Dobri otroci                                              1
(Eusiosiia in-iiiovcdku.)                                                    I
Gospod Bog se je rasrdil na Ijudi in jim pošiljal nekaj let zaporeil ve- I
liko auSo; kar so Ijiidje vspjali, nič liij klilo, nič obrodilo.  In nastal je tolik I
glad, <ia so Ijmlje nu-li in živiua pogiujala gladii.  Tedaj pajeviadal v necem I
carstvu mlad car, in kakor je sploh cbiCajuo,  da mladi zaupa le mladeinBjJ
m
tako ttidi ou nikogar nij trpel poleg sebe, niti v sorčtn, niti v uradu, niti v vojski. nego same mlade Ijudi, ia kakor so bili ti sami nezreli, tako ne-zreli so bili tudi njih soveti. Videf povsod na okoli toliko bedo in gorjž, prigovarjajo carja, naj bi dal vse stare Ijudi fltopiti, fieš, da bi raladim ne pojedali zastonj krulia. lu zagrozil je car po njih soretn slehernemu smrtno kazen, kdor bi staremu človeku dajal zavetje. Tu se razid6 beriči po vsej deželi, povsod oznanujoG carsko povelje, iu kder zaslede kacega st&rca, T8&-c*ga utope brez milosll — V necem mestu so bili trije bratje; imeli so sta-rega ofeta, ali uijso ga izdali na smrt, nego prikrili so ga doma v izbipod podlogo. Ia tain je sedcl starček nekoliko mesecev in sinovi so mn prinaSali, iar so iineli. Mimila je zima in prišla pomlad, čas setvi',^li nikder ni bilo ni zrnca, da bi je vsejali; nekaj se jo pojčlo, nekaj pogiailo v zemlji. In prišli so ti trije sinovi o(3eta vpraSat, kaj jim jo storiti? ^Strgajte, ocroci, staro streho z biše, izmlatit« slamo in kar primlatite, Tsejte!" SinoTi stor^ tako in gospod Bog jim (Id sre^o; tedeu pozneje hž*S ^eleuf žifco kakor dišeča rtitioa in za mesec dai, za dya se giblje T poluein klasji, in bilo je dokaj vsakoršnega žita: rU, pSenice, ječmeiia i. t. d. Kamorkoli ai se ozrl, nikdor nij bilo poljd; vsenjivc so se bile z visoko travo inosatom zarasle — le nji-iovo polje je obrodilo. Oj, to so se ljndje dmli in Jndili in glas o tem ae je raznesel po vaem svetn; zvedel je t« tudi car sam. In uiazal je ear, naj pridejo ti trije brafcje pr&Ienj. Zelč se prestrašijo zaradi tfiga povelja: nZd&j ¦— prarijo — gorj6 nam!u Šli so z nova k očetu: nOfie, pred caija nam ve-levajo; kaj Cemo storiti, oče!" nIdite, otroci! karbodc, to bode, pred carjcin pa čisto resnico govorite!" — Otid6 bratje ter pridcjo k earju. Car jih Tpraša grozčč se: nZakaj skrivate, okmtnilii, žito, srct pa gladi uniira? govorite resmco, ako ne, vknieai vas mn&ti na smrt!" — liratje poveAO Tse, kakor je bilo od konca tlo kreja. ^ln zilaj, nfljmiiosticS car, izrtlei nas, (e te je volja trinogu, ali pa naj nas pomilosti tvcja ljubezen!" In zdajci m razjasnf carjevo felo, v očeh mu zalesketa solza. Pri tej priči ukaže privesti predse starega ofeta, posadi ga poleg sebe tik svojega i>rostola ter posluga njegov sovet do sttirti, njegove siuove pa sijajno obdart                                   V.