Ustavoznanstvo. (Spisal Fr. Orožen.) E. Od pragmatične sankcije do Franc Jožefa I. (1713—2. grudna 1848.) 5. Ustavno gibanje v Slovencih 1. 1848. in 1849.*) (Dalje.) predmarčni dobi je bila pri nas narodna zavest še malo razvita, ker nam je manjkalo slovenskih šol in sploh za narodno probujenje delujocih mož. Sicer nahajamo že nekaj mož, ki so se trudili za naše šolstvo, kakor n. pr. A. Martina Slomška v Celovcu in Valentina Staniča v Gorici, a to so le posamezni pojavi; slovenščina je še vedno ostala precej zanemarjena. Naše slovstvo je ovirala cenzura, v uradih pa je gospodovala nemščina. Pri prvih slovstvenih poskusih so po Slomškovi opazki ,,Slovenci obsedlali kobilo pri repu" *) Obširneje in temeljito je popisal slovenske razmere v tej dobi prof. Jos. Apih v knjigi ^Slovenci in 1848. leto." Založila ,Matica Slovenska" 1. 1888. Po tem delu so tudi posneti najvažnejši podatki v tej razpravi. in na Štajerskem vlekli za ilirstvom, na Koroškem pa je omislil Matija Majar »vseslavjanski jezik." Važno je bilo za Slovence vplivanje ,,ilirščine", katere so se poprijeli rnnogi pisatelji n. pr. Vraz, Miklošio, Murko, Kočevar, Trstenjak, Muršec, Jeran, Žakelj, Ravnikar i. dr. Kmalu so pa Slovenci, izimši Stanka Vraza, zapustili ilirščino in se oklenili urednika ,,Novic", dr. Janeza Bleivveisa. Tako je nehal ,,jugo-slavizem". Zavest narodne celokupnosti se je le počasi razvijala, ker so bili Slovenci v cerkvenem in političnem oziru razcepljeni. Na Štajerskem, Koroškera in Kranjskem so sicer imeli Slovenci »stanove", a ti so se le malo brigali za narod. Le na duhovščino in majhno število rnlajših posvetnih razurrmikov se je mogel opirati narod, ko se je prekucijski duh širil tudi po slovenskih pokrajinah. Tudi pri nas so razumniki radi čitali po cenzuri prepovedane knjige in časopise, katere so dobivali iz Nemčije po tihotapcih. Slovenci se niso mogli sklicevati na -zgodovinsko pravo", ker takega niso imeli. Drugi narodje so se opirali na svoje zgodovinsko pravo ter na podlagi tega stavili svoje zahteve. Slovenci so se raorali postaviti na stališče ,,naravnega prava" in opiraje se na to pravo zahtevati osebno svobodo, državljanske pravice in narodno jednakopravnost. Okleniti so se morali ,,narodnega principa", ki je imel preosnovati staro Avstrijo in zadovoliti nje različne narode. Drugi narodje so iraeli svoja društva, ki so tudi postala središče narodnemu gibanju. Slovenci nismo imeli takega društva, ki bi jedinilo slovenski narod. »Kranjska kmetijska družba" je poslovala in razpravljala le v nemščini, katerega jezika pa ni razumel kmet. S_le z ustanovitvijo ,,Novic" se je odpravila ta nedostatnost, a »kmetijska" družba ni dobila nikakega političnega pomena. Tako je torej bil slovenski narod o prihodu revolucije popolnoma nepripravljen in ni bilo opažati pravega prevratnega gibanja med Slovenci. Vendar pa je bilo leto 1848. za Slovence zelo znamenito v narodnem oziru. Hitro se je širila vest o dunajskem prevratu sredi sušca 1. 1848. tudi po slovenskih pokrajinah, a Slovenci so ostali vedno zvesti svojemu cesarju. Prva poročila so prišla v Ljubljano dne 16. sušoa ter razdražila nekoliko mladih ljudi, ki so razsajali ,,pred Trančo" in zahtevali iz prodajalnice ,,pri knezu Metternichu" nepriljubljenega ministra podobo ter jo raztrgali in vrgli v Ljubljanico. Razbili so okna županu in rogovilili pozno v noč, končno so jih pa vojaki razgnali. Po veliki večini so se pa Ljubljančani dostojno obnašali in si pripeli na prsih bele trakove v znak ,,veselja in narodnosti". Zvečer je bila slavnostna predstava v gledališču, kjer je zbrano ljudstvo stoje pelo z velikira navdušenjem cesarsko pesem, mesto pa je bilo razsvetljeno. V Ljubljani in po drugih večjih krajih na Slovenskem so osnovali narodne straže. Guverner grof Welsersheimb je razglasil, da je cesar dovolil ustavo in tiskovno svobodo. Ta vest je povzročila občno zadovoljstvo in zahvalno adreso Kranjcev cesarju. Tuji hujskači so prihajali zlasti med slovenske kmete, da bi jih nahujskali zoper grajščake in vlado, a slovenski rodoljubi so poučevali kraete in jih svarili pred hujskači. Pojavljali so se tu in tam neznatni nerairi, velika večina slovenskega ljudstva pa je ostala popolnoma mirna. Najhujši izgredi so bili na Igu pri Ljubljani, kjer so napadli in plenili kmetje grajščino slavnih Turjačanov dne 21. sušca, vojaki so jih pa še tisto noč razgnali in pomirili ljudstvo. Tudi po drugih slovenskih pokrajinah so radostno pozdravljali vest o novi ustavi, deželni stanovi so pa poslali adrese do cesarja in zahtevali, da se odpravi podložništvo, in uredijo kmetske razmere in druge pravice. Za Slovence so bili najvažnejši kranjski stanovi, ki so cesarja v adresi zahvalili za ustavo in tudi prosili, da se jim podeli pravica dovoljevanja davkov, nadzorovanja državnega gospodarstva in sodelovanja pri zakonodajstvu. Ze dne 6. mal. travna se je sklical v Ljubljano deželni zbor, katerega je odbor pomnožil z nekaterimi člani ljubljanskih deželnih stanov, z nekaterimi odvetniki, profesorji in tremi kmeti. Tako je dunajski prevrat vplival na stare stanove in razširil narodno zastopništvo. Bati se je bilo za javni mir, dokler se ni rešila zelo važna zadeva o ,,odvezi kmetskega stanu". Kmetom so obetali prenehanje tlake, desetine in drugih dolžnosti, a kraetje so se upirali vsaki odškodnini. Ljudstvo so o tej zadevi poučevali dr. Bleiweis v ,,Novicah", škof Slomšek v posebnera pastirskera listu in M. Majar v nekem oklicu. Prišli so pa hujskači med kraete ter povzročili po nekaterih krajih nemire. Tako tožijo kranjski stanovi v neki vlogi do vlade, da so se morale grajščine v ljubljanski okolici zavarovati z vojaki, ki so jih branili zoper razsrjene kraete. Tudi ob hrvatski in ogerski meji so bili manjši nerniri, a v obče ni prišlo do hujših neredov. Leto 1848. je tudi v Slovencih vzbudilo narodni čut, ko so Nemci začeli delati za zjedinjeno Nemčijo. Dne 13. mal. travna je prišlo s Kranjskega poslanstvo z belo-modro-rudečo zastavo na Dunaj, da se zahvali v Bauli" zaslužnim raožem, ki so svobodo pridobili vsem narodom. Dr. Bleiweis je prečital adreso, ki je bila v prav slovenskem duhu sestavljena in tudi ugajala Dunajčanora, kajti takrat so se strinjali Neraci in Slovenci v cenitvi dobljene svobode. Polagoma se je razvijal slovenski program navzlic delovanju nernške in italijanske propagande po naših deželah. Prve načrte o slovenskem programu nahajamo v ,,adresi kranjskim stanovom", katero je poslalo 44 dunajskih Slovencev »zakonitemu organu osrednje slovenske pokrajine". Dne 6. mal. travna se je otvoril kranjski deželni zbor, kateri se je posvetoval o razširjenju deželnozborskega zastopa o kraetskih razmerah, narodnem šolstvu, slovenskom uradnem jeziku ter na podlagi sklepov sestavil peticijo do oesarja in vlade in poslal posebno poslanstvo ria Dunaj. Kranjsko poslanstvo so prijazno sprejeli na Dunaju ter mu obljubili, da se kolikor mogoče ustreže izraženim željam. Tedaj so tudi prišla na Dunaj češka in hrvatska poslanstva. Tajnik dunajskega društva MSlovenije" je sestavil poziv na Slovenee, katerega so tudi podpisali člani hrvatskega in oeškega poslanstva. Dr. Bleiweis je v slovesni avdijenciji pri nadvojvodi Ivanu tudi izrekel upanje, da se ustanovi zjedinjena Slovenija. Nadvojvoda Ivan je odobril to misel s pridržkom, da se tudi nekranjski Slovenci izrečejo za zjedinjenje. Razposlala se je v slovenske kraje v podpis nova peticija, v kateri se je zahtevala zjedinjena Slovenija, jednakopravnost slovenščine v šoli in uradu in neodvisnost Avstrije od Prankfurta. Zraven dunajske ,,Slovenije" je tudi graška 8Slovenija" se potegovala za narodni program. V tem pa je prišla dne 25. mal. travna ustava, ki ni uresničila slovenskih želja. Hrvatski deželni zbor pa se je trudil za združenje Hrvatov in Slovencev, Jelačic pa je tudi slovenske zastopnike vabil k zborovanju. Tako je prišel v imeriu štajerskih Slovencev dr. Štefan Kocevar v hrvatski deželni zbor. (Dalje prih.)