SLOVENSKA IMENA GOB
Gobe so svet zase, ne samo za biologa, ampak tudi za jezikoslovca. Na redko so posejani strokovnjaki, pri katerih bi dobili zadovoljive in zanesljive podatke o kopici zamotanih vprašanj, ki spadajo v poglavje »Fungi«, in težko bomo našli jezikoslovca, ki pri imenih gob ne bi skomiznil z rameni. Slovenci verjetno še ne bomo tako kmalu dočakali temeljite in vsestranske študije o naši domači mikološki terminologiji. Kolikor mi je znano, posveča v slavistiki gobjim imenom resno pozornost samo češki jezikoslovec Vaclav Machek, ki pripravlja o njih posebno monografijo, podobno, kakor jo je pred leti posvetil, rastlinskim imenom.
Vendar je težko delati s pomanjkljivim gradivom. V Machkovem novem češkem etimološkem slovarju beremo n. pr., da je češko choroš »Polyporus« poleg poljskega choros2 in choroszcz »Polyporus ramosissiimus« verjetno rusizem zaradi pohio-glasja in je osnova ch(v)orst-b kakor v slovenskem hrast. Toda v slovenščini poznamo korušelj (m.) po Pleteršniku »gruča« (n. pr. črešenj) in »na hrastovih koreninah rastoče gobe, die Eichtraube«, kar utegne 'biti »polyporus sulphurus« ali še bolj ver-jeitno »Rasellinia quercina«. Zveza med slovenskim in zahodnoslovanskim imenom je na dlani, čeprav k etimologiji ne moremo reči drugega, kakor da je Machkovo sklepanje napačno. Toda lingvistična literatura o nazivih gob je v slavistUd še tako skromna, da so takšni Machkovi poskusi razlage pionirski, iskanje primerjalnega gradiva pa je počasno in zamudno delo.
104
v slovanskih etimoloških slovarjih pred Machkom najdemo le redko in samo izjemoma tudi kakšno gobje ime. Širšo etimološko literaturo imajo le splošni termini tipa goha, gliva, grih, vendar so posamezna mnenja pogosto dokaj problematična. Za splošno slovansko smi,žh »Moirchella«, slovensko smrček, čmrček, čmr-čič je na razpolago saimo troje mnenj. V Preobraženskega ruskem etimološkem slovarju najdemo razlago iz morščit-b »runzeln«, pri Vasmerju, REW II 676 iz smorgath »sich schnauzen«, Machek, ESC 460 pa primerja to z nemškim Morchel. Iz srvn. mauroche, maurache smo si Slovenci izposodili naše mavroh, mavrah, Francozi svoje mauroche, morille, Angleži morel. Tudi znansitveno latinsko ime Morchella je prevzeto iz nemščine, kjer najdemo poleg Morchel, Morgel tudi Lorchel, Laurich. Germansko izhodišče je verjetno morhe (Loewe, PBB LXI 225). Machek sodi, da je to Slovanom in Germanom skupno ime paleoevropskega porekla. Tudi češko bedla Lepiota prooera«, znano tudi iz lužiščine in poljščine, je po Machku paleoevropsko, sorodno z latinsko boletus, grško bölites »goba nasploh« in litavsko bude »neka goiba«. Najsi bodo takšne etim'ologije še tako risikantne, kar a priori jih vendar ni mogoče zanikati. Gobe so v primitivnih prakulturah igrale neprimerno večjo vlogo kakor danes. V slovanskih jezikih se gob ja imena, v kolikor so moškega spola, regularno sklanjajo kot bitja, ne kot stvari (glej Pedersen, KZ XL 153 in Vondrak, VGr. II 255). V slovenščini so akuzativi tipa našel sem jurčka, gobana, snrža, mavroha, karieljna itd. še dosledno ohranjeni, enako kakor pri imenih igralnih kart, "tipa asa, pika, taroka, pagata. Pri telesnih udih se je pri nas ohranila ta stara personifikacija samo pri izrazih za »penis«, pri denarju pa je še mogoče reči našel setm jurja, itudi stotaka, tisočaka je še mogoče poleg stotak, tisočak, vendar samio še dinar, goldinar, cekin.. Čeprav se je deklinacija za bitja razvila sorazmerno pozno, kakor sklepamo iz cer-kvenoslovanskih spomenikov, morajo biti zarodki starejši, že skupno praslovanski, sicer si ne bi mogli razlagati takšne presenetljive enakosti pri psiholoških izjemah. Tudi raznih etnografskih podatkov o gobah je dovolj na razpolago. Celo fraza šel je po gobe z današnjim pomenom »propadel je« ima svoj ekvivalent v čeških hledal, sbiral, pasi houby ali byl jeste na houbach »ga še ni bilo na Svetu« in iz ruske etnografije »znanih navadah, podobnih našemu »proso meti«.
Personifikacije gabjih imen kažejo na evfemizem in brez tega bi si težko razložili izredno pestrost pri današnjih ljudskih imenih, kjer najdemo poleg raznih metaforičnih in figuralnih nazivov tipa dedec, baba, turek še celo vrsto izjposojenk iz sosednjih jezikov tipa mavroh, karželj, kukmak, žrdana in naravnost nepregledno mncšino raznih glasoslovnih ireguiamosti. Za »Boletus edulis« navaja že Pleteršnik dolgo \Tsto sinonim. Poleg skupnoslovanskega grib, ki se je ohranil samo na severozahodu, so omembe vredni prehodi od ene osnove do druge, n. pr. gribanj, gribanja (vzh. Staj.), grbanj (Prekmurje), goban, gobanja, globanj, globanja, glibanja in celo golobanj (Rateče). V Beli krajini je izpričano še gavran (Semič), gorvan (Metlika) poleg vrganj. Zadnja forma prevladuje v sbh., kjer dobimo vrganj, varganj, vorganj, varganja, vrganjica, vrgonjica za različne species družine »Boletus«. Ako bi za vsakega med temi imeni iskali posebne etimologije, ne bi prišli nikamor. Opraviti imamo z besednimi križanji med goba, grib in gliva. V slovenščini je tudi gliva izpričano v pomenu »Boletus edulis«, čeprav je skupni praslovanski pomen verjetno »drevesna goba«. Na gliva kaže glivanja poleg glibanja. S slovanskim glib-b »blato«, staropolj-skim glipki »lepljiiv« nimajo ta imena verjetno nič skupnega. Češko je Jiubdii, huban, haban, čaban »Polyporus«, torej tudi drevesna goba. Zanimiva je imetateza v razmerju garvan : varganj, kjer se mi zdi belokranjsko garvan vkljub omejenemu arealu starejše kot po vsej Jugoslaviji razširjeno vrganj. Zdi se, da imamo poleg gribi, opraviti z dubleto grhb/v-, sicer mi pa za sbh. vrganj ni znana nobna etimologija. Obrobne oblike besed se v jezikoslovju malodane regularno izkažejo za najbolj arhaične.
Etimološko je slovansko gribi> še vedno temna beseda. Zaradi pogostih pomenskih prehodov med »sluz« in »goba« (glej W. Schulze, KZ XLV 189) misli vrsta raziskovalcev, da bo to sorodna z litavskim greimas »sluz« (Vasmer, REW I 308 z literaturo). Drugi mislijo na sorodnost z grb, grba. Nesprejemljive so takšne razlage kot je n. pr. Jakobsonova (Word VIII 387), da bi bilo to izvedeno iz sbh. gribati »praskati«. Mlad iterativ od grebsti za etimologijo ne pride v poštev. Machek, ESC 148 misli na zamenjavo zvenečnosti in primerja ukrajinsko skryp »goba«, poljsko skrzypuch »drevesna goba«. Tudi sbh. je škripac, škripac, škripavac, krepavac »Polyporus« ali »Hydnum« (enako kot vrganj). Goba se lahko imenuje tudi po zvoku, osnova teh imen je škripati. Tudi slovensko hrček »Gyromitra« ali »Helvella«,   sbh.   hrčak,  češ.;
105
chfapdč »isito« je v zvezi s hreščati, hrčati in podobnimi onomatapoijami. Tudi za naše jur, jurček »Boletus edulis« ni gotovo, da bi ga mogli izvajati preko pomena »trdoglavec, tepec« iz antroponima Jur(ij), saj kažejo imena ptičev kakor jurka »Goldamsel«, jurščica, jurijščica »Flacksfing« jurica »Zeisig« poleg sbh. juričica »Häufung« itd. (glej ARj. IV 689), češ, jiHce, iifička »Zeisig«, jifiček »Hausschwalbe«, poljsko jerzyk, irzyk »Turmschwalbe«, jurzyczek »Buchfink« kljub Bernekerju SEW I 409) na neko onomatopodjo, ki posnema glas (primerjaj urh, urih, vorih »vrsta žabe»).
Ljudsko etimološko so se seveda vsa ta imena gob in ptičev naslonila na Jurij. Kljub temu pa je Machkova etimologija slovanskega griblj vendarle šepava. Sicer pa Machek sam več ne verjame vanjo. Ko sva že po izidu njegovega etimološkega slovarja skupaj več ur »gobarila« v njegovi sobi v Brnu, mi je prinesel na mizo absežno novo ameriško etnografsko monografijo o gobah in mi kazal, kako se v posameznih indijanskih jezikih od Beringovega preliva do srednje Amerike pojavljajo za »Boletus edulis« slovanskemu gribij zvočno podobna imena. Samo po sebi to še nič ne pomeni. Svoj čas je že Schulze opozarjal, da se v nekem jeziku na Guatemali »roka« imenuje ruka. Primerov takšne vrste poznamo že precej in vemo, da so slučajni. Ce se pa najdejo odgovarjajoči refleksi tudi v azijskih jezikih,' ne bi imeli več vzroka dvomiti, da predstavlja slovansko gribi, najbolj zahodni refleks prastare kulturne besede, najstarejše, kar jih je do danes ugotovljenih v jezikoslovju.
Od drugih slovenskih sinonim za »Boletus edulis« bi omenil še dedec, kravica, kravša, špicelj, ki ne potrebujejo razlage. Popolnoma nejasno pa mi je ime poloba (Kojsko) poleg polobi (m. pl.). Sinonim baba, ki ga uporabljajo ponekod v Posočju, je prodrl tudi v furlanščino, kjer je babe »Boletus edulis« najbolj razširjeno ime poleg fonc di laris, kar pomeni tudi »Polyporus«. S Furlani imamo skupno ime tudi za »Amanita caesarea«, za katero najdemo na slovenskem zahodu oblike jardana, Jordana, iordani (pl. m.), jerdanka in celo jezeran poleg žerdana, žrdana. Furlansko se ista goba imenuje ceredan, ceradan, zaratan, zarlatan, ciazlatan. Izpričano je prvič v XIV. stoletju. V slovenskih in furlanskih oblikah vidimo zanimive primere različnih lenizacij, verjetno vsaj deloma iregularnih. Slovenske oblike kažejo, da so bile dvakrat izposojene iz romanščine, tip jardana je starejši. Centralno slovensko karželj »Amanita caesarea« je izposojeno iz nem. Kaiserling; kalk k temu je knez(i). Starejše domače ime za »Amanita caesarea« je verjetno hlagva, čeprav je danes izpričano samo blagovna poleg oglavka, medtem ko je blagva, oblagva »Lactarius piperatus« na skrajnem vzhodu in pri kajkavcih pa tudi »Boletus«. Srbohrvaško je blagar, blagva »Amanita caesarea«. Oglavka se je po metatezi razvilo iz oblagva. Vprašanje je, če to ime res lahko izvajamo iz slovenskega blag, kot sta mislila Kele-mina, GMS XIV 55 in Kranzmayer, Carinthia 115, 69. V poštev bi prišlo tudi rusko blagoj, češ. blahovy »trdovraten, grd«, kar veže Fraenkel, LEW 45 in Zfsl. Ph. XXI 150 s starolitavskim blagnas »schlecht, böse«. Morda pa je zveza samo slučajna in imamo opraviti z ljudsko etimološko naslonitvijo. Slovenskega srež, sreš, zrež »Aga-ricus« in sbh. srijež »Lactarius volemus« gotovo ne moremo primerjati s splošnoslo-vanskim srež »sren«. Sinonim za »Agaricus« je slovensko platnica, sbh. vrganj, gliva, makedonsko gaba. Vendar nam to nič ne pove. 2e iz dosedanjega gradiva smo videli, h kakšnim deformacijam so nagnjena imena gob. Slovenskemu žvag »Polyporus ignarius« odgovarja srbohrvaško žag, žvag z enakim pomenom. V cerkvenoslovanskih tekstih bi temu odgovarjalo svagaru »sensus ignotus« poleg svegari, jesti, ježe g-bba iže napoiše gospoda (Miklošič, Lex. Pal. 823). Svegar-b, svagarb, bi se dalo še zadovoljivo razložiti iz indoevropske osnove, ki pomeni »žgati, paliti«, za današnje žvag bi pa brez starejšega podatka zastonj iskali primerne razlage.
Ker je v imenih gob toliko idefektnega, sem si upal v zadnji SR slovensko že pri Pohlinu izpričano olih »neka strupena goba« rekonstruirati v *volvich'h in primerjati z ruskim volvjanka, belorusko vilveni, volvena, vólvjanica poleg rus. vóldancy, volgancy, volnücha »Agaricus torminosus«, lotiško vilnis »Agaricus vellereus« iz neke" skupne baltoslovanske oosnove *v'hlv-. Sicer pa je skupno slovansko ime za kresilno gobo trd-b, slovensko trod, sbh. trud, trudnjača, maked. trad, rus. trut itd., kar bo komaj v zvezi z litavskim trendéti »biti razžrt od moljev« (Vasmer, REW III 144). Machek, ESC 536 primerja trdi, z nem. Zunder, stvn. zantaro »žerjavica« z meta-tezo iz Hrondos. Toda v slovanščini je še drugo trd'i,, slov. trod »kolika«, staro rus. trudi>.»bolezen«, sbh. trut »gnojni črv na prstu«, kar nekateri avtorji vežejo s prvim
106
trd-b »goba«, idrugi pa iščejo posebne razlage. Tudi gliva pomeni istočasno »goba« i in »bolezen«. ;
Splošno slovansko gobja imena so tudi surovinka, surovojedka, sirovka »La- \ ctarius deliciosus«, rusko syroezka, suroega »Agarucus integer«, lisička »Cantharellus.; cibarius«, češ. lišfca. rus. lisička, sbh. lisičica itd. Enako ježek »Hydnum«, sbh. ježevica,:, rus. ježevnik. Staro ime ipo živali je tudi lanož »Tuiber«, češ. lanyž, izvedeno iz lari ' »košuta«, kar v slovenščini ni več izpričana beseda (če ni lanož Cigale umetno uve- ! del?); tudi jelenke, srnke in podobna imena bomo našli pri vseh Slovanih. Tudi imena \ dreves, pod katerimi določena vrsta najraje raste, služjjo pogosto za osnove gobjih i imen, n. pr. brezouček, ms. berezovik in podobno. Imen tipa hrastouka, češplouka, ! toipoličnica, slivovka imam zbranih vse polno, žal mikološko nedoločenih. To je j včasih za laika pretežko delo. Za znano gobo čebular, ki spada verjetno v družino Paxülus, nisem mogel odkriti nobenih podatkov v standardni srednjeevropski miko- ' loški literaturi. Pogostna so imena po barvi, sivke, zelenke, plavke poznamo vsi. Sicer pa ljudska imena niso natančna. Pod imenom mavroh lahko kupimo na ljub- > Ijanskem trgu tudi žlahtne zastopnike iz rodu Sparassis, ki jim pravijo tudi vampki : ali frlinke. Ime kukmak iz nem. Kticken-mucken se uporablja za posamezne species i rodov Amanita, Psalliota in Lactarius. Cehi so si to ime izposodili od Slovencev za j rod Volvaria.
Ne bom posebej omenjal številnih kalkov tipa goilobica, nem. Täubling, muš- ] niča »Amanita muscaria«, nem. Fliegenpilz ali krvnica »Bovista«, nem. Blutschwamm \ in pKxiobnih. Ne vem pa, katera goba naj bi bila n. pr. kiunieračovka (Kojsko), kor- i mačnica (Pomjan), čyfcence..(PGmjan), cytmani (Pregarje), ropošce (Križevci), kupjenk : (Ribnica — Poharje), prsta-riica (Krmci), aponigierca (Polskava) itd. Vseh macromyce-', tes, ki rastejo pri nas, bo približno 3000 species, ki so hotanično klasificirane v ca 200 družin. Ljudskih imen pa poznamo do danes samo neznaten del.     France Beziaj j