Poljska je stopila v Kgodovino kot lastna država v 10. stoletju. Kot najmočnejše Bapadno-elovansko pleme so Poljaki širili •vojo državo po ozemlju in političnem vplivu vedno bolj in bolj, zlasti od 14. stoletja naprej. Cilj te države je bil poleg gojitve in ohranitve poljske narodnosti obramba katolicizma in krščanske kulture. V tem oziru so zasluge poljske države veiike in nevenljive. Konec 18. stoletja pa je tudi prinesel konec poljske države. Razlog za to je iskati v notranjih homatijah, povzročenih po preoblastnosti med seboj razprtega poljskega plemstva, zlasti pa v položaju Poljske med dvema velikima državama: Nemčijo in Rusijo. L. 1772. je pruski kralj Friderik Veliki predlošil ruski cesarici Katarini II. Veliki razdelitev Poljske, ki se je tudi izvršila. L. 1793. je sledila 2. delitev Poljske, 1. 1795. pa tretja. To je bil konec poljske države. Obstojal je poljski narod poln narodne samozavesti, pa brez lastne države. Ozemlje poljske države je bilo razdeljeno med Rusijo, Prusijo in Avstrijo. Poljski narod pa ni nikdar klonil v duhu. Komaj je bila, poljska državna samostojnost pokopana, že so upali Poljaki, da bo francoski cesar Napoleon Veliki dvignil Poljsko iz groba. Prevarani v svojem upu, kljub temu niso obupali. Čakali so 200 let in pričakali ob koncu svetovne vojne jeseni 1918 vstajenje poljske države. Po poteku 21 let je zopet prišla nad Poljsko katastrofa. Rusija In Nemčija sta si razdelili njeno ozemlje. Rusija je vzela ozemlja, naseljena večino- ma po Belorusih in Malorusih, s katerimi je prižlo okoli poldrug milijon Polj&kov pod rusko oblast. Vse drugo ozemlje z 21 milijoni Poljakov, 1 milijonom Nemcev In 1 milijonom židov je prišlo pod oblast Nemčije. Anglija in Francija te delitve ne priznata, marveč slej ko prej proglašata vzpostavljenje poljske države in njene neodvisnosti kot nespremenljivi cilj svoje vojne z Nemčijo. Zabeležbe vredne in tudi potrebne so besede, ki jih je z ozirom na Poljsko in njeno usodo spregovoril papež Pij XII. Ko se mu je 1. oktobra poklonilo poljsko odposlanstvo pod vodstvom kardinala Hlonda, je papež med drugim rekel: »V vašem strašnem gorju vam je ostalo nekaj dragocenega. Najprej slava hrabrega naroda, čigar junaštvo je napolnilo z občudovanjem vaše sovražnike same, ki so ga lo jalno priznali in se pred njim poklonili. Ostali so vam vsi veliki spomini na vašo narodno zgodovino, ki je že deset stoletij posvečena službi Kristusu in je večkrat tako velikodušno branila krščansko omiko Evrope. Predvsem vam ostane vera, ki je ne more ničesar omajati in ki se je danes izkazala tako sijajno kakor vedno v vaši zgodovini. Na potih, po katerih je hodila Poljska, so tekli že mnogi potoki solza in krvi, so se odpirala brezdna trpljenja, pa so se dvigali tudi visoki vrhovi zmage, miru in lepote, ki ste ji dajali izraza v svoji veri, v svoji književnosti in v likovni umetnosti. V svojem burnem življenju je vaše ljudstvo doživljalo ure srartnega boja in dobe navidezne smrti, videlo je pa tudi dneve vstajenja in prerojenja. Nekaj je, česar ni nikoli videla vaša zgodovina: neverne in nezveste Poljske, ki bi se bila ločila od Kristusa in njegove Cerkve. Dežela sv. Kazimira in sv. Hedvige, dežela obeh svetih Stanislavov, sv. Janeza Kanizija in sv. Andreja Bobole je v toku časov zgubila svojo posest, svojo državo, svojo neodvisnost, nikoli pa ni izgubila svoje vere, ni izgubila nežne pobožnosti nasproti Materi božji, čije čudodelna podoba v Čenstohovi predstavlja tolažnico bolečin celokupnega naroda, kateri ji zaupa vse svoje gorje in od katere sprejema trdno nado v zopetno vstajenje svojega narodnega življenja.« Nato je papež pokazal na neskončno modrost božje previdnosti, o kateri se zdi v gotovlh trenutkih, da se je skrila, ki pa nas samo skuša, da ostanemo zvesti Bogu, njegovim nravstvenim postavam in da zaupamo v ta nravstveni red, v katerem bo pravica zmagala nad krivico in bo človeštvu zavladala resnična medsebojna ljubezen. Papež je svoj nagovor zaključil s temile besedami: »Zares, samo pravica in Ijubezen in edinole ti dve bosta svetu, ki je danes tako zmeden, vrnili tisti mlr, po katerem sredi žvenketa orožja tako goreče hrepenijo narodi in za katerega od enega do drugega konca sveta milijoni in milijoni poštenih duš, tudi takih, ki ne izpove« dujejo katoliške vere, dviga svoje molitve k Bogu, edinemu vladarju vseh ljudi in stvari. Jaz vam ne rečem: »Otrite svoje solze!«, Kristus, ki je jokal zaradi smrti Lazarjeve in zaradi nesreče svoje drage domovine, zbira te solze, da bi vam nekega dne povrnll vašo žalost, izpremenjeno v veselje — te solze, ki jih prelivate zaradi svojih dragih mrtvih in zaradi te plemenite Poljske, ki noče umreti.« Poljski kmet mirno orje, medtem ko ropotajo mimo njsga teild nemški tank) Ujetega poljskega geuerala zaslišujejo v nemškem ajetnldkem tabora Sovjetski mornar na opazovališču ruske bo}ne ladje