Nekaj o dolžnostih uMteljevih zastran cerkve in slnžbe božjc Xaš premili ,,Tovarš" je laai v 21. ia 22. listu govoril o d nioči in ini e ai tnos t i privade in navade, ia v 32. iistu pa je aam povedal, kako naj se mladež podučuje v duhn kerščanskem. —¦ Opiraje se na to naj spregovoritn tudi jaz priprosto besedico o zaderžanji učeaika ia učeacov v cerkvi sploh, posebao pa pri slažbi božji, o dolžnostih učitcljevih zastraa cerk v e i a s I u ž b e b o ž j e. — Velike ia važae so dolžnosti, ki jih mora učitelj v cerkvi spolnovati. Predeaj pa govorim od ajih , naj poveni aekaj zla, ki ga je učitelj saai kriv, ako zaaemarja te važae, bi djal naj važnejše dolžnosti prelepega učiteljskega stana. — Stari ia resničai pregovor: ,,Slara aavada žeieziia srajca" srečuje aas v vseh okoliščiaah ia djaajih človeškega življeaja, aaj si že bode v dobrili ali slabih. Česar se je človekvsvojih otročjih letih učil, tega ti tudi ne bo opustil v svoji moški in sivi starosti. In: ,,Česar se Juree ni učil, tega se ludi Juri privadil ne bo". Ako si otroka učil, da aaj odraščene ia sploh ljudi, ki jih bo srečeval, spodobno in po kerščanski pozdravlja, ti bo to gotovo ludi pozneje spolnoval, ter djal: ,,Tega so me še naš verli učenik , Bog jim poverni, učili". — In zakaj boš še dandanašaji marsikterega odraščenca srečal, ki ti jo bo memo tebe brusil, kakor da bi prelepega kerščanskega pozdrava: ,,Hvaljen bodi Jezus Krifstus!" nikoJi slišal ne bil? Zakaj se ti bo še dandanašnji inarsikteri memo cerkve, kakor menio kake gostivnice, plazil, če bojo vrata odperte, tudi notri zijal, ali ne se odkril ali pokrižal ? Zakaj boš tudi dandaaašaji še malokterega vidil, ki bi se spodobao odkril in lepo molil, kadar mu zvon farne cerkve zjutraj, opoldae in zvečer milo zapoje? Zato, ker se kaj takega v svoji mladosti nikoli učil ni! — Kakor drugod, tako bo pa tak človek tudi v cerkvi — sirov ia merzel. Xe prime se ga ne dobra, ne huda beseda. Kaj mu pomagajo pozneje vse lepe pridige in opominjaaja gosp. spovedaikov ? Le stopi v to ali uno cerkev po deželi in ozri se nekoliko po ljudeh! Kaj boš vidil tukaj ? Ne bom govoril od odraščenih Ijudi, kterih je veliko zlo zaspanih, ker nisem pridigar. — Ali pridi z niaao v cerkev, ki li jo hočem pokazali, in ozri se po mladeži in po ofrocih. Djal bi, da ne aajdeš prav pobožaega. Mladi odraščeaei bojo edeu drugega pregledovali, se pogovarjali in posmehovali. Otroci pa — otroci počoejo vse, kar pri drugih vidijo. Duši človeški je prirojen nagoa, ki človeka, posebao pa otroka tako rekoč, sili zmiraj kaj novega opaziti ia se naučili. Zato pa je otrok kakor opica in stori ia počae vse, kar pri drugih vidi. Ako bi se pri otrocili od kraja vsiai aapakam v okom prišlo, bi se gotovo lepše obnašali. Tako pa, naj si bojo pri sv. niaši ali pri pridigi ali pri kakih drugili slovesaih opravilili cerkveaih, se bojo celi dragi čas zgovarjali, s podobami in drugiaii rečmi baraatali, se kregali, suvali, ščipali ia se tudi, Bogu bodi potožeao, večkrat stepli. — Koaiaj pa gospod aiašnik od altarja odstopijo in še ne odidejo iz cerkve, ko že pri vratili grozia hrup in ropot vstaae. Vsi derejo ven. Vsaki hoče pcrvi biti. Toraj se gaetejo, tlačijo in sujejo, vriskajo, cvilijo ia se smejajo, da je joj. — Prašaai pa zdaj pošteao in pohlevno: Ali je to čast, ki smo jo očetn aebeškemu, kralju aebes ia zemlje dolžai ? Je to spoštovanje, ki gre sveti hisi božji? Ali se to spodobi v cerkvi ia pred cerkvijo ? ,,Haec est mea domus, domus orationis; vos autem eam fecistis speluncam latroaum!" (Luc. 19, 47.) ,,Toje moja hiša, hiša božja ia molitve; vi pa ste jo preaaredili v jamo tolovajsko!" Tako je govoril Kristus sara ter prijel za verv in izgaal iz tcmpeljna Jeruzaleraskega vse kupčevavce ia baraatavce. — Ako je pa Kristus se že tako serdil, ko je Ijudi v preddvoru Judovskega tempeljna tako nespodobne vidil; kaj oa neki zdaj pravi, zdaj, ko Ijudje dan na dan sveto cerkev katoliško, kjer on noč ia daa prebiva in kraljuje, tako malo spoštujejo ? Ali ne bo on, kakor nekdaj Jude iz teiiipeljna, enkrat tudi iz svojega aebeškega kraljestva izgaal vsih tistih, ki zdaj njegovo sv. cerkev tako gerdo oskrunujejo? Bog se usmili! — Človek, ki za sv. hišo božjo nima nikakoršnega spoštovaaja, ki bih ai mar za službo božjo, ti bode tudi pri vseli dragih rečeli merzel ia ae more nikoli ia aikjer zadovoljen ia srečen biti. Je pa Bog, neskončno dobrotljivi stvarnik, človeka za nesrečo ia v pogubljenje vstvaril? Vsaki pravi kristjan to ve, da ne! Človek je edino le zavoljo Boga in za Boga vstvarjen. Kaj je tedaj njegov zadaji ia naj imeaitnejši namea ? Kaj drugega, kakor p o p o 1 n a i n v e č 11 a z e d i n j en o s t z Bogoin! la aa zeailjo ai Bog človeka za aič drugega postavil, kakor da spolmije ajegovo svelo voljo, in se tako Bogu vedao bolj in bolj približuje. ,,Boj sc Boga in derži zvesto ajegove zapovedi; zakaj v tem obstoji vse, karje človeškega!" (Pridg. 12, 13.) — Ker je človek zavoljo Boga in za Boga vstvarjen in ima, kakor vsaki ve v sebi tudi naravai svoji duši prirojeni iiagoa , zmiraj kaj novega učili sc ; kaj niora tedaj učidlj sforiti? Učitelj niora svojim učeacom vselej bili ludi odgojitelj. On mora mladež njemu izročeao ae le merzlo učiti, temiič (ndi zrejati. Kaj pa se pravi zrejati? Zrejati ali gojiti se pravi, kakor aam naš niili ,,Tovarš" v 1. listu I. tcoaja pripoveduje , tako ravaati, ,,d a človeka pri bl ižujemo k Bogu, kteri j e p e r v a a 1 i i z v i r n a p o d o b a, r e s n i c a i a I j u b ez e n." Potem takeai iičitelj, ki pri učeaji na dobro pravo keršansko odgojevanje pozabi, svojo aalogo koinaj na polspolnuje! (u.ije Priii.>