdili s krvjo«, se v tej luči izkazuje za anarhizem. V Evropi, kamor s toliko upanja težimo, že dalj časa ni več v navadi, da bi državno samostojnostpotrje-vali s krvjo. EPILOG Bil je tudi kamen slovenskih knezov, knežji kamen (dejansko del rimskega stebra). V tej legendi pa ne gre več samo za Slovence, Hrvate, Srbe in stare Rim-ljane, pojavijo se Avsrtijci, ki protestira-jo. Pravijo, da je ta del rimskega stebra njihov in si ga nimamo pravice lastiti na slovenskem tolarju. Po napotku papeža Janeza Pavla sicer radi molimo izključno safno za Hrvate (Gospode pomiluj - usmili se še Srbov), ne moremo pa si kaj, da ne bi preklinjali okoli 20.000 prebeglih Hrvatov v suvere-ni Sloveniji. Anonimne gospodinje pišejo ogorčena pisma na Rdeči križ za-radi potratne oskrbe pribeglih. Kljub te-mu organiziramo nabirko za Hrvate, enodnevni zaslužek, nekakšno mi-loščino. Za dajanje miloščine velja staro biblijsko reklo, naj ne ve levica, kaj dela desnica. Ta slovenska desnica je okradla katoliške brate Hrvate za 1,2 milijarde dolarjev (pred tem smo ji hladnokrvno prodali slovenski model za bratomomo vojno). Torej bomo zares samostojni, saj je na srečo propadla tudi ideja o katoliški alianski, katoliški konfederaciji Sloven-cev in Hrvatov. Preostane nam samo še ein Garten, slovenski garten pod Alpa-mi. Ne bo ravno edenski vrt. V Slovencu namreč lahko beremo novice, da so bili domobranci prav slovenska vojska. Za-radi druge slovenske vojske, ki jo sedaj po svojem preudarku oborožuje sloven-ska oblast - 9.000 vojakov ter 7.000 poli-cistov, štrajkajo prosvetni in zdravstveni delavci. Tudi njih so okradli, njihov de-nar je šel za drugo slovensko vojsko. Iskanje izgubljene velikodušnosti slo-venskega naroda po minulih stoletjih nas pripelje na sestanek svet alianse v Ljubljani (če pozabimo na OF) od katere nam je ostala gostilna pri Ruskem carju, in do Primoža Trubarja. Kakor da ga ni. Baje je bil protestant, ki so mu zakurili prve slovenske knjige Abecednik in Ka-tekizem. Zdaj na Slovenskem spet kurijo besede. Vse, ki bi utegnile vreči senco dvoma na slovensko prihodnost. Pred nekaj dnevi smo po treznem pre-misleku iz intervjuja s prestononasledni-kom princem Aleksandrom II. črtali del komentarja: »Pot iz pekla majhne odce-pitvene ideje, ki naj bi jo uresničili z orožjem - najprej v Sloveniji z ognjem na rekrute, nato na Hrvaškem z ognjem na kmečka naselja in ves čas z obrambnim streljanjem za Srbijo, po mnenju princa Aleksandra Karadjordjeviča vodi za po-gajalsko mizo.« Falkanska vojna na slovenskem otočku še traja. Neva Miklavčič Predan Besedila, napisanega že julija, doslej ni bilo mogoče objaviti, kar priča o »de-mokratičnosti« slovenskega medijskega prostora. Pričujoči tekst torej objavljamo kot Tribunin prispevek k pluralizaciji medijev. ekonomija VSTOP NEZAPOSLENIM DOVOLJEN Sloveniji jepo zadnjih podatkih 82.690 brezposelnili (od tega jih je polovica takšnih, čigar stnrost ne presega 26 let, iskalci prve zaposHtve pa predstavljajo četrtino skupnega števila), več kot 20.000 ¦pa jih prcjema denarno nadomestilo za čns brezposelnosti. Temeljno načelo novcga slovenskega socialnega programa torej še kako velja. Vsakdo naj si ponuiga-.sam, država paje dolžna zagotoviti le razmere, da bo to mogoče. Tegd se dobro zavedajo predvsem tisti, ki so zanuii odpusta 2 dela ostalipmktično brez sredstev za preživljanje. Na osnovi taistcga principa je bil v Ljubljani ustanovljen Sindikat nczaposknih in socialno ogroženih. Ob tem, da omenjeni sindikat deluje že dobro leto, je potrebno poudariti predvsem to, da ne gre za klasičen sindikat, kot ga poznamo iz dosedanje prakse, kjer so partnerji v pogajanjih delodajalci. To je sindikat, ki se s svojimi zahtevami obrača na vlado oziroma njene institucije. Oor-ganizacijsko plat bi najbolje predstavili, če bi ga opredelili kot interesno združenje nezaposlenih, ki uresničujejo neke vrste princip samopomoči. Tudi ideja oziroma potreba po tovrstnem or-ga niziranju je prišla iz vrst brezposelnih delavcev, ki vodijo in upravljajo sin-dikat. Ker v Sloveniji še nimamo zakona o registraciji sindikatov (ta v skupščini čaka na uvrstitev na dnevni red), ta postopek poteka po starih pravilih, ki so relativno enostavna. Potrebno je predložiti statut in pro-gram, ter na ustreznem nivoju registrirati svojo dejavnost. Finan-ciranje je izključno stvar samega sin-dikata, kajti sindikat kot svobodna organizacija delavcev oziroma v tem primeru nezaposlenih delavcev ne dobiva nikakršnih subvencij, kar pomeni hudo oviro predvsem na začetku. To težavo nekoliko blaži pros-tovoljna pomoč nekaterih društev in or-ganizacij terpristojbina novihčlanov,ki pa je simbolična in tudi sicer pros-tovoljna. Začetno pomoč so ponudili tudi nekateri drugi sindikati, na primer Sindikat odpuščenih delavcev Šiška (sindikat, ki je sprva deloval v okviru Svobodnih sindikatov Slovenije in se je kasneje osamosvojil) ter Konfederacija 90, ki je po velikosti tretji sindikat v Sloveniji, združuje pa predvsem kranjske in obalne sindikate (član tega sindikata je tudi Sindikat nezaposlenih in socialno ogroženih). Denamo pod-poro pa prispevajo še nekateri delodajalci, ki zaposlujejo člane tega sindikata. Sindikat je namreč v bistvu nekakšna posredovalnica dela svojim članom. DelujepodobnokotŠtudentski servis, le da so študentje oproščeni plačila davka, dohodek delavca pa je obremenjen z 20 odstotnim davkom, poleg tega pa mora delodajalec odšteti še 6 odstotkov davka za poškodbe pri delu in še posebej kriti stroške zdravstvenega zavarovanja. Zato je za delodajalce še vedno ugodnejša varian-ta Študentski servis, saj se tako izognejo plačilu davka. Kaj počnejo Primarna dejavnost Sindikata brez-poselnih in socialno ogroženih je torej iskanje priložnostnih zaposlitev svojim članom. S to dejavnostjo se sindikat uk-varja zadnjih šest mesecev, zadeve pa naj bi se lotili bolj profesionalno, ko bodo pridobili koncesijo za pos-redovanje del s strani Sekretariata za delo pri vladi Republike Slovenije. Specifika njihovega posredovanja je v tem, da delo poteka individualno. Delavcem, ki preko tega sindikata iščejo zaposlitev, se poskuša zagotoviti kon-takt z delodajalcem. Tudi potem, ko je delavec že sprejet na delo, sindikat os-tane v stiku z njim ter na ta način preverja, ali delavec ustrezno opravlja delo ali ne. Če se ugotovi slednje, se delavca nadomesti z ustreznejšim, spori pa se rešujejo sporazumno, torej z dogovorom med sindikatom in delodajalcem. Ravno ta individualni pristop, ki je na videz relativno počasen, že daje konkretne rezultate, saj v povprečju vsakemu desetemu članu uspejo poiskati ustrezno zaposlitev. Dejansko je to sindikat samih nezapos-lenih in razen predsednika sindikata Andreja Magajne, ki ima kot profesionalni poslanec v skupščini edini redno zaposlitev, so vsi ostali člani sindikata delavci, ki so ostali brez dela. Ko iščejo delo drugim članom, ekonomija Kdoso Struktura članstva (trenutno ima sin-dikat okoli 4.000 članov) je podobna strukturi, ki jo ima Zavod za zapos-lovanje. Prevladujejo delavci brez kvalifikacij, s končano poklicno šolo, veliko jih je tudi s srednješolsko izobraz-bo. Procentualno je najmanj visokok-valificiranih delavcev, kar pa tudi ustreza splošni izobrazbeni strukturi slovenske družbe. Tudi starostna struktura v veliki meri sovpada s statistiko, ki jo izkazuje Zavod za zaposlovanje. Priložnostno zaposlovanje je nekaterim edini eksis-tenčni vir, še posebej to velja za kategorijo težje zaposljivih delavcev, to je kritična populacija odpuščenih delavcev po 40. letu starosti. In če smo zanje nekoč govorili, da se težje zaposlijo, moramo danes trditi, da jih je sploh nemogoče zaposliti. Zato je bila v skupščini tudi dana pobuda, da bi se v okviru Zakona o dohodnini (ko govorimo o davkih na pogodbeno delo) zmanjšal odstotek davka za nezaposlene. Predlagan je selektivni pristop k različnim davčnim zavezancem. Najvišji odstotek naj bi bil enak dosedanjemu, to je 20 odstotna davčna obremenitev za delavce, ki imajo poleg redne zaposlitve še priložnostno delo. Za populacijo, ki je brez redne službe in je prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, naj bi bil ta odstotek davka na dohodnino manjši za polovico, torej za 10 odstotkov. Kategorija težje zaposljivih delavcev pa naj bi bila sploh oproščena plačila tega davka. V to skupino spadajo tudi in-validi, ki precej obremenjujejo sklade iz proračuna, ki so namenjeni za pomoč socialno ogroženim in invalidom. Ce bi to skupino ljudi razbremenili davčnih obveznosti, bi bilo takšno zaposlovanje za invalide bolj stimulativno; ti bi lahko opravljali razna dela na domu in s tem sami prispevali sredstva za lastno preživljanje, razbremenili pa bi tudi družbo ter razne sklade, od katerih so sedaj finančno odvisni. Hkrati bi te ljudi integrirali v življenje in jim dali obcutek, da so družbi koristni in rriso odvisni le od njene podpore. V novem slovenskem socialnem programu so predvideni različni ukrepi aktivne politike zaposlovanja, to so krediti za nova delovna mesta, sofinan-ciranje za pripravnike, splošno infor-miranje, prekvalifikacija, javna dela, usposabljanje za podjetniŠtvo, finan-ciranje za odpiranje novih delovnih mest, zataknilo pa se je pri možnosti nadaljnjega izobraževanja, kajtifakultete postavljajo čedalje ostrejše vpisne pogoje. Zato je s strani sindikata odboru za delo dan predlog, haj bi diploman-tom, ki ne dobijo zaposlitve, omogodli nadaljnji študij. Marsikdo izmed sedan-jih študentov se po kočanem šolanju ne bo mogel zaposliti, zaradi restriktivnih ukrepov Univerze pa tudi ne bo mogel začeti drugega študija. Zato omenjeni predlog vsebuje zahtevo, naj bi ti diplomanti imeli prost dostop do drugega izobraževanja. Kajti v kritični skupini težje zaposljivih delavcev iskal-ci prve zaposlitve predstavljajo precejšen delež (ti, kot je omenjeno že v uvodu, imajo v skupnem številu brez-poselnih kar Četrtinski delež) in že samo ta podatek bi moral biti zadosten raz-log, da se na tem področju vendarle nekaj premakne. V Sloveniji so že prej obstajale podobne in-iciativne skupine, ki so se ukvarjale s problematiko brezposelnosti. To je bil Sin-dikat nezaposlenih in odpuščenih delavcev v Siški, tudi skupine v Mariboru in Velenju, trenut-no pa je ljubljanski Stndikat nezaposlenih in socialno ogroženih edini, ki združuje to dejavnost. Zaenkrat sin-dikat deluje na osnovi zakona, ki velja za' pogodbeno delo, s tem da se posebej dogovarja z delodajalci, ki zaposlujejo njihove člane, za prostovoljni prispevek dejav-nosti sindikata. Vsak posamezen delavec z delodajalcem sklene pogodbo o delu. S tem je delavec zavarovan pred različnimi eksploatacijami s strani tis-tega, ki ga zaposluje. Kakšno perspek-tivo ima ta sindikat, je težko soditi, saj je brez lastnih sredstev, s katerimi bi lahko financiral svojo dejavnost, celo brez lastnih poslovnih prostorov (trenutno dejavnost opravljajo v iz-posojeni pisarni na Komenskega 7). Če bodo sami zaposleni oziroma nezapos-leni čutili potrebo po povezovanju, bo ta sindikat še obstojal, če pa bodo ostali sindikati uspešno skrbeli tudi za to populacijo, potem takšna organizacija niti ne bo več potrebna. Trenutno stanje pa ne kaže kaj podobnega. Ljubica Rodošek hkrati iščejo delo samim sebi. V sindikatu je organiziran tudi strokovni svet, ki se ukvarja s pravno zakonodajno problematiko položaja nezaposlenih. Preko skupščinskih odborov so bile dane tudi nekatere konkretne pobude, ki so bile sprejete (klavzula, da v podjetju sočasno ne moreta biti odpuščena oba zakonca). Ta strokovni svet je aktivno sodeloval tudi pri pripravi obeh tako im-enovanih delavskih zakonov ter pri Zakonu o zavaibvanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti. Razen teh kanalov vplivanja pa se poslužujejo še apelov, pozivov, s katerimi spodbujajo vlado k sprejemanju ustreznih ukrepov na področju zaposlovanja. Pred kratkim se je sindikat povezal z ljubljanskim Karitasom, s ka terim ie doepvorjen, da bo sindikat sprejemal tudi hrvaške begunce (ki jih je v Sloveniji čedalje več) ter jim (če bi seveda to želeli) kot svojim članom nudil zapos-litev. Seveda gre le za priložnostna dela, s katerimi bi si marsikateri kvaliiiciran kader lahko na najboljši možen način zagotovil lastna sredstva za preživljanje in ne bi bil od-visen samo od podpore, ki jo dobiva kot begunec (katere pa tudi sicer Slovenija sama ni sposobna v celoti zagotoviti). politika Foto: Hera Peveti sektor mimo zakona Vika Potočnik (podpredsednica LDS), Jaša Zlobec (poslanec LDS) in Miha Kozinc so vsaks svojega zornega kota ocenjevali delo tako imenovanega Sektorja 0, ki se po doslej znanih podatkih sestoji iz obveščevalnega, analitičnega in oddelka za tehniko. Vodil naj bi ga Peterletov svak, Andrej Lovšin. Vika Potočnik je uvodoma dejala, da je LDS že ob sprejemanju Zakona o obrambi in zaščiti v skupščini opozarjala, da so pristojnosti obveščevalne službe TO pomanjkljivo določene. Miha Kozinc je med drugim izjavil, da 80. člen zakona daje Sektorju 9 zelo široka pooblastila. Neposredni povod za tiskovno konferenco pa je bilo pisanje časnika Delo in kasnejša izja va obrambnega ministrstva, da je Janševa obveščevalna služba aretirala ljudi, ki niso pripadniki Teritorialne obrambe. Kozinc meni, da ima Sektor 9 zgolj in samo pristojnosti, ki se nanašajo na delo v upravnih organih, pris-tojnih za obrambne zadeve, ne pa v rečeh, ki se nanašajo na ostale državljane. Zato Liberalno-demokratska stranka zah-teva v imenu vzpostavitve pravne države takojšnji nadzor Sektorja 9 s strani skupščine, spremembo zakona inomejitev pristojnosti te službe samo na TO. Poleg tega zahteva od predsedstva Slovenije oziroma njegovega Sveta za varstvo ustavne ureditve, naj pripravi informacijo o dosedanjem nadzoru omenjene službe. Vlada pa naj posreduje skupščini vse podzakonske akte, ki urejajo delovanje Janševe obveščevalne službe. Bo LDS ukrotila Sektor 9? Liberalno-demokratska stranka je pripravila novinarsko konferenco, na katerije skušala opozoriti javnost na prekoračitve pooblastil ter protiustavnost delovanja obveščevalne službe, ki deluje v okviru Mini-strstva za obrambo. novem naj biSektor 9 odkrival in preprečeval dejavnosti, ki merijo na rušenjeustavne ureditve, samo v oboroženih silah. Če takšno dejavnost odkrije izven oboroženih sil, o tem obvesti pristojne organe notranjega mini-strstva, ki ustrezno ukrepajo. Jaša Zlobec, član skupščinske komisije za nadzor Varnostno informativne službe (VIS), ki deluje pri Ministrstvu za notranje zadeve jemenil, da greza starozgodbo. Na enistrani so oborožene sile, na drugi pa politične stranke oziroma javnost, ki želi imeti jasne odnose z obveščevalnimi službami. Dejstvo je, da je VIS v novi zakonodaji izgubil nekatere pristojnosti, istočasno pa se je povečal nadzor s strani skupščine. Zlobec je pohvalil delo dr. Mihe Brejca, direktorja VIS-a, s katerim skupščinska komisija zelo dobro sodeluje. Hkrati pa je opozoril, da je Janševa Pojasnilo ntinistrstva za obrantbo, da je novinar z objavo članka storil kaznivo dejanje neupravičenega posredovanja zanimivih podat-kov, je - najmanj - smešno. PredloRi LPS Liberalni demokrati predlagajo tudi spremembo 80. člena Zakona o obrambi in zaščiti, s katero bi bolj konkretno opredelili pristojnosti obveščevalnega organa. Po obveščevalna služba popolnoma izven nad-zora. Kljub pobudam Bekeševe komisije se z ministrstva niso odzvali. Janez Janša je sicer predlagal, naj bi skupščinska komisija za obrambo kontrolirala Sektor 9, vendar do tega nadzora še ni prišlo. Zlobec je še izrazil upanje, da bo parlament sprejel enoglasni predlog komisije za nadzor nad delom VlS-a, da moramo imeti v Sloveniji le eno komisijo, ki bi nadzorovala vse obveščevalne službe. V tem je po Zlobčevem mnenju več prednosti, med drugim tudi ta, da je nadzor lažji in boljši. Na novinarsko vprašanje, ali ni ravno predsedstvo Slovenije kot vrhovni poveljnik Teritorialne obrambe organ, pristojen za nad-zorSektorja 9,je Vika PotoČnikodgovorila, da bi^bilo treba še prej vzpostaviti nacionalni svet za obrambo. Ta naj bi reševal takšna vprašanja. Jaša Zlobec je pozitivno ocenil delo VlS-a in pohvalil izbor Igorja Bavčarja. Dr. Miha Brejc je namreč po njegovem mnenju dovolj inteligenten človek s »čisto preteklostjo«, da lahko delo VlS-a vodi pošteno. Zlobec pa meni, da obrambni minister Janez Janša v imenu revolucioname politike krši zakone. »To moramo preprečiti, ne glede na to, da je Janša nacionalni neroj,« pravi Zlobec. S temi besedami je Zlobec po svoje za del v osrčjespora, kismoga zasledilipredkratkim. Gre za znano polemiko med ministroma in državnim uradnikom, ki je neobveščen - tako je dr. Brejc označil Janšo. Poleg prestižnih sporov, kdo je več odkril, koliko kosovcev so prijeli in odkrili eni in drugi, čigave infor-macije so boljše in natančnejše, kaj je z obveščeva lno službo pri zunanjem ministrstvu, gre pri vsej zadevi tudi za medsebojne konflikte. Že zato, ker tajne službe - takšne in drugačne - dajejo tistemu, ki si jih lasti, izjemno (nevarno) politično moč. Brez te pa ni nobene (nevarne) oblasti. Skratka, liberalni demokrati so prva politična stranka, kijeugriznilav kislo jabolko demokracije - tajne službe. Še pred dobrim so jim nasprotniki očitali, da so for-malisti in nimajo posluha za velike teme, kot so plebiscit, samostojnost... Čas velikih tem je torej mimo, zato prihaja obdobje, v katerem se bomo bolj in več posvečali »drobnim« temam, kot so obveSčavalne službe. Toda tudi pri tem gre za vzpostavitev pravne države, ki je pri nas na še precej trhlih nogah. Jožefu Školču in njegovim liberalcem je tokrat »prišel v nos« Janšev Sektor 9, ki je popolnoma izven parlamentarnega nadzora. Vprašanje pa je, kdo si bo po koncu parlamen-tarne bitke zadnji obrisal nos. Branko Čakarmiš vojska GOSPODARJISE MENJAJO, OBJEKTI OSTANEJO! 1 Tmik jugovojske iz Slovenije je kljub poplavi evforije in pokanja vAzamaškov šampanica odprl tndi novo, predvsem finančno težavo mmlado slovensko državo - kaj storiti s tolikimi vojaškimi objekti? za turistične polete manjših letal, tretji del pa naj bi vrnili nekdanjim lastnikom. Gre predvsem za zemljo, ki so jo po drugi vojni nasilno odvzeli predvojnim lastnikom. Tako naj bi razdelili tudi tehnično- remontni center v Bregani, ki ga bo delno uporabljala TO, delno pa obrtniki, ki se bodo za objekte potegovali na javnem natečaju. Podobno »solastništvo« bo tudi v ostalih večjih vojašnicah, predvsem v Mariboru in Ljubljani, kjer je ob-jektov veliko več, kot bi jih TO lahko izkoristila in potrebovala. Večje težave bodo z objekti, ki so bili nekoč v lasti cerkve, ki jih zdaj zahteva nazaj. Tak primer je zloglasna šentvidška vojašnica pri Ljubljani. Nekoč so tam delovali Škofovi zavodi - prva slovenska gimnazija ustanovljena v začetku 20. stoletja. Po vojni je bilo to ozemlje, ki meri okroglih 24.000 m nasilno cerkvi odvzeto in preoblikovano v vojašnico, skupaj z okoliško zemljo, ki so jo odvzeli kmetom. Nadškof Šuštar je že pretekli teden ob svojem obisku v krogu vojašnice napovedal, da želi cerkev objekt nazaj v svoje roke, da bi lahko obnovili gim-nazijo in tako rešili tudi pros-torsko stisko sedanje šentvidške gimnazije. Te težave bo lahko rešil šele zakon o lastninskem preoblikovanju, seveda ko bo in če bo sprejet v skupščini. Nič manjše Vojaki nekdanje JLA so resda zapustili slovensko ozemlje, ostali pa so številni objekti, ki so jih vse donedavna zasedali. Dolgo časa se Slovenci sploh zavedali nismo, na kakšni »bombi« smo sedeli preteklih 47 let. Šele zdaj, ko se je jugovojska umaknila in je postalo aktualno vprašanje - kam z vojaškimi objekti - smo se zavedli, koliko objektov je zasedala in s kako močjo je razpolagala. Nek-danja JLA je imela na področju Slovenije še junija letos okrog 20.000 vojakov in starešin (skorajda toliko kolikor šteje celotna avstrijska TOJska!), ki so zasedali več kot 300 raznoraznih objektov, od večjih vojašnic, v katerih so delovali regrutni centri za mlade vojake, do navadnih vojašnic, stražnic, množice; raznih skladišč za tehnično opremo in minskoeksplozivna sredstva, dveh vojaških letališč ter do tako imenovanih »civilnih« ob-jektov (vojaška bolnica, rehabilitacijski center vRimskih Toplicahin vojaški hotel na Bledu). V vseh teh objektih je kar mrgolelo raznoraz-nega orožja (lažjega in težjega), ob tem pa je bilo v Sloveniji stacioniranih še okoli 500 iankov in oklepnikov. Ob svojem umiku je vojska večji del opreme odnesla s seboj, ostalo jeleokoli 160 oklepnikov (med katerimi tudi nekaj sodobnejših tankov T-84 in T-55), ki naj bi jih čuvali civilni strokovnjaki, ki jih bo plačevala JA in bodo ostali tu do delitvene bilance (tudi pri tem ima JA teža ve, saj je doslej našla le 20 sttokovnjakov, potrebujejo pa jih še okoli 100). Večji del teh objektov bo prevzela TOoziroma Ministrstvo za obrambo, ker pa je itevilo veliko večje kot dejanske potrebe in zmožnosti bodoče slovenske vojske, se pos-tavlja upravičeno vprašanje - kaj bo z ostalimi objekti, ki jih TO ne bo prevzela? Ministrstvo za obrambo za zdaj molči in še vedno sestavlja listo objektov, ki so zanimivi za slovensko vojsko. Medtem pa se pojavljajo v javnosti raznorazne špekulacije. Med te gre šteti tudi izjavo patriotsko usmerjenega Kranjskega župana Vitomira Grosa, ki je že »odločil«, da bo prostore nekdanje Kranjske vojašnice preoblikoval v obrtno cono, za TO pa bo, seveda z družbenim denarjem, dal zgraditi povsem novo vojašnico izven Kranja. Iz neuradnih virov smo zvedeli, da namerava TO prevzeti skoraj polovico objektov nek-danje JLA. Med njimi večji del obeh letališč, strateško pomembnejša skladišča, ki so ostala dokaj dobro ohranjena, remontni center v Bregani in^el vojašnic, predvsem tiste, ki se nahajajo na^traieško pomembnejših točkah (Ljubljana, Maribor, Celje, Postojna, Vrhnika...). V njih bodo namestili območne štabe TO, nekatere večje in dobro ohranjene vojašnice pa bodo uporabili kot učne centre za mlade vojake. Prvi naborniki naj bi prišli že v prvi polovici prihodnjega leta. Ostale objekte, torej tiste, ki nimajo nekega strateškega pomena in jihje JAzapustila v slabšem stanju, bodo oddali na natečaju najboljšim ponud-nikom. V njih bodo tako nastale obrtne cone in manjše delavnice, še.zabavneje pa bo v večjih objektih, ki bodo tako dobili več najem-nikov. Primer je letališče v Cerkljah. Bolje oh-ranjene objekte bo prevzela TO, letališko stezo (vsaj del) naj bi prevzela občina in jo namenila pa ne bodo težave z vojaškimi stanovanji in tako imenovanimi »civilnimi« objekti. Rehabilitacijski center v Rimskih Toplicah naj bi odkupila država. Podobno bo tudi z vojaško bolnico v Ljubljani, le da tu obstaja manjša težava, dragocena računalniško vodena medicinksa oprema, ki jo je vojska že pripravila za transport, nato pa le pustila v Sloveniji, je zvečinoma neuporab-na in jo bo treba nadomestiti z drugo, to pa je precej drag podvig. Vojaška stanovanja bodo, kakor kaže, ob vseh ostalih težavah še naj-manjša. Del praznih stanovanj bo odkupilo Ministrstvo za obrambo za potrebe TO, del je ostal v lasti dosedanjih lastnikov, torej tistih starešin, ki se niso odločili za umik iz Slovenije in so zapustili JA (okoli 20 odstotkov vseh službujočih oficirjev v Sloveniji), del pa bodo prodali na natečaju najboljšim ponudnikom, kibodo stanovanja odkupili. Karkoli že, umik vojske je, po eni strani vsekakor razveseljivo dejanje, še posebej iz varnostnih razlogov, po drugi strani pa je odprl tudi nekaj novih doslej nepomembnih vprašanj predvsem finančne narave. Vzdrževanje objektov, popravila precej uničenih in zanemarjenih stavb in nadomeščanje stare in zvečinoma neuporabne tehnike z novo je precej drag hec, še posebej za že tako skorajda obubožano slovensko gospodarstvo. Cena vsega tega podviga bi prišla do izraza šele čez čas, ko se bo tudi evforija že polegla. Upajmo le, da račun ne bo previsok... MarkoHribar vojska DeJovna doba častnikov - do 25 let O podrobnostih glede delovanja bodoče šole za slovenske častnike smo se v Tacnu pozanimali pri gospodu Alojzu Jehartu, vodji oddelka za vojaško šolstvo. Z us-tanovitvijo Visoke obrambne šole ne želijo vzpostaviti paralelnega Šolskega sistema, ampakbo omenjena fakulteta delovala v ok-viru ijubljanskeUniverze.Ideja o ustanovitvi slovenske častniške šole je zorela kar precej dolgo, po junijskih krvavih dogodkih pa je postalo jasno, da bodo »sanje postale resničnost«. Vendar celoten sistem za zdaj še ni zgrajen, saj bo treba najprej izpopolniti sistem nacionalne varnosti. Stevilo kadrov, ki se jih izplača šolati, pa bo še naknadno ugotovljen glede na število slovenskih vojaŠkih obveznikov. Visokošolska ustanova naj bi predvidoma delovala na prostoru Višje vojaške šole v Ljubljani, razpisza študij, ki naj bi predvidoma trajal štiri leta, pa bo objavljen v mesecu marcu. Sicer pa naj bi na takšen izšolan vojaško strokovni kader v slovenskem obrambnem vrhu računali maksimalno od 20 do 25 let, saj je bil gospod Jehart mnenja, da bo le red-kokateri častnik hotel opravljati naporno vojaško službo. Kasneje naj bi jim pomagali pri vključitvi v normalno življenje ter pridobitvinovezaposlitve. Paralelnosšolan-jem častnikov bodo za vojaško službo pos-kusili usposobiti tudi čim večje število podčastnikov, za katere ne bo posebnega šolanja, ampak bodo z intenzivno dok-valifikacijo srednješolski kader usposobili za poveljevanje. Šolanje naj bi trajalo od 4 do 5 mesecev, kandidati pa naj bi odslužili vojaški rok ter opravili obvezno zdravstveno tes-tiranje. Po določenem številu let poveljevanja bi tnoral podčastnik ob delu končati višjo SLOVENSKI ČASTNIKI ZA SLOVENSKO VOJSKO Ceprav je ob kratkotrajni agresiji na državo Slovenijo in po njej v vrste teritorialne obrambe prestopilo precejnšnje števib oficirjev bivše jugos-bvanske armade, so se v slovenskem vojaškem »vrhovništuu« odbčili, da bomo v svet dvilizirane in vse bolj demilitarizirane Evrope vstopili z lastnim in visoko izobraženim častniškim kadrom. Tako bo v šolskem letu 1992/93 v okuiru Ijubljanske Univerze z delom štartala Visoka obrambna šola, kjer se bodo predvidoma v štirih letih študentje izšolali za »scile in karibde« vojaškega poklica. šolo, če bi želel postati častnik. Pogoji so za vpis na fakulteto prav tako odslužen vojaški rok, končana srednja šola ter uspešno opravljen zdravstveni pregled. Večina častnikov bo pehotne usmeritve Koncept bodoče slovenske teritorialne obrambe bo potreboval predvsem častnike pehotne usmeritve, v katero sodijo povel-jevanja kopenski vojski, artileriji, protizračni obrambi, oklepnim enotam... Častniki teh rodov bodo končali redni študij Visoke obrambne šole. Del častnikov iz jedrsko-biološke obrambe, veze in inženirstva bodo »proizvedli« tako, da bodo diplomante ustreznih fakultet poslali na krajše usposabljanje (ne več kot štiri mesece), kjer jih bodo naučili vsega potrebnega znanja za opravljanje vojaške službe. Prav tako bodo v okviru strojne fakultete, kjer na letalski us-meritvi usposabljajo pilote civilnega letalstva, za življenje v bojnih pogojih poučevalt pilote vojnega letalstva. Castnike obalne straže bodo izšolali na Višji pomorski šoli v Piranu. Sicer pa bodo imeli študentje Visoke obrambne šole v Ljubljani enake obveznosti in pravice kot drugi študentje, razlikovali se bodo le pogoji šolanja. Fakulteta bo nekaterim študentom poskušala pomagati tudi pri problemu stanovanja in prehrane. Izobraževalni program bo različen: 50 odstotno bodo zastopane smeri, kot so družboslovna, psihološka, pedagoška, naravoslovno- matematična in or-ganizacijska, drugo polovico pa bodo ses-tavljala predavanja z vojaško-strokovno tematiko. Kot je poudaril vodja oddelka za vojaško šolstvo gospod Alojz Jehart, bodo potrebovali manj komercialnih predmetov ter več predmetov praktične narave. Obisk le-teh bo obvezen, saj bo to pogoj za pristop k izpitu. Predavanja splošno-izobraževalnih predmetov bodo izvajali profesorji drugih ljubijanskih fakultet, na vojaško-strokovnih predavanjih pa bodo študente poučevali profesorji, ki so po vojaški akademiji končali še dve letno poveljniško štabno šolo. Vsako leto 50 diplomiranih častnikov Visoka obrambna šola bo v okviru izobraževalnega programa prakticirala tudi trimesečne terenske vaje. Že pred začetkom študijskega leta bodo študentje na enomesečnem usposabljanju v učno-obrambnih centrih, kjer se bodo seznanili z delom in pogoji življenja v slovenski teritorialni obrambi. Sestavni del študija bo prav tako delovna praksa, ki jo bodo po vzoru strojne fakultete študentje opravljali ob koncu 1. in 3. letnika. V slovenski vojski za razliko od primerov v jugoslovanski ar-madi ne bo avtomatizma v napredovanju častnikov v stilu »ja tebi - ti meni«. V teritorialni obrambi bosta merilo za pridobitev višjega delovnega mesta predvsem stopnja izobrazbe ter rezultati minulega dela. Cilj Visoke obrambne šole je torej jasen in nedvoumen: čez štiri leta naj bi predvidoma diplomirali prvi častniki slovenske teritorialne obrambe, nato pa naj bi se jih enako število »sproduciralo« vsako leto. Upajmo le, da čez določeno število let kakšen »odvečen« častnik slovenske teritorialne obrambe ne bo čakal v pfvih vrstah na Zavodu za zaposlovanje... Domen Rant politika Desnica Po raziskavah slovenskega javnega mnenja bodo na nas-lednjin volitvah največ glasov dobili Peterletovi Slovenski krščanski demokrati (okrog 20odstotkov), kibodo ohranili dobre odnose z večino sedan-jih Demosovih strank. Stara zveza tako ne bo popolnoma razpadla, ampak ravno nasprotno: na novih temeljih bo celo bolj trdna. Potem ko se bo koalicija znebila lastnih »levičarjev«, se bodo v njej os-tale stranke lažje utapljale. Po trditvah nekaterih predstav-nikov te skupine bodo vse te stranke (SKD, SLS, NDS, LS in morda tudi SDSS) nastopile na enotni Demosovi listi; pričakujemo pa lahko celo us-tanovitev skupne politične stranke z imenom Demos. Konzervativni blok bo tako nadaljevanje Demosove iden-titete, ki bo njegove politične uspehe vnovčil na volitvah naslednje leto. Levica Neuspehe in težave sedanje vlade bo poskušala vnovčiti druga stran, sedanja opozicija in nezadovoljni državljani, povezani v izven-parlamentamih strankah. Med slednjimi sta potencialni nasprotnici konzervativnega bloka zlasti dve: Delavska stranka, ki bo glasove pridobivala predvsem med delavci, povezanimi v Svobodnih sindikatih, in Demokratična stranka upokojencev, ki lahko pridobi glasove članov občinskih društev. Stranki bosta dobili glasove razočaranih delavcev in upokojencev, ne bosta pa mogli ogroziti sedanje državne ureditve. Obe »neokomunistični« stranki lahko pridobita glasove volilcev sedanjih opozicijskih strank (SDP, SSS in LDS). Tako bo najbolj odločilna bitka za volilce prav na levici. V ta boj bosta stopili tudi stranka jugos-lovanskih ekonomistov SDU in Kramberger-jeva stranka, ki bosta ostali marginalni ali Volitve92 RDEČE-ČRNA SLOVENIJA? Po zagotovilih predsednika slovenske skupščine bo naša država dobila novo ustavo do konca leta, nato pa se bomo pripravljali na nove volitve. Slovenske stranke se bodo ponovno razdelile, tekmovale za volilce in »zlivale gnojnico« druga po drugi. Pričakujemo lahko, da se bodo ustvarile najmanj tri skupine s podob-nimi in med seboj različnimi programi: desnica (konzer-vativni blok), sredina (liberalci) in levica (socialdemokratski blok). izvenparlamentarni. Levica bo tako ostala os-labljena, ker med strankami ni takšne, ki vi lahko prevzela osrednjo socialnodemok-ratsko pozicijo v novem parlamentu. Po drugi strani pa lahko kot blok pridobi veliko glasov »vse bolj revnih« državljanov iz nižjega in srednjega sloje. Tako se je zgodilo tudi na poljskih volitvah, ko so zmagali nek-danji komunisti skupaj s stranko Tadeusza Mazovvieckega, ki je predsednikoval takratše napol komunistični vladi. Center Tisti volilci, ki imajo zelo slabe izkušnje z nekdanjim kotnunističnim režimom, poleg tega pa niso Ijubitelji dua Alojz in Alojzij, se bodo verjetno odločili za Ruplovo Demok- ratsko stranko. Po Delovi volilni anketi bo ta druga najmočnejša stranka v Sloveniji (dobila naj bi nekaj manj glasov od SKD). Ima precej volilnega kapitala: njeni ministri so edini v vladi, katerim težko očitamo neuspešno politiko, poleg tega pa se stranka distancira od napak krščanskih kolegov. Slaoa točka liberalno usmer-jene DS je ta, da se zaenkrat ne more povezati v »liberalni blok«. Školčeva Liberal-nodemokratska stranka, ki je zašla v novolevičarski ekstremizem, se bo verjetno razbila tako, da bo zmerni del njenega članstva prestopil v DS. Zeleni pa bodo po aferi z jeseniškimi odpadki igrali le še podobno vlogo kot njihovi ev-ropski somišljeniki. Demok-ratska stranka bo tako edina svoje vrste v slovenskem političnem prostoru. Preostalo ji bo povezovanje bodisi z levico bodisi z desnico. Zato je strah, da bo Slovenija po volit-vah črno-rdeča, utemeljen. Vox populi, vox dei Mnoge sedanje parlamen-tarne stranke bodo izgubile sedanji položaj v družbi ali pa celo udeležbo v parlamentu. Potencialne takšne stranke so vse razen Peterletovih krščanskih demok-ratov in Ruplovih demokratov. Lahko se tudi zgodi, da bo katera od trenutno nepomembnih strank v politiki zasedla pomembno mesto. »Lov je odprt,« bi rekel predsednik vlade. Še večje presenečenje pa bi bilo, če bi Demokratska stranka nastopila kot najmočnejša med strankami levega bloka nasproti novemu Demosu. V tem primeru bi bil dvopartijski sistem za Slovenijo neizbežen. Slovenci imamo dolgoletno tradiciijo dvostrankarstva in delitve na klerikalni in liberalni tabor. Ravno v tem smislu bi morali razumeti tudi slogan nove (stare) Demokratske stranke: »Ne črni ne rdeči nas ne vodijo k sreči!« Igor Kršinar MOCNI IN VELIKI Pred oboroženim spopadom v Sloveniji so se v slovenskijav-nosti (predvsem med intelektualci in mladino) pojavljale zahteve po demilitarizaciji Slovenije. Po »vojni« te zahteve sicer ostajajo, dejstva pa so drugačna: Slovenija hoče močno vojsko. Še sreča, da ji ekonomske razmere tega ne dovol-jujejo. Vsaka moderna država, ki ima svoje oborožene sile, se mora spoprijeti s problemom uravnavanja odnosov med civilno, politično in vojaško sfero. Že raz-likovanje med civilno družbo in politično državo je lahko v določenih primerih problematično, ko pa poskušamo povleči ločnico med politično državo in vojsko, naletimo še na večje probleme, ki izvirajo predvsem iz dvojne vloge vojske v modernih političnih sistemih. Vojska po eni strani ščiti politično ureditev države in skupaj s policijo predstavlja represivni aparat ie-te, po drugi strani pa predstavlja avtonomen, od politike ločen dejavnik, katerega je težko, če ne že kar nemogoče kontrolirati. Razmejitev politike od vojske še dodatno otežuje njuna tesna povezanost in prepletenost, oziroma sposobnost vmešavanja vojaškega vrha v politične zadeve. Od-nose med civilno družbo, državo in vojsko praviloma ureja ustava ali poseben zakon (pri nas zakon o obrarnbi in zaŠčiti), glede na pristojnosti vojaških oseb v političnem življenju pa moderna politologija loči dva osnovna tipa vojaško-političnih sistemov: civilok-racijo in militokracijo. Temeljna značilnost civilokratskih vojaško-političnih sistemov je vladavina civilnega političnega aparata in popolna ter neposredna podreditev vojaške or-ganizacije le-temu, za militokratske sis-teme pa je značilna vladavina vojaškega aparata (najpogosteje vojaške hunte ai pučistične vlade) ter vojaški nadzor nad vsemi vidiki družbenega in ekonomskega življenja. Priznati je treba, da idealnih vojaško-političnih sistemov ni in se vsi politični sistemi nahajajo nekje med obema idealnima tipoma, odnosi med civilno in vojaško sfero (oblastjo) pa jih umeščajo bliže civilokratskemu ali militokratskemu tipu. Med obema idealnima tipoma se pojavljajo dualistični sistemi, katerih temeljna značilnost je, da sta vrhova politične piramide in vojaške organizacije združena v eni osebi (ali manjšem številu oseb). Dualistični sistemi so bili značilni za dežele vzhodnega bloka, danes pa jih naj-demo še v tradicionalnih monarhijah in državah v razvoju. Ko govorimo o odnosih med politično (civilno) in vojaško oblastjo se nujno srečamo s problemom razmejitve le-teh. Meja, ki razmejuje politično oblast od vojaške, je odvisna od vojaško-političnega sistema, res pa je tudi, da le-ta ni statična in se v isti družbi (državi) lahko premika glede na politično situacijo (stanje miru, izredno stanje, vojno stanje) ali trende določenega ob-dobja. Vsako (tudi mirnodobno) premikanje meje v korist vojaške sfere (in s tem vojaške ogranizacije) neizbežno vodi v militarizacijo. Ta trend, ki praviloma vpliva na vsa družbena področja (civilna družba, polilika in ekonomija), se burneje pojavlja v obdob-jih prevratov, političnih sprememb in os- vobodilnih vojn. Slovenija se militarizaciji pravzaprav ni mogla izogniti. CIVILNA DRUŽBA Čeprav že sam izraz »civilna družba« nedvomno izključuje kakršnokoli povezavo z vojsko ali vojaško or-ganizacijo, je v sedanjih okoliščinah nujno trditi, da militarizacija vpliva tudi na civilno družbo. Najpogosteje se izvaja pod budnim očesom in ob podpori politike, ki nacionalno megalomanijo in zgodovinske frustracije uspešno iz-korišča za doseganje kratkoročnih ali dolgoročnih ciljev, in ne zaradi družbe same. V določenih okoliščinah (v času voj-nega stanja) je militarizacija družbe upravičena, zato je bilo vedenje in rav-nanje pripadnikov civilne družbe med oboroženim spopadom v Sloveniji razumljivo, saj je bila celotna družba in njene organizacije podrejena (posredno ali neposredno) vojaškemu nadzoru. Podobni procesi potekajo danes na Hrvaškem in v Srbiji, le da je zaradi srditosti in dolgotrajnosti spopada stopnja militarizacije višja. Pričakovati je bilo, da se bo po »vojni« v Sloveniji evforija »zmagovalcev« v razumnem času polegla, zgodilo pa se ni nič takega, kar bi dalo slutiti, da se demilitarizacija civilne družbe (ali nor-malizacija stanja) začenja. Nasprotno. EKONOMIJA IN POUTIKA vojska in vojaške oblasti. Po kulminaciji jugoslovanske krize se sanje o demilitarizirani Sloveniji podrejo. Dejanska prizadevanja po tem zamenja spet logika obstoja in prepletenosti vojaške, ekonomske in politične elite. Slovenija, čeprav majhna in skorajda neopazna vojaška sila, spet pade v začarani krog te logike. Ne glede na politično prihodnostSlovenija ostaja oborožena sila. Za to obstajajo predvsem trije vzroki: vpliv in prepletenost industrije z vojaškim aparatom, vpliven »vojaški lobby« v slovenskem političnem prostoru in var-nostne razmere v tem delu Evrope. Prvi vzrok nima realne argumentacije, drugi je realnost, tretji pa vzdrži skorajda vse kritike, saj je država brez vojske na Balkartu naravnost utopija. O povezanosti vojaškega aparata in gospodarskih potencialov je moč govoriti v vsakt »oboroženi« družbi, čeprav z rezer-vo. Tudi v Sloveniji. Težko pa je govoriti o kakšnem večjem vojaŠko- industrijskem kompleksu, ki si ga Slovenija ne more privoščiti. Samo za iiustracijo: nekateri iz-vedenci trdijo, da so naložbe v vojaško in-dustrijo, tehnološko in razvojno, enkrat do Štirikrat manj udnkovite kot v civilno. Za nekatere potrebe bodoče armade v Sloveniji obstaja oborožitvena industrija, predvsem za lahko pehotno oborožitev. Postavlja se problem mariborskega TAM-a in ravenske železarne, ki po prekinitvi od-nosov z JLA ostajata brez naročil za težko oborožitev. Rešitev se išče, vključeno je tudi obrambno ministrstvo. Možnih je več rešitev, za železarnotudi možnostremonta poškodovanih ruskih tankov T-serije v rokah CRO-army. Kakšno večje prestruk-turiranje industrije z vojaške na civilno proizvodnjo ne bo potrebno, saj Slovenija v okviru bivše Jugoslavije ni bila nastlana z mnogo vojaško proizvodnimi giganti. Na srečo, kajti svetovne izkušnje kažejo, da kljub precejšnjim vlaganjem v konverzijo delov vojaške industrije v civilno drugih rezultatov razen velikih izgub ni bilo. Eventualen uspeh imajo proizvajalci, ki so doslej poleg vojaške obvladovali tudi civil-no proizvodnjo. Za Slovenijo je konverzija namenske vojaške industrije v primerjavi s potrebnim prestrukturiranjem celotnega gospodarstva pravi mačji kašelj. Dejstvo je, da slovenska industrija na pospešeno militarizacijo nima kakšnega posebnega vpliva, ob predpostavki seveda, da Slovenija nima namena postati novi Izrael. Neprimerno večji vzrok za militarizacijo (?) Slovenije je vojaško-politični lobby, ki v tej državi uživa precej večji ugled in vpliv, kot bi ga v nortnalni evropski državi. Z malce ironije bi lahko dejali, da so junake planinskega čaja zamenjali junaki zmagovite Slovenije. Vendar je stvar kar precej resna, saj je od njihovih zamisli, možnosti, vpliva in seveda kontrole nad njimi odvisna stopnja demokratizacije družbe in predvsem globina ali plitkost davkoplačevalčevega žepa. Nekateri indici, med katerimi prednjačijo prekvašenost slovenstva z vojaštvom, eksponiranost obrambnega ministra in njegovih sodelavcev v medijih in njihova priljubljenost, privlacnost zaposlitve v TO in nenazadnje nova zakonodaja, ki vojaškim varnostnim or-ganom daje dokaj široka pooblastila in je v javnosti že dvignila nekaj prahu, dajejo vedeti, da se Slovenija ni otresla balkanske tradicije. Kar pa je opravičljivo, saj nav-sezadnje v to tradicijo tudi spadamo in smo josoustvarjali. Ob teh dejstvih in tem, da v slovenskem pozicijskem strankarskem življenju bolj odmeva vprašanje svetosti življenja kot učinkovita kontrola vojske in njenih var-nostnih organov, je vzrokov za ukrepanje več kot dovolj. Položaj in struktura oboroženih sil v strukturimodernedržavejelahkorazličen. Ob profesionalizaciji in učinkovitosti ar-made, ima lahko le-ta položaj osrednje in-stitucije v obrambnem sistemu države, brez bistvenega poseganja v sfero civilne družbe. Torej, armada da, vendar le kot servis civilne družbe. Argument, ki najbolj narekuje trend militarizacijeSlovenije, jebrez dvoma var-nostni položaj na Balkanu. Ob tem ar-gumentu in skorajda neomejenih bonifikacijah vojaških oblastnikov po junijskem konfliktu, prizadevanje mirov-nikov in pacifistov, ki jih resnici na Ijubo niti ni kdove koliko, nimajo skorajda nobene teže. Demilitarizacija Slovenije in vsako prizadevanje političnih strank v tej smeri, je v očeh slovenske javnosti samomor. Prepletenost vojaške, ekonomske in politične sfere je namreč odločilna za prihodnost. Motto pa je jasen: »učinkovita, majhna in poceni armada, v skladu z možnostmi«. Seveda so tukaj tudi pasti. Izkušnje namreč kažejo, da trendi profesionalizacije armad vodijo v izoliranost od družbe in s tem nastanek neodvisnih vojaških inter-esov in ciljev, ki v določenem trenutku delujejo proti interesom družbe. Vendar ni pričakovati, da bi bili bolj papeški od papeža. GregorKozovinc Igorjukič Vojaška uniforma je v očeh Slovencev pos-tala simbol »slovenske kremenitosti« poz-navanje vojaških vrlinin orožja pa dosega neslutene razsežnosti. Visoka je tudi stopnja tolerance do pripadnikov TO, ki se v gostinskih lokalih pojavljajo oboroženi, Idjub temu da je v Evropi (v katero sicer tako silimo) tako ravnanje kaznivo. V neprijetnem položaju se bodo znašli tudi oporečniki, kt se bodo upirali vojaškemu služenju v TO. V preteklosti so bili malodane narodni heroji (ker so se izogibali vojaški službi v JLA), v bodočnosti pa se lahko njihov položaj zaradi militantnosti javnega mnenja zelo spremeni. Padec komunističnega bloka je povzročil nekakšno navidezno demilitarizacijo družb v resnici pa so odstranjeni le vzroki zanjo. Vzrok tej anomaliji so bliskovite antikomunistične »revolucije«, ki v trenutku naredijo nekoristno vso komunistično tankovsko ielezje, razen na ozemlju nekdanje Jugos-lavije, kjer procesi militarizacije dobijo povsem nova razsežja. Slovenija, še pred nedavnim integralni del jugoslovanske federacije, je bila vojaško gledano trden člen jugos-lovanskega vojaškega aparata in in-dustrijskih gigantov z vojaškonamensko proizvodnjo, ter podvajanje političnih in vojaških struktur in mešanje sfere civilne vojska VO JNA - PRILOZNOST ZA LOPOVE Vpobesnelih vojnih razmerah se število n Orožje kot sveže žemlje Začnimo z množico časopisnih poročil o številnih samopoškodbah občanov. V vojni zmedi ljudje pospešeno kupujejo vse vrste orožja. Državljani, ki so do včeraj zjutraj hodili na delo in se popoldne vračali, so se začeli zanimati za orožje. Vse več je lastnikov M-16, kalašnikov, Hoeckler -Koch avtomatov, različnih pištol, bomb in drugih eksplozivnih sredstev. Pos-ledica tega so seveda prestreljene roke, noge in rane vseh vrst. Hkrati z oboroževanjem oziroma v posledično-vzročni zvezi so se kot nezanemarljiv dejavnik pojavili trgovci z orožjem, ki predstavljajo pomemben element tistega, kar s skupnim imenom imenujemo vojno dobičkarstvo. Če poznate prave ljudi, lahko danes v Zagrebu brez večjih težav kupite prak-tično vse vrste orožja. »Rambo« avan-tura pa vas bo na primer za kalašnikov ali avtomatsko puško Crvene zastave stala od 800 do 1.200 DEM. Poudariti je še treba, da so v zmedi osvajanja zagrebških vojašnic skrivnostno iz-ginile velike količine orožja, ki se-je v teh dneh po skrivnih podzemnih kanalih pojavilo na črnem trgu po že prej omenjenih cenah. Hit - uniforme in Ray-Ban očala Danes na Hrvaškem ne služijo le z orožjem temveč tudi s sanitetnim materialom, hrano in vsem tistim, česar na določenih območjih primanjkuje. Posebno uspešen posel so opravili svojevrstni »army-shopi« in butiki, ki so v zadnjih mesecih prodali na tone maskirnih uniform. To ima seveda negativno posledico. Vsakdo lahko nabavi uniformo in je videti kot Američan iz osladnih filmov o sijajnih fantih elitnih ameriških enot. Od tod tudi porast prodaje Ray-Ban očal. Kult uniforme dosega zaskrbljujoče fazsežnosti. Zagreb jih je poln. Kako ločevati borce, šminkerje in lopove? Hrvati v romantični zaslepljenosti ver-jamejo vsaki maskirani prikazni kot utelešanju dobrega. Tisti, ki niso dobri (good guys) ampak zli (bad guys), so spretno iz-koristili situacijo in se začeli naseljevati v prazna stanovanja pobeglih srbskih častnikov ali pa »v imenu Garde« krasti av-tomobile zbeganimlastnikom, ki svojih štirikolesnih ljubljenčkov ne bodo nikoli več videli. Glede na to, da živimo v do skrajnosti spolitiziranih časih, se ne smemo čuditi dejstvu, da vprašanja delovanja pravne države neizprosno dobiva politični značaj. Prišlo je namreč, kot se temu uradno pravi, do hudih obračunavanj med policijo in Gardo na eni ter tako imenovano Gardo-HOS na drugi strani. nezakonitih in kriminalnih dejanj iz dneva v dan povečuje. Vojna živčnost se čuti tako v prvih bojnih vrstah kot tudi v zaledju. Takšna hrvaška realnost odpira možnost sprevrženim umom, vojnim dobičkarjem in asocialnim tipom vseh vrst. Paraga proti Tucfmanu? Čeprav je HOS, sicer vojaška for-macija Paragove Hrvatske stranke prava, v sestavu Zbora narodne garde, zaradi nestrinjanja z uradno hrvaško politiko vodi svojo koncepcijo obrambe. Seveda pa nekateri navajajo tudi druge razloge omenjenega nasprotja. Mnogo je dobronamernih ugibanj o vzrokih, pri katerih je v ospredju preprečitev razkola v hrvaški vojski, ne moremo pa mimo tistih, ki to počnejo zaradi lastnega interesa. Ne smemo pozabiti se na asocialnih tipov, ki s pijančevanjem in divjaštvom inci-dente sprožajo in izzivajo. Za pravno državo Ko je postalo očitno, da se lahko vojaško stanje spremeni v popolno anarhijo, je hrvaška država vendarle sprejela nekaj odločitev, ki so razmere vsaj malo umirile. Ustanovljena je bila Vojaška policija, ki strogo nadzoruje obnašanje svoje vojske. Prepovedano je nošenje orožja tam, kjer to ni potebno, prav tako pa ni več dovoljena nekontrolirana prodaja uniform. O uspešnosti ukrepov bo sodil čas, zavedati pa se moramo, da je zagotavljanje javnega reda in miru ter delovanje pravne države, kolikor je v danih razmerah sploh mogoče, ena naj-pomembnejših nalog hrvaške države v . tem trenutku. Bruno Lopandič Tribunini žuri ponovno v B-51 to sredo (13.XI.1991) ob 21 uri (Vljudno vabljeni vsi bralci Tribune in ljubitelji kluba B 51!) Prodajna razstava in glasba po željah in seveda izvod Tribune + kon- zumacija - vse že vključeno DOUBLE MONO LOONEV FM RADIO BOMBOM Igra.ki osvaja vsak torek ob enajstih globus Mirovna prizadevanja za Bližnji vzhod ODCAMP DAVIDA DO MADRIDA mS adar -powprec.no razgledan človek sliši za dogajanja JL\^na Bližnjem vzhodu, verjetno najprej pomisli na stereotipe, kijih navadno povezujemo s tem geografskim in političnim prostorom. Islamski fundamentalizem, verski fanatizem, arabsko izraelski spor in palestinsko vprašanje, za katerega že velja oznaka zgodovinski, so politične s talnice tega dela sveta. Bližnji vzhod že od nekdaj ločijo nasprotja nezdružljivih sil, monopolistične posvetne oblasti, religioz-nega ekskluzivizma in tradidonalnega arabsko židovskega sovraštva. Na Levantu je zibelka terorizma, križišče begunskih poti in prekipevajoč kotel zavrelih strasti in nasilja. Arabski in izraelski pogajalci v Madridu v nobenem primeru niso imeli lahkega dela, ko so poskušali reševati prastare konflikte, ki so se na Bližnjem vzhodu pojavili že v začetku stoletja in ne šele z nastankom izraelske države, kot morda mislijo nekateri. Ne samo, da so si pogajalci na svoja ramena oprtali dediščino bližnjevzhodnega zgodovinskega smetišča, ampak so imeli pred seboj težavno, pesimisti trdijo, da celo nerešljivo nalogo: zagotoviti Pales-tincem nacionalno identiteto in hkrati priznati Izraelu pravico do obstoja. Ob koncu je konferenca uspela že zato, ker so sprte strani sploh sedle za pogajalsko mizo, čeprav se Arabci in Izraelci ob navzočnosti Palesrincev tudi tokrat niso premaknili z mrtve točke. Pax Americana Danes najbrž nihče več ne dvomi, da bodo Američani tisti, ki bodo držali škarje v rokah, ko se bo na Bližnjem vzhodu krojilo novo nadaljevanje vojne in miru. Zalivska vojna je z zmago zavezniških sil ustvarila pogoje za neiz-podbiten politični diktat Amerike, ki si na Bližnjem vzhodu želi stanje brez vojn, če o popolnem miru na tem območju ni mogoče govoriti. Bush je do sedaj že pokazal odločenost priti do želenega cilja ne glede na to, kdo od arabskih in izraelskih pogajalcev se bo temu najbolj upiral in s kakšnimi sredstvi ga bo moral vsiliti v primeru, če bi bila pogajanja neuspešna. Dovolj zgovoren argument ameriške moči je že Bushevo povabilo na konferenco. Tudi če so si ga nekateri še tako želeli odkloniti, tega zares ni storil nihče. V Madridu ni bilo nikogar, ki bi si upal manjkati. Prišel je tudi Gorbačov, ki je s svojim prihodom demonstriral predvsem to, da ima ne glede na Jel-cinov vrtoglavi vzpon še vedno na videz pomembno vlogo v mednarodni politični areni. Oba z Bushem pa sta bila v Madridu pomembna še zaradi nečesa. S svojo prisotnostjo sta na naj-bolj neposreden način dokazala svoja enotna bližnjevzhodna stališča. Predvsem Gorbačov, ki mu je bilo dovoljeno, da se je v vsem strinjal s svojim ameriškim kolegom. Časi se menjajo, le ljudje ostajajo isti. Tisti, ki mu gre največja zasluga, da je v Madrid istočasno pripeJjal Izraelce, Egipčane, Sirce, Libanonce, Jordance in Palestince, je nedvomno ameriški zunanji minister Baker, seveda ob pomoči dveh pomembnih mednarod-nih političnih dogodkov: sovjetskega "poraza" v hladni vojni z Združenimi Foto: Hera državami in spremenjene bližnje-vzhodne politike, ki jo je ustvarila koalicijska zmaga nad Sadamom Huseinom. Verjetno je to doslej eno Bakerjevih odmevnejših diplomatskih dejanj, kajti Bližnji vzhod ima v ameriški zunanji politiki zelo veliko težo, ne glede na to, da prihod trijice najpomembnejših, Jichaka Šamirja, Sirca Faruka al-Šara in vodje pales-tinske delegacije, dvainsedemdesetlet-nega zdravnika Haidar Abdel Šafija, še ne pomeni nujno tudi tega, da so njihove države pripravljene na odločilne kompromise. Šamir je že pohitel z izjavo, v kateri je opozoril, da v zgodovini ne želi ostati zapisan kot državnik, ki je razprodal izraelsko zemljo. Zelo slikovito je takšno stanje opisal nekdanji pomočnik ameriškega zunanjega ministra Richard Murphy, ki je dejal, da je Baker pripeljal konje do vode, zdaj pa jih je treba naučiti Še piti. Arabci in Izraelci niso tako naivni, da bi spregledali, da je do spremembe v bližnjevzhodni politiki prišlo v VVashingtonu in ne na samem Bližnjem globus vzhodu, zato niti eni niti drugi niso prišli v Madrid v prvi vrsti urejat med-sebojnih odnosov, ampak so navzoči predvsem zato, da si ne bi nakopali jeze VVashingtona. Američanom so pustili upanje, da si nihče od pogajalcev ne bo drznil prvi zapustiti zelene mize, hkrati pa so vsi poskušali pozabiti na neuspehe iz preteklosti (od zadnje bližnjevzhodne mirovne konference v Ženevi je preteklo že šest let). Kot prvi govornik na plenarni razpravi je nastopilizraelski ministrski predsednik Jichak Šamir, ki je bil - kot vedno -tudi tokrat deležen velike pozornosti. Če nič drugega, so druge delegacije na mirovni konferenci vodili zunanji ministri, le na čelu izraelske je bil predsednik vlade. Ta izraelski jastreb poljskega rodu s pravim priim-kom Jazernicki se je verjetno zbal, da bi utegnil biti zunanji minister David Levi do arabskih zahtev preveč popustljiv. Šamir se namreč strogo drži svojih stališč, zelo nenaklonjenih arabskemu popuščanju in palestinski državi, za katero se boji, da bi ogrožala izraelsko varnost. Izrael vs Jordanci & Palestinci Znano je, da bo ob izidu mirovnega sporazuma Palestincem naj- pomembnejše doseči mednarodno priznano, neodvisno državo na Zahodnem bregu in v Gazi. V prihodnosti pa bi palestinska država lahko postala tudi del jordansko palestinske konfederacije. Palestinci so prišli na pogajanja z nepopustljivo zahtevo po samoodločbi in umikom Izraela z Zahodnega brega, Gaze in vzhodnega Jeruzalema, vendar so bili pripravljeni spreje.ti predlog o »prehodnem obdobju samouprave«. Ta politični termin je v bistvu skovanka ameriške diplomacije, oziroma državnega sek-retarja Bakerja in Palestinci so ga le dopolnili s pogojem, da se začasni status ne spremeni v trajnega. Vodja palestinske delegacije je zahteval tudi mednarodno zaščito za Palestince in popolno uveljavljanje ženevskih kon-vencij. Sicer so Palestinci svojo prisotnost na madridski konferenci izkoristili za čustveno nabite in dramatične pozive k prenehanju nasilja nad ljudstvom, ki se mu odreka pravica do domovine. Večina poročevalcev iz Madrida je poročala, da je Šamir poslušal govor palestinskega predstavnika Haiderja Abdula Saferja popolnoma mirno in se ni zganil niti ob omembi imena Jaserja Arafata, ki pa je sicer sprožilo burno reakcijo med preostalimi izraelskimi predstavniki. Namestnik izraelskega zunanjega ministra Benjamin Natan-jahu je na tiskovni konferenci ognjevito protestiral proti omenjanju voditelja PLO, čeprav je vsakomur jasno, da je palestinska delegacija na konferenci v bistvu zastopala stališča PLO in njena fizična odsotnost ni pomenila tudi njene dejanske izključitve. Skupaj sPalestincije tokrat v Madrid prišla tudi jordanska delegacija, ki pa je vztrajala, da se morajo o stvareh/ ki zadevajo Palestince, pogajati Palestinci sami. Jordanci so na konferenco prišli predvsem z zahtevo po umiku Izraela z Zahodnega brega, vzhodhega Jeruzalema in Gaze in vrnitvijo dveh kosov ozemlja, ki jih je Izrael zasedel leta 1967. Izrael vs Sirija, Libanon, Egipt Sirija si od uspešne rešitve bližnjevzhodnega vprašanja obeta, da bo dobila nazaj Golansko planoto, ki jo je Izrael zasedel leta 1967, vztraja pa tudi na izraelskem umiku iz južnega Libanona v skladu z resolucijo OZN. V arabskem svetu se nobena odločitev ne sprejme brez nje, kar je dobro znano tudi liderjem zahodnih držav in Iz-raela, vendar je njen položaj zelo negotov. Na eni strani je vkleščena v libanonski kaos, na drugi pa tarča nenehnega iraškega izzivanja. Sirci so prepričani, da je zgodovina na njihovi strani, ko se potegujejo za odvzem Golanske planote Izraelu. Toda za zdaj se Assadove zmage veliko bolj kažejo v uspešnih preprečitvah kot konkretnih političnih pridobitvah. Zelo odmevno je v Madridu izzvenel govor zunanjega ministra Faruka el Sara, ki je odločno ugovarjal Šamirjevi tezi, da na Bližnjem vzhodu ni ozemeljskih ampak obstajajo le politični spori. Izkušnje so Arabce namreč izučile, da je Izrael v preteklosti sklenjene mirovne sporazume praviloma izkoristil za pridobitev novih arabskih ozemelj. Podpis campdavidskega sporazuma z Egip-tom leta 1979 je bi za Izrael le izgovor, da si je v naslednjih treh letih prisvojil Jeruzalem in Golansko planoto. Sirski predstavnik je zato na konferenci od Izraela zahteval, naj vrne sleherno ped arabskega ozemlja. Mislil je seveda na Gazo, Golan, Zahodni breg, Jeruzalem injužni del Libanona. Prav tako pa se je zavzel tudi za palestinsko pravico do samoodločbe. Libanonci so prišli v Madrid z zah-tevo po dosledni uresničitvi resolucije OZN št. 425, ki zahteva izraelski umik iz južnega Libanona, kar pa po prepričanju Bejruta ne more biti vezano na globalno reševanje bližnjevzhodnih problemov. Po njihovem mnenju gre za povsem ločeno vprašanje, zato ga ni mogoče obrav-navati hkrati z resolucijami 242 in 338, ki se os-redotočajo na urejanje problema v celoti. Kljub temu dajejo Libanonci ves čas vedeti, da so solidarni z ostalim arabskim svetom, podpirajo njihove zahteve po umiku Izraela z zasedenih ozemelj in si prizadevajo poiskati ključ za reševanje palestinskega vprašanja. Edina arabska država, ki je leta 1979 v Camp Davidu podpisala mirovni sporazum z židovsko državo Izrael, je Egipt. Kot izkušen pogajalec z Iz-raelom je Hosni Mubarak pred madridsko konferen-co vodil živahno diplomatsko dejav-nost z ostalimi arabskimi kolegi. Na posebni tiskovni konferenci je Arabce in Izraelce pozval k popustljivosti in kompromisnim stališčem na madridski konferenci. Njihova vloga v Madridu je bila predvsem posredniška, čeprav niso izgubili nobene priložnosti za pritisk na Izrael, naj zapusti zasedena arabska ozemlja. Erika Repovž globus OB OBLETNICI OSIMSKIH SPORAZUMOV piše: Miro Kocjan Gre za enega prvih mednarodnih dokumentov, s katerim se bo morala soočiti slovenska država v procesu mednarodnega priznanja. Takoimenovani Osimski sporazumi med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo so še zmeraj (pravzaprav še bolj kot včeraj) pomembna bilateralna listina, ki bo prišla na tapeto slovenske zunanje in notranje politike, ko bo resnično stekla operacija mednarodnega priznanja nove slovenske države. Osimski sporazumi so bili podpisani prve dni novembra 1975 in so predstavljali prvi med-narodni dokument, ki so ga v Evropi podpisali, ko so sklenili helsinško konferenco o evropski varnosti in sodelovanju. Tedaj so bili ti sporazumi nedvomno pomemben mejnik v bilateralnih odnosih med takratno Jugoslavijo in Italijo. Sprejeli so jih tudi, kakor je tedaj napisal francoski »Le monde«, kot »dragoceno široko usmerjajočo med-narodno listino«. Res je sicer, da so nekateri njeni deli in motivi mestoma zastareli in niso več žgoči, nesporno pa je, kakor se še danes utemeljeno sliši, da je »duh Osima« prisoten tudi v drugih mednarodnih dogovorih in ustanovah, kakršne so Alpe-Adria, tako imenovana Heksagonala in druge. Pomen Osima Napori, da bi danes Osimo posodobili, so še kako upravičeni. Vemo sicer, da so se odnosi med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo po drugi svetovni vojni razvijaii skozi tri obdobja; prvo obdobje je zaz-namovala Mirovna pogodba, podisana februarja ieta 1947, drugo je predstavljal Londonski memorandum, sprejet ok-tobra leta 1954, vrhunec tretjega obdobja pa so bili prav Osimski sporazumi. Z Mirovno pogodbo je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlj, ki nt bilo nikoli uresničeno, z Londonsko spomenico so rešili tržaško vprašanje, z Osimom pa je bilo dokončno, »de iure« in kajpak »de facto« rešeno vprašanje meje med dvema deželama. Osimo je takorekoč potrdil politiko dobrih odnosov med dvema sosednjima deželama ter jih takorekoč sprostil, da bi jih Šebolj pospešili na številnih področjih vzajemnega sodelovanja. Bil je značilen tudi po tem, da je bil »celovit«, se pravi, da se ni nanašal le na eno, marveč na kopico problemov, ki so bili aktualni med dvema sosedoma. Najpomembnejša ugotovitev je bila, da je bilo z njim dokončno odstranjeno vprašanje meje, ki je bila vseskozi moteč element v tem delu Ev- rope in Sredozemlja. Izhodišče in epilog sta bila potem-takem meja. Sporazum o njej so sprejeli prav v znamenju in duhu Helsinkov, da meje v Evrpi ne smejo več ločevati in so spremembe možne le kot rezultat dialoga. Ta postulat naj bi kajpak veljal še in zlasti danes. Meja tned Jugoslavijo in Italijo je resnično postala most, pretičnica. S tega stališča je bil Osimo tudi izviren »inovativni« mednarodni akt. Res pa je, da ne glede na njegovo nesporno politično kakovost oz. namene ni bil deležen ravno navdušenega odobravanja. Tudi zategadelj ne, ker so ga podpisali domala skrivnostno prav v kraju Osimo blizu Ancone v Italiji. Politično je bil tedaj še zmeraj živ nacionalistični sindrom (zlasti skozi raz-mere v Trstu), ki, roko na srce, še danes ni zamrl in predstavlja eno glavnih tako političnih kot socioloških vprašanj, prepreko pri naporih za združevanje v Evropi. Tedanja Jugoslavija pa s svoje strani ni imela potrebnih materialnih možnosti, da bi bila resnično kos zah-tevam tega sporazuma. Skratka, spodbudnemu, pa tudi op-timističnemu začetku je kmalu sledila stihija, ki se je stopnjevala v mrtvilo. Osimo žal ni uspel odstraniti nacionaliz- ma tudi zato ne, ker jebilo premalo stvar-nega napora, da bi ga dosledno ures-ničevali. Spet se je pokazalo, da je nacionalizem večinoma produkt pomanjkljivih družbenih odnosov in siromašnega gospodarskega stanja, kar doživljamo tudi danes v nekdanji Jugos-laviji. Politični in ekonomski ______vidik Osima______ Vemo, da predstavljata Osimske sporazume dva sklopa dokumentov: prvi je takorekoč politični, drugi pa gospodarski. Oba sta imela in imata niz prilog. Pri prvem delu smo zastali v tem, da na primer slovenska skupnost v Italiji še danes nima tako imenovanega global-nega zaščitnega zakona, pa čeprav je Osimo narekoval »maksimalno zaščitne norme«. Nekoliko bolje je z italijansko skupnostjo v Jugoslaviji, toda tudi pri tem so še praznine, ki izhajajo predvsem iz različnega odnosa do manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem. Pri drugem, se pravi gospodarskem svežnju osimskih sporazumov, prav tako ne tnoremo peti glortje. V gospodarskih odnosih med nekdanjo Jugoslavijo in Italtjo imamo vsega 82 primerov in-dustrijske kooperacije; ob meji beležimo skromnih 11 primerov sodelovanja preko tako imenovanih višjih oblik. Italijani so spoznali, da pri nas žal ni bilo gospodarske sprostitve, da je naša globus OB STOLETNICI Navdušenje ob ______izidu______ Okrožnica Ob stoletnici se že z naslovom povezuje z okrožnico Rerum novarum (O novih rečeh) iz leta 1891, v vsebinskem smislu pa gre za določeno kontinuiteto. Okrožnica je bila objavljena letošnjega prvega maja in je med političnimi strankami v sosednji Italiji povzročila pravo navdušenje. Socialistični časnik Avanti jo je v celoti objavil na nas-lovnici, kar je prvič, da ji socialisti (kot običajno) niso nasprotovali. Navdušeni so bili tudi profašisti, saj so menili, da je papež Woytila končno potrdil tisto, o čemer so ves čas govorili. Tudi bivša komunistična stranka je papeževo encik-liko pohvalila. O navdušenju italijanskih demokristjanov pa ni treba govoriti. Skratka, že takoj na začetku je postala politično kontroverzna. Lastili so se je takorekoč vsi politični dejavniki. Stoletno obdobje Kapitalizem po evangeliju Slovenci smo pred kratkim dobiliprevod zadnje encik- Katoliški socialni nauk je treba razlikovati od socialnega katolicizma in krščanskega socializ-ma, čeprav se oba navezujeta nanj. Socialni katolicizem pripada obdobju, ko se je v krščanskih družbah Evrope začelo t.i. gibanje od spodaj, ki je s papeževimi načeli propagiralo social-no pravičnost. KrščanskL socializem pa je skušal v svoji doktrini združiti socialne vrednote krščanstva in socializma, in je imel obeležje gibanja, nad katerim uradna cerkev nikoli ni bila navdušena. Katoliški socialni nauk je uradni nauk Cerkve, ki prihaja izza vatikanskih zidov in je namenjen 92O milijonom katolikom po svetu. Stoletno obdobje modernega like papeža Janeza Pavla II. Centesimus annus, s katero je zaokroženo stoletno obdobje modernega katoliškega nauka. Okrožnico je ponašil Ivan Merlak s Teološkefakultete. katoliškega nauka se začne leta 1891 z omenjeno endkliko Leona XIII. Rerurum novarum. V njej se cerkev prvič ukvarja z delavskim vprašanjem in njegovim socialnim položajem. Pri opisovanju razmer je ponekod podobna Engel-sovim tekstom. Papež je takrat ostro obsodil ideologijo države nočnega čuvaja in socializma. Cerkev se prvič nedvomno pobota z meščanstvom, tako da lahko govorimo o defev-dalizaciji na mentalni ravni. Druga je orkožnica Quadragesimo anno (Ob štiridesetletnici) Pija XI. iz leta 1931. Po svoje je to najbolj sporna enciklika, saj je ideološka podlaga korporativizma italijanskega tipa. Korporacije naj bi trajen konflikt med delom in kapitalom presegle. Sledi ji leta 2937 okrožnica Divini Redemptoris (O brez-božnem komunizmu) Pija XI., s katero obsodijo komunizem in brez-boštvo. Razglasi sveto vojno proti komunizmu oziroma satanovemu kral-jestvu. V tem boju dovol-juje vsa sredstva, tudi fizično silo. Naslednja pomembnejša enciklika datira v leto 1961 in nosi naslov Mater in magistra (Mati in učiteljica) Janeza XXIII., ki je nekakšen kopernikanski preobrat v katoliškemnauku. Postavi tezo, da je Cerkev najprej mati in šele nato učiteljica. Papež okrožnico prvič naslovi na vse ljudi dobre volje, ne samo kristjane. V njej je poudarjeno načelo dialoga s komunisti. Kapi-tal in delo se vrednostno izenačita. Isti papež v en-cikliki Pacetn in terris (Mir na zemlji) leta 1963 razgljablja o miru in vojni. Razlikuje med krivično in nekrivično vojno. Pavel VI. je okrožnico Populorum progressio (O delu za razvoj narodov) 2967posvetil tret-jemu svetu, saj je socialno vprašanje svetovno vprašanje. Zagovarja nov ekonomski red, do katerega lahko pridemo le s strukturalnimi spremembami. Zelo pomembna je tudi okrožnica akutal-nega papeža iz leta 1981 Laborem exer-cens (O Človeškem delu), v kateri se kaže določen premik. Delu je podana častin oblast, kategorija dela ima prednost pred kapitalom, vzpostavi moderno pojmovano filozofijo dela. Papež Woytila je spisal še Sollicitudo rei socialis (O skrbi za socialno vprašanje) 1987, v kateri je zelo kritičen do profitne ideologije. Uvede termin prerazvite družbe, iz katere izvaja sklepe o duhovni pijanosti z materialnimi dobrinami. Za konec stoletnega ob-dobja pa še zadnja enciklikajaneza Pavla globgs II. Ob stoletnici, ki zaključuje krog stoletne katoliške socialne misli. Uradna razlaga enciklike Pri razlagi okrožnice Ob stoletnici uradna Cerkev poudarja predvsem naslednje značilnosti. Prva je njena kontinuiteta. Opozarjajo na har-monično razvijanje krščanskega socialnega nauka. Druga značilnost je aktualnost. Po mnenju Cerkve je analiza dogodkov neverjetno zgoščena in prodorna. Ne gre zgolj za sociološko temveč filozofsko-antropološko analizo, ki postavlja človeka v središče dogajanj, ne pa sama dogajanja. Tretja značilnost okrožnice je prilagodljivost. Izraža se v njenem dialoškem značaju. Kljub temu, da gre za soočanje resnice in zmote - pravi Cerkev - bolj ali manj pravilnih in ustreznih izbir na političnem, gospodarskem in družbenem življenju, okrožnica ne obsoja in ne ruši, marveč gradi in spodbuja. V to značilnost lahko vključimo tudi proces inkulturacije, v katerega se Cerkev zavestno vključuje ne le na področju posamez-nega naroda, marveč v svetovni razsežnosti. V tem smislu lahko govorimo o konceptu humane ekologije. Model brez modela Okrožnica Ob stoletnici vzpos-tavlja ekvidistanco tako do profit-nega kapitalizma kot tudi do razpadlega realsocializma. Čeprav eksplicitno trdi, da ne ponuja nikakršnega modela, navaja nekaj osnovnih kriterijev, s katerimi bi lahko presojala in dajala legitimnost družbenim modelom. Najprej je tu integralni antiateizem Woytile. Zanj je temeljna napaka socializma antropološkega značaja (človek običajna molekula družbenega or-ganizma) in glavni razlog te napake je koncept ateizma. Sedaj Cerkev razglaša, da je marksizem-leninizem leta 1989 potolčen predvsem zaradi Boga in evangelija. Zanimivo ob tem je, da enciklika, ki zavrača vsak dialog z ostanki marksizma, uporablja termine, značilne za marksistično analizo, kot na primer družbeno-ekonomski odnosi, sredstva za proizvodnjo in celo v službi naroda, kar zveni zelo maois-tično. Enciklika ponuja tudi nov katoliški integralizem, v katerem je dialog samo sredstvo, s katerim želi Cerkev pomagati državam, ki skušajo obnoviti svoje gospodarstvo in družbo (ex socialistične države in države tretjega sveta). Model, ki ga ne postavlja, vendar ga naznačuje, je neokapitalizem, v katerem je profit še vedno glavni motiv. Vendar v čvrstem pravnem okviru in službi in-tegralne človekove svobode, katere središče je religijsko in etično. Z evangelizacijo kapitalizma bi tako končno dobili svet po meri delavcev. Po drugi strani pa kritizira tudi sodobno potrošniško družbo, ki narekuje stil življenja, v katerem je človek zgolj in samo konzumer proizvodov. Okrožnica je upor proti razduhovljenju človeka v kapitaliz-mu. Slovenski odmevi __ Okrožnica je naJetela na izreden odmev tudi na Slovenskem tako kot v številnih vzhodnoevropskih državah. Z gotovostjo lahko trdimo, da bo po svoje vplivala na duhovno in politično življenje v slovenskem prostoru. Slovenske politične stranke - z vseh koncev politične palete - so okrožnico pozdravile. Tako deriimo Stranka demokratične prenove poudarja, da je v okrožnici veliko takega, kar je v njihovem političnem programu in obratno. Dodajajo še, da bo imela okrožnica velik pomen za slovenski narod, ki ga je vojna pred petdesetimi leti razdelila. Sporočilo enciklike bo torej delovalo integrirajoče. Na drugi strani Slovenski krščanski demokrati z veseljem ugotavljajo, da je v encikliki veliko prvin, ki nakazujejo razvoj slovenske družbe. Je nekakšno napotilo za postsocialistične družbe, pri katerem je treba upoštevati načela solidarnosti, pravičnosti, socialnosti in blagostanja. Liberalni demokrati v sredini opozarjajo, da kljub vsem pozitivnim lastnostim enciklika še vedno govori o eni resnici in eni zmoti. Se posebno opozarjajo na področje družine in položaja ženske, kjer je umetna prekinitev splava še vedno v središču vatikanskih viharjev. V Sloveniji je tako precej političnih strank, ki imajo v svojih programih Foto: Tomi Drozg elemente, zastavljene v papeževi en-cikliki. Kljub vsemu pa se postavlja vprašanje, kakšen bo njen dejanski vpliv v t.i. postsocialističnih državah, kamor sodimo tudi mi. Če Cerkev a priori trdi, da enciklika ne ponuja modela, a hkrati obsoja socializem in liberalni kapitalizem, torej prvo je risto, kar so že izkusili, drugo pa še ne, je vprašanje tretje poti še vedno odprto. Kritiki celo poudarjajo, da je zadnjaenciklika ekskluzivenideološki dokument, s katerim se Cerkev na začetku tretjega tisočletja favorizira kot idejnega vodjo sveta. Seveda ob nepopustljivi obsodbi vseh drugih totalnih sistemov: liberalizma in socializma na splošno, kapitalizma pogojno. Na drugi strani analitiki opozarjajo, da je s koncem komunizma Cerkvi zmanjakalo "goriva" za konfrontacijo. PriČakujejo, da bodo naslednji objekt analize prav temeljni postulati kapitalistične družbe. Kakorkoli že, če seštejemo vse misli in besede v encikliki in govorih papeža Janeza Pavla II., potem Jahko trdimo, da med najpomembnejšimi social-demokrati tega desetletja ne bodo samo Willy Brandt, Filipe Gonzales, Niel Kinock temveč tudi papež Woytila. Branko Cakarmiš icionalni hcroj jvilka 1 J.J., kdanja žrtev vojaške licije, je ustanovil jaško policijo, ki vas iko pripre zaradi isredovanja nimivih informacij. IgorBavčar je ob branju osnutka slovenskega kazenskega zakonika onemel, saj bo po novem kaznovan za vsako p.m., ki jo bo poslal Janezu. Po opozicijskih kuloarskih krogih se širijo govorice, da bo prihodnja oblastna koalicija videti približno takole. inister za jndustrijo Rejc na e namreč Peterletove kadrovske ibe. Novinarji še vedno vztrajno lscejo Janeza Drnovška, ki si še bolj vztrajno lsce stranko. pošiljajo s seminarja na seminar, samo da imajo mir. Generalni direkto rovšek je Ljerki Biziljevi zagrozil, nikoli več imela intervjuja z sKučanom. Vsaj dokler je on4 na TY. Po vseh mogočih računihjie rezultat vedno isti. Dr. Andrej Capuder bo slovenski veleposlanik v Parizu. Amen. .Govorice z desnega krila govorijo, da t|d t)eMichelis(Italijl^w priznal Rupla (Slovenija) šele mesec dni pred novimi volitvami. Govori se t> zaroti na osi Tirana-Ljubljana-Bene tke. Največji aga na sveti je Igor Omerza, Njegovo lastno f irmo kontrolira institucija, v kateri opravlja dopoldansko delo. Rajko Pirnat se še ni odločil: ali se bo pridružil koroškim svobodnjakom ali italijanski MSI. avni kandidat za edsednika wenske nokratične nke je ona. minčica enske nokratične nladi. Univerza OKROGLA MIZA O SOCIALNO-EKONOMSKEM POLOŽAJU ŠTUDENTOV Vmali dvorani študentskega naselja v Rožni dolini je bila okrogla miza z naslovom »Sprašujemo študentje - odgovarja vlada«. Organizirala jo je Studen-tska organizacija Univerze (ŠOU) in sicer napobudo študentov oziro-ma študentskega sveta stanovalcev. Sstrani vlade so bili na okroglo mizo povabljeni Matija Malešič, podpred-sednik IS, Peter Vencelj, minister za šol-stvo in šport, Niko Žibret, svetovalec pri IS, Tatjana Križaj z republiškega Zavoda za zaposlovanje ter Primož Bajt iz mini-strstva za varstvo okolja. Sstrani Univer-ze pa je bil povabljen v.d. rektorja Univerze Boris Sket. Tema okrogle mize je bila socialno-ekonomski položaj štu-dentov. Poglavitne probleme, ki tarejo študente, bi lahko strnili v tri skupine, in sicer se je na okrogli mizi razpravljajo predvsem o politiki štipendiranja, pro-blematiki bivanja študentov v študen-tskih domovih in pri zasebnikih, v tretjo skupino pa bi lahko uvrstili probleme tujih študentov na Univerzi in v sami Ljub'jani. STIPENDIJE ALI MILOSCINA? Študentje so seveda kot prvo tocko sprožiliproblcmatikoštipendiranja.Tugre predvsem za republiške štipendije ter do-datke k štipendiji. Predlagali so povečanje sredstev za štipendiranje, in sicer tako, da se bodo štipendije posameznikov lahko te-koče valorizirale glede na rast življenjskih stroškov. Do sedaj je namreč veljalo do-ločilo o valorizaciji v skladu z rastjo življen-jskih stroškov, z uveljavitvijo Pravilnika o štipendiranju pa se bodo štipendije valori-zirale tako, kot se bo spreminjal zajamčeni osebni dohodek. Gospa Križajeva iz republiškega sekre-tariata za delo je navedla kopico podatkov o sami politiki štipendiranja. Cenzus za pridobitev štipendij se je z ianskih 55 »po-višal« na 80 odstotkov zajamčenega oseb-nega dohodka za drugo trimesečje. Stu-dentje trdijo, da se s tem v bistvu štipendije zmanjšujejo, oziroma da sezmanjšuje ude-ležba države pri zagotavljanju materialnih pogojev za izobraževanje in študij posa-meznikov. Matija Malešič je menil, da je zmanjševanje obsega štipendij in zmanjševanje sklada za štipendiranje ne-dopustno. Po njegovih besedah naj bi prišlo na področju štipendiranja kmalu do pozitivnih premikov. V okviru štipendijske politike predsta-vljajo problem tudi kadrovske štipendije, katerih delež občutno pada. Zato so štu-dentje predlagali, naj podjetjem, ki prevze-majo večje štcvilo štipendistov, ponudijo dodatne davčne olajšave. Takšna možnost naj bi se razširila tudi na druge profitne organizacijc, dobrodelne ustanove in dru-ge institucije. Pojavljala so se vprašanje, kako je z obveznostmi (s strani štipendi-stov in štipenditorjev) v primerih, ko gre organizacija v stečaj. Malešič je razložil, da je najprej potrebno ugotoviti, ali je prišlo do popolne likvidacije. V primeru, da obstaja pravni naslednik, obveznosti namreč osta-nejo enake.-------------------------------------- Dotaknili so se tudi možnosti krediti-ranja. Vendarjeza sedaj možno kreditiran-je le za študij ob delu. Malešič je poudaril, da vlada nima vpliva na kadrovskeštipen-dije, organizacijam ozirotna institucijam lahko posreduje le priporočilo. Predlog oziroma zahteva študentov glede politike štipendiranja zadeva tudi določitev naj-nižje štipendije v Pravilniku o štipendiran-ju (Ur. 1. RSšt. 23/13.6.1991). Spremeni naj se tudi 15. člen tega pravilnika - upošteva naj se različne povprečne ocene na fakulte-tah. Pri študentih prvega letnika pa naj se upošteva ocena zaključnega letnika sred-nje šole. Poleg tega naj bi država staršem študentov zagotovila tudi večje davčne olajšave. Razpravo o problematiki štipendiranja je zaključil minister Vencelj (slišale so se pripombe, da bi to lahko bil njegov pred-volilni govor), ki je obljubil, da se bo zav-zemal za povečanje kadrovskih štipendij, kreditiranje pri bankah. Studentje, ki bi bili uspešni, naj bi imeli tudi olajšave pri vračanju kreditov, kar naj bi bilo mišljeno kot stimulacija. BO ŠE POTREBEN BOJKOT? Drugi problem, ki najbolj pesti študente, je samo bivanje v Ljubljani. Študentje so zahtevali uskladitev subvencioniranja sta-narin v Studentskem centru do višine 50 odstotkov ekonomske cene. Sedaj znaša ta subvencija namreč samo 32 odstotkov, po devetmesečnem obračunu celo nekaj od-stotkov manj. Niko Zibret je izrazil za-skrbljenost glede porasta stroškov v pri-hodnjih mesecih (gre predvsem za stroške kurjave). Vencelj se je sicer s subvencijo v višini 50 odstotkov strinjal, vendar je me-nil, da se ne sme zanemariti probiennov Univerza ostalih študentov - tisti, ki se vozijo, in tisti, ki stanujejo pri zasebnikih, namreč pred-stavljajo dve tretjini celotne študentske po-pulacije. Zahteva se tudi sprememba zakona o dohodnini (61. in 64. člen) - zasebnike, ki oddajajo študentom sobe, naj se oprosti plačevanja davkov. Zagotovijo naj se tudi sredstva za izgradnjo 14. bloka v študen-tskem naselju. Primož Bajt iz ministrstva zaokoljejepojasnil, da stanovanjskizakon ureja tudi politiko podnajema, kar predsta-vlja več reda oziroma boljšo kontrolo države, drugačno davčno politiko. Niko Žibret je predstavil zamisel o agenciji, ki naj bi najemala stanovanja, mi-nistrstvo za šolstvo pa naj bi jih subvencio-niralo, da bi se izenačili pogoji s študentski-mi domovi. Prek te organizacije naj bi se podpisovale pogodbe, vzpostavljena naj bi bila pravna varnost. Kljub temu, da je bilo letos vseljenih že 800 novincev (tudi v dijaške domove, Dom železničarjev), še vedno čaka na vselitev 2000 študentov. Za 14. blok je sicer izdano gradbeno dovoljenje, vendar je minister Vencelj povedal, da še vedno načrtujejo, kako priti do dena rja. Glede subvencije sta-narin v Študentskem centru je povedal, da so v proračunu zagotovljeni fiksni zneski. Ker je prav vprašanje subvencij sprožilo to okroglo mizo, so študentje namignili, da bi bilo treba napasti proračun, edino orožje pa je skupščina. Glede obveznega plačevanja nekaterih uslug na fakultetah (vpisnina, plačevanje izpitov) je v.d. rektorja razložil, da je to povsem interna zadeva posameznih fakul-tet. Le-te so v okviru Univerze avtonomni subjekti, torej ni mogoče vplivati na njiho-veodločitve. Studentje so zahtevali tudi poenotenje kriterijev na fakultetah (ocenjevanje, pogo-ji študija). Pri tem se ni bilo mogoče ogniti (pre)žalostni ugotovitvi, da je na posamez-nih fakultetah namesto kvalitete postalo merilo kvantiteta. Predlagali so tudi, naj bi vlada organizi-rala sistem subvencije prehrane in prevo-zov. PROBLEMI TUJIH STUDENTOV Pri poskusu reševanja problemov tujih študentov se je pokazalo, da gre tu dejan-sko za celo vrsto konkretnih problemov. Zato so predstavniki vlade predlagali, naj se tuji študentje zberejo in pogovorijo o vseh težavah, s katerimi se pri študiju in samem bivanju v Ljubljani soočajo. Šele potem naj bi sledili pogovori z vladnimi predstavniki, kjer bi te probleme poskušali rešiti. Sicer pa je Malešič povedal, da ne.-*. bodo tvegali »preostrih rezov« glede štu-dentov, ki že študirajo pri nas. ŠTUDIJ Nl DELOVNO RAZMERJE študentje so ponovno predlagali, naj bi se leta študija vključevala v delovno dobo. Malešič je poudaril, da študij ni delovno razmerjc, torej se leta študija nikakor ne morejo pojmovati kot delovna leta. »Siccr pa to ni urejeno v nobeni državi,« je za-ključil in dodal, da je možno študijska leta odkupiti oziroma se je možno zavarovati. . Kljub naslovu okrogle mize se lahko vprašamo, na koliko vprašanj je vlada de- -jansko odgovorila, oziroma kako resno so bile izrečene nekatere obljube. Ostajamo zgolj pri ugotovitvi, da bi morala družba ¦ kot prvo vrednoto svojega razvoja pojmo-vatiznanje. Očitke, da študentje niso dobro organi-zirani in apatični, lahko kar mirnosprejmc-mo. Mogočeje imel prav eden od predstav-nikov študentov, ki jc menil, da smo se zbralina lastnem pogrebu. Loredana Urbančič RAZPIS RADIO SLOVENIJA ISCE NOVE SODELAVCE ZA STALNA HONORARNA DELA S KULTURNEGA, SOCIALNEGA, POUTIČNEGA IN TEHNIČNEGA PODROČJA - CE VAS ZANIMA DELO NA RADIU? POKUČITE NA ŠTEVILKO (061) 111 333 int.320 Univerza VLOGAIN POLOZAJ ŠTUDENTOV NA UNIVERZI Obstoječe upravljanje in or-ganizacija visokega šolstva ne upoštevata, da različni visokošolski programi zahtevajo različne pedagoške in organizacijsko-upravne pristope, različen status in različne načine sodelovanja študen-tov in ne morejo slediti sedanjemu modelu, ki se perpetuira tudi v« obstoječih predlogih za reformo zakonodaje o visokem šolstvu. Med štiri ali večletnimi univerzitet-nimi programi, ki pripravljajo študente za zahtevna analitična in raziskovalna dela ali za zahtevne akademske poklice in krajšimi višješolskimi oziroma prvostopenjskimi manj zahtevnimi programi, ki naj bi predstavljali ožjo specializacijo, so velike razlike, ki jih je treba bolj kakor sedaj upoštevati. Podiplomski izobraževalni programi in doktorski programi zahtevajo poseben premišljen pristop, ki se bo moral raz-likovati od pristopa pri drugih programih. Tudi pristop k študentom ob delu ni sistematično načrtovan in premišljen. Pri vsej siceršnji nefunkcionalni nivelizaciji vloge študentov pri različnih programih je značilno, da študenti ob delu (in drugi partnerji) ter udeleženci podiplomskega študija nimajo ne urejenega statusa študentov in tudi ne sodelujejo pri upravljanju visokošolskih organizacij. Temu je deloma krivo nezanimanje Študentske organizacije, ki tega problema ni sprožila. Osip študentov se približuje absurdu. V študijskem letu 1988/89 je iz prvega letnika v drugi letnik na obeh slovenskih Univerzah napredovalo 45,8 odstotkov rednih študentov. Situacija pri študentih ob delu in podiplomcih je še bolj porazna. To stanje, ki je slabŠe na ljubljanski kot mariborski Univerzi, se ne izboljšuje. 80-90 odstotkov anketiranih univer-zitetnih diplomantov se pritožuje nad neustreznostjo vsebine študijskih programov in slabim izvajanjem teh programov. ZAIZBOUŠANJE KVALITETE ŠTUDUA Za večjo uspešnost študija, zmanjšanje osipa in boljšo usposobljenost diplomantov različnih vrst visokošolskih izobraževalnih programov je potrebno: 1. vsakemu študentu omogočiti premišljeno in svobodno izbiro študijskega programa, ki ustreza njegovim interesom in zmožnostim; v ta namen bi univerzitetne organizacije Položaj in možnosti študentov vplivajo na sedanje ne dovolj uspešno visokošolsko izobraževanje na Univerzi v Ljubljani. Koncepcija razdrobljenega samoupravljanja nafakul-tetah in drugih samoupravnih enotah in sedanja kondpirana udeležba študentov v tem samoupravljanju (tripartitni sistem) jeomogočala včasih njihov nefunkdonalen in destruktiven vpliv (npr. pri volitvah rektorja in prorektorjev), na splošno pa študenti niso mogli skoraj ničvplivati na stvari, za katere so Študijsko in življenjsko zainteresirani - na nesprejemljiveperspek-tive, ki se kažejo v njihovih finančnih in stanovanjskih problemih, velikem osipu, prevelikemu podaljševanju študija, neustrezni usposobljenosti diplomantov, težavah pri zaposlovanju ipd. Obstoječe upravljanje na Univerzi, kije bilo zafor-malno demokratsko fasado izrazito birok-ratsko in so v njem prevladovali politični interesi in osebni interesi visokošolskih učiteljev (šesedaj)jekazalo malo zaniman-ja za reševanje problemov študentov, katerih prihodnje perspektive bi morale biti glavni cilj Univerze. morale organizirati strokovno svetovalno službo, pri čemer bi morali odgovorno sodelovati visokošolski učitelji; fl 2. vsakemu študentu dati možnost sooblikovanja izbranega študijskega programa s svobodno izbiro izbirnih paketov predmetov in dodatno svobodno izbiro (15 - 20 odstotkov ob-sega študijskega programa) kateregakoli predmeta na Univerzi, ne le na fakulteti ali na drugi šolski or-ganizaciji, na katero ještudentvpisanin tudi na drugih univerzah (v in- _ ozemstvu); f 3. omogočiti študentom sodelovanje pri oblikovanju izvajanja študija s svobodno izbiro med več možnimi visokošolskimi učitelji istega predmeta in mentorji, usposobljenimi za njegovo študijsko področje in izbiro režima študija (npr. odločitev za »part-time« študij, podaljšani študij, študij s pres-ledki zaradi dela ali zaradi družinskih razlogov - tudi pri rednih študentih). Funkcionalna realizacija omenjenih treh točk je pomembnejša kot nepos-redno sodelovanje pri odločanju v or-ganih visokošolskih organizacij in njenih enot. Da se zagotovi funkcional-na realizacija tega, je treba organizirati in ustrezno usposobiti profesionalno Univerza informativno in svetovalno službo že na srednjih šolah v sodelovanju z zavodi za zaposlovanje in visokošolskimi zavodi. Omenjeni bolj fleksibilni koncept visokošolskega študija zahteva ustrez-no gradnjo omenjenih principov tako v državne predpise kakor tudi interne visokošolske avtonomne akte. NOV NACIN FINANCIRANJA Tudi spremenjeni način financiranja visokošolskih programov z vavčerji (namenskimi boni), ki bi jih študenti, zlasti podiplomski, dobili iz posebnega republiškega sklada (ki bi se napajal iz proračuna), bi ta koncept izdatno podprl. Za regionalno zanimive študijske programe naj bi obstajali analogni regionalni (občinski) skladi; za študijske programe, zanimive za podjetja ali druge organizacije, bi lahko prevzele financiranje vavčerjev te or-ganizacije. S temi bi študenti plačevali šolnino in druge stroške svojega študija (skripte, učbenike, materialne stroške diplomskih nalog ipd.), lahko pa bi vključili tudi štipendije za stroške preh-rane, stanovanja in druge stroške preživljanja med študijem. Studenti bi dobili uporabljene vavčerje kot posojila, ki bi ga vračali v daljšem raz-dobju po svoji zaposlitvi. Studente, ki bi bili po študijskih rezultatih in hitrosti študija uspešni, bi v celoti ali delno oprostili vračanja dobljenih posojil. ŠTUDENTIIN ODLOCANJE Kombinacija svobodnega odločanja študentov za različne programe, predmete, visokošolske učitelje in določen režim študija na eni strani in politika dajalcev vavčerjev in posojil študentom bi bolj učinkovito kot dosedanje sodelovanje študentov pri odločanju o sprejemanju in izvajanju študijskih programov vplivala na preoblikovanje dosedanjih, uvajanje novih in ukinjanje manj potrebnih šhidijskih programov. Učni predmeti in visokošolski učitelji, ki nimajo vpisanih študentov, pač niso potrebni in jih ni mogoče financirati iz drugih sredstev. Neposredni vpliv študentov na iz-vajanje študijskih programov je treba spremeniti tako, da študenti vsake Univerze ali druge samostojne visokošolske organizacije volijo skupščino študentov proporcionalno, upoštevaje različne kategorije študen-tov. Ta skupščina obravnava študijske programe ter druge zadeve v visokem šolstvu, ki zadevajo interese študentov, sprejema ustrezna stališča in daje pred-loge najvišjim visokošolskim organom. Ta stališča in predlogi, četudi za visokošolske organizacije ne bi bile ob-vezne, bodo imela večji vpliv na oblikovanje in izvajanje študijskih programov, ker bodo predstavljala stališča celotne študentske populacije, kakor individualni delegatski glasovi študentov, izbranih na posameznih visokošolskih enotah. V statutu univerze ali druge samostojne visokošolske organizacije se lahko za posamezne, za študente pomembne odločitve, določi obvezno soglasje skupščine študentov oziroma poseben usklajevalni postopek. Studentu, ki uspešno absolvira visokošolski študijski program, se čas, kibi ga lahko sicer uporabil v delovnem razmerju, na njegovo zahtevo šteje v delovno dobo in se mu prizna kot pogoj za pridobitev pokojnine. Pri tem se mora upoštevati uspešno dovršen študij in normalna oziroma miniinalna doba, ki je predpisana za dovršitev visokošolskega študija. CAMPUSI SO RESITEV Za študente so posebnega pomena ureditev njihovih stanovanjskih raz-mer, prehrane, prevozov, ukvarjanje s športom, z drugimi oblikami rekreacije ipd. Mnogi vidijo ideal v podobni ureditvi, kakor so campusi v ZDA in nekaterih drugih razvitih državah. ven-dar obstoječi študentski domovi s svojimi storitvami nimajo stvarne možnosti, da bi opravljali funkcije omenjenih campusov iz več razlogov: - večji del študentov ne stanuje in se ne hrani v študentskih domovih, ampakpri starših (sorodnikih) v privat-nih sobah, se vozi domov ipd.; - študenti istega ali pOdobnih študijskih programov niso skupaj naseljeni v študentskih domovih (delno sta izjemi teološka fakulteta in policijska šola - višja šola za notranje zadeve); - organizacija življenja v študentskih domovih ni usklajena z visokošolskim študijem. • Vendar naj bo odprta možnost, če bodo finančne, socialne in kadrovske razmere dovoljevale, da se bivanje in življenje študentov nekega univerzitet-nega dodiplomskega in podiplomskega programa organizira v campusu. Velik del študentov se bo tudi v bodoče, kakor je to vedno bolj običaj v razvitih drža vah, občasno ali celo redno zaposloval (študenti ob.delu, »part-time« študenti). Poleg zaposlitev, ki si jih študent sam poišče, sta potrebna še dva vira za posredovanjezaposlovanja. En vir je obstoječi študentski servis, ki študentom posreduje občasne zapos-litve. To zaposlovanje bi morali urediti tako, da bi čas, ko so študenti polno ali polovično zaposleni, obvezno šteli v delovno dobo. Drugi vir, ki ga uporabljajo predvsem univerze v ZDA (pa tudi drugod), je delna zaposlitev na univerzitetni enoti, ki jo posreduje posebna univerzitetna služba. Pri tem lahko študenti sodelujejo pri vajah kot pomožni asistenti, kot instruktorji (zlasti to velja za podiplomske študente in boljše študente v višjih letnikih dodiplomskega študija), za pomožno delo v knjižnicah, laboratorijih, pri športnih prireditvah, vzdrževanju prostorov, za pomožno tehnično delo pri raziskovanju visokošolskih učitel-jev... Smotmio je, da visokošolske or-ganizacije takšno delo organizirano spodbujajo, pri čemer študente napotijo na delo, ki ne bo oviralo njihovega nor-malnega študija. Mitja Kamušič Univerza ŠTUDENTSKA POLITIKA NAS NE ZANIMA fV /avkljub trditvam, da je JL \ demokracija - konkretno večstrankarske volitve - men-javanje Ijudi pri koritu, so bili sveži 'vetrovi demokracije v zamenjavo za večletno enoumje pri nas sprejeti z olajšanjem. Tako so tudi čase »podobnosti« na visokošolskih us-tanovah zamenjali časi »legalno« izvoljenih delegatov v študentsko vlado in parlament. Seveda pa se ob tem samo po sebi postavlja vprašanje, ali omenjena trditev zares drži in ali ima takšen organ .tudi kakšno zakonodajno moč. In ko smo o tem »pobarali« nekaj naključno mimoidočih študentov, se je navsezadnje izkazalo, da o volitvah ter obstoju študentskega parlamenta in vlade vedo najmanj tisti, ki sojim te institucije namen-jene... MOJCA LALIČ, 3. letnik pedagoške fakultete: »O tej stvari se že nekaj časa govori, tako da tudi meni nekaj informacij ni moglo uiti. Ni pa mi čisto jasno, kako bodo fe volitve sploh potekale. Verjetno bo pri iz-volitvi tudi kaj korupcije, kar ne bi bilo presenečenje, saj se to dogaja povsod. Politika in sodelovanje v takšnih zadevah pa me niti najmanj . ne zanimata. Pri študentih-politikih pa je tako: če ga to resno zanima, bo za to verjetno našel tudi čas.« MARIJA VRBAN, 2. letnik VUŠ-a: »Ce vam povem po pravici, sem o tej stvari nekaj malce slišala le v pogovoru s kolegi na fakulteti. Volitve bodo najverjetneje legalne -vsaj upam tako. Seveda pa se ob vsem tem zastavlja vprašanje, ali se resen študent lahko ukvarja še s politiko. Po mojem. mnenju mora imeti kar precej problemov s šolo. Politika me osebno ne zanima, kar se tiče zakonodajne moči, pa menim, da jo bosta parlament in vlada imela.« NATAŠA KRAREŽ, 1. letnik defek-tologije: »Veste kaj, v študentskem naselju sem šele nekaj tednov, tako da so vsi dogodki zame praktično novi. Človek preprosto ne ve, za kaj sploh gre. O volitvah v študentsko vlado in parlament pa sern nekaj slišala po radiju. Sama v tovrstnih zadevah ne bi želela sodelovati, ver-jetno pa morajo biti študentje, ki se ukvarjajo s takšnimi stvarmi, kar precej ambiciozni. Upam le, da se bosta vlada in parlament zares uk-varjala z zadevami študentov.« BORUT TAVČAR, 2. letnik novinarstva: »Na naši fakulteti so se prodajale nekakšne brošurice na radiatorjih, v katerih so bile podrob-no opisane te volitve v študentski parlament in vlado. Kolikor sem uspel opaziti, se dosti ljudi za te stvari ne zanima. Sodelovali bodo predvsem tisti, ki jih tovrstne zadeve zares zanimajo. Sam ne bi sodeloval, ker preprosto nimam časa. Parla-ment in vlada naj bi nekakšno moč imela in upajmo, da ne bosta le za okras.« RENATA HACIN, 2. letnik pedagoške fakultete: »O volitvah sem prebrala v Tribuni. Sicer me politika ne zanima, zanima pa me, če bosta študentska vlada in parlament ukrenila kaj glede kulture. Upam, da bodo uspeli kaj doseči na tem področju. Če bi imela možnost, bi mogoče na področju kulture sodelovala v kakšni manjši in manj zahtevni organizaciji. Čas za takšne zanimive stvari bi se moral najti, saj življenje niso samo predavanja, ampak še kaj drugega. Domen Rant INFOFAKS INFOFAKS DI(V)JAKI V EVROPI Medtem ko si slovensko politično vodstvo z vsemi štirimi prizadeva za priznanje Slovenije in njen pobeg v Evropo, je prodor v Evropo uspel Zvezi dijakov Slovenije. Septembra je najprej pet dijakov od-potovalo v Salzburg na prvi kongres ev-ropskih dijaških organizacij, kamor nas je povabilaavstrijskadijaškazveza.Namesto pobožnega priklanjanja evropskim velesilam, česar se rado poslužuje slovensko politično vodstvo, smo dijaki tokrat izbrali drugačno taktiko. Takoj smo zahtevali spremembo statuta in drugih dokumentov Evropske dijaške zveze (EPU) ter »mladim poslancem« »zagrozili« z vsemi možnimi evropskimi institucijami, če se dokumenti ne prilagodijo slovenskim željam. Uspeh je bil na dlani. Ne samo, da so evropski dijaki podprli in sprejeli skoraj vse predloge, dobili smo tudi mesto podpredsednice EPU (khm, g. Rupel!). Ker pa Salzburg le ni evropska prestolnica, smo predstavniki dijakov in študentov v oktobru odpotovali v Strasbourg na sedež Sveta Evrope. In ker uradni protokol nikoli ne zadošča za učinkovito promocijo idej, je naša štiričlanska delegacija pobegnila bud-nim očesom varnostnikov »evropske palače« in vdrla v parter dvorane Ev-ropskega parlamenta. (Mimogrede, g. Bučar je taisto dvorano baje pred kratkim videl le od zgoraj, z galerije za obis-kovalce!) Kasneje se je četverica po francosko povabila na kosilo s poslanci evropskega parlatnenta. Čeprav ni imela predpisane kravate, ji je vendarle uspelo navezati stik s posameznimi poslanci in jim razložiti slovenska stališča. Naslednji dan smo pristali na sedežu Ev-ropskega mladinskega centra (EYC) in začeli diplomatsko borbo za Slovenijo. Zadržanim damam, ki vodijo EYC, smo razložili politično in družbeno situacijo v Sloveniji in si na koncu priborili možnost samostojnega vključevanja v delo EYC. In kar je najpomembnejše, slovenski dijaki in študenti bodo poslej skupaj s članicami EYC lahko praznili veliko vrečo konver-tibilnih valut. Nič kaj privlačnim damam smo tudi poklonili tri knjige na temo vojne v Sloveniji in te so naslednji dan svoje mesto našle v knjižnici EYC. Po napornem delu je skupinica prijavila obisk še v Innsbrucku in tam »opedenala« še tirolske skavte. Med potjo čez Švico in liechtensteinom pa smo mimogrede preiz-kusili še veljavnost slovenskega potnega lista. Zavaljeni švicarski carinik je novo svetovno čudo najprej odnesel na »kapijo«, kjer ga je pokazal vsemu osebju in nas nato z lepimi pozdravi spustil naprej. Alenka Kunaver URADNI REZULTATIVOLITEV POSLANCEV V ŠTUDENTSKI PARLAMENT'91 V dneh od 28.10. do 30.10.1991 so bile iz-vedene volitve v 26 volilnih enotah. Volitev se je udeležilo 3680 ali 17.8 odstotkov od skupno 20634 študentov. Izvoljenih je bilo 43 poslancev. V posameznih volilnih enotah sobili izvol-jeni naslednji poslanci: 1) VIŠJA UPRAVNA ŠOLA RajkoSTANKOVIČ 2) VIŠJA ŠOLA ZA SOCIALNO DELO Ni bilo kandidatov 3) VIŠJA ŠOLA ZA NOTRANJE ZADEVA Jože AŽMAN 4) VIŠJA TEHNIŠKA VARNOSTNA ŠOLA Ni bilo kandidatov 5) VIŠJA POMORSKA ŠOLA Gordana LOKAJNER 7) PEDAGOŠKA FAKULTETA Razveljavljene volitve 8) FILOZOFSKA FAKULTETA RomanBRUMŠEK JožefMOŽINA KristjanVERBIČ FranciSTANOVNIK 9) EKONOMSKA FAKULTETA IztokMALAČIČ Jernej RAZBORŠEK Andrej LASIČ DušanKOSANOVIČ 10) PRAVNA FAKULTETA Klemen PODOBNIK DejanGONČIN 11) FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Andraž ZORKO Igor KRŠINAR 12) FAKULTETA ZA ŠPORT Alenka PIRNAT 13) FAKULTETA ZA ELEKTROTEH-NIKO JanezDRNOVŠEK Rok RUPNIK RomanKOLAR Mitja ŠTULAR 14) FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO Miha KUŠAR DušanSTOPAR MartinFURLAN 15) FAGG - ARHITEKTURA Carmen ZUPANČIČ IgorSELJAK 16) FAGG - GRADBENIŠTVO IN GEODEZIJA Vojo ERAKOVIČ 17) FNT - MATEMATIKA IN MEHANIKA Ni bilo kandidatov 18) FNT - FIZIKA Andrej KOBE 19) FNT - MONTANISTIKA DarkoPRAPROTNIK 20) FNT - FARMACIJA Matej LINKE 21) FNT - KEMIJA IN KEMIJSKA TEH-NOLOGIJA MartinKONTE ALojz KRŽAN 22) FNT - TEKSTILNA TEHNOLOGIJA Nibilo kandidatov 23)BF-AGRONOMIJA Ni bilo kandidatov 24) BF - ŽIVILSKA TEHNOLOGIJA Ni bilo kandidatov 25) BF- GOZDARSTVO Marjeta CEVC 26)BF-BIOLOGIJA Matjaž KUNTNER 27) BF - LESARSTVO Alojz KOBE 28)BF-ŽIVINOREJA Dimitrij PUR 29) VETERINARSKA FAKULTETA SandiKOVAČIČ 30) MEDICINSKA FAKULTETA GabrielaSIMETINGER TomažSILVESTER Barbara KOSMINA 31) AKADEMIJA ZA LIKOVNO UMET-NOST Mateja SEVER 32) AKADEMIJA ZA GLASBO Bojan CVETEŽNIK 33)AGRFT Jernej KUNTNER 34) TEOLOŠKA FAKULTETA BlažJEZERŠEK VOLILNAKOMISIJA bPREDSEDNIK JOŽEFSTIBILJ INFOFAKS INFOFAKS ekonomija 1. metoda je daleč najunčinkovitejša - postanite član kolporterske eklpe Tribune. Če ste le malo prodorni, se bodo Tribune prodajale kot sveže žemljice in cingljanje boste lahko poslušali v živo, ne pa s starih plošč ali kaset. Navodilo za uporabo: zavežite si kravato, oglasite se v uredništvu, nato si poiščite kakšno očarljivo prodajno mesto in sprostite svoje glasilke in domiŠljijo. Metoda je primerna za vsakogar, ki zaupa svojim sposobnostim. 2. metoda ] - delo preko Študentskega tska verziia servisa. a) Ženska verzija Najbolje so plačana strokovna dela, za katera lahko prejmete celo do 200 SLT na uro. Nekaj manj boste prejele za ad-ministrativna dela, pri vseh teh opravilih pa se ne boste niti dobro spotile, ko bo Vaša denarnica že pokala po šivih. Če želite svojo denarnico le malo odebeliti in nočete stopiti v buržoazne vode, se lahko lotite tudi čiščenja poslovnih prostorov (tarifa: 60 -80SLT/ura). b) Moška verzija Z intenzivno uporabo svojih mišic ali možganov Vas čaka honorar do 200 SLT na uro in ker ste uporabe vsaj enega (ali obojega) seveda vajeni, do kakšnih stranskih pojavov ne bi smelo priti. Navodilo: oglasite se na Studentskem servisu, postavite se v vrsto (ki v teh mesecih pač ni predolga) ali pa si delo zagotovite sami (povprašajte očeta, mamo in ne pozabite na ostale sorod-nike, znance in prijatelje, poskrbite za napotnico), in videli boste, kako zavistno Vas bo pogledal bančni uslužbenec, ki mu boste predložili hranilno knjižico in ga prosili, naj Vam vpiše novo stanje. Opozorilo: metoda predvideva, da imate veljavno izkaznico ŠS! 3. metoda zahteva malo več iznajdljivosti in komunikativnosti. Potrebna je tudi manjša investicija. Kupiti morate namreč sobotno Delo ali Salomonov oglasnik (seveda pa si ga lahko tudi sposodite ali ga prelistate v najbližji knjižnici) ter pobrskate med oglasi v rubriki »Delo dobi«. Nato se zglasite osebno ali pa zavrtite telefon (priporočamo telefoniranje, saj si prihranite odvečno sprehajanje po mestu). Ženske imajo pri tej metodi boljšo štartno pozicijo, saj so prikupne natakarice zelo iskano blago. Delo prinaša hkrati extra profit, saj pri nas napitnine niso vračunane v ceno hrane in pijače. Opozarjam Vas na točne račune in pazite na Ijudi, ki so popili kakšenkozarček Kako obogateti?? kratek tečaj, 1. lekcija Glede na to, da so študentježe skoraj pregovorno revni inje trenutna ekonomska situacija v Sloveniji precej dalečod rožnate, Vam, drage bralke in bralci Tribune, ponujam brezplačni teČaj, kako zaslužiti in seveda obogateti. In če že po nekaj številkah ne boste imeli dovolj za BMW-ja, je to pačvaša krivda - za to ne prevzemam nobene odgovornosti. Zapomnite si le 1. pravilo busincssa: denar leži na cesti, le pobrati gaje treba znatil Tokrat bomo obravnavali poštene delovne metode, ki Vam bodo napol-nile žep. preveč - tem in mladoletnikom ne smete točiti alkoholnih pijač, sicer boste prišli navzkriž z zakonom in namesto zaslužka Vas lahko doleti pravična kazen... Obnese se tudi akviziterstvo, a pazite, kakšen artikel siboste izbrali, da neboste brez haska tekali od vrat do vrat in prek-linjali trenutek, ko ste se odločili za to. Pomemben je tudi odstotek, ki Vam pripada od realizirane prodaje. Pos-tavite se zase! Običajno Vam pripada od 5 do 30 odstotkov. 4. metoda je v bistvu nadgradnja prejšnje in se tudi prične z investicijo v časopis, ki ob-javlja male oglase. Potrebujete pa dobro strokovno podkovanost na določenem področj u. V tem primeru so vaši potencial-ni delodajalci pač ljudje, ki tega področja ne obvladajo, a si ga srčno žele. Govorim seveda o inštruiranju. Poglejte v rubriko »inštrukcije iščem« in po uspešnem dogovoru boste lahko zaračunali od 150 do 350 SLT za šolsko uro poučevanja. (Tarifa je odvisna od predmeta, ki ga inštruirate in stopnje zahtevnosti.) Torej - veselo na delo! Do druge lekcije boste že bogatejši in počasi bomo lahko zajadrali v metode, potrebne za začetni kapital, ki se nato oplaja in oplaja in oplaja... Zato Vam svetujem, da prisluženega denarja ne trosite okoli, saj Vam lahko še kako koristi pri nadaljnjih lekcijah. Dobrodošla pa so Vaša pisma v zvezi z realizacijo gornjih metod - kdor ima idejo, kako pomagati stanovskim kolegom, naj Vam jo sporoči - in ni vrag, da ne bi kmalu postali najbogatejša študentska populacija daleč naokoli! Torej, zapomnite si: tolar na tolar -kup tolarjev! Vaš stric Skopušnik LJUBLJANSKI KINEMATOGRAFI predstavljajo melodramo m (Silence Like Glass / Zwei Frauen) STEKLENA TIŠINA je otvorila "Filmfest MUnchen 1989". Nominacija za Nemško Jilmsko nagrado 1990. RESNIČNA ZGODBA O PRIJATELJSTVU IN O ZMAGOVTTEM BOJU MLADE BALERINE PROTI HUDI BOLEZNI. ©iniKILGffi UDSDfflffl film Ko sem pred pol leta (TRIBUNA št. 7/91) pisal o filmu DOLGOLETNO PRTJATELJSTVO (Longtime Companion, 1990, r. Norman Renč), sem se pri tem dotaknil problema soočanja s smrtjo; ne s katerokoli smrtjo ampak z umiranjem tiste posebne vrste, za katerega je značilno, da o njem želimo vedeti še manj kot sicer, kadar pogovor nanese na večno »tabu« temo slovesa od tega sveta. Gre za smrt kot pos-ledico ene od dveh bolezni, ki sta z medicinskega stališČa označeni »neozdravljivi«: to sta AIDS in rak. Smrt kot taka za člana sodobne potrošniške družbe pomeni abstrakcijo. Ob misli nanjo se obdaja z »zidom«, ki se sicer z leti tanjša in postaja vedno bolj krhek, navadno pa obstane skoraj do samega konca. Mtadostnik ni prav daleč od vere v večno življenje, tako nerelevanten je zanj pojcm smrti. »Odraslim« je smrt nekaj, kar se da s primerno urejenim življenjem odmakniti v nedefinirano prihodnost; za starost je značilno prelaganje neizogib-ncga na vedno bližje termine. Vsetn pa narr. je skupna vera (nazadnje morda samo še na tihem), da je smrt nekaj, kar se dogaja »drugim«. Kadar nam življenje le preveč radodarno streže z nazornimi primeri, ki nas vsak dan opozarjajo, da navsezadnjc kljub vsemu - vsaj tcoretično - obstaja preccjšnja verjetnost, da bomo nekega dnc umrli tudi sami, nam še vedno ostaja delitev na »lepo« in »grdo« smrt. Med »lepimi« in »grdimi« načini umiranja so takšni, ki so psihološko in družbeno ne samo »sprejemljivi« (npr. izdihniti od starostne onemoglosti v domači postelji), ampak so včasih celo predmet čaščenja in fasciniranja (npr. vojne, pokoli, umori);smrtza AIDS-om ali rakom pa je psihološko in družbeno »nesprejemljiva« vrsta »grde« smrti - »tabu« par excellence - in ob soočenj u z njo »zaščitni zid« okoli našega duha navadno pos-tane še posebej neusmiljeno trden in neprebojen. Če je AIDS - tema DOL-GOLETNEGA PRIJA-TELJSTVA - za Slovence še vedno na nek način soraz-merno »eksotična« tema (kar STEKLENA TISINA Silence Like Glass/Zivei Frauen ZRN, 1989. Bavaria/Lisa/Roxy. Režija: Carl Schenkel. Scenarij: Bea Hellmann, Carl Schenkel. Fotogmfifa: Dietrich Lohmann. Glasba: Anne Dudleij. Glavne vloge: Jami Gertz, Martha Plimpton, George Pcppard, Bruce Pai/ne, Rip Torn, Dai/le Haddon, Madeleine Shenvood. Carl Schenkelje bil rojen 1.1948 v Bernu. Med 11970-75 je v Berlinu študiral sociologijo, teatrologijo in publicis-tiko. Nato je bil v času od l 1975 do 1979 asistent režije pri VVolfgangu Standteju, Hansu W. Geissendorferju, Sergiuju Nicolaescuju, Sigiju Rothemundu idr. »Izjemno dragocene izkušnje« mu je (po lastnih besedah) dalo zlasti delo s Staud-tejetn. Jeseni 1.1979 je režiral štiri dokumentarnefilme (šolski filmi za dežele v razvoju), za katere je tudi napisal scenarij. Večkrat je bil koscenarist, med drugim pri Rolandu Klicku. Njegov prvi samostojni celovečerec je »new zuave thriller« HLADEN KOT LED (Kalt wie Eis, 1981), sledilo je DVIGALO V OKVARI (Abivdrts, 1984), po STEKLENI TIŠINI pa še The Mighty Quinn (1989). Režiralje tudi eno od epizod kabelske nanizanke The Hitchhiker. po eni strani pojasnjuje dokajšnjo gledanost tega filma pri nas, po drugi strani pa je ta uspeh seveda pripisati tudi kvaliteti Renejevega iz-delka),jerak, kiga obravnava film STEKLENA TIŠINA, v naših krajih močno prisoten problem, saj ni veliko slovenskih družin, kjer ne bi imeli v okvirih ožjega sorodstva koga, ki ga je prizadela ta bolezen. STEK-LENA TIŠINA je posneta po resnični zgodbi. Za predlogo je služil dnevnik Bee Hellmann, ki je s Schenklom sodelovala tudi pri scenariju. Gre za pripoved o ambiciozni devetnajstletni balerini Evi Martin (J. Gertz), ki se med baletno premiero v New Yorku nezavestna zgrudi na odru. V bolnišnici ugotovijo, da je zbolela za rakom limfnega sistema. Med zdravljenjem si deli sobo s Claudio (M. Plimpton), ki iz-haja iz delavskega okolja in je popolnoma različnega značaja. Bolezen ju zbliža in postaneta prijateljici, na položaj, v katerem sta se znašli, pa se odzivata vsaka na svoj način. Zagrenjeni Claudiji se stanje poslabša, Eva pa polagoma okreva... Film odlikuje suverena režija Carla Schenkla, vloge (zasedajo jih pretežno ameriški igralci) so izvrstno odigrane, prav tako je dobra Lohmannova fotografija. Iz ameriških neuspehov (npr. BOBBY DEERFIELD, 1977, r. Sydney Pollack; pred nedav-nim DYING YOUNG, 1991, r. Joel Schumacher) bi smeli sklepati, da tovrstna tematika lahko pomeni precejšnje tveganje, po drugi pa LJUBEZENSKA ZGODBA (Love Story, 1970, r. Arthur Hiller; izkupiček za najem-nino v ZDA/Kanadi 50.000.000 USD) in ČAS NEŽNOSTI (Terms of En-dearment, 1983, r. James L. Brooks; 50.250.000 USD) dokazujeta, da je tudi nasprotno mogoče. STEKLENO TIŠINO je vredno videti že zaradi tega, ker s svojo prečiščeno trdoto in hladno lepoto precej odstopa od »mehko-toplih« hollyvvoodskih obrazcev. Igor Kernel film SPORED LJUBLJANSKE KINOTEKE Ponedeljek, 11.11.91 \ UBIJ ME NEŽNO, 1979. Režija: Boštjan Hladnik. Glavne vloge: Duša Počkaj, Miranda Caharija, Marina Ur-banc, Janez Starina, Igor Samobor (v barvah). Torek, 12.11.91 PEŠČENI GRAD, 1962. Scenarij in režija: Boštjan Hladnik. Glavne vloge: Ljubiša Samardžič, Milena Dravič, Ali Raner, Špela Rozin, Janez Albreht. l Sreda, 13.11.91 | SONČNI KRIK, 1968. Scenarij in režija: Boštjan Hladnik. Glavne vloge: Bojan Mark, Angela Hlebce, Mar-jana Brecelj, Vinko Hrastelj, Zvone Šedlbauer, Demeter Bitenc, Anton Petje, Maks Bajc (v barvah). Cetrtek, 14.11.91 SONCNI KRIK PROGRAM KRATKIH FIL- MOV (ob 20.00 uri) | Petek, 15.11.91 \ KO PRIDE LEV, 1972. Režija: Boštjan Hladnik. Glavne vloge: Marina Ur-banc, Marko Simčič, Milena Dravič, Miha Baloh, Alenka Cigoj. Sobota, 16.11.91 BELETRAVE, 1976. Režija: Boštjan Hladnik. Glavne vloge: Marina Urbanc, Jože Horvat, Barbara Jakopič, Polde Bibič, Ljubiša Samardžič (v barvah). ČAS BREZ PRAVLJIC, 1986. Režija: Boštjan Hlad-nik. Glavne vloge: Bernarda Gašperšič, Boris Kerč, Ana Pretnar, Damjan Koren (v barvah). Nedelja, 17.11.91 MASKARADA, 1971. Režija: Boštjan Hladnik. Glavne vloge: Vida Jerman, Igor Galo, Miha Baloh, Blanka Jerko, Bojan Ivanovski (v bar-vah). j Ponedeljek, 18.11.91 \ MAŠKARADA Prosimo občinstvo, da ne zamuja predstav. Biseri za ogrlico MOZ, KI JE SPROZII »NOVIVAL« 11.11.-18.11.1991 RETROSPEKTIVA FILMOV BOŠIJANA HLADNIKA Ob izidu nove knjige o Boštjanu Hladniku Zdenka Vrdlovca bomo lahko spremljali tudi retrospektivo Hladnikovih filmov, od katerih bo PLES V DEŽJU prikazan v sklopu FILM ART FESTA 91 v CD. V prostorih Filmskega in gledališkega muzeja bosta predvidoma video-projekciji EROTIKONA in MAVBRITT, vsi ostali filmi pa bodo predvajani v dvorani Kinoteke. Kot pravi Roland Holloway {Slovenian film), PLES V DEŽJU (1961) mnogim zahodnim filmskim kritikom pomeni dejansko »rojstvo« novegajugoslovanskegafilma. Boštjan Hladnik bi se torej zapisal v zgodovino, tudi če ne bi posnel nič drugega razen tega tedaj »revolucionarnega filma z revolucionarno vsebino«. Kot vemo, pa je njegov opus precej obsežnejši. Diplomiraf je na AGRFT v Ljubljani, posnel nekaj opaženih amaterskih filmov (DEK-LICA V GORAH, ITALIJA 52, PRAVLJICA O LJUBEZNI), nato pa je vzbudil pozornost z dokumentarcemaŽIVLJENJE Nl GREH (1956) in FANTASTIČNA BALADA (1957; za slednjega je prejel številne domače in med-narodne nagrade). Medtem ko je v Parizu nadal-jeval svoj študij na Ulnstitut des Hautes Etudes Cinematographiques (IDHEC), je delal tudi kot asistent režije pri Claudeu Chabrolu in Philippu de Broci. Iz Pariza se je vrnil navdušen nad francoskim »novim valom« in v domače okolje prenesel pojmovanje filma kot »avtorskega« podviga. Rezultat: njegov prvi igrani celovečerec PLES V DEŽJU »o mladi generaciji, ki zapušča ideale preteklosti in zdrsi v defetizem sedanjosti«. Tudi njegov drugi celovečerec PEŠČENIGRAD (1962) je v bistvu eksperimentalen, vendar v primerjavi s prvim »bližji konvencionalni narativni strukturi« (dr. Ante Peterlič). To Hladnikovo alegorično sporočilo o življenju, ki postane beg v svet utvar, pa ni bilo tako dobro sprejeto kot PLES V DEŽJU. Nadaljnje delo Boštjana Hladnika dobi odslej drugačen, bolj »žanrski« predznak. V ZR Nemčiji posname EROTIKON (1963) in MAVBRITT (1964), nobeden od teh dveh filmov pa ne pride k nam v distribucijo. Sledita erotično-pustolovska komedija SONCNI KRIK (1968) in razvpita MAŠKARADA (1971), ki je bila v svoji integralnj verziji prikazana šele I. 1983. V letih po MAŠKARADI je posnel še štiri igrane celovečerce - KO PRIDE LEV (1972), BELE TRAVE (1976), UBIJ ME NEŽNO (1979), ČAS BREZ PRAVLJIC(1986) in TV serijo v treh delih GORENČEVVRAG (1982). Igor Kernel Marirta Urbanc v filmu UBIJ ME NEŽNO. Ta igralka, ki je debitirala v komediji-melodrami KO PRIDE LEV, je kasneje nastopila tudi v BELIH TRAVAH. film DNEVI AVTORSKEGA FILMA Drugi in edini mednarodni filrnski festival v Sloveniji Film Art Fest bol V času, ko filmskim zasvojencem ne preostaja drugega kot neprestano ogledovanje Bartona Finka, še kako razveseljiva novica. Objektivne okoliščine so sicer izmaličile v začetku najavljeni spored - s Prosperovimi knjigami Petra Greenazvai/a, Arielom Akija Kaurismakija in Evropo Larsa von Triera tako ne bo nič. Kljub temu pa je Cankarjevemu domu skupaj z Ljubljanskimi kineinatografi, Slovenskim gledališki^n in filmskim muzejem ter Francoskim kulturnim centrom uspelo sestaviti zanimiv program. Otvoritveni film, ki bo prikazan 18. novembra, je Srečanje z Venero (Meeting Venus) Istvana Szaba. Režiser je madžarski, film pa zelo hollywoodski: love story med še neuveljavljenim, poročenim dirigentom, ki mu ponudijo postavitev opere Tannhdnser v operni hiši Evropa in katere premiero bo prenašala TV, ter loČeno Švedsko primadono. Glenn Close in Niels Arestrup igrata glavni vlogi, skupaj z os-talimi igralci pa ju lahko vidite na plakatu za FAF. Moralnega zmagovalca letošnjih Benetk so zagotovili Ljubljanski kinematografi, ki so FAFovemu sporedu prispevali še Indijanskega tekača (Indian Runner) Scana Penna, Fante iz soseščine (Boyz 'n the Hood) Johna Singletona in Kraljevaga ribiča (the Fisher King) Terryja Gilliama. Indijanski tekač je Pennov režijski debut. Cre za dva mladostna prijatelja, od katerih eden postan-2 policaj, drugi pa lopov. Po dolgem času se spet srečata, tokrat na nasprotnih straneh. Če ste Singletonove Fante zamudili na poletni reviji predpremier, ne ponoviteiste napake - film je bil eden najbolj vročih hitov letošnjega poletja v Ameriki, gre pa za low-budget produkcijo o nasilnem življenju getoizirane ameriške črne mladine. Igra (udi raperlceT. Kraljevi ribič je do sedaj najmanj gil-liamovski film Terryja Gilliama. Kot je priznal, je režiral film le zato, da bi odkril, ali je ali m režiser. Naslonil seje namreč na ponujeni scenarij (za razliko od svojih dosedanjih projektov), kjer je bil tudi scenarist in producent. "The Fisher King is a dramatic comedy that concerns one man's attempt to redeem himself from a life of fatal cynicism through his unlikely alliance with a visionary street person." Tako press materiali. Ciničniyuppie jejeff Bridges, ki vizionarskega klošarja Robina VVilliamsa hoče spoznati z žensko, v katero je VVilliams zaljubljen, a je preveč plašen, da bi se ji približal; VVilliams pa od Bridgesa zahteva, naj mu poišče Sveti Graal - v eighties New Yorku, kje pa drugje. Dva FAFova filma sta s CDjeve dis-tribucije. Riff-Raff Kena Loacha jezadetek v črno, saj je nominiran za dva Cezarja. Loach, ki slovi kot angažiran, brez-kompromisen in strogo resen avtor, je v Riff-Raffu pokazal tudi bogat smisel za humor. Britanskega porekla je tudi Svet-likajoča koža (The ReflectingSkin) Philipa Ridleya, kjer skozi otroške oči spremljamo življenje v petdesetih na farmi v Idahu. Glavni junak je nema priča tega; kako njegovi najhujši strahovi prestopijo iz sanj v resničnost. Med filmi, ki jih je CD dobil za enkratno predvajanje, je šeen madžarskega porekla: Moje dvajseto stoletje (Az en szazadom) Ildiko Enyedi, ki je od ostalih FAFovih fil-mov kakšno leto starejši. Življenje je slad-ko (Life Is Sweet) Mikea Leigha je bil pos-net letos, prav tako Satan (Satana) Viktorja Aristova. Leigh je eden najbolj hvaljenih britanskih režiserjev, čeprav ima za sabo šele tri filme. Življenje je sladko je komedija o življenju in preživljanju, delu in umiranju navadnih britanskih ljudi. Aris-tov Satan je njegovo nasprotje: brutalna zgodba o mladeniču z angelskim obrazom in satansko dušo, ki že v prvih minutah filma ugrabi in hladnokrvno ubije edino hčerko svoje nekdanje prijateljice, šokira s svojim popolnim nihilizmom. Podobno kot Longuinov Taxi blues z lanskega FAFa je postavljen v sodobno Sovjetsko zvezo, vendar namesto velemestnega under-grounda in marginale iz Taxi bluesa spoz-navamo z mafijo prepreden svet tnajhnega ruskega provincialnega mesta. Satan je letos v Berlinu dobil samo Srebrnega med-veda, toda bil je daleč najboljši filtn v konkurenci. Skupaj z zadnjim Greenawayevim fil-mom v Ljubljani ne bo niti zadnjega dela Jacquesa Rivetta Lepe norice (La belle noiseuse). Bo pa njegov starejši film Tolpa štirih. Francoski distributerji menda nočejo poslovati z nikomer, ki ima kakršnokoli vezo z Jugoslavijo. Namesto filma bo v Ljubijani režiser in to na Ek-ranovi jesenski fiimski šoli. Na FAFu bo tudi domači film, Jurjaševičeva Srčna dama. In kot se za pravi festival spodobi, retrospektiva. Dela ' Boštjana Hladnika, ki zadnje čase doživlja ponovno odkritje, bodo prikazana v dvorani Kinoteke, Ples v dežju, ki je pred kratkim dobil tudi lastno knjigo, pa bo prikazan v CD Mlada upornika soula (Young Soul Rebels) Isaaca Juliena, zadnji film na sporedu, je napoved novega filmskega cik-lusa, ki bo sledil FAFu. Homoerotična tematika Mladih upornikov je uvod v Dneve gay filma, v okviru katerih naj bi bilo moč videti pet filmov. Uroš Prestor art RAZSTAVNI KOTLICEK Pravzaprav vlada v Ljubljani trenutno zatišje. Nič prav posebej zanimivega. Z izjemo razstave, ki se pripravlja v Mestni galeriji. Na njej bodo predstavljeni mladi umetniki - študentje Akademije za likovno umetnost« -ki so bili izbrani. Torej: Akademija se predstavlja... Pravijo, da bo ot-voritev 11. novembra - na mar-tinovo. Nekaj zanimivega pa vseeno je. V galeriji Equrna je v oktobru razstavljal kipar Mirko Bratuša, sedaj pa je razstava preseljena v Razstavni salon Rotovž v Mariboru. Mirko je po končani specialki odšel na študijsko iz-popolnjevanje v ZRN, 1. 88 pa je dobil tudi Prešernovo nagrado, ki jo podeljujejo študentom. Mirko Bratuša je posebnež. Njegove skulpture iz lesa, železa, stekla, z naslovi, kot so Pladenjček di Giotto, Klobasa, Neiztrohnjeno jabolko, Prostorski top slovenski... vnašajo v kiparsko problematiko, ki je izrazito življenjska, pridih et-nološkega. Nič teoretičnega ni čutiti, v delih prevladuje ekspresiv-nost, »zloraba« predmetov iz stvar- nosti, ki na svoj način - z metaforo razkrivajo avtorjevo lastno eksis-tenco. Klobasa, ki je izpraznjena, nam postavlja nasprotje med »pol-nostjo« in »praznostjo«; Neiztrohnjeno jabolko, ki ostaja osamljeno, neuničljivo... Vsekakor - vredno ga je videti in občutiti. Morda se bo v slovenski skulpturi vendarle dokončno zgodil premik. Likovna teorija, ki je bila tako prevladujoč element v ustvarjanju, počasi postaja le sredstvo izražanja in zid, ki je zamejila pot do publike, vendarle popušča. To je zaznati v Vodopivčevih in sedaj Bratuševih skulpturah. Postmodernizem bo kmalu prekril prah arhaičnosti in nova generacija bo prinesla »svežino«. Vsaj upamo tako. Zveze s svetom in dogajanji na področju likovne umetnosti so strašansko slabe in kaj malo vemo, kaj se dogaja zunaj naših »novih« meja. Vsekakor pa je to obdobje vsestranskih sprememb in veliko je eksperimentiranja. Tudi \T; Ljubljani ta hip poteka »happen-ing« Bele razstave, ki vključuje pravzaprav skoraj vsa izrazna sredstva. V New Yorku so še korak pred nami. Priredili so »nudistični hap-pening«, ko so goii izvajalci -hetero in homoseksualni pari -navduševali prisotne in množične medije. V Munchnu so priredili zanimiv poskus »Siromašne umetnosti«. Obudili so umetnost gibov oziroma gibanja, v drugem delu pa sp prikazali nasprotje med umet-niškimi deli izpred dvajsetih let in sodobnimi. , •: > Spet v New Yorku so razstavb' prenesli iz galerij v kotlovnice, podstrešja, odmaknjene in skrite; kotičke... Skratka, eksperimentiran}ea cvete, iščemo poti, da bi izrazili sebe in čas, v katerem živimo. Zunaj naših meja seveda zaenkrat pogumneje in svobodneje. Nives Klinc teater PEER GYNT V LJUBLJANSKI DRAMI (drugi del) Slobodan Unkovski, gospod kustos, nas vodi skozi svoj Louvre z neusmiljenim bičem zanesenega priganjača zenim samim dobrohotnim namenom. »Uživajte!« Vse do konca, kjer do vrha nasičeni, nikoli očiščeni, ob množici fantastičnih slik patetično iztisnemo iz sebe z zadnjimi močmi sinonim: »Mona Liza, Miloška Venera!« Pri tem se nam megli pred očmi, istočasno pa nas požgečkava v duši izprovocirani »Bis!«. Dokaže nam, da dandanašnji Paris ni samo v bleščeči piramidi na vhodn, pačpa tudi v neizmerni ceni slik, ki so en sam dogodek, ustvarjen z dinamičnim gibom vseh, posebej »Zlatima čopičema«: Mileno Zupančič in Igorjem Samoborom. Zadnji skladno s peergyntovskim Jazom »ubije igralca v sebi« in istočasno zasede piedestal Cavazz, Poličev, Samoborov, Šerbedij, Škofov, Tadičev in še koga prezrtega. Ljubljansko Dramo pa s to svojo »av-todestrukcijo« postavlja na mesto, kijipripada. Predstava, očiščena in pokapana z najžlahtnejšim sokom izžetih igralcev kliče po sladokuscih, saj skozi asketsko scenografijo, ki se v ikonografiji spaja z gibom in besedo v umet-nino, podira kompleks in famo spektakla. Ta nas, Slovence, v zadnjem času upravičeno zadovoljuje in ohrabruje. Ibsnov-Jesihov (Prevod!!), Unkovskega-Samoborjev-Dramin Peer Gynt pa gre še naprej. Zdi se, da Slobodan Unkovski in Igor Samobor peergyntovsko identiteto peljeta skozi bit domišljavega Ikarusa, shizofrenega sanjača Don Kihota, samoubijajoče lutke Pinocchia (ta je konceptu postavitve najbližji), s čebulo fasciniranega Ham-leta, hoolywoodskega Rudolfa Valentina, Leanovega Laurenca Arabskega ipd. Nazadnje ga pripeljeta preko živo prisotnih od-daljenosti - ki nam jih pričara celoten ansambel - skandinavskega literarnega izročila in geografske mitičnosti, ki po razvejanosti res spominja na jelenje rogovje, preko sveta Trolov, Sfinge, Schliemanna in Amerike čarovniške Ester VVilliams, skozi morilsko-orgiastično morje odličnega tandema Ralijan-Samobor k Ibsnovem Peer Gyntu, izobčencu, fantastu, ki se upre Trolovskemu malomeščanskemu mottu: »Bodi sam sebi dovolj«, s čimer se, napolnjen z radostjo gibanja, s samosvojostjo in vztraj-nostjo kljub oportunistični spretnosti Odiseja navsezadnje uniči, saj v »biti satn svoj« prezre moč Solveigine Ijubezni, ki s ponižno statičnostjo preseže njegov nadčloveški dinamizem. Igor Samobor ustvarja naporno vlogo Peer Gynta briljantno iz epizode v epizodo presega samega sebe in je temeljni steber pos-tavitve Unkovskega. Le-ta ga, kot se zdi, skuša ujeti v pajčevinaste nitke igralca-lutke, vendar se jim Samobor s svojo nepopustljivostjo uspešno izmika s stalno gradečo intenzivnostjo, ki se nazadnje, skladno s celoto, zaključi v Peer Gyntov(skem)em koncu. Prav tako odlična je Milena Zupančič v vlogi nenehnega Peer Gyntovega antagonista: z igralskim žarom, obvladano močjo, raz-novrstnostjo kreacij inlepoto dokazuje,da je prva dama slovenskega gledališča. Ob bok dveh se postavlja Ivo Ban predvsem s komično lucid-nostjo, simpatično in prepričljivo igro. Nataša Ralijan kot poosebljena ljubezen in odlični utapljajoči se kuhar prav tako izstopa, čeprav se včasih njen glas nekoliko razgubi, vendar glede na vlogo to niti ne moti. Tanja Ribič kot Ingrid prepričljivo dobro odigra poželenje in zavest sramu, žal pa kasneje njena lepota v stranskih vlogah predvsem zaradi togosti premalo izžareva. Zelo opazna je Nataša Barbara Gračner z ljubko, igrivo nagajivostjo. Močna je tudi v vlogah s potrebno skladno modulacijo glasu. Saša Pavček je izrazita predvsem kot komični lik Mame in kot Gorjanka skupaj z Majo Sever in Polono Juh. Zadnja nas je očarala z mično nedolžnostjo v vlogi Helge. Omeniti je nujno Vojka Zidarja v vlogah Ženina, kjer karikira nemoč in odločnost; Otroka, s katero prepričljivo groteskno upodablja tnotiv »Kaj pa je tebe treba bilo«, in v vlogi Monsieurja Ballona skupaj z Ivom Banom kot Herr Trumpeterstraaleom, odličnim Mr. Cottonom aliasZvoneHribarinMatijo Rozmanom, ki se je tzkazal v kvartetu Družabnikov kot Herr von Eberkopf, prav tako pa kot Atej in Dvorjan Trol. Nikakor nista neopazna Tanja Dimitrievska, predvsem kot Kari in na koncu še Tomaž Grubenšek, ki s svojo pojavo ostro izstopa, odličen pa je v vlogi norca »Peresa«. Z gledališčem, ki ga ustvarja Slobodan Unkovski, se več kot očitno ujema scenografka Meta Hočevar, ki s pravšnjo mero preproste igrivosti in monumentalnosti scene dopolnjuje utrip liričnosti, epičnosti, komičnosti, napetosti, tragičnosti, grotesknosti, ki se dinamično spleta in razpleta pred očmi gledalca in se spaja v barviti, nikoli kričeči kostumografiji Svetlane Visitin in Lea Kulaša. S celoto je sklenjena tudi glasba Ljupčeta Konstantinova kot hvaležna podlaga vitalni koreografiji Tanje Zgonc, ki s pravšnjo naslonitvijo na ljudsko robatost daje predstavi svoj pomemben prispevek. Zgončeva in Konstantinov skupaj pritisneta »pečat na srce« tudi dramaturško solidno (dramaturginja: Mojca Kranjc) zas-tavljeni slovenski praizvedbi Ibsnovega Peer Gynta, ki je lahko spodbudna izkušnja asistentki dramaturgije Anji Muck in asisten-toma režije Mateji Koležnik ter Boštjanu Tadlu. KrištofDovjak teater MEDVRHNIKO »Marinus, Marinus, horst du mich?/ Marinus, du warst es nicht!/ Es war Konig Feurio!« (Einsturzende Neubauten) Slovensko mladinsko gledališče je pa res hecno. Prvo premiero v novi sezoni in novi državi je posvetilo vrhniškemu heroju, kijemed drugim zatajil celo svojo mater. Da o domovini niti ne govorimo. Pa še režiserja so za to priložnost uvozili, kot da Slovenci sami ne bi imeli dovolj lastnih-dobrih. Tujec režira Cankarja, največjega slovenskega dramatika, heroja slovenske literature za vse čase. Pa saj človek nima nobenega odnosa do tega avtorja. Saj sploh ne ve, da lahko Carikarja korektno in kompetentno režira le Mile Korun. Kakorkoli že, vsi pomisleki, ki so sev javnosti pojavljali ob pripravljanju Pohujšanja v Mladinskem so se ob koncu premierne predstave iz-kazali zanapačne, ničelne, »šentflorjanske«. IN DUNAJEM Martin Kušej, mlad dunajski režiser, ki ga na Slovenijo veže le oče, koroški Slovenec, je s postavitvijo adaptirane drame Pohujšanje v dolini Šentflor-janski (adaptirala sta poleg režiser-ja: Ivo SvetinainMateja Bizjak), ki je dobila svoje ime Pohujšanje po Cankarju, temeljito zarezal v zavest Slovencev in vseh tistih, ki smo dramo brali in si skozi leta ustvarili neko svojstveno podobo o Cankarju in njegovih delih. Kušej se je dobesedno lotil »demontaže podobe o Cankarju«, kar mu predvsem omogoča pozicija, s katere je tekst bral in študiral. Kušej je enostavno tujec, ki ni obremenjen s sindromom cankarjanstva, Cankarja ne jemlje kot zavezujočega avtorja, ampak le kot dramatika, ki je hočeš nočeš sestav-ni del mozaika evropske dramatike in literature. (Navsezadnje je tudi Cankar živel nekaj časa na Dunaju in bil razpet med germanstvom in slovanstvom, med dvema, čeprav v našem, slovenskem primeru precej podobnima kulturama, pa vendar zelo različnima.) Če Cankar za glav-nega junaka svoje drame postavlja Petra in okrog njega plete dramsko dogajanje, Kušej v glavno osebo in-vestira Popotnika kot tistega, ki nosi dogajanje, okrog katerega se vrti zgodba Sentflorjancev. Popotnik je pravzaprav Ivan Cankar in hkrati Martin Kušej. Popotnik je tisti, ki se je znašel v dolini Sentflorjanski in mu ni jasno, ali je tujec ali domačin. Temeljni konflikt Kušejeve pos-tavitve je konflikt Popotnik: Peter, ki se seveda nikoli ne razreši (konec koncev svojih kompleksov tudi Cankar ni nikoli rešil). In že to je ena izmed odlik tega besedila; da namreč omogoča najrazliČnejša branja in naj-različnejše refleksije. Kušejeva pos-tavitev prekinja znano cankarjansko tradicijo; postavil je enotno sceno s sedmimi vrati, tuši in bazeni, banjami ter igralce pustil na odru praktično brez vseh rek-vizitov. Glasbeni vložki med men-javanjem prizorov, scen,. slik filmskih kadrov potrjujejo razsežnosti Cankarjevega besedila, ki ni nujno vezano na glasbo Šentflorjancev, ampak se v ta gledališki milje enakovredno vključujejo zvoki Einstiirzende Neubauten, Laure Anderson... Kos-tumi s svojo enostavnostjo ustvarjajo videzavtentičnosti okolja, v katerem je besedilo nastajalo in z nekaterimi vložki potrjujejo uvodno Cankarjevo didaskalijo, da se »vrši farsa v dolini Šentflorjanski ob današnjih časih«. Pa ne samo kostumi, tudi režiser prestavlja dogajanje iz preteklega v današnji ter prihodnji čas. Kušej v Ljubljano seveda ni prišel kot zdravnik, ki bo ozdravil rane Slovencev ob Cankarju, travme, ki jih vedno znova doživljamo, ko prebiramo Cankar-jeve tekste. V Ljubljano je prišel kot režiser s svojim videnjem Cankar-jevega Pohujšanja. In ga na oder Mladinskega postavil resnično bril-jantno. Pri tem nas še pohujšal ni. Nasprotno, ponudil nam je eno naj-boljših postavitev Cankarja v zgodovini slovenskega gledališča. Tadej Čater SKRITA PLAT NEMŠKE ZGODOVINE Richard Plant: ROŽNATI TRIKOTNIK (Nacistična vojna proti homoseksual-cem), KRT, Ljubljana 1991. Nacistična vojna se je resda končala leta 1945, vendar še niso poravnani vsi računi za zločine, kijih je ta zblazneli vojaški stroj storil proti človeštvu. Tretji rajh svoje destruktivne moči ni usmenl le proti Židom. Obstajajo namrec številnepoteze nacis-tičnega režima, ki jih je zasenčila ta najpomembnejša oziroma najvidnejša monstruoznost. Med te poteze nedvomno spada preganjanje homoseksualcev. Židom je bila krivica nekoliko popravljena s podelitvijo Balfourjeve deklaracije, s katero je Velika Britanija omogočila nastanek židovske države. Izredno malo pa je bilo vsa leta po vojni storjenega, da bi se osvetlil nič manj pomemben in grozovit vidik človeške tragedije, kot je pregon homoseksualcev. Seveda je to povezano s številnimi protirazlogi. Izbruh hladne vojne in konservativni moralizem v povojni Nemčiji sta bila vzrok, da so se protihomoseksualni zakoni iz leta 1935 obdržali vse do leta 1969. Vtakšnem vzdušju so zelo redki želeli javno razglašati svojo spolno usmerjenost. Prvo celovito poročilo o homoseksualcih v taborišču (kjer so bili le-ti označeni z rožnatim trikotnikom) Heinza Hegerja z naslovom Možje z rožnatim trikotnikom izvira iz leta 1972, leta 1977 pa sledi še poročilo o raziskavi Homoseksualnost in družba, ki jo je opravila delovna skupina z Univerze v Bremnu. To delo vsebuje prve zanesljive statistične podatke o pregonu, aretacijah ter usodi nemških in avstrijskih homoseksualcev v raznih koncentracijskih taboriščiK Knjiga Rkharda Planta Rožnati trikotnik s podnaslovom Nacistična vojna proti homoseksualcem, ki je v prevodu Bog-dana Lešnika letos izšla pri Knjižni zbirki KRT, naj bi bila nekakšna smernica oziroma tir, po kateremnaj tečejo nadaljnja raziskovanja. Poda tki o pregonu Ij udi, ki so biJi sti gma tizira ni z etiketo homosek-sualcev, so lahko zgovorni sami zase, vendar pa hkrati zahtevajo našo pozomost in obsodbo. Toda sama narava problema se nanaša na zelo občutljivo podroqe normalnega in patološkega. Vojna proti homoseksualcem v tretjem rajhu je bila več kot samo moralna obsodba. Bila je pretveza za obračunavanje s svojimi nasprotniki, kar pa sploh nibila posebna novost, saj je tehnika stara in preizkušena že tolikokrat v zgodovini. Politična stigmatizacija homoseksualnosti je bila na primer uporabljena v 30. letih v Sovjetski zvezi ter ZDA v času McCarthyjeve protikomunistične čistke. Absurdno je, da je bila homoseksualnost na obeh straneh uporabljena za etiketiranje druge strani. Tako jebila Sovjetski zvezi označena za ostanek pokvaijene buržoazne družbe, v Združenih državah Amerike pa so komunizem povezovali s homoerotično usmeijenostjo. Osnovno sporočilo avtorjevega večletnega dela je »pretrgati mol o usodi homoseksualcev v tretjem rajhu«. Richard Plant je prepričan, »da bo nadvse očitno, kako je njihova zgodba integralni del nemške zgodovine«. Ljubica Rodošek Kurt VONNEGUT: Hocus Pocus, Jonatan Cape, London 1990. Od umetnosti - fragment. Vonnegut najbrž pomeni, da fragment ni nek določen stil marveč sama forma napisanega. Njegov pripovedovalec, avtor tega (tistega) hokuspokusa, jemlje zadevo tudi čisto pragmatično. Ker mu papir normalne velikosti, kakovosti in beline ni dos-topen (zaprt je v knjižnici; trga prazne liste iz knjig), ubija svoje misli na najrazličnejših koščkih papirja daleč od pregrešnih misli, da naj bi bilo to, kar piše, literatura ali celo roman. Ko je papirja konec, je konec tudi njegove domislice. Vendar je tu vsehkratni Kurt, Gledalec (tudi sebe, jasno), ki rajši vidi, da fragmenti stečejo v dolarje kot v prazno, zato popravlja nepremišljenosti neizkušenega avtorja in vsak košček pravilno označi, da ne bo ognja v strehi, naježene kože, sivih las, prekletih mamic in glavic v paradižnikovi omaki, ko bo vse skupaj v tiskarni postajalo knjiga. Vem, da te privatne zadeve ne zanimajo. Morda prav zato misel počutim se kot Žid med drugo svetovno vojno, označen, ker mije Millerjevo križišče še vedno bolj všeč od Bartona Finka in nič ne pomaga misel na tistega, ki najbrž prav zdaj (v njegovem zdaj) nekje tipka tele vrstice... Nazaj k Vonnegutu, ki se počasi poslavlja v blagem levem odklonu, levo od vsega in opazuje, kako še za življenja postaja pravi klasik. Ne ve, da ne ve, kaj naj si misli. Podobno je njegovo pripovedovanje, prepojeno s tako prijetno uročujočim mirom, ko rahlo, šepetaje bdi nad svojim esejističnim popotovanjem skozi travme »Americane«, inventuro človeške nečimrnosti in norosti (ki jo zaznamuje sintagma: »The complicated futility of ig-norance«). Popotnica je pikra - narediti kar največ iz surovin ničevosti. Sama zgodba (ho\j nujno ogrodje za esejistične izlive) je precej bleda, pa čeprav vsebuje preko deset tisoč pobeglih zapornikov, celo vrsto lastnoročno ubitih Vietnamcev, vzetih iz spomina, plus prav toliko dam srednjih let, ki rade vidijo, če jih sem in tja poteši kakšno priletno, učeno, opito bitje. Glavna tema utrinkov spomina je Vietnam, ki je ustrezno nadomestil drugo svetovno vojno (ki je bil, z ameriške strani, »čista«, pravična, častna, očiščujoča). Američani se nikakor ne morejo otresti frustracije Vietnama. Vse kolek-tivne terapije za ozdravitev ali vsaj potlačitev nacionalne depresije so se končale precej neuspešno. Tudi his-torializacija, distanciranje v smislu pozgodovinjanja, potujevanja situacije (gledanje na tiste grde Američane kot nekakšne Marsovce) ni prinesla primernega očiščenja. Travme Vietnama seveda niso osamljene. Nečimrnost, puhlost, nabuhlost, pop fraze, citati (populacije živijo v stilu citatov, ki jih obvladajo) - to in podobno predočuje stric Kurt sproščujoče sproščeno, ko z ironijo mojstrsko vodi pero po tanki nitki med smehom in žalostjo. Kdor zna pripovedovati, ne potrebuje zgodb. Kdor zna pripovedovati, lahko konča roman trideset strani pred kon-cem. Sveže. Borges spi z mokrimi očmi in gradi (svoj) Dubrovnik... VladoŠkafar L I T E R A T U R A Boris Vian: PENA DNI, POPLJUVAL BOM VAŠE GROBOVE, MRAVLJINCI, POTOVANJE V KONOSTROV, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1991. Prevedli Alenka Moder Saje, Jaša L. Zlobec in Branko Madžarevič. Urnri mlad in lep. Nekako tako pravi »paraljudski« rek, ki se ga je bolj ali manj zvesto držal tudi Boris Vian, francoski pisatelj in dramatik, publicist in kritik, esejist in prevajalec, arhitekt in inženir, glasbenik in šansonjer, slikar in kipar, full-time žurer in ženskar ter predvsem neozdravljeni ali kar prostovoljni patafizik. (»Patafizika je metafiziki to, kar je metafizika fiziki«, je ob neki priložnosti leta 1959 dejal sam Vian.) Ja, Boris Vian je najbolj znan po tem, da je vse v zvezi z njim izmišljeno (razen imena in priimka, kadar ga je uporabljal) in da je nosil čin »konjederca prvega razreda« v vrstah patafizikov, kjer so mu ob strani stali še Ravmond Queneau, Ren§ Clair, Jacques Prevert, Eugene Ionesco, Max Ernst, Marcel Duchamp, Man Ray, Pascal Pia, Juan Mir6 ter Michel Leiris; znan pa je seveda tudi po tem, da je svojim francoskim sodobnikom v bistvu sortiral novo literarno zvrst, ki so ji drugje po svetu rekli kar science-fiction. Znanstveno fantastiko, ki pa je takratna kritika ni sprejela (bral-cev tako ali tako nikoli ninče ni vprašal). Kaj pa je Vianovega kritika takrat sploh sprejela (vianovstvo se je razmahnilo šele v zadnjem času, več kot dvajset let po njegovi smrti, čeprav je bil nekoiiko aktualen vendarle spomladi leta 1968)? Novela Mravljinci je izšla leta 1946 v Sartrovi reviji Les Tetnps in bila seveda spregledana. Prav tako novela Potovanje v Konostrov, pa seveda vsi štirje romani: Pena dni (ki je v slovenskem prevodu izšla prvič leta 1978; vsi ostali prevodi v tej knjigi so recimo krstni, kot bi se temu reklo v gledališču), Jesen v Pekingu, Rdeča trava in Scrodero. Edini pravi uspeh je Vian dosegel z romanom Popljuval botn vaše grobove, ki ga je izdal pod psevdonimom Vernon Sullivan (prevedel pa naj bi ga nek Boris Vian) in zaradi katerega je bil ob 100.000 frankov, ki jih je plačal kot globo, ob tem pa so Sullivanu prepovedali še izid naslednje knjige. Ta roman je doživel še poskus dramatizacije in filmske ekranizacije. (Knjigo je prepovedalo Združenje za obrambo družbeno-moralnih vredriot, da bi »mla dino obvarovalo pred razvratom«. Isto Združenje je prepovedalo tudi Millerjevo Črno pomlad in oba Povratnika, ki ju najdemo v slovenskem prevodu v zbirki Dotik Bojda je bil to insceniran škan-dal, kar pa v tem trenutku ni tako zelo pomembno.) Roman Popljuval bom vaše grobove imenujemo tudi »črni roman«; prav-zaprav lahko vse Vianove romane in prav tako noveleuvrstimo pod to - po mojem mnenju - vprašljivo oznako. Vian je izšel iz tradicije francoskega nadrealizma, oplemenitenega s skandinavsko izkušnjo. Njegov groteskno- fantastičen svet sanj, v katerem bivajo sanjski junaki bednih eksistenc, je prav tako vprašljiv kot ožnaka »črni roman«. Vian je z eno besedo mistifikator zlobe in nasilja, okrutnosti (kdo bi si mislil, da so sanjski svetovi lahko tudi okrutni in karseda neprizanesljivi?), »sveta ostrih robov«, kot bi znal v prvi pesmici v zbirki Poker povedati Tomaž Šalamun. Vianovi junaki govorijo preprost jezik, kot so konec koncev preprosti tudi oni sami. V ta razmeroma enostaven, nakateri bi rekli osiromašen jezik, se zapikujejo nekakšne jezikovne iznajdbe, tvorbe, imaginacije, ki na videz enostavne iunake naredijo skrivnostne, fantastiščne in, jasno, sanjske. Ko prebiramo Vianova dela, se v bistvu spuščamo v »čudoviti svet sanj«. Vianoland, skratka. Tadej Čater MAGICNA MOČ JABOLKA Milan Vincetič: TAJMIR, Pomurska založba, Murska Sobota 1991. Zagotovo je Milan Vincetič pes-nik z enim najlažje razpoznavnih slogov v mlajši slovenski književ- nosti. Jezikovna izbrušenost, oblikovna strogost in dovršenost, ritmična svojskost, prepletanje mističnega in mitičnega, reinterpretacija pozabljenega in najdevanje še nespoznanega so stalnica Vincetičevega pisanja. Pa vendar predsta vlja njegova najnovejša pesniška zbirka Tajmir mar-sikaj novega v razvoju Vincetičeve avtopoetike. Ne gre več toliko za ubesedovanje po zemlji dišeče fikcije niti za odkrivanje novih, s pesniško imaginacijo podprtih svetov, pač pa brskanje po sebi in drugih tukaj in zdaj. Ironija in humornost sta tisti prvini, ki sta bili v njegovi dozdajšnji poeziji zastrti s tančico melanholije prekmurske ravnice, podobno kot se je erotika skrivala v težko rešljivem metaforičnem labirintu. Tajmir je uklenjen med Pesem o začetku (... Pod večer si dekle prek dojk/ krilo kar spodreca/ in sramežljivo viha nos/ joj jabolko me gleda) in Pesem o koncu (... Od jeze vsa zadrgeta/ in si zapenja krilo/ V peškah de je moški prah/ in jabolko v ogrizku), tako da lahko rečemo, da je Zenska tista nova, vseobvladljiva pesnikova obsesija. Na eni strani torej jabolko kot simbol ženskosti, na drugi kot simbol plodnosti. In vmes? Žgečkljivo razvratna erotika, poduhovljena ljudskost provincialne provenience (brez negativne konotacije), zaresno kolebanje med humorjem in resnobo, ter nihanje med željo in potešitvijo. Na koncu pa občutek neizpolnjenosti in razpolovljenosti, ko se použiti sad spremeni v ogrizek. Pesnik je torej okusil sad spoznan-ja, kar pa ne prinese olajšanja temveč novo bolečino. Trpkost vedenja pa spetodpira nova obzorja, saj ima vklen-jenost obliko koncentričnega blodnjaka. Tudi znotraj tega je mogoče marsikaj izpovedati. Vincetič v pričujočih pes-mih stopa globlje kot kdajkoli prej, čeprav pri tem izgublja navdih skrivnostnosti in nedosegljivosti, ki sta bili tako značilni za njegovo Zanno ali Finsko. Samosvoja ezoteričnost ni več srž Vincetičeve poezije, kar pa seveda še zdaleč ne pomeni, da avtor postaja populistični poet, zazrt v »neprosvetljene množice«. Nikoli ni enoznačen in vedno dopušča možnost, da ga pesniški simbol preraste. Njegova poezija ni intelektualistično steril-no čtivo za zeitgeistovske dušebrižnike. Kljub vsemu ostaja prostovoljni odrinjenec, ki ne dovoli, da bi ga vase zagledana intelektualna srenja posrkala in mu na ta način spodrezala korenine, iz katerih črpa. In če nič drugega je njegova odlika prav v tem, da piše po nareku duše in ne trendovskega spakovanja. Simon Bizjak L I T E R A T U R A godba FIOUGHD CROUOB LRAjDB) Po štirih ploščah pri založbi Blast First so tudi Butthole Surfers odločeni zaslužiti več denarja. Tako je njihov peti lp izšel pri angleški neodvisno odvisni založbi Rough Trade. Vse skupaj so But-thole Surfers še zasolili z absurdnim nas-lovom - Pioughd namreč v jeziku Indijancev pomeni besen. Pri tem ni čisto jasno, na koga naj bi bili BS besni; verjetno sami nase, kajti na prvi pogled je glasba na plošči še zmeraj v odtrgano perver-tiranih vodah. Vendar poznavalec opusa BS kaj kmalu spozna, da so podlegli sicer zelo rafinirani avtocenzuri in malce omilili radikalnost svojega početja. Ob tem nikakor ne gre zanikati vrednosti plošče, s katero BS razvrednotijo country, početje The Jesus And Mary Chain, najbolj konkretno pa opravijo z Donovanom oz. priredbo njegove Hurdy Gurdy Man. Zelo dobro. Še ena od plošč, ki se je v trgovini Rec Rec znašla zahvaljujoč lastni dis-tribuciji oz. sodelovanju firme Nika z založbo Roadrunner. Kalifornijski rock oz. bolj natančno mešanica punka, rapa in funka; po parafraziranem naslovu sodeč pa vam ne bo težko ugotoviti, katera zvrst je v kolažu, ki ga predstavlja kvartet The Van--dals, dominanatna. Sveža in vesela plošča, s katero bi The Vandals ob bolj definiranem izrazu kaj lahko postali to, kar so bili Ramones na prehodu iz sedemdestih v osemdeseta. Toplo pripo-ročljivo za ramonofile in ostale (vesele) punke. Yo! Lanski LP in letošnji EP njujorških funk rokerjev oz. furvk metalcev, kot so sedaj zvrst, katere najznačilnejši predstavniki so vsekakor Red Hot Chili Peppers, označili v Ameriki. Izredno učinkovita godba v času, ko rap nezadržno podira še edini kontakt z rockom, ki kot tak doživlja verjetno drugo največjo krizo v svojem obstoju, če štejem tisto v drugi polovici sedemdesetih. Heads Up so torej nadvse trendovski, vendar dovolj močni da prepričajo tudi mar-sikaterega metalca. Če so vam všeč Čiliji, vam bodo tudi Heads Up. Zelo dobro. SKIN YARD - sreda, 13.november v KUD-u France Prešeren Ali veste kaj imajo skupnega Mud-honey, Nirvana, Soundgarden in Tad? Njihove plošče je posnel Jack Endino, producent in kitarist kvarteta Skin Yard. SKIN YARD je ena od skupin, ki so ustvarile legendarni grunge rockzvok, saj igrajo že od leta 1985. Medtem ko so Soundgarden in Mudhoney, zamudniki na lokalni sceni, zablesteli najprej doma in potem v vsem svetu, je bila skupian Skin Yard potisnjena v ozadnje. Surovi zvok glasbe je podoben, dolžina las tudi, a bend se ni pridružil repertoarju izvajal-cev založbe Sub Pop, čeprav je basist Daniel House zaposlen pri gramofonski družbi, kitarist Jack Endino pa je hišni producent. Njegovo ime se tudi pojavlja na večini Sub Pop plošč. Diskografija Skin Yard zajema is-toimenski LP prvenec (izdan v samozaložbi C/Z Records, ki deluje av-tonomno, vendar v okviru distribucije Sub Pop imperija). Drugo veliko ploščo »Hallovved Ground« so posneli za arizonsko Toxic Shock firmo, zadnja dva albuma pa za Cruz, podružnico SST. Skin Yard so aktivno soustvarjali podobo glas-bene scene v Seattlu že od polovice osem-desetih, toda prvi večji uspeh so zabeležili s ploščo »Fist Sized Chunks« - 10.000 prodanih kopij albuma še pred uradnim izidom. LP, posnet v legendarnem Reciprocital studiju, je zbirka devetih pesmi, ki so razpete med agresivnimi kitarskimi prijemi in liričnozasanjanostjo pevca Bena McMillana. Ritem sekcija, basist Daniel House in bobnar Barrett Martin sestavljajo trdno jedro za avten-tično kitarsko divjanje in iskanje novih glasbenih izrazov. Na plošči se kot gosta pojavita še Tom iz skupine Acciised in pionir kitarskega hrupa - Helios Creed (še pomnite Chrome?). Po »Fist Sized Chunks« in ameriški turneji so Skin Yard neuradno razpadli. House je izdajal plošče C/Z založbe in zaigral na zadnjem albumu Helios Creed-a. Endino je snemal in produciral plošče ter spremljal hard rock zvezde Blue Cheer po Evropi. Mc-Millan je odšel v Himalajo, kjer je bil zaradi nesreče pri planinarjenju prisiljen podaljšati bivanje. Toda ko je bil kvartet spet enkrat v polni zasedbi, je bila reinkarnacija Skin Yard neizogibna. Njihov zadnji LP iz septembra letos »1000 Smiling Knuckles« nadgrajuje prejšnje plošče in je produkcijsko obogaten z iz-virnimi prijemi Endina in skupine. Album je izpotnil vsa pričakovanj in trenutno dobival pohalne ocene tudi v evropskem giasbenem tisku. Nastop Skin Yard v KUD France Prešeren bo prvo koncertno soočenje z eno od razvpitih skupin iz Seattla. Ne zamudite zadnji vlak za Sub Pop Rock City ob 21. uri v sredo, 13.novembra. David Kržišnik godba VSAKDO Nekega dne mi je poštar prinesel paket. Pravzaprav veliko, rumeno, od znotraj obilno obloženo kuverto. Pošil-jatelj: založba Helidon. »No,« sem pomislil, »glede na nivo transportne protekcije je notri vsaj CD.« V upanju, da so naše založbe zares presed-lale na evropski nivo promocije, sem hlastno odprl vabljivo pošiljko. A notri je bila le vsakdanja kaseta in to z enim samim štiklcem. Ki pa je, resnici na ljubo, posnet na obeh straneh. Pri vsem skupaj je najboljše, da gre za štiklc znamenitega vokalno instrumentalnega ansarnbla Buldožer, ki je s tem potrdil govorice, da se je mudil v studiu, pred tem pa tudi nekaj vadil. Tega ni počel že od davnega leta 1983. Naslov prijazno poslane kasete omen-jenega ansambla kot tudi edinega štiklca na omenjeni kaseti je Vojno lice. Kar je RABI seveda vezano na nemile dogodke, ki nas obkrožajo. Poanta besedila je preprosta: glavna naloga hrabrih vojakov v miru je, da se brijejo, v vojni pa so itak neobriti in mrtvi. Prognoza: štiklc bo prepovedan na Radiu Beograd in ostalih ciriličnih programih. Sicer pa si zanimivejšo vožnjo z buldožerjem tačas lahko omislite v obliki legendarnega alubma Pljuni istini u oči, po katerem vam igla sedaj ne bo več pos-kakovala, preskakovala in škripala kot na makadamu, ker so ga podjetni Helidončani na čelu z urednikom in buldožerjem B.B. pravkarobjavili vobliki kompaktnega, laserskega in sploh kozmičnega diska. Za prave zbiralce je to sicer šok, kajti tako originalna izdaja al-buma izpred šestnajstih kot ponatis izpred desetih let sta bili tako radodarni z raznimi nepredvidljivimi motnjami, da laserska inačica nekako ne zveni tako, kot smobili vajeni. Ampakza naspragmatike je to vsekakor korak naprej proti Evropi '92, pa tudi Sloveniji 2000, ali kako se že reče vsem tem futurističnim projektom. Bolj diskutabilna je posodobitev na področju ovitka. Čeprav je nekje zapisano, da gre za »redesign«, je nadobudni redesigner ovitek LP-ja zgolj razrezal in ponesrečeno zmašil skupaj v manjšem formatu. Graje vredno je tudi, da za osnovo ni uporabil izvirnega ovitka in smo tako prikrajšani za pismo Točkoviča Brzana ter note pesmice Svaki čovjek iina svoj bluz. V zvezi s tem vatn predlagam naslednjo revolueionarn(x rešitev: vtaknite CD v ovitek svoje originalne plošče Pljuni istini u oči, iztrošeni vinil pa podarite otrokom za frizbi. »Kajpa naj potem napravim sškatlood cedeja?« bo vprašal nezaupljtvi bralec. To je pa ja jasno! Kot veste, pravijo tem škatlam jevvel box, torej škatla za nakit. Dajte torej vanjo svoj nakit! Nakup tega jevvei boxa (brez nakita, zato pa z laserskim diskom) vam v tem trenutku priporočam tudi po ekonomski plati, saj boste zanj odšteli bori polsedmi stot tolarjev, kar je pol manj, kot v znani švercerski tvrdki sredi Ljubljane kasirajo za obskurne oldies butgoldies kompilacije, ki jih v bližnjem Beljaku kupujejo po 25 ATS, kar je nekako desetkrat manj. Čeprav resnici na Ijubo po isti ceni prodajajo tudi aktualne svetovne hite. Za isti denar (gledano v dinarjih) pa lahko, kot mi je zagotovil znanec, na razprodaji v Zagrebu kupiš kar 24 LP-jev. In to kar reprezentativne naslove. Resda so bile nekatere plošče, ki jih je prinesel, malo krive, ampak ne vem, ali je bil to razlog za popust ali pa se želijo nemudoma znebiti vseh izdelkov s časom neprimerno etiketo Jugoton. Sedaj se njihova založba (seveda) imenuje Croatia records. Lepo, a vseeno bi si počasi morali izmisliti še kakšno ime. Sedaj so Croatia avioni, kamioni, avtobusi, banke, zavarovalnice in ni daleč čas, ko bodo otroci mislili, da je Croatia obvezna pred-pona pred vsakim samostalnikom. Ne glede na to bi se morebiti splačalo skočiti do Zagreba tudi če vas ne zanima Jugotonov skrivljeni vinil ali novodobne domoljubne popevke - menda se dobi tudi priljubljene CD-je svetovnih zvezd pod 500 inflatornih dinarjev, zaradi česar bi se že splačalo tvegati kakšno urico v zaklonišču. Gary Gray. ^^I^^BI KM ^^9^^r' OJP»fl^B politika DETEKTIVKE JUGOSLAVIJA Nove države: Slovenija z Medjimurjem, Štajerska, Istra, Koroška, Bosna, Bosanska Krajina, Romanija, Dalmacija, Reka, Vis, Dubrovnik, Hercegovina, NDH, Velika Srbija, Kosovo, Makedonija, SAO Jesenice, SAO Žužemberk, Subotica, Beograd, Musltmanija, Saildžak itd. BANKA SLOVENIJE se bo kmalu preimenovala v Albansko banko, saj jih Šiptarji na tržnici učijo, kako zaslužiti denar. SLOVENEC je časopis Kluba upokojencev. In to tistih, ki so se borili proti domobrancem. Zdaj so le-ti vstali od mrtvih, da bi videli, kakšni so videti njihovi borci, in bi potem lahko skupaj odšli na »drugi« svet. MLADINA - časopis večnih študentov. Najstarejši je star 42, namlajši pa 28 let. Ko bodo »Slovenci« iz prejšnje pravljice umrli, jih bo »Mladina« nasledila. CANKARJEV DOM Vsaka država ima svojo luknjo, v katero meče denar: Hrvati Brione, Srbi Dedinje, Bosna Zenico, mi pa Cankarjev dom (da tisti iz Skupščine lahko gledajo na uro). MAXIMARKET V tej modni hiši si po vsakem povišanju cen izmislijo novi štos. Lani na primer to, da je Niko Grafenauer dobil nagrado. LEVOROKI REVOLVERAŠI Najprej je bil Franc Šetinc, potem njegov sin Mile, na koncu pa Zlatko. »Ali je še kakšen Šetinc?« sprašujejo bratje Dal^ton. TOMŠIČEVA 12 Ura je dvanajst. Čas za kosilo. »Ste se vsi zbrali?« sprašuje lastnik hiše Ivan Maček. »Kučan? Tukaj! Rupel?Tukaj! Hribar?Tukaj! Šeligo?Tukaj! Dmovšek? Še pride. In kaj je s Šetinci? Tudi oni pridejo. Kdo pa potem manjka? Hitro, hitro, lačni smo!« FRANC BUČAR Njegov najboljši prijatelj je Otto von Habsburg tako po letih kot po pameti. Pa tudi spita oba na delovnem mestu. JOSEF JEROVSEK Svojiin novinarjem je ukazal, naj na začetku »Dnev-nika« govorijo »srbsko-komunistična in četniška sol-dateska«. Vse to pa počne v odsotnosti Branka Maksimoviča, ki si že pušča brado. LJERKA BIZILJ Njeni kolegi ji pravijo »pridna deklica«. Večkrat se zgodi, da zamenja pojme. Ne razlikuje komunizem, klerikalizem, kapitalizem... inmisli, daje vsena »k« isto. TITO DOBERŠEK Ta je svojim novinarjem priporočil, naj manj pišejo o propadanju slovenskega gospodarstva. Odkar je »SLOVENEC« blizu njega, se je popolnoma spremenil. Še malo, pa ga bomo videli hoditi po glavi. anarho ANAEHO PRJROCNIK/ V. PRISLUŠKOVANJE Po promociji znamenitega filma Goldfinger, v katerem supertajni agent James Bond lovi superzlob-nega kriminalca Golfingerja, so se Američani navdušili nad idejo avto beeperjev, priprav, ki spretno na-meščene v avtomobilih osumljenih oseb v kratkih časovnih zamikih oddajajo elektronske signale, ki za-sledovalcem omogočajo spremljan-je gibanja avtomobilov tudi takrat, ko so le-ti izven njihovega vidnega polja. Milijoni ljubosumnih mož so tovrstne priprave vgrajevali v avtomobile svojih žena v želji, da bi jih obvarovali pred kršitvijo nevemkatere božje zapovedi, ki govori o prešuštvu. Videti je, da pridige dušnih pastirjev le niso izzvenele v praz-no. Beeper si lahko za ceno pičlih 400 do-larjev omislite tudi vi. Pomoč in razume-vanje boste našli pri ameriški firmi Continental Telephone (naslov je nave-den v prejšnjem nadaljevanju A.P.). Pred-pogoj za rešitev duše vaše žene ipd. je seveda, da le-ta poseduje svoj avto. Kakorkoli že, Američani so bili nad idejo avto beeperjev navdušeni: ljubo sumni možje so kupovali beeperje, proiz-vajalci elektronike so se odzvali povpraševanju s široko paleto izdelkov, prodaja avtomobilov je narasla, ženske pa so Rent-a-car firme spremenile v do-nosna podjetja. S poplavo hongkonških ponaredkov filmov o agentu 007... so metode reševan-ja človeške duše postajale vse bolj subtil-ne; mednje prav gotovo sodi prisluškovanje, s katerim smo se nekoli-ko seznanili že v prejšnjem nadaljevanju Anarho priročnika. Konjske metode, kot je na primer prižgan vvalkie-talkie pod posteljo, je čas že zdavnaj povozil, saj so omenjeni apa-rati tudi pri nas precej razširjeni. Priznaj-mo si, da nas situacije, kjer se intimno prisluškovanje sprevrže v javno radijsko igro, naslednji dan zlahka spravijo v za-drego. Neželenemu efektu se lahko izo-gnemo z navadnim kasetofonom, nameščenim na pravem mestu. Šibka stran te metode je dejstvo, da kasete po-navadi niso daljše od 120-ih minut. Tudi upočasnjena hitrost snemanja ne koristi mnogo, zato pa imamo na voljo tako imenovane VOX sisteme, ki sprožijo sne-manje šele takrat, ko v prostoru zaznajo glasove. Veliko bolj priročne in zanesljive so naprave, ki jih po relativno nizki ceni prodajajo pri Tri Tronu. Naprava je sesta-vljena iz dveh delov. Prvega priključimo na električno omrežje 220 V, pri čemer sama električna napetost v žicah ni po-membna. Naprava s pomočjo občutljive-ga mikrofona v električno omrežje pošilja signale visoke frekvence, ki jih nato z drugim delom naprave, ki nosilno frek-venco dekodira prestrečemo pri sosedo-vem električnem vtikaču. Aparatura električne vode izkorišča le kot posredni-ka med mikrofonom in zvočnikom. Eno-stavno in učinkovito, če pomislima, da lahko tako praktično vsako električno vtičnico spremenimo v prisluškovalno napravo. Ostali načini uporabe, kot je re-cimo luč v kopalnici tako postanejo zgolj stvar domišljije. Nikakor ne smemo pozabiti, da lahko prav tako kot mi drugi tudi drugi pri-sluškujejo nam. Naj vas ta resnica ne po-tre in potisne v tišino paranoje. Prvi obvezni varnostni ukrep v tej smeri je se-veda detaljna preiskava prostorov, za ka-tere sumite, da bi bili lahko ozvočeni. Preiskava naj nikar ne bo tako podrobna, da bi prostor potreboval posredovanje profesionalnih zidarjev in mizarjev. Do-volj bo, če boste pregledali strateške točke, kot so postelja, spodnja stran seda-la stola, električne vtičnice ipd. Dokler se gibljemo v polju enostavnih problemov in enostavnih rešitev, je najbolje, da se opremo na psihologijo. Vprašajmo se, kdo bi nam lahko prisluškoval. V kolikor imamo na sumu ženo, ki je na tem po-dročju amaterka, pretiranega razloga za paniko ni. Zadostovalo bo, če v stano-vanju pregledamo njej domače stvari, kot so med drugim štedilnik, postelja, pralni stroj in ekonom lonec. V primeru, ko sumimo, da se je v igro vmešal tudi privatni detektiv, se stvar za-plete. Brez tehnike ne bo šlo. Kot osnov-ni pripomoček • za odkrivanje prisluškovalnih naprav, beeperjev in po-dobne krame bo zadostoval povsem na-vaden AM/FM prenosni radio s slušalkami. Med govorom preiščemo ce-lotno frekvenčno področje na katerem ra-dijski sprejemnik deluje. Ko v radijskem sprejemiuku zaslišimo svoj glas oziroma pisk vemo, da smo na dobri poti. Z obračanjem in premikanjem antene nato odkrijemo smer oddajnika. Ko pripravo odkrijemo, nas ponavadi popade ne-zadržna želja, da bi jo uničili - to je na-tanko tisto, kar vam iz vsega srca odsvetujemo, saj smo lahko prepričani, da se bo prihodnjič v prostoru znašla mnogo bolj sofisticirana aparatura, ki jo bo precej težje odkriti. Svetujemo upora-bo metode posredovanja lažnih informa-cij, ki bo ozvočevalca odvrnila od nadaljnjih poskusov, razen če detektiv ni- ma priključenega^detektorja laži. Špijoni naj preskočijo del teksta, v katerem nava-jamo, da se prisluškovalno napravo v kombinaciji z detektorjem laži že lahko naroči preko kataloške prodaje na naslovu: SPY ltd 12051 Corporate Blvd, Orlando 35417, Florida, USA. Na voljo so tudi mo-bilne izvedbe. Ce AM/FM detekcija ni obrodila uspe-ha, poskusite isto tudi s televizorjem, ki deluje na drugem frekvenčnem območju. Kot znak prisotnosti oddajnika v prostoru boste na ekranu lahko opazili črte, ki bodo nihale sorazmerno z vašim glasom. Upa-mo, da imate možnost izposoje miniatur-nega TV sprejemnika, saj je prenašanje "full size" aparata po stanovanju precej ne-prikladna stvar. Za tiste, ki so se navedene zadeve lotili resno, naj omenimo izvrstne možnosti, ki jih ponuja frekvenčni analiza-tor. Kot že ime samo pove, naprava anali-zira vse prisotne frekvence, med katere se seveda uvršča tudi frekvenca vaše pri-sluškovalne naprave. Manjši problem pov-zroča prisotnost drugih frekvenc, ki jih emitirajo TV in radijski oddajniki. Uporab-nikom novejše generacije tovrstnih pripo-močkov je z omenjeno nevšečnostjo prizanešeno, ker si lahko priprava stanje na celotnem frekvenčnem območju "za-pomni". V nekem trenutku, ko je v prosto-ru popolna tišina, priključimo pripravo tako, da raziskuje celotno frekvenčno ob-močje in hkrati vse prisotne frekvence raz-glasi za znane. Po definiranju tako imenovanega »zero level« naprava ostalih močnejših frekvenc ne upošteva več. Gla-sno spregovorimo in čakamo, da bo na-prava zaznala prisotnost nove, doslej neznane frekvence, ki jo je povzročilo od-dajanje prisluškovalne naprave. Dodatne informacije o omenjeni napravi dobite pri Tektronix-u (Tektronix Ges m.b.H. Doeren-kampgasse 7, A - 1100, Wien, Austria, tel.: 9943 (222) 68-66-02-0). Prav tako kot frenkvenčni analizatorji so uporabni tudi frekvenčni scanerji. Naj-boljše izdelke te vrste najdete pri Hewllet Packard-u. Cena frekvenčnih analizatorjev in scanerjev je relativno visoka, a vendar sprejemljiva v primerjavi z možnostmi, ki jih aparaturi ponujata. Prisluškovalne naprave, beeperji v vašem avtomobilu in kdovekajše vam od-slej ne bodo več povzročali morečih sanj. Da ne bomo dolgovezili, predstavljajte si, kakšno ponižanje bi doletelo slavnega gospoda Bonda, če bi imel super zlobni kriminalec Goldfinger pri roki povsem na-vaden Tektronixov frekvenčni analizator. K.B. globus VI T A L D A T A STUDENTOVSKE SAN-JARIJE Odstotek študentov - po eni izmed številnih študij o dodiplomskih študentih v ZDA, objavljeni v Archives o( Sexual Behavior - ki so dejali, da se razvnamejo dnevno, ko razmišljajo o določeni osebi ali na pogled in dotik svojih teles je 71,4; odstotek študentk 34; študentje, ki to počno le enkratali dvakrat na teden 24,5; študentke 44,7 odstotkov. Odstotek moških, ki se ne vzburijo nujno, jim pa seksualne misli zarojijo po glavi najmanj enkrat na dan: 100, ženske: 71,7 odstotkov. STATISTICNA REALNOST Novembrski Playboy je kot dejstvo meseca objavil podatek, da ima glede na dandanašnje štiidije o pogostosti obČevanja v različnih starostih ameriška ženska v času svojih plodnih let spolne odnose v povprečju 2543 krat. Za moške žal nimamo podobnih informacij. Zlasti smo nesrečni, ker nam ni znano, kako visoka oziroma koliko vi,Sja je ta številka v Sloveniji. PROTI VETRU Univerzitetni ?tražnik je kaz-noval študenta z Baylor Univer-sity v VVacu (Teksas) zaradi prdenja. Ker ni vedel, kako naj ukrepa v primeru nekaj zelo hrupnih študentov, je proizvajal-cu plina zaračunal kazen v skladu z 9/42 zakona teksaškega kriminalnega zakonika. Ta zakon, ki prepoveduje tvoijenje »nezdravega (= škodljivega) in čezmernega vonja v javnih pros-torih«, se običajno nanaša na tovarne. Glavni policaj med univerzitetnimi čuvaji je branil dejanje svojega podrejenega, češ da je bil zanj to občutek dolžnosti, ki jo je moral izpol-niti, ter dodal, »da bi bil presenečen«, če bi vestni branilec zakona to še enkrat ponovil. PROTIMODERNIZACIJI Kljub desetletjem vvesternizacije je čudoviti Oahu, ne največji vendar najznamenitejši med havajskimi otoki, vztrajal in potrpel. Dokaze za to nam ponuja delo Havvaiian Street Names (Rich Budnick & Duke Kalani Wise): prvotni prebivalci so pustili svoj pečat na 4000 cestnih znamenjih na tem otoku. Predočamo vam pet zanimivih imen. Kakor so melodična v domačem izvirnem jeziku, tako so njihovi angleški prevodi nepoetični. V slovenščino si jih prevedite in ovrednotite sami. Za pomoč pri prevajanju dodajamo priročni slovarček angloameriških besed, ki so morda manj znane: SevedaAmeričanineznajotako lepopreklinjatikotBosanciin Srbi (in preko njih še ostali Jugosi),karsekaževtem,daje precej laže prevajati njihove kletvicevbalkanskeRazenčese nepojavikakšenAvstralec,ki mu je vsaka druga beseda »fuck«. Po študiji psiholingvista Tima Jaya z North Adams State Col-legea v Massachusettsu je frek-venca grdih bogokletnih besed v naslednjih filmih takšna: mogočnega severnoameriškega losa, ki se po skoraj sto letih spet vrača v gozdove severnovzhod-nih zveznih držav, od koder je bil pregnan zaradi pretiranega lova, sečnje gozdov, naseljevan-ja Ijudi in bolezni. Toda pomanjkanje samic je spod-budilo nekaj losjih samcev, da so se odpravili iskati drugačno družbo v času jesenskega par-jenja. Mlekarski farrnerji v Maineu, Vermontu in New Yorku poročajo o naraščajočem FILMSKA VZGOJA 2 Ker so vam bolj ali manj znane, vam pričujočih kletvic tu ne Poli'ala Street Hanakealoha Place Pakohana Street Ma'ipalaoa Road UlehawaRoad Fragrant Breast Street Lovemaking Hace Nafced Street Whale Genitals Road Filthy Penis Road FRAGRANT - dišeč, duhteč, vonjav. VVHALE - kit. FILTHY - umazan, blaten, pok- varjen. PENIS - penis. FILMSKA VZGOJA 1 DanisoBalkanci in Pirenejci -kot južnaki - edini na tem svetu, ki si drznejo preklin-jati, nam dokazujejo hol-lywoodski outputi, kjer sočne besede mašijo luknje v slengovskih dialogih. bomoprevajali. Odstotek psovk na platnih oz. ek-ranih v 60-ih, ki so bile »fuck« ali »shit«: 1, danes36ixish7tkx>. Odstotek »hell« ali »damn«:53, danes 13 odsivt-krv. Razmeije moških do žensk, prek-linjajoah na filmskih platnih v 60-ih -10:1, danes 2 ptvti V. Emandpacija žensk v tem obdobju torej petkratna. Treba bo še malo pozitivne dis-kriminacije, da bo jezikovna vzgoja poslušaloev pravično razdeljenja. VELIKICOME BACK : ena zanimivost iz ZDA prihaja iz živalskega sveta. Gre za številu naskokov potrebnih samcev na njihove črede. To nenavadno parjenje ni tako čudno, saj so losi krave daljnji sorodniki, problem pa se pojavi zaradi losove obdaijenosti - ko zajaha kravo, oprema enostav-no ne ustreza (voli in biki so najbrž srečni). Vendar pa to losov ne zaustavlja. V Shrewsburyju (Vermont) je vztrajni Los dvoril ljubki kravi Jessici več kot dva meseca, odganjajoč farmerja in privabljajoč tisoče turistov. V zgornjem Nevv Yorku si je drugi vztrajnež pod imenom Humon-gous Heifer Humper prilastil celotno čredo kot svoj harem. Ceprav je bil nekajkrat umirjen in potešen ter premešČen s pomočjo gozdnih čuvajev, veliki pohotnež nadaljuje s prisvajanjem velikega pros-tora na drugih mlečnih fartnah in v pustošenju zadovoljuje svoj pohlep. Da, maščevanje narave je sladko. Varujmo samice gozdnih živali! M.D. Eddie Murphy: Delirious ena/8 sek. Do to Kight Thing ena/17 sek. Scarface ena/34 sek. Lethal VVeapon ena/44 sek. Bimbo BowJers From Boston (hard-core) ena/min. Pretty Womat\ ena/6 min 30 sek. Easy Rider ena/7 min 48 sek ET. ena/8 min 51 sek. Rebel Without a Cause ntila. NAGRADNA KRIZANKA Med pravilnimi rešitvami, ki bodo prispele v uredništvo do srede, 20.novembra bomo izžrebali tri nagrajence, ki bodo prejeli po eno knjigo založbe Emonica Pismo iz Casablance HAMFRI BOGART Deja vii Prebivalstvo je nujno zlo! (Petronij, Rim, 69 a.d.) Ko je eden razvpitejših rimskih cesarjev Neron potožil, da je vladati sicer na moč zabavno, le da mu gre ljudstvo pri tem opravilu blazno na jetra in bi ga bilo treba preprosto odstraniti, ga je njegov pribočnik Petronij pomiril, da je prebivalstvo pač nujno zlo. Pa naj se kdo reče, Ijube bralke in dragi bralci, da je dandanašnji kaj drugače! Mora vseh vladarjev je: če odstraniš ljudstvo, nimaš več kpmu vladati. Toda: lahko vladaš, kot da Ijudstva ni.., Ko zadeva enkrat pripelje tako daleč, se stvari resno zakomplicirajo. Kadar postane ljudstvo oblasti odveč, je z demokracijo praviloma nekaj narobe. Ce vladajoča koalicija zaseda za zaprtimi vrati in je to zasedanje karkoli več kot »čaj ob petih«, je demok-racija samo še farsa, državljani pa občinstvo v cirkusu, potem ko je vstopnice kupilo in ni zadovoljno s klovnom. Lahko samo še čaka, da bo mesto obiskal nek drug cirkus, ki bo imel pač boljšega klovna. Cirkus v majhna mesta pride samo vsaka štiri leta, vmes ga tudi po petdeset let ni blizu. Mogoče pa se le pojavi še kakšen cirkus izven voznega reda... Zadnja zaprta seja vladajoče koalicije je bila na moč komična: vsake toliko je kdo pomolil svoj izmučen obrazek na ogled in zaupno izjavil, da ni še nič jasnega, čeprav sta bili vprašanji samo dve: ali bo koalicija razpadla ali ne in ali so jih »Ruplovi detnok-rati« za... ali ne. Ruplovi demokrati so šli domov »malo prej« in tako odgovorili kar sami. Ce so se pred dvemi tedni še pojavljale dileme, ali se bodo Ruplovi demokrati priključili Demosu ali ne, ima danes ta dilema povsem nov ton: če se bo kdo komu priključil, se bo Demos lahko Ruplu in nikakor obratno. Koliko je Dimu do tega je jasno pokazal na zadnji seji koor-dinacije. V čigavem interesu je torej razpad Demosa, če ne v Ruplovem!? Ko sem v Delu zagledal obraz na Delovi listi priljubljenosti politikov, je jasno, da so Rupli edini, ki se jim ta trenutek lahko mudi na volitve. In zato tudi edini, ki jim je kaj do tega, da Demos razpade. Ker že vsak poulični klipan žvižga, da se bosta Ruplu pridružila tudi Kacin in Janša, je zadeva še tolikanj bolj enostavna. Tudi Drnovšček lahko svojo politično pozabo reši samo tako, da se pridruži Ruplu in z njim zmaga na volitvah in nato galantno zamenja Lojzeka. Rupel inKučan se za vsak primer na vsaki novinarski konferenci trepljata po ramenih, da bi drug drugemu lahko dvignila FIS točke, če bo to sploh še potrebno. Ali so s tem ostale članice Demosa izigrane ali ne, je seveda vprašanje morale, ne pa tudi škode. Demos ima karcinom na možganih in je vprašanje smrti samo še vprašanje časa. Ruplovi Demokrati so nedvomno stranka slovenske prihodnosti. Tudi kadrovsko najbolj kompleksni: Bavčar je zvit kot presta, Kacin je lep in »odločno neotesan«, ravno pravšnji za ženske, ki imajo volilno pravico, Jansa je pravi heroj, Rupel je zraven tega še intelektualec, Bučar pa kot nalašč za prenovljene upokojence, ki jim hosta ni preveč tuja. Spomenka je prava mama, Omerza pa ima ključ od največjega sefa v državi. Kdor se tu ne najde, bo pač volil Krambija, Jelinčiča ali Pirnata. Krščeni demok-rati lahko samo še molijo, potem ko se je Šuštar znašel na »lestvici« med RibiČičera in Školjčem, kmetom je dinastije Oman počasi tudi dovolj (krorapir je vse manjši), Liberalci in Stranka demokratičnih zablod pa so tako in tako obsojeni igrati samo sol in poper na svinjski pečenki. Predčasne volitve torej bodo, ker ste vi tako želeli! Prehitevati po desni pa je tudi v Evropi prepovedano. Tega se boste morali zavedati, dokler je še čas. Do trenutka, ko bodo začeli prodajati vstopnice za naslednjo cirkuško predstavo, ste tako in tako odveč, ljubčki dragi. Vstopnice so narareč že zdavnaj natisnjene in cena določena, če vi to želite ali ne. Ta film smo nekoč že videli, kajne!? Na svidenje v cirkusu! V Ljubljani, 7. novembra 1991 Vaš Hamf ri Bogart P.s. Medtera pa se lahko, ljube bralke in dragi bralci, zabavate na različne načine: lovite včarovnice oblečene privatnike, ki utajajo davek, ministrico za zdravstvo, ki ji v enem letu ni uspelo popraviti pet-desetletnih zablod v zdravstvu (plave kuverte so očitno postale pretanke), lahko pa greste kot pros-tovoljec v Vukovar. To je namreč edini kraj, kjer se godijo stvari, ki jih svet še ni videl! fflODR