Štev. 10.	V Ljubljani, 1. oktobra 1890. Leto XX.
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
i
Cvetke in metuljčki.
vetke in metuljčki Sestrice so, brati. In pomlad je mehka Jim preljuba mati.
Hčerke čarolične Le za dom skrbijo, A nemirni dečki
V	daljni svet hitijo.
Cez gore, doline Plavajo veselo; Zdajci jrb nebó je
V	sinji vzduli objelo.
In nižav se zopet Čudijo lepoti, Tujih ptičic pesmam In cvetic krasoti.
Mnogo so krasote Videli po sveti ; K sestram spet srce jim Hrepeni vzleteti.
Kožice nenadne Radosti vzdrhtijo, Po poljubu prvem Vprašati hitijo . . .
Bratje zašumljajo O prečudnih pticah, O gorah zelenih, Bisernih vodicah;
In o d i vnem c vetji, Ki na morji plava, In o krajih bujnih, Kjer se dan zaznava.
Za pozdrave lepe Od neznanih sester Cvetke v krila vtkejo Mnog jim biser pester . . .
Slušajo jih cvetke, Gledajo debelo ; To se ne bi niti V sanjah jim zazdelo !
Ko jim rujno jutro
V	jasna lica dihne, Takrat preživahni Pogovor potihne.
Tožno zdaj poveša Cvetje glavce mile:
V	gorko perje niso Se nocoj zavile.
A sovražnik mraz je Tù okoli hodil, In hudó brezskrbnim Cvetkam je naškodil.
Oj gorje, sirote Morajo umreti! A brez njih metuljčki Nečejo živeti.
Jutri žolto listje Vesne rod zakrije. Morda potna ptica Solzo zanj prelije .
Stanetinski.
Pozabljeni pevci.
(črtica iz prirode; spisal —è.)
hò, kaj pa bode to? — poprašujete se morda, dobri či-tateljčki moji, prebravši gorenji naslov. Kaj nè, pevcev je dosti na tem božjem svetu? V velikih mestih pojó izučeni pevci in pevkinje na odru, a posluša jih na tisoče poslušalcev, v vaškej cerkvici glasi se v nedeljo vesela pesen mladih, čistih grl, na slavo vsemogočnemu nebeškemu Očetu, na cerkvenih shodih pojó in godejo na svoje javorove gosli starci slepci, zapoje si veseli pastirček na paši poleg svoje živinice in kolikokrat ne pojete tudi vi one mile, nežne pé-sence, katero vas je naučila vaša dobra mamica? Vender o vseh teh vam ne bodem pripovedoval danes, o njih povem vam raje pri kakej drugej priliki. Danes pojdimo malo v naravo, v to lepo, veličastno oznanjevalko vsemogočnosti Božje in oglejmo si malo one pevce, kateri prepevajo dan na dan zastonj, jedino samó zato da, slave svojega vsemogočnega Stvarnika. — Ali se še spominate mile slavčkove pćsence, katera se je glasila iz bližnjega gozdiča vsakega vzpomladanskega večera, ko ste vi vže ležali v svojej posteljici, opravili večerno molitevco, zaželeli svojej mamici in očetu: lehko noč, — ali se spominate one pésence, katera vas je takó sladko zazibala v mirne sanje? In ko ste bili poletnega jutra sè svojo materjo na polji, ali se še spominate, kakó se je vzdignil iz zlatoklase pšenice ljubezniv ptiček, vzdigoval se više in više v zrak, a iz grla mu je donela vesela, zahvalna pésenca, je-li se spominate skorjančka? Se li spominate veselega žgoljenja brzih lastovk, ki so si pod hišno streho sezidale lično gnezdeče; ali se spominate, kakó so donašale svojim mladičem mušic in drugih drobnih živalic ter so čvrčale od radosti, gledajoč svoje mladiče. Ali se spominate pésenc rumeno-kljuuega kosa, pisanega sčinkovca, liščeka v rudečem klobučku,
—'■*< 155 >4 •—
senice s črno kapico in mile taščice z rudečkastim predpasnikom? A kdo da na-šteje še vse druge pevce iz krilate ptičje družbe? Ali zakaj, da te opisujem? Znani pisatelji, slavni pesniki, zložili so jim vže toliko pésenc, speli toliko hvalospevov, da bi jaz moral ali molčati, ali pa vže znane stvari ponavljati. Nu, tega pa nečem, zato pa pojdemo drugam, prijateljčki moji, pojdemo k pevcem, katerim ni do sedaj še nihče zlagal hvalospevov, na katere se ni nihče do sedàj oziral, čegar pésenc ni nikdo do sedaj cenil, pojdimo k — pozabljenim pevcem !
Uganete li, čitateljčki moji, kam vas popeljem? Ehé — koliko stavimo, da ne uganete! Uganili bodete? — Hm, hm, — pa dobro, pa stavimo! Kaj nè, koščeka kruha, namazanega sè surovim maslom se ne branite, če je tudi vaš že-lodček vže tako napolnen, da bi Kolaričev Jurček lehko koso na njem sklepal —
—	hm — kdo bi se ga branil, saj ga tudi jaz vrlo cenim. Nù, toraj stavimo! Ce uganete, dobi vsak izmej vas velik krajček kruha, namazanega sè surovim maslom, če pa ne uganete, bode pa vsak izmej vas prinesel meni krajček kruha, namazanega sè surovim maslom. Dete vse šembraj ! to si bodem jaz brke mastil, ker izgubili bodete izvestno. To bode plača, ker ni šala zgubiti krajček namazan sè surovim maslom. Hè, hè, a jaz, jaz se bodem pa smijal, prav vam bilo, zakaj ste pa stavili, hè, hè — ?
Nù, tedaj ugibajte! — Molčite? Jedna--dve--nù, povedite brzo
kam vas popeljem, drugače znate, kaj bode s kruhom in sè surovim maslom —
—	nù, jedna — — dve — —-nič?---tr--tr — — tri! Stava je
moja, zgubili ste! Hm, Slavko, kaj je to, ti vže nabiraš in ti Tonče, kaj se kremžiš
—	— Dà, dà, ni šala zgubiti krajček sè surovim maslom ! Vender pomirite se, dragi moji, kaj mislite, da bi res vzel od vas krajček sè surovim maslom, kaj mislite, da ne vem, kakó bi vam bilo težko znebiti se take slaščice? Le imejte vsak svoj krajček sè surovim maslom in ga pošteno zagriznite, jaz vas pa popeljem počasi k pozabljenim pevcem. Takó, sedàj ste pa zopet zadovoljni, kaj nè? —
Poniglavčki moji, zapustite z mano za nekoliko časa našo prijazno vasico, stopajte nekoliko časa po prostranem občinskem pašniku, obraščenem z redkim grmovjem in prišli bodemo skoraj do velike mlake, kjer napajajo pastirji velikokrat
svojo živinico. E jej —• — kaj pa je bilo to?--padlo je nekolikokrati nekaj
težkega v vodo in napravilo čop--čop. Kaj bi neki to bilo, klek ga vedi?
Kamen ni bil, ker ni imel nobeden kamena v roki, a ko bi ga pa tudi zagnal v mlako, ne bi napravil čop--čop, nego štrbunk! —Pes ni bil, ker bi ga videli, kakó plava; rac ni po letu pri nas — — — hm — — —■ to je vender čudno. Nekaj je pa venderle bilo! In bilo je tudi nekaj, a to nekaj bila je široka, čokasta žival, skoraj četverooglastega trupla, s kratkimi prvimi, a dolgimi zadnjimi nogami, sè širokimi ustmi, z zlato obrobljenimi očmi, oblečena v zeleno, sèm ter tjà črno lisasto suknjico s tremi rumenimi progami vzdolž hrbta in v lepo belem
telovniku, kateri jej pokriva okrogel, dobro rejen trebušček---bila je žival,
katero vsak izmej vas dobro pozna, a ta žival zove se žaba, prava pravcata povodna žaba.
Žaba? —- — bodete dejali, dà, to je bila žaba, jedna, dve, tri •— — —-vender ti si nam rekel, da nas odvedeš k pozabljenim pevcem, a ne k žabam, kje so toraj tvoji pozabljeni pevci? — —-
Ohó — počasi, prijateljčki moji, vidite, da ste sedaj sami najbolje uganili, da sem vas pripeljal k pozabljenim pevcem. Uboge žabe! kako vas vender zaničuje svet, kakó vas vsak malo ceni, kako nečejo niti moji dobri, mali poniglavčki priznati vašega izbornega, pevskega darù. Ali potolažite se ve, katere ste takó pozabljene in prezirane, jaz bodem širil vašo pevsko zmožnost in vrlino po širokem svetu. Nadejajte se samó, tudi vam bode skoraj lepši dan!
Tu v tej mlaki, čitateljčki moji ljubi, — tu vam so pozabljeni pevci, h katerim sem vas dovedel. Ko zapade zlato solnčeee za vrhove, sinjih gora, ko pozlati nebó rudečkasta večerna zàrija, ko se začno užigati prve zvezdice na temno-modrem večernem nébesu, oj takrat oglasi se mnogobrojni žabji zbor, tedaj zadoné krepki, jedrnati glasovi in se začuje jednostavna ali mogočna pésenca, katera traje skoraj brez prenehanja tam do polunoči. Ali niste vže tolikokrat slišali te pésence in vender kakó malo ste jo cenili ! Vender čujte saj nekoliko odlomkov te veličastne žabje pesni, kolikor jih je zapisal neumrli naš Fran Erjavec, kateri vam je po svojih ljubeznivih, poljudnih in poučnih spisih izvestno dober znanec. čujte tedaj !
V žabjem zboru nastane, popreje nego začno svojo pésenco, tišina, da bi se miška slišala, če bi potovala slučajno kje v bližini. Kar najedenkrat popraša zbrano družbo krepak moški glas: — Kaj bi jele, kaj, kaj? —
Nekoliko časa je zopet vse tiho, kakor bi se žabe posvetovale, kako slaščico bi si izbrale za večerjo. Vender posvetovanje je skoraj končano, kar se oglasi drug iz zbora in odgovori za vse svoje tovariše: — Grah bi jele, grah bi jele, grah, grah t -—
Temu pritrdi tudi tretji glas in pravi prav odločno in trdo: — grrah, grrah! —-
Zopet trenotek vse molči, ali v tem hipu zagrmi jednoglasno iz vseh grl: — Le ga, le ga, le ga, lega! —in ta „lega!" ponavlja se z jezičnostjo in trdo-vratnostjo, da bi jo mogel občudovati. Naposled ves zbor utihne, ali le za malo Časa. Prvi pevec ponavlja zopet vprašanje in dobi znani odgovor, kateremu zopet ves zbor neutrudno pritrjuje in takó gre naprej brez konca in kraja.
Pa pravite, dato ni nič? Raca navodi! ali ni to krasna, prekrasna pésenca? In kdo, da ne občuduje oni mogočni, pretresajoči samospev, ono ubranost, jedinstvo in slogo vsega zbora? Dà, dà, prijateljčki moji, to sovam pevci, rojeni pevci, ka-keršnih je malo, recite, kar hočete.
Ce se opisuje kak znamenit pevec, ali slavni pisatelj, navadno se omeni, kdaj se je porodil, kje, kaka je bila njegova mladost, kakó je odrasel in druge važne in zanimive zgodbe iz njegovega življenja. Kaj nè, da mi ne bodete zató zamerili, če navedem tudi jaz nekoliko drobtinic o rojstvu in življenji svojih pevcev, kateri, ako tudi niso tako slavni, kakor drugi znameniti pevci in pesniki, vender niso niti oni zadnji mej pevci, kateri pojó v lepej naravi božjej.
Poslušajte samó pozorno! Vsem žabam je jedna zibelka — mlaka, bodi si vže velika, ali majhna. Tam v cvetočej vzpomladi zagledal bodeš po mlaki sluz-nate kepe — žabja jajčeca. V vsakej kepi je do tisoč jajčec grahove velikosti, s črnim zrnom v sredi. Jajčeca postajajo vedno bolj nabuhnena, a šestega dne oživi zrno, katero je v sredi, zleze iz lupine in plava po vodi. Ta živalca — paglavec ali pupek —• katera ima ustica kakor majhen rožén kljunček, a na vsakej strani vratu resico za dihanje, ker še nima pljuč, je precej v prvem početku zelò
živa. Maha in vesla s kratkim repičem, da je veselje; greje se na gorkem vzpo-mladanskem solncu in požira ono lupinico, v katerej je prišla na svet. Vender ni dolgo takó. čez kake tri tedne začno se jej resice krčiti in dobi tudi zadnje noge. a prve vidijo se pod kožo skrite. Na koncu drugega meseca se pa živalca povse preporodi. Poči jej koža na glavi, usta se jej široko odpró, dobi pljuča, štiri noge, a oni repek, s katerim je pozneje tako nemirno mahala in veslala, oni repek se polagoma povse zgubi in iz živalce postane žabica. Vender tudi to je še vedno le žabica, ker doraste še le v petem letu popolnoma in tedaj dobi tudi samec ne-presahljiv dar petja, katerega smo vže gori takó občudovali.
Nil, sedaj znate za mladostna leta teh pozabljenih pevcev. Njih življenje je sicer precej jednolično, vender nikakor ni nadležno. Vso zimo spé ti pevci zakopani v blatu mirno zimsko spanje, a ko jih prebudi toplo vzpomladansko solnčece, izkobacajo se iz blata in solnčijo na solncu. Nekoliko časa so pač malo zaspani in si leno pretegujejo svoja spočita uda, ali skoraj jih lepi dan povse razbistri, skačejo brezskrbno na kamenje in na veje na bregu svoje mlake, preobračajo kozolce v kalnej vodi in plavajo sè svojimi krakovi, da jih je veselje gledati. Borme tudi želodček se jim skoraj oglasi, saj ni čudo, ker niso imele vže toliko časa ni drobtinice v ustih, zatoraj začno loviti razne žužke, metulje in muhe. Na tem lovu so kaj spretni in srečni, a pomaga jim najbolje njihov debel, mesnat jezik, kateri jim za čudo ni prirasel od zadaj kakor pri drugih živalih, nego od spredaj. — To traje nekoliko časa, dokler ne nastanejo še toplejši dnevi in takrat se začne še le pravo žabje življenje, ko se oglase iz njih širokih grl krepke in močne pésence ; kajti kaj bi začela žaba brez petja! In od sedàj pojó vsakega večera, dokler ne nastanejo hladnejše noči, takrat postajajo njihove pevske zabave vedno krajše in tihejše, dokler naposled povse ne utihnejo. A ko se je približala zopet mrzla zima tedaj hajdi zopet v mehko blatno posteljico nazaj in ondukaj spančkajo v sladkih sanjah do prihodnje vzpomladi, dokler jih ne zbudi zopet gorko solnčece. Tako je žabje življenje od leta do leta, kakih petnajst let, če jih vže popreje ne umori kateri izmej mnogobrojnih njihovih sovražnikov, katerih vse mrgoli na tem božjem svetu, a mej katerimi je izvestno najhujši človek, kateremu posebno diše njihova ukusna, mehka bedrca. Kaj hočemo, to je hvaležnost tega sveta, mesto, da bi te pevce, kakor bi se spodobilo, spoštovali in cenili, ubijamo jih zaradi onih bedrc ! Nevedni svet ceni bolje njihova bedrca, kakor njihove mile pésence!
Na zvršetku smo. čitateljčki moji! Pripovedoval bi vam še mnogo lepega o teh pozabljenih pevcih, vender bojim se, da me ne bi poslušali. Ali se še spomi-nate óne basni o volu in žabi, ki je hotela postati velika kakor vol in se takó dolgo napihovala, dokler ni naposled počila. Zahvalite Bogu, prijateljčki moji, da se ni takrat izpolnila njena želja, ker bi imeli sedaj strahovito žival, kakeršne še ni videl beli svet. Usta morala bi imeti vsaj jeden meter široka — o jej, to bi bila usta, saj bi pohrustala za zajutrek jednega izmej vas, mali poniglavčki moji, in kdo ve če bi jej še dosti bilo. In kake skoke bi delala? Hitrejša bi bila od najhitrejše železnice. Navadna povodna žaba skoči po meter daleč, kar je malo ne saj dvajsetkrat toliko, kolikor meri jedna žaba; a ona volovska žaba, skočila bi potem najedenkrat takó daleč, kolikor meri dvajset volov, če bi jih postavil drug poleg drugega, če računamo tedaj dolžino vsakega vola dva metra, skočila bi ona
žaba najedenkrat štirideset metrov daleč. Pa recite zdaj, da bi ne prehitela vsake železnice! A glas, óni glas, katerega sedaj tako malo cene naši ljudje in kateri se vender čuje pol ure daleč, kakšen glas bi imela ona volovska žaba? Kaj bi bilo rjovenje leva v puščavi, kaj pokanje topóv, kaj gromenje proti onemu glasu? Zemlja bi se tresla, hiše bi se podirale, kakor zidovi mesta Jerihe pred Izraelci, a ljudje bi ogluševali. Pa, če bi vže jedna žaba tako prepevala, kakó bi še le pel mnogobrojni žabji zbor! Mravlje človeka izpreletavajo, če nato le pomisli in vesel je, da se je žaba popreje razpočila, nego je postala velika kakor vol. Kaj bi bilo drugače ?
Menim, da sem storil dosti v slavo pozabljenih pevcev. Zapomnite si, čita-teljčki ljubi, moje vrstice, samó jih nikari ne pripovedujte nikjer, ker sem stalno uverjen, da bi me žabe, če bi zvedele, da se je našel naposled venderle človek, kateri zagovarja njihove pevske zmožnosti in pravice, precej izbrale za častnega občana svojega žabjega gradu v blatnej mlaki, a na večer prišle pod moje okence in mi zapele krasno, v srce segajočo podoknico. Nù, jaz sem skromen človek, pa zato odklanjam take slavnosti, a zadovoljava me povse zavest, da sem saj nekaj storil v korist in obrambo zatiranih in pozabljenih pevcev. In to je tudi nekaj ! —•
i,,	Cvetlice in leto.
^že je tu prekrasna vigred. Led in sneg se je stajal, golo drevje se je zopet y^l P0^1'"0 s svetlim zelenjem in pomladanske cvetice dvignile so svoje glavice iz prebujajoče se zemlje. Angela je tekla doli v vrt ter našla v travi ob živej meji — vijolice. Kako jih je bila vesela!
„Mati, ljuba mati!" vzkliknila je stopivša v sobo, „tukaj nate šopek prvih vijolic. Oj to so moje najljubše cvetlice; kaj nè, tudi vaše?"
„Dà, tudi jaz jih ljubim," rekla je mati in pobožala pridno hčerko po o-kroglem obrazku ; „vijoličina barva je tako prijetna in njen duh je še bolj prijeten. Ali pa tudi veš, kaj nas uči vijolica?"
„Nè, mati draga!" odgovorila je Angela in položila šopek materi v roko.
„Vijolica je podoba skromnosti in ponižnosti, ker raste nizko in skrito mej travo. Neizrečeno bi bila srečna, če bi mogla svojo hčerko primerjati vselej z vijolico, kajti skromnost in ponižnost sta najlepši kinč vsake deklice. Pomni to, Angela moja!"
Gorko poletje je nastopilo. Nebrojno število cvetlic je cvetelo po umetnih gredicah ter razširjalo daleč po okolici svojo opojno vonjavo. Najlepše pa so bile rudeče vrtnice. Angela je utrgala na največjem grmu prekrasno razcveteno vrtnico in jo prinesla materi, ki je sedela v senci pod drevesom.
„Nate jo. mati!" dejala je; „vrtnice so res prelepe cvetlice. Oj to so moje najljubše cvetlice; vaše tudi, kaj ne, mati?"
„Dà, mikavne in zale so res. Nežna barva, prijetna oblika, rajska vonjava, vse to je vzrok, da jih imenujemo kraljice vseh cvetlic ! Ali pa znaš, dete moje, kaj pomeni vrtnica?"
„Ali ne ljubezni?"
„Pravo si rekla. Vrtnica, kot najpopolnejša cvetlica, ki razveseli vsaeemu oko in srce, podoba je prave, nesebične ljubezni."
„Ker vas imam tako rada, prinesla vam bodem tedàj, dobra moja mamica, vsak dan po jedno vrtnico, dokler bodo cvetele!"
„Rada jih bodem sprejemala iz tvojih rok, preljuba Angela, a vender mi moreš svojo ljubezen kazati še drugače: bodi dobrosrčna in poslušna."
„Potruditi se hočem postati taka in tudi vedno ostati taka!" odgovorila je hčerka ter gorko poljubila mater.
Prišla je otožna, mrkla jesen. Angela je hodila po zapuščenem vrtu in iskala cvetlic. Našla je belo astro ter jo nesla materi v kuhinjo.
„Lepše cvetlice vže nisem mogla več dobiti; pa saj je tudi astra lepa cvetlica! Morda tudi ta kaj pomeni?"
„To se zna, Angela moja. Astra je znamenje zvestobe, ki traje dlje časa, nego otročja, mladeniška ali deviška leta."
.-k 160 >♦—
„Od sik dob bodem imela astre še raje, nego-li doslej, ko nisem vedela še njihovega vzvišenega pomena," rekla je Angela in dejala utrgano cvetlico, da bi ne usahnila prehitro, v kozarec sveže vode.
Nastopila je mrzla zima. Žalostno je gledala Angela skozi okno, katero so pokrivale ledene cvetlice ter tiho vzdihnila: „Kaj naj prinesem zdaj svojej dobrej materi?" —Tu ugleda vrtnarja hitečega v rastlinjak; naglo steče za njim. Vrtnar pa jej ni hotel odrezati nobene cvetlice; rekel je, da mora še nekaj tednov počakati, da se mali popki popolnoma razevetó. Tedaj pa jej bode vže poslal lepo povezan šopek, katerega naj postavi v sobi sredi mize. Dal jej je samo majhen zimzelen in lavorjevo vejico s temno rudečimi jagodami. S tem je tekla Angela po sneženem potu nazaj v gorko sobo.
„Cvetlic mi vrtnar ni mogel dati," dejala je črnooka deklica; „prinesla sem vam torej to-le ! Pač mi ne bodete znali povedati o teh rastlinah nikakeršnega pomena, kaj nè, mati?"
„O dà, dà," smijala se je mati, sedeča na klopi pri peči, „zimzelen pomeni upanje, ki nas spremlja od rojstva pa do groba. •— Lavor sè svojimi rudečimi jagodami pa ima globok pomen ! Na nekaterih krajih zaljšajo cerkvene oltarje o Božiči z lavorjevimi vejicami, kar spomina pobožno ljudstvo na krvavo smrt in slavno zmago sina Božjega, našega odrešenika — Jezusa." —
Vsak letni čas ima svojo cvetlico lepega pomena; pomnite to, otroci!
F. Gr. Podkrimski.
Zlata knjiga.
gozdu pod goro, v lepej božjej naravi, živela je ubožna žena z jedincem sinom.
Bila je vdova. Njenega moža, pridnega ogljarja, nestalo je h krati nekega dne, ko je v samotnem gozdu óglije žgal. Ljudje so govorili, da so ga Vile odvele, ker je bil zelò lep, pa tudi zelò predrzen in srčan.
Žena mu je ostala v bornej kolibici z jedincem sinom povse zapuščena in sama. Vas Smiljevo je bila prilično daleč, pa so zaradi daljave tudi vaščani le redko kdaj prišli do uboge vdove.
Še takrat, ko je bil njen mož pri življenju, životarila je dosti ubožno, ker se pri ogljariji ni moglo mnogo zaslužiti. Ali zdaj je bilo njeno življenje še béd-nejše. Živela se je samó ob tem, kar je po gozdu nabrala različnih zdravilnih rastlin in jih prav po ceni prodajala božjim ljudem. Velikim siromakom je zdravilne rastline, to se zna, dajala tudi zastonj, in zato so jo ljudje zelò spoštovali in ljubili. Kder ni bilo vže nobene pomoči, kder je ubogej živini ali ljudem sedela smrt vže za vratom, pomagala je s svojimi lekovitimi rastlinami prav gotovo kuma Katarina, kakor so jo ljudje sploh imenovali.
In tako je bila kuma Katarina tuđi v svojej bedi vender le povse srečna in zadovoljna. A največji njen ponos in užitek bil jej je sin jedinee, zali in živahni Ivan, prava slika svojega očeta.
Nù pa je tudi bil mali Ivan vrlo dober in poslušen deček. Bilo mu je komaj deset let, in vže je znal lepo pomagati zapuščenej materi. Nabiral je z njo leko-vite rastline in jih nosil v vas, da bi jih prodal dobrim ljudem.
Takó ga je nekoč ravno pred velikonočjo poslala mati v Smiljevo, da bi ondu prodal nekaj rastlin in za pridobljeni denar kupil moke in jajec, da bi tudi ona dva na tako lepe in vesele praznike imela rudečih piruhov in sladkih kolačev.
Ivan otide ves vesel na pot. Ali ko pride do razpotja sredi gozda, kder jo stalo veliko sveto znamenje, leseni križ, ugleda pod njim ubožno deklico, ki je obupno sklepala nežni ročici ter britko vzdihovala in jokala.
—	Cimu se jočeš ? — vpraša jo Ivan.
—	Oče mi je bolan — odgovori deklica — a nimam denarjev, da bi mu kupila zdravil.
—	Temu je lahko — tolaži jo Ivan — samó mi povej, kje stanuje tvoj oče. Evo glej, jaz imam dosti lekovitih rastlin; pelji me k njemu, jaz mu pomagam.
Deklica ga popelje po stranskej poti in za dobre pol ure sta bila pred samotno kolibico, ki je bila še mnogo ubožnejša nego kolibica njegove matere. Deklica odprè vrata in mali Ivan stopi za njo v majhno sobo, v katerej je na golej slami ležal slab in ubožen starec z dolgo brado.
Ko sta otroka stopila v sobo, razvedri se starčevo lice. Mali Ivan ga spodobno pozdravi in pove, zakaj je prišel k njemu.
—	Hvala ti, sinek moj — odgovori mu starec — hvala ti, ker si tako dober. Ali za svojo bolezen bi jaz potreboval vse tvoje rastline, a kaj bi potem ti prodal in prinesel materi domóv?
Ivan takòj reče, da mu rad podari vse svoje zdravilne rastline; a mati se mu izvestno ne bode srdila, ako se tudi s praznima rokama vrne domóv.
Starec hvaležno sprejme ta dar, potem vstane iz postelje in reče Ivanu, da naj poklekne. Nato povzdigne obé roki in ga blagoslovi s svečanim glasom : — Bodi srečen, sin moj, zdaj in ves čas svojega življenja!
To rekši, stopi k starej podobi matere Božje, ki je visela ob steni, vzame šopek suhih cvetic z njenega okvirja, poda jih Ivanu in reče:
—	Evo ti, sinek moj, plačila za tvojo dobroto. Vsako dobro delo mora se obdarovati. Kadar priđeš domóv, udari s tem šopkom suhih cvetic ob tla tvoje sobice, in videl bodeš, kaj se zgodi. In zdaj pojdi z Bogom! Bog naj te blagoslovi!
Tudi ubožna deklica gre z Ivanom, da ga spremi. Spremila ga je do razpotja, kder zopet poklekne pred sveto znamenje, da se zahvali Bogu vsemogočnemu. A ko jo je Ivan nekaj časa opazoval, zazdelo se mu je h krati, kakor bi jo bolj in bolj obseval neki nebeški sjaj, a na ramah, zdelo se mu je. da ste jej vzrastli an-geljski krili. In glej, zdajci povzdigne deklica obe roki ter vzleti v nebeške višine.
Mali Ivan je bil ves osupel, ali v tem trenotku zazvoni iz vasi „zdravo Marijo"; Ivan poklekne pred sveto znamenje na isto mesto, kder je malo poprej še klečala prečudna deklica ter začne moliti s tihim glasom :
—	Ceščena si Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus . . .
Solnce je vže zatonilo za visokimi gorami, ko je Ivan zvršil svojo molitevco in šel proti dómu. Ves pot je premišljeval o prečudnej deklici in vedno bolj se mu je zdelo, da ta deklica nihče drug ni, nego sam angelj božji iz nebes, oni starec pa izvestno kak ljubljenec božji ali pa še morda Bog sam. A vender se vsega tega dobri Ivan ni ustrašil, nego pogumno je korakal dalje in veselo držal Šopek suhih cvetlic v desnej roki.
Ko naposled domóv pride, začudi se mati temu, kar jej pripoveduje. Mati ga ni grajala niti z najmanjšo besedico, temveč pohvalila ga je, da je ubožcem storil kaj dobrega. Nu ko je vzela starčev šopek suhih cvetlic iz Ivanovih rok, zgodilo se je pravo čudo: vse uvele cvetice ozelenele in razcvetele so se h krati v njenej roki!
Srečna mati je bila zdaj dovolj prepričana, da je bil blagoslov božji nad Ivanom, zatorej mu takoj dovoli, da naredi, kar mu je bil starec rekel.
V siromašno kolibico je sijala zlata mesečina ter je vso sobico razsvetljevala z neko tajno in čarobno svetlobo. Ivan vzame šopek cvetlic ter udari ž njim ob tla hišne sobe prav na lahko, da bi se mu cvetje ne osulo. In glej čudež! Tla se odpró sama o sebi, in v globino peljejo krasne stopnice! Mali Ivan se takòj spusti v globino brez da bi se kaj bal; ko je bil vže na zadnjej stopnici, odpró se pred njim zlata vrata in on stopi v prekrasno dvorano, v katerej je sedel na sijajnem prestolu od samega dragega kamena óni isti starec, kateremu je bil Ivan podaril svoje zdravilne rastline.
Ivan, da-si zelò pogumen, se zdaj vender nekoliko strese od strahu, ko ugleda v ogromnej dvorani veličastnega starca in toliko blaga in bogastva, ki je ležalo okolo njega. Bilo je tù toliko zlata, biserov in drugih dragih kamenov, da se niti z besedo povedati ne more, kamo li opisati s peresom!
Veličastni starec je mirno sedel na svojem sijajnem prestolu, a pri njegovih nogah je klečala ona ista deklica z zlato knjigo v roci. Mali Ivan si ni upal dalje stopiti, nego stal je še vedno na pragu.
—	Stopi bliže, sinek moj, in ne boj se mene ! — reče mu starec prijazno.
Mali Ivan se opogumi in pristopi k starcu.
—	Jaz sem ti dejal, da se vsako dobro delo mora obdarovati — reče starec. — In za to te hočem tudi jaz lepo obdarovati, ali dar si moraš sam izbrati.
Starec zdaj obmolkne za nekaj časa a deklica pogleda malega Ivana z nežnim pogledom.
—	Izberi si tedaj ! — začne zopet starec. — Evo ti blaga in bogastva, evo ti zlata, biserov in dragega kamenja: od vsega si smeš vzeti, kar ti srce zaželi! Ali dobro pazi: Tudi ob največjem kupu zlata, biserov in dragega kamenja si lehko nesrečen in nezadovoljen, le mirna vest in čisto srce najdeta tudi v največjej bédi in siromaštvu obilo sreče in zadovoljnosti. Evo ti biserov in dragega kamenja, ki ti telo pripravijo v največjo radost in veselje na tem svetu, a evo ti zopet te zlate knjige, ki ti dušo zasladi s pravo srečo, veseljem in zadovoljnostjo! Izberi si torej!
Mali Ivan niti za čas ne pomišlja, nego naravnost reče:
—	Prosim za zlato knjigo . . .
Dobremu starcu se zdaj še bolj razvedri jasno lice, a deklica se ljubeznivo nasmehne in poda zlato knjigo malemu Ivanu.
In glej! v tem trenotku nestane starca, deklice, zlatà, biserov, dragega kamenja in cele dvorane . . .
Ko se naš Ivan drugega jutra zgodaj zbudi, zelò se začudi, da ni ležal v svojej posteljici, nego na golih tleh. Takòj se spómne vsega, kar je bil včeraj doživel in se še bolj začudi, ko je res videl pri sebi tudi šopek suhih cvetlic in
zlato knjigo, katero je takòj začel prebirati. In glej čuda: v knjigi so bile naj-
krasnejše pesence in pripovedke, ki mu so napajale dušo s srečo in blaženostjo.
*
* *
Ako bodete pridni, otroci ljubi, pa tudi vam prinese „Vrtec" po katero lepo pesenco in pripovedko iz te zlate knjige.
(Ie hrvaščine po A. Harambašiču prosto preložil Io. T.)
Pravljice o morji.
(Piše M. Sasel j.).
1. Ribica, ki nosi srečo.
|lljjM$ad ribič sedel je v čolniču na morji in nastavljal svoje mreže ribicam, ki jlK^so veselo plavale po vodi. Dejal pa je mladeneč sam v sebi: „Oj, da bi pač ujel ono ribico, ki prinese človeku srečo, ribico, o katerej mi je pravil pokojni oče. O poznam jo, plavuti ima ozki in kakor z zlatom obrobljeni, a njen rep se blesti kot dijamanti. Kdor ujame to ribico, pravil mi je oče, priveze jo sainó za vado v mrežo in kmalu ujame po več sto najlepših in najdražjih rib. Da bi imel to ribico, kako lahko bi potem obogatel in imel vsega obilo. Zidal bi si kraj morja krasno palačo in v njej bi živel brez vseh skrbij, kakor živi velika gospođa. Vse bi me pozdravljalo, vse bi se mi klanjalo. Na vsak moj migljej vzdignilo bi se mnogo rok, da izpolnijo mojo željo. Srečen in zadovoljen bi živel do konca svojega življenja."
Takó je govoril ribič sam v sebi in gledal, kako so plesale ribice okolo njegove mreže in kako vesele so bile svoje prostosti.
Ali kaj gleda tako zamišljeno mladi ribič ravno sedaj pod vodo, kjer se vrte ribice? Kam se je zagledalo njegovo oko, kaj opazuje tako natanko? Oj dà, ribica je, plavuti ima ozki in z zlatom obrobljeni, a rep se jej blesti kakor dijamanti. „O, to ni druga, nego óna ribica, o katerej mi je pravil pokojni oče. O, da bi vsaj prišla v mrežo, da bi se vsaj hotela približati in takoj bi jo imel, ž njo pa sreče obilo ! 0, pridi, pridi ribica, z zlatom obrobljena, z dijamanti okrožena, pridi, usmili se ubogega ribiča!"
Toda glej ! ribica zbeži urno plavajoč od čolna, kakor bi se bila ustrašila ribiča in njegove mreže, ž njo pa splava tudi upanje mladega ribiča po vodi--
Stoj, ribič mladi! ne veš li več, da ti je rajnki oče pravil, da mora tisti, ki hoče ujeti sreče ribico, vsak dan moliti in se Bogu priporočiti? Si li ti storil danes to, si li storil včeraj? Kaj pogleduješ tako žalosten za ribico? Odplavala je, in ž njo odplavala je tudi tvoja sreča — — —	(Dalje sledi.)
- 165 >♦• .{ j"	Lov na tigra.
Atroci, gotovo ste vže kdaj videli kraljevega tigra, bodisi v šoli na stenskih JfMŽSlikah
ali morda celò živega v zverinjakn. Tiger je zver zleknenega trupla, " ~ okrogle glave, po licih je bradat, ušesi ste stoječi, rep nima čopa. Dlake je bolj rudečkaste, po bokih rumene, na trebuhu bele, a povprek je lepo črno progast. Kaj ne, lepa, a vender zelò krvoločna žival. Grozeče je kazal svoje ostro zobovje, stresal sè svojimi močnimi šapami železno kletko, jezno mahal s pasastim repom, meril vas bojevito sè živimi očmi, potem pa zarjovel tako grozovito, da vam je srce vztrepetalo v prsih. — Tigri, katere ste videli v zverinjakih, bili so ujeti še prav majhni iz ležišča v temnem gozdu ali v trsovji kraj rek vročih krajev. Uprašali bodete morda, kako pa je mogoče dobiti mladih tigrov? — Cujte!
Predrzno pogumen lovec zaloti v gostem skrivališči dva ali tri mladiče brez starih dveh roditeljev. Naglo jih pobaše v pripravljeno malho in bliskoma oddirja na čilem konjiči iz goščave domóv. Mladi tigri se potem polagoma privadijo svojega gospodarja; dado se ukrotiti in priučiti marsikaterim umeteljnostim, a vender jim ni upati nikoli veliko. Nakrat se zbudi včasih v njih prirojena mačja lokavost in krviželjnost in mnogo krotiteljev izdihnilo je vže svojo dušo v grozovitih kremp-ljih in mej zobmi živali, o katerej so si domišljevali, da jo imajo čisto v svojej oblasti.
Velikokrat poplača lovec svojo predrznost vže pri ugrabljenji mladičev sè svojim življenjem. Prigodi se namreč včasih, da se samica hitro povrne z lova; razkačena sledi urno v malhi cvilečim mladičem po več milj daleč; navadno se jej pridruži tudi samec. Gorje lovcu po tem! — Z otlim tuljenjem planeta oba na njega ter ga hipoma razmesarita, posrebljeta s slastjo okolo razlito kri in z največjim veseljem brodita po drobovji nesrečne žrtve.
Tigrov pa ne love samo živih, ampak jih tudi streljajo zaradi lepo pisane kože in zdravilne masti. Jeden tak lov hočem vam danes iz zapiskov nekega lovca ob kratkem naslikati.
Ravno je napočila jutranja zarija, ko se je zbirala sredi borne azijske vasi četa pogumnih lovcev. Domačini so jim bili povedali, da se klati okolo njihovih bivališč vže dlje časa star tiger, ki ima svoje ležišče izvestno v visokem trstji. Lovci so se namenili loviti zver na slonih, ker je tako najbolje varno. Jeden slon je nosil na svojem širokem hrbtu trobentače in bobnarje, drugi je bil otovorjen z različnimi pripravami za metanje umétalnega ognja, s katerim bi prepodili tigra iz skrivališča; ostali sloni nosili so male stolpe za lovce. Vsak lovec je bil oborožen z ostrim bodalcem in dvema dobrima puškama, kar jih je delalo silno bojevite. — Ko se je tedaj vsa družba zbrala, pokleknili so sloni na dano jim povelje, lovci so stopili v stolpiče, ogoréli vodniki pa so zlezli živalim na vratove.
Dospevši preko suhe pustinje do globoke reke, planili so sloni v vodo in do velikih ušes pogrezneni v valove, plavali krepko na nasprotni breg. Lovci pa so bili tudi mokri do kože! — Za dobre četrt ure prišli so srečno do trstja, ki se je v hladnem jutranjem vetru kakor morsko valovje zibalo sèm ter tja. Lovci razpostavili so naglo slone v pólukrogu okolo trstja; gonjači in godci odšli so na nasprotno stran ter začeli kričati, bobnati in trobiti na vso moč. Vstal je tak vrišč
in hrup, da bi ne bilo slišati niti gromečega Boga. — Dolgo ni filo čutiti ničesar sumljivega. Kar se zasliši zgovoijeno znamenje, puškin pok, in v tem hipu se prikaže iz visocega trstja velik, krasno pasast tiger. Lovci na najbližjem slonu pomerijo hkrati nanj ter ustrelé. — Jedna krogla ga je zadela, a le lahko ranila. Mačka se urno obrne in zgine skokoma v goščavi. — Ker so se sedaj godbarji zaman trudili, da bi zver še jedenkrat preplašili iz suhega trstja, poskusili so lovci z u méta I nini ognjem. Kakor goreče kače švigale so rakete na vse strani v trstje, ki se je pa k nesreči užgalo in začelo z veliko hitrostjo goreti.
Jeden slon obstal je iznenađen na svojem mestu. Zaman ga je zbadal vodnik z ostrim bodalcem; slon je stal kakor pribit in strahu strašno rjovel. Lovci, ki so bili na njem, poskakati so morali tedaj iz stolpa na tla, ker je trstje vže okolo in okolo gorelo. Kakor ognjeno morje bilo je videti s plamenom goreče trstje in gost, dušeč dim valil se je po okolici, ko je pridrl končno vender slon iz ognja. Po vsej koži opečen, z visoko vzdignenim rilcem, otepajoč s kratkim repom, planil je besno v deročo reko in se skril v mrzlej vodi. A komaj je bil zopet na suhem, zgrudil se je onemogel na tla in poginil v nekoliko minutah.
V tem je postajal požar vedno hujši in obširnejši. Divje roparske živali tulile in kričale so bolestno mej plameni ter bežale diroma iz trstja, da bi se rešile gotovega pogina. Pri tem so jih lovci mnogo postrelili. Tudi velikanskih, jezno si-kajočih kač videli so veliko število hiteti iz ognja. In tiger? Kakor blisk je priletel iz ognja ves moker, potem pa jaderno dirjal pred streljajočirai lovci preko reke in pustinje proti vasi, da so sloni zaostali daleč za njim. — Kar poči v vasi nekje puška. Pogumen kmet ustrelil je krviželjno zver. Lovci na slonih vrnili so se v tem z bogatim plenom ter splezali naglo doli. Veselo so obkrožili zelò krvavečo žival in nek lovec stopil je celò prav k tigru, da bi pogledal rano. Nenadoma se sklone zver po konci in se po mačje pripravi na skok. Prestrašeni lovec plane hitro pod svojega slona; ostali so ga seveda posnemali, ker puške ni imel nikdo pri rokah. Sloni dvigali so grozeče dolge rilce v zrak, kakor bi bili vže pripravljeni na krvav boj. Tiger pa se jih nikakor ni bal. Maščevanje bliščalo mu je iz izbuhnenih očij in razkačeno je kazal svoje velike, ostre zobe. Negotov, koga bi najprej zgrabil, čepel je še par kratkih trenotkov mirno na tleh, nato pa je s pojemajočimi močmi skočil grozno grgrajoč na slona z glasbeniki. Strašen krik se je slišal in lovci so videli, kako je besni tiger paral sè svojim zobovjem nago stegno jednega bobnarja. Grozen prizor! —-Krepek sunec vodnika z bodalom prisilil je vender zver izpustiti razmesarjeno nogo in v istem trenotku je tigra zgrabil krčevito opraskani slon z rilcem ter ga zalučil z neznansko močjo visoko v zrak; bobnar pa je smrtno bled zdrknil ob slonu na tla. — Ko je padel tiger zviška na trdo zemljo, ni vže več dihal. Vriskaje obsuli so ga zarjaveli in zelò bojazljivi domačini ter ga s palicami nabijali, da je bilo joj. Le z veliko težavo rešili so lovci dragoceno kožuhovino. Ubogi bobnar pa je malo ur pozneje mej najhujšimi bolečinami umrl.
Takó se je končal lov na tigra, kakor ga popisuje nemški pisatelj Lichteri-stein, ki je bil sam navzoč pri tem nesrečnem lovu v južnej Aziji.
F. G. Pudkrimski.

Zabavni nalogi.
(Priobčil H. Podkrajšek).
I.
Premožen vinogradnik je imel v svojej kleti 24 sodov vina. Posode so bile okolo debelega stebra tako razvrščene, da je vinogradnik ob vsakej strani naštel po 9 sodov. Keeimo tako-le:
Neko« pride k oskrbniku te kleti kmet in reče: „Prijatelj! kupil sem 4 sode vina; hrani mi jih blage volje v tvojej kleti."
Na to oskrbnik: „Kako naj to naredim, da bi tega ne opazil moj gospod?"
Kmetiè odgovori : „Rad ti povem, ako ugodiš mojej prošnji."
Kaj menite, otroci ljubi, kako sta razvrstila sodove, da je gospodar tudi pozneje naštel na vsakej strani samo po 9 sodov V
II.
Nekaj časa na to, ko so bili v kleti zopet samó vinogradnikov! sodovi, ulomijo tatjé.
Prestrašen oskrbnik pribiti ter hoče odgnati lopove. Ali ti mu prete i življenjem, ako jim ne odstopi štiri sode vina.
Storiti je moral, kakor so zahtevali in kaj mislite, kako je razvrstil potem ostalih 20 sodov, da je tudi na to gospodar naštel ob vsakej strani po 9 sodov?
(Eesitev in imena resilcev v prihodnjem listu.)
Nove knjige in listi.
* Ilustrovan Narodni Koledar za navadno leto 1891 (Leto III.). Uredil, izdal in založil Dragotin Hribar. V Ljubljani. Tiskala „Narodna Tiskarna." 4°. str. (Cena 50 kr.) —
Ta novi ilustrovani „Narodni Koledar" za 1891. leto je tako izvrstno urejen, da ga z dobro vestjo moramo priporočiti slavnemu našemu občinstvu. Razven navadnega kalendarija ima še obilo drugega jako zanimivega gradiva v sebi,
kakor n. piv. Deželne patrone in njih praznovanje na Avstrijsko-Ogrskem ; nove mere in uteži ; dvorni koledar; sedanje vladarje evropske; splošne določbe e. kr. pošte; brzojavni cenik; lestvico za pristojbine kolkov; adresno knjigo; politično u-pravo ; finančna in pravosodna oblastva ; učilišča ; leposlovno berilo itd. itd.
* Slava stareu Milovanu. Sastavci i pjesme iz posebnog izdanja „Hrvatske" od dné 26. kolovoza 1890. Zagreb. Tisak i naklada Scholza i Kralja. (A. Scholz). 8". 62 str. — Jako lična knjiga s podobo otea Andrije Kaèié Miošića. Kdor se želi poučiti z životopisom slavnega hrvatskega pesnika otca Andrije Kaèiéa naj si naroči to prelepo knjigo izvestno jo bode čital z velikim veseljem. Cena knjigi je 30 kr. s poštnino 35 kr.
Rešitev rebusa v 9. „Vrtčevem" listu :
Ne prodajaj kože, dokler medved t brlogu tiči.
Prav so ga rešili: Gg. J. Inglič, naduč. v Idriji; Jer. Rajar, naduč. v Šempasu (Gor.); Prane Gros, uč. v Predosljih; B. Tomine, u5. v črešnoveu ; A. Trebše, uč. v Otaleži (Gor.) ; Lav. Povše na Dolih ; Al. Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.); Ant. Ivan Primožič v Vevčem ; Pel. Gruin na Jesenicah ; Krist. Hodnik in Ant. Žni-daršič v 11. Bistrici; Ig. Mercina v Šmartnem ob Savi; Vine. Tavčar v Št. Jerneju; Emil Šinko v Središči; — JankoSkofic, dijak v Inomostu (Tir.); Otmar Meglič, dij. v Celji; Pel. Bénedek, dij. v Planini: Matevž Žužek, dij. v Ljubljani; Ernest Širca, dij. v Gorici; Fr. Hočevar, dij. v St. Pavlu (Kor.) ; Janko Žibert, dij. na Jezici ; Drag. Gove-kar, realec v Ljubljani; Jos. Sorč, realec v Oseku; Aleks. Ličan, realec v Gorici; — Perdo Vodo-pivec, učenec v Gorici; Egidij Viher in Valentin Gril, učenca v Št. Uji (Štir.); Dragotin Koder-man, uč. na Prankolovem (Štir.); Maks Vrezec, uč. v Ribnem; Iv. Opeka in Stanko Gruden, uč. na Vrhniki; Anton Grum, uč. v Idriji; Josip Troha, uč. na Laškem (Štir.); Anton Sušnik, uè. v Škofji Loki ; Evgen Tujec, uč. v Idriji ; Mir. Brauner, uč. v Šmarji pri Jelšah (Štir.) ; Martin Mikek, Maks Goričar in Jan. Ermenc, uč. v Mo-zirji (Štir.); Albin Pleš, uè. v Predosljih; Jože Gršič, Mart. Gozenca, Jan. Slobodnik in Marko Bajuk, uč. na Radovici; Jurče Golob, Ivan Jan-žekovič, Ožbalt Arnuš, uč. na Domavi pri Ptuji ; Janko Rupnik, uč. v Leskovci; Maks Samec, uč.
v Kamniku; Benjamin in Marko T pavi o, uč. v Št. Jurji na j. ž. (Štir.): Gabrijel Hočevar. Jan. Somrak, Viktor in Rudolf Andrcjka, uč. v Ljubljani. — Gospdč. Ivana Matekovič, učiteljica v Nosovi (Štir.) ; Terezija in Kristina Vole v Lucali (Štir.); Ivana Leben v Horjulu; Albina Steig-mann v Moravčah ; Fani Šenfak na Vranskem ; Minka Lapajne, ne. priprav, v Ljubljani; Ivana Kuhar pri D. M. v Polji ; Amalija Šket v Dram-ljah (Štir.);.Matilda Grilj na Savi pri Jes. ; Marijca in Leopoldina Rantova na Dobrovi; Marijca Vavpotič, Marijca in Albina Perne, učenke v Tr-žiči ; Julka Hočevar in Marijca Somrak, učenke v Vel. Laščah ; Pavlina in Mici županove v Vel.
Laščah; Herminka, Dragutinka in Gustinka Lun-der, uč. na Kaki ; Ter Hicelberger; Ivana Prislan in Marijca Jilaž v Mozirji (Štir.); Sofija Villi ar, uč. v Vel." Zabijah ; Maridelj in Jelica Rupnik v Leskovci; Milči Ipavee v Št. Jurji na j. ž. (Štir.); Lizika čuš. Ivanka Savec, Jerica Cvetko, Nežika Toplak, Mi cika Čuš in Lenčica Lopovnik, učenke v Domavi pri Ptuji ; Mirosl. Brauner, uč. v Šmarji pri Jelšah ; Zora Vrezec, uč. v Ribnem ; Josipina Koderinann, uč. na Frankolovem (Štir.); Marijca Bénedek, uč. v Planini ; Nuška Poli ako va, uč. v Kranji ; Lini, Lori, lei, Mili in Justina Kaligar, učenke pri sv. Križi pri Kostanjevici.
Rebus.
(Priobčil F. Stegnur.)
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
-
„Vrtcc" izhaja 1. dne vsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis : Upravnistvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laibaeh).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.