Praznovanje
dneva
žena
V KS 
Tomišelj
Matere in žene v naši KS smo na pre-dvečer 8. marca doživele proslavo, ki je nismo pričakovale.
Ze res, da ob vsakem praznovanju Dne-va žena in ob vsakem državnem prazniku na sploh pripravijo mladinci iz naših vasi in pionirji osnovne šole proslavo, toda letos je bilo to nekaj posebnega. Celotni pro-gram se je namreč spretno izognil zadnja leta že kar ustaljeni sentimentalnosti okrog mamic. Zato seveda pa program ni bil nič manj prisrčen, topel in prazniku primeren. Prvo točko je predstavljal reci-tal, spremljan z glasbo, ki je skozi program izbranih pesmi - od Tagoreja, Cankarja, Župančiča itd. nekako predstavil celotno življenje človeka. Recitalu je sledila krat-ka igrica za zabavo in smeh in res smo se od srca nasmejale. No, potem pa so nasto-pili še naši najmlajši jn povedali so čisto vse: od tega, kako je izgledal svet tedaj, ko »še ni bilo nič« in kako je bilo vse, ko sem »jaz prišel na svet« pa do takrat, ko bi rad rekel: »Mama, svet je tudi zate«.
Nekajkrat je odlično zapel moški pevski zbor KUD Iška vas, ki ga že nekaj let uspešno vodi Anton Glavan. In za konec so trije mladinski pari v narodnih nošah zaplesali venček narodnih plesov. Sledila je skromna zabava.
Nič posebnega, boste rekli. Le čemu o tem pišejo? Kajti takih proslav, kot je bila letos v naši krajevni skupnosti, je bilo go-tovo precej. Pa vendar sem sedla k pisa-nju, da to na kratko opišem, ker mi je nekako žal, da takšen trud in prizadevanje ne bi bil nekako zabeležen, če že poplačan ne more biti. Želim se - zagotovo tudi v
imenu marsikatere prisotne mame ali žene - zahvaliti za prijeten večer vsem, ki so nam ga pripravili: učencem osnovne šole, mladini, ki je skoraj mesec dni vadila pod mentorstvom Saše Jankovič, gostilničarki Ivanki »Pri Urhu«, ki jih je prijazno (nav-zlic neustreznemu prostoru) večer za veče-rom sprejemala v poseben gostilniški pro-stor, ne da bi od njih imela kakršnokoli korist, zahvala pa velja tudi pevcem in organizatorjem.
Škoda, da so prostori v osnovni šoli v Tomišlju tako majhni, da ne morejo spre-jeti več obiskovalcev, saj upam namreč, da nas bo mladina v naši krajevni skupnosti še kdaj tako presenetila in razveselila. In upam, da bomo tudi starejši kdaj znali prisluhniti njim, kadar nas bodo potrebo-vali! Morda bo to že prav kmalu? Morda že spomladi, ko bodo s prostovoljnim de-!om gradili športna igrišča?
S. HRIBAR