Kristina: Posijal je topel dan.                                    181
mimo njih plazili in potikali ali pa konjiki po njih drevili. Tudi drevju se pozna vojska. Mladovje je potrgano in leži po tleh ali pa visi z uvelim listjem na drevesu. Koder so topovske krogle drevile, so pa tudi vrhovi odbiti in odlomljene veje strme v zrak. Da je grozdje že omehčano, rosijo plemenite kapljice zemljo. Ko je še listje na drevju, je vse bolj oškodovanju podvrženo, ker ima burja več opore, nego če piš kar sika skozi vejevje, ki je že okrepčano po rašči. Kdor je Vipavsko dolino videl v njeni krasoti južnega podnebja in v bujni razkošnosti majnika meseca, temu se ni čuditi, ako začuje le prav pogostoma vzdihljaj: „da bi le burje po dolini ne imeli" in ako tudi on izusti ta vzdihljaj, ko se nameri v dobi cvetja in bujne rasti na dan po hudi burji. Kdor pa tega ne ve in ne veruje, kar sem omenil že v uvodu, da namreč v nižini burja kar pada, temu se mora kar čudno videti, da dolina tam več trpi od burje, kjer je ožja in kjer je širja le bolj po tistem delu, ki je bliže gorovja in ki je torej proti severu bolj zavarovan. Vasi Podraga, Slap sta nastavljeni proti burji, in vendar jima burja toliko ne škoduje kakor Lozicam in Šentvidu, ki sta prav pod hribom. In zakaj to? Zato, ker mrzli zrak pada v gorko dolino, in ko hitro se tam pomeša in kolikor toliko poenači z dolinskim zrakom, ni več v njem tiste sile, s.katero si nasprotujeta mraz in gorkota. Burja v Vipavski dolini je najbolj silovita med Šentvidom in Vipavo, in sicer na Izarcah in na Ravni cesti, ampak prilično le do ceste, naprej proti Podragi, Mančam, Ložam in Slapu že odnehuje, kar dokazuje mojo trditev, da le padec je silovit in da sila odneha, ko hitro se različna
zrakova, gorki in mrzli, poenačita.
(Dalje prihodnjič.)
Posijal je topel dan . . .
osijal je topel dan naravi speči,
in nebo je sirom radosti vzdrhtelo . . .
solnce se nasmehnilo je logu
in vijolic tisoč cvetov zadehtelo . . .
Posijal je srcu topel dan ljubezni,
da v dnu svojem je mogočno vzvalovalo . . .
in ob solncu ljubih se pogledov
svoje skrite sreče radovalo . . .
Kristina,