Saša Ličin: Dan štednje • • • Branko Dobričina je spustil šolsko mladino domov, zavil mimo cerkve in se napotil na šolski vrt, da bi v miru in nemoten premislil, kako bo jutri govoril mladini o dnevu štednje. »Sicer je tole z varčevanjem nekam čudna zadeva«, je mislil v sebi. »Vse svoje osebne izdatke sem spravil na skrajni minimum 2e pred leti. Kot dijak sem kadil stalno Vardar, pozneje kot vojak Zeta, isedaj kot aktiven član društva devet skozi ena že par let k Drava. Tu o štednji ni več govora. Prva 'eta sem imel vse knjižne založbe, sedaj imam 'e še najnujnejše, da se znajdem v hitrem tempu tega stoletja. Ženi sem že davno doPovedal, naj vpelje nemški »Eintopfsistem«, ki se jc financielno še dokaj obnesel, a sam "i žena od takrat bolujeva že tri leta od te kuhe na želodcu.« Branko Dobričina je segel v žep, našel v ^jem še nekaj drobiža in sklenil, da pbjde na eetrt dalmatinskega. Takrat je prišel mimo vrta vaški ubog. ^ »Lcpo prosim, gospod upravitelj,« itd. "^anko Dobričina je segel v žep in dal svoj °oolus za vaške uboge in predel dalje svoje misli; »Saj mi štedimo do skrajnosti, ko bi le vedel, kaj bi človek čisto praktičnega povedal jutri mladini.« Nekje globoko v notranjosti se mu je dvignila misel: »Pa saj to ni, da bi pravil mladini. Kaj more ona p>ri vsem tem, če stane naša administracija težke milijone, po nepotrebnem.« Mimo šolskega vrta sta prispeia dva brezposelna mlada človeka: »Prosim, gaspod upravitelj,« itd. Branko Dobričina je segel med drobiž in dal tudi brezposelnim svoj prispevek ter predel dalje: • »Morda bi kaj privarčevali, če ne bi bilo vedno teh premestitev. Potni stroški gredo v težke milijone. Pa kaj Jbi to pravil mladini. Ona ljubi ali ne ljufoi vsakogar, ki ga pot zanese v to vas,« je predel v mislih predavanje. Nič uporabnega mu ni prišlo na misel. Mimo šolskega vrta sta prišla dva gasilca z nabiralno polo v roki: »Prosim, gospod upravitelj, naše društvo« itd. Btanko Dobričina je segel v žep, napisal na polo število z dvema številkama in se skromno podpisal. »Štedi! Štedi!« si je tiho prigovarjal ter misfil dalje na predavanje: »Kaj, ko bi mladini pripovedoval o..., ne, to tudi ne gre, saj naši mladini manjka dnevnega kruha; to bi bilo greh,« je obupaval nad vsem. Pismonoša je prinesel na vrt pošto. List za listom je odpiral in skušal presti dalje misli. Vse križem so mu uha.jale: »Ne! Ne! To ne gre sedaj. To društvo bi rado aeroplan. Pet srečk razpečaj! Če moreš! Ne, to je dan štednje. Naša mladina in naše učiteljstvo nima denarja. Pa kako bi vseeno to tem malim dopovedal?« Branko Dobričina je hotel spraviti svoje misli v red: »Dan štednje. Mladini moram dopovedati, da je vsak konček neporabnega papirja, ki se zavrže, dalje vsako jabolko, ki v jeseni neporabno segnije na vrtu, vsaka drobtinica kruha, ki ,se izgubi dnevno na tleh, milijonkrat pomnožena, da dnevno našemu narodu ogromno številko, ki znaša ...« »Prosim, gospod upravitelj, v nedeljo bo maša za poplavljence. Po maši bo cerkovnik pobkal denar za te reveže. Če bi hoteli, prosim, še vi mladini toplo priporočati,« je dejal gospod župnik za živo mejo šolskega vrta in se zopet oddaljil. »Jasno! Priporočiti moram,« je brundal Branko Dobričina. »Kje sem že ostal z mojim zasnutkom za jutrišnji dan? Da, ki znaša toliko in toliko. Če bi se naši domovi v podeželju in mestih odrekli še temu, da bi le vsak drugi večer ...« »Večerjat pojdi, Branko!« se je oglasila žena z onstran vrta. »Še prehladil se mi boš.« »Da, potem bi mi privarčevali težke milijone, za katere sploh ne vcm, kam bi jih obrnili.« Preko vrta je vlekel hladen veter in Branko Dobričina se je napotil večerjat. Mirno in preudarno je nosil v usta, kot bi ga nepresta- no morile težke misli. Čisto nepričakovano, sredi večerje, je rekel ženi: »Ti, kako bi človek še varčeval?« Zadnje čase je žena opazila, da mož preveč dela in premalo je, zato ga ni hotela razburjaiti in je previdno molčala. Končno bi mu res škodovalo na živcih. Po večerji je imel v roki še par uradnih pisem, ki bi jih moral še pregledati. Odprl je prvega, skoro otrpnil in začel glasno misliti: »No, sedaj naj pa še z mladino hišo kupimo. Samo eno hišo. Samo en četrt milijona. Vsak samo cn dinar, zaiadi varčevanja; Le kako naj še to mladini dopovem ...« Branko Dobričina je z rokami podpiral glavo in strmel v list papirja, na katerem so jele črke poskakovati. Tisti dan ni mogel pravilno misliti. Žena se je dvignila od mize, pospravila in odšla zaklepat vežna vrata. »Moj Bog! Nekdo od prosjakov je odnesel dežnik iz veže.« Danes možu ne sme povedati. Preveč je revež raz.burjen. Tiho in v skrbeh je odšla v svojo sobo. Branko Dobričina je še vedno podpiral z rokami glavo in si dopovedoval: »Dan štcdnje! Kako naj jim to raztolmačim, da me bodo razumeli...« Stegnil je roko in privil petrolejko, da je nastala v sobi skoro tema. »Dan štednje«, je zamrmral še enkrat.