omogočili zainteresiranim posameznikom takojšen dostop do vseh podatkov. Toda o rezultatih bo mogoče soditi šele po objavi drugega dela, kjer bo predstavljeno gradivo in njegovo ovred- notenje. K delu. ki predstavlja pomemben korak naprej v raziskovanju poznoantičnih utrdb v vzhodnoalpskem območju, pa imam tudi nekaj kritičnih pripomb. Najprej se mi zdi neustrezna sama zas- nova publikacije. V začetnem delu so zgodovinski podatki, ki nekako predestinirajo arheološke izsledke, ki bodo v velikem delu podani šele v naslednji knjigi, čeprav so v tekstu deloma že anticipirani. Skratka, vrstni red je obrnjen. Logično bi bilo pričakovati najprej vse podatke, ki jih je mogoče dobiti z arhe- ološkimi metodami in interdiscipinarnim pristopom, verificiranje in konfrontacijo izsledkov z zgodovinskimi podatki pa na zaključku, kakor tudi na osnovi tega izpeljani regionalni sin- tetični pregled. Posebej se to odraža v osrednjem prispevku S. Santoro Bianchi, kjer se oba nivoja podatkov neprestano izme- njujeta. Avtorica izpeljuje svoje interpretacije predvsem iz obravna- vanega najdišča in že raziskanega in objavljenega Invillina, zato njej refugij pomeni le - tako kot je bilo to nedavno še pri nas - skromneje grajeno naselbino s cerkvijo na sredi. Ne pozna ali vsaj ne upošteva pa skupine pribežališč, ki se dobro nakazujejo npr. v Sloveniji (Šumenje, Hom nad Soro, Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi, Rudna nad Rudnico, Vrhtrebnje, Ivank v Tuhinjski dolini itd.), ugotovljeni pa so bili seveda tudi drugod (Makedonija, Srbija, Bosna, Hrvaška, Nemčija idr.). Tudi v Italiji. Zaradi skromnih najdb so refugiji slabo znani, čemur pa je krivo dejstvo, da se večina raziskovalcev ukvarja samo z dobro znanimi in v glavnem bogatejšimi najdišči, manjka pa sistema- tična topografija in preverjanje v manjšem obsegu poseljenih najdišč. To za Furlanijo nakazuje že pomembno delo 1 castelli del Friuli, delo Tita Miottija, kjer je zbranih in predstavljenih precej tovrstnih utrdb, ki pa bi jih bilo potrebno kritično preveriti. Izhodišče torej obstaja, italijanske kolege pa čaka še dolgotrajno in naporno preverjanje različnih skromnih podatkov, ki bo šele odrazilo resničen tipološki obseg poznoantičnih utrdb, od katerih poznamo sedaj v severni Italije le tiste pomembnejše in trajneje naseljene (poleg že omenjenih še Castel Udine, Castelazzo di Doberdob, Nimis, Monte Barro, Castelseprio itd.). Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, daje bilo v Furlaniji še veliko podobnih in tudi precej imenitnejših najdišč, ki so ome- njena v virih, danes pa deloma ali v celoti pozidana (Gemona, Artegna), uničena (Osoppo) ali neraziskana. Zanimiva je konfrontacija z najdišči v širšem vzhod- noalpskem prostoru in še posebej v Sloveniji. Potrjuje se kro- nološka shema višinskih postojank, na kakršno večkrat zade- nemo pri naših raziskovanjih. Manjka predvsem zgodnje- bronastodobna faza. obdobje pozne KŽG. vse druge časovne stopnje pa odlično sovpadajo z že raziskanimi postojankami. Faza iz časa takoj po markomanskih vpadih v Sloveniji na višin- skih utrdbah še ni potrjena, čeprav je bila že domnevana. Ujema se faza iz druge polovice 3. st., ki se je imenitno pokazala na najdiščih Veliki vrh, Libna in pri nedavnih izkopavanjih v Ajdovščini. Prav tako faza poselitve v drugi polovici 4. st.. katere konec so na Castelraimondu uspeli dosti zanesljivo omejiti s pri- bližno letnico 430. To sovpada pri nas sicer z opustitvijo mest, predvsem Emone in Celeje, nismo pa uspeli tako natančno določiti tega datuma na višinskih utrdbah, kjer precej gradiva vedno znova potrjuje vojaško prisotnost na nekaterih že uveljav- ljenih (Rodik, Brin jeva gora) a tudi manj raziskanih postojankah (Gradišče pri Dunaju, Zbelovska gora). Preseneča skromna poselitev in zelo revna arhitektura v drugi polovici 5. in celotnem 6. st. Ravno ta časovna stopnja je pri naših najpomembnejših naselbinah najbolje znana in kaže pravcata majhna mesteca na višinah. Posebej dragocena je primerjava s poselitvijo v 9. st., ki se pri nas že nekaj časa nakazuje, a je še nikjer nismo uspeli zadovoljivo raziskati. Omenimo le Gradišče nad Bašljem, Tinje nad Loko pri Žusmu, Ajdno, Zbelovsko goro, Tonovcov grad. Prav spoznanje o skromnih kvantitativnih pokazateljih te poselitve bo moralo usmerjati naša bodoča raziskovanja, da bi ob upoštevanju vseh mogočih aspektov raziskav in sodobnih tehnik uspeli izslediti značaj in trajanje poselitve. Na koncu se mi zdi pomembno podčrtati veliko ekspedi- tivnost ter prizadevanje avtorice in njenega tirna, da jim je uspe- lo v zelo kratkem času objaviti kompleksno problematiko najdišča in številne nearheološke analize, ki so jih pri delu upora- bili in v mnogočem podpirajo njene izsledke oziroma osvetljuje- jo najdišče še iz povsem drugih zornih kotov. Nestrpno pričaku- jemo seveda drugi del, kjer bo objavljeno izkopano gradivo, saj bo šele takrat mogoče podati končno oceno in dobiti zaokroženo predstavo življenja na tej nekoliko nenavadni utrjeni naselbini. Najdišče postaja referenčna točka za številne slovenske poznoantične naselbine, katerim je blizu tako geografsko kot tudi po svoji kronološki strukturiranosti. Slavko CIGLENEČKI I. Holl, N. Paradi: Das mittelalterliche DorfSarvalv, Fontes archaeologiei Hungariae, Akademiai kiado, Budapest 1982, 144 strani, 174 slikovnih prilog, dodatek J. Matolcsi: Tierknoch- enfunde von Sarva!y aus dem 15.-16. Jahrhundert, 22 strani, 11 slikovnih prilog. V letih od 1969 do 1974 sta avtorja izkopavala ob severoza- hodnem obrežju Blatnega jezera srednjeveško mesto Sarvaly. Izkopavnih je bilo 14 hiš in kovačnica. Hiše so se razlikovale med drugim tudi po številu prostorov (dva do pet), običajno so imele črno kuhinjo, nekatere pa tudi vinsko klet. Objekti so dati- rani v prvo polovico 16. stoletja. Uničeni so bili ob turških vpadih v to pokrajino, a še prej, preden sojo li dokončno zavzeli. Izkopavanja, ki so bila ena prvih sistematičnih srednjeveških naselbinskih raziskav na Madžarskem, so dala dober vpogled v takratno socialno in gospodarsko življenje prebivalcev. Oba raziskovalca, N. Paradi in I. Holl sta tudi avtorja posa- meznih sestavkov v tej knjigi. Začenja N. Paradi z naselbinsko geografijo in srednjeveško zgodovino Sarvalyja in okolice. Potek in metode izkopavanj je predstavil I. Holl. Rezultate izkopavanj dajeta oba avtorja, od izsledkov izkopavanj cerkve, ki izvira iz 12. stoletja in sojo dvakrat predelovali in širili, materialne kul- ture iz naselbinskih plasti (železni in ostali metalni predmeti, orožje, ostanki noše, steklo, keramika), datacije, vrednotenje arhitektomskih ostankov (kleti, hiše, peči) do gospodarske in družbene slike vasi in njene strukture. Določeni so tudi rastlinski ostanki (rž, proso, leča, grah, pšenica). Dodana je študija J. Matolcsija o živalskih ostankih. Najbolj številni so ostanki od domačih živali: goveda, domačega prašiča, kokoši, konja, ovce, psa, od divjih pa: jelena, srne, fazana, poljskega zajca itd. Kljub temu, da delo ni najnovejše, je lahko deloma vzor za publiciranje kompleksnih rezultatov srednjeveških naselbinskih izkopavanj pri nas, ki jih je od konca 60-let kar nekaj: Otok pri Dobravi (Gutenvverth), ki ima veliko vzporednic z omenjeno naselbino, predvsem pa cela vrsta gradov (če omenimo samo Celjskega in Ljubljanskega, kjer izkopavanja še potekajo), ven- dar so objave samo parcialne. Irena SIVEC Klica M aneva: Srednovekoven nakit od Makedonija. Kulturno istorisko nasledstvo na Republika Makedonija Republički zavod za zaštita na spomenite na kulturata, Skopje 1992, 279 str. Pred nami je velika monografija, ki zajema srednjeveški nakit, ki so ga odkrili ali zbrali do leta 1989/90 na ozemlju Makedonije. Delo sta recenzirala dr. I. Mikulčič in dr. Vera B11 rakova-G rozdanov. I/ predgovora je razvidno, da delo temelji na avtoričini doktorski disertaciji Srednjevekoven nakit S K Makedonije, ki jo je zagovarjala leta 1990 na Filozofski fakulteti v Skopju pred komisijo profesorjev: I. Mikulčič, B. Aleksova, C. G rozdanov, V. Bitrakova-Grozdanov in T. Tomoski. Gradivo, ki ga je E. Maneva predstavila in obdelala, sodi v materialno kulturo, nastalo v razdobju od 6. do 14. st. in ki se