Jože Pahor: MATIJA GORJAN Že priznani pisatelj romanov velikega koncepta in naš stanovski tovariš Jože Pahor nam je pcdaril nov roman, ki po obsežnosti zavzema eno prvih mest. Zdi se, da je njegova posebnos. v ustvarjanju del velikega formata, kar je dokazal že s prejšnjimi, prav tako obsežnimi deli, ki pa niso bila tako svojsko naša ko »Matija Gorjan,« čigar dejanja se razpletajo izključno na slovenskih tleh. Svoj stoves nadarjenega romanopisca si je pridobil že z deli kot »Serenissima«, ki je bilo objavljeno v Ljubljanskem Zvonu, dalje »Medvladje«, ki ima izrazito socialno noto; poleg tega je spisal dramo »Viničarji« in objavil še več socialno-političnih razprav v raznih revijah. Z novim zgodovinskim romanom je silno obogatil našo literaturo. V njem popisuje prvi večji upor slovenskih kmetov proti grajskim fevdalcem, ki so vprav takrat prvič začutili silo kmečkega upora, niso pa zaslutili njegove zgodovinske nujnosti v zvezi z vso tedanjo socialno problematiko. Snov sama je silno zajetna, zanimiva in živo podana. Poleg tega je izpolnil Pahor veliko vrzel glede literarnega obdelovanja kmečkih uporov. Saj pravi B. Kreft v uvodu svoje »Velike puntarije«, »da so kmečki upori nad vse heroična preteklost. In če že išče kje slovenska narodna samozavest oporo iz preteklosti, jo mora najti v kmečkih puntarjih«. Nadalje ugotavlja Kreft: »Tudi herojstvo je v njih večje in veličastnejše ko vse srednjeveško viteštvo, kar ga je bilo v naših krajih.« Zato ni čuda, če je pisatelja Pahorja zamikala snov in si je postavil nelahko nalogo: podati pestro snov v obliki romana, ki ga bo vsakdo, preprost in izobražen prečital z zanimanjem jn užitkom. Na več mestih bo pazljivi čitatelj opazil živo podobnost takratne borbe za pravičnejši družabni, narodni in politični red z današnjo duhovno tako razgibano dobo, kar bo njegovo pozornost še bolj priklenilo. Poleg tega ima delo mnogo močnih dramatskih mest, podanih s psihološkega vidika prav dobro in ki drže čitatelja v napetosti vse do konca. Vmes je mnogo lepih motivov z bližnje ljubljanske okolice, ki dajejo romanu poživljajoči okvir. Pisatelj razpolaga z izredno obsežnim besednim zakladom in sočnim jezikom in je poskrbel, da je delo ohranil na dostojnem umetniškem nivoju, kar se pri drugih obsežnejših delih čestokrat pogreša. Roman ima pretežno epičen značaj in to tembolj, kadar popisuje kmečko vojsko z močnejšo in daleko bolj oboroženo plemiško vojsko. Roman sam je razdeljen v štiri daljše dele z epilogom. Dramatičnost dogodkov se stopnjuje brez vidnih skokov od sredine prvega poglavja proti koncu in se konča z efektnim epilogom. Pisatelj pa ne popisuje samo kmečkega življenja in mentalitete, marveč prav tako plemiško, seveda v okviru sodobne družabne in politične strukture. Osrednja oseba in duša vsega upora je Matija Gorjan, doma s Kočevskega, ki je šel študirat v daljno Nemčijo, odkoder se je vrnil z latinskim imenom Montanarus, najbrž zato, da bi prikril svoje kmečko pokolenje. To je bilo potrebno, sicer bi se ne mogel spoprijateljiti z graščakovim sinom Kisslom s Fužin. Pod njegovim vplivom je Gorjan stopil spočetka na stran plemičev, ki so takrat vodili borbo z meščanstvom. V vrtincu tedanjih vihar obetajočih dni je Matija za nekaj časa pod silo razmcr in okolja zatajil svoj rod in se predal lahkoživemu meščanskemu življenju. Ko je živel na Fužinah, je imel priliko priti večkrat v Ljubljano, kjer se je zapletel v nedovoljeno, v tistih časih še posebej obsojeno ljubezensko lazmerje z natakarico Majdo. Mimogrede bodi povedano, da je prav zanimivo in živo popisano takratno meščansko življenje v stari Ljubljani. V tistem času stopi na pozornico nova oseba, nekaka piemkinja Klara, katere preteklost je obdana v tajno kopreno in ki odvcde Gorjana od preproste Majde v svoje okolje, kar je bilo za takratnega Matijo gotovo velik uspeh. Prav tej Klari, ki se je igračkala z njegovo naivnostjo, pa se ima zahvaliti za mnogokatere usluge tekom svojega ujetništva in uporov, ko je prelomil z dosedanjim življenjem in znova našel pot, ki ga je pripeljala tja, kamor ga je klicala kri. Sredi brezskrbnega življenja in usodne ločitve z graščakovim sinomi Kisslom, ga je doletela strašna vest, da je nasilni kočevski graščak Thurn vrgel v ječo njegovega očeta, da bi se na ta način lažc polastil njegove zemlje. Kljub vsem prejšnjim razprtijam z očetom je Gorjana vest zelo pretresla in odlo- čila, da je Gorjan postal znova kmet in pozneje voditelj krvavih uporov. Vse svojc sile je odslej usmeril v delo za osvoboditev svojega nesrečnega očeta in kot naravno posledico: za osvoboditev vseh brezpravnih tlačanov. Gorjan je uvidel nujno potrebo po organizaciji, ker bi bili posamični upori obsojeni na neuspeh. Poiskal je in navezal stike z nekaterimi radikalnejšimi kmečkimi uporniki in se s silo svoje kakor prerojene osebnosti postavil za voditelja. Uvod v veliko borbo je bil puntarski napad na Thurnov grad v Kočevju, kjer je Gorjan maščeval smrt svojega očeta. V nadaljnih bojih so uporniki večkrat presenetili grajske in jim porušili več gradov. Kakor vcdno, so se tudi takrat pojavili podkupljenci. mnogi pa so nasedli zvijačam, hudo je učinkovala tudi nesrečna needinost. Boji so se razpletli skoraj po vseh večjih slovenskih krajih od Konjic preko Celja na Novo mesto in Kočevje, dalje na Gorcnjsko, dokler slabo oborožena in po izdajalcih oslabljena kmečka vojska ni položila orožja. Vsi voditelji, hrabri kmetje, razen Gorjana. so padli. Ostal je Gorjan s svojo Majdo in sinom, ki naj bi bil simbol bodočega upornika, kajti borba se je šele začela, nadaljevali jo bodo sinovi junaških kmetov. Zato je psihološko utemeljeno, da je Gorjan ostal z Majdo in sinom živ in zdrav. Delo je gotovo plod temeljitega zgodovinskega študija in vzgledne vztrajnosti in naj bi, kakor že v uvodu omenjeno, služilo v oporo naši narodni samozavesti. J. M.