SIGMUNDfREUD
Sigmund Freud
OČRT PSIHOANALIZE
Sigmund Freud
OČRT PSIHOANALIZE
(1938)
Ljubljana 2000
Sigmund Freud
OČRT PSIHOANALIZE
(1938)
Prevedel: Robert Vouk
Strokovni pregled: Eva D. Bahovec
Zbirka ANALECTA, Revija PROBLEMI
Izdajatelj: Društvo za teoretsko psihoanalizo
Uredniški odbor: Miran Božovič, Mladen Dolar, Rado Riha,
Alenka Zupančič (predsednica), Slavoj Žižek
Jezikovni pregled: Simona Perpar Grilc
Oblikovanje: AOOA
Stavek: Klemen Ulčakar
Tisk: Cicero
Prvi natis
Naklada 700 izvodov
Ljubljana 2000
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
159,964,2
159.964.2(038)=112.2=163.6=111
FREUD, Sigmund
Očrt psihoanalize : (1938) / Sigmund Freud ; [prevedel Robert
Vouk]. - 1. natis. - Ljubljana ; Društvo za teoretsko psihoanalizo,
2000
ISBN 961-6376-01-2
110821376
VSEBINA
Uredniška opomba......................................................................7
[PREDGOVOR].......................................................................11
Prvi del
NARAVA PSIHIČNEGA
Prvo poglavje: Psihični aparat..................................................15
Drugo poglavje: Nauk o nagonih.............................................19
Tretje poglavje: Razvoj seksualne funkcije..............................24
Četrto poglavje: Psihične kvalitete...........................................29
Peto poglavje: Pojasnitev z interpretacijo sanj.........................38
Drugi del
PRAKTIČNA NALOGA
Šesto poglavje: Psihoanalitična tehnika...................................49
Sedmo poglavje: Primer psihoanalitičnega dela......................61
Tretji del
POMEN ZA TEORIJO
Osmo poglavje: Psihični aparat in zunanji svet........................77
Deveto poglavje: Notranji svet.................................................89
Terminološki slovarček k prevodu...........................................92
UREDNIŠKA OPOMBA*
Ko je Očrt, postumno, hkrati v nemščini in angleščini, prvič
izšel, sta mu bila dodana dva daljša citata iz Freudovega istodob-
nega fragmenta Some Elementary Lessons of Psycho-Analysis
(1940b [1938]). Ta citata sta bila v nemški različici priobčena takoj
na začetku IV. poglavja, v angleškem prevodu pa kot dodatek. Ker
je bil fragment kmalu zatem objavljen v celoti, so citata oziroma
dodatek v nadaljnjih ponatisih Očrta redno izpuščali. Zaradi po-
mote izdajatelja Freudov predgovor k Očrtu ni bil natisnjen v
Gesammelte Werke, tako daje ta kratek tekst zaenkrat objavljen le
v Internationale Zeitschrift.
Rokopis celotnega dela je Freud napisal v nenavadno okrajšani
obliki. Še posebej tretje poglavje ('Razvoj seksualne funkcije') je
povečini napisano v telegrafskem slogu; izpuščeni so na primer
določni in nedoločni členi kot tudi mnogi glagoli. Nemški uredniki
Gesammelte Werke so, kot omenjajo v uvodni pripombi, te okraj-
šave izpisali.
O tem, kdaj je Freud začel pisati Očrt, se mnenja razhajajo. Po
mnenju Ernesta Jonesa (1962b, str. 282) gaje Freud začel pisati,
Sigmund Freud, Studienausgahe, »Schriften zur Behandlungstechnik«, Ergänzungs-
band, Conditio humana, S. Fischer Vedag, Frankfurt am Main, 1975.
koje na Dunaju čakal, da zapusti domovino, kar bi pomenilo aprila
ali maja 1938. Vendar rokopis na svoji prvi strani nosi datum »22/
7«, to pa govori v prid domnevi nemških urednikov Gesammelte
Werke, da naj bi Freud delo začel pisati julija 1938, se pravi, kmalu
po svojem prihodu v London v začetku junija. Do zgodnjega
septembra je Freud spisal že 63 listov, potem pa je delo na Očrtu
prekinil, ker je moral na zelo resno operacijo. Freud dela ni več
nadaljeval, čeprav je kmalu po operaciji začel pisati drugo
pregledno delo ('Some Elementary Lessons of Psycho-Analysis'),
ki pa ga prav tako ni uspel dokončati.
Čeprav moramo Očrt označiti kot nedokončano delo, je vendar
težko reči, da je nepopolno. Resda je zadnje poglavje krajše od
ostalih in bi ga gotovo bilo mogoče nadaljevati na primer z obrav-
navo tematike občutka krivde, čeprav je Freud načel ta problem
že v VI. poglavju. Kljub temu pa ostaja vznemirljivo vprašanje,
do kod in v kateri smeri bi bil Freud delo morda nadaljeval, ko pa
se vendar zdi, da je program, ki si ga je avtor zastavil v svojem
predgovoru, že dokaj izčrpno izpeljan.
V dolgi vrsti Freudovih del, ki povzemajo njegovo teorijo,
pripada Očrtu posebno mesto. Namen drugih del je namreč brez
izjeme pojasnitev psihoanalize neuvedenemu občinstvu, sicer
občinstvu z zelo različnimi pristopi in razumevanjem Freudove
tematike, vendar vselej relativno nepoučenemu občinstvu. Tega
za Očrt ne moremo reči. Razločno je mogoče razbrati, da ta knjiga
ni namenjena začetnikom; prej je veliko bolj podobna »obnovitve-
nemu tečaju« za te, ki so s problematiko že seznanjeni. Od bralca
se povsod pričakuje, daje seznanjen ne le s Freudovim splošnim
pristopom k psihologiji, ampak tudi, daje precej podrobno sezna-
njen z nekaterimi njegovimi odkritji in teorijami. Za tiste, ki so že
doma v Freudovih spisih, pa bo Očrt sila privlačen epilog, v katerem
8
so suvereno in z vokabularjem najnovejše terminologije podane
in pojasnjene Freudove najbolj temeljne teorije kot tudi nadvse
detajlna klinična opazovanja.
9
Pričujoča knjiga je prevedena po: Signnund Freud, Abriss der Psychoanalyse,
Fischer Bücherei, Frankfurt am Main, Hamburg 1959, str. 5-87. Uredniške
opombe v oglatem oklepaju in redakcija celotnega teksta je povzeta po: An
Outline of Psychoanalysis, The Pelican Freud Library, 15, Penguin Books,
Harmondsworth, 1973-86. (Gre za delno modificirani ponatis Standard Edition.)
Nemške izdaje
Internationale Zeitschrift für Psychoanalyse und Imago, 25 (I), str. 7-67.
Freud, Gesammelte Werke (18 knjig). Knjige 1-17 London, 1940-52; 18. knjiga
Frankfurt am Main, 1968. 17, str. 63-138. Celotno edicijo od leta 1960 izdaja
založba Fischer Verlag, Frankfurt am Main.
Angleški prevod
The Standard Edition of the Complete Psychological Works of Sigmund Freud
(24 knjig), Hogarth Press and The Institute of Psycho-Analysis, London,
1953-74.
10
[PREDGOVOR]*
Cilj tega kratkega dela je povzeti načela psihoanalize in jih,
takšna kot so se pokazala, dogmatično razjasniti - v kar najbolj
zgoščeni obliki in s kar najbolj nedvoumnimi termini. Namen dela
seveda ni, da bi izsililo zaupanje ali vzbudilo prepričanje.
Nauki psihoanalize temeljijo na nepreštevni množici opazovanj
in izkušenj; le kdor je ta dognanja preveril na sebi in drugih, bo
lahko prišel do lastne sodbe o njih.
Kratek Predgovor je preveden po angleški izdaji: The Pelican Freud Library, 15,
An Outline of Psychoanalysis, prevod in redakcij aStrachey, Penguin Books,
str. 375.
11
PRVI DEL
NARAVA PSIHIČNEGA
Prvo poglavje
PSIHIČNI APARAT
Psihoanaliza začne s temeljno predpostavko, katere obravnava
je pridržana filozofskemu mišljenju, njena upravičenost pa se
pokaže v njenih rezuhatih. O tem, čemur pravimo naša duševnost
(psihično življenje), nam je znano dvoje: prvič, telesni organ in
prizorišče duševnega življenja, možgani (živčni sistem); po drugi
strani naša zavestna dejanja, ki so nam dana neposredno in nam
jih ni mogoče podrobneje ponazoriti z nikakršnim opisom. Vse,
kar je vmes, nam je neznano; neposredna povezava med tema
dvema skrajnima točkama našega védenja nam ni razvidna. Če bi
obstajala, bi nam nudila le natančno lokalizacijo zavestnih proce-
sov, ničesar pa ne bi prispevala k njihovemu razumevanju.
Obe naši podmeni se navezujeta na ti končni ali začetni točki
našega védenja. Prva zadeva lokalizacijo. Domnevamo, daje du-
ševno življenje funkcija aparata, ki mu pripisujemo prostorsko raz-
sežnost; sestavljen je iz več delov, predstavljamo pa si ga lahko
kot teleskop, mikroskop ipd. Dosledna izgradnja takšne predstave
je, ne glede na določene prejšnje poskuse v tej smeri, znanstvena
novost.
15
Psihični aparat smo spoznali s preučevanjem individualnega
razvoja človeškega bitja. Najstarejšo teh psihičnih regij ali instanc
smo imenovali ono; njegova vsebina je vse, kar je podedovano,
kar je dano z rojstvom, kar pripada konstituciji, torej predvsem
nagoni, ki izhajajo iz telesne organiziranosti in ki v onem dobijo
prvi psihični izraz, katerega oblike pa so nam neznane.'
Pod vplivom realnega zunanjega sveta, ki nas obdaja, seje del
onega razvil na poseben način. Iz tega, kar je izvorno bila skorja,
opremljena z organi za sprejemanje dražljajev in s sredstvi za
obrambo pred njimi, seje vzpostavila posebna organiziranost, ki
odslej posreduje med onim in zunanjim svetom. Temu območju
našega duševnega življenja pravimo jaz.
Glavne značilnosti jaza. Zaradi že obstoječe zveze med čutno
zaznavo in mišično akcijo jaz obvladuje hotene gibe. Njegova
naloga je samoohranitev; to nalogo izpolnjuje tako, da spoznava
zunanje dražljaje, kopiči izkustva o teh dražljajih (v spominu), se
izogiba premočnim dražljajem (z begom), se sooča z zmernimi
dražljaji (s prilagoditvijo) in se končno nauči zunanji svet spremi-
njati na smotrn način sebi v prid (aktivnost); navznofór v razmerju
do onega pa samoohranitveno nalogo izpolnjuje tako, da zagospo-
duje nad nagonskimi zahtevami, se odloča o tem, ali naj jih zado-
volji ali pa naj to zadovoljitev preloži na čas in okoliščine, ki bolj
ustrezajo zunanjemu svetu, ali pa vzburjenja nagonov nasploh zatre.
Jaz pri njegovi dejavnosti spremljajo v njem že navzoče ali vanj
vnesene dražljajske napetosti. Njihovo stopnjevanje se na splošno
občuti kot neugodje, popuščanje pa kot ugodje. Verjetno pa ugodja
ali neugodja ne občutimo kot absolutnih stopenj teh dražljajskih
napetosti, marveč ugodje ali neugodje občutimo kot nekaj, kar je
Ta najstarejši del psihičnega aparata ostaja skozi vse življenje najpomembnejši.
Na njem je zastavilo psihoanalitično raziskovalno delo.
16
v zvezi z ritmom njihovega spreminjanja. Jaz teži k ugodju in se
hoče izogniti neugodju. Odgovor na pričakovano, predvideno stop-
njevanje neugodja je signal strahu', njegov povod, ne glede na to,
ali grozi od zunaj ali od znotraj, imenujemo nevarnost. Od časa
do časa jaz prekine svoj stik z zunanjim svetom in se zateče v
stanje sna, v katerem svojo organiziranost v veliki meri spremeni.
Iz stanja sna moremo sklepati, daje za to organiziranost značilna
posebna porazdelitev duševne energije.
Zaradi dolgega otroštva, med katerim je odraščajoči človek od-
visen od svojih staršev, se v njegovem jazu izoblikuje posebna
instanca, v kateri se starševski vpliv nadaljuje. Imenovali smo jo
nadjaz. Kolikor se ta nadjaz loči od jaza in se mu zoperstavi, je to
tretja moč, kiji mora jaz polagati račune.
Neko dejanje jaza je neoporečno, kadar hkrati ustreza zahtevam
onega, nadjaza in realnosti, torej ko zmore njihove zahteve
medsebojno spraviti. Podrobnosti odnosa med jazom in nadjazom
so docela razumljive iz odnosa otroka do staršev. V starševskem
vplivu seveda ne učinkuje le njihova osebna narava, marveč starši
prenašajo tudi vpliv družinske, rasne in ljudske tradicije ter tudi
zahteve vsakokratnega socialnega okolja, ki mu pripadajo. Prav
tako nadjaz v poteku individualnega razvoja prevzema vase vplive
nadomestnih oseb staršev, kot so vzgojitelji, vzorniki, pa tudi vplive
v družbi spoštovanih idealov. Vidimo, da se ono in nadjaz, ob vsej
medsebojni temeljni različnosti, ujemata v tem, da reprezentirata
vplive iz preteklosti - ono podedovane, nadjaz predvsem prevzete
od drugih, medtem ko je jaz v glavnem določen s tem, kar akci-
dentalno in aktualno sam doživi.
Ta splošna shema psihičnega aparata bi utegnila veljati tudi za
višje, po duševnosti človeku podobne živali. Obstoj nadjaza mora-
mo predpostaviti povsod tam, kjer je - kot pri človeku - navzoče
17
daljše obdobje otroške odvisnosti. Neizogibno paje treba predpo-
staviti razliko med jazom in onim.
Živalska psihologija se zanimive naloge, ki seji na tem področju
ponuja, še ni lotila.
18
Drugo poglavje
NAUK O NAGONIH
Moč onega izraža pravi življenjski namen posameznega bitja,
ki je v tem, da zadovoljuje svoje prirojene potrebe. Namen onega
ni, da ohranja življenje in se s pomočjo strahu zavaruje pred nevar-
nostmi. To je naloga jaza, ki mora odkriti najugodnejši in najvar-
nejši način zadovoljitve, upoštevajoč pri tem zunanji svet. Nadjaz
sicer lahko uveljavi nove potrebe, toda njegova glavna naloga ostaja
omejevanje zadovoljitev.
Za napetostmi potreb onega predpostavljamo obstoj sil, ki jim
pravimo nagoni. Ti reprezentirajo zahteve, ki jih telo postavlja
duševnemu življenju. Čeprav so nagoni zadnji vzrok vsakršne
aktivnosti, je njihova narava konzervativna; iz vsakega stanja, ki
ga je kako bitje doseglo, izhaja prizadevanje, da bi se to stanje,
brž koje minilo, zopet vzpostavilo. Razlikujemo lahko torej nedo-
ločeno število nagonov, kakor to počnemo tudi v vsakdanjem živ-
ljenju. Za nas paje pomembno vprašanje, ali je vse te mnogotere
nagone mogoče zvesti na nekaj temeljnih nagonov. Ugotovili smo,
da nagoni lahko spremenijo svoj cilj (s premestitvijo), pa tudi, da
lahko drug drugega nadomestijo - tako da energija enega nagona
preide na kak drug nagon. Ta slednji proces še slabo razumemo.
19
Po dolgem omahovanju in nihanju smo se odločili za samo dva
temeljna nagona, eros in destruktivni nagon. (Nasprotje samoohra-
nitvenega nagona in nagona po ohranitvi vrste in tudi nasprotje
med ljubeznijo do jaza in ljubeznijo do objekta še sodi v okvir
erosa). Cilj prvega temeljnega nagona je, da vzpostavlja vedno
večje enote in te enote ohranja, skratka povezovanje; nasprotno
pa je cilj drugega razgrajevanje sklopov in tako uničevanje reči.
Pri destruktivnem nagonu lahko domnevamo, daje njegov zadnji
cilj pretvoriti to, kar je živo, v anorgansko naravo. Zato mu pravimo
nagon smrti. Če predpostavimo, daje živo kasnejše od neživega
in daje nastalo iz njega, potem se nagon smrti sklada z omenjeno
formulo, ki pravi, da nagon stremi k vrnitvi v prejšnje stanje. Erosu
(ali nagonu ljubezni) pa takšnega namena ne moremo pripisati. To
bi namreč predpostavljalo, daje bila živa substanca nekdaj enota,
ki je razpadla in zdaj teži k ponovni združitvi.^
V bioloških funkcijah oba temeljna nagona delujeta drug zoper
drugega ali se medsebojno kombinirata. Tako je akt jedenja uniče-
nje objekta, katerega končni cilj je inkorporacija, seksualni akt pa
je agresija, katere namen je najintimnejša združitev. To součinko-
vanje in zoperstavljanje obeh temeljnih nagonov daje celotno
pisanost življenjskih pojavov. Onkraj območja živega, v anorgan-
skem svetu, sta dva naša temeljna nagona analogna z nasprotu-
jočima si paroma: privlačnostjo in odbojnostjo.'*
2.	O podobnem so fantazirali pesniki; iz zgodovine razvoja žive substance pa nam ni
znano nič podobnega. [Poleg drugih spisov ima Freud brez dvoma v mislih Platonov
Simpozij, ki gaje v tej zvezi citiral v spisu Onstran načela ugodja (1920g), nanj
pa se je skliceval tudi v zgodnej.šem delu Tri razprave o teoriji .seksualnosti
(1905a).]
3.	Predstavo o temeljnih silah ali nagonih - tem analitiki še zmeraj pogosto naspro-
tujejo -, je imel že filozof Empedokles iz Akragasa. [Freud je precej obširno
razpravljal o Empedoklesu in njegovi teoriji v VI. razdelku razprave Končna in
20
Spremembe v količinskem razmerju nagonov imajo kar najopri-
jemljivejše posledice. Znaten presežek seksualne agresije naredi
iz ljubimca morilca, ki mori iz naslade, močno pomanjkanje agre-
sivnega dejavnika pa ga naredi plašnega ali impotentnega.
Ni mogoče reči, da je en ali drugi temeljni nagon omejen na
katero od duševnih regij. Prisotna morata biti povsod. Začetno
stanje si predstavljamo kot stanje, v katerem je v še nediferenci-
ranem jaz-ono"* navzoča celotna razpoložljiva energija erosa, kiji
bomo odslej rekli libido. Njegova naloga je skrb za nevtralizacijo
sočasno prisotnih negativnih nagnjenj. (Za energijo destruktivnega
nagona nimamo analognega termina kot libido.) Pozneje nam bo
razmeroma lahko zasledovati usode libida, pri destruktivnem nago-
nu paje to težje.
Dokler ta nagon kot nagon smrti učinkuje v notrini, ostaja nem,
zaznamo ga šele, ko se kot destruktivni nagon obrne navzven. Kaže,
daje povnanjenje nujno za ohranitev individua. To odvajanje agre-
sije opravlja mišični sistem. Z vzpostavitvijo nadjaza se v notrini
jaza fiksirajo znatne količine agresivnega nagona in v njem delujejo
samouničujoče. To je ena od nevarnosti za mentalno higieno, kiji
je človek izpostavljen na svoji poti h kulturnemu razvoju. Zadrže-
vanje agresije je sploh nezdravo in učinkuje bolezensko (ranje-
nost'). Prehod od zadrževane agresivnosti k samouničenju, k
zaobrnitvi agresivnosti zoper lastno osebo, se pogosto izraža z
napadom besa, ko si oseba puli lase, se s pestmi tolče po obrazu.
neskončna analiza {\931c). Native sili, ki delujeta v fizičnem svetu, seje skliceval
v svojem odprtem pismu Einsteinu Zakaj vojne? (1933b [1932]) in tudi v 32.
predavanju Nova predavanja za uvod v psihoanalizo (1933a [1932]).]
4.	[Prim, yaz Ш ono (1923b).]
5.	['Kränkung' (Strachey termin prevaja z mortification) dobesedno pomeni
»napravljati bolno«. Isto poanto, vključno z jezikovnim izrazom, je Freud uporabil
45 let prej {O psihičnih mehanizmih histeričnih fenomenov (1893a)).]
21
pri čemer je očitno, da bi to raje namenila komu drugemu. V vsa-
kem primeru pa določen del samouničevalnosti preostane v notrini,
dokler mu končno ne uspe, da individua ubije, morda šele, ko je
njegov libido porabljen ali škodljivo fiksiran. Nasploh lahko dom-
nevamo, da individuum umre zaradi svojih lastnih konfliktov, vrsta
pa umre zaradi neuspelega boja z zunanjim svetom, če seje ta spre-
menil na način, kateremu določene prilagoditve vrste ne ustrezajo.
Težko je kaj povedati o vedênju libida v onem in nadjazu. Vse,
kar vemo o tem, se nanaša na jaz, v katerem je v začetku nakopičena
vsa razpoložljiva količina libida. Temu stanju pravimo absolutni
primarni narcizem. Traja toliko časa, dokler jaz libida ne prične
investirati v predstave objektov, dokler narcističnega libida ne pre-
tvori v	libido. Skozi vse življenje jaz ostane velik hranilnik,
iz katerega izhajajo investicije libida v objekte in v katerega se
ponovno tudi vračajo, podobno kot se dogaja pri protoplazmi z
njenimi psevdopodiji.® Samo v stanju popolne zaljubljenosti se
glavnina libida prenese na objekt in se objekt v določeni meri po-
stavi na mesto jaza. Pomembna lastnost v življenju je gibljivost
libida, se pravi, lahkotnost njegovega prehajanja z objekta na
objekt. Temu nasprotna je///с^асгуа libida na določene objekte, ki
pogostokrat traja vse življenje.
Viri libida so nedvomno somatski in iz različnih organov in
telesnih delov pritekajo v jaz. Najrazločneje je to vidno na tistem
deležu libida, ki ga zaradi njegovega nagonskega cilja imenujemo
seksualno vzburjenje. Najpomembnejši deli telesa, iz katerih ta
libido izvira, so erogene cone, pravzaprav paje celotno telo taka
erogena cona. O libidu smo največ izvedeli s preučevanjem seksu-
alne funkcije, ki po običajni razlagi, četudi ne v naši teoriji, sovpada
6. [Nekatere teme iz tega odstavka lahko najdemo v Dodatku B v spisu Jaz in ono
(1923b).]
22
z erosom. Lahko smo si ustvarili predstavo o tem, kako se seksualno
stremljenje, ki mu pripada odločilen vpliv na naše življenje, počasi
razvija iz zapovrstnih prispevkov več delnih nagonov, ki zastopajo
določene erogene cone.
23
Tretje poglavje
RAZVOJ SEKSUALNE FUNKCIJE
Po običajnem prepričanju je bistvo človekovega seksualnega
življenja v stremljenju, da bi svoje genitalije združil z genitalijami
osebe drugega spola. Pri tem so poljubljanje, ogledovanje in otipa-
vanje tega tujega telesa spremljevalni pojavi in uvajalna dejanja.
To stremljenje naj bi nastopilo v puberteti, torej v dobi spolne zre-
losti, služilo pa naj bi razmnoževanju. Vendar so že od nekdaj
znana določena dejstva, ki ne ustrezajo ozkemu okviru tega pojmo-
vanja. 1. Presenetljivo je, da obstajajo osebe, ki so jim privlačni le
individui istega spola in njihove genitalije. 2. Prav tako je presenet-
ljivo, da obstajajo osebe, ki seksualno uživajo, a pri tem ne uporab-
ljajo spolovil ali jih ne uporabljajo na normalen način; takšnim
ljudem pravimo perverzneži. 3. In nazadnje je očitno, da se nekateri
otroci, kijih imajo zategadelj za degenerirane, zelo zgodaj zanimajo
za svoje genitalije in kažejo znake njihove vzburjenosti.
Razumljivo je, daje psihoanaliza izzvala pozornost in ugovore,
koje, navezujoč se deloma na ta tri premalo upoštevana dejstva,
oporekala vsem popularnim pogledom na seksualnost. Njeni glavni
rezultati so naslednji:
24
a - Seksualno življenje se ne prične šele v puberteti, marveč se
začenja očitno izražati kmalu po rojstvu.
b - Nujno je, da ostro razlikujemo med pojmoma seksualno in
genitalno. Prvi je širši pojem in zaobsega mnoge dejavnosti, ki z
genitalijami nimajo opravka.
C - Seksualno življenje vključuje funkcijo pridobivanja užitka
iz telesnih con, kije naknadno postavljena v službo razmnoževanja.
Pogosto pa se obe funkciji ne pokrivata povsem.
Glavni interes je seveda usmerjen na prvo, od vseh najbolj
nepričakovano trditev. Izkazalo seje, da že v zgodnji otroški dobi
obstajajo znamenja telesnega delovanja, ki jim lahko oporeka
seksualnost le star predsodek in ki so povezana s psihičnimi
fenomeni, na katere naletimo pozneje, v zrelem ljubezenskem živ-
ljenju, kot so na primer fiksacija na določene objekte, ljubosumnost
itd. Vrh tega pa se tudi pokaže, da se fenomeni, ki so nastopili v
zgodnjem otroštvu, razvijajo po določenih zakonitostih, se ustalje-
no stopnjujejo in približno ob koncu petega leta dosežejo vrhunec,
ki mu sledi premor. Med tem časom razvoj miruje, marsikaj se
pozabi in spet zakrni. Po izteku tega tako imenovanega obdobja
latence se s puberteto seksualno življenje nadaljuje; lahko bi rekli,
da ponovno vzcveti. Tu smo trčili ob dejstvo dvodobnega začetka'
7. Prim, z domnevo, po kateri človek izvira iz .sesalca, ki je s petimi leti dosegel
spolno zrelost. Potem je nek večji zunanji vpliv na vrsto zmotil premočrtni razvoj
seksualnosti. S tem so lahko povezane druge preobrazbe v seksualnem življenju
človeka v primerjavi z živaljo, kot so na primer prenehanje periodičnosti libida in
uporaba vloge menstruacije v odnosu med spoloma. [Idejo o povezanosti latentne
periode in ledene dobe je mnogo let prej prvi zagovarjal Ferenczi (Razvojne stopnje
smisla za dejanskost	Freud se nanjo z dobršno mero previdnosti navezuje
v Jaz in ono ( 1923b) in, znova, s precej večjo naklonjenostjo v Inhihicija, simptom
in tesnoba ( 1926d [ 1925]). Vprašanje o prenehanju periodičnosti seksualne funkcije
je Freud precej obširno obravnaval v dveh opombah IV. poglavja v razpravi
Nelagodje v kulturi (1930a [1929]). - O učlovečenju glej Mojzes in monoteizem
(1939a [1934-38]).]
25
seksualnega življenja, ki ga poznamo le pri človeku in je očitno
zelo pomemben za učlovečenje. Ni nepomembno, da so dogodki
te zgodnje seksualne dobe - z izjemo nekaterih preostankov - žrtve
infantilne amnezije. Naše gledanje na etiologijo nevroz in naša
tehnika analitične terapije se navezujeta na ta pojmovanja. Zasle-
dovanje razvojnega dogajanja te zgodnje dobe nam je posredno
priskrbelo tudi dokaze za druge trditve.
Prvi organ, ki nastopi kot erogena cona in duševnosti postavi
libidinalno zahtevo, so že od samega rojstva usta. Vsa psihična
dejavnost je sprva naravnana v zadovoljevanje potreb te cone. Ta
zadovoljitev seveda v prvi vrsti služi samoohranitvi s pomočjo
prehranjevanja; toda fiziologije ne smemo zamenjevati s psiholo-
gijo. Potreba po zadovoljitvi se že zelo zgodaj pokaže v trdovrat-
nem in vztrajnem otrokovem sesanju in - čeravno ta potreba izvira
iz funkcije hranjenja in jo ta izzove - vendarle neodvisno od nje
stremi k doseganju užitka in ji zato smemo reči seksualna.
Ko se pojavijo zobje, pa že med to oralno fazo nastopijo ločeni
sadistični impulzi. V mnogo širšem obsegu sicer nastopijo v drugi
fazi, ki ji pravimo sadistično-analna, ker se tukaj zadovoljitev
agresivnosti išče v funkciji ekskrecije. Upravičenost, da agresivno
teženje prištevamo k libidu, utemeljujemo s pojmovanjem sadizma
kot nagonske mešanice čisto libidinalnih in čisto destruktivnih
teženj - mešanice, ki bo odslej stalna.^
Tretja je tako imenovana falična faza, ki paje kot predhodnica
že precej podobna končni obliki seksualnega življenja. Zanimivo
je, da v tej fazi ne igrajo enake vloge genitalije obeh spolov, temveč
Zastavi se vpra.šanje, ali je mogoče zadovoljitev čisto destruktivnih nagonskih
vzgibov občutiti kot ugodje in ali čista destrukcija nastopa brez dodatka libida.
Kaže. da zadovoljitev nagona smrti, ki je ostal v jazu, ne nudi občutij ugodja,
čeprav ima mazohizem docela analogno sestavo kot sadizem.
26
le moške (falos). Žensko spolovilo ostane dolgo neznano; otrok v
svojem poskusu, da bi razumel seksualne procese, časti spošto-
vanja vredno teorijo kloake, ki ima svojo genetično upravičenost.'
S falično fazo in v njej doseže zgodnja otroška seksualnost vrhu-
nec in se bliža zatonu. Deček in deklica imata poslej različni usodi.
Oba sta začela svoje intelektualne sposobnosti uporabljati za seksu-
alno raziskovanje, oba izhajata iz domneve o občem obstoju penisa.
Vendar se zdaj poti obeh spolov ločita. Deček stopi v ojdipsko
fazo, prične z manualnim draženjem penisa in pri tem fantazira o
nekakšni dejavnosti penisa, ki se nanaša na njegovo mater, dokler
zaradi součinkovanja kastracijske grožnje in ker je videl, da ženska
nima penisa, ne izkusi največje travme svojega življenja, ki vpelje
obdobje latence z vsemi njegovimi posledicami. Deklica po ne-
uspešnem poskusu, da bi posnemala dečka, spozna svoje umanj-
kanje penisa ali, bolje, manjvrednost svojega klitorisa, kar ima
trajne posledice za razvoj njenega značaja; zaradi tega prvega
razočaranja v kosanju z dečkom se pogosto prične odvračati od
seksualnega življenja sploh.
Napačno bi si bilo predstavljati, da si te tri faze gladko sledijo;
ena faza se pridruži drugima, medsebojno se prekrivajo, obstajajo
druga ob drugi. V zgodnjih fazah se posamezni delni nagoni neod-
visno drug od drugega usmerjajo k zagotavljanju užitka, v falični
fazi pa se začenja vzpostavljati organiziranost, ki druga stremljenja
podreja primatu genitalij in pomeni začetek uvrščanja občega
prizadevanja za ugodjem v seksualno funkcijo. Do polne organizi-
ranosti pa pride šele s puberteto, v četrti, genitalni fazi. Takrat se
vzpostavi stanje, v katerem se: 1. marsikatere zgodnejše libidinalne
9. Mnogokrat so zatrjevali, da obstajajo zgodnja vaginalna vzburjenja, zelo verjetno
pa gre za vzburjenja klitorisa, torej organa, kije nalik penisu, kar pa še ne pomeni,
da to fazo neupravičeno imenujemo falično.
27
investicije ohranijo; 2. nekatere investicije se vključijo v seksualno
funkcijo kot pripravljalna pomožna dejanja, katerih zadovoljitev
nudi tako imenovano vnaprejšnje ugodje in 3. so nekatera strem-
ljenja izključena iz organiziranosti in so bodisi nasploh zatrta
(potlačena) bodisi v jazu dobijo kak drug namen ter tvorijo značaj-
ske poteze, so torej s premestitvijo cilja podvržena sublimaciji.
Ta proces ne poteka zmeraj brezhibno. Ovire v njegovem razvoju
se izražajo kot mnogovrstne motnje seksualnega življenja. To so
potem fiksacije libida na stanja zgodnejših faz, katerih stremljenje,
ki je neodvisno od normalnega seksualnega cilja, imenujemo
perverzija. Takšna razvojna inhibicija je npr. homoseksualnost, če
je manifestna. Analiza pokaže, daje bila v vseh primerih prisotna
homoseksualna fiksacija na objekt, ki seje v večini primerov latent-
no tudi ohranila. Razmere pa se zapletejo, ker procesi, ki so potrebni
za normalni iztek, praviloma niso morda ali v celoti prisotni ali
odsotni, marveč nastopajo le delno, tako da je končni rezultat
odvisen od teh kvantitativnih relacij. Tako se sicer vzpostavi geni-
talna organiziranost, toda oslabljena je za deleže libida, ki se vanjo
niso vključili in so ostali fiksirani na predgenitalne objekte in cilje.
Ta oslabitev se kaže v nagnjenju libida, tako da se, če ne doseže
genitalne zadovoljitve ali če se znajde v realnih težavah, vrne v
zgodnejše predgenitalne investicije (regresija).
Med preučevanjem seksualnih funkcij smo se uspeli dokopati
do prvega, predhodne ugotovitve, ali, pravilneje rečeno, utegnili
smo zaslutiti dvoje odkritij, ki se bosta pozneje izkazali kot pomem-
bni za celotno naše področje. Prvič, da normalni in nenormalni
pojavi, ki smo jih opazovali, se pravi, njihova fenomenologija,
zahtevajo opis s stališča dinamike in ekonomike (v našem primeru
s stališča kvantitativne porazdelitve libida); in, drugič, da moramo
etiologijo motenj, ki smo jih preučevali, iskati v razvojni zgodovini,
torej v zgodnji dobi individua.
28
četrto poglavje
PSIHIČNE KVALITETE
Opisali smo zgradbo psihičnega aparata, energije ali sile, ki
delujejo v njem, in na eminentnem primeru zasledovali, kako se te
energije, predvsem libido, organizirajo v psihološko funkcijo, ki
služi ohranitvi vrste. Pri tem nismo naleteli na nič takega kar bi
zastopalo docela svojevrstno naravo psihičnega aparata, seveda če
ne upoštevamo empiričnega dejstva, da ta aparat in te energije pred-
stavljajo temelj tega, čemur pravimo naše duševno življenje. Posve-
timo se temu, kar je edino značilno za to psihično življenje in se po
zelo razširjenem mnenju z njim, izključujoč vse drugo, prekriva.
Izhodišče tega raziskovanja je dejstvo brez primere, ki kljubuje
vsaki razlagi in opisu - dejstvo zavesti. Ko govorimo o zavesti, pa
vendar neposredno iz lastnega izkustva vemo, kaj je mišljeno s
tem.'° Mnogim, tako v okvirih znanosti kot zunaj nje, zadostuje
predpostavka, da je psihično samo to, kar je zavestno, in v tem
primeru je psihologiji dodeljena zgolj naloga, da znotraj psihične
fenomenologije razlikuje med zaznavami, čustvi, miselnimi procesi
10. Skrajna smer, kot je na primer behaviorizem, ki je nastal v Ameriki, meni, da
lahko izgradi psihologijo, ne da bi upoštevala to dejstvo.
29
in dejanji volje. Vendar ti zavestni procesi po splošnem soglasju
ne tvorijo v sebi zaključenega niza, ki bi bil brez vrzeli, tako da
nimamo druge izbire, kot da predpostavimo telesne ali somatične
spremljevalne procese psihičnega, ki jim moramo priznati večjo
popolnost kot psihičnim nizom, saj so nekateri med njimi vzporedni
zavestni procesi, drugi pa ne. Potem se seveda kar samo ponuja,
da v psihologiji poudarimo te somatske procese in v njih vidimo
tisto pravo bistvo psihičnega, zavestnim procesom pa pripišemo
drug pomen, kar pa zavrača večina filozofov, kakor tudi mnogi
drugi, in razglašajo, daje nezavedno psihično nesmisel.
Ravno to pa mora storiti psihoanaliza in to je njena druga teme-
ljna predpostavka.* Vnaprej dane somatske spremljevalne procese
razglaša za pravo psihično, ne oziraje se pri tem sprva na kvaliteto
zavesti. V tem početju ni osamljena. Nekateri misleci, kot npr. Th.
Lipps, " so z enakimi besedami izrazili prav to in posledica občega
nezadovoljstva z običajnim pojmovanjem psihičnega je bila vse
bolj nujna zahteva po sprejemu pojma nezavednega v psihologijo,
čeravno na tako nedoločen in nedomišljen način, da ni mogel
zadobiti nikakršnega vpliva na znanost.'^
Videti je torej, kakor da gre pri tem vprašanju razlike med psiho-
analizo in filozofijo le za nepomembno vprašanje definicije, nam-
reč, ali naj oznako »psihično« dodelimo temu ali onemu nizu. Dejan-
sko paje ta korak postal nadvse pomemben. Medtem ko psihologija
zavesti ni mogla preseči onega nepopolnega, očitno od nečesa
drugega odvisnega niza, je drugo pojmovanje, ki psihično pojmuje
* [Glej začetek prvega poglavja.]
11.	[Nekaj podatkov o Lippsu (1851-1914) in Freudovem odnosu do njega najdemo
v urednikovem uvodu k Freudovi knjigi o vicu (1905c), Pelican Freud Library, 6,
.str. 32.]
12.	[V prvi nemški izdaji iz leta 1940 je bila na tem mestu vstavljena dolga opomba iz
Freudovega sočasnega fragmenta Osnovni nauki psihoanalize (1940b [1938]).]
30
kot v sebi nezavedno, omogočilo, da psihologijo izoblikujemo v
naravoslovno znanost podobno drugim znanostim. Procesi, s kateri-
mi se ukvarja, so v sebi prav tako nespoznatni kot procesi drugih
znanosti, na primer kemije in fizike; toda možno je ugotoviti zakone,
katerim so podvrženi, in na dolgih neprekinjenih nizih slediti njiho-
vim vzajemnim odnosom in odvisnostim, torej doseči to, čemur
pravimo razumevanje naravnih pojavov določenega področja. Tega
pa ni mogoče storiti brez novih podmen in brez ustvarjanja novih
pojmov; toda teh ne smemo podcenjevati kot priče naše zadrege,
temveč jih moramo ceniti kot obogatitve znanosti, ki so upravičene,
da jim priznamo enako približno vrednost kot ustreznim intelektual-
nim pomožnim konstrukcijam v drugih naravoslovnih znanostih
in si lahko skozi pomnoženo in prečiščeno izkustvo obetamo njiho-
ve spremembe, popravke in finejše določitve. To se tudi povsem
sklada z našim pričakovanjem, da bodo temeljni pojmi nove zna-
nosti, njeni principi (nagon, živčna energija idr.) ostali dolgo časa
tako nedoločeni - kot tisti starejših znanosti (sila, masa, privlačnost).
Vse znanosti temeljijo na opazovanjih in izkustvih, kijih posre-
duje naš psihični aparat. Ker pa je objekt naše znanosti sam ta
aparat, se tukaj analogija z drugimi znanostmi konča. Opazujemo
z istim zaznavnim aparatom, pravzaprav s pomočjo vrzeli v psihič-
nem, tako da to, kar je izpuščeno, dopolnimo s sklepi, ki so verjetni,
in izpuščeno prevedemo v zavestno gradivo. S tem tako rekoč poleg
nezavedno psihičnega vzpostavimo zavestni dopolnilni niz. Na
zanesljivosti teh sklepov temelji relativna gotovost naše psihološke
znanosti. Kdor se bo poglobil v to delo, bo spoznal, da naša tehnika
vzdrži vsakršno kritiko.
Med tem delom smo naleteli na razlike, ki smo jih označili kot
psihične kvalitete. Tega, kar imenujemo zavestno, nam ni treba
okarakterizirati; sklada se namreč s tem, kar o zavesti menijo filozofi
31
in Ijudslío mnenje. Vse drugo psihično je za nas nezavedno. Kmalu
bomo v tem nezavednem napravili pomembno razločitev. Nekateri
procesi z lahkoto postanejo zavestni, potem prenehajo biti zavestni,
a lahko brez truda to spet postanejo, se pravi, da jih je mogoče
reproducirati ali se jih spomniti. Pri tem naj opozorimo, daje zavest
nasploh le nadvse bežno stanje. Kar je zavestno, je zavestno le za
hip. Če je to v nasprotju z našimi zaznavanji, gre le za navidezno
protislovje, ki temelji na tem, da dražljaji zaznavanja lahko trajajo
dlje, tako da se zaznavanje medtem lahko obnavlja. Celotno stanje
stvari postane razvidno v zavestnem zaznavanju naših miselnih
procesov, ki sicer tudi trajajo, a se lahko prav tako tudi v hipu
iztečejo. Vse nezavedno, ki se vede na ta način in na tako lahkoten
način prehaja iz nezavednega stanja v zavestno, zategadelj rajši
označujemo kot 'tisto, kar je zmožno postati zavestno' ali kot
predzavestno. Izkušnja nas je naučila, da obstaja komaj kakšen
psihični proces, najsibo še tako zapleten, ki ne bi mogel kdaj ostati
predzavesten, dasi, kot pravimo, praviloma sili v zavest. Drugi
psihični pojavi in vsebine v zavest ne vstopajo s takšno lahkoto,
temveč je treba nanje na opisani način sklepati, jih uganiti in
prevesti v zavestni izraz. Za te smo prihranili besedo nezavedno v
pravem pomenu.
Psihičnim procesom smo torej pripisali tri kvalitete: ti procesi
so bodisi zavestni, bodisi predzavestni ali pa nezavedni. Razloče-
vanje med tremi kategorijami vsebin, ki jo imajo te kvalitete, ni
niti absolutno niti permanentno. Kar je predzavestno, postane, kot
smo videli, zavestno brez našega sodelovanja, nezavedno pa lahko
naredimo zavestno z našim prizadevanjem, ob čemer utegnemo
često občutiti, kot da pri tem premagujemo zelo močan odpor. Če
se tega lotimo pri drugem individuu, ne smemo pozabiti, da
zavestna zapolnitev njegovih zaznavnih vrzeli, torej konstrukcija.
32
ki smo mu jo podali, še ne pomeni, da mu je naše posredovanje
omenjeno nezavedno vsebino napravilo zavestno. Ta vsebina je
namreč pri njem sprva dvakratno fiksirana; enkrat v zavestni rekon-
strukciji, ki jo je sprejel, poleg tega pa še v njegovem izvorno
nezavednem stanju. Našim nadaljnjim prizadevanjem se potem
večinoma posreči, da nezavedno zanja postane zavestno, pri čemer
obe fiksaciji sovpadeta. Mera našega prizadevanja, s katero ocenju-
jemo pacientov odpor do ovedenja, je v posameznih primerih raz-
lična. Kar je npr. pri analitični obravnavi posledica našega priza-
devanja, se utegne zgoditi tudi spontano: neka sicer nezavedna
vsebina se lahko preobrazi v predzavestno in potem postane
zavestna, kakor se to v velikem obsegu dogaja v psihotičnem stanju.
Iz tega sklepamo, daje vzdrževanje določenih notranjih odporov
pogoj normalnosti. Redno se takšno popuščanje odporov, ki mu
sledi vdor nezavedne vsebine, dogaja v spanju, s čimer je izpolnjen
pogoj za tvorjenje sanj. Obratno lahko predzavestne vsebine
postanejo začasno nedostopne zaradi odporov, kot na primer ob
začasni pozabi (izpadu spomina), ali pa se predzavestna vsebina
prestavi nazaj v nezavedno stanje, kar je, kot kaže, pogoj za
nastanek vica. Videli bomo, da igra takšna preobrazba predzavest-
nih vsebin (ali procesov) nazaj v nezavedno pomembno vlogo pri
nastanku nevrotičnih motenj.
Tako splošen in poenostavljen prikaz nauka o treh kvalitetah
psihičnega se zdi prej vir nepreglednih zmešnjav kot pa prispevek
k razjasnitvi. Toda ne smemo pozabiti, da to pravzaprav ni teorija,
temveč le prvo poročilo o dejstvih naših opazovanj, ki se, kolikor
se le da natančno, drži teh dejstev in jih ne poskuša pojasniti. Za-
plete, kijih poročilo razkriva, bi utegnile razložiti posebne težave,
s katerimi se spoprijema naše raziskovanje. Verjetno pa nam bo
tudi ta nauk razumljivejši, če bomo sledili odnosom, ki obstajajo
33
med psihičnimi kvalitetami in zgoraj predpostavljenimi regijami
ali instancami psihičnega aparata. Vsekakor pa tudi ti odnosi niso
nič bolj enostavni.
Proces, v katerem nekaj postane zavestno, je povezan predvsem
z zaznavami, ki jih naša čutila dobivajo iz zunanjega sveta. S
topičnega vidika gre torej za fenomen, ki se godi v najbolj zunanji
skorji jaza. Kajpada sprejemamo zavestna sporočila tudi iz notra-
njosti telesa, npr. čustva, - ki na naše duševno življenje vplivajo
celo bolj ukazovalno kot zunanje zaznave v določenih okolišči-
nah nam sicer tudi čutila poleg svojih specifičnih zaznav vzbujajo
čustva, npr. občutja bolečine. Ker pa ta občutja - kot jim pravimo
v nasprotju z zavestnimi zaznavami - prav tako izhajajo iz končnih
organov [Endorganen], ki jih pojmujemo kot podaljške, končiče
skorje, lahko še nadalje vztrajamo pri zgornji trditvi.* Razlika bi
bila le v tem, da bi v tem primeru končnim organom občutja in
čustva telesa samega nadomestila zunanji svet.
Najenostavnejše stanje stvari, ki bi ga morali predpostaviti, se
glasi: zavestni procesi so na periferiji jaza, vsi drugi procesi v jazu
so nezavedni. Pri živalih bi tudi dejansko utegnilo biti tako, pri
ljudeh pa nastopi komplikacija, da namreč lahko tudi notranji pro-
cesi v jazu dosežejo kvaliteto zavesti. To je delo govorne funkcije,
ki vsebine jaza povezuje v čvrsto zvezo s spominskimi ostanki
vizualnih, še posebej pa akustičnih zaznavanj. Poslej je lahko
zaznavajoča periferija skorje v mnogo širšem obsegu vzdražena
tudi iz notranjosti; notranji procesi, kot so predstavljanje in miš-
ljenjski procesi, lahko postanejo zavestni, in potreben je pose-
ben mehanizem [Vorrichtung], ki razlikuje med obema možno-
stima, mehanizem tako imenovane preizkušnje realnosti. Enačenje
* [na začetku tega poglavja]
34
zaznavanja z realnostjo (zunanjim svetom) ni več merodajno.
Zmote, do katerih sedaj zlahka pride, v sanjah pa redno, imenujemo
halucinacije.
Notranjost jaza, ki zaobsega predvsem miselne procese, ima
lastnost predzavestnega stanja. Ta značilnost jaza pripada edinole
njemu. Bilo pa bi napačno, da bi povezanost s spominskimi ostanki
govorice že imeli za pogoj predzavestnega stanja; to je, nasprotno,
neodvisno od njih, čeravno moremo iz prisotnosti govorice [Sprach-
bedingung] zanesljivo sklepati na predzavestno naravo procesa.
Predzavestno stanje, za katerega je po eni strani značilno to, daje
dostopno zavesti, po drugi strani pa to, da je povezano z ostanki
govorice, je vendarle nekaj svojskega in njegova narava s tema
dvema značilnostima ni povsem opredeljena. To dokazujejo veliki
deleži jaza in predvsem nadjaza, ki jim ne moremo oporekati, da
imajo naravo predzavestnega stanja, čeravno ostanejo v fenomeno-
loškem smislu pretežno nezavedni. Zakaj mora biti tako, tega ne
vemo. S problemom dejanske narave predzavestnega pa se bomo
skušali spoprijeti pozneje.
Edina kvaliteta, ki vlada v onem, je nezavedno. Ono in neza-
vedno sodita prav tako tesno skupaj kot jaz in predzavestno, zveza
med njima je celo še izrazitejša. Pogled na razvojno zgodovino
osebe in njenega psihičnega aparata nam omogoči, da v onem pre-
poznamo pomembno razliko. Izvorno je bilo pravzaprav vse ono;
jaz se je iz onega razvil zaradi stalnega vpliva zunanjega sveta.
Med tem počasnim razvojem so se določene vsebine onega pre-
obrazile in bile tako sprejete v jaz, druge pa so nespremenjene ostale
v onem kot njegovo težko dostopno jedro. Toda med tem razvojem
je mlad in nemočen jaz določene že sprejete vsebine prestavil nazaj
v nezavedno stanje, jih zavrgel, na enak način paje ravnal tudi z
novimi vtisi, ki bi jih utegnil sprejeti, tako da so zavrnjeni vtisi
35
mogli pustiti sled le v onem. Z ozirom na njegov nastanek pravimo
temu drugemu deležu onega potlačeno. Ni pomembno, če obeh
kategorij v onem ni vedno mogoče ostro razlikovati. Približno sov-
padata z razliko med tem, kar je z rojstvom izvorno prineseno in
tem, kar je pridobljeno med razvojem jaza.
Če smo se torej odločili za topično razčlenitev psihičnega
aparata na jaz in ono, s katero vzporedno poteka razlikovanje med
kvaliteto predzavestnega in nezavednega, in smo to kvaliteto
upoštevali le kot eno od znamenj razlike, ne pa kot njeno bistvo,
kakšna je potlej prava narava tega stanja, ki ima v onem kvaliteto
nezavednega, v jazu pa kvaliteto predzavestnega, in v čem je njuna
razlika?
O tem ne vemo ničesar in na temnem ozadju te nevednosti naši
pičli uvidi prav klavrno izstopajo. Tukaj smo se približali pravi, še
ne razkriti skrivnosti psihičnega. Domnevamo, da, podobno kot
pri drugih naravoslovnih znanostih, tudi v duševnem življenju de-
luje neke vrste energija, toda nobenih opornih točk nimamo, da bi
jo pobliže spoznali na podlagi analogije z drugimi oblikami ener-
gije. Menimo, da živčna ali psihična energija nastopa v dveh oblikah,
eni prosto gibljivi in drugi razmeroma vezani; govorimo o investici-
jah in prekomernih investicijah vsebin in tvegamo celo domnevo,
da »prekomerna investicija« predpostavlja nekakšno sintezo raz-
ličnih procesov, s katero se prosta energija pretvori v vezano. Dlje
od tega nismo prišli, a kljub temu vztrajamo pri mnenju, daje tudi
razlika med nezavednim in predzavestnim stanjem utemeljena v
takšnih dinamičnih razmerjih, s čimer bi bilo mogoče razložiti,
kako se lahko eno stanje spontano ali z našim sodelovanjem
pretvori v drugo.
Zasluga psihoanalitičnega raziskovanja je, daje za vsemi temi
negotovostmi odkrilo novo dejstvo. Ugotovili smo, da se procesi
36
v nezavednem ali v onem ravnajo po drugih zakonitostih kot procesi
v predzavestnem jazu. Tem procesom v njihovi celokupnosti pra-
vimo primarni proces, v nasprotju s sekundarnim procesom, ki
uravnava dogajanje v predzavestnem, v jazu. Tako se je preuče-
vanje psihičnih kvalitet navsezadnje izkazalo kot plodno.
37
Peto poglavje
POJASNITEV Z INTERPRETACIJO SANJ
Raziskovanje normalnih, stabilnih stanj - v katerih meje jaza
pred onim varujejo odpori (nasprotne investicije), te meje pa osta-
nejo nespremenjene, in v katerih med nadjazom in jazom ni razhk,
ker oba složno delujeta - bi nam kaj malo razjasnilo. Pomagajo
nam lahko le konfliktna stanja in stanja nemirnosti, pri katerih
obstaja možnost, da vsebina nezavednega onega prodre v jaz in
zavest, jaz pa se znova upre temu vdoru. Le v teh okoliščinah
lahko pridemo do ugotovitev, ki bodo naše trditve o obeh partnerjih
potrdile ali popravile. Takšno stanje paje nočni spanec in psihična
dejavnost v spanju, ki jo zaznavamo kot sanje, je zato tudi naš
najprimernejši objekt proučevanja. S tem se izognemo tudi pogo-
stemu očitku, da normalno duševno življenje konstruiramo na pod-
lagi patoloških izvidov; kajti sanje so vsakodnevni pojav v življenju
normalnih ljudi, naj so njihove značilnosti še tako različne od
proizvodov budnega življenja. Kot je splošno znano, so sanje lahko
zmedene, nerazumljive ali naravnost nesmiselne, in tisto, kar nam
podajajo, utegne nasprotovati vsemu našemu védenju o realnosti;
in dokler sanjamo in vsebinam sanj pripisujemo objektivno
realnost, se vedemo kot duševni bolniki.
38
Sanje bomo pravilno razumeli ('interpretirali'), če predposta-
vimo, da to, česar se po prebujenju spominjamo kot sanj, ni dejanski
potek sanj, temveč le fasada, ki ga zakriva. V tem je naše razliko-
vanje rntámanifestno vsebino sanj in latentno mislijo sanj. Procesu,
ki iz latentne vsebine sanj razvije misel sanj, pravimo delo sanj.
Preučevanje dela sanj nas je na izbranem primeru podučilo, kako
izvorno in potlačeno nezavedno gradivo iz onega prodre v jaz,
postane predzavestno in zaradi odpora jaza utrpi tiste spremembe,
ki jih poznamo kot popačenje sanj. Ne obstaja nobena značilnost
sanj, ki je ne bi mogli razložiti na ta način.
Najbolje je začeti z ugotovitvijo, da za nastanek sanj obstajata
dva povoda. Bodisi se je med spanjem dovolj okrepil in izrazil v
jazu kakšen sicer zatrt nagonski vzgib (nezavedna želja) ali pa se
je med spanjem z nezavednim elementom okrepilo neko stremlje-
nje, kije preostalo iz budnega življenja, nek predzavestni miselni
proces z vsemi pripadajočimi konfliktnimi vzgibi. Sanje torej izvi-
rajo bodisi iz onega bodisi iz jaza. Mehanizem tvorjenja sanj je v
obeh primerih enak in tudi dinamični pogoj je isti. Da se je jaz
šele naknadno razvil iz onega, se izpričuje v tem, da občasno opusti
svoje funkcije in dopusti vrnitev v zgodnejše stanje. Praviloma to
poteka tako, da prekine svoje odnose z zunanjim svetom in odtegne
svoje investicije iz čutil. Upravičeno smemo reči, da ob rojstvu
nastane nagon po vrnitvi v intrauteralno življenje, ki smo ga z
rojstvom zapustili - nagon po spanju. Spanec je takšna vrnitev v
materino telo. Ker budni jaz nadzoruje motilnost, je ta funkcija v
spanju ohromljena, s tem pa postane nepotreben dobršen del zavor,
ki so bile naložene nezavednemu onemu. Odtegnitev ali znižanje
ravni [Herabsetzung] teh »nasprotnih investicij« poslej dovoljuje
onemu mero svobode, ki zdaj ni škodljiva.
Obstaja obilo neovrgljivih dokazov, daje nezavedno ono udele-
ženo v oblikovanju sanj. a - Spomin v sanjah je daleč obsežnejši
39
od spomina v budnosti. Sanje prilcličejo spomine, ki jih je sanjavec
pozabil in bi mu bili v budnem stanju nedosegljivi, h - Sanje upo-
rabljajo neomejene količine jezikovnih simbolov, katerih pomena
sanjavec večinoma ne pozna. Vendar nas je naša izkušnja usposo-
bila, da lahko ugotovimo njihov pomen. Ti simboli verjetno izvirajo
iz zgodnejših faz jezikovnega razvoja, c - Sanjavcu spomin v san-
jah zelo pogosto reproducira vtise iz zgodnjega otroštva, o katerih
lahko z gotovostjo trdimo, ne samo, da so bili pozabljeni, ampak
tudi, da so zaradi potlačitve postali nezavedni. Zaradi tega so nam
sanje v večini primerov nepogrešljiva pomoč pri rekonstrukciji
zgodnje dobe sanjavca, ki jo poskušamo opraviti pri analitični obrav-
navi nevroz, d - Vrhu tega sanje očitujejo vsebine, ki ne morejo
izvirati niti iz sanjavčevega zrelega življenja niti iz njegovega pozab-
ljenega otroštva. Primorani smo, da jih imamo za delež arhaične
dediščine, na katero so vplivala doživljanja prednikov in jo otrok
pred vsakršno lastno izkušnjo prinaša s seboj na svet. Vzporednice
tega filogenetskega gradiva najdemo v najstarejših mitih in
ohranjenih običajih človeštva. Sanje so tako eden od spoštovanja
vrednih virov človeške predzgodovine.
Sanje pa napravi tako neprecenljive za naše razumevanje
nezavednih procesov okoliščina, da nezavedno gradivo, če prodre
v jaz, prinese s seboj tudi svoje načine delovanja. To pomeni, da
delo sanj predzavestne misli, v katerih se je izrazilo nezavedno
gradivo, obravnava kot da bi bile nezavedni deleži onega; v drugi
različici tvorjenja sanj pa so predzavestne misli, ki jih je okrepil
nezavedni nagonski vzgib, vpotegnjene v nezavedno stanje. Šele
po tej poti spoznamo, kakšne so zakonitosti dogajanj v nezavednem
in v čem se razlikujejo od nam znanih pravil budnega mišljenja.
Delo sanj je torej v bistvu nezavedno predelovanje predzavestnih
miselnih procesov. Ponazorimo si to s primerjavo iz zgodovine:
40
zavojevalci osvojene dežele ne upravljajo po pravu, kije uveljav-
ljeno na okupiranem ozemlju, marveč po svojem lastnem. Ni pa
mogoče spregledati, daje rezultat dela sanj kompromis. Organizi-
ranost jaza še ni povsem ohromljena, njegov vpliv je mogoče
prepoznati v popačenjih, ki so vsiljena nezavedni snovi, in v
pogosto neučinkovitih poskusih, da bi celota dobila neko zanj še
sprejemljivo obliko {sekundarna predelava). V skladu z gornjo
primero, bi bil to izraz trajnega odpora podjarmljenih.
Zakonitosti dogajanja v nezavednem, ki se izražajo na takšen
način, so precej nenavadne, vendar zadostujejo, da si moremo z
njimi razložiti večino tega, kar nam je pri sanjah tuje. To je pred-
vsem izrazita tendenca k zgo5//iv/, nagib za tvorjenje novih enot
iz elementov, ki jih v budnem mišljenju gotovo ne bi povezali.
Zaradi takšne tendence pogosto en sam element manifestnih sanj
zastopa celo množico latentnih misli sanj, kakor da bi izražal nekaj,
kar je vsem skupno; nasploh je obseg manifestnih sanj, vprimerjavi
z bogato vsebino, iz katere je izšel, izredno skrajšan. Neka druga,
od prejšnjih ne povsem neodvisna značilnost dela sanj je lahkot-
nost, s katero se psihične intenzitete	premeščajo z
enega elementa na drugega, tako da nek element, ki je bil v sanj-
skih mislih postranski, v manifestnih sanjah pogosto nastopa najna-
zorneje in se potemtakem zdi najpomembnejši; in, nasprotno,
bistveni elementi sanjske misli se v manifestnih sanjah izražajo le
z neznatnimi namigi. Razen tega pogosto zadoščajo le neopazne
skupne poteze, ki delu sanj omogočajo, da nek element v vsehnadalj-
njih operacijah zamenja z drugim. Zlahka razumemo, kako zelo
lahko ti mehanizmi zgostitve in premestitve otežujejo 1п1ефге1ас1јо
13. [Napetost (Intensität) - ta termin Freud od .samega začetka zelo pogosto uporablja
kot ekvivalent za psihično energijo.]
41
sanj in razkritje odnosov med manifestnimi sanjami in latentno
mislijo sanj. Naša teorija na podlagi dokaza o obstoju teh dveh
tendenc k zgostitvi in premestitvi sklepa, da se v nezavednem
onem energija prosto giblje in da je za ono pred vsem drugim
pomembna možnost odvajanja kvantitet vzdraženja.'"* Obe svoj-
skosti ji rabita za opredelitev primarnega procesa, ki smo ga pripi-
sali onemu.
S preučevanjem dela sanj smo spoznali tudi mnoge druge, prav
tako nenavadne kot pomembne značilnosti procesov v nezaved-
nem, od katerih naj tukaj navedemo le nekatere. Odločujoča pra-
vila logike v nezavednem nimajo nobene veljave; rečemo lahko,
daje nezavedno kraljestvo nelogike. Stremljenja z nasprotujočimi
si cilji v nezavednem obstajajo drugo poleg drugega ne da bi se
vzbudila potreba po njihovi uskladitvi. Ali drugo na drugo sploh
ne vplivajo, če pa, potem ne pride do nikakršne odločitve, marveč
do kompromisa, kije nesmiseln, ker vključuje nezdružljive posa-
meznosti. Očitno je, da nezavedno nasprotij ne razločuje, temveč
jih obravnava, kakor da so identična, tako da lahko v manifestnih
sanjah vsak element pomeni tudi svoj nasprotek. Kot so ugotovili
nekateri jezikoslovci, je podobno tudi v najstarejših jezikih in
nasprotja kot močno - šibko, [svetlo - temno], visoko - globoko
so bila prvotno izražena z istim korenom, vse dokler dve različni
modifikaciji izvorne besede med seboj nista razločili obeh pome-
nov. Kaže, da so se ostanki izvorne dvopomenskosti ohranili celo
14. Analogijo lahko vidimo v ravnanju podoficirja, ki je pravkar molče sprejel grajo
svojega nadrejenega, svoj bes zaradi tega pa potem stresel na najbližjega ne krivega
ne dolžnega navadnega vojaka. [Pri tem vztrajanju onega na odvajanju kvantitet
vzdraženja imamo natančno repliko tega, kar je Freud opisal v svojem Zasnutku
psihologije iz leta 1895 (Prvi del, 1. razdelek) v kvazinevroloških terminih kot
temeljni princip nevronalne aktivnosti: 'nevroni težijo k temu, da se znebijo
napetosti' {Standard Edition. I, str 296).]
42
v tako visoko razvitem jeziku, kot je latinščina: med drugim v rabi
besed 'altus' (visok in globok) in 'sacef (svet in zavržen).'-''
Zaradi zapletenih in mnogopomenskih odnosov med manifest-
nimi sanjami in njihovo latentno vsebino v ozadju se seveda upravi-
čeno vprašamo, kako je sploh mogoče izpeljati eno iz drugega in
alije naš uspeh odvisen edinole od sreče pri ugibanju, nemara le s
pomočjo prevoda simbolov, ki se pojavljajo v manifestnih sanjah.
Lahko rečemo, daje to nalogo v večini primerov mogoče zadovo-
ljivo rešiti, toda le s pomočjo asociacij, kijih sam sanj avec prispeva
k elementom manifestne vsebine. Vsak drug postopek je poljuben
in ne prinaša nobene gotovosti. Sanjavčeve asociacije pa razkrijejo
vmesne člene, kijih vstavimo v vrzel med latentno in manifestno
vsebino. Z njihovo pomočjo lahko obnovimo latentno vsebino sanj
in jo 'interpretiramo'. Ne smemo se čuditi, če ta interpretacija, ki
poteka v nasprotni smeri kot delo sanj, občasno ne doseže popolne
gotovosti.
Preostane nam še, da podamo dinamično razlago, zakaj speči
jaz sploh opravlja delo sanj. Na srečo razlage ni težko najti. Ko
sanjamo, sanje s pomočjo nezavednega jazu postavijo zahtevo za
zadovoljitev nekega nagona; če izvirajo iz onega, je to zahteva po
razrešitvi nekega konflikta, če pa sanje izvirajo iz preostanka
predzavestne dejavnosti v budnem stanju, je to zahteva po odpravi
nekega dvoma, oblikovanju neke namere. Speči jaz pa si želi spanec
ohraniti; to zahtevo občuti kot motnjo in se trudi, da bi se motnje
znebil. Jaz to doseže z aktom navidezne popustljivosti, tako da
zahtevi zoperstavi izpolnitev želje, kije v teh okoliščinah neškod-
ljiva, in s tem zahtevo odpravi. Bistveno opravilo dela sanj ostaja,
da zahteve nadomesti z izpolnitvijo želje. Morda ni odveč, da to
15. [Prim. Mojzes in monoteizem ({939a [1934-38]).]
43
ponazorimo na treh preprostih primerih: sanjah, ki jih izzovejo
lakota, lagodnost in seksualna potreba. Sanjavcu se v sanjah oglasi
potreba po hrani; sanja o čudovitem obroku in spi naprej. Seveda
je imel na izbiro, da bi se prebudil in jedel ali pa še naprej spal.
Odločil se je za slednje in lakoto zadovoljil s sanjami. Vsaj za
nekaj časa; če ga bo še naprej lakotilo, se bo vendarle moral zbuditi.
In drugi primer. Speči bi se moral prebuditi in biti ob določeni uri
na delovnem mestu na kliniki. Toda spi naprej in sanja, daje že na
kliniki, kajpada kot pacient, ki mu ni treba zapustiti svoje poste-
lje. - Ali pa se mu ponoči vzbudi hrepenenje po uživanju s prepo-
vedanim seksualnim objektom, ženo kakega prijatelja. Sanja o
spolnem občevanju, seveda ne s to osebo, pač pa z neko drugo z
enakim imenom, do katere je pravzaprav ravnodušen. Ali pa se
njegov odpor izraža v tem, da ljubica ostane sploh anonimna.
Seveda pa vsi primeri niso tako preprosti; še posebej v sanjah,
ki izvirajo iz nerešenih preostankov minulega dneva in v spanju
prejmejo le nezavedno okrepitev, pogosto ni lahko odkriti neza-
vedne nagonske sile ter dokazati izpolnitve njene želje, čeprav
smemo domnevati, da je ta vselej navzoča. Trditev, da so sanje
izpolnitev želje, bo zlahka naletela na nejevero, če se le spomnimo,
koliko sanj ima naravnost mučno vsebino ali da se sanjavec zaradi
tesnobe celo prebudi, in niti ne omenimo zelo pogostih sanj brez
določenega čustvenega tona. Toda ugovor s tesnobnimi sanjami
ne vzdrži analize. Ne smemo pozabiti, da so sanje zmeraj rezultat
nekega konflikta, so neke vrste kompromisna tvorba. Kar je za
nezavedno ono zadovoljitev, je za jaz zaradi istega razloga lahko
povod za tesnobo.
Med delom sanj se kdaj uspešneje uveljavi nezavedno, spet dru-
gič pa se odločnejše ubrani jaz. Večinoma je vsebina tesnobnih sanj
kar najmanj popačena. Če postane zahteva nezavednega prevelika
44
in se ji speči jaz s sredstvi, ki jih ima na razpolago, ni sposoben
upreti, se odpove želji po spanju in se zbudi. Vse dosedanje ugo-
tovitve lahko povzamemo v zaključek: sanje so vedno poskus, da
bi se z izpolnitvijo želje znebili motnje spanja - sanje so torej
varuhinje sna. Poskus sanj, da bi ohranile spanec, se lahko bolj ali
manj posreči, lahko tudi spodleti in potem se sanjavec zbudi; očitno
so ga prebudile prav te sanje. Tudi vestnemu nočnemu čuvaju, ki
mora varovati spanec mesteca, morebiti kdaj ne preostane nič
drugega kot to, da zažene vik in krik in prebudi speče meščane.
Na koncu teh razglabljanj dodajmo še pojasnilo, ki bo upravičilo,
zakaj smo se tako dolgo mudili pri problemu interpretacije sanj.
Pokazalo seje, da isti nezavedni mehanizmi, ki smo jih spoznali s
preučevanjem dela sanj in ki so nam razložili nastanek sanj,
pripomorejo k razumevanju skrivnostnega mehanizma nastanka
simptomov, ki vzbujajo naš interes pri obravnavi nevroz in psihoz.
Takšna podobnost nas mora navdati z velikimi upi.
45
DRUGI DEL
PRAKTIČNA NALOGA
šesto poglavje
PSIHOANALITIČNA TEHNIKA
Sanje so torej psihoza, z vsemi nesmiselnostmi, blodnimi tvor-
bami, zaznavnimi motnjami, ki so pač zanjo značilne. Psihoza
sicer, ki traja kratek čas in je neškodljiva ter ji je celo poverjena
koristna funkcija; ki se začne s privolitvijo osebe, konča pa z deja-
njem njene volje. A vendarle psihoza, in z njeno pomočjo spoz-
namo, da se celo tako globinska sprememba duševnega življenja
lahko razveljavi in prepusti prostor normalni funkciji. Mar je
potemtakem drzno upati, da bi moralo biti možno tudi strah vzbuja-
joča spontana obolenja duševnega življenja podvreči našim vpli-
vom in jih ozdraviti?
Marsikaj o tem, kar je treba opraviti, preden se lotimo tega po-
dviga, že vemo. Po naših predpostavkah je naloga jaza, da zadosti
zahtevam treh instanc - realnosti, onega in nadjaza - od katerih je
odvisen, pa vendar ob tem ohrani svojo organiziranost in obvaruje
svojo samostojnost. Pogoj bolezenskih stanj, o katerih govorimo,
je lahko le relativna ali absolutna oslabitev jaza, ki mu onemogoča,
da bi izpolnil svoje naloge. Najtežja zahteva, kije postavljena pred
jaz, je verjetno zadrževanje [Niederhaltung] nagonskih zahtev
onega, v kar mora vložiti velike količine nasprotnih investicij. Vendar
49
lahko tudi zahteve nadjaza postanejo tako silne in neizprosne, daje
jaz pri soočanju s svojimi drugimi nalogami kot ohromljen. Domne-
vamo, da sta v ekonomičnih konfliktih, ki iz tega izvirajo, ono in
nadjaz pogosto združena zoper ogroženi jaz, ki si želi, da bi ohranil
svojo normalno stanje, želi okleniti realnosti. Če ono in nadjaz posta-
neta premočna, potem jima uspe razrahljati in spremeniti organi-
ziranost jaza, tako daje njegov pravilni odnos do realnosti moten
ali celo ukinjen. To smo videli na primeru sanj: kadar se jaz loči od
zunanje realnosti, pod vplivom notranjega sveta zapade v psihozo.
Na ta odkritja se opira naš načrt zdravljenja. Jaz je zaradi notra-
njega konflikta oslabljen in potreben pomoči - kakor v državljanski
vojni, ki jo moramo dobiti s podporo zunanjega zaveznika. Zdrav-
nik analitik in oslabljeni jaz bolnika se morata, naslanjajoč se na
realni zunanji svet, združiti zoper sovražnike - nagonske zahteve
onega in zahteve vesti nadjaza. Drug z drugim skleneta pogodbo.
Bolni jaz obljubi, da bo popolnoma iskren, se pravi, da bo dal na
razpolago vso snov, ki mu jo nudi njegovo samozaznavanje, mi
mu zagotovimo najstrožjo diskretnost in mu namenimo naše
izkustvo pri razlagi gradiva, na katerega vpliva nezavedno. Naše
vedenje mora nadoknaditi to, česar ne ve, njegovemu jazu mora
vrniti oblast nad izgubljenimi območji duševnega življenja. Na tej
pogodbi temelji analitična situacija.
Takoj po tem koraku nas čaka prvo razočaranje, prvi opomin k
skromnosti. Da bi bolnikov jaz mogel postati dragoceni zaveznik
pri našem skupnem delu, mora navkljub vsem pritiskom njemu
sovražnih sil obdržati določeno mero koherentnosti, delni vpogled
v zahteve dejanskosti. Tega pa od jaza psihotika ne moremo priča-
kovati; njegov jaz ne more upoštevati takšne pogodbe, zares bi jo
komajda mogel skleniti. Kaj hitro bo našo osebo in pomoč, ki mu
jo ponujamo, uvrstil k tistim deležem zunanjega sveta, ki mu nič
50
več ne pomenijo. Tako spoznamo, da se moramo odreči uporabi
našega načrta zdravljenja pri psihotiku. Odpovedati morda za vse-
lej, morda le začasno, dokler ne najdemo drugega, zanj primer-
nejšega načrta.
Obstaja pa tudi druga skupina psihično bolnih, ki so očitno
zelo podobni psihotikom; neznansko število hudo trpečih nevro-
tikov. Bolezenski pogoji in patogeni mehanizmi so pri njih verjetno
isti ali vsaj zelo podobni. A njihov jaz se je izkazal za odpornej-
šega, ni postal tako dezorganiziran. Mnogi med njimi se lahko
navkljub vsem svojim tegobam in pomanjkljivostim, ki jih te
povzročajo, še vedno uveljavijo v realnem življenju. Ti nevrotiki
bi bili morda pripravljeni sprejeti našo pomoč. Svoj interes bomo
omejili nanje in poskušali ugotoviti, kolikanj in po kateri poti jih
lahko 'ozdravimo'.
Z nevrotiki torej sklenemo pogodbo: popolna iskrenost za strogo
diskretnost. To zbuja vtis, kot da si prizadevamo zasesti položaj
posvetnega spovednika. Toda razlika je velika, kajti mi od nevrotika
ne želimo slišati le, kaj ve in pred drugimi skriva, marveč nam
mora povedati tudi to, česar ne ve. S tem namenom mu podrobneje
razložimo, kako razumemo izraz iskrenost. Obvežemo ga, da
upošteva, temeljno prav//o analize, ki mora poslej obvladovati nje-
gov odnos do nas. Zaupati nam mora ne samo, kar namenoma in
rad pove in kar mu kot pri spovedi prinese olajšanje, ampak tudi
vse drugo, kar mu nudi njegovo samoopazovanje, vse, kar mu pride
na misel, četudi mu je to povedati neprijetno, četudi se mu zdi
nepomembno ah celo nesmiselno. Če mu uspe, da v skladu s temi
navodili onesposobi svojo samokritiko, potem nam bo podal obilico
gradiva: misli, domislekov, spominov, na katere je že nezavedno
vplivalo in ki so pogosto neposredni nasledki nezavednega in nam
torej omogočajo, da lahko doženemo njihovo potlačeno nezavedno
51
vsebino ter mu z našim pojasnilom razširimo vednost njegovega
jaza o svojem nezavednem.
A daleč od tega, da bi nam njegov jaz gradivo, ki ga od njega
zahtevamo, le pasivno in pokorno podajal in naš prevod tega
gradiva z zaupanjem sprejemal. Dogaja se marsikaj drugega; nekaj
moremo predvideti, drugo nas utegne presenetiti. Najbolj nena-
vadno paje, da pacient analitika ne gleda v luči realnosti, kot po-
močnika in svetovalca, kateremu povrhu vsega njegovo priza-
devnost plača in ki bi bil zadovoljen z vlogo recimo gorskega vodnika
na težavni gorski poti, temveč pacient vidi v analitiku pomembno
osebo - reinkarnacijo - iz svojega otroštva, preteklosti; zategadelj
nanj prenaša čustva in odzive, ki jih je nekdaj gotovo namenjal
temu svojemu zgledu. To dejstvo transferja se kmalu izkaže za
moment neslutenega pomena; po eni strani je nenadomestljiv pripo-
moček. po drugi strani pa izvor resnih nevarnosti. Transfer je a/nè/-
valenten; zaobsega pozitivno, nežno in tudi negativno, sovražno
držo do analitika, ki ga pacient praviloma postavi na mesto enega
od staršev - očeta ali matere. Dokler je transfer do analitika pozi-
tiven, nam kar najbolje služi. Spremeni celotno analitično situacijo.
Pacientovo racionalno namero, da bi postal zdrav in se rešil trp-
ljenja, odrine na stran. Na njeno mesto stopi druga namera, namreč
da bi ugajal analitiku, si pridobil njegovo odobravanje, njegovo
ljubezen. Pravzaprav postane gonilo pacientovega sodelovanja;
njegov šibki jaz ojača, pod vplivom transferja je sposoben dosežkov,
ki bi jih sicer ne mogel doseči, opusti svoje simptome in postane
navidezno zdrav - vse to le analitiku na ljubo. Analitik si utegne
osramočeno priznati, da se je lotil težavnega opravila, ne da bi
slutil, kako izredna sredstva moči bo dobil na voljo.
Transferno razmerje pa poleg tega prinaša še dve drugi pred-
nosti. Če pacient postavi analitika na mesto svojega očeta (oz. svoje
52
matere), potem prepusti analitiku tudi oblast, ki jo njegov nadjaz
izvaja nad njegovim jazom, kajti starši so vendar bili izvor nadjaza.
Novi nadjaz ima sedaj priložnost za neke vrste naknadno vzgojo
nevrotika, popravi lahko napake, ki so jih starši zagrešili med svojo
vzgojo. Tuje vsekakor treba posvariti pred zlorabo novega vpliva.
Naj analitika še tako mika, da bi postal učitelj, vzor in ideal drugih,
da bi vzgojil ljudi po svojem zgledu, ne sme pozabiti, kaj je v
analitičnem razmerju njegova naloga in da se svoji nalogi celo
izneveri, če se pusti zavesti svojemu nagnjenju. Potem le ponovi
napako staršev, ki so s svojim vplivom zadušili neodvisnost otroka,
in prejšnjo odvisnost samo nadomesti z neko novo. Analitik pa
mora ob vsem prizadevanju, da bi poboljševal in vzgajal, spoštovati
pacientovo svojskost. Obseg vpliva, ki si gaje legitimno odobril,
bo določil glede na stopnjo pacientove inhibiranosti v razvoju.
Nekateri nevrotiki so ostali tako infantilni, da jih moramo tudi v
analizi obravnavati kot otroke.
Druga prednost transferja paje, da pacient v njem s plastično
nazornostjo prikaže pomembni del svoje življenjske zgodbe, o
kateri bi nas najbrž drugače le pomanjkljivo seznanil. Tako rekoč
jo pred nami odigra, namesto da bi nam o njej poročal.
In zdaj k drugi plati transfernega razmerja. Ker transfer
reproducira odnos do staršev, prevzame tudi ambivalentnost tega
odnosa. Komajda se je mogoče izogniti temu, da pozitivne drže
do analitika nekega dne ne zamenja negativna, sovražna. Tudi ta
je ponavadi ponovitev preteklosti. Vdanost očetu (če gre zanj),
prizadevanje za njegovo naklonjenost izvira iz erotične želje, kije
naravnana na njegovo osebo. Slejkoprej se ta zahteva prebije na
dan tudi v transferju in zahteva zadovoljitev. V analitični situaciji
pa lahko naleti le na odklonitev [Versagung]. Dejanski seksualni
odnosi med pacientom in analitikom ne pridejo v poštev, prav tako
53
tudi finejši načini zadovoljitve, kot so dajanje prednosti, intim-
nost itn. - analitik jih dopušča v čim manjši meri. Takšne zavrnitve
so prilika za preobrazbo; najbrž seje isto dogajalo v pacientovem
otroštvu.
Uspešne ozdravitve, do katerih pride pod vplivom pozitivnega
transferja, vzbujajo sum, da so sugestivne narave. Če negativni
transfer prevlada, potem jih odpihne kot veter odpihne plevel. Z
grozo opazimo, da sta bila ves dosedanji trud in delo zaman. Tudi
to, kar bi lahko imeli za pacientovo trajno intelektualno pridobitev,
njegovo razumevanje psihoanalize in zaupanje v njeno učinkovi-
tost, nenadoma izgine. Vede se kot otrok, ki ni sposoben lastne
presoje, ki slepo verjame tistemu, ki mu je namenjena njegova
ljubezen, in nikomur drugemu. Nevarnost teh transfernih stanj je
očitno v tem, da pacient napačno presodi njihovo naravo in jih
ima za nova realna doživetja, namesto da bi v njih prepoznal odraz
preteklosti. Če pacient (ali pacientka) začuti močno erotično
potrebo, kije skrita za pozitivnim transferjem. potem verjame, da
seje strastno zaljubil; če pa se transfer sprevrne, se čuti razžaljen
in zapostavljen, črti analitika kot svojega sovražnika inje priprav-
ljen prekiniti analizo. V obeh skrajnih primerih je pozabil na
pogodbo, ki jo je bil sklenil na začetku terapije, in postal neupora-
ben za nadaljevanje skupnega dela. Analitikova naloga je, da
pacienta vsakič iztrga iz iluzije, ki obeta nevarnosti, in mu vedno
znova predoči, daje to, kar ima za novo realno življenje, le odraz
preteklosti. In da pacient ne bi zapadel v stanje, v katerem bi postal
nedostopen za vsa dokazna sredstva, analitik poskrbi, da niti sovraž-
nost niti zaljubljenost ne presežeta prave mere. To storimo tako,
da pacienta pravočasno pripravimo na te možnosti in ne prezremo
njihovih prvih znakov. Takšno skrbno postopanje s transferjem se
navadno obrestuje. Če se nam, kot večinoma se, posreči, da pacienta
54
podučimo o dejanski naravi fenomenov transferja, smo njegovemu
odpoRi izbili iz rok močno orožje in nevamosti preobrazili v dobiček;
kajti, kar je pacient doživel v obliki transferja, tega ne bo pozabil,
zanj je to prepričljivejše od vsega, kar sije pridobil na drug način.
Nikakor ni zaželeno, da pacientdeluje zunaj transferja, namesto
da bi se spominjal. Za naš namen najustreznejše zadržanje bi bilo,
da se pacient izven obravnave vede kar se da normalno in svoje
nenormalne reakcije izraža le v transferju.
Izhodišče naše poti, ki naj okrepi oslabljeni jaz, je razširitev
pacientovega samospoznanja. Vemo, da to ni vse, a vendar je to
prvi korak. Izguba takšne vednosti pomeni za jaz upad njegove
moči in vpliva; je nadaljnje oprijemljivo znamenje, da ga zahteve
onega in nadjaza utesnjujejo in ovirajo. Z naše strani je potemtakem
prvi del pomoči, ki mu jo nudimo, intelektualno delo ter poziv
pacientu k sodelovanju pri njem. Kot vemo, nam mora ta prva
dejavnost utreti pot k neki drugi, težavnejši nalogi. Njene dinamične
sestavine ne bomo izgubili izpred oči niti med uvajanjem. Snov
za naše delo dobivamo iz različnih virov: iz tega, kar nam nakazu-
jejo pacientove izjave in proste asociacije, iz tega, kar nam pokaže
v svojih transferjih, skozi to, kar razberemo iz razlage njegovih
sanj, in prek tega, kar izdajajo njegovi spodrsljaji. Vse to gradivo
nam pomaga, da napravimo konstrukcije o tem, kaj se je z njim
dogajalo prej in česar se ne spominja, pa tudi o tem, kaj se zdaj
godi v njem, ne da bi to razumel. Pri tem pa vedno pazimo, da
naše vedenje in pacientovo védenje držimo vsaksebi. Izogibamo
se, da bi ga s tem, kar mislimo, da smo odkrili, in kar smo često že
zgodaj ugotovili, takoj seznanili ali da bi ga seznanili z vsem.
Skrbno pretehtamo, kdaj naj mu povemo eno naših konstrukcij;
počakamo na najprimernejši trenutek, ki pa ga ni zmeraj lahko
določiti. Praviloma odlašamo s pojasnitvijo ali z razlago naše
55
konstrukcije, dokler seji sam že tolikanj ne približa, da ga od nje
loči le korak, ki sicer pomeni odločilno sintezo. Če bi postopali dru-
gače in ga zasuli z našimi razlagami, še predenje nanje pripravljen,
bi naše sporočilo ostalo bodisi brezuspešno bodisi bi v njem vzpod-
budilo silovit izbruh odpora, ki bi oteževal naše nadaljnje delo ali
ga morebiti celo ogrozil. Če pa smo vse pravilno zasnovali, pogosto
dosežemo, da pacient prècej potrdi našo konstrukcijo in se sam
spomni pozabljenega notranjega ali zunanjega dogajanja. Natanč-
neje ko se konstrukcija sklada z nadrobnostmi tega, kar je bilo
pozabljeno, tem lažje ji bo pacient pritrdil. Naše védenje, ki smo
ga dobili v tem delu obravnave, odslej postane iwàinjegovo vedenje.
S tem, da smo omenili odpor, smo se približali drugemu, po-
membnejšemu delu naše naloge. Znano nam je že, da se jaz zoper
vdor nezaželenih elementov iz nezavednega in potlačenega onega
zavaruje z nasprotnimi investicijami, saj je nedotaknjenost jaza
pogoj njegove normalne funkcije. Čim večjo stisko torej doživlja
jaz. tem bolj krčevito, tako rekoč prestrašeno vztraja pri teh na-
sprotnih investicijah, da bi to, kar mu je preostalo, zaščitil pred
nadaljnjimi vdori. Ta samoobrambna naravnanost pa nikakor ni v
skladu z našimi namerami. Nasprotno, prizadevamo si, da bi jaz,
ki ga je varstvo naše pomoči opogumilo, tvegal napad in vnovič
zavojeval izgubljeno. Pri tem pa občutimo moč teh nasprotnih
investicij, ki se izražajo koiodpori zoper naše delo. Jaz se takšnih
podvigov, ki so videti nevarni in grozijo z neugodjem, prestraši;
nenehno gaje treba bodriti in pomirjati, da se nam ne bi odtegnil.
Ta odpor, ki traja ves čas zdravljenja in se pri vsakem novem delu
obravnave obnovi, imenujemo, ne povsem pravilno, potlačitveni
odpor. Videli bomo, da ni edini, ki nas še čaka. Zanimivo je, da se
v tem položaju delitev vlog v določeni meri zamenja, kajti jaz se
upre našemu spodbujanju, nezavedno pa, kije sicer naš nasprotnik.
56
nam pomaga, saj ima naravni »zagon« in k ničemer ne teži bolj
kot k temu, da bi preko zakoličenih meja vdrlo v jaz in zavest.
Boj, ki se začne odvijati, če dosežemo svojo namero in utegnemo
jaz motivirati, da premaguje svoje odpore, poteka pod našim vod-
stvom in z našo pomočjo. Vseeno je, kakšen bo izid: ali bo privedel
do tega, da bo jaz po vnovičnem preverjanju doslej zavrnjeno na-
gonsko zahtevo sprejel, ali pa jo bo spet, tokrat dokončno, zavrgel.
V obeh primerih je odstranjena trajna nevarnost; obseg jaza seje
povečal in dragoceni vloženi trud je postal nepotreben.
Premagovanje odporov je del naše naloge, ki zahteva večino
časa in največ truda. Vendar se tudi obrestuje, saj prinaša koristno
spremembo jaza, ki se bo neodvisno od uspeha transferja ohranila
in v življenju obnesla. Sočasno pa smo si prizadevali, da bi se
znebili tistih sprememb jaza, ki so nastale zaradi vpliva nezaved-
nega; kajti vedno, ko smo v jazu dokazali takšne nasledke nezaved-
nega, smo opozorili na njihov nelegitimni izvor in jaz spodbudili,
da jih izključi. Naj spomnimo, daje bil v skladu s pogodbo eden
od predpogojev naše pomoči, da takšna sprememba jaza, ki jo pov-
zroči vdor nezavednih elementov, ne sme preseči določene mere.
Bolj ko naše delo napreduje in globlji ko je naš vpogled v
duševno življenje nevrotika, tem razločneje lahko razpoznamo dva
nova momenta, ki kot izvora odpora zahtevata kar največjo pozor-
nost. Oba sta bolniku popolnoma neznana in ju pri sklenitvi po-
godbe nismo mogli upoštevati; saj tudi ne izvirata iz pacientovega
jaza. Pod skupni imenovalec ju lahko strnemo z izrazom 'potreba
po bolezni ali 1ф1јепји', vendar sta različnega izvora, četudi imata
sicer sorodno naravo. Prvi od teh dveh momentov je tako imenovani
občutek ali zavest krivde, če ob tem spregledamo dejstvo, da bolnik
krivde niti ne občuti niti se je ne zaveda. Očitno ta odpor prispeva
nadjaz, ki je postal posebej strog in okruten. Individuum ne sme
57
ozdraveti, ostati mora bolan, saj si drugega ne zasluži. Ta odpor
našega intelektualnega dela pravzaprav ne moti, toda zaradi njega
postane neučinkovito; pogosto celo dopusti, da odpravimo dolo-
čeno obliko nevrotičnega trpljenja, vendar jo je takoj pripravljen
nadomestiti s kako drugo, morebiti somatsko boleznijo. Zavest
krivde tudi razloži občasne ozdravitve ali izboljšanja težkih ne-
vroz, ki včasih nastopijo po dejanskih nesrečah; pomembno je
namreč le to, da smo bedni, vseeno na kakšen način. Ravnodušna
vdanost, s katero takšne osebe pogosto prenašajo svojo težko
usodo, je zelo nenavadna, a tudi izdajalska. Pri zoperstavljanju
temu odporu pa smo se primorani omejiti zgolj na to, da pacientu
predočimo njegov odpor in poskušamo počasi razgraditi sovražni
nadjaz.
Težje pa je dokazati obstoj drugega odpora, v boju zoper
katerega še posebej občutimo našo neučinkovitost. Med nevrotiki
so osebe, pri katerih se je, če sodimo po vseh njihovih reakcijah,
samoohranitveni nagon naravnost sprevrnil. Videti je, kakor da
niso naravnani na nič drugega kot na poškodbo samega sebe in
samouničenje. Morda sodijo v to skupino tudi osebe, ki na koncu
dejansko storijo samomor. Domnevamo, da je pri njih prišlo do
daljnosežnega razločevanja nagonov [Triebentmischungen], zaradi
česar so se sprostile prevelike količine navznoter usmerjenega
destruktivnega nagona. Takšni pacienti se z okrevanjem, ki jim ga
nudi naša obravnava, ne morejo sprijazniti in mu z vsemi sredstvi
nasprotujejo. Toda priznati moramo, da gre za primer, ki se nam
ga še ni posrečilo povsem razjasniti.
Ozrimo se še enkrat na situacijo, do katere nas je privedel naš
poskus pomagati nevrotičnemu jazu. Ta jaz naloge, ki mu jo
zastavlja zunanji svet - vključno s človeško družbo -, ne more
več izpolniti. Ne razpolaga z vsemi svojimi izkušnjami, kajti velik
58
del njegovega spominskega zaklada se mu je izmuznil. Njegovo
aktivnost zavirajo stroge prepovedi nadjaza, po drugi strani pa nje-
govo energijo izčrpavajo neuspešna prizadevanja, da bi se ubranil
zahtev onega. Poleg vsega je jazova organiziranost zaradi stalnih
vpadov onega oslabljena, oškodovana in v sebi razcepljena; ne
zmore več primerne sinteze, razdvajajo jo med seboj nasprotujoča
si stremljenja, neporavnani spori in nerazrešeni dvomi. Najprej
pacientov oslabljeni jaz pritegnemo k sodelovanju pri čisto intelek-
tualni razlagi, ki si prizadeva doseči provizorično zapolnitev vrzeli
v njegovem duševnem imetju, in mu omogočimo, da na nas prenese
avtoriteto svojega nadjaza, nakar ga bodrimo, naj se spopade z
vsako posamezno zahtevo onega in premaga odpore, ki nastajajo
pri tem. S tem, da izsledimo vsebine in stremljenja, ki so se vrinila
iz nezavednega, in jih, tako da pokažemo na njihov izvor, izpo-
stavimo kritiki, hkrati ponovno vzpostavimo red v njegovem jazu.
Pacientu smo na voljo za različne namene: kot avtoriteta in nado-
mestek staršev, kot učitelji in vzgojitelji; najbolje zanj smo storili,
če kot analitiki dosežemo, da psihični procesi v njegovem jazu
dosežejo normalno raven, to, kar je postalo nezavedno in potlačeno,
pa preobrazimo v predzavestno in s tem spet izročimo v posest
jazu. Pri pacientu učinkujejo v naš prid nekateri racionalni mo-
menti, kot sta potreba po ozdravitvi, ki jo motivira njegovo trplje-
nje, in intelektualni interes, ki smo ga uspeli prebuditi pri njem za
nauke in razkritja psihoanalize, z daleč močnejšimi silami pa v
naš prid deluje pozitivni transfer, ki ga je z nami vzpostavil. Na
drugi strani pa se proti nam borijo negativni transfer (potlačitveni
odpor jaza, se pravi, neugodje spričo tega, da se mora spoprijeti s
težkim delom, ki smo mu ga naložili), občutek krivde v razmerju
do nadjaza in potreba po bolezni, izvirajoča iz korenitih sprememb
njegove nagonske ekonomije. Od deleža zadnjih dveh dejavnikov
59
je odvisno, ali bomo uvrstili posamezni primer med lahke ali težke.
Neodvisno od teh je mogoče razpoznati še nekatere druge momen-
te, ki so v prid ali v škodo ozdravitvi. Določena psihična skrepene-
lost,'^ otežena gibljivost libida, ki se od svojih fiksacij noče ločiti,
nam ne more biti dobrodošla; pomembno vlogo igra sposobnost
osebe za sublimacijo nagonov in prav tako njena zmožnost, da se
dvigne nad grobo nagonsko življenje, kakor tudi relativna moč
njenih intelektualnih funkcij.
Zaključek, da je končni izid boja, v katerega smo se spustili,
odvisen od kvantitativnih razmerij med količino energije, ki smo
jo lahko pri pacientu mobilizirali v naš prid, v primerjavi z vsoto
energij moči, ki delujejo zoper nas, se nam zdi vsekakor razumljiv
in nad njim nismo razočarani. Bog ima tukaj spet močnejše
bataljone - resda vedno ne dosežemo zmage, a večinoma moremo
vsaj spoznati, zakaj nismo zmagali. Kdor je našim izvajanjem sledil
le zaradi terapevtskih interesov, jim bo po tem priznanju morda
podcenjevalno obrnil hrbet. Toda terapija nas tukaj zaposluje le
toliko, kolikor uporablja psihološka sredstva, saj za zdaj nimamo
nobenih drugih. Prihodnost nas bo morda naučila s posebnimi
kemijskimi snovmi neposredno vplivati na količine energije in
njihovo razporeditev v duševnem aparatu. Morda se izkažejo še
neslutene druge možnosti za terapijo; zaenkrat nimamo na razpo-
lago nič boljšega kot psihoanalitično tehniko in zato je, njenim
omejitvam navkljub, ne smemo omalovaževati.
16. [Prim. Freud, Poročilo o paranoji, ki nasprotuje psihoanalitični teoriji (1915f).!
60
Sedmo poglavje
PRIMER PSIHOANALITIČNEGA DELA
Pridobili smo si splošno vednost o psihičnem aparatu: o delih,
organih in instancah, iz katerih je sestavljen, o silah, ki učinkujejo
v njem, in o funkcijah, ki so zaupane njegovim delom. Nevroze in
psihoze so stanja, v katerih se izražajo funkcijske motnje psihičnega
aparata. Za naš objekt preučevanja smo izbrali nevroze, ker kaže,
da so edine dostopne psihološkim metodam našega zdravljenja.
Medtem ko si prizadevamo, da bi vplivali nanje, zbiramo opažanja,
ki nam dajejo sliko o izvoru in načinu njihovega nastanka.
Preden nadaljujemo z našo predstavitvijo, bi hoteli podati enega
naših glavnih izsledkov. Nevroze nimajo, kot npr. infekcijske
bolezni, specifičnih bolezenskih vzrokov. Bilo bi brezplodno, če
bi povzročitelje bolezni iskali v njih. Tekoče prehajajo v to, čemur
pravimo norma, po drugi plati pa komajda obstaja kakšno stanje,
ki velja za normalno, pri katerem ne bi mogli najti znamenj nevro-
tičnih potez. Nevrotiki imajo približno enako prirojeno zasnovo
kot drugi ljudje, enako doživljajo in opravljajo enake naloge. Zakaj
torej živijo toliko slabše in težje ter pri tem prestajajo več neugodnih
občutij, tesnobe in bolečin?
61
Na to vprašanje nam ni težko odgovoriti. Za trpljenje in neučin-
kovitost [Unzulänglichkeit] nevrotika so krive kvantitativne Љ/глг-
monije. Povzročitelja vseh oblik človeškega duševnega življenja
moramo vsekakor iskati v vzajemnem učinkovanju prirojenih
dispozicij in akcidentalnih doživetij. Po eni strani je torej morda
določen nagon od rojstva premočan ali prešibek, določena sposob-
nost zakrnela oziroma se v življenju ni dovolj izoblikovala; po drugi
strani pa lahko zunanji vtisi in doživetja postavijo posamezniku
različno močne zahteve, in to, kar konstitucija nekoga še obvlada,
je lahko za koga drugega vse pretežka naloga. Raznolikost dušev-
nega ustroja je odvisna od teh kvantitativnih razlik.
Prav kmalu pa si bomo priznali, da ta razlaga ni zadovoljiva. Je
presplošna in preveč razloži. Navedena etiologija namreč velja za
vse primere duševnega ljenja, gorja in duševne ohromelosti,
čeprav vseh teh stanj ne smemo označiti za nevrotična. Nevroze
imajo specifične poteze, so gorjé posebne vrste. Zato bi torej vendarle
smeli pričakovati, da bomo našli njihove specifične vzroke, ali pa
smemo vsaj predpostaviti, da nekatere naloge, kijih mora prema-
govati naše duševno življenje, še posebej rade spodletijo, tako da
lahko iz tega sklepamo na svojskost pogosto zelo nenavadnih
nevrotičnih fenomenov, ne da bi bili primorani preklicati naše
prejšnje trditve. Če drži, da se nevroze v ničemer bistvenem ne
razlikujejo od norme, potem nam preučevanje nevroz obeta drago-
cene prispevke k poznavanju te norme. Pri tem bomo morda odkrili
»šibke točke« normalne organiziranosti.
Naša gornja domneva se bo potrdila. Analitične izkušnje so
nas naučile, da dejansko obstaja določena zahteva nagona, ki je
večinoma ni mogoče obvladati alije obvladljiva le deloma, in dolo-
čeno življenjsko obdobje, kije v celoti ali v veliki meri odgovorno
za nastanek nevroze. Oba momenta - narava nagona in življenjsko
62
obdobje - zahtevata posebno obravnavo, četudi sta med seboj
precej tesno povezana.
O vlogi življenjskega obdobja lahko govorimo s precejšjno goto-
vostjo. Kaže, da nevroze nastanejo le v zgodnjem otroštvu (do 6.
leta), čeprav pridejo njeni simptomi morda na dan šele mnogo
kasneje. Otroška nevroza utegne za kratek čas postati manifestna
alijo celo spregledamo. V vseh primerih pa se kasnejše nevrotično
obolenje navezuje na uvodni prizor [Vorspiel] iz otroštva. Morda
so izjema tako imenovane travmatske nevroze (nastale zaradi pre-
močnega strahu ali težkih somatskih pretresov, kot so trčenje vlaka,
zasutje in podobno); povezave travmatskih nevroz z infantilnim
pogojem so se doslej izmaknile našemu raziskovanju. Etiološke
prednosti, ki jo dajemo zgodnji otroški dobi, ni težko utemeljiti.
Kot vemo, so nevroze afekcije jaza, in ne smemo se čuditi, da jaz,
dokler je šibak, neizoblikovan in neodporen, ne zmore obvladati
nalog, ki bi jih zmogel kdaj pozneje igraje opraviti. (Notranje
nagonske zahteve in dražljaji iz zunanjega sveta potem učinkujejo
kot 'travme', zlasti če jim pri tem pomagajo določene dispozicije.)
Nemočni jaz se jim upira s poskusi bega (potlačitvami), ki se
pozneje izkažejo za nesmotrne in predstavljajo trajne omejitve za
nadaljnji razvoj. Okvare jaza, ki jih je utrpel zaradi svojih prvih
doživetij, se zdijo nesorazmerno velike, toda za analogijo moramo
pomisliti le na različna efekta, ki j u dosežemo, če, - kot v Rouxovih
poizkusih''' -, z iglo vbodemo v klične celice, medtem ko se delijo,
namesto v odraslo žival, ki seje pozneje iz teh celic razvila. Nobe-
nemu človeškemu individuumu niso prihranjene takšne travma-
tične izkušnje, nihče ne more uiti potlačitvam, ki jih te izkušnje
pobudijo. Te sporne reakcije jaza pa so morda nepogrešljive za
17. [Wilhelm Roux (1850-1924) je bil eden od ustanoviteljev eksperimentalne
embriologije.]
63
dosego nekega drugega cilja, ki je postavljen v isto življenjsko
obdobje. Majhno primitivno bitje bi moralo v nekaj letih postati
civiliziran človek; neznansko razdobje človeškega kulturnega
razvoja mora opraviti v skoraj srhljivo skrajšanem času. To je mo-
goče zaradi podedovanih dispozicij, domala nikdar pa otrok ne
more shajati brez dodatne pomoči vzgoje in vpliva staršev, ki kot
predhodnik nadjaza omejujejo jaz s prepovedmi in kaznimi ter
spodbudijo ali izsilijo nastanek potlačitev. Potemtakem ne smemo
pozabiti med pogoje nevroze vključiti tudi kulturnega vpliva. Kot
vidimo, barbaru ni težko biti zdrav, za kulturnega človeka paje to
težavna naloga. Hrepenenje po močnem, neinhibiranem jazu se nam
utegne zdeti razumljivo; toda, glede na to, kar nas uči današnji čas,
je to hrepenenje v najglobljem smislu sovražno kulturi. In ker
zahteve kulture zastopa družinska vzgoja, se pravi, podaljšana
perioda otroške odvisnosti od staršev, moramo v etiologiji nevroz
upoštevati tudi to biološko značilnost človeške vrste.
Kar se tiče druge točke, specifičnega nagonskega momenta,
odkrijemo pri njej zanimivo disonanco med teorijo in izkušnjo. S
teoretičnega vidika ni nobenega pomisleka o domnevi, da more
vsaka poljubna nagonska zahteva sprožiti iste potlačitve in njihove
posledice; naše opazovanje pa nam, kolikor lahko presodimo, pra-
viloma kaže, da vzburjenja, ki jim pritiče ta patogena vloga, izvirajo
iz delnih nagonov seksualnega življenja. Nevrotični simptomi so
vseskozi, lahko bi rekli, ali nadomestna zadovoljitev poljubnega
seksualnega stremljenja ali ukrepi za njeno preprečitev, praviloma
pa kompromisi obojega, kakor se pač izoblikujejo po zakonih, ki
v nezavednem veljajo med nasprotji. Vrzeli v naši teoriji ta trenutek
ni mogoče zapolniti; odločitev otežuje dejstvo, da večina stremljenj
seksualnega življenja ni čisto erotične narave, temveč izhajajo iz
zmesi erotične narave z deleži destruktivnega nagona. Nikakor pa
64
ne more biti dvomljivo, da nagoni, ki se psihološko izražajo kot
seksualnost, igrajo izrazito in nepričakovano veliko vlogo pri pov-
zročanju nevroz - alije njihova vloga tudi izključna, ostaja neodgo-
vorjeno. Upoštevati pa moramo tudi, da nobena druga funkcija v
kulturnem razvoju ni doživela tako energične in obsežne zavrnitve
kot prav seksualna funkcija. Teorija se bo morala zadovoljiti z
nekaterimi namigi, ki izdajajo globlje povezave: kot npr., da je
prvo otroško obdobje, med katerim se jaz začenja diferencirati iz
onega, tudi čas zgodnjega seksualnega razcveta, ki se konča z
latentnim obdobjem; daje komajda lahko naključje, če je to zelo
pomembno zgodnje obdobje kasneje podvrženo infantilni amneziji,
in končno, da so biološke spremembe v seksualnem življenju -
kot so že omenjeni dvodobni začetek seksualne funkcije, prene-
hanje periodične narave seksualne vzburjenosti in sprememba v
razmerju med žensko menstruacijo in moškim vzburjenjem - da
so torej vse te novosti v seksualnosti gotovo morale biti zelo po-
membne v razvojnem procesu od živali do človeka. Bodoči znano-
sti je prepuščeno, da bo za zdaj še izolirane podatke sestavila v
novo razumevanje. Vendar pri tem ne gre za vrzel v psihologiji, pač
pa v biologiji. Najbrž se ne motimo, če rečemo, daje šibka točka
organiziranosti jaza v njegovem odnosu do seksualne funkcije;
kakor da bi biološko nasprotje med samoohranitvijo in ohranitvijo
vrste tukaj zadobilo psihološki izraz.
Ker nas je analitična izkušnja prepričala v popolno pravilnost
tako pogosto izražene trditve, da je otrok v psihološkem smislu
oče odraslega človeka in da imajo doživetja njegovih prvih let kar
največji pomen za njegovo celotno življenje, je za nas posebej
pomembno vprašanje, ali obstaja nekaj, kar bi smeli označiti kot
osrednje doživetje te otroške dobe. Našo pozornost najprej priteg-
nejo učinki določenih vplivov, ki sicer ne prizadevajo vseh otrok.
65
dasiravno se precej pogosto pojavljajo, kot na primer učinki spolne
zlorabe otrok, kijih storijo odrasli, zapeljevanja otrok, kijih storijo
drugi še nedorasli otroci (bratje ali sestre) in, precej nepričakovano,
učinki otroške pretresenosti, če so ti kot priče slišali ali videli seksu-
alno aktivnost odraslih (staršev), večinoma v obdobju, ko jim še
ne pripisujemo niti interesa niti zmožnosti razumevanja takšnih
vtisov, kaj šele sposobnost, da bi se mogli kasneje spomniti nanje.
Zlahka uvidimo, v kolikšni meri utegnejo takšna doživetja prebuditi
seksualno dovzetnost otroka in usmeriti njegovo lastno seksualno
stremljenje v določene tirnice, ki jih ne more več zapustiti. Ker ti
vtisi, bodisi takoj bodisi brž ko se hočejo vrniti kot spomin, zapa-
dejo potlačitvi, predstavljajo pogoj nevrotične prisile, ki bo jazu
kasneje preprečevala, da obvlada seksualno funkcijo, in ga verjetno
vzpodbudila k trajni odvrnitvi od nje. Posledica zadnje reakcije
bo nevroza; če nevroza izostane, se bodo razvile raznolike perver-
zije ali pa bo funkcija, ki ni tako neizmerno pomembna le za raz-
množevanje, temveč tudi za celotno oblikovanje življenja, postala
popolnoma neukrotljiva.
Naj so ti primeri še tako poučni, naš interes v še večji meri
priteguje vpliv situacije, ki jo morajo izkusiti vsi otroci in ki je
neizogibna posledica momenta podaljšane otroške nege in skup-
nega življenja s starši. Mislim na Ojdipov kompleks, ki ga tako
imenujemo, ker njegovo bistveno vsebino najdemo v grškem mitu
o kralju Ojdipu, katere prikaz se nam je na srečo ohranil v delu
velikega dramatika. Grški junak ubije svojega očeta in vzame svojo
mater za ženo. Da to stori nevede, ker ju ne pozna kot svoja starša,
se sicer ne sklada z dejstvi, kakršna ugotavlja analiza, kar pa zlahka
razumemo, pravzaprav priznavamo, daje ta odmik celo nujen.
Odslej moramo razvoj dečka in deklice - moškega in ženske -
obravnavati ločeno, kajti zdaj spolna razlika dobi svoj prvi psihološki
66
izraz. Soočeni smo z zelo skrivnostnim biološkim dejstvom dvoj-
nosti spola, z nečim, kar je za naše spoznanje dokončno in se upira
vsakršni izpeljavi na kaj drugega. Psihoanaliza k razjasnitvi tega
problema ni ničesar prispevala, očitno v celoti pripada biologiji.
V duševnem življenju naletimo le na odraze tega velikega nasprotja,
razlago pa otežuje že zdavnaj zaznano dejstvo, da se noben posa-
meznik ne odziva zgolj na način enega samega spola, pač pa se
vselej v določeni meri odziva tudi na način nasprotnega spola,
podobno kot ima njegovo telo poleg izoblikovanih organov enega
spola tudi zakrnele, pogosto nekoristne rudimente drugega spola.
Za razlikovanje med moškim in ženskim v duševnem življenju
uporabljamo očitno neustrezno empirično in konvencionalno
primerjavo. Vsemu, kar je močno in aktivno, pravimo moško,
vsemu, kar je šibko in pasivno, pa žensko. To dejstvo, daje posa-
meznik tudi psihološko biseksualen, ovira vsa naša raziskovanja
in otežuje njihov opis.
Otrokov prvi erotični objekt so hraneče materine prsi; ljubezen
nastane v povezavi z zadovoljeno potrebo po hrani. Otrok spočetka
materinih prsi zagotovo ne razlikuje od lastnega telesa; kadar jih
mora mati odstaviti, premestiti 'izven , prevzamejo kot 'objekf, ker
jih otrok tako pogosto pogreša, del izvorne narcistične libidinalne
investicije. Ta prvi objekt se kasneje spopolni v materino osebo, ki
ne samo hrani, ampak tudi neguje in v otroku vzbuja prenekatere
druge, tako ugodne kakor neugodne telesne občutke. Ko otroka
neguje, postane njegova prva zapeljivka. V teh dveh relacijah
korenini edinstven, neprimerljiv, za vse življenje dokončno določen
pomen matere kot prvega in najmočnejšega objekta ljubezni in vzora
vseh kasnejših ljubezenskih odnosov - in to pri obeh spolih. Pri tem
filogenetska zasnova tako zelo prevladuje nad osebnim akcidental-
nim doživljanjem, da ni nobene razlike, ah je otrok dejansko sesal
67
materine prsi ali pa so ga hranili po steklenički in ni nikdar užil
nežnosti materinske nege. Njegov razvoj gre v obeh primerih isto
pot - morda se v slednjem primeru kasnejše hrepenenje razvije
toliko bolj. In naj ga mati še tako dolgo hrani pri svojih prsih, po
odstavitvi bo zmeraj prepričan, da je bilo prekratko in premalo.
Ta uvod ni bil nepotreben, zakaj izostri nam lahko razumevanje,
kako intenziven je Ojdipov kompleks. Koje deček (med 2. in 3.
letom) vstopil v falično fazo razvoja svojega libida, ko mu njegov
spolni ud vzbuja nasladna občutja in ko se je naučil, da si jih z
manualnim draženjem priskrbi, kadar se mu zahoče, postane
materin ljubimec. Želi si, da bi jo telesno posedoval na načine, ki
jih je uganil na podlagi svojih slutenj in opazovanj seksualnega
življenja in jo hoče zapeljati s tem, da ji kaže svoj moški ud, kate-
rega ponosen imetnik je. Skratka: njegova zgodaj prebujena moš-
kost hoče pri materi zasesti mesto očeta, ki je bil zaradi telesne
moči, ki jo zaznava na njem, in avtoritete, v katero se mu zdi odet,
že tako in tako doslej njegov zavidanja vredni vzor. Zdaj je oče
njegov tekmec, ki mu je v napoto in bi se ga rad znebil. Če sme
med odsotnostjo očeta posteljo deliti z materjo, iz katere paje po
očetovi vrnitvi zopet pregnan, je zanj zadovoljstvo ob izginotju
očeta in razočaranje, ko se oče znova pojavi, globoko doživetje.
To je vsebina Ojdipovega kompleksa, ki jo je grški mit iz otroškega
fantazijskega sveta prenesel v izmišljeno realnost. V naših kulturnih
razmerah mu vedno pripravimo strašen konec.
Mati je pač dobro razumela, daje seksualno vzburjenje dečka
namenjeno njej. Slejkoprej se ove, da ni prav, če ga dopušča. Meni,
da je pravilno, če mu prepove manualno draženje njegovega uda.
Prepoved le malo koristi, prinese kvečjemu modifikacijo v načinu
samozadovoljitve. Končno mati poseže po ostrejših ukrepih,
zagrozi, da mu bo odvzela reč, s katero ji kljubuje. Da bi grožnjo
68
napravila strašnejšo in verodostojnejšo, izvršitev grožnje ponavadi
preloži na očeta. Povedala da bo očetu in on bo ud odrezal. Začuda
pa ta grožnja učinkuje samo, če je pred tem in za tem izpolnjen
tudi nek drug pogoj. Na sebi se dečku zdi preveč nepredstavljivo,
da bi se kaj takega moglo zgoditi. A če se ob tej grožnji lahko
spomni videza ženskega spolovila ali če kmalu zatem vidi takšno
spolovilo, ki ji ta nadvse cenjeni del dejansko manjka, potem
verjame v zaresnost tega, kar je slišal, in s tem ko pride pod vpliv
kastracijskega kompleksa, doživi najmočnejšo travmo svojega mla-
dega življenja.'^
Učinki kastracijske grožnje so mnogovrstni in jih ni mogoče
pregledati; vplivajo na vse dečkove odnose do očeta in matere in
kasneje na odnose do moškega in ženske sploh. Praviloma otrokova
moškost tega prvega pretresa ne vzdrži. Da bi rešil svoj spolni ud,
se bolj ali manj popolnoma odpove posedovanju matere; njegovo
spolno življenje pogosto ostane trajno obremenjeno s to prepo-
vedjo. Če je pri njem navzoča močna feminilna komponenta, kot
temu pravimo, se zaradi omajane otrokove moškosti še okrepi.
Do očeta zavzame pasivno držo, kakršno pripisuje materi. Zaradi
prepovedi je sicer opustil masturbacijo, toda ni se odrekel spremlja-
jočim fantazijam. Nasprotno, ker predstavljajo edino formo seksu-
alne zadovoljitve, ki mu je še preostala, se jim posveča bolj kot
poprej, in v takšnih fantazijah se sicer še vedno identificira zočetom.
18. Tudi v mitu o Ojdipu je prisotna kastracija, saj je oslepitev - kot dokazujejo sanje -,
s katero se Ojdip kaznuje, ko razkrije svoj zločin, simbolična nadomestitev kastra-
cije. Ni mogoče izključiti, daje za izredno močan ustrahovalni učinek kastracijske
grožnje sokriva filogenetska spominska sled na predzgodovinsko družino vpradobi,
ko je ljubosumni oče dejansko skopil sina, če mu je ta postal nadležen tekmec pri
ženski. Prastari običaj obrezovanja - še drugi simbolni nadomestek kastracije - je
mogoče razumeti le kot izraz podrejenosti očetovi volji. (Prim, pubertetni rituali
primitivnih ljudstev.) Kako se zgoraj opisani potek izoblikuje pri ljudstvih in
kulturah, ki ne zatirajo otroške masturbacije, še ni raziskano.
69
toda hkrati tudi in morda pretežno z materjo. Nasledki in proizvodi
preobrazbe teh zgodnjih onanijskih fantazij si običajno zagotovijo
vstop v njegov kasnejši jaz in sodelujejo pri oblikovanju njegovega
značaja. Neodvisno od takšne zahteve dečkove feminilnosti pa se
bosta tesnoba pred očetom in sovraštvo do njega stopnjevala. Deč-
kova moškost se zateče v nekakšno kljubovalno držo do očeta, ki
bo s prisilo obvladovala njegovo kasnejše vedênje v človeški skup-
nosti. Preostanek erotične fiksacije na mater se pogosto kaže kot
prevelika odvisnost od nje, ki se kasneje nadaljuje kot poslušnost
ženski." Deček si ne upa več ljubiti matere, ne more pa tvegati, da
bi izgubil njeno ljubezen, saj je potem v nevarnosti, da ga bo izdala
očetu in izpostavila kastraciji. Celotna izkušnja z vsemi njenimi
predpogoji in posledicami, od katerih je naš prikaz mogel podati
le izbor, je podvržena nadvse energični potlačitvi, in ker to dopu-
ščajo zakonitosti nezavednega onega, so se vsi medsebojno naspro-
tujoči si čustveni vzgibi in odzivi, ki so se tedaj vzbudili v nezaved-
nem, ohranili in so nared za povzročanje motenj v kasnejšem
popubertetnem razvoju jaza. Ko bo somatski proces seksualnega
zorenja znova oživil stare, navidezno premagane fiksacije libida,
se bo pokazalo, daje dečkovo seksualno življenje inhibirano, ne-
enotno in razpadlo v medsebojno nasprotujoča si stremljenja.
Vphv kastracijske grožnje na porajajoče se seksualno življenje
dečka zagotovo nima zmeraj teh strah vzbujajočih posledic.
Kolikšna bo škoda in kaj se bo dalo preprečiti, bo znova odvisno
od kvantitativnih odnosov. Celotno dogajanje, v katerem bržkone
lahko vidimo osrednje doživetje otroških let, največji problem
zgodnjega razdobja in najmočnejši vir kasnejše neučinkovitosti,
se tako temeljito pozabi, da rekonstrukcija tega dogajanja, ki jo
poda analitično delo, naleti na kar najodločnejšo nejevero odraslih.
19. [Prim. Tabu devištva (1918a [1917]).]
70
Zares, zavračanje gre celo tako daleč, da se hoče utišati vsakršno
omembo prepovedanega predmeta in se zaradi nenavadne intelek-
tualne zaslepljenosti spregleda najočitnejše znake, ki opozarjajo
nanj. Tako smo lahko slišali ugovor, da mit o kralju Ojdipu prav-
zaprav nima ničesar skupnega s konstrukcijo, ki jo da analiza, saj
naj bi šlo za popolnoma drugačen primer, kajti Ojdip se vendar ni
zavedal, da je ta, ki ga je ubil, njegov oče, in ta, ki jo je poročil,
njegova mati. Pri tem pa se spregleda, daje pri poskusu poetičnega
oblikovanja snovi takšno popačenje neizogibno in da ne vnaša
ničesar tujega, marveč le spretno uporabi momente, kijih ponuja
tematika. Ojdipova nevednost je legitimna upodobitev nezavednega
stanja, v katero je pri odraslem človeku potonilo celotno doživetje,
prisila oraklja, ki junaka naredi ali bi ga morala narediti nedolžnega,
pa pripoznanje neizogibnosti usode, ki je vse sinove obsodila, da
preživijo Ojdipov kompleks. Ko je psihoanaliza ob neki drugi
priliki opozorila na to, kako zlahka se da razrešiti uganko nekega
drugega pesniškega junaka, Shakespearovega omahljivcaHöm/era,
s tem daje pokazala na Ojdipov kompleks, saj princu navsezadnje
spodleti pri nalogi, ko mora nekoga drugega kaznovati za to, kar
se sklada z njegovimi lastnimi ojdipskimi željami, tedaj je obče
nerazumevanje literarnega sveta izpričalo, kako zelo je bila množica
ljudi pripravljena vztrajati pri svojih infantilnih potlačitvah.^"
20. Ime William Shakespeare je zelo verjetno psevdonim, za katerim se skriva veliki
neznanec. Avtorja shakespearskih pesnitev so hoteli prepoznati v Edwardu de
Vereju, grofu oxfordskem, ki je še kot deček izgubil ljubljenega in občudovanega
očeta ter se popolnoma odrekel svoji materi, ki je kmalu po smrti svojega moža
sklenila nov zakon. - [Freud to stališče prvič omenja v stavku, ki gaje leta 1930
dodal opombi v V. poglavju Interpretacij sanj (\9Q4ä). Obširneje je spregovoril o
tem v svojem Nagovoru v Goethejevi hiši v Frankfurtu ( 1930e) in v Avtohiografiji
(i925d [1924]), nato pa še enkrat v delu Mojzes in monoteizem (1939a [1934-
38]). Freudovo pismo, ki zagovarja to njegovo mnenje, je objavljeno v tretjem
zvezku Jonesove biografije (1957, str. 487-8).]
71
In vendar je Francoz Diderot že več kot stoletje pred odkritjem
psihoanalize izpričal pomembnost Ojdipovega kompleksa, s tem
daje razliko med pradavnino in kulturno dobo opredelil s stavkom:
'5/ le petit sauvage était abandonné à lui-même, qu'il conservât
toute son imbécillité, et qu'il réunît au peu de raison de l'enfant
au berceau la violence des passions de l'homme de trente ans, il
tordrait le col à son père et coucherait avec sa mère' Upal bi si
zatrditi, da bi psihoanalizi, četudi se ne bi mogla ponašati z nobenim
drugim dosežkom kot z odkritjem potlačenega Ojdipovega kom-
pleksa, že sàmo to odkritje dalo pravico, da sejo uvrsti med drago-
cene nove pridobitve človeštva.
Učinki kastracijskega kompleksa so pri deklicah enostavnejši,
vendar zato nič manj koreniti. Otroku ženskega spola se seveda ni
treba bati, da bo izgubil penis, mora pa se odzvati na to, da ga ni
dobil. Deklica od samega začetka dečku zavida njegovo posest, lahko
rečemo, da njen celoten razvoj poteka v znamenju zavidanja penisa.
Sprva se zaman poskuša kosati z dečkom, kasneje paje v prizadeva-
nju, da bi svojo pomanjkljivost nadoknadila, uspešnejša, kar lahko
nazadnje privede do normalne ženske drže. Ko v falični fazi poskuša,
da bi si kot deček z manualnim draženjem zagotovila genitalno nasla-
do, zanjo pogosto ne doseže zadostne zadovoljitve in sodbo o manj-
vrednosti svojega zakmelega penisa prenese na svojo celotno osebo.
Praviloma kmalu opusti masturbacijo, ker noče, dajo spominja na
premoč brata ali vrstnikov, in se nasploh odvrne od seksualnosti.
Če deklica vztraja pri svoji prvotni želji, da bi postala 'fant', bo
v skrajnem primeru končala kot manifestna homoseksualka ali pa
21. ['Ce bi bil ubogi divjak prepuščen sam sebi in če bi ohranil vso topoumnnost inpridružil
•ščepec otroške pameti iz zibke silovitim strastem tride.setletnega mo.škega, bi zlomil
vrat svojemu očetu in spal s svojo materjo.' {Le neveu de Rameau); Diderot. Rameau-
jev nečak, prev, Janko Moder, Mladinska knjiga, Ljubljana 1971, str 81).]
72
bo v svojem poznejšem načinu življenja kazala izrazite moške
poteze, si izbrala moški poklic ipd. V drugem primeru pa pot vodi
k ločitvi od ljubljene matere, ki ji hčerka pod vplivom zavidanja
penisa ne more oprostiti, da jo je tako pomanjkljivo opremljeno
poslala na svet. V jezi, ki jo občuti zaradi tega, se odpove materi
in za objekt ljubezni izbere drugo osebo, očeta. Če smo izgubili
objekt ljubezni, potem je najprikladnejša reakcija, da se z njim
identificiramo in ga z notranjo identifikacijo tako rekoč nadome-
stimo. Ta mehanizem tukaj priskoči na pomoč deklici. Identifikacija
z materino vlogo lahko poslej nadomesti navezanost na mater.
Hčerkica se postavi na materino mesto, kot je že vselej počela v
svojih igrah, in hoče pri očetu zavzeti njen položaj. Odslej prej
ljubljeno mater sovraži iz dveh motivov: zaradi ljubosumja in tudi
zaradi prizadetosti [Kränkung], ker ji je odrekla penis. Vsebina
njenega novega razmerja do očeta je sprva morda želja, da bi razpo-
lagala z njegovim penisom, višek pa razmerje doseže v drugi želji,
ko si želi od očeta dobiti v dar otroka. Želja po otroku je tako
nadomestila željo po penisu ali pa seje iz te želje vsaj odcepila.
Zanimivo je, daje razmerje med Ojdipovim in kastracijskim
kompleksom pri ženski tako popolnoma drugačno; pravzaprav njen
razvoj poteka celo v nasprotni smeri kot pri moškem. Dejali smo,
da pri moškem kastracij ska grožnja Ojdipov kompleks zaključi,
pri ženski pa izkusimo nasprotno; prav učinkovanje umanjkanja
penisa jo sili v njen Ojdipov kompleks. Če ženska vztraja v svoji
feminini ojdipski drži (zanjo so predlagali ime 'Elektrin kom-
pleksji bo povzročil le neznatno škodo. Svojega moža bo iz-
brala glede na očetove lastnosti in bo pripravljena priznati njegovo
22. [Verjetno je termin prvi uporabil Jung v: Poskus predstavitve psihoanalitične teorije
(1913. .str, 370). Freud je zavrnil vpeljavo tega termina v svojem spisu O ženski
seksualnosti (193 Ib).]
73
avtoriteto. Svoje pravzaprav nepotešljivo hrepenenje po posedo-
vanju penisa bo lahko zadovoljila, če ji bo uspelo ljubezen do orga-
na dovršiti v ljubezen do nosilca tega organa, kakor nekoč, ko je
od materinih prsi napredovala do materine osebe.
Če bi vprašali analitikovo izkustvo, na katere psihične formacije
njegovih pacientov je mogoče kar najmanj vplivati, potem se bo
odgovor glasil: pri ženski je to želja po penisu, pri moškem pa
feminina drža do lastnega spola, katere predpostavka je seveda
tesnoba pred izgubo penisa.
23. [Freud je mnogo obširneje obravnaval to temo v VIII. razdelku razprave Končna
in neskončna analiza (1937c). Prim. Ferenczì, Problem dokončanja analiz (1928).]
74
TRETJI DEL
POMEN ZA TEORIJO
Osmo poglavje
PSIHIČNI APARAT IN ZUNANJI SVET
Seveda smo vsa splošna spoznanja in predpostavke, ki smo jih
nanizali v našem prvem poglavju, pridobili s trudapolnim in po-
tфežljivim delom na posameznih analizah; primer takega dela smo
ponazorili v predhodnem poglavju. Gotovo nas sedaj mika, da bi
pregledali, s kakšno vednostjo nas je obogatilo takšno delo in kak-
šne poti smo odprli nadaljnjemu napredku. Pri tem nam utegne
vzbuditi pozornost, kako pogosto smo bili prisiljeni prekoračiti
meje psihološke znanosti. Fenomeni, ki smo jih obravnavali, ne
sodijo le v psihologijo, marveč imajo tudi organsko-biološko plat
in temu primerno smo med našim prizadevanjem za izgraditev
psihoanalize odkrili tudi pomembna biološka dejstva, izogniti pa
se nismo mogli niti novim biološkim podmenam.
Toda zaenkrat se pomudimo pri psihoanalizi. Spoznali smo, da
psihične norme z znanstvenim postopkom ni mogoče razmejiti od
psihične nenormalnosti, tako da ima ta razlika navzlic svoji
praktični pomembnosti le konvencionalno vrednost. S tem smo
utemeljili pravico, da normalno duševno življenje razumevamo
na podlagi njegovih motenj, kar ne bi bilo dopustno, če bi ta
77
bolezenska stanja, nevroze in psihoze, imela specifične vzroke, ki
bi na duševno življenje učinkovali na način zunanjih dejavnikov.
Preučevanje bežne, neškodljive duševne motnje, ki ima med
spanjem celo koristno funkcijo, nam je dalo v roke ključ za
razumevanje permanentnih in življenju škodljivih duševnih bo-
lezni. In sedaj si upamo zatrditi, da psihologija zavesti za razume-
vanje normalne duševne funkcije ni bila nič bolje usposobljena,
kot je za razumevanje sanj. Podatki zavestnega samozaznavanja,
ki jih je edine imela na voljo, so se v vseh ozirih izkazali za neza-
dostne, da bi lahko na njihovi podlagi doumela obilico in zaple-
tenost duševnih procesov, razkrila njihovo medsebojno povezanost
ter tako spoznala pogoje njihovih motenj.
Naša podmena o prostorskem in smotrno izgrajenem psihičnem
aparatu, ki seje razvil na podlagi življenjskih potreb in le na dolo-
čenem mestu in pod določenimi pogoji omogoča nastanek feno-
menov zavesti, nam je omogočila, da lahko psihologijo vzpostavimo
na podobni osnovi kot vsako drugo naravoslovno znanost, npr.
kot fiziko. Naloga psihologije in tudi drugih znanosti je, da za
značilnostmi (kvalitetami) raziskovanega predmeta, ki so nepo-
sredno dane naši zaznavi, odkrijejo še nekaj drugega, kar ni toliko
odvisno od posebnih receptivnih sposobnosti naših čutil inje bližje
domnevnemu realnemu stanju stvari. Da bi dosegli realno stanje
stvari - tega si ne obetamo, kajti vidimo, da moramo vse, kar smo
novega pridobili s sklepanjem, vendarle znova prevesti v govorico
naših zaznav, kiji pač ni mogoče ubežati. Takšna je pač narava in
omejenost naše znanosti. Tudi v fiziki ne moremo reči: če bi imeli
dovolj izostren vid, bi odkrili, da navidezno trdna telesa sestojijo
iz delcev takšne in takšne oblike in velikosti in imajo takšno in
takšno medsebojno lego. Sicer poskušamo zmogljivost naših čutil
do skrajnosti stopnjevati z umetnimi pripomočki, vendar ne smemo
78
pričakovati, da bodo vsa ta prizadevanja spremenila končne iz-
sledke. Realnost bo ostala vedno 'nespoznatna'. Korist, ki jo znan-
stveno delo obelodani s pomočjo naših primarnih čutnih zaznav,
je vpogled v povezave in soodvisnosti, ki obstajajo v zunanjem
svetu in jih je mogoče v notranjem svetu našega mišljenja na nam
neznan način zanesljivo reproducirati ali odražati in katerih
poznavanje nas usposablja, da zunanji svet nekolikanj 'razumemo',
predvidimo dogodke v njem ter, ceje mogoče, spremenimo. Zelo
podobno ravnamo v psihoanalizi. Odkrili smo tehnična sredstva, s
katerimi zapolnimo vrzeli naših zavestnih fenomenov - uporab-
ljamo jih torej podobno, kakor fizik uporablja eksperiment. S
pomočjo te metode sklepamo na množico procesov, - ki so prav-
zaprav 'nespoznatni' -, in jih preklapljamo v zavestne procese. In
če npr. izjavimo, daje tukaj v proces posegel nezaveden spomin,
potem to pomeni samo: tukaj seje pripetilo nekaj za nas popolnoma
nedojemljivega, kar pa bi, če bi nam postalo zavestno, mogli opisati
le na ta in takšen način.
S kakšno pravico in s kakšno stopnjo gotovosti izvajamo takšne
sklepe in interpolacije, seveda ostaja pri vsakem posameznem
primeru podvrženo kritiki; prav tako ni mogoče tajiti, da seje po-
gosto zelo težko odločiti - dejstvo, ki se izraža v pomanjkanju
soglasja med analitiki. Za to je kriva novost naloge, torej pomanj-
kljiva izšolanost, toda tudi poseben moment, ki pripada obravnava-
nemu predmetu, saj v psihologiji ne gre zmeraj, kot pri fiziki, za
reči, ki bi vzbujale le hladen znanstveni interes. Tako nas ne sme
preveč presenetiti, če neka analitičarka, ki sama ni bila dovolj
prepričana v intenzivnost lastne želje po penisu, tudi pri svojih
pacientih tega momenta ni upoštevala v zadostni meri. Toda takšne
napake, ki jih analitik stori na podlagi primerjave s seboj, konec
koncev ne pomenijo mnogo. Če beremo stare priročnike za
79
mikroskopiranje, s presenečenjem ugotovimo, kako izredne zahteve
so bile postavljene uporabniku instrumenta, koje bilo mikroskopi-
ranje še mlada tehnika, medtem ko danes vse to ne pride več v poštev.
Tukaj ni mogoče zasnovati popolne slike psihičnega aparata in
njegovih zmožnosti, med drugim pa nas ovira tudi okoliščina, da
psihoanaliza še ni imela časa za preučitev vseh funkcij v enakem
obsegu. Zato se bomo zadovoljili z izčrpnejšo ponovitvijo naved-
kov iz našega uvodnega razdelka.
Jedro našega bitja torej tvori mrakobno ono, ki nima neposred-
nega stika z zunanjim svetom inje tudi našemu spoznanju dostopno
le prek kake druge instance. V tem onem učinkujejo organski
nagoni, ki so sami sestavljeni iz menjavajočih se spajanj [Mischun-
gen] dveh prasil (erosa in destrukcije) in se med seboj razlikujejo
glede na svoj odnos do organov ali organskega sistema. Edino
prizadevanje teh nagonov je stremljenje po zadovoljitvi, ki se jo
pričakuje od določenih sprememb na organih s pomočjo objektov
iz zunanjega sveta. Toda takojšnja in brezobzirna zadovoljitev
nagona, kot jo zahteva ono, bi kaj pogosto privedla do nevarnih
konfliktov z zunanjim svetom in vodila v propast. Ono si ne dela
skrbi za nadaljnji obstoj in ne pozna strahu, oziroma, da se morda
pravilneje izrazimo, lahko sicer razvije elemente občutenja strahu,
toda teh občutenj ne more uporabiti sebi v prid. Procesi, ki so
možni v in med suponiranimi psihičnimi elementi v onem {primarni
proces), se zelo razlikujejo od tistih, ki so nam znani iz zavestnega
zaznavanja v našem intelektualnem in čustvenem življenju, zanje
pa tudi ne veljajo kritične omejitve logike, ki določen del teh
procesov zavrže kot nedopustne in jih hoče razveljaviti.
Ono, odrezano od zunanjega sveta, ima svet svojih lastnih
zaznav. Z izredno ostrino začuti določene spremembe v svoji
notrini, zlasti nihanja v napetosti svojih nagonskih potreb, ki se v
80
zavesti predstavljajo kot občutja iz niza ugodje - neugodje. Seveda
je težko navesti, po katerih poteh in s pomočjo katerih senzibilnih
končnih organov se izoblikujejo. Drži pa, da samozaznave - sploš-
na čustva [Allgemeingefühle] in občutja ugodja in neugodja -
procese v onem obvladujejo z despotsko oblastjo. Ono je podvrženo
neizprosnemu načelu ugodja. Toda ne samo ono. Kaže, da tudi
dejavnost drugih psihičnih instanc načelo ugodja le modificira, ne
zmore pa ga odpraviti. Teoretično nadvse pomembno, a za zdaj še
neodgovorjeno vprašanje ostaja, kdaj in kako premostitev načela
ugodja sploh uspe. Razmislek o tem, da načelo ugodja terja degra-
dacijo, pravzaprav morda celo ugasnitev napetosti potreb {nirvano),
nas napoti do še neupoštevanih odnosov med načelom ugodja in
obema prasilama, erosom in nagonom smrti.
Druga psihična instanca - tako imenovani jaz -, za katero smo
prepričani, dajo najbolje poznamo in v kateri se najlažje prepoz-
navamo, seje razvila iz skorje onega inje prek svojih sredstev za
sprejemanje in zavračanje dražljajev v neposrednem stiku z zuna-
njim svetom (realnostjo). Jaz je svojemu vplivu podredil vedno
večja območja in globlje plasti onega, izhajajoč iz zavestnega
zaznavanja, toda s svojo vztrajno odvisnostjo od zunanjega sveta
kaže neizbrisljiv pečat svojega izvora (kot npr. made in Germany).
Njegov psihološki dosežek je to, da procese v onem dviga na višji
dinamični nivo (prosto gibljivo energijo na primer preobrazi v
vezano na način, ki ustreza predzavestnemu stanju); njegova kon-
struktivna funkcija paje, da med zahtevo nagona in akt zadovoljitve
vrine miselno dejavnost, ki skuša s pomočjo orientacije v sedanjosti
in s presojo prejšnjih izkustev na podlagi poskusnih dejanj dognati
uspeh nameravanih podvigov. Jaz se na ta način odloči, ali bo
poskus, da bi dosegel zadovoljitev, bodisi izvršil bodisi preložil,
ali pa bo moral zahtevo nagona sploh zatreti kot nevarno (načelo
81
realnosti). Kot je ono v celoti naravnano na doseganje ugodja,
tako v jazu prevladuje ozir na varnost. Jaz si je zadal nalogo samo-
ohranitve, ki jo ono, kot kaže, zanemarja. Občutja tesnobe so zanj
signal, ki opozarja, da njegovi integriteti preti nevarnost. Ker lahko
spominske sledi - posebej s pomočjo svojih povezav z ostanki
govorice -, prav tako kot zaznave, postanejo zavestne, obstaja tukaj
možnost zamenjave, ki utegne voditi do napačne presoje realnosti.
Pred tako napačno presojo se jaz zavaruje s psihičnim sredstvom
preizkušnje realnosti, ki pa v sanjah, zaradi pogojev, ki vladajo
med spancem, ni potreben. Jazu, ki se hoče uveljaviti v okolju
nadmočnih mehaničnih sil, v prvi vrsti grozijo nevarnosti v zunanji
realnosti, toda ne samo od tam. Njegovo lastno ono je izvor podob-
nih nevarnosti, in sicer zaradi dveh različnih razlogov. Prvič, pre-
velike jakosti nagona utegnejo poškodovati jaz na podoben način
kot premočni 'dražljaji' iz zunanjega sveta. Jaza sicer ne morejo
uničiti, lahko pa mu razdenejo lastno dinamično organiziranost in
jaz znova preobrazijo v del onega. In drugič, izkušnja je morda
jaz naučila, da bi imela zadovoljitev zahteve nagona, ki sam po
sebi ni neznosen, za posledico nevamosti v zunanjem svetu, tako
da bi takšna zahteva nagona sama postala nevarna. Jaz se torej
bojuje na dveh frontah: obvarovati mora svojo eksistenco pred
zunanjim svetom, ki mu grozi z uničenjem, pa tudi pred vse preveč
zahtevnim notranjim svetom. Zoper oba uporablja enake obrambne
metode, toda obramba pred notranjim sovražnikom je še posebej
neučinkovita. Zaradi izvome identičnosti s sovražnim notranjim
svetom in zaradi poznejšega kar najtesnejšega skupnega življenja
z njim, jazu le s težavo uspe ubežati notranjim nevarnostim. Četudi
jih je moč začasno zatreti, preostajajo kot grožnje.
Slišali smo, kako v prvi otroški dobi šibak in še neizoblikovan
jaz trajno poškodujejo napori, ki jih mora premagovati, da bi se
82
ubranil svojskih nevarnosti tega življenjskega obdobja. Pred
nevarnostmi, ki grozijo v zunanjem svetu, otroka obvarujejo starši;
za to varnost dela pokoro s strahom pred izgubo ljubezni, brez
katere bi bil nebogljeno prepuščen nevarnostim zunanjega sveta.
Dejavnik strahu pred izgubo ljubezni odločilno vpliva na izid
konflikta, ko deček pride v položaj Ojdipovega kompleksa, v
katerem njegovemu narcizmu preti s pradavno izkušnjo podkrep-
ljena grožnja s kastracijo. Součinkovanje obeh vplivov, aktualne
realne nevarnosti in filogenetsko utemeljene nevarnosti, ki jo hrani
v spominu, otroka prisili k samoobrambnim poskusom - potlačit-
vam -, ki za trenutek dosežejo svoj namen, ko pa kasneje seksualno
življenje zopet oživi in okrepi nagonske zahteve, ki jih je otrok
prej zavrnil, pa se ti poskusi izkažejo kot psihološko neučinkoviti.
Z biološkega vidika smemo potemtakem reči, da jaz vzburjenj
seksualne zgodnje dobe ne uspe obvladati, ker v tem obdobju še
ni izoblikovan. V tem zaostajanju jaza v razvoju v primerjavi z
razvojem libida vidimo bistveni pogoj za nastanek nevroze in ne
moremo se izogniti sklepu, da bi bilo nevrozo mogoče preprečiti,
če bi otroškemu jazu to nalogo prihranili in torej otroškemu seksu-
alnemu življenju pustili prosto pot, kot to počnejo mnoga primi-
tivna ljudstva. Morda je etioligija nevrotičnih obolenj zapletenejša
od tukaj opisane; potem smo pač izpostavili vsaj bistveni del etio-
loške zavozlanosti. Pozabiti pa tudi ne smemo filogenetskih
vplivov, ki so na nek način, kije za nas še nedojemljiv, zastopani v
onem in ki v tistem zgodnjem obdobju na jaz zagotovo učinkujejo
močneje, kot bi kasneje. Po drugi strani pa se nam posveti, da
poskus tako zgodnje zajezitve seksualnega nagona in tako odlo-
čilna zavzetost mladega jaza za zunanji svet v nasprotju z notra-
njim, kot se izoblikuje zaradi prepovedi otroške seksualnosti, ne
more ostati brez posledic za kasnejše individuovo dovzetnost za
83
kulturo.^'' Zahteve nagona, ki so odrinjene od neposredne zadovo-
ljitve, so prisiljene ubrati nove poti. Na teh stranpoteh, ki vodijo
do nadomestnih zadovoljitev, se utegnejo zahteve nagona deseksu-
alizirati, razrahljati svojo povezavo z izvornimi nagonskimi cilji.
S tem pa anticipiramo trditev, daje bilo marsikaj od naše visoko
cenjene kulturne dediščine pridobljeno na račun seksualnosti, se
pravi, z omejitvijo seksualnih nagonskih sil.
Če smo morali doslej vedno znova poudarjati, da se ima jaz
tako za svoj nastanek kot za najpomembnejše med svojimi pri-
dobljenimi značilnostmi zahvaliti razmerju do realnega zunanjega
sveta, smo s tem že pripravili tla za domnevo, da bolezenska stanja
jaza, s katerimi se jaz spet kar najbolj približa onemu, izvirajo iz
tega, da se odpravi ali vsaj razrahlja ta odnos do zunanjega sveta.
S tem se popolnoma ujema klinično izkustvo, ki nas uči, da psihoza
izbruhne tedaj, ko postane realnost neznosno boleča, ali pa tedaj,
ko se nagoni izredno okrepijo, kar mora pri med seboj spodbijajočih
se zahtevah, kijih ono in zunanji svet postavljata jazu. privesti do
istega učinka. Problem psihoze bi bil preprost in jasen, če bi bilo
mogoče jaz brez preostanka ločiti od realnosti. Do tega pa pride le
redkokdaj, nemara celo nikoli. Celo kar zadeva stanja, ki so se
tako oddaljila od dejanskosti zunanjega sveta, kakor, denimo, stanja
halucinatorične zmedenosti (amentia)^^, lahko iz izjav bolnikov
po ozdravitvi ugotovimo, da se je tedaj v nekem kotičku njihove
duše, kot se izražajo sami bolniki, skrivala normalna oseba, ki je
neprizadeto opazovala potek bolezenske more. Ne vem, ali smemo
predpostaviti, daje to splošen pojav, lahko pa poročam, da sem na
24.	[Podoben koncept 'dovzetnosti za kulturo' Freud obravnava v Misli o vojnih časih
in smrti (1915b), omenja pa ga tudi v Prihodnost neke iluzije (1927c). Freud ni
razlikoval med rabo besede 'kultura' in 'civilizacija'.]
25.	[Freud termin 'amentia' uporablja v takem pomenu kot Meynerta.]
84
podoben pojav naletel pri drugih, manj silovito potekajočih psi-
hozah. Spominjam se primera kronične paranoje, pri katerem so
sanje po vsakem napadu ljubosumja analitiku razkrile pravo po-
dobo spodbude, ki j e povzročila ta izbruh, podobo popolnoma brez
blodenj.^^ Tako smo prišli do zanimivega nasprotja: medtem ko
lahko sicer iz nevrotikovih sanj uganemo ljubosumje, ki je tuje
njegovemu budnemu življenju, pa pri psihotiku prav sanje popra-
vijo blodnjo, ki vlada čez dan. Verjetno smemo nasploh domne-
vati, da v vseh takšnih primerih pride do psihičnega razcepa.
Namesto ene same se izoblikujeta dve psihični naravnanosti: prva
normalna, ki upošteva realnost, in neka druga, ki pod vplivom
nagonov loči jaz od realnosti. Obe obstajata druga poleg druge.
Rezultat je odvisen od razmerja njune moči. Če je druga močnejša
ali če postane močnejša, to ustvari pogoje za nastop psihoze. Če
se razmerje obrne, pride do navidezne ozdravitve bolezenske blod-
nje. Dejansko pa se je blodnja zgolj umaknila v nezavedno, kar
sicer lahko ugotovimo tudi iz številnih zapažanj, ki kažejo, da se
je blodnja izoblikovala že dolgo pred tem, predenje manifestno
izbruhnila na površje.
Stališče, ki pri vseh psihozah postulira razcep jaza, bi ne bilo
vredno tolikšne pozornosti, če se ne bi pokazalo, da zadeva tudi
druga stanja, ki so bolj podobna nevrozam, in končno same nevroze.
O tem sem se najpoprej prepričal ob primerih fetišizma. Ta nenor-
malnost, ki jo smemo prištevati k perverzijam, temelji, kot je znano,
na tem, da pacient, kije skoraj vedno moški, ne prizna, da ženska
nima penisa; in ker mu to dejstvo dokazuje možnost lastne kastra-
cije, je zanj skrajno neprijetno. Zato utaji svojo čutno zaznavo, ki
mu je pokazala, da ženskemu spolnemu organu manjka penis in
26. [O tem primeru Freud precej ob.širno poroča v .spisu Nekateri nevrotični mehanizmi
(1922b [1921]).]
85
se trdno oklepa nasprotnega prepričanja. Vendar pa tudi utajena
zaznava ni ostala popolnoma brez vpliva; pacient si ne drzne trditi,
da je zares videl penis, pač pa se oklene nečesa drugega - dela
telesa ali predmeta - in mu nameni vlogo penisa, ki ga noče pogre-
šati. Zvečine je to nekaj, kar je takrat ob pogledu na ženski spolni
organ zares videl ali kar lahko penis uspešno simbolično nado-
mesti. Vendar pa ne bi bilo prav, če bi ta postopek pri oblikovanju
fetiša imenovali razcep jaza, saj gre zgolj za kompromisno tvorbo
s pomočjo premestitve, kakršna nam je znana že iz sanj. Naša
opažanja pa nam kažejo še več. Fetiš navsezadnje ustvarimo z
namero, da bi uničili dokaz o možnosti kastracije in se tako izognili
kastracijski tesnobi. Če ima ženska tako kot druga živa bitja penis,
potem se nam ni treba bati, da bi nemara lahko izgubili svoj penis.
Vendar pa naletimo na fetišiste, ki so razvili prav takšno kastra-
cijsko tesnobo kot nefetišisti in ki enako reagirajo nanjo. V njiho-
vem ravnanju se torej hkrati izražata dve nasprotni predpostavki.
Po eni strani tajijo to, kar jim kaže zaznava, tajijo, da na ženskem
spolnem organu niso videli nikakršnega penisa, po drugi strani pa
priznavajo, da ženski manjka penis in iz tega naredijo pravilne
sklepe. Obe naravnanosti skozi vse življenje obstajata druga ob
drugi, ne da bi druga na drugo vplivali. Šele to je tisto, čemur smemo
reči razcep jaza. Iz tega stanja stvari lahko tudi razumemo, zakaj
se fetišizem tako pogosto le delno izoblikuje. V tem primeru feti-
šizem ne obvladuje v celoti izbire objekta, marveč pušča prostor
za bolj ali manj normalno spolno vedênje, da, pogosto se celo sam
omeji na skromno vlogo ali se zadovolji zgolj z namigom. Fetišistu
se torej nikdar popolnoma ne posreči, da bi jaz ločil od realnosti
zunanjega sveta.
Ne smemo si misliti, daje fetišizem zgolj izjemni primer glede
na razcep jaza - fetišizem je zgolj posebno ustrezen predmet za
86
preučevanje tega razcepa. Vrnimo se k ugotovitvi, da se otroški
jaz pod gospostvom realnega sveta otrese neljubih nagonskih
zahtev s tako imenovanimi potlačitvami. Zdaj bomo to ugotovitev
dopolnili z nadaljnjo trditvijo, da se jaz v istem življenjskem raz-
dobju kaj pogosto znajde v položaju, ko se mora ubraniti pred
kakšnim izzivom zunanjega sveta, kije zanj preveč mučen; to stori
tako, da utaji zaznave, ki so mu posredovale to zahtevo realnosti.
Do takšnih utajitev prihaja zelo pogosto, a ne le pri fetišistih; kadar
jih lahko razčlenimo, se vselej pokaže, da gre za polovične ukrepe,
za nepopolne poskuse, da bi se odtrgali od realnosti. Odklonitev
zaznave vsakokrat dopolni nekakšno priznanje; vselej pride do
dveh nasprotnih, med seboj neodvisnih naravnanosti, ki povzročita,
da se jaz razcepi. Izid je spet odvisen od tega, katera naravnanost
si lahko izbojuje večjo intenzivnost."
Dejstva, ki pričajo o razcepu jaza in smo jih tukaj opisali, niso
tako nova in nenavadna, kakor bi se največkrat utegnilo zdeti.
Navsezadnje je splošna poteza nevroz, da se v določenem vedenju
osebe uveljavljata v njenem duševnem življenju dve različni narav-
nanosti, ki si nasprotujeta in sta druga od druge neodvisni, le da
pri tem pripada ena naravnanost jazu, nasprotna - potlačena narav-
nanost - pa onemu. Razlika med obema primeroma je v bistvenem
topična ah strukturna in ni vedno lahko odločiti, s katero izmed
obeh možnosti imamo opraviti v posameznem primeru. Oba pri-
mera pa imata tole pomembno skupno značilnost: ne glede na to,
česa se jaz v svojem obrambnem prizadevanju loti - naj utaji del
dejanskega zunanjega sveta ali pa naj si prizadeva zavrniti kakšno
zahtevo nagona-, uspeh nikoli ni popoln, nikoli ni brez preostanka;
iz tega vselej izhajata dve nasprotni naravnanosti, kjer tudi tista.
27. [tj. večjo psihično energijo]
87
ki je podrejena in šibkejša, povzroča psihične posledice. Za sklep
naj le še opozorimo, kako malo je s pomočjo zavestne zaznave
mogoče izvedeti o vseh teh procesih.^^
28. [Razlago fetišizma v tem poglavju je Freud v glavnem povzel iz svojih tekstov o
tej temi, ki jih je napisal kakih deset let prej (1927), v katerih najdemo zgodnjo
referenco o razcepu jaza. Freud seje obema vprašanjema posvetil v nedokončanem
spisu Razcep jaza v obrambnem ravnanju (1940e [1938]), ki gaje začel pisati
nekaj mesecev prej kot pričujoče delo.]
Deveto poglavje
NOTRANJI SVET
Znanje o zapletenih sočasnih procesih je mogoče posredovati
edino tako, da te procese opišemo zaporedoma, zategadelj so vsi
naši prikazi zaradi enostranskih poenostavitev sprva pomanjkljivi
in čakajo na to, da jih bo kdo dopolnil, nadgradil in s tem popravil
Predstava o jazu, ki posreduje med onim in zunanjim svetom
prevzema nagonske zahteve onega, da bi jih zadovoljil, in zaznave
zunanjega sveta ohranja kot spomine, o jazu, ki se osredotoča na
svojo samoohranitev in upira premočnim zahtevam z obeh strani,
pri tem pa v vseh svojih odločitvah sledi napotilom modificiranega
načela ugodja; ta predstava pravzaprav ustreza le jazu tja do konca
prvega otroškega obdobja (nekako do 5. leta). V tem obdobju se
je zgodila pomembna sprememba. Del zunanjega sveta je bil, vsaj
delno, opuščen kot objekt, in namesto tega skozi proces identifika-
cije privzet v jaz; postal je torej del notranjega sveta. Ta nova
psihična instanca prevzame funkcije, ki so jih prej izvajale osebe
iz zunanjega sveta: nadzoruje jaz, mu ukazuje, sodi in grozi s kaz-
nimi, povsem tako kot starši, katerih mesto je prevzela. Tej instanci
pravimo nadjaz in jo v njeni sodniški funkciji občutimo kot našo
vest. Nenavadno ostaja, da nadjaz pogosto razvije strogost, za
89
katero niso bili zgled realni starši, kot tudi to, da jaza ne kliče na
odgovornost le zaradi njegovih dejanj, marveč prav tako zaradi
njegovih misli in neizpeljanih namer, ki so nadjazu očitno znane.
To nam prikliče v spomin, da tudi junak mita o Ojdipu občuti krivdo
zaradi svojih dejanj in se vdano samokaznuje, četudi bi ga morala
prisila oraklja tako po naši kot po njegovi lastni sodbi oprostiti
krivde. Nadjaz paje v resnici dediščina Ojdipovega kompleksa in
se vzpostavi šele, ko se ta razreši. Prevelika strogost nadjaza torej
ni posledica realnega vzora, marveč je sorazmerna z jakostjo
obrambe, ki jo je bil moral jaz uporabiti zoper skušnjavo Ojdipo-
vega kompleksa. Osnova za trditev filozofov in verujočih, da moralni
čut človeku ni niti privzgojen niti ni rezultat njegovega življenja v
skupnosti, temveč gaje vanj vsadila neka višja instanca, je bržkone
slutnja tega dejstva.
Dokler jaz deluje v popolnem soglasju z nadjazom, njunih
pojavnih oblik ni lahko razlikovati, kakor hitro pa med njima nasto-
pijo napetosti in neskladnosti, jih je mogoče zelo razločno opaziti.
Mučnost očitkov vesti natanko ustreza otrokovemu strahu pred
izgubo ljubezni, strahu, ki gaje v njem nadomestila moralna instanca.
Po drugi strani se samozavest jaza okrepi in njegov ponos utrdi,'
če seje uspešno uprl skušnjavi, da bi napravil nekaj, kar bi bilo za
nadjaz sporno, pri čemer ima občutek, kakor da je pridobil kaj
dragocenega. Čeprav je postal del notranjega sveta, nadjaz na ta
način v jazu še naprej igra vlogo zunanjega sveta. V vseh kasnejših
življenjskih obdobjih predstavlja vpliv otroške dobe individua,
otroške nege, vzgoje in odvisnosti od staršev, otroške dobe, ki je
bila pri ljudeh zaradi skupnega življenja v družinah zelo podaljšana.
V vsem tem pa ne prihajajo do izraza le osebne lastnosti staršev,
ampak tudi vse, kar je odločilno vphvalo na njih same: nagnjenja
in zahteve socialnih razmer, v katerih živijo, prirojene lastnosti in
90
tradicije rase, iz katere izhajajo. Za tiste, ki so jim bolj pri srcu
splošne ugotovitve in stroge razmejitve, lahko povzamemo, da
zunanji svet, ki mu bo posameznik izpostavljen po ločitvi od star-
šev, predstavlja moč sedanjosti, njegovo ono s svojimi podedova-
nimi nagibi predstavlja organsko preteklost, nadjaz, ki seje kasneje
pridružil, pa zastopa predvsem kulturno preteklost, ki jo mora otrok
v pičlo odmerjenih letih svojega zgodnjega obdobja tako rekoč
podoživeti. Takšne posplošitve so le redko v celoti pravilne. Prav
gotovo je del kulturnih dosežkov pustil sledove v onem in marsikaj,
kar prinaša nadjaz, bo v njem dobilo svoj odraz, pa tudi prenekatero
otrokovo novo doživetje bo še močneje učinkovalo, ker ponavlja
prastaro filogenetsko izkustvo.
'To, kar od prednikov si dedoval,
pridobi, da ne bo ti tuje!'^^
Tako nadjaz zavzema neke vrste vmesni položaj med onim in
zunanjim svetom; v sebi združuje vplive sedanjosti in preteklosti.
Vzpostavitev nadjaza pa obenem predstavlja tudi primer, kako se
sedanjost pretvarja v preteklost. -
29. ["Was du ererbt von deinen Vätern hast, Erwirb es, um es zu besitzen!', Faust 1,
.scena I, prev. Božo Vodušek. Prim. Goethe, Faust, Založba Obzorja, Maribor
1999, str. 75.]
91
TERMINOLOŠKI SLOVARČEK K PREVODU*
Nemško-slovensko-angleški
Abkömmling - nasledek; angl. derivative
Ablauf - potek; angl. course
Abnormität - nenormalnost; angl. abnormality
Absicht - namen; angl. purpose
Abwehr - obramba; angl. defence
Abwehrbestreben - obrambno prizadevanje; angl. efforts of defence
Abwehrversuch - poskus obrambe; angl. attempt at defence
Aggressionstrieb - nagon agresivnosti; angl. aggressive instinct
Allgemeingefühle - splošna čustva; angl. coenaesthetic feelings
analytische Arbeit - analitično delo; angl. work of analysis
analytische Behandlung - analitična obravnava; angl. analytic treatment
analytische Grundregel - temeljno pravilo analize; angl. fundamental rule
of analysis
analytische Situation - analitična situacija; angl. analytic situation
Angst - tesnoba; angl. anxiety
Angstsensation - občutje tesnobe; angl. sensation of anxiety
Angsttraum - tesnobne sanje; angl. anxiety dream
Anlage - zasnova; angl. disposition
Anspruch - zahteva; angl. demand
Anspruch der Realität - zahteva realnosti; angl. demand from reality
Anstreben - stremljenje; angl. endeavour
Anteil - delež; angl. portion, element
Antrieb - vzgib; angl. impulse
Anzeichen - znamenje; angl. sign
Arterhaltungstrieb - nagon po ohranitvi vrste; angl. instinct of the preservation
of the species
Ätiologie - etiologija; angl. aetiology
V terminološki slovarček so poleg osnovnih terminov vključeni tudi nekateri
termini, ob katerih so se pri prevajanju pojavile takšne ali drugačne težave. Angleški
termini so povzeti po prevodu Jamesa Stracheya: »An Outline of Psychoanalysis«,
The Pelican Freud Library, 15, Penguin Books.
92
AuMärung - pojasnitev; angl. explanation
Ausgang - izid; angl. outcome
Ausläufer - končič; angl. offshoot
Aussenwelt - zunanji svet: angl. external world
äussere Realität - zunanja realnost; angl. external reality
Äusserung - izraz; angl. manifestation
Bearbeitung - predelava; angl. revision
Bedrängnis - stiska; angl. (to be) hard-pressed
Bedürfnisspannung - napetost potrebe; angl. tension of need
Befriedigung - zadovoljitev; angl. satisfaction
Befriedigungshandlung - akt zadovoljitve; angl. action to satisfy
Behandlung - obravnava; angl. eure
Beitrag - prispevek; angl. portion
Beschwerde - tegoba, težava; angl. malady
Besetzung - investicija; angl. cathexis
Bestrebung - stremljenje, prizadevanje; angl. endeavour
Beweglichkeit der Libido - gibljivost libida; angl. mobility of the libido
Bewusstsein - zavest; angl. consciousness
Bewusstseinsakt - zavestni akt; angl. act of consciousness
Bewusstwerden - postati zavestno; angl. becoming conscious
Bezirk - območje; angl. region
Bisexualität - biseksualnost; angl. bisexuality
Charakterbildung - izoblikovanje značaja; angl. formation of character
Destruktionstrieb - destruktivni nagon; angl. destructive instinct
Deutung - interpretacija; angl. interpretation
Dynamik - dinamika; angl. dynamic
Eifersuchtsanfall - napad ljubosumja; angl. attack of jealousy
Eigenart - svojskost; angl. individuality
Einbusse - upad; angl. surrender
Einrichtung - sredstvo; angl. institution, arrangement
Einstellung - drža; angl. attitude
Einverleibung - inkorporacija; angl. incorporation
Elterneinfluss - starševski vpliv; angl. parental influence
Elternersatz - nadomestek staršev; angl. substitute for parents
Empfindungselemente - elementi občutenja; angl. sensory elements
Energie - energija; angl. energy
Entfallen - izpad (iz spomina); angl. escape
93
Entstellung - popačenje, angl. distortion
Entwicklungshemmung - inhibiranost v razvoju; angl. developmental inhibition
Ergänzungsreihe - dopolnilni niz; angl. complementary sequence
Erinnerungsspur - spominska sled; angl. memory-trace
Erkrankung - obolenje; angl. illnes
Erlebnis - doživetje, doživljaj; angl. experience
erogene Zone - erogena cona; angl. erotogenic zone
Eros - eros; angl. Eros
Erregung - vzburjenje, vzdraženje; angl. excitation
Erregungsquantität - kvantiteta vzdraženja; angl. quantity of excitation
Ersatzbefriedigung - nadomestna zadovoljitev; angl. substitutive satisfaction
erste Kindheitsperiode - prvo otroško razdobje; angl. first period of childhood
Es - ono; angl. id
Fantasie - fantazija; angl. fantasy
Fehlleistung - spodrsljaj; angl. parapraxis
Feindseligkeit - sovražnost; angl. hostility
feminin - feminin; angl. feminine
Fetischismus - fetišizem; angl. fetishism
Fixierung - fiksacija; angl. fixation; record
Flucht - beg; angl. flight
Fluchtversuch - poskus bega; angl. attempt to flight
frei bewegliche Energie - prosto gibljiva energija; angl. freely mobile energy
freie Assoziationen - proste asociacije; angl. free associations
Fremdkörper - tujek; angl. extraneous body
gebundene Energie - vezana energija; angl. bound energy
Gedächtnis - spomin; angl. memory
Gefügigkeit - vdanost; angl. obedience
Gefühl - čustvo, občutje; angl. feeling
Gefühlsregung - čustveni vzgib; angl. emotional impulse
Gegenbesetzung - nasprotna investicija; angl. anticathexis
genital - genitalen; angl. genital
Genuss - uživanje; angl. enjoyment
Gewissen - vest; angl. conscience
Gewissensanspruch - zahteva vesti; angl. conscientious demand
Gunst - naklonjenost; angl. favour
Halluzination - halucinacija; angl. hallucination
halluzinatorische Werworrenheit {amentia) - halucinatorična zmedenost;
angl. hallucinatory confusion
94
Hemmung - inhibicija; angl. inhibition
Homosexualität - homoseksualnost; angl. homosexuality
Hörigkeit - poslušnost; angl. bondage
Ich - jaz; angl. ego
Ichentwicklung - razvoj jaza; angl. development of the ego, ego development
Ich-Es - jaz-ono; angl. ego-id
Ichliebe - ljubezen do jaza; angl. ego-love
Ichorganisation - organiziranost jaza; angl. ego organization
Ichspaltung - razcep jaza; angl. splitting of the ego
Ichveränderung - premena jaza; angl. alteration of the ego
Identifizierung - identifikacija; angl. identification
infantile Amnesie - infantilna amnezija; angl. infantile amnesia
infantile Verdrängung - infantilna potlačitev; angl. infantile repression
Innenwelt - notranji svet; angl. internal world
Instanz - instanca; angl. agency
Intensität - intenziteta; angl. intensity
Kastration - kastracija; angl. castration
Kastrationsangst - kastracijska tesnoba; angl. fear of castration
Kastrationsdrohung - kastracijska grožnja; angl. treath of castration
Kastrationskomplex - kastracijski kompleks; angl. castration complex
Kindheitsneurose - otroška nevroza; angl. childhood neurosis
kindliche Sexualität - otroška seksualnost; angl. infantile sexuality
Kompromissbildung - kompromisna tvorba; angl. compromise structure,
compromise form
Konfliktregung - konfliktni vzgib; angl. conflicting impulse
Konstruktion - konstrukcija; angl. construction
Körper - telo; angl. body
Körperempfindung - telesni občutek; angl. physical sensation
Krankheitsbedürfnis - potreba po bolezni; angl. need to be ill
Krankheitsspuk - bolezenska mora; angl hubbub of illness
Kränkung - ranjenost, prizadetost; angl. mortification
Kulturbereitschaft - pripravljenost za kulturo; angl. readiness for culture
latente Traumgedanke - latentna misel sanj; angl. latent dream-thoughts
Latentzeit - latentno obdobje; angl. period of latency
Leiden - trpljenje; angl. ailment, suffering
Leidensbedürfnis - potreba po trpljenju; angl. need to be ill
Libido - libido; angl. libido
95
Libidobesetzung - libidinalna investicija; angl. libidinal cathexis
Libidoentwicklung - razvoj libida; angl. libidinal development
Liebesobjekt - objekt ljubezni; angl. love-object
Liebestrieb - nagon ljubezni; angl. love instinct
Liebesverlust - izguba ljubezni; angl. loss of love
Lokalisation - lokalizacija; angl. localization
Lücke - vrzel; angl. gap
Lust - ugodje; naslada; angl. pleasure
Lustgewinn - doseganje ugodja; angl. obtaining pleasure
Lustprinzip - načelo ugodja; angl. pleasure principle
Luststreben - stremljenje po ugodju; angl. urge towards pleasure
manifest - manifesten; angl. manifest
manifeste Trauminhalt - manifestna vsebina sanj; angl. manifest content
of a dream
Männlichkeit - moškost; angl. masculinity
Masochismus - mazohizem; angl. masochism
Massregel - ukrep; angl. measure
Minderwertigkeit - manjvrednost; angl. inferiority
Mischung - spajanje; angl. fusion
Missbrauch - zloraba; angl. abuse
Mittelglied - vmesni člen; angl. intermediate link
Mutterbindung - navezanost na mater; angl. attachment to mother
Nacherziehung - naknadna vzgoja; angl. after-education
Narzissmus - narcizem; angl. narcissism
narzisstische Libido - narcistični libido; angl. narcissitic libido
negative Übertragung - negativni transfer; angl. negative transference
Neigung - nagib; angl. inclination
nervöse Energie - živčna energija; angl. nervous energy
Neurose - nevroza; angl. neurosis
Objektbindung - vezanost na objekt; angl. object-tie
Objektlibido - objektni libido; angl. object-libido
Objektliebe - ljubezen do objekta; angl. object-love
Objektwahl - izbira objekta; angl. choice of object
Ödipuseinstellung - ojdipska drža; angl. Oedipus attitude
Ödipuskomplex - Ojdipov kompleks; angl. Oedipus complex
Ödipuswunsch - ojdipska želja; angl. Oedipus wish
Ökonomik - ekonomika; angl. economic
96
Onaniephanthasie - onanijska fantazija; angl. masturbatory fantasy
orale Phase - oralna faza; angl. oral phase
Paranoia - paranoja; angl. paranoia
Partialtrieb - delni nagon; angl. component instinct
Penis - penis; angl. penis
Penislosigkeit - ne imeti penisa; angl. have no penis
Penismangel - umankanje penisa; angl. lack of a penis
Penisneid - zavidanje penisa; angl. penis envy
Penisverlust - izguba penisa; angl. loss of the penis
Peniswunsch - želja po penisu; angl. wish for a penis
Perversion - perverzija; angl. perversion
phallische Phase - falična faza; angl. phallic phase
Phallus - falos; angl. phallus
positive Übertragung - pozitivni transfer; angl. positive transference
prägenitale Besetzung - predgenitalna investicija; angl. pregenital cathexis
Primärvorgang - primarni proces; angl. primary process
Prinzip - načelo; angl. principle
Provinz - regija; angl. province
psychische Apparat - psihični aparat; angl. psychical apparatus
psychische Qualität - psihična kvaliteta; angl. psychical quality
psychoanalytische Technik - psihoanalitična tehnika; angl. technique
of psychoanlysis
Psychose - psihoza; angl. psychosis
psyschische Realität - psihična realnost; angl. psychical reality
Realitätsprinzip - načelo realnosti; angl. reality principle
Realitätsprüfung - preizkušnja realnosti; angl. reality-testing
Regression - regresija; angl. regression
Regung - vzgib; angl. impulse
Reihe - niz; angl sequence
Reiz - dražljaj; angl stimul
Reizabhaltung - zavračanje dražljajev; angl exclusion of stimuli
Reizaufnahme - sprejemanje dražljajev; angl. receiving of stimuli
Reizspanung - dražljajska napetost; angl. tension
Rindenschieht - skorja; angl. cortical layer
Sadismus - sadizem; angl. sadism
sadistisch-anale Phase - sadistično-analna faza; angl. sadistic-anal phase
Schlafwunsch - želja po spanju; angl wish to sleep
97
Schlafzustand - stanje sna; angl. state of sleep
Schmerzempfindung - občutek bolečine; angl. sensation of pain
Schuldbewusstsein - zavest krivde; angl. consciousness of guilt
Schuldgefühl - občutek krivde; angl. sense of guilt
Schwächung - oslabitev; angl. weakening
Schwerbeweglichkeit der Libido - otežena gibljivost libida; angl. sluggishness
of the libido
seelische Apparat - duševni aparat; angl. mental apparatus
seelische Lähmung - duševna ohromelost; angl. mental disablement
seelische Normalfunktion - normalna duševna funkcija; angl. normal functioning
of the mind
Sehnsucht - hrepenenje; angl. desire
Sekundärvorgang - sekundarni proces; angl. secondary process
Selbstbefriedigung - samozadovoljevanje; angl. obtaining satisfaction
Selbstbehauptung - samoohranitev; angl. self-preservation
Selbsterhaltung - samoohranitev; angl. self-preservation
Selbsterhaltungstrieb - samoohranitveni nagon; a/ig/. instinct of self-preservation
Selbstgefühl - samoobčutje; samozavest; angl. self-esteem
Selbstschädigung - samopoškodba; angl. self-injury
Selbstwahrnehmung - samozaznavanje; angl. self-perception
Selbstzerstörung - samouničenje; angl. self-destruction
Sexualerregung - seksualno vzburjenje; angl. sexual excitation
Sexualfunktion - seksualna funkcija; angl. sexual function
Sexualität - seksualnost; angl. sexuality
Sexualobjekt - seksualni objekt; angl. sexual object
Sexualtrieb - seksualni nagon; angl. sexual instinct
sexuell - seksualen; angl. sexual
sexuelle Frühzeit - zgodnja seksualna doba; angl. early sexuall period
Sinnestäuschung - čutna prevara; angl. illusion
Spaltung - razcep; angl. split
Sprachfunktion - govorna funkcija; angl. function of speech
sprachliche Symbol - jezikovni simbol; angl. linguistic symbol
Sprachrest - ostanek govorice; angl. residue of speech
Strebung - stremljenje, teženje; angl. urge
Stück - delež, del; angl. portion
Symbol - simbol; angl. symbol
Symbolersatz der Kastration - simbolni nadomestek kastracije; angl. symbolic
substitute for castration
98
Symptom - simptom; angl. symptom
Tagesresten - ostanki dneva; angl. residues of the previous day
Therapie - terapija; angl. therapy
Todestrieb - nagon smrti; angl. death instine
Topik - topika; angl. topic
Trägheit - skrepenelost; angl. inertia
Traum - sanje; angl. dream
Trauma - travma; angl. trauma
Traumarbeit - delo sanj; angl. dream-work
traumatische Neurose - travmatska nevroza; angl. traumatic neurosis
Traumbildung - tvorjenje sanj; an,^/. construction of dreams, dream formation
Traumdeutung - interpretacija sanj; angl. interpretation of dreams
Traumentstellung - popačenje sanj; angl. dream distortion
Träumer - sanjavec; angl. dreamer
Traumgedächtnis - spomin v sanjah ; angl. memory in dreams
Traumgedanke - misel sanj; angl. dream-tought
Trauminhalt - vsebina sanj; angl. content of a dream
Traumvorgang - potek sanj; angl. dream process
Trieb - nagon; angl. drive
Triebanspruch - zahteva nagona; angl. instinctual claim, instinctual demand
Triebbefriedigung - zadovoljitev nagona; angl. satisfaction of the instinct
Triebentmischungen - razločevanje nagonov; angl. defusions of instincts
Triebfeder - gonilo; angl. motive force
Triebkraft - nagonska sila; angl. motive force
Triebleben - nagonsko življenje; angl. life of the instincts
Trieblehre - nauk o nagonih; angl. theory of the instincts
Triebmoment - nagonski moment; angl. instinctual factor
Triebnatur - narava nagona; angl. nature of the instinct
Triebökonomie - nagonska ekonomija; angl. economics of instincts
Triebregung - nagonski vzgib; angl. instinctual impulse
Triebstärke - jakost nagona; angl. strenght of instinct
Triebsublimierung - sublimacija nagona; angl. sublimation of instinct
Triebziel - nagonski cilj; angl. instinctual aim
Trotzeinstellung - kljubovalna drža; angl. defiant attitude
Überbesetzung - prekomerna investicija; angl. hypercathexis
Über-Ich - nadjaz; angl. super-ego
Übertragung - transfer; angl. transference
99
Übertragungsfenomen - fenomen transferja; angl. phenomenon of transference
Übertragungszustand - transferno stanje; angl. state of transference
Umwandlung - preobrazba; angl. change-over, modification
Umwandlungsprodukt - proizvod preobrazbe; angl. modified product
unbewusst - nezaveden; angl. unconscious
Unbewusste - nezavedno; angl. unconsciousness
unbewusste Errinerung - nezaveden spomin; angl. unconscious memory
Unbewusstheit - nezavedno stanje; angl. unconscious state
Unfertigkeit - neizoblikovanost; angl. immaturity
Unlust - neugodje; angl. unpleasure
Unterdrückung - zator; angl. suppression
Unzulänglichkeit - neučinkovitost, neustreznost; angl. inadequacy
Urkraft - prašila; angl. primal force
Verbot - prepoved; angl. prohibition
Verbote des Über-Ichs - prepovedi nadjaza; angl. prohibitions from
the super-ego
Verdichtung - zgostitev; angl. condensation
Verdrängung - potlačitev; angl. repression
Verdrängungswiderstand - potlačitveni odpor; angl. resistance due to repression
Verführung - zapeljevanje; angl. seduction
Verhalten - vedênje, zadržanje; angl. attitude
Verkennung - napačna presoja; angl. misunderstanding
Verleugnung - utajitev; angl. disavowal
Verliebtheit - zaljubljenost; angl. love
Versagung - odrekanje; angl. frustration
Verschiebung - premestitev; angl. displacement
Verursachung - povzročanje; angl. causation
Verwerfung - izključitev; angl. rejection
Vorbewusstsein - predzavestno; angl. preconscience
vorbewuste Zustand - predzavestno stanje; angl. preconscious state
Vorlust - vnaprejšnje ugodje; angl. fore-pleasure
Wachdenken - budno mišljenje; angl. waking thought
Wachleben - budno stanje; angl. waking life
Wahnbildung - blodnja; angl. delusion
Wahnkrankheit - bolezenska blodnja; angl. delusional disorder
Wahrnehmung - zaznava; angl. perception
Wahrnehmungsapparat - zaznavni aparat; angl. perceptual apparatus
100
weibliche Genitale - žensko spolovilo - angl. female genitals
Weiblichkeit - ženskost; angl. femininity
Weiterung - (neprijetna) posledica; angl. complication
Widerstand - odpor; angl. resistance
Witz - vic; angl. joke
Wunsch - želja; angl. wish
Wunscherfüllung - izpolnitev želje; angl. fulfilment of a wish, wish-fulfilment
Zwang - prisila; angl. compulsion
zweizeitige Ansatz - dvodobni začetek; angl. diphasic onset
101
Slovensko-nemško-angleški
akt zadovoljitve - Befriedigungshandlung - action to satisfy
analitična obravnava - analytische Behandlung - analytic treatment
analitična situacija - analytische Situation - analytic situation
analitično delo - analytische Arbeit - work of analysis
beg - Flucht - flight
biseksualnost - Bisexualität - bisexuality
blodnja - Wahnbildung - delusion
bolezenska blodnja - Wahnkrankheit - delusional disorder
bolezenska mora - Krankheitsspuk - hubbub of illness
budno mišljenje - Wachdenkcn - waking thought
budno stanje - Wachleben - waking life
čustveni vzgib - Gefühlsregung - emotional impulse
čustvo, občutje - Gefühl - feeling
čutna prevara - Sinnestäuschung - illusion
delež - Anteil - portion, dement
delež, del - Stück - portion
delni nagon - Partialtrieb - component instinct
delo sanj - Traumarbeit - dream-work
destruktivni nagon - Destruktionstrieb - destructive instinct
dinamika - Dynamik - dynamic
pripravljenost za kulturo - Kulturbereitschaft - readiness for culture
dopolnilni niz - Ergänzungsreihe - complementary sequence
doseganje ugodja - Lustgewinn - obtaining pleasure
doživetje, doživljaj - Erlebnis - experience
dražljaj - Reiz - stimul
dražljajska napetost - Reizspanung - tension
drža - Einstellung - attitude
duševna ohromelost - seelische Lähmung - mental disablement
duševni aparat - seelische Apparat - mental apparatus
dvodobni začetek - zweizeitige Ansatz - diphasic onset
ekonomika - Ökonomik - economic
elementi občutenja - Empfindungselemente - sensory elements
energija - Energie - energy
erogena cona - erogene Zone - erotogenic zone
eros - Eros - Eros
102
etiologija - Ätiologie - aetiology
falična faza - phallische Phase - phallic phase
falos - Phallus - phallus
fantazija - Fantasie - fantasy
feminin - feminin - feminine
fenomen transferja - Übertragungsfenomen - phenomenon of transference
fetišizem - Fetischismus - fetishism
fiksacija - Fixierung - fixation, record
genitalen - genital - genital
gibljivost libida - Beweglichkeit der Libido - mobility of the libido
gonilo - Triebfeder - motive force
govorna funkcija - Sprachfunktion - function of speech
halucinacija - Halluzination - hallucination
halucinatorična zmedenost - halluzinatorische Werworrenheit {amentia) -
hallucinatory confusion
homoseksualnost - Homosexualität - homosexuality
hrepenenje - Sehnsucht - desire
identifikacija - Identifizierung - identification
infantilna amnezija - infantile Amnesie - infantile amnesia
infantilna potlačitev - infantile Verdrängung - infantile repression
inhibicija - Hemmung - inhibition
inhibiranost v razvoju - Entwicklungshemmung - developmental inhibition
inkorporacija - Einverleibung - incorporation
instanca - Instanz - agency
intenziteta - Intensität - intensity
interpretacija - Deutung - interpretation
interpretacija sanj - Traumdeutung - interpretation of dreams
investicija - Besetzung - cathexis
izbira objekta - Objektwahl - choice of object
izguba ljubezni - Liebesverlust - loss of love
izguba penisa - Penisverlust - loss of the penis
izid - Ausgang - outcome
izključitev - Verwerfung - rejection
izoblikovanje značaja - Charakterbildung - formation of character
izpad (iz spomina) - Entfallen - escape
izpolnitev želje - Wunscherfüllung - fulfilment of a wish, wish-fulfilment
izraz - Äusserung - manifestation
103
jakost nagona - Triebstärke - strenght of instinct
jaz - Ich - ego
jaz-ono - Ich-Es - ego-id
jezikovni simbol - sprachliche Symbol - linguistic symbol
kastracija - Kastration - castration
kastracijska grožnja - Kastrationsdrohung - treath of castration
kastracijska tesnoba - Kastrationsangst - fear of castration
kastracijski kompleks - Kastrationskomplex - castration complex
kljubovalna drža - Trotzeinstellung - defiant attitude
kompromisna tvorba - Kompromissbildung - compromise structure,
compromise form
končič - Ausläufer - offshoot
konfliktni vzgib - Konfliktregung - conflicting impulse
konstrukcija - Konstruktion - construction
kvantiteta vzdraženja - Erregungsquantität - quantity of excitation
latentna misel sanj - latente Traumgedanke - latent dream-thoughts
latentno obdobje - Latentzeit - period of latency
libidinalna investicija - Libidobesetzung - libidinal cathexis
libido - Libido - libido
ljubezen do jaza - Ichliebe - ego-love
ljubezen do objekta - Objektliebe - object-love
lokalizacija - Lokalisation - localization
manifesten - manifest - manifest
manifestna vsebina sanj - manifeste Trauminhalt - manifest content of a dream
manjvrednost - Minderwertigkeit - inferiority
mazohizem - Masochismus - masochism
misel sanj - Traumgedanke - dream-tought
moškost - Männlichkeit - masculinity
načelo - Prinzip - principle
načelo realnosti - Realitätsprinzip - reality principle
načelo ugodja - Lustprinzip - pleasure principle
nadjaz - Über-Ich - super-ego
nadomestek staršev - Elternersatz - substitute for parents
nadomestna zadovoljitev - Ersatzbefriedigung - substitutive satisfaction
nagib - Neigung - inclination
nagon - Trieb - drive
nagon agresivnosti - Aggressionstrieb - aggressive instinct
104
nagon ljubezni - Liebestrieb - love instinct
nagon po ohranitvi vrste - Arterhaltungstrieb - instinct of the preservation
of the species
nagon smrti - Todestrieb - death instine
nagonska ekonomija - Triebökonomie - economics of instincts
nagonska sila - Triebkraft - motive force
nagonski cilj - Triebziel - instinctual aim
nagonski moment - Triebmoment - instinctual factor
nagonski vzgib - Triebregung - instinctual impulse
nagonsko življenje - Triebleben - life of the instincts
naklonjenost - Gunst - favour
naknadna vzgoja - Nacherziehung - after-education
namen - Absicht - purpose
napačna presoja - Verkennung - misunderstanding
napad ljubosumja - Eifersuchtsanfall - attack of jealousy
napetost potrebe - Bedürfnisspannung - tension of need
narava nagona - Triebnatur - nature of the instinct
narcistični libido - narzisstische Libido - narcissitic libido
narcizem - Narzissmus - narcissism
nasledek - Abkömmling - derivative
nasprotna investicija - Gegenbesetzung - anticathexis
nauk o nagonih - Trieblehre - theory of the instincts
navezanost na mater - Mutterbindung - attachment to mother
ne imeti penisa - Penislosigkeit - have no penis
negativni transfer - negative Übertragung - negative transference
neizoblikovanost - Unfertigkeit - immaturity
nenormalnost - Abnormität - abnormality
neučinkovitost, neustreznost - Unzulänglichkeit - inadequacy
neugodje - Unlust - unpleasure
nevroza - Neurose - neurosis
nezaveden - unbewusst - unconscious
nezaveden spomin - unbewusste Errinerung - unconscious memory
nezavedno - Unbewusste - unconsciousness
nezavedno stanje - Unbewusstheit - unconscious state
niz - Reihe - sequence
normalna duševna funkcija - seelische Normalfunktion - normal functioning
of the mind
105
notranji svet - Innenwelt - internal world
občutek bolečine - Schmerzempfindung - sensation of pain
občutek krivde - Schuldgefühl - sense of guilt
občutje tesnobe - Angstsensation - sensation of anxiety
objekt ljubezni - Liebesobjekt - love-object
objektni libido - Objektlibido - object-libido
območje - Bezirk - region
obolenje - Erkrankung - illnes
obramba - Abwehr - defence
obrambno prizadevanje - Abwehrbestreben -efforts of defence
obravnava - Behandlung - cure
odpor - Widerstand - resistance
odrekanje - Versagung - frustration
Ojdipov kompleks - Ödipuskomplex - Oedipus complex
ojdipska drža - Ödipuseinstellung - Oedipus attitude
ojdipska želja - Ödipuswunsch - Oedipus wish
onanijska fantazija - Onaniephanthasie - masturbatory fantasy
ono - Es - id
oralna faza - orale Phase - oral phase
organiziranost jaza - Ichorganisation - ego organization
oslabitev - Schwächung - weakening
ostanek govorice - Sprachrest - residue of speech
ostanki dneva - Tagesresten - residues of the previous day
otežena gibljivost libida - Schwerbeweglichkeit der Libido - sluggishness
of the libido
otroška nevroza - Kindheitsneurose - childhood neurosis
otroška seksualnost - kindliche Sexualität - infantile sexuality
paranoja - Paranoia - paranoia
penis - Penis - penis
perverzija - Perversion - perversion
pojasnitev - Aufklärung - explanation
popačenje - Entstellung - distortion
popačenje sanj - Traumentstellung - dream distortion
poskus bega - Fluchtversuch - attempt to flight
poskus obrambe - Abwehrversuch - attempt at defence
posledica (neprijetna) - Weiterung - complication
poslušnost - Hörigkeit - bondage
106
postati zavestno - Bewusstwerden - becoming conscious
potek - Ablauf - course
potek sanj - Traumvorgang - dream process
potlačitev - Verdrängung - repression
potlačitveni odpor - Verdrängungswiderstand - resistance due to repression
potreba po bolezni - Krankheitsbedürfnis - need to be ill
potreba po trpljenju - Leidensbedürfnis - need to be ill
povzročanje - Verursachung - causation
pozitivni transfer - positive Übertragung - positive transference
prašila - Urkraft - primal force
predelava - Bearbeitung - revision
predgenitalna investicija - prägenitale Besetzung - pregenital cathexis
predzavestno - Vorbewusstsein - preconscience
predzavestno stanje - vorbewuste Zustand - preconscious state
preizkušnja realnosti - Realitätsprüfung - reality-testing
prekomerna investicija - Überbesetzung - hypercathexis
premena jaza - Ichveränderung - alteration of the ego
premestitev - Verschiebung - displacement
preobrazba - Umwandlung - change-over, modification
prepoved - Verbot - prohibition
prepovedi nadjaza - Verbote des Über-Ichs - prohibitions from the super-ego
primarni proces - Primärvorgang - primary process
pripravljenost za kulturo - Kulturbereitschaft - readiness for culture
prisila - Zwang - compulsion
prispevek - Beitrag - portion
proizvod preobrazbe - Umwandlungsprodukt - modified product
proste asociacije - freie Assoziationen - free associations
prosto gibljiva energija - frei bewegliche Energie - freely mobile energy
prvo otroško razdobje - erste Kindheitsperiode - first period of childhood
psihična kvaliteta - psychische Qualität - psychical quality
psihična realnost - psyschische Realität - psychical reality
psihični aparat - psychische Apparat - psychical apparatus
psihoanalitična tehnika - psychoanalytische Technik - technique of psychoanlysis
psihoza - Psychose - psychosis
ranjenost, prizadetost - Kränkung - mortification
razcep - Spaltung - split
razcep jaza - Ichspaltung - splitting of the ego
107
razločevanje nagonov - Triebentmischungen - delusions of instincts
razvoj jaza - Ichentwicklung - development of the ego, ego development
razvoj libida - Libidoentwicklung - libidinal development
regija - Provinz - province
regresija - Regression - regression
sadistično-analna faza - sadistisch-anale Phase - sadistic-anal phase
sadizem - Sadismus - sadism
samoobčutje; samozavest - Selbstgefühl - self-esteem
samoohranitev - Selbstbehauptung - self-preservation
samoohranitev - Selbsterhaltung - self-preservation
samoohranitveni nagon - Selbsterhaltungstrieb - instinct of self-preservation
samopoškodba - Selbstschädigung - self-injury
samouničenje - Selbstzerstörung - self-destruction
samozadovoljevanje - Selbstbefriedigung - obtaining satisfaction
samozaznavanje - Selbstwahrnehmung - self-perception
sanjavec - Träumer - dreamer
sanje - Traum - dream
seksualen - sexuell - sexual
seksualna funkcija - Sexualfunktion - sexual function
seksualni nagon - Sexualtrieb - sexual instinct
seksualni objekt - Sexualobjekt - sexual object
seksualno vzburjenje - Sexualerregung - sexual excitation
seksualnost - Sexualität - sexuality
sekundarni proces - Sekundärvorgang - secondary process
simbol - Symbol - symbol
simbolni nadomestek kastracije - Symbolersatz der Kastration - symbolic
substitute for castration
simptom - Symptom - symptom
skorja - Rindenschicht - cortical layer
skrepenelost - Trägheit - inertia
sovražnost - Feindseligkeit - hostility
spajanje - Mischung - fusion
splošna čustva - Allgemeingefühle - coenaesthetic feelings
spodrsljaj - Fehlleistung - parapraxis
spomin - Gedächtnis - memory
spomin v sanjah - Traumgedächtnis - memory in dreams
spominska sled - Erinnerungsspur - memory-trace
108
sprejemanje dražljajev - Reizaufnahme - receiving of stimuli
sredstvo - Einrichtung - institution, arrangement
stanje sna - Schlafzustand - state of sleep
starševski vpliv - Elterneinfluss - parental influence
stiska - Bedrängnis - (to be) hard-pressed
stremljenje - Anstreben -endeavour
stremljenje po ugodju - Luststreben - urge towards pleasure
stremljenje, prizadevanje - Bestrebung - endeavour
stremljenje, teženje - Strebung - urge
sublimacija nagona - Triebsublimierung - sublimation of instinct
svojskost - Eigenart - individuality
tegoba, težava - Beschwerde - malady
telesni občutek - Körperempfindung - physical sensation
telo - Körper - body
temeljno pravilo analize - analytische Grundregel - fundamental rule of analysis
terapija - Therapie - therapy
tesnoba - Angst - anxiety
tesnobne sanje - Angsttraum - anxiety dream
topika - Topik - topic
transfer - Übertragung - transference
transferno stanje - Übertragungszustand - state of transference
travma - Trauma - trauma
travmatska nevroza - traumatische Neurose - traumatic neurosis
trpljenje - Leiden - ailment, suffering
tujek - Fremdkörper - extraneous body
tvorjenje sanj - Traumbildung - construction of dreams, dream formation
ugodje; naslada - Lust - pleasure
ukrep - Massregel -measure
umankanje penisa - Penismangel - lack of a penis
upad - Einbusse - surrender
utajitev - Verleugnung - disavowal
uživanje - Genuss - enjoyment
vdanost - Gefügigkeit - obedience
vedênje, zadržanje - Verhalten - attitude
vest - Gewissen - conscience
vezana energija - gebundene Energie - bound energy
vezanost na objekt - Objektbindung - object-tie
109
vic - Witz - joke
vmesni člen - Mittelglied - intermediate link
vnaprejšnje ugodje - Vorlust - fore-pleasure
vrzel - Lücke - gap
vsebina sanj - Trauminhalt - content of a dream
vzburjenje, vzdraženje - Erregung - excitation
vzgib - Antrieb - impulse
vzgib - Regung - impulse
zadovoljitev - Befriedigung - satisfaction
zadovoljitev nagona - Triebbefriedigung - satisfaction of the instinct
zahteva - Anspruch - demand
zahteva nagona - Triebanspruch - instinctual claim, instinctual demand
zahteva realnosti - Anspruch der Realität - demand from reality
zahteva vesti - Gewissensanspruch - conscientious demand
zaljubljenost - Verliebtheit - love
zapeljevanje - Verführung - seduction
zasnova - Anlage - disposition
zator - Unterdrückung - suppression
zavest - Bewusstsein - consciousness
zavest krivde - Schuldbewusstsein - consciousness of guilt
zavestni akt - Bewusstseinsakt - act of consciousness
zavidanje penisa - Penisneid - penis envy
zavračanje dražljajev - Reizabhaltung - exclusion of stimuli
zaznava - Wahrnehmung - perception
zaznavni aparat - Wahrnehmungsapparat - perceptual apparatus
zgodnja seksualna doba - sexuelle Frühzeit - early sexuall period
zgostitev - Verdichtung - condensation
zloraba - Missbrauch - abuse
znamenje - Anzeichen - sign
zunanja realnost - äussere Realität - external reality
zunanji svet - Aussenwelt - external world
želja - Wunsch - wish
želja po penisu - Peniswunsch - wish for a penis
želja po spanju - Schlafwunsch - wish to sleep
žensko spolovilo - weibliche Genitale - female genitals
ženskost - Weiblichkeit - femininity
živčna energija - nervöse Energie - nervous energy
110
PROBLEMI 6/2000, letnik XXXVIII
Uredništvo: Miran Božovič, Mladen Dolar, Tomaž Erzar, Zoran Kanduč, Peter
Klepee, Zdravko Kobe, Gorazd Korošec, Janez Krek, Dragana Kršič, Stojan
Pelko, Renata Salecl, Marjan Šimenc, Darja Zaviršek, Alenka Zupančič, Slavoj
Žižek.
Vlogo Sveta revije opravlja Izvršni odbor izdajatelja.
Glavna in odgovorna urednica revije Problemi: Alenka Zupančič
Tajnik uredništva: Uroš Grilc
Naslov uredništva: Komenskega 11, Ljubljana (s pripisom »za Probleme«),
telefon: 041 755-050
Žiro račun: 50104-678-83669, z oznako: »za Probleme«
Davčna številka: 26158353
Izdajatelj: Društvo za teoretsko psihoanalizo, Komenskega 11, Ljubljana
Jezikovni pregled: Simona Perpar-Grilc
Oblikovanje: AOOA
Stavek: Klemen Ulčakar
Tisk: Cicero
Naklada: 600 izvodov
Naročnina za leto 2000: 5400 SIT
Cena te številke: 2160 SIT. V ceno je vračunan DDV
Revijo finančno podpira Ministrstvo za kulturo.