Tretja številka//poljudni članek: Ogroženost travniških ptic in njihovih bivališč//ornitološki
potopis: Starodavna Kreta//varstvo ptic in narave: Navadni polh//portret ptice: Lesna
sova//mi za ptice in naravo: Skovikov dom/Varstvo gnezda belorepca//portret ornitologa:
Baron Žiga Zois//določevalni kotiček: Določanje ptičjih sledov v skalni steni
Svet ptic: 03/08
revija Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije//letnik 14, številka 03, september 2008//ISSN: 1580-3600
kMtik
i:
ŠJ
W> t
m
■ tömtä
1 * ,' i
^ - MM
im
cm
f.M
m
SA » r 'v
\v15w -
*
i'
C- \
fflfoj&lRtf4 > 1 BE"**»
F> 'V:-'- p- *ftes
:fV. ... • 1 t-'0 ' I ^
' v ' 'Vi ' . j*»1 v fr ..j? fl^
'j., ►.
■m ":
šzjž*
A-:
£*m
X
1
V 1
<
- SVET PTIC:
revija Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, letnik
14, številka 03, september 2008//ISSN: 1580-3600 prej Novice
DOPPS//ISSN: 1408-9629
spletna stran:
http://www.ptice.si/
izdajatelj:
Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS
- BirdLife Slovenia^'), p. p. 2990, SI-1000 Ljubljana
Revija, vsi v njej objavljeni prispevki, fotografije, risbe, skice,
tabele in grafikoni so avtorsko zavarovani. Za rabo, ki je zakon
o avtorskih pravicah izrecno ne dopušča, je potrebno soglasje
izdajatelja.
Revija nastaja po velikodušnosti avtorjev, ki svoje pisne in slikovne
prispevke podarjajo z namenom, da pripomorejo k varovanju ptic
in narave.
naslov uredništva:
Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS
- BirdLife Slovenia^'), Tržaška cesta 2 (p. p. 2990), SI-1000 Ljubljana,
tel.:oi 426 58 75,fax:oi 425 11 81,
e-pošta: dopps(a)dopps.si, www.ptice.si
glavna urednica: Petra Vrh Vrezec
e-pošta: petra.vrh(a)dopps.si
uredniški odbor: Marjana Ahačič, Luka Božič, Katarina Denac,
Tomaž Mihelič, Jakob Smole, dr. Al Vrezec
lektoriranje: Henrik Ciglič
art direktor: Jasna Andrič
oblikovanje: Mina Žabnikar
prelom: Primer d.0.0.
tisk: Schwarz d.0.0.
naklada: 2500 izvodov
izhajanje: letno izidejo 4 številke
Člani DOPPS prejmejo revijo brezplačno. Revijo sofinancirajo
družba Mobitel, Grand hotel Union d.d. in Javna agencija za
raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
Revija je vpisana v register javnih glasil pod zaporedno številko
1610. Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredništva.
Prispevke lahko pošiljate na naslov uredništva ali na elektronski
naslov: petra. vrh(a)dopps.si
Za objavo oglasov pokličite na društveni telefon ali pošljite
e-mail na naslov uredništva.
Poslanstvo DOPPS je varovanje ptic in njihovih habitatov z
naravovarstvenim delom, raziskovanjem, izobraževanjem,
popularizacijo ornitologije in sodelovanjem z drugimi
naravovarstvenimi organizacijami.
predsednik: Rudolf Tekavčič
podpredsednik: dr. Damijan Denac
upravni odbor: Dare Fekonja, Vojko Havliček, Leon Kebe,
Urša Koce, Cvetka Marhold, Borut Mozetič, Aljaž Rijavec, Tanja
Šumrada, Aleš Tomažič, dr. Al Vrezec
nadzorni odbor: dr. Tatjana Čelik, dr. Peter Legiša (predsednik),
Bojan Marčeta, dr. Tomi Trilar
direktor: Andrej Medved
IBAN: SI56 0201 8001 8257011
DOPPS je slovenski partner svetovne zveze
naravovarstvenih organizacij
international BirdLife International.
Fotografija na naslovnici: Velika droplja (Otis tarda) se je s step,
ki so jih vzdrževale danes močno ogrožene antilope sajge (Saiga
tataiica), razširila proti zahodu na sekundarne stepe, kjer so se
pasle domače živali, in na ekstenzivna polja. Vendar je tudi tu ta
največja ptica evropskih travišč postala ogrožena, celo globalno,
saj se prostrana stepska travišča hitro spreminjajo v intenzivno
monokulturno stepo,
foto: Miha Krofel
glavni sponzor E'OPPS
GRAND HOTEL UNION P.P.
Miklošičeva 1, i.jubljana, Slovenija
m Prirodoslovni muzej Slovenije
Slovenian Museum of Natural History
Ptice naših krajev
// ureja Al Vrezec
6
Ogroženost travniških ptic in njihovih bivališč
// Damijan Denac in Luka Božič
10
Starodavna Kreta in kaj je danes še najti na njej
// Al Vrezec in Petra Vrh Vrezec
14
Navadni polh
// Boris Krystufek
16
Deželni naravni rezervat Doberdobsko in Prelosno
jezero
// Ana Černic
18
Lesna sova
__
20
Skovikov dom
// Katarina Denac
21
Delo severnoprimorske sekcije
// Andrej Figelj
22
Varstvo gnezda belorepca
// Andrej Hudoklin
23
Program predavanj, izletov in akcij DOPPS oktober
- december 2008
24
Labod grbec
// Aleksander Čufar
27
DOPPS v Živalskem vrtu
// Meta Havliček
29
Obiskali so nas ornitologi s Švicarskega ornitološkega
inštituta
// Damijan Denac
30
Baron Žiga Zois - slovenski razsvetljenski ornitolog
// Jakob Smole
32
Druženje Ljubljanske sekcije DOPPS na Kolpi
// Irena Žnidar
34
Severni kovaček
// Alen Ploj
34
Samec malega deževnika je uprizoril srhljivo predstavo
// Branko Brečko
36
Divji petelin
// Anže Kacin
38
Ko glina dobi krila
// Alenka Bradač
40
Mladinski ornitološki raziskovalni tabor Budanje 2008
// pripravili mentorji in udeleženci tabora
42
Kdaj so se letos vrnile prve selivke
// Eva Vukelič
43
Opazovanje ptic selivk v mreži šol in vrtcev
Notranjskega regijskega parka
// Meta Vončina Gnezda
44
Določanje ptičjih sledov v skalni steni
// Tomaž Mihelič
46
Novice
Včasih se zgodi, da je sporočilnost nekega dogod-
ka v svoji simboliki mnogo večja in pomemb-
nejša od samega dogodka ali njegovih posledic.
Tekmici iz Rusije in Gruzije sta se na zmagoval-
nih stopničkah na olimpijskih igrah objeli in
poljubili, medtem ko so njuni rojaki doma obra-
čunavali s kroglami. Njuno preprosto sporočilo
je moral razumeti vsak. To je bilo sporočilo širi-
ne duha, tolerance, spoštovanja, razumevanja in
sprejemanja drug drugega, sporočilo dveh čistih
src in ne lastnih interesov in pohlepa polnih
možganov.
In če so ena dejanja kot prvi sončni žarki, ki po
dolgotrajni temi pomenijo težko pričakovani
dan, so druga kot težka zavesa, ki nas ovije v
mrak. Letos smo bili na naših tleh žal priča do-
godku brez primere, ob katerem je vzelo sapo
tudi ornitologom in naravovarstvenikom z naj-
daljšim stažem in izkušnjami pri nas. Maja letos
so neznanci na gnezdu v Popovcih v Dravinjski
dolini ustrelili odraslo belo štorkljo. Policija do
danes storilca, ki je popoldne izstopil iz avto-
mobila in hladnokrvno ustrelil štorkljo, ni izsle-
dila. Krivolova pri nas sicer ni malo, primeri iz
sveta ptic pa so v glavnem uboji ujed, kormora-
nov, sivih čapelj, slok..., torej primeri, kjer gre za
»osebne obračune« med tekmovalci ali »ohra-
njanje tradicije« iz starih časov. Uboj štorklje pa
je, seveda simbolično gledano, le nekaj drugega.
Štorklja tudi pri nas, kot praktično povsod po
svetu, simbolizira rodnost, srečo, partnersko
zvestobo in blagostanje in je zato ena najbolj ka-
rizmatičnih vrst ptic nasploh. Ta simbolika ima
zelo dolgo zgodovino in izhaja iz sobivanja štor-
klje in človeka že iz časov daljnje preteklosti. V
antični Tesaliji (delu današnje Grčije) je bil odnos
ljudi do te ptice že tako izoblikovan, da je bila
za njen uboj zagrožena celo smrtna kazen. Srž
tega odnosa se je v principu ohranila nespreme-
njena vse do danes - z eno zgodovinsko izjemo.
Rimljani so štorkljo po eni strani častili - najde-
mo jo na novcih -, hkrati pa so jo, kar je značilno
za dvojno moralo, tudi preganjali. Italija je edina
država, kjer so štorkljo iztrebili z lovom.
Damijan Denac, podpredsednikDOPPS
>>Iz zgodovine se da marsikaj naučiti, kako so končali Rim-
ljani, pa nam je tudi znano. Po enem samem primeru uboja
štorklje, porečete, vendar ne gre napovedovati prihodnosti.
A žal primer ni osamljen. Letos smo med popisom izvedeli,
da so lani eno štorkljo ustrelili tudi v Dornavi. Ne gre pa le
za streljanje. V zadnjih petih letih smo imeli prvi fizični na-
pad na popisovalca štorkelj, vsako leto pa je več zahtev ljudi,
naj odstranimo štorkljina gnezda iz njihove posredne ali ne-
posredne bližine. Podobnih primerov za druge vrste je brez
števila. Nekaj se torej spreminja. Vrednota ni več štorkljina
bližina, ki bi ljudi opominjala na ljubezen, razumevanje in
zvestobo, vrednota je postala negovana trata pred hišo in
bleščeča streha čokoladne barve, kakršne še noben sosed ni-
koli ni videl. In na takšno streho štorkljini iztrebki pač ne so-
dijo. Če ima kdo kaj proti, se bo moral zagovarjati na slavni
višnjanski veliki pravdi. Kič in ekstaza zdaj uresničenih ma-
terialnih idealov sta prekrila spokoj preteklosti. Konji želja
so podivjali, kočijaž pa od strahu le še miži. Politiki pa uspeh
držav še kar naprej merijo le v bruto proizvodu in dobičkih
in komu mar, kakšno ceno za to plačuje narava in z njo tudi
ljudje.
Ničkolikokrat sem slišal, kaj neki da more posameznik proti
vsem tem svetovnim spremembam in tegobam. Moj odgo-
vor: vsako dejanje je pomembno in postalo bo zgled druge-
mu. Naravovarstvo se začne pri posamezniku, pri razlikova-
nju smisla od nesmisla in potrebnega od nepotrebnega in se
nadaljuje z dejanji. Bolj ko bomo uskladili besede in dejanja,
več uspeha bomo imeli. Rešitve globalnih problemov se za-
čnejo pri nas samih. Kako pričakovati nekaj od drugih, česar
ne zmoremo sami? Za zaključek primer. Enkrat sem dobil v
podpis peticijo neke organizacije proti masovnemu ribolovu
s parangali, na katerih konča poleg rib tudi na tisoče albatro-
sov, med njimi najbolj ogrožene vrste na svetu. Peticijo sem
takoj podpisal in jo že naslednji hip pozabil. A z grenkim
priokusom sem se je ponovno spomnil, ko so nam na nekem
srečanju te iste organizacije kot pogostitev ponudili le ribe
in povrhu vsega še takšne, ki jih lovijo s parangali. Kako prav
je imel Gandhi, ko je rekel, da je za vse nas na svetu dovolj
hrane in vsega, kar potrebujemo, za vse naše želje pa bo virov
hitro zmanjkalo. Tukaj ni kaj dodati, treba je le začeti. Želim
vam mnogo sreče.
PTICE NAŠIH KRAJEV
// ureja Al Vrezec
A
Ko r m o ra n (Phalacrocorax carbo)
Rezultati zimskega štetja vodnih ptic
kažejo, da število prezimujočih ptic pri
nas upada, saj je bilo leta 2007 na vodah v
Sloveniji naštetih najmanj kormoranov po
letu 2001, podobna zgodba pa zadeva tudi
laboda grbca in velikega Žagarja [Božič, L.
(2007): Acrocephalus 28 (132): 23-31].
foto: Ivan Esenko
P1 a m e n e c (Phoenicopterus roseus) PH
Kot kaže, postaja vrsta reden in vse
pogostejši preletni gost Sečoveljskih
solin, saj je v januarju 2008 tod pristalo
kar 15 ptic, konec februarja 2008 pa je u
bil vnovič opažen še en osebek [portal
Krajinski park Sečoveljske soline: http:// """ - 1 'i
www.kpss.si/novice/1258]
foto: Jan van der Straaten / Saxifraga
Ve I i k i Žagar (Mergus merganser)
Nova gnezditvena lokaliteta - vrsta
gnezdi tudi na reki Soči, kjer je bila junija
2007 opazovana samica z osmimi mladiči
v bližini HE Doblar [Marušič, S. (2007):
Acrocephalus28 (134): 128].
foto: Tone Trebar
Rjavi škarnik (Milvus milvus)
Dva mladostna osebka sta avgusta 2006
preletela območje Pokojišča, kar je prvi
podatek za sicer očitno selitveno pot ujed
na severnem delu Menišije [Bordjan, D.
(2007): Acrocephalus 28 (132): 40].
foto: Franc Vrtačnik
Rdečenoga postovka (Falco vespertinus)
Večja jata 150 osebkov se je maja 2006
prehranjevala pri Viševkah blizu
Cerknice [Kebe, L. (2007): Acrocephalus 28
(132): 40].
foto: Miha Podlo gar
Naslov urednika rubrike za kopije objavljenih prispevkov:
Al Vrezec, Nacionalni inštitut za biologijo, Večna pot 111, SI-i 001 Ljubljana, Slovenija,
e-pošta: al.vrezec(a)nib.si
Siva caplja (Ardea cinerea)
Nova gnezditvena kolonija ob reki Krki
pri Dvoru, ki so jo v letu 2007 sestavljala
4 gnezda na smrekah [Potočar Korošec, T.
(2007): Acrocephalus 28 (134): 127].
foto: Ivan Esenko
Duplinska kozarka (Tadorna tadorna)
Število prezimujočih ptic v Sečoveljskih
solinah se v zadnjih letih drastično
povečuje, saj je januarja 2008 tod
prežimovalo kar 40 osebkov [portal Ve
Krajinski park Sečoveljske soline: http://
www.kpss.si/novice/1254].
foto: Miha Podlogar ^gggjlggjgj
Crni škarnik (Milvus migrans)
Ali črni škarnik gnezdi v Vipavski
dolini, kjer je bil junija 2007 celo večkrat
opazovan? [Figelj, J. (2007): Acrocephalus 28
(134): 129].
foto: Dejan Bordjan
Bel ore pec (Haliaeetus albicilla)
Novo gnezdo v nižinskem Krakovskem
gozdu, kjer je par v letu 2005 uspešno
speljal mladiča [Figelj, A. (2007):
Acrocephalus 28 (134): 128].
foto: Dietmar Nill
Divji petelin (Tetrao urog alius)
Na Menini se je izkazalo, da imajo
novodobne spremembe na pašnikih
s povečano gostoto živine, umetnim
gnojenjem in podaljševanjem pašne
sezone negativen vpliv na populacijo
divjega petelina [Purnat et al (2007):
Acrocephalus 28 (134): 105-117].
foto: Aleksander Čufar
Kot o r n a (Alectoris graeca)
Zbrani so bili prvi podatki o njenem
pojavljanju na Volovji rebri, kjer je bilo
jeseni 2007 registriranih vsaj 7 osebkov,
nekateri pa so se tudi oglašali [Mihelič, T.
(2007): Acrocephalus 28 (134): 124-125].
foto: Tomaž Mihelič
Žerjav (Grusgrus)
Januarja 2008 se je osamljen osebek
zadrževal v Sečoveljskih solinah, kar je
prvo zimsko pojavljanje žerjava pri nas
[portal Krajinski park Sečoveljske soline:
http://www.kpss.si/noviceZi 25 3].
foto: Miha Podlogar
Belovrati muhar (Ficedula albicollis)
Nova gnezditvena lokaliteta odkrita na
pobočju Lipavčevega griča v občini Dol
pri Ljubljani [Trontelj, P. (2008) v Omerzu,
S. (ur.): Iz dežele Jurija Vege. - Občina Dol
pri Ljubljani, Ljubljana],
foto: Andrej Kapla
Repaljščica (Saxicola rubetra)
Glede na obročkane ptice na
Ljubljanskem barju je bilo ugotovljeno,
da so samci bolj zvesti svojemu
gnezditvenemu teritoriju kot samice,
čeprav je vračanje repaljščic ob selitvi na
ista gnezdi tvena območja verjetno manj
pogosto [Labus, N. (2007): Dipl. delo,
Biotehniška fakulteta, Univ. v Ljubljani,
Ljubljana],
foto: Janez Papež
Mali skovik(Glaucidiumpasserinum)
Samec je septembra 2007 prepeval v
mraziščni dolinici v Trnovskem gozdu,
kar je eden redkih podatkov za to sovo
na tem območju [Krečič, P. (2007):
Acrocephalus 28 (133): 82].
foto: Tomaž Mihelič
Rumeni vrtnik (Hippolais icterina)
V vlažnem jelševo-topolovem gozdičku
ob reki Muri pri Petanjcih je med junijem
in julijem 2006 neutrudno prepeval
samec, s tem pa nakazoval, da vrsta v
murski loki vendarle gnezdi [Vrezec, A.
(2007): Acrocephalus 28 (132): 42].
foto: Davorin Tome
Črnoglavi galeb (Larusmelanocephalus)
Ali je bila topla zima 2006/07 kriva,
da je pri nas prežimovalo večje število
čmoglavih galebov kot navadno in sicer
ob Obali in v Vipavski dolini? [Božič, L.
(2007): Acrocephalus 28 (132): 23-31].
foto: Damijan Denac
Velika uharica (Bubo bubo)
Na Goričkem pri Fikšincih je bil
novembra 2007 najden kadaver, kar je
drugi podatek za to sovo na Goričkem
[Bračko, F. (2007): Acrocephalus 28 (134):
129-130].
foto: Janez Papež
Srednji detel (Dendrocoposmedius)
Več samcev se je aprila 2005 svatovsko
oglašalo v starih hrastovih gozdovih med
Lipavčevim gričem in Jančami pri Dolu
[Trontelj, P. (2008) v Omerzu, S. (ur.):
Iz dežele Jurija Vege. - Občina Dol pri
Ljubljani, Ljubljana],
foto: Janez Papež
Krekovt (Nucifraga carpocatactes)
Redko opazovanje dveh osebkov v
nižavju ob reki Dravi v Hajdošah pri
Ptuju, septembra 2005 [Bračko, F. (2007):
Acrocephalus 28 (134): 131-132].
foto: Kees van Berkel / Saxifraga
Rumena pastirica (Motacillaflava)
Aprila 2007 se je na Cerkniškem jezeru
zadrževal osebek pri nas redke podvrste M.
f. thunbergi [Bordjan, D. (2007): Acrocephalus
28(134): 130-131].
foto: Leon Kebe
Rumenonogi galeb (Larusmichahellis)
Prvi, a neuspešni poskus gnezdenja dveh
parov na prodnatem otoku reke Save
pod sotočjem z Ljubljanico in Kamniško
Bistrico v letu 2005 [Trontelj, P. (2008)
v Omerzu, S. (ur.): Iz dežele Jurija Vege.
- Občina Dol pri Ljubljani, Ljubljana],
foto: Dare Fekonja
1: Prepelice
(Coturnix coturnix)
poleg intenzivnega
kmetijstva pesti
tudi lov - zlasti na
selitvi.
foto: Davorin Tome
Naravna travišča so v Evropi neprekinjeno prisotna
že milijone let. Predstavljajo jih stepe in drugi pre-
deli, kjer zaradi podnebnih in drugih dejavnikov ne
uspeva gozd - morske obale, poplavna območja ali
gorski svet. Pomembna dejavnika nastanka in ohra-
njanja različnih travišč sta bila v daljnji preteklosti
tudi požari in veliki rastlinojedi. V nižinah severo-
zahodne Evrope je v zadnjem medledenodobnem ob-
dobju živelo kar 17 vrst velikih rastlinojedov, med
njimi tudi los (.Alces alces), tur (Bos primigenius), zober
(Bison bonasus), mamut (Mammuthus primigenius), da-
nes izumrli slon (Palaeoloxodon antiquus), nosoroga
(.Dicerorhinus kirchbergensis, D. hemitoechus) in veliki
povodni konj (Hippopotamus amphibius).
Ogroženost travniških ptic
in njihovih bivališč
// Damijan Denac in Luka Božič
Pred približno i o.ooo leti se je na Bližnjem Vzhodu razvilo
kmetijstvo - ljudje so kultivirali divje rastline in udomači-
li divje živali. V srednjeevropski prostor je kmetijstvo pro-
drlo pred približno 7.000 leti in od takrat naprej vplivalo
na večino ekosistemov, tako v nižinah kot v višjih legah,
in jih dodobra preoblikovalo. Ljudje so začeli izkoriščati
obstoječa travišča in s košnjo, pašo, požiganjem, izkrčeva-
njem in izsuševanjem ustvarili nova - sekundarna traviš-
ča in druge habitate značilne za kmetijsko krajino. Kljub
temu, da je človek s temi posegi zmanjšal obseg izvornih
življenjskih prostorov, posebej gozdov in v njih živečih
vrst - pomislimo na iztrebljene velike rastlinojede - danes
velja, da se je z aktivno prisotnostjo človeka v Evropi zara-
di množice nastalih sekundarnih travišč in drugih tipov
antropogene krajine biotska raznovrstnost povečala. To je
bilo možno, ker so se spremembe v tej oddaljeni preteklo-
sti odvijale počasi in nekatere vrste so se na nove razmere
prilagodile ter razširile svoja območja razširjenosti. Velika
droplja (Otis tarda) se je denimo s step, ki so jih vzdrževale
danes močno ogrožene antilope sajge (Saiga tatarica), raz-
širila proti zahodu na sekundarne stepe, kjer so se pasle
domače živali, in na ekstenzivna polja. Tudi bela štorklja
(Ciconia ciconia) je izvorno stepska žival in šele v 15. stolet-
ju je začela gnezditi v srednji in severni Evropi.
Obdobje »velikega napredka« ali začetek konca?
Trend širjenja območij razširjenosti in povečevanja popu-
lacij travniških ptic se je v drugi polovici prejšnjega sto-
letja dokazano spremenil, za nekatere vrste, denimo kosca
(Crex crex), pa obstajajo indici, da se je to v manjšem obse-
gu začelo že prej. Značilnosti druge polovice 20. stoletja so
bile naglo povečanje prebivalstva, razvoj industrije in uva-
janje novih kmetijskih postopkov z namenom večje pro-
izvodnje, kot so uporaba kmetijske mehanizacije, pestici-
dov in mineralnih gnojil. Leta 1957 so države članice EU s
podpisom Rimske pogodbe postavile temelje za izvajanje
skupne kmetijske politike (CAP - Common Agricultural
Policy), ki je bila formalna podlaga intenzivnega kmetij-
stva v EU in je, sicer modificirana, v veljavi še danes. Oglej-
mo si zgolj nekaj podatkov: skupna letna poraba pestici-
dov v Franciji se je v desetih letih (1971 - 1981) s 25.000
ton povečala na 100.000 ton, količina dušikovih umetnih
gnojil, porabljenih v desetih evropskih državah, ki so bile
članice EU leta 1981, je bila leta 1961 130 kg/ha, leta 1971
300 kg/ha, leta 1981 pa 400 kg/ha. V osemdesetih letih so
v Angliji letno odstranili 28.000 kilometrov živih meja, v
sedemdesetih letih so na desettisoče hektarjev travišč in
mokrišč v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem spremenili
v intenzivna polja.
Večina ekološko specializiranih vrst nekdanje (tradicio-
nalne) kulturne krajine, in torej tudi travišč, se hitrim in
obsežnim spremembam v okolju, ki so nastale z intenzi-
fikacijo kmetijstva, ni bila zmožna prilagoditi, zato so
njihove populacije začele upadati in izumirati. Populaci-
je 39 vrst ptic, 58 % vseh evropskih vrst ptic kmetijskih
ekosistemov, so se zmanjšale in postale tako ali drugače
ogrožene zaradi intenzivnega kmetijstva. Med temi so
mnoge (donedavno) pogoste in splošno razširjene vrste.
Tako izrazit upad populacij ptic ni bil ugotovljen za no-
ben drug evropski ekosistem. Zadnje poročilo Monitoring
pogostih vrst (CBC - Common Birds Census) organizacij
EBCC (European Bird Census Council) in BirdLife Inter-
national razkriva, da so v obdobju 1980 - 2005 v 20 evrop-
skih državah izmed vrst značilnih za kmetijsko krajino
najbolj upadle populacije čopastega škrjanca (Galerida
cristata), jerebice (Perdix perdix), pribe (Vanellus vanellus),
divje grlice (Streptopelia turtur) in grilčka (Serinus serinus).
Vse, razen jerebice, so pri nas vsaj regionalno še precej šte-
vilne vrste. Globalno ogrožene vrste ptic v Evropi, katerih
obstoj je odvisen od travišč, pa so mala (Anser erythropus)
in rdečevrata gos (Branta ruficollis) - travišča so poglaviten
habitat na selitvi in prezimovališčih, veliki klinkač (Aquila
clanga), kraljevi orel (Aquila heliaca), južna postovka (Falco
naumanni), sokol plenilec (Falco cherrug), velika droplja in
povodna trstnica (Acrocephalus paludicola).
Spreminjanje travišč v njive, povečan vnos hranil, pove-
čanje pašnih obremenitev, zgodnejša in večkratna košnja
so ključni dejavniki, ki so neposredno ali posredno (prek
strukture travišč in hrane) negativno vplivali na popula-
cije travniških ptic. Večkratna košnja ni problematična
le zaradi zgodnje prve košnje, temveč tudi zaradi spre-
memb v strukturi vegetacije travnikov, ki jo povzroča.
Vegetacija se zgosti in spremeni se njena vrstna sestava
- število vrst se zmanjša in prevladovati začno t.i. visoko-
produktivne trave. Zato se zmanjša število razpoložljivih
mest za gnezdenje in število nevretenčarjev (hrana ptic),
ki so zaradi gostejše vegetacije za ptice tudi težje dostop-
ni. To pa vpliva na rodnost ptic, njihovo preživetje in ce-
lotno populacijsko dinamiko.
Travišča in travniške ptice Slovenije
Različna travišča danes obsegajo 14 % površine Sloveni-
je. Po palearktični klasifikaciji je v Sloveniji pet glavnih
habitatnih tipov travišč: naravna suha travišča in sekun-
darna suha travišča, suha travišča na silikatih, alpinska
in subalpinska travišča, mokrotna in vlažna antropogena
travišča in visoko steblikovje ter mezotrofna do evtrofna
gojena travišča. Travišča lahko obravnavamo na različne
načine, zato njihovo klasifikacijo prilagodimo namenu.
Pri raziskavah ptic večinoma razdelimo travišča glede na
način rabe, podrobneje pa jih opišemo s fiziognomskimi
značilnostmi, saj je za ptice funkcija rastlin pomembnejša
od vrste. Repaljščici (Saxicola rubetra) je namreč vseeno ali
lovi plen z brestovolistnega oslada (Filipendula ulmaria),
zdravilne špajke (Valeriana officinalis) ali močvirskega osa-
ta (Cirsium palustre).
Travniške ptice niso taksonomska skupina (skupina med-
sebojno sorodnih organizmov). So skupina ptic, ki so v
celotnem življenju ali le v njegovem delu specializirane
2: Z barvnimi obročki
označena samica
repaljščice (Saxicola
rubetra) v raziskavi,
ki jo opravljajo na
Nacionalnem inštitu-
tu za biologijo,
foto: Davorin Tome
3: Ta gojeni travnik
so zgodaj pokosili.
Uničili so vsa gnezda
ptic, ki so se tukaj
znašle v ekološki pasti,
foto: Damijan Denac
4: Na strmih pobočjih
Breginjskega Stola je
bila odkrita pomemb-
na lokalna populacija
kosca (Crex crex) v
Sloveniji. Območje je
Natura 2000.
foto: Davorin Tome
5: Ogromni travniško-
pašniški kompleksi
niso le pomembna
gnezdišča ptic - na se-
litvi se na njih ustavlja
na desettisoče pobrež-
nikov. Tudi zanje so
travišča življenjskega
pomena.
foto: Davorin Tome
na življenje na traviščih, zato je skupina precej raznolika.
Največji travniški specialisti so tiste vrste, ki na traviščih
preživijo praktično celotno življenje. Med te lahko, od
pri nas gnezdečih vrst, uvrstimo kosca, kotomo (Alectoris
graeca), repaljščico, velikega škurha (Numenius arquatä),
kozico (Gallinago gallinagö) in travniško cipo (Anthus
pratensis). Slednja sicer v Sloveniji v zadnjem času ne
gnezdi več. Manj specializirane so denimo rumena pasti-
rica (Motacilla flava), prepelica (Coturnix coturnix), poljski
(Alauda arvensis) in hribski škrjanec (Lullula arborea) ter
priba, ki gnezdijo tudi na njivah. Priba, nekoč značilna
vrsta vlažnih travnikov, danes pri nas gnezdi skoraj iz-
ključno na njivah in drugih podobnih življenjskih okoljih
z nizko vegetacijo. Po drugi strani lahko tudi čuka (Athene
noctua), smrdokavro (Upupa epops), zeleno žolno (Picus
viridis), zlatovranko (Coracias garrulus) in kavko (Corvus
monedula) štejemo med travniške ptice. Travišča so nji-
hov najpomembnejši prehranjevalni habitat, medtem ko
gnezdijo drugje.
V Sloveniji sta intenziviranje in širjenje kmetijstva po-
glavitna vzroka ogrožanja ptic. Dve vrsti sta zaradi vpli-
va intenzifikacije kmetijstva pri nas v zadnjem času iz-
ginili. Obe sta bili še v prvi polovici prejšnjega stoletja
med najpogostejšimi gnezdilkami kulturne krajine pri
nas, njuno izginotje pa je povezano s posegi na traviščih.
Južna postovka je v Sloveniji kot gnezdilka izginila leta
1994, zadnje uspešno gnezdenje zlatovranke pa je bilo
leta 2005.
Pot iz krize?
Skupna kmetijska politika, ki je bila prvotno usmerjena
le v intenzifikacijo kmetijstva, je v zadnjem času dožive-
la nemalo sprememb. Nastale so tako zaradi naglega upa-
danja biotske raznovrstnosti, presežkov intenzivno pri-
delane hrane, kot tudi zaradi vse večjega povpraševanja
po proizvodih, ki niso pridelani na intenzivni način in
varujejo zdravje potrošnikov. Vpliv intenzivnega kmetij-
stva je na lastni koži občutil tudi človek - kot povečano
število rakavih obolenj zaradi uporabe pesticidov in kot
pojav novih bolezni, kot je BSE. Na nivoju EU je bila spre-
jeta strategija razvoja podeželja, ki med drugim vsebuje
sklop kmetijsko okoljskih ukrepov. Plačila v okviru ukre-
pov 2. osi Programa razvoja podeželja (PRP) 2007 - 2013
so namenjena kmetom, da zemljo obdelujejo ekstenziv-
no in tako ohranjajo biodiverziteto in ogrožene vrste ter
da vzdržujejo kmetijsko dejavnost tudi na območjih, ki
so za kmetovanje manj ugodna.
V novem PRP so predvidena kmetijsko okoljska plačila za
tri skupine podukrepov: (1) za zmanjševanje negativnih
vplivov kmetijstva na okolje (npr. ekološko kmetovanje),
(2) za ohranjanje biotske raznovrstnosti in tradicionalne
kulturne krajine (npr. travniški sadovnjaki) in (3) za va-
rovanje zavarovanih območij. V zadnji skupini sta deni-
mo podukrepa ohranjanje steljnikov in ohranjanje habi-
tatov ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov na območjih
Natura 2000. Zahteva v slednjem je najmanj enkratna
košnja in spravilo letno, pri čemer je prva košnja možna
po i. avgustu, izvajati pa se mora s strižno kosilnico pri
zmanjšani hitrosti na višini vsaj 10 centimetrov nad tle-
mi. Dokazano je, da košnja s strižno kosilnico povzroči
med travniškimi organizmi najmanj škode, za razliko od
rotacijske, ki je povzroči največ.
Ukrepi so nujni, saj varstvo ogroženih vrst travišč ni
možno z osnovanjem rezervatov, kjer bi območja pre-
prosto prepustili naravnim procesom. Potrebno je uprav-
■ r: : m&m S5 dPgMSC
V . IV.. j , ■ - j'. ■ ■■ - i
ljanje, plačilo pa logično, saj ekstenzivno (tradicionalno),
pticam prijazno upravljanje, večini kmetov ne omogoča
preživetja. V osnovi torej imamo soliden sistem za ohra-
njanje travišč, obeti za njegovo učinkovitost pa so, glede
na mizerna sredstva, namenjena posameznim (pod)u-
krepom in administrativnim oviram pri njihovem iz-
vajanju, več kot slabi. Izkušnje iz tujine (Nizozemska,
Švica, Avstrija) so tudi pokazale, da s kmetijsko-okolj-
skimi ukrepi želeni naravovarstveni cilji niso bili do-
seženi. Velik problem so na primer ekološke pasti - na
videz primerna območja, ki jih ptice izbirajo, rodnost na
teh območjih pa je enaka nič. Za populacijsko dinamiko
imajo lahko usodne posledice. V kmetijskih ekosistemih
so ekološke pasti dokaj pogoste, zgolj s štetjem populacij
ptic pa jih ne prepoznamo. Za njihovo odkritje je treba
raziskati rodnost in preživetje gnezd oziroma zarodov v
populaciji.
Poznavanje ekologije vrst je torej osnova vseh varstve-
nih ukrepov, šele potem lahko pričakujemo, da bodo
le-ti učinkoviti. V Sloveniji smo v zadnjem času začeli
z izvajanjem poglobljenih raziskav populacijskih pro-
cesov travniških ptic. Izdelali smo modele vpliva košnje
in paše, s katerimi bo možno kmetijsko-okoljske ukrepe
izboljšati. V prihodnje bo treba usmeriti bistveno več
sredstev in promocije v izvajanje kmetijsko-okoljskih
ukrepov in tako doseči, da bodo postali med kmeti širše
sprejeti, analizirati njihovo učinkovitost in jih po potre-
bi izpopolnjevati. K varstvu ptic kmetijskih ekosistemov
pa lahko vsak dan prispevamo tudi z lastnim vedenjem.
Če bomo kot kupci izbirali izdelke t.i. ekološke pridelave,
bomo s tem pozitivno vzpodbujali pridelovalce, ki s kme-
tijsko prakso posredno ohranjajo tudi ptice. •
6: Na pašnikih na
Ljubljanskem barju
so pašne obremenitve
prevelike, da bi na njih
gnezdile travniške ptice.
Če že gnezdijo, jim živina
pogosto pomendra
gnezda.
foto: Damijan Denac
7: Barvit travnik na levi
je manj primeren za trav-
niške ptice kot negnojen
travnik na desni in ima
bolj heterogeno vegeta-
cijo in več struktur, ki
jih potrebujejo travniške
ptice. Gostota repaljščic
na desnem je štirikrat
večja kot na levem,
foto: Davorin Tome
8: Populacijabičje
trstnice (Acrocephalus
schoenobaenus) se je v
zadnjem času v Sloveniji
zmanjšala. Razlog je
izginjanje močvirnih
travnikov,
foto: Davorin Tome
9: Ekstenzivni travnik
s pokošenim gnezdom
repaljščice - glej spodaj.
Če pokosijo travnik pred
15.6., je verjetnost preži-
vetja zarodov manjša od
10 %. Mesec dni kasneje
je ta verjetnost 60 %.
foto: Davorin Tome
M N, X ErntdHlil O ? s f .*??- crCLAoes „ . _ % tf&L ■> % ^ , s - /
«i - kuhifi
■Sea a\ Crete ,
•• . t. > ■
sJg
iT *t» .
f > -.V^JC ~ ,
P «?*5 a
;. d
t *1 ;
«ass^s:« " ■> Sv*' -
■r—- ■ i
a f»
^ ^C* . • «> \ \
. ■ < ",'.. «r , t
t- w v"*s*"-' - .' v
K^ <
i^m J
<
V . *
J t
ät i*
Jfc,* £* ■» « -K m M , L
M* « -i* ■ :, ^ V*--- t - -v - ^ . ^T^Sfdt >■ ■- ■ 'i rf» ■ Ä^A®
jCL^ •• " ^S^^feA'- ^.: : - O*
a - ■ * % -s - - v ■ ^ . , ■ v&ifo. - ^ ^ -
■i
w itrsEefr'- f* n4ff.j
v ^ *
fe JBT -C
- v . ■* .HM
■* A;" ^ . - ^ JI i & Mi , AS - r
.a. a - t »v _ •S'.'v - ' -i* ,'^r*- ■
i wSimP
* 99l »
:-, '«.-. ■■■-.■ * »o. V" V* I
Be
a» * är 3
% ilil
LABOD GRBEC (Cygnus olor)
Labode v letu sredi jesenske pokrajine sem fotografiral na Zbiljah pri
Medvodah. Večkrat se odpravim na to lokacijo, ker je blizu mojega doma
in ker se vedno nekaj dogaja. Bil je lep jesenski dan, drevesa lepo obarva-
na, samo še labodi so manjkali. Uresničila se mi je želja in v objektiv sem
ujel cel »konvoj« labodov. Še dolgo sem čakal, da bi naredil kakšen po-
doben posnetek, vendar mi sreča tistega dne ni bila več naklonjena.
j 0 : ' * t
t'.;
t S
* % -s: 0'
■ • «.i, < . ^ j
ajft-f t, jt
■o v
. Äi S* **"
„Zw**
y i'WA • .'. j,, m V, .
tjf.'i-**' '»t viJjLt^tfo
i* ^ a
* r^ i ^ • " "A Je
jt ^ r ^ . i
\ jV^v' ■ . ni .-41 A Ulj .-^fiHt *\j
-v - " . \
w J,- fč' % V.» J
AVv A * ** i. .
ir*
t I
OKTOBER
NOVEMBER
DECEMBER
1 sr MB Alen Ploj in Matej Gamser: Kako postati »mladi« ornitolog 1 SO 1 po
2 če LJ Miha Krofel, Ana in Dejan Bordjan: Dežela mavrice in dolgih senc 2 ne 2 to
3 pe 3 po 3 sr MB EJejan Bordjan: Medvedce - oaza na pragu Maribora
4 SO Evropski dan opazovanja ptic 4 to 4 če LJ dr. Tomi Trilar: Vpliv svetlobnega onesnaževanja na živali
n G Evr opskidanopazovanjaptic 5 sr MB Jurij Hanžel in Tanja Šumrada: Ptičji kviz 5 pe
6 p° 6 če LJ Dare Fekonja: Zanimivosti iz življenja rjavega srakoperja 6 so Škocjanski zatok ( vodita Igor Brajnik in Bojana Lipej)
7 to 7 pe 7 ne
8 sr 8 so Čiščenje zaraščenih travnikovvna Iškem morostu (koordinator: Željko Šalamun) 8 PO
9 če Izdelava gnezdilnic za smrdokavro (koordinator: Tomaž Mihelič) 9 ne Obročkanje kraljičkov (koordinator: Dare Fekonja) 9 to
10 Pe 10 po 10 sr Izdelava lojnih pogač (koordinatorja: Meta in Vojko Havliček)
liso Ogled obročkovalske postaje Vrhnika (koordinator: Rudi Tekavčič) lito RA Blaž Blažič: Race 11 če
12 ne 12 sr 12 pe
13 p« 13 če 13 so Ftujsko jezero (vodi EJominik Bombek)
14 to 14 Pe 14 ne
15 sr 15 so Nameščanje gnezdilnic za velikega skovika in škorca (koordinatorja: Sašo Pritekelj in Katarina Denac) 15 po
16 če CER Tomaž Mihelič: Koliko ptic živi na Notranjskem Srečanje LJ sekcije -19 h (koordinator- ja: Vojko Havliček in Sava Osole) 16 ne 16 to
17 Pe 17 PO 17 sr
18 so Nameščanje gnezdilnic za smrdokavro (koordinator: Tomaž Mihelič) 18 to 18 če CER Blaž Blažič: Race Frednovoletno srečanje Lj sekcije -13 h ( koordinatorja: Jani Vidmar in Katica Drridelič)
19 ne 19 sr 19 pe
20 p« 20 CER Marjeta Cvetko: Kukavičevke Cerkniškega jezera MS Monika Podgorelec: Skrivnostni leteči ponočnjaki Srečanje LJ sekcije -19 h (koordina- torja: Vojko Havliček in Dragana Stanojevič) 20 so
21 to te 21 ne
22 sr 21 pe 22 PO
23 če Izdelava gnezdilnic za velikega skovika in škorca (koordinatorja: Sašo Pritekelj in Katarina Denac) 22 so Izlet za mlade ornitologe na Zbiljsko jezero (vodi Blaž Blažič) 23 to
24 Pe BU Ptice skozi oči naših fotografov 23 ne 24 sr
25 so 24 po 25 če
26 ne 25 to 26 pe
27 PO 26 sr 27 so Izlet za mlade ornitologe na Ftujsko jezero (vodi Matjaž Fremzl)
28 to 27 če Izdelava valilnic za povodnega kosa (koordinator: Ivo Božič) 28 ne
29 sr ^ BU Andrej Medved: _ r C» P^ Ohranjanje ogroženih ptic na ^ podeželju 29 PO
30 če 29 so Čiščenje zaraščenih travnikovvna Iškem morostu (koordinator: Željko Šalamun) 30 to
31 pe 30 ne 31 sr
PROGRAM
DOPPS-a
oktober - december
2008
PREDAVANJA
BU: stara šola v Budanjah,
Budanje 37 (pri cerkvi)
Termin: petek
Čas: ob 19:00
CER: Knjižnica Jožeta Udoviča,
Partizanska cesta 22,
Cerknica
Termin: vsak tretji četrtek
v mesecu
Čas: ob 19:00
LJ: Grand hotel Union,
Miklošičeva 1, Ljubljana
Termin: vsak prvi četrtek
v mesecu
Čas: ob 19. uri
MB: Fakulteta za naravoslovje
in matematiko, Koroška
cesta 160, Maribor
Termin: vsako prvo sredo
v mesecu
Čas: ob 18. uri
MS: Pokrajinska in študijska
knjižnica Murska Sobota,
Zvezna ulica 10, Murska
Sobota
Prostor: predavalnica v
pritličju
Čas: ob 17. uri
RA: Knjižnica Tomaža Antona
Linharta, Gorenjska cesta
27, Radovljica
Čas: ob 19:30
4
DOPPS BirdLife
INTERNATIONAL
Belorepec, imenovan tudi jezerski orel in postojna, je prav-
zaprav največji v Sloveniji gnezdeči orel, saj zraste od 69
do 91 centimetrov in ima razpon peruti med 200 in 240
centimetrov. Kot pri večini ujed je samica nekoliko več-
ja od samca. V letu ga prepoznamo po širokih perutih in
kratkem klinastem repu bele barve. Ko leti, spominja na
desko, saj so peruti po vsej dolžini enako široke, dlanska
peresa pa pri tem široko razprta. Njegov življenjski pros-
tor so morske obale, reke in jezera, kjer se hrani predvsem
z večjimi ribami.
Ogrožanje gnezda
Najbolj občutljiv del belorepčevega življenjskega prostora
je nedvomno gnezdo, ki ga par zgradi na drevesu zgodaj
spomladi, nato pa ga praviloma uporablja več let. Izkušnja
iz vznožja Goteniškega Snežnika je pokazala, da lahko po-
večana človekova prisotnost negativno vpliva na gnezdil-
no uspešnost. Prav zato nas je lani (2007) močno zaskrbelo
sporočilo Andreja Figlja, ki je ob novem popisu srednjih
detlov opazil, da z gnezdilnega drevesa visi prusik - po-
možna plezalna vrvica. Vrvica je vzbudila sum, da nekdo
streže mladiču po življenju. Lahko le ugibamo, kaj bi bil
lahko namen neznanega plezalca: odvzem jajca, mladiča,
fotografiranje...
Gnezda velikih ujed so med naravovarstveniki praviloma
skrbno varovana skrivnost, ko pa postanejo ogrožena, je
potrebno zagotovi njihovo učinkovito varstvo. Po posve-
tu in premisleku z ornitologi DOPPS-a smo se odločili, da
zaradi očitnega ogrožanja poiščemo pomoč pri pristojnih
gozdarjih in lovcih, ki so stalno prisotni na terenu.
Najbolj učinkoviti varuhi ptic so ljudje, ki z njimi
živijo
25. maja 2007 smo tako organizirali sestanek, ki so se ga
poleg ključnih deležnikov, Zavoda za varstvo narave RS
OE Brežice (Hrvoje Oršanič, Niko Otašević) in Lovske dru-
žine Veliki Podlog (Zdravko Jaklič), udeležili tudi župan
Občine Kostanjevica na Krki Mojmir Pustoslemšek, pred-
stavnik Inšpektorata za okolje in prostor Darko Okleščen,
predstavnik DOPPS-a Tomaž Jančar in novinar Jaroslav
Jankovič. Strinjali smo se, da je treba grožnjo neznanih
storilcev jemati resno, zato smo se odločili za aktiven var-
stveni pristop. Dogovorili smo se, da bomo lovci, gozdarji
in naravovarstveniki v bližnji okolici gnezda v času gnez-
denja bolj pozorni. Izmenjali smo si telefonske številke,
da bi lahko vsa sumljiva opažanja čim prej posredovali
inšpektorju ali policiji, katerim smo poslali tudi zapisnik
sestanka. S problematiko je bila prek medijev seznanjena
tudi javnost. Informacija je bila seveda oblikovana tako,
da natančna lokacija gnezda ni bila navedena, izpostavila
pa je sporočilo, da je redno nadzorovana.
Par je bil letos ponovno na gnezdu, dogovor z gozdarji in
lovci pa še vedno drži! In kaj se lahko z zgodbe naučimo?
Kljub temu, da varstvo ogrožene vrste zagotavlja več za-
konskih predpisov, so njeni najbolj učinkoviti varuhi
lahko ljudje, ki z njo živijo, če jih znamo v zgodbo varstva
narave pritegniti!
VIRI:
• PERUŠEK, M. (2000): Kočevsko-Kolpa. Str. 137-148
v: Polak, S. (ur.): Mednarodno pomembna območja
za ptice v Sloveniji, Monografija DOPPS št. 1, DOPPS,
Ljubljana.
• RADOVIĆ, D., KRALJ, J., TUTIŠ, V. & D. ĆIKOVIĆ
(2003): Crvena knjiga ugroženih ptica Hrvatske.
- Ministarstvo zaštite okoliša i prtostornog uređenja,
Zagreb.
2: Letečega belorep-
ca prepoznamo po
širokih perutih in
kratkem klinastem
repu bele barve. V
letu spominja na
desko, saj so peruti
po vsej dolžini ena-
ko široke, dlanska
peresa pa pri tem
široko razprta,
foto: Mark Zekhuis
/ Saxifraga
Živalski vrt je vedno magnet za otroke. Tega se zavedajo
tudi v ljubljanskem živalskem vrtu, kjer uspešno prirejajo
delavnice in različne predstavitve za obiskovalce. Tako je
bil povabljen tudi DOPPS in 20. junija smo se predstavili
vsem, ki so prišli na tisti del živalskega vrta, kjer domujejo
1: Fante je pri-
tegnila izdelava
gnezdilnic. Ob
tem so spoznali
nekaj trikov dobrih
mojstrov in tudi to,
da različni ptički
potrebujejo različne
hišice,
foto: Vojko
Havliček
2: Priba (Vanellus
vanellus) je na poti k
izumrtju v Evropi,
foto: Andy Hay /
rspb-images.com
(uporabljeno v
World Birdwatch)
ptice. »In zakaj ste ravno na tem koncu živalskega vrta,«
so spraševali obiskovalci. Tanja in Jurij sta odgovarjala na
takšna in podobna vprašanja, predstavila DOPPS, delila
promocijski material in vpisovala nove člane. Za vse bo-
doče poznavalce ptic sta priredila kviz »Kateri ptič je to?«
in »Poslušaj, kateri ptič se oglaša?«. Najbolj radovedni so
lahko pogledali skozi teleskop, ali katera od ptic iz kviza
čepi tudi na okoliškem drevju.
Najmanjši, ki radi barvajo in strižejo, pa so na tak način
spoznali kosca (Crex crex) in njegove prijatelje ter različne
vrste ptic, ki jih vidijo okrog doma in na sprehodih s starši.
Gneča okrog barvic in škarij, pobarvank in mask plavčka
se ni polegla in treba je bilo počakati v vrsti, da se je nare-
dil prostor za naslednjega nadobudneža.
Malo starejši otroci so preizkusili domišljijo in umetniško
žilico pri barvanju lesenih ptic s »pravimi barvami«, pa
tudi mamice so težko zdržale, da same niso prijele čopiča
v roke. Pritegnilo jih je tudi to, da so bile pobarvane umet-
nine »za domov«. Zaradi tega je verjetno tudi zmanjkalo
materiala in nekaj jih je ostalo praznih rok. Fante in njiho-
ve očke je pritegnila izdelava gnezdilnic, ki je potekala z
njihovo pomočjo. Ob tem so spoznali nekaj trikov dobrih
mojstrov in tudi to, da različni ptički potrebujejo različne
hišice.
Da smo pri DOPPS-u veseli ljudje, ki radi pojemo, je potr-
dila Meri Avsenak s svojo prijateljico. S pomočjo otrok (pa
tudi mamic) sta prepevali pesmi o pticah, ki jih vsi pozna-
mo že iz vrtca, a niti vedeli nismo, da jih je toliko!
Populacije pogostih ptic v Evropi in ZDA upadajo
// prevod Petra Vrh Vrezec
Poročilo o statusu evropskih pogostih ptic v letu 2007
(napisano novembra 2007) navaja, da se je stanje 56 od 124
vrst, ki so bile zajete v študijo, v 26 letih poslabšalo v 20
evropskih državah. Pet od desetih vrst, ki kažejo največji
upad, so ptice kmetijske krajine. Zaskrbljujoče pa je, da je
upad v novih članicah EU dohitel dolgoletne države EU,
kjer je bil glavni vzrok za upad intenzivno kmetijstvo.
Upad nekaterih pogostih ptic kmetijske krajine, kot so
jerebica (Perdix perdix), divja grlica (Streptopelia turtur) in
priba (Vanellus vanellus), je celo tolikšen, da vodi k izumrtju
v mejah Evrope. Po zaslugi še vedno velikih populacij v
Aziji pa vrste še niso globalno ogrožene. Kljub temu, da
je pri 56 vrstah opazen upad v Evropi, je število 29 vrst
naraslo, pri 27 pa je stanje stabilno. Največji porast v Evropi
je bil opažen pri dlesku (Coccothraustes coccothraustes),
belovratem muharju (Ficedula albicollis), krokarju (Corvus
corax), črnoglavki (Sylvia atricapilla), kanji (Buteo buteo) in
črni žolni (Dryocopus martius).
Podobno se dogajatudinadrugi strani Atlantik a, kjer seznam
opazovanih vrst ptic, ki je skupen letni projekt Audubona
(BirdLife v ZDA) in Ameriškega združenja za zaščito ptic,
navaja vrste, potrebne takojšnjega učinkovitega varstva. Na
rdečem seznamu iz leta 2007 je 59 celinskih in 39 havajskih
otoških ptic, dodatnih 119 vrst pa j e na seznamu uvrščenih
v t.i. rumeno kategorijo upadajočih in redkih ptic. Seznam
je sicer osnovan na zadnjih raziskavah, zlasti na podlagi
popisov zimskega božičnega štetja in vsakoletnega
cenzusa gnezdilk. Kljub drastičnim rezultatom pa se status
nekaterih vrst s seznama izboljšuje po zaslugi učinkovitih
varstvenih ukrepov. Status več vrst se je namreč bistveno
izboljšal, ko so prišle pod federalno zaščito v okviru akta
o ogroženih vrstah. Populacije teh vrst so zdaj večinoma
stabilne ali pa se celo povečujejo.
Izvirni članek: BirdLife International (2008): World
Birdwatch, March 2008: 6.
Obiskali so nas ornitologi s
Švicarskega ornitološkega
inštituta
'/ Damijan Denac
Med 19. in 21. junijem 2008 smo na Nacionalnem in-
štitutu za biologijo gostili pet švicarskih ornitologov,
sicer zaposlenih na Švicarskem omitološkem inštitutu
(Schweizerische Vogelwarte) v Sempachu. Dr. Martin
Urs Grüebler, Petra Horch, dr. Eva Knop, Antoine Sierro
in dr. Reto Spaar so se v Slovenijo pripeljali z vlakom in
tudi sicer v naših skupnih treh dneh na vsakem koraku z
znanjem in dejanji dokazali, da so pravi naravovarstveni-
ki, ornitologi, predvsem pa izkušeni in nadvse vzdržljivi
terenci. Njihov obisk je bil pravzaprav del neformalnega
švicarsko-slovenskega ornitološkega bilateralnega so-
delovanja, ki smo ga vzpostavili na Svetovnem omito-
loškem kongresu v Hamburgu poleti leta 2006, nadalje-
vali z našim obiskom na tem inštitutu pozimi leta 2006,
o tem je v prvi številki Sveta ptic leta 2007 pisala Urša
Koce, temelje zanj pa smo gradili že dolgo pred tem, de-
nimo že pri raziskavah male uharice (Asio otus), ki jih je
Davorin Tome opravljal pred desetletjem.
Za vtis o ustanovi, s katere so bili naši gostje, zgolj nekaj
podatkov: Schweizerische Vogelwarte, kar lahko smisel-
no prevedemo kot Švicarski ornitološki inštitut, je bil
ustanovljen leta 1924 in je v začetku deloval predvsem
kot obročkovalska centrala. Leta 1954 so na obali Sem-
paškega jezera postavili lastno stavbo in takrat je postal
inštitut zasebna neodvisna ustanova. Danes je na njem
zaposlenih 90 ljudi, vsi pa delajo za skupni cilj - razisku-
jejo in varujejo ptice ter njihova bivališča.
Kolege iz Švice so zanimala predvsem travišča v Sloveni-
ji kot habitati nekaterih vrst ptic - repaljščice (Saxicola
rubetra), kosca (Crex crex), vrtnega strnada (Emberiza
hortulana), velikega skovika (Otus scops) - in ukrepi, ki
jih za varstvo teh vrst uresničujemo pri nas. Obisk smo
zato načrtovali kot ekskurzijo na območja različnih
travišč. Tako smo celoten dan porabili za ogled Ljub-
ljanskega barja, podrobneje smo jim predstavili naše
območje raziskovanja v Bevkah in Naravni rezervat Iški
morost. Naslednji dan smo obdelali kraška suha travišča
in kompleks vlažnih travišč Cerkniškega jezera, zadnji
dan pa smo jim predstavili še naše dinarske bukovo-je-
love gozdove. Ker je bil naš namen, da tujcem čim teme-
ljiteje predstavimo območja in jim damo kvalitetne in-
formacije, smo na ekskurzije vselej povabili specialiste
za ta območja oziroma vrste. Prav vsi med njimi - Dejan
Bordjan, Luka Božič, Katarina Denac, Jernej Figelj, Peter
Petkovšek, Željko Šalamun in Al Vrezec - so se prijazno
odzvali našemu povabilu in Švicarjem na terenu postre-
gli z zvrhano mero znanja in izkušenj. Navdušenju in
čudenju Švicarjev ni bilo videti konca. Obisk pa ni minil
le v vzajemnem bogatenju, izmenjevanju izkušenj ter
nabiranju vtisov iz novega sveta, predvsem so ga ozna-
čili konkretni skupni načrti za raziskovalno in naravo-
varstveno delo v prihodnje. Tako se nam obeta skupni
raziskovalni projekt z namenom razviti ter ovrednotiti
učinkovitost nekaterih novih kmetijsko-okoljskih ukre-
pov za varstvo travniških ptic.
S sodelovanjem se bogatimo in pridobivamo vsi, samo-
všečno lastno poveličevanje in individualizem pa ljudi
osami in prerado postane izvor negativnega. Na vsakem
posnetku javnega predavanja, ki so ga Švicarji organizi-
rali pri nas, sta bila dva logotipa - njihov inštitutski in
logotip švicarskega partnerja BirdLife. Vzorno sodelova-
nje krepi oboje in je najboljša kombinacija za učinkovito
varstvo narave. Rezultati govorijo sami zase. Kje smo
mi? O osebnem prispevku pri tovrstnih zadevah naj raz-
misli vsak sam, seveda pa je več kot zaželeno, da kolege
tukaj čim pogosteje posnemamo.
1: Junija 2008 so
na Nacionalnem
inštitutu za biologi-
jo gostili švicarske
ornitologe, zaposle-
ne na Švicarskem
omitološkem inšti-
tutu v Sempachu.
foto: Davorin Tome
2: Kolege iz Švice
so zanimala pred-
vsem travišča
v Sloveniji kot
habitati nekaterih
vrst ptic, med njimi
tudi kosca (Crex
crex), in ukrepi, ki
jih za varstvo teh
vrst uresničujemo
pri nas.
foto: Ivan Esenko
izobrazbo. In kakšen je bil njegov predmetnik? Italijan-
ščina, nemščina, spisje, risanje, računstvo, arhitektura,
antična in italijanska književnost, glasba, ples in meče-
vanje. Razen tega se je Zois v tem času preizkušal na gle-
daliških deskah. Ko se je leta 1765 iz Italije vrnil v Ljub-
ljano, ga je oče takoj vpregel v družinska podjetja. Zoisu
je pri tem pomagalo njegovo jezikovno znanje - poleg
tekočega znanja nemščine, italijanščine, latinščine in
slovenščine se je izpopolnjeval še v angleškem in franco-
skem jeziku, se v prostem času ukvarjal s starocerkveno
slovanščino in z njo povezanima pisavama glagolico in
cirilico. Zaradi trgovskih poslov pa se je srečal še s šved-
ščino, laponščino in jezikom Lotišev. V Ljubljani se se-
veda ni posvečal zgolj jezikom in trgovanju, marveč tudi
naravoslovju; na tem področju sta bila njegova učitelja
Gabrijel Gruber (arhitekt izsuševanja Ljubljanskega
barja in prekopa, ki nosi njegovo ime) ter Jožef Maffei
(matematik, čigar učenec je bil tudi Jurij Vega). Izjemen
humanistični potencial, ki se je nakopičil v Zoisu, se je
izlival v mnoge potoke - najbolj znan med njimi je goto-
vo njegov krožek, v katerem so se zbirali Valentin Vod-
nik, Anton Tomaž Linhart in jezikoslovci Jurij Japelj,
Blaž Kumerdej ter Jernej Kopitar.
Prispevek k naravoslovju
Tokrat pa nas bo bolj zanimala Zoisova naravoslovna
dejavnost - kaj je pravzaprav Zois prispeval k razvoju
slovenskega naravoslovja? Tukaj igra zelo pomembno
vlogo njegova mineraloška zbirka. Kot strasten zbiralec
je ustvaril največjo tovrstno zbirko na Kranjskem. Po
Zoisovi smrti je zbirko odkupil cesarski dvor, ki jo je po-
tem podaril Kranjskemu deželnemu muzeju ob njegovi
ustanovitvi. Zoisovi minerali in kamnine so tako, skupaj
z zbirkama polžjih hišic grofa Hohenwartha in žuželk
Ferdinanda Schmidta, postali ustanovna zbirka muzeja,
ki se je leta 1888 preselil z Vodnikovega trga in od takrat
domuje v stavbi v bližini parlamenta, danes kot Priro-
doslovni muzej Slovenije. Zoisova strast do mineralov je
botrovala tudi prvim vzponom na Triglav. Razmeroma
kmalu po prvem vzponu leta 1778, ki je bil opravljen
Baron Žiga Zois - slovenski
razsvetljenski ornitolog
' Jakob Smole
1: Klavžar
(Geronticus eremita);
ime te vrste, ki
se je ohranilo v
Zoisovem rokopisu,
je verjetno zelo
staro.
foto: Tomi Trilar
2: Baron Žiga Zois
(1747-1819)
Baron Žiga Zois se v slovenski zavesti pojavlja kot ena
osrednjih oseb razsvetljenstva. Pri tem je poudarjen
njegov prispevek na področju prebujanja slovenske
narodne zavesti in humanizma, medtem ko se njegovo
ukvarjanje z naravoslovjem navadno povezuje le z mi-
neralogijo. Verjetno zgolj zato, ker je le Zoisova zbirka
mineralov dostopna širši javnosti, razstavljena v Priro-
doslovnem muzeju v Ljubljani. Pisna zapuščina, knjige,
pisma in rokopisi, pa je varno spravljena v Narodni uni-
verzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani, daleč od oči jav-
nosti. Majhen del pisem je sicer moč najti na internetu
(http://nl.ijs.si/e-zrc/zois), vendar gre pri tem le za do-
pisovanje med Zoisom in Jernejem Kopitarjem, večina
drugega gradiva pa do dandanes še ni bila obdelana in
ovrednotena.
Ziga (Sigismund) Zois pl. Edelsteinski se je rodil 23. no-
vembra 1747 v Trstu. Oče, Michelangelo Zois, je izhajal
iz italijanskega Bergama, po materi Ivani Katarini pa je
bil slovenskega rodu. Ob tem je treba pripomniti, da je
bila v tisti dobi avstrijskega cesarstva narodnost precej
nepomembna. Ljudi so v mnogo večji meri opredeljeva-
li po stanu, religiji in pokrajinah. Valvasor je na primer
slabih 60 let pred Zoisovim rojstvom pel slavo Kranjski
in ne Sloveniji, ki takrat ni obstajala niti kot pojem. To
se je spremenilo v Zoisovi dobi, ko se je začela razvijati
pripadnost jeziku in prek slednjega narodna zavest. Prvo
izobrazbo je Zois pridobival v Ljubljani, leta 1761 pa ga
je oče poslal kot laičnega gojenca v duhovno semenišče
v italijanski kraj Reggio Emilia, kjer si je pridobil obširno
/ !fni). An/jürti Ma&r?^
I.ßfjtal, lAJfttp. fogj,,
!. h'ttcx/.i . ,>..•'•.-.„,.
t, igyjn/tf ptfa# /
C. %r>,„>^ :.}„.., '/Je.,-
■ .«v,*.- -if„.
'f.M&tUi^ />./,;,.„"
•l. A/tinä .frf.t.,
Jt. fcyW . p^i^t
. Ll/Jt'i'JiJ
0. i A? . f&Üf.rf,
ig. ^p/i'jr,,: . iULu^it
im.
K.fjvMĆj S.far.k'l
ft. . iX^»- . - //.
/-1 ■. (Jw
na Zoisovo pobudo, sta se leta 1795 v triglavsko pogor-
je odpravili dve odpravi, ki ju je organiziral Zois, vodil
pa Vodnik. Pomislili bi torej, da znamenita gorska ras-
tlina Zoisova zvončića (Campanula zoysii) nosi ime po
Žigi Zoisu. Pa ni tako, saj je zvončići posodil ime Zoisov
mlajši brat Kari, ki je bil navdušen botanik. Z razisko-
vanji triglavskega pogorja pa je Zois posegel v takratno
znanstveno debato o nastanku kamnin. Mecen se sicer
odprav ni udeležil, saj je od leta 1780 bolehal za proti-
nom, v naslednjih letih pa je bolezen napredovala in od
leta 1797 je bil vse do svoje smrti leta 1819 priklenjen
na invalidski voziček. Omeniti moramo tudi njegovo za-
nimanje za človeško ribico (Proteus anguinus). Človeške
ribice je uspešno gojil doma. Znan je podatek iz njegove-
ga nepodpisanega članka v Laibacher Wochenblatt, da
ima doma primerke, ki so v ujetništvu že več kot tri leta,
kar je bil za tisti čas nedvomno velik dosežek. Primerke
je pošiljal tudi na Dunaj zoologu Carlu von Schreibersu,
ki je prvi izdelal anatomske študije močerila.
Kam pa bi lahko uvrstili Zoisa kot ornitologa?
V njegovi knjižni zbirki (obsega približno 4.000 zvez-
kov!) je bil tudi izvod Scopolijeve Annus I Historico
Naturalis. K pticam iz drugega dela te publikacije,
Descriptiones Avium, je Zois s svinčnikom na svoj izvod
pripisal slovenska imena. Še bolj pomembna pa uteg-
neta biti dva rokopisna zvezka, ki ju prav tako hranijo
v NUK-u. Prvi, poimenovan Aves terrestres (kopenske
ptice) oziroma Nomenclatura carniolica (kranjsko poime-
novanje), je najobsežnejši spisek slovenskih (kranjskih)
ptičjih imen dotlej - seznam obsega 430 vrst, od katerih
jih ima 230 tudi kranjsko ime. Verjetno so nekatere vrste
navedene dvakrat pod različnimi imeni, glede na razme-
roma skromno in nezanesljivo literaturo tedanjega časa
ter glede na dejstvo, da Zois vseh vrst s seznama ni videl
v živo. Kljub tem pomanjkljivostim pa to ne zmanjšuje
vrednosti seznama. Nekaterih slovenskih imen ptic brez
teh zapiskov ne bi nikoli poznali, saj so se z razvojem
jezika in spremembami v okolju sčasoma spremenila
ali pa izginila. Najbolj znan primer je gotovo klavžar
(Geronticus eremita), vrsta, ki je še pred Zoisom v naših
krajih izumrla, njeno ime pa se je ohranilo v Zoisovem
rokopisu. Drugi rokopis vsebuje terenske zapiske, ki so
morda vir dragocenih zgodovinskih informacij o pticah
na natančno določenih lokalitetah. Ta del je še neobde-
lan, kar gre v veliki meri pripisati jeziku in pisavi. Zois je
terenske zapiske namreč zapisal v nemščini, za ta jezik
pa je bila v tistem času v uporabi gotica, ki jo v pisani
obliki danes berejo le še strokovnjaki, zapis pa je poleg
tega zelo droben in obledel. Omenjeni rokopisi so kma-
lu po Zoisovi smrti dali zagon Freyerju, ki je leta 1842 v
nemščini izdal svojo Favno na Kranjskem živečih sesalcev,
ptičev, plazilcev in rib in v njej uvodoma navedel Zoisa.
Čeprav zavzema baron Žiga Zois v slovenski zgodovini
pomembno mesto, pa se zdi, da ga še premalo cenimo
- od Kopitarja do Freyerja, od Vodnika do Linharta ter
Prešerna (med drugim je Bürgerjevo Lenoro prvi preva-
jal prav Zois!), pa vse do Prirodoslovnega muzeja Slove-
nije. Zoisa lahko mirno postavimo med prvo peterico
najpomembnejših oseb v slovenski zgodovini, saj je bil
gonilna sila, ki je »ustvarila« vidne predstavnike raz-
svetljenskega in romantičnega obdobja pri nas.
VIRI:
• ALJANČIČ, M. (2007): Žiga Zois in človeška ribica.
- Glasnik Slovenske matice 39-41 (1-3): 136-144.
• FREYER, H. (1842): Fauna der in Krain bekannten
Säugethiere, Vögel, Reptilien und Fische Ljubljana.
• JANČAR, T. (1999): Nomenclatura carniolica barona
Žige Zoisa - ob 200. obletnici rokopisa. - Acrocephalus
20 (94-96): 71-86.
• KACIN, M. (2001): Žiga Zois in italijanska kultura. ZRC
SAZU, Ljubljana.
• TESTEN, P. (2007): Žiga Zois - biografska skica.
- Glasnik Slovenske matice 39-41 (1-3): 118-125.
• ZOIS, S. (1807): Von dem im Dorfe Wir bey Sittich
vorkommenden Fischart. Laibacher Wochenblatt,
Ljubljana.
• VIDMAR, L. (2007): Korespondenca Žige Zoisa: http://
nl.ijs.si/e-zrc/zois/index-sl.html
3: Zoisov rokopis
z ornitološko vse-
bino, ki ga hrani
NUK pod oznako
Ms 168.
4: Človeška ribica
(.Proteus anguinus) je
zelo prevzela Zoisa;
vrsto je uspešno go-
jil doma v Ljubljani
in o njej objavil svoj
edini (nepodpisani)
prispevek,
foto: Arne Hodalič
Druženje Ljubljanske sekcije
DOPPS na Kolpi
1// Vabljivemu družabnemu programu se je odzvalo kar 32
ljudi. Naš taborni prostor je bil tik ob izlivu potoka Bilpe v Kol-
po. Žuborenje vode, razmajane brvi, neštete zvezde nad nami in
topla poletna noč. S svetilkami smo se podali na drsečo in strmo
pot, ki nas je kmalu pripeljala do jame. V njej smo opazili jam-
ske kobilice (Troglophilussp.) in številne košeninarje.
foto: Meta Havliček
2 in 3// Še polni vtisov s prvega skupnega dne smo se v sve-
žem sobotnem jutru odpravili na štiriurno veslanje po Kolpi.
Zeleno pokrajino so obarvale rumenocvetoče deljenolistne
rudbekije (Rudbeckia laciniata) in vijoličnocvetoče žlezave nedo-
tike (Impatiens glandulifera). Tako kot te invazivne rastline smo
tudi mi s svojimi živorumenimi čolni kalili zeleni mir. Tisti bolj
spredaj smo splašili - nehote, seveda - vodomce (Alcedo atthis),
male martince (Actitis hppoleucos), male ponirke (Tachybaptis
ruficollis), sive čaplje (Ardea cinerea) ter sive (Motacilla cinerea) in
bele pastirice (Motacilla alba). Mlakarice (Anas platyrhynchos) so
počakale tudi na zadnje veslače; verjetno so že vajene gostega
prometa po Kolpi. Mirna Kolpa nas je presenetila tudi z adre-
nalinskimi brzicami, ki smo jih vsi uspešno preveslali. Dodo-
bra ogreti od veslanja in opoldanskega sonca smo se z užitkom
vrgli v hladno reko (19 "C), se nastavljali masažnim brzicam in
počivali na belem prodišču. Zvečer smo se zbrali ob tabornem
ognju na literarnem večeru. Naši vtisi s Kolpe so se pomešali
z vsebino Aškerčevih balad, ob branju zgodbe o Prometeju pa
smo občudovali naš taborni ogenj, ki nas je prijetno grel in »za-
dimljal«. Šele dež in grmenje sta nas dokončno spravila spat.
Veselega vzdušja nista pokvarila niti nočna nevihta in jutranji
dež, čeprav so nekateri imeli poplavo v šotoru. V nedeljo do-
poldne smo si ogledali staro kovačijo, od Bele krajine pa smo
se poslovili s sprehodom po Starem trgu ob Kolpi in po bližnji
Poljanski dolini.
Upam, da bodo temu nepozabnemu avgustovskemu koncu ted-
na kmalu sledila nova druženja Ljubljanske sekcije,
foto: Ivan Kogovšek (2) in Darinka Mladenovič (3: siva caplja)
-► Varno v prezimovališča?
// Daniel Lingenhöhl (Süddeutsche Zeitung), prevod Jakob
Smole
V Evropi vsako leto nelegalno pobijejo do ioo milijonov
ptic, večino od teh med selitvijo. Kljub temu pa
naravovarstveniki poročajo o prvih uspehih v boju proti
prepovedanemu lovu.
Strel je septembra nad Malto sklatil z neba malega klinkača
(.Aquila pomarina) z imenom Sigmar iz nemške dežele
Brandenburg. Čeprav so naravovarstveniki poškodovano
žival našli in jo z letalom prepeljali na veterinarsko kliniko
Svobodne univerze v Berlinu (Freie Universität Berlin), je
orel poginil. V Nemčiji gnezdi danes le še 90 parov malih
klinkačev. Sigmar je bil up preživetja te populacije. Življenje
je izgubil na svoji prvi selitvi v afriška prezimovališča.
Podobne zgodbe pa se dogajajo mnogim pticam na njihovi
poti proti jugu. »Vsako leto v Evropi legalno pobijejo
približno 120 milijonov ptic. Temu moramo prišteti še 30
do 100 milijonov nelegalno pobitih živali,« pravi Alexander
Heyd iz Bonnskega odbora proti pobij anju ptic. Le del teh ptic
sestavljajo pogoste vrste, kot so grivar (Columba palumbus),
mlakarica (Anas platyrhynchos) ali fazan (Phasianus colchicus),
ki ga lovci vnašajo v naravo.
Lov s streljanjem doleti navadno ptice selivke: prepelice,
drozge, škrjance in slavce, in to v enaki meri kot redke
sokole ali pobrežnike. »V Nemčiji je priba (Vanellus vanellus)
uvrščena na Rdeči seznam, v Franciji pa jo lahko legalno
lovijo,« pravi Martin Schneider-Jacoby iz organizacije
Euronatur v Radolfzellu: »Zgolj francoski odstrel za štirikrat
prekaša število v Nemčiji živečih prib.«
Po celotni Evropi izginjajo mnoge vrste, prizadeta pa je
četrtina vseh lovnih vrst. »Poleg sprememb v kmetijstvu
igra lov veliko vlogo pri nazadovanju vrst. Včasih poseže v
srčiko populacij,« potrjuje Hans-Günther Bauer z Inštituta
Maxa Plancka za ornitologijo v Radolfzellu. Ponekod se
naravovarstveniki že desetletja bojujejo proti nelegalnemu
lovu na ptice in zbirajo prepovedane mreže ali limanice,
vlagajo prijave, obveščajo javnost in krepijo politični pritisk.
Slednje se vse bolj splača.
»Italija je najboljši primer, kaj lahko storita obveščanje in
strožje uveljavljanje zakonodaje«, pravi Alexander Heyd. Od
nekdanjih 2,6 milijona lovcev jih ima danes status le manj
kot četrtina. Število legalnih lovilnih naprav se je skrčilo na
stotino. Prodaja in uvoz pobitih ptic pevk sta prepovedana,
število lovnih vrst in trajanje lovne sezone pa sta se drastično
skrčila. V mnogih krajih preganjajo celo nekoč intenziven
divji lov. Italijanska gozdarska policija se danes uspešno
spopada z nelegalnim lovom. »To so občutili celo pomembni
funkcionarji,« pravi Heyd: »Predsednik južnoitalijanske
lovske zveze je bil kaznovan prav tako kot znani kuhar iz
Ischie, ki je za kulinarične potrebe lovil slavce.« »To je,« kot
se izraža Alexander Heyd: »čudež južne Italije, saj današnja
situacija ni več primerljiva s preteklo.« Martin Schneider-
Jacoby se mu pridružuje: »Ker so zavarovana območja zdaj
prepovedana za lov, se redke ptice, kot je žličarka (Platalea
leucorodia), vračajo v Italijo.«
Uspešne pa so bile tudi akcije v drugih državah. Belgija je
prepovedala lov na ptice pevke, Nemčija in Nizozemska pa
sta omejili lov na gosi iz Arktike, ki prezimujejo v bibavičnem
pasu Severnega morja. Slovenci so po mnenju Schneider-
Jacobyja vzor Evrope: »Ne streljajo nobenih selivk. To je
dosledno uveljavljanje Ptičje direktive.« Ta zakonska podlaga
od leta 1979 ureja varstvo prostoživečih ptic v Evropski uniji
in je najboljše pravno orožje nasprotnikov lova. Malta se mora
v kratkem namreč zagovarjati pred Evropskim sodiščem
zaradi nekaterih kršitev.
Günther Bauer priznava napredek, vendar ta zanj poteka
prepočasi. »Vsako leto izgubimo milijone ptic. Pri tem še
zdaleč niso zavarovane vse vrste, ki jim gre slabo,« je kritičen
ornitolog. V zakonu so še vrzeli, njegovo uveljavljanje pa ni
zmeraj dosledno. Razen tega se naravovarstveniki spopadajo
tudi z neuspehi, kot potoži Alexander Heyd: »Francija spet
dovoljuje pasti, ki ubijajo ptice pevke s padajočimi kamni.«
Schneider-Jacoby pa je zaskrbljen zaradi Malte, Cipra in
balkanskih držav: »Razmere so včasihkatastrofalne.« Vzrokov
za povečano aktivnost v teh državah je dovolj. Kljub vsemu
se dogajajo manjši premiki na bolje: »To leto je bil prvič
v stoletjih prepovedan spomladanski lov na Malti«, pravi
Heyd. V tem času je preživelo veliko ptic, ki so letele prek
Malte, najpomembnejše vmesne postaje na poti iz in v Afriko
v Sredozemlju. »Letos opažamo mnoge redke ptice, ki pojoč
sedijo na daljnovodih in drevesih, namesto da bi se v naglici
selile naprej«, pravi Heyd in obljublja: »Delamo naprej!«
1: Nemčija in
Nizozemska sta
omejili lov na
gosi iz Arktike,
ki prezimujejo v
bibavičnem pasu
Severnega morja.
Na sliki so belolične
(Branta leucopsis) in
grivaste gosi (Branta
bemicla).
foto: Eva Vukelič
Samec malega deževnika je
uprizoril srhljivo predstavo
// Branko Brečko
1: Ptica je sedela na
košari, oči je imela
zaprte.
foto: Alen Ploj
2: Ko sem se ozrl na
pot, po kateri sem
prišel, sem zagledal
samca malega de-
ževnika (Charadrius
dubius)...
foto: Branko Brečko
3: Samec se je vrgel
na trebuh in upri-
zoril srhljivo pred-
stavo. S perutmi, ki
so se zdela popolno-
ma polomljena, je
mahal, kot da mu
bije zadnja ura, in se
po trebuhu vlekel
naprej.
foto: Branko Brečko
Lani, meseca maja, me je znanec poklical po telefonu in
mi povedal, da ima doma mladega vrabca, ki ni takšen
kot vsi drugi vrabci. Našli naj bi ga ob cesti, kjer je ležal
popolnoma izmučen in dehidriran. Hitro sem se odpravil
tja, vendar z grenkim priokusom, ker sem sklepal, da za
ptico ne bo rešitve.
Ko sem prišel tja, pa me ni pričakal vrabec, temveč sever-
ni kovaček (Phylloscopus trochilus). Ptica je sedela na košari,
oči je imela zaprte. Če bi jo hotel pobožati, bi jo seveda lah-
ko, vendar ptice nisem želel dodatno vznemirjati. Nekaj
časa sem kovačka opazoval, saj ga še nisem imel priložno-
sti opazovati tako od blizu. Napravil sem nekaj posnetkov,
potem pa smo začeli razmišljati, kam z njim. Domov ga
nisem želel vzeti, saj imam doma dve mački - ena od njiju
zelo spretno opreza za manjšimi glodavci in pticami in bi
oslabelo ptico takoj dodala na svoj jedilnik. Prva možna
rešitev, moj dom, je torej odpadla. Ostala mi je torej le še
ena možnost, in sicer, da ptico pustim tam, kjer so jo našli.
Zanimivo je, da je bila najdena na robu ceste v centru Ma-
ribora. Kljub mojim pomislekom smo se odločili, da ptico
damo v košaro in jo obesimo na drevo znančevega vrta.
Vanjo smo ji dali vodo in nekaj semen. Pri znancu nimajo
mačk, tako da je bila ptica tu vsaj malo bolj na varnem.
Moje napovedi niso bile optimistične, vendar sem kljub
vsemu upal, da ptica preživi.
Ko sem na dogodek skorajda že pozabil, sem prejel tele-
fonski klic znanca in z njim veselo novico, da je ptica po
treh dneh okrevanja v košari uspešno poletela.
Vsako leto gnezdi na produ vrbinske gramoznice nekaj pa-
rov malih deževnikov (Charadrius dubius). Navadno so na
novejših delih gramoznice, kjer je dovolj pisanega proda,
ki je primeren za skrivanje jajc. Za gnezdeče si deževniki
poiščejo kar kotanjico med okroglimi, ravno prav veliki-
mi kamenčki, ki so po velikosti in barvi podobni njihovim
jajcem. Tako jih skoraj nihče, ne človek ne žival, ne more
zlahka odkriti. Samec in samica svoje gnezdo skrbno varu-
jeta. Če samica vali, samec stoji na kakšnem višjem mestu,
najraje na kupu gramoza ali na večjem kamnu, in budno
opazuje okolico. Če opazi bližajočega se vsiljivca, prične
glasno pivkati, samica pa se takoj neopazno odmakne od
gnezda in včasih zleti prek vsiljivca na drugo stran. Oba
glasno pivkata in če se kateremu približaš, steče nekaj me-
trov stran in spet pivka ter te tako poskuša zvabiti čim dlje
od gnezda.
Podobno se je zgodilo tudi ob obisku vrbinskih breguljk
(Riparia riparia), ko sem po naključju naletel na deževni-
ka, ki sta se takoj po mojem prihodu glasno oglašala. Njun
»piv, piv« je bil vedno glasnejši in zdelo se mije, daje gnez-
do zelo blizu, saj sta bila zelo vznemirjena. Letala sta z ene
na drugo stran, tekala in počepala, ne da bi se oddaljevala,
kot to ponavadi počnejo te plahe ptice. Ker sem imel na-
men opazovati breguljke, sem nadaljeval pot po nasipu do
mesta, od koder jih ponavadi opazujem z daljnogledom.
Večina mladičev breguljk je že poletela. Nekateri so še ku-
kali iz lukenj, drugi pa so se obešali na vejice ob njih ali se
spuščali na tla. Vrešče so čakali na obroke hrane, ki so jim
jo vneto nosili starši. Zdeli so se mi kot roj čebel.
Ko sem se ozrl na pot, po kateri sem prišel, sem zagledal
samca deževnika, ki je stražil na visokem kupu navožene
gline, samica pa se je previdno približevala zelenim ste-
blikam topinamburja. Vzel sem daljnogled v roke in ju
opazoval. Nenadoma so izpod rastlinja pritekle majhne,
komaj opazne črno-bele kepice, mladički malega deževni-
ka. Začel sem se vračati. Ne vem, kdaj so mladički izginili,
vem pa, da je bilo moje vračanje in približevanje pravi šok
za oba starša. Pivkanje je bilo panično, oba sta me na vso
silo poskušala odvrniti od mladičev. Samec se je vrgel na
trebuh in uprizoril srhljivo predstavo. S perutmi, ki so
se zdele popolnoma polomljene, je mahal, kot da mu bije
zadnja ura, in se po trebuhu vlekel naprej. Kot bi klical:
»Pridi, požri me! Vidiš, da sem ves nebogljen in zate lahek
plen!« Neverjetno, kako se je pripravljen žrtvovati za mla-
diče! Če bi šel za njim, bi se sicer umaknil nekaj korakov
naprej in spet nadaljeval s predstavo vabljenja, dokler me
ne bi odpeljal na varno razdaljo od mladičev.
Podobno predstavo je pred nekaj leti uprizoril tudi mali
martinec (Actitis hypoleucos). Od dogodka dalje se vedno
hitro umaknem daleč stran, da jih rešim hudih skrbi. Ob
tem pa se zamislim in občudujem njihov boj za obsta-
nek.
KODEKS SLOVENSKIH ORNITOLOGOV
Vsak slovenski ornitolog, opazovalec in proučevalec ptic
naj:
• pred vsemi interesi zastopa interese narave in
varstva ptic,
• pri svoj em delu in tudi sicer ne vznemirj a ptic po
nepotrebnem in jim ne škoduje; prav tako naj ne
ogroža drugih živih bitij in narave,
• ne jemlje ptic iz narave in jih ne zadržuje v
ujetništvu,
• bo pri fotografiranju ptic in narave obziren;
ogroženih vrst naj ne slika v gnezdu,
• vestno beleži vsa opažanja in skrbi, da se podatki
po beležkah ne postarajo,
• sodeluje s kolegi, jim pomaga pri delu in skrbi za
dobre odnose z njimi.
Divji petelin (Tetrao urogallus)
Nemalokrat sem se spren^i^^Jro-
strajfih pokljuških gozdovih, a do
eiWa n^^nl« teh fotografij takega
lepotca^Knsem uzrl. Domačini pra-
vijo, da se na tej lokaciji zadržuje že
nekaj let zapored. Divji petelin velja
za največjega predstavnika kocono-
gih kur. Med njimi se pojavljajo tudi
osebki, ki imajo hormonske motnje
in so zelo neboječi. Tudi ta je žal eden
izmed teh. *
Posneto na PoMjuki, konec maja
2008, öanon EOS iD Mklll, objektiv
Qanon^äF.. 70.-200 2.8 IS L, Canon EJ^
"500 4.0 IŠT. m
■■■ Am%-1£a