Ana Kralj
ZAPORI ZA REVNE. TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
GLOBALIZACIIA
IN PRODUKCIJA REVŠČINE
Dobro desetletje je že, odkar je »globalizacija«
postala ključna beseda ne zgolj v družboslovni
akademski tematiki (pojem so si prisvojile številne
discipline od sociologije, politologije, mednarod-
nih odnosov, ekonomije, antropologije, kulturnih
študij, pa še bi lahko naštevali), temveč tudi v mno-
žičnih medijih in v politični sferi oziroma v vsak-
danjem pogovornem jeziku.
Prav zaradi svoje vseprisotnosti tako v strokov-
nem kot v laičnem govoru in vsaj na videz široke
pojasnjevalne moči (globalizacija naj bi bila ideja
oziroma koncept par excellence, s katerim razu-
memo in hkrati pojasnjujemo tranzicijo družbe v
tretje tisočletje) je kratka, enotna definicija kon-
cepta zelo otežena. Na prvi pogled se morda zdi,
da gre za pojem, katerega razumevanje je nepro-
blematično, vsebina pa dokaj jasna. Pa vendar že
začetno proučevanje globalizacije odkrije, da
nekateri avtorji - zlasti v novinarskih tekstih -
globalizacijo uporabljajo kot pojem, ne da bi ga
vsebinsko opredelili, ko da gre za samoumevno
stvar. Nekateri pomembni družboslovci in družbo-
slovke pa o njem govorijo v pomenu konceptov.
A tudi tu se zaplete; obstajajo avtorji, ki zanikajo
obstoj globalizacije ali pa menijo, da gre za površ-
no, nejasno rabo pojma, ki je vsebinsko prazen
ali vsaj še zelo nedorečen, drugi globalizacijo razu-
mejo kot star fenomen, ki so ga sprožili koloniza-
cijski procesi in zgodnji kapitalizem, v dvajsetem
stoletju pa utrdili obe svetovni vojni in tehnološko-
komunikacijski razvoj, tretji pa menijo, da je glo-
balizacija sodoben fenomen poznega kapitalizma
in visoke moderne, katerega korenine ne segajo
dlje kot v sedemdeseta leta 20. stoletja.
Pregled nekaterih pomembnejših teorij nam
odkrije, da je mogoče globalizacijo obravnavati
iz različnih zornih kotov; avtorji navajajo različne
dejavnike globalizacije in ji pripisujejo različne
značilnosti. Vendar je mogoče pri vseh sodobnej-
ših teorijah globalizacije najti vsaj en skupni ime-
novalec, to pa je razširjanje globalne ekonomije
neoliberalnega kapitalizma. Če je tako, potem so
tudi drugi morebitni dejavniki in značilnosti glo-
balizacije podvrženi sistemskim učinkom dinami-
ke politične ekonomije kapitalizma, čeprav ne vsi
enako in ne na enak način. Zaradi tega lahko reče-
mo, da globalizacija ni totalizirajoč, ampak parcia-
len fenomen; po eni strani se globalizira ves svet,
po drugi strani pa obstajajo obsežna področja, ki
se jih globalizacija ni niti dotaknila. Rečemo lahko,
da je globalizaciji imanentna dialektika vključeva-
nja in izključevanja (Mittelman, 2001: 7).
Določili smo torej prvi in najpomembnejši kon-
stituens globalizacije, svetovno razširjanje kapita-
listične ekonomije, vendar je globalizacijo nujno
obravnavati tudi v njeni kulturno-ideološki razsež-
nosti. Z ideologijo globalizacije mislimo na korpus
vrednot, ki jim načeljujejo neoliberalna prepriča-
nja o pomenu svobodnega trga in blagodejnosti
konkurence, ekonomske učinkovitosti, profitabil-
nosti in individualizma. Globalizacija torej ni zgolj
ekonomski, ampak je ekonomsko-kulturni proces.
Če sprejmemo definicijo globalizacije kot raz-
širjanja globalne ekonomije neoliberalnega kapita-
lizma s hkrati potekajočo interpelacijo posamezni-
kov v neoliberalni vrednostni korpus, se moramo
obenem spoprijeti z nekaterimi miti' na tem po-
dročju. Najmočneje vkoreninjen je mit o tem, da
gre pri globalizaciji za nepovraten proces oziroma
da je globalizacija nujen in neizogiben učinek raz-
vojnih smernic, po katerih drvijo demokratične
družbe Zahoda, z večjim ali manjšim zamikom
pa jim je - hote ali nehote - za petami še ves pre-
ostali svet. Loie Wacquant in Pierre Bourdieu poj-
mujeta globaUzacijo kar kot
173
ANA KRALJ
[...] preoblačenje učinkov ameriškega imperia-
lizma v lišp kulturnega ekumenizma ali eko-
nomskega fatalizma in táko prikazovanje med-
narodnega razmerja ekonomske moči, da je
videti kot naravna nujnost. Preoblikovanje dru-
žbenih odnosov in kulturnih praks po ameriški
šabloni, ki je bila naprednim družbam vsiljena
skoz obubožanje države, spreminjanje javnih
dobrin v blago in skoz generalizacijo zaposlit-
vene negotovosti, je sprejeto z resignacijo, ko
da gre za dobesedno neogiben izid nacionalne
evolucije, kadar ga že ne slavijo z ovčjim navdu-
šenjem. Deindustrializacija, naraščanje neena-
kosti in omejevanje socialnih zavarovanj, ki so
daleč od tega, da bi bila - kakor nam nepre-
nehoma govorijo - neogiben rezultat rasti zu-
nanje trgovine, 80 rezultat domačih političnih
odločitev, ki odsevajo stanje ravnovesja raz-
rednih sil v prid lastnikov kapitala. (Bourdieu,
Wacquant2003: 59.)
Svetovna kapitalistična ekonomija ni bila nikoli
le »nevtralni« mehanizem menjave dobrin in sto-
ritev na globalnem trgu, ampak je veliko več kakor
to. Najprej in predvsem gre za to, da lahko neneh-
no reproduciramo, se pravi, obnavljamo forma-
tivno matriko, na podlagi katere deluje, to pa je
poblagovljenje delovne sile in reproduciranje raz-
rednih razmerij, v katerih delavci nimajo nadzora
nad proizvodnimi sredstvi. Drugače rečeno, kapi-
talistična globalizacija pomeni, da je treba neneh-
no reproducirati svetovno revščino.
V tem kontekstu je pomembna zlasti protiraz-
vojna strategija, ki so jo ZDA kot nosilke neolibe-
ralne politike sprožile sredi sedemdesetih let 20.
stoletja. Njihova gospodarska dominacija v sve-
tovnem sistemu namreč ni bila ogrožena le zaradi
ostre konkurence njenih najrazvitejših zaveznic,
pač pa še bolj zaradi razvojnih tendenc držav dru-
gega in tretjega sveta, svetovne polperiferije in
periferije, če rečemo z Wallersteinom. Šestdeseta
in sedemdeseta leta so bila obdobje množičnega
oblikovanja postkolonialnih držav, pred katerimi
so bile perspektive - na hitro rečeno - bodisi raz-
voja bodisi uničujočih notranjih in medsebojnih
spopadov. Združeni narodi so sedemdeseta leta
razglasili za »desetletje razvoja«, v tem času se je
veliko govorilo o »novem svetovnem gospodar-
skem redu«, UNESCO je izoblikoval strategijo
»novega mednarodnega informacijskega reda«. V
zgodnjih sedemdesetih letih sta se dogodili obe
naftni krizi, ki ju je sprožil OPEC s strmim zviševa-
njem cen surove nafte. ZDA so se na ta dogajanja
odzvale hitro in učinkovito: z neoliberalno notran-
jo in zunanjo gospodarsko politiko in v/ashington-
skim sporazumom, s podreditvijo mednarodnih
gospodarskih združenj novi neoliberalni politiki,
GATT so spremenile v svetovno trgovinsko orga-
nizacijo (WTO), inavgurirale so festivale neolibe-
ralizma, kakršno je vsakoletno srečanje v Davosu,
in kulturno ideološko producirale sindrom TINA
(»There Is No Alternative«) (Wallerstein 2002).
Tudi obe najpomembnejši svetovni monetarni
instituciji, svetovna banka in mednarodni mone-
tarni sklad, neposredno delujeta v smeri »univer-
zalizacije« neoliberalne vrednostne globalizacije.
V sodobni dolžniški krizi na primer instituciji iz
Bretton Woodsa^ podpirata države donatorke ta-
ko, da nikakor ni ogrožen svetovni monetarni red
in kajpak tudi ne nacionalna ekonomija bogatih
držav. Države dolžnice prejemajo pomoč obeh le,
če izpolnjujejo postavljene pogoje: povečanje izvo-
za, odpravljanje ovir za tuje investicije, zmanjšanje
proračunskih izdatkov in znižanje stroškov za so-
cialnopolitične, zdravstvene in izobraževalne pro-
grame\ Politična odločitev o širitvi ekonomske
globalizacije v nerazvite države navadno sovpade
z zmanjšano sposobnostjo (in voljo) teh držav, da
bi varovale, kaj šele razvijale najbolj marginalizi-
rana področja znotraj svojih meja. Vsa ta dogaja-
nja in procesi so zelo učinkovito demontirali raz-
vojne politike iz sedemdesetih, ki so se bile komaj
dobro rodile. Periferna območja svetovne ekono-
mije so tako ostala, kar so bila; v osemdesetih in
devetdesetih so vse bolj postajala poligon vojaških
in gospodarskih dejavnosti svetovnega centra in
bazen cenene delovne sile.
Realne globalizacijske procese prežema neo-
liberalna paradigma liberalizacije, deregularizacije
in privatizacije; kdor ji sledi, lahko pričakuje dobit-
ke in olajšave. Kdor ji ne zmore slediti ali jo ekspli-
citno zavrača, ima pred seboj težko pot: enklave
revščine tudi v razvitih državah, vrsta obubožanih
držav in celo ves kontinent - taka je danes videti
Afrika -, kjer se globalizacija, razen najvišjih slo-
jev, večine prebivalstva skoraj ni dotaknila.
Učinki neoliberalnega kapitalizma, ki se kažejo
predvsem v razgradnji socialne države in države
blaginje, ekonomski deregulaciji trgov in poveče-
vanju števila negotovih oziroma netrajnih oblik
zaposlovanja, obenem povzročajo vedno bolj in-
tenzivno konsolidacijo in kolaboracijo vladajočih
izkoriščevalskih razredov in njihovih pomočnikov
pri uporabi (novih) instrumentov prisile in moči.
174
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
s katerimi obvladujejo nezadovoljstvo in socialne
nemire, ki nastajajo na spodnjem delu socialne
strukture tako imenovanih razvitih družb.
Regulacija delavskih razredov s tistim, kar Pierre
Bordieu imenuje »leva roka« in je simbolizi-
rana z izobraževanjem, javnim zdravstvom,
socialno varnostjo in socialnim reševanjem
stanovanjskega vprašanja (Bourdieu, 1998), je
odpravljena - v Ameriki - ali dopolnjena - v
zahodni Evropi - z regulacijo njene »desne
roke«, to je s policijo, sodišči in z zaporniškim
sistemom, ki postajajo vedno bolj dejavni in
vsiljivi v spodnjih predelih družbenega pro-
stora. (Wacquant 2003: 66.)
Obenem se v vsakdanjo politično agendo v
zadnjih letih vse bolj vključuje boj proti tako ime-
novanim antiglobalističnim skupinam, tj., borcem
za pravičnejšo globalizacijo oziroma zagovorni-
kom socialnih in ekonomskih pravic. Množične
demonstracije, ki so v Združenih državah Ame-
rike leta 1999 presenetile oblasti v Seattlu, v Evro-
pi pa na demonstracijah med srečanjem vrha os-
mih najbolj razvitih držav sveta in Rusije (G-8) v
Genovi leta 2001, so povzročile strah pred mobili-
zacijskim potencialom gibanja. Oblasti so reagi-
rale z izrazito represijo'* in kriminalizacijo (pripad-
nikov) gibanja, dodaten »argument« pa so iznašle
po napadih na newyorški WTC, ko se je razširila
nenadna in obsesivna »pravica do varnosti«, zara-
di katere so se nekatere organizacije in zlasti anar-
histične skupine nenadoma znašle na listi teroris-
tičnih organizacij, njihovi pripadniki pa se soočajo
z obtožbami terorističnega delovanja in ogrožanja
varnosti države.
OD SOCIALNE K PENALNI DRŽAVI
Neoliberalna ideologija torej pelje v redefinicijo
države, ki se umika iz ekonomske arene in zmanj-
šuje svojo socialno vlogo, po drugi strani pa prek
represivnih aparatov postaja vse pomembnejša
nadzorovalna in kaznovalna funkcija države, kar
se najbolj kaže v skokovitem porastu števila ljudi,
ki so v kazenskem postopku ali za zapahi. Wac-
quant (2003: 66, 67) govori o treh vrstah zapira-
nja in njihovem pomenu v neoliberalnem pro-
jektu^. Treba je namreč razlikovati med »zaporom
zaradi varnosti«, na katerega so obsojeni posa-
mezniki, ki so tako nevarni, da bi lahko povzročali
škodo, »zaporom zaradi diferenciacije«, katerega
namen je izključitev družbenih kategorij, ki veljajo
za nezaželene, in »zaporom zaradi avtoritete«,
katerega cilj je uveljaviti prerogative in moči dr-
žave. Te tri obHke zapiranja ne merijo na isto po-
pulacijo in družbi ne prinašjo enakega sporočila
(Faugeron v Wacquant, 2003: 67).
V nadaljevanju se bom posvetila drugi obliki
zapiranja, torej »zapiranju zaradi diferenciacije«,
katerega primarni cilj je odstraniti z mestnih ulic
najbolj ranljive in obenem najbolj vidne, izpo-
stavljene družbene manjšine, namreč brezdomce
in (ilegalne) imigrante.
»DIFERENCIRANI DRUGI«:
BREZDOMCI IN
(ILEGALNI) IMIGRANTI
Brezdomci na ulicah so najbolj manifesten primer
spodletelega institucionalnega reševanja stano-
vanjskega problema na širšem področju socialne
politike tudi v t. i. tranzicijskih državah.
V nasprotju s prejšnjim socialističnim siste-
mom, ko je bila odgovornost države za stano-
vanjsko oskrbo ranljivih skupin jasna - najbolj
otipljivo se je izražala v dodeljevanju solidarno-
stnih stanovanj, v prednostnih kriterijih za do-
deljevanje družbenih stanovanj in posojil, ki
so upoštevali potrebe (upravičenosti), in v
praktični odsotnosti brezdomstva in prisilnih
izselitev brez nujnega nadomestnega stanova-
nja - so danes pristojnosti države na tem pod-
ročju bistveno manjše. Razširjeno je namreč
prepričanje, da je posameznik sam odgovoren
za lastno stanovanjsko oskrbo, kar da je lastno
kapitalizmu kot takemu, medtem ko sistemska
odgovornost za obstoj primernih in zadostnih
stanovanjskih priložnosti, torej ponudba cenov-
no dosegljivih stanovanj, ostaja spregledana.
(Mandič 1999: 6.)
Pridobivanje neprofitnih in socialnih stanovanj
je v Sloveniji skoraj v celoti zastalo. Leta 2000 je
bilo zgrajenih le 650 socialnih in neprofitnih enot.
Trenutno primanjkuje 8.500 neprofitnih stano-
vanj. Poleg tega ni možnosti za zasilno in začasno
namestitev, ki bi začasno reševale stanovanjski
problem ljudi brez strehe nad glavo. To povzroči
začasno brezdomstvo in zahteva nujne ukrepe za
preprečevanje ali vsaj ublažitev socialne izključe-
175
ANA KRALJ
nosti, še zlasti ukrepe za zaščito družin. Ker manj-
ka socialnih in neprofitnih stanovanj, ni prostora
za začasno reševanje stanovanjskih problemov.
Stanovanj primanjkuje tudi za skupine prebi-
valcev s posebnimi potrebami, vključno s stanova-
nji za prebivanje v skupnosti, na primer za bivalne
skupnosti, invalide in osebe s težavami v dušev-
nem zdravju. Trenutno so v Sloveniji tri zavetišča,
ki dajejo namestitev približno 60 brezdomcem, V
druge programe, namenjene brezdomcem (dnev-
ni centri za pomoč in svetovanje brezdomcem,
razdeljevanje hrane in oblačil, ambulanta za brez-
domce), je vključenih okrog 800 brezdomcev, ve-
liko od teh pa potrebuje namestitev v zavetišču.
Stanovanjski pogoji za Rome, ki jih je v Sloveniji
od 7.000 do 10.000, so na splošno še precej slabši
kot pri preostalem prebivalstvu. V nekaterih skup-
nostih so še vedno v rabi neprimerni stanovanjski
objekti brez sanitarne opreme, elektrike, vodovo-
da, kanalizacije in odvoza smeti. Najemniki, kate-
rih dohodki rahlo presežejo dohodkovni prag za
upravičenost do denarne socialne pomoči, izgubi-
jo pravico do nje in tudi do dodatka za najemnino.
Zato lahko po plačilu najemnine razpolagajo celo
z manj dohodka kot prejemniki denarne socialne
pomoči (CNVOS 2005).
Raziskava, ki so jo v začetku devetdesetih let
opravili v Združenih državah Amerike, je poka-
zala, da 82 % anketirancev meni, da so za problem
brezdomstva krive psihiatrične klinike, ker na pro-
sto spuščajo ljudi, ki niso sposobni za samostojno,
normalno življenje, 90 % vprašanih pa je vzrok
za brezdomstvo videlo v zlorabi drog in alkohola
(Newman 1997: 365). Oba odgovora kažeta na
prevladujoče mnenje, da so brezdomci duševni
bolniki. Brezdomci so torej v očeh »zdravega dela
družbenega telesa« najpogosteje stigmatizirani
kot norci ali pa kot lenobe, ki se ne potrudijo pois-
kati dela kot vsi pošteni ljudje, temveč raje živijo
na račun drugih. Družbena toleranca do brezdom-
cev oziroma brezdomstva postaja - predvsem v
Združenih državah Amerike, ki so prežete z ideo-
logijo, da lahko pridni in prizadevni posamezniki
dosežejo vse, če se le dovolj potrudijo - vse manj-
ša^, na problem brezdomstva pa so se odzvale
tudi državne institucije, seveda ne z ustreznejšo
stanovanjsko oziroma socialno politiko, temveč s
kaznovalno politiko. Britanski predsednik vlade
Tony Blair se je leta 1997 zavzel za politiko »ničel-
ne tolerance« do brezdomcev z besedami: »Po-
membno je, da jasno pokažemo, da ne bomo do-
puščali drobnega kriminala. Osnovno načelo tega
je, da lahko rečemo: da, lahko smo nestrpni do
brezdomcev na ulicah« (Wacquant 2000). Števil-
na mesta tako v skrbi za odstranjevanje brezdom-
cev z ulic uvajajo nelegalne uredbe proti berače-
nju, ki je tudi v Sloveniji označeno kot prekršek,
za katerega je predvideno plačilo denarne kazni.
Najbolj drastični ukrepi so zopet v Združenih dr-
žavah Amerike. V Santa Barbari v Kaliforniji so
oblasti prepovedale brezdomcem spati na javnih
površinah. Leta 1996 so v Atlanti, ki je gostila
poletne olimpijske igre, zaostrili ukrepe, s kateri-
mi so z ulic pregnali brezdomce, ki bi kvarili po-
dobo uspešnega mesta. Mestne oblasti so zato
sprejele novo uredbo, ki je policiji omogočala are-
tirati ljudi, ki se na parkiriščih ter v garažah »ne
obnašajo tako, kot to pritiče posameznikom, ki
ubogajo zakon« (Smothers v Newman 1997:367).
Druga »ciljna skupina«, proti kateri se repre-
sivni aparati države nadvse radi usmerjajo, so tujci
oziroma (ilegalni) priseljenci. Boj proti kriminalu,
zlasti pa proti terorizmu, ki je v zadnjih letih postal
temeljni sestavni del političnih programov tako
levih kot desnih strank, je neločljivo povezan z
bojem proti (ilegalnim) migracijam oziroma kar
neposredno proti (ilegalnim) imigrantom^ Od-
krito nastopanje proti tujcem na podlagi njihove
rasne, etnične ali verske pripadnosti lahko hitro
prikliče nezaželene obtožbe rasizma, nacionaliz-
ma oziroma ksenofobije in s tem trči ob politično
korektnost, ki je v zadnjih letih tako modna v drža-
vah »razvitega Zahoda«. Zato se politiki radi zate-
kajo k priročnemu povezovanju tujcev s krimina-
lom. Trditve, denimo: »Ogroža nas kriminal, tujci
pa so tisti, ki ga povzročajo in spodbujajo, zato
jih je treba poloviti, zapreti, še raje pa deportirati,«
so dnevna govorica političnega nastopaštva. Zyg-
munt Bauman (2003: 120) omenja boj za glasove
volilk in volilcev ob kampanji za predsedniške vo-
litve leta 2002 v Franciji: »Dvoboj med Chiracom
in Jospinom [...] je bil šele v povojih, ko se je že
izrodil v javno dražbo, na kateri sta oba kandidata
tekmovala za volilno podporo s pomočjo obljub
o vse ostrejših ukrepih proti kriminalcem in imi-
grantom, predvsem pa proti imigrantom, ki roje-
vajo kriminal, in kriminalu, ki se redi na imigran-
tih.« Podobne primere srečamo po vsej Evropi;
zlasti stranke skrajno desne politične usmeritve z
agresivno antiimigrantsko kampanjo, cepljeno na
podpihovanje občutka osebne ogroženosti, ogro-
ženosti privatne lastnine in tudi ogroženosti »na-
rodne biti«, dobivajo sedeže v parlamentih in po-
ložaje v vladah®.
176
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
Tabela 1 : Zaporniška populacija v državah Evropske unije, 1991 -1995
Viri: Prison statistics, England and Wales, 1991 : The Prison Population in 1994 (Home Office Statistical
Bulletin 8/95); Criminal Statistics, England and Wales 1995 (Cm 3421). V: Taylor (1999:188).
Krilatica »napovejmo vojno kriminalu«, ki gre
z roko v roki z obljubami o več zaporih, daljših
zapornih kaznih in večjem številu organov reda
in miru, je v zadnjem desetletju povzročila infla-
cijo zaprte populacije, zapiranje pa je postalo tako
rekoč rutinsko sredstvo za obvladovanje družbene
negotovosti, nezadovoljstva in nemirov. V državah
Evropske unije se je denimo število zapornikov v
zgolj štirih letih (gre za obdobje 1991-1995)
povečalo kar za 23,6 odstotka (Taylor 1999: 187).
Poleg skokovitega porasta števila zapornikov
povsod po državah Evropske unije beležijo tudi
porast tujcev med zaprto populacijo. Delež tujcev,
(ilegalnih) imigrantov in zlasti mladostnikov iz
druge generacije priseljencev, ki se jih nalepka
imigrantov še naprej vztrajno drži, je v evropskih
zaporih glede na celoten delež zaprte populacije
nadpovprečen ter ga lahko v nekaterih državah
primerjamo z nesorazmerno visokim deležem
temnopoltih v zaporih Združenih držav Amerike,
ponekod pa ga celo presega^.
V Veliki Britaniji, kjer so »tujci« postali tako
rekoč sinonim za poulični kriminal, imajo temno-
polte osebe sedemkrat več možnosti kakor belci,
da bodo končale za rešetkami. V letu 1993 so ose-
be zahodnoindijskega, gvajanskega ali afriškega
rodu sestavljale 11 odstotkov vseh zapornikov, če-
prav sestavljajo zgolj 1,8 odstotka vseh prebival-
cev države med 18. in 39. letom. Nadpovprečen
delež »tujcev« bije v oči zlasti v kategoriji zapor-
nikov, obsojenih zaradi posedovanja ali razpeče-
vanja drog, kjer je kar polovica vseh zapornikov
temnopoltih, med tistimi, ki so obsojeni zaradi
vlomov, pa se delež temnopoltih približuje dvem
tretjinam. Podoben trend opažajo tudi v Nemčiji,
kjer je zaprtih dvajsetkrat več Romov, ki izvirajo
iz Romunije, osemkrat več Maročanov in tri do
štirikrat več Turkov kakor domačega prebivalstva.
Na Nizozemskem, kjer se je populacija zaporni-
kov v petnajstih letih potrojila, leta 1993 pa je
bilo kar 43 odstotkov vseh zapornikov tujcev, je
denimo možnost za obsodbe za prvo kaznivo de-
janje, četudi povsem enakega tipa, neprimerno
večja, če je obtožena oseba severnoafriškega ali
latinoameriškega porekla. Leta 2002 je nizozem-
ski parlament na pobudo nekdanjega vodje urada
za imigracije in tedanjega ministra za azilno poli-
tiko obravnaval predlog zakona, po katerem naj
bi tistim tujcem, ki so pridobili nizozemsko drža-
vljanstvo in pozneje storili kriminalno dejanje, od-
vzeli državljanstvo, da bi jih lahko za kazen izgnali
v državo, od koder izvirajo. V Franciji je tujcev 6
177
ANA KRALJ
Tabela 2: Tujci v zaporih držav Evropske unije, 2003
odstotkov celotne populacije, delež tujcev v fran-
coskih zaporih pa kar 26 odstotkov vseh obsojen-
cev. Francoska sodišča za kršilce zakonov, ki
nimajo francoskega državljanstva, praviloma od-
rejajo zaporne kazni, pogojne kazni in javna ozi-
roma družbenokoristna dela pa večinoma doletijo
zgolj »polnopravne« državljane. Poglavje zase je
kazensko pravo, ki zadeva ilegalen vstop na fran-
cosko ozemlje; tri četrtine ilegalnih imigrantov je
zaradi kršitve člena, ki zadeva nelegalen prestop
meje in bivanje v državi, obsojeno na zaporno
kazen, število ilegalnih prehodov meje pa se je v
zadnjih tridesetih letih povečalo skoraj za deset-
krat. Rastoče število tujcev v zaporih je zato pred-
vsem posledica zapiranja zaradi administrativnega
prekrška in ne zaradi same kriminogenosti tujcev,
kakor trdijo nekateri ksenofobni diskurzi v
francoski javnosti (Wacquant 2003: 215, 216).
»ILEGALNI« IMIGRANTI V SLOVENIJI
V Sloveniji se je živahna javna razprava o imigrant-
ski problematiki razvnela jeseni leta 2000, ko se
je število »ilegalcev« in prosilcev za azil povzpelo
na najvišjo raven dotlej. Policijske statistike so leta
2000 zabeležile 35.914 ilegalnih imigrantov,
obenem je bilo vloženih 9.244 prošenj za politični
azil, medtem ko se je v prvih letih po osamosvojitvi
Slovenije število ilegalnih prehodov meje gibalo
okoli 4.000 do 5.000 primerov letno, za odobritev
političnega azila pa je v povprečju prosilo 110 ljudi
(MNZ 2002). V sredstvih množičnega obveščanja
se je - z redkimi izjemami - izoblikoval izrazito
stigmatizacijski in diskriminacijski diskurz, ki je
slovenski javnosti predstavil novo dimenzijo imi-
grantske problematike - tako imenovano »pre-
bežniško krizo«. V poročanju so bili uporabljeni
zlasti taki glagoli: (prebežniki) se gnetejo, begajo.
178
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
navaljujejo, pritiskajo, oblegajo, preplavljajo ...
Nasploh je bila zelo modna metaforika naravnih
katastrof. Opisani so bili na naslednje načine:
ogrožajo varnostne razmere, lulajo po blokih in
zelenicah, objemajo dekleta in jih grabijo za zad-
njico, izdaja jih temna polt, nekateri kradejo po
trgovinah, dobičkarji, med njimi je čedalje več
vlomilcev in tatov, prenašalci bolezni...
Medijsko poročanje pa je bilo zgolj povzetek
drugih diskurzov - tako institucionalnega, ki se
je kazal v izjavah za javnost nekaterih državnih
uradnikov - kot tako imenovanega »glasu ljud-
stva«, ki so ga zastopale pobude nekaterih prebi-
valcev proti naseljevanju prebežnikov. Rezultat
tega so bile številne javne ksenofobične izjave in
zapisi sovražnega govora. Zanimivo novinarsko
spregledovanje dejstev pa je bilo najti na področju,
kjer ga nemara ne bi pričakovali. V članku »Vlada
nad težave bolj sistematično« {Delo, 7. 2. 2001)
so delavci ministrstva za notranje zadeve novinar-
ju potožili, da se sami zaman borijo proti predsod-
kom. Ljudje naj bi bili namreč prepričani, da ile-
galni prebežniki povečujejo kriminaliteto, ogro-
žajo starejše, otroke in dekleta. Po oceni uprave
kriminalistične policije je odstotek kaznivih dejanj
prebežnikov in azilantov zanemarljiv. »Ta dejstva
naj bi po podatkih MNZ v svojih izjavah za medije
predstavih tudi predstavniki policije, vendar pa
žal niso bila objavljena« (ibid.).
Zaradi uvajanja schengenskega mejnega siste-
ma oziroma poostrenega mejnega režima in novih
dopolnil k zakonu o azilu, ki so dodatno zaostrila
postopek za pridobivanje azila, se je število ilegal-
nih imigrantov in prosilcev za azil v naslednjih le-
tih zmanjšalo in se zopet ustalilo na številki z za-
četka devetdesetih let, pozornost javnosti pa se
je osredotočila na »novo vrsto« tujcev, ki ogrožajo
Slovenijo, Slovenke in Slovence
Eden izmed sestavnih delov sodobnih (anti)-
imigracijskih politik povsod po svetu je zapiranje
(ilegalnih) imigrantov in prosilcev za azil v zbirne
centre, prehodne domove in podobne totalne
ustanove, katerih poglavitni namen se je konec
devetdesetih let v slovenskem primeru slikovito
izrazil v poimenovanju ene od teh institucij: center
za odstranjevanje tujcev". »Prebežniška kriza« v
Sloveniji je doživela vrh na prelomu leta 2000,
predvsem v zvezi z dogajanji v azilnem domu in
centru za odstranjevanje tujcev na Celovški 166
v Ljubljani in nato še v podobnih centrih v Vidon-
cih, Prosenjakovcih, Črnomlju in Postojni. V ljub-
ljanskem azilnem domu in centru za odstranjeva-
nje tujcev, katerega nastanitvene zmogljivosti so
250 oseb, se je v prvih tednih leta 2001 nahajalo
med 400 in 800 ljudi. V času najhujše prostorske
stiske je v spalnicah, namenjenih šestim osebam,
prebivalo dvajset ljudi, v tako imenovani dnevni
sobi, ki meri 20 kvadratnih metrov, se je drenjalo
štirideset ljudi, ostaU prebivalci doma pa so bili
»nastanjeni« na stopniščih in po hodnikih. Novi
prišleki so bili do zaslišanj in zdravniških pregle-
dov tudi po tri dni nastanjeni v kletnih prostorih
brez postelj in osnovnih sanitarij. Kletni prostori
so zaradi takih razmer postali tudi neke vrste »pro-
stor za kaznovanje«, kamor so zapirali prebivalce
zaradi neustreznega vedenja. Prebivalci azilnega
doma so lahko zaprosili za prost izhod, ki pa je
bil omejen do 22. ure. Če so zamudili »horo lega-
lis«, je sledila kazen: »Ker se nisem pravočasno
vrnil v dom, so me policisti pretepli in me za tri
dni s približno petdesetimi ljudmi zaprli v kletno
sobo brez postelj« (Pajnik, Lesjak - Tušek, Gre-
gorčič 2001: 51).
V nasprotju s prosilci za azil tako imenovani
ilegalni migranti niso imeli prostega izhoda ozi-
roma je bilo njihovo gibanje omejeno na prostore
centra. Zanimiva je razlaga, zakaj prebežniki, ki
so zaprosili za azil in so nastanjeni v prvem in
drugem nadstropju stavbe, lahko zaprosijo za iz-
hod, tisti iz tretjega in četrtega nadstropja pa ne.
»Oni iz zgornjih prostorov niso obveščeni in ne
vedo, da lahko zaprosijo za azil.« Na vprašanje,
kako to, da nimajo teh informacij, je informant
odgovoril: »Slovenija ni tako velikodušna država,
da bi vsakogar seznanjala z njegovimi pravicami«
(Pajnik, Lesjak - Tušek, Gregorčič 2001: 53).
Zgovoren je tudi primer imigranta, ki je zaradi
poostrenih nadzornih ukrepov in neobveščenosti
skočil s četrtega nadstropja centra za odstranjeva-
nje tujcev ter se hudo poškodoval. Sogovornikom
z Mirovnega inštituta je povedal, da je poskušal
pobegniti, ker je bil prepričan, da ga bodo depor-
tirali aU kako drugače odstranili. Policija se je na
dogodek odzvala z mešanico ignorance in arogant-
nosti: »Očitno prebežnik ni bil dobro obveščen.
Pravi razlogi za to dejanje niso znani, kot prosilec
za azil bi namreč lahko zaprosil za dovoljenje za
izhod« (Delo, 6. 2. 2001). Sprenevedanje in pre-
vzetnost sta se kazali tudi v odnosu upravljalcev
azilnega doma in centra za odstranjevanje tujcev
do ljudi, ki so bili tam nastanjeni. Javnost je močno
razburila domnevna arogantnost nekaterih prosil-
cev za azil in ilegalnih imigrantov, ki so odklanjali
hrano. Slo pa je za obroke, pripravljene iz svinj-
179
ANA KRALJ
skega mesa, katerega uživanje je muslimanskim
vernikom prepovedano. Poniževalen odnos do
imigrantov se je kazal tudi pri tako imenovanem
zdravstvenem pregledu ob prihodu v center, kjer
v prvih nekaj mesecih sploh ni bilo zdravnika,
temveč zgolj medicinska sestra; ta je imigrante
povprašala po nalezljivih boleznih in jim pregle-
dala roke, da bi preverila, ali se drogirajo, s tem
pa je bil pregled končan. Tudi po uvedbi občas-
nega zdravniškega dežurstva ni bilo jasno, kakšno
naj bi bilo osnovno zdravstveno varstvo, do ka-
terega so imeli prosilci za azil in ilegalni migranti
zakonsko pravico. Zakon o azilu je določal, da
mora obseg, obliko in način zdravstvenega varstva
določiti minister za zdravstvo, do česar pa nikoli
ni prišlo (zvočni zapis oddaje Zeitgeist: »Resnične
razmere za zidovi Celovške 166«, Radio Študent,
14. 1.2001).
Naivno bi bilo nasedati sporočilom državnih
birokratov iz represivnih resorjev (notranjega in
pravosodnega ministrstva), da na tako imenovano
»prebežniško krizo« Slovenija ni bila ustrezno pri-
pravljena, zaradi česar naj bi prihajalo do »spo-
drsljajev«.
TABORIŠČA ZA PREBEŽNIKE?
Tehnike popolne izključitve ljudi iz družbe so se
najprej pojavile v kolonijah in to, kar je evropsko
krščansko meščanstvo najbolj zamerilo nacistom,
ni bil delikt genocida kot tak, pač pa to, da so
pripeljali kolonialne metode v Evropo. Sodobnih
načinov prostorskega omejevanja prebežnikov,
beguncev in iskalcev azila v Evropi najbrž res ni
mogoče primerjati z nacifašističnimi taborišči, a
je represivna matrika precej podobna: zbirni cen-
tri so institucije »družbenega slačenja« (Agamben)
in v njih se nahajajo ljudje ne po svoji volji in brez
kakršnega koli sodnega procesa.
Prebežnike in zbirne centre, v katerih živijo,
označuje temeljna ambivalentnost; so hkrati v dru-
žbi in zunaj nje, begunci/prebežniki/azilanti so
nosilci človekovih pravic in hkrati potencialni kri-
minalci ali vsaj izkoriščevalci »našega« gostoljubja,
so zunaj zakona in so mu hkrati podvrženi. Sled-
nje velja celo za njihovo zasebno in intimno življe-
nje tudi v državah, za katere naj bi veljali najvišji
demokratični standardi. Na Danskem, denimo,
od leta 2002 velja nova imigracijska zakonodaja,
po kateri se prosilci za azil ne smejo poročiti v ča-
su trajanja azilnega postopka, kar lahko pomeni
leta dolgo. V centru za begunce Hanstholm na
Danskem, ki ga upravljajo lokalne oblasti, so be-
guncem odtegnili vso finančno pomoč, do katere
so zakonsko upravičeni, če niso obiskovali tečaja
danskega jezika, kar je formalno prostovoljna de-
javnost (Diken, Laustsen 2003: 2-4).
Novi zbirni center za begunce blizu britanske-
ga letališča Heathrow upravlja francoska tvrdka
Sodexo; novinarji so odkrili, da so begunci v tem
centru za delo, ki ga opravljajo, plačani več kot
desetkrat manj, kakor znaša minimalna britanska
plača, kar je nezakonito. Britanske oblasti so po-
jasnile, da za francosko podjetje britanska zako-
nodaja ne velja, kar dejansko omogoča suženjsko
delo beguncev (Diken, Laustsen 2003: 6). Begun-
ska taborišča (centri, domovi...) so posebni hibridi
pravnih sistemov, kjer je razlikovanje med legal-
nostjo in ilegalnostjo delovanja zabrisano in težko
določljivo. Zapori kot čiste oblike zapiranja in
kaznovanja imajo bistveno jasnejši status, zato ni
presenetljivo, da iskalci azila v avstralskem centru
Woomera poskušajo storiti vse, da bi se prebili
do kaznivega dejanja in s tem zapora, kjer bi imeli
možnost obiskov in druge pravice, ki jih v Woo-
meri nimajo. Paradoksno je, da zelo težko storijo
kaznivo dejanje zaradi popolne geografske izola-
cije azilnega centra, zaradi česar je edina možnost,
ki jim ostaja, da »solidarno« obračunavajo drug
z drugim (Campbell 2002: 27).
Ne glede na raven represivne imobilizacije in
ne glede na to, s kakšnimi imeni so označeni pro-
stori za prebežnike, begunce, azilante (domovi,
centri, taborišča...), jim je skupno to, da jih lahko
v sociološkem smislu označimo kot ne-prostore.
Ne-prostori ne integrirajo drugih socialnih prosto-
rov, pomenov, tradicij, običajev. Drugače rečeno,
so nesimbolizirani, abstraktni prostori, konkretna
je le dejavnost, ta pa je izolacijska in represivna.
Domovi za prebežnike se povsod in kajpak tu-
di v Sloveniji najpogosteje nahajajo na obrobjih
mest ali še raje povsem zunaj urbanih prostorov.
Strategija je tu preprosta: disperzija prebežnikov
(beguncev, azilantov) v lokalno okolje je domala
onemogočena in nadzor je bistveno lažji. Tudi če
prebežniki niso prisilno konfinirani, so zaradi pre-
voznih stroškov omejeni v gibanju; tenzije in fru-
stracije se zgoščajo med njimi samimi in v odnosu
do okoliškega (podeželskega) prebivalstva.
Strategija je tudi ekonomsko utemeljena; ne-
urbana taborišča so cenejša, cenejši je nadzor, sti-
ki z zunajim svetom so minimalizirani, »center«
postane sterilen in monofunkcionalen. Prostorska
180
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
strategija podeželskih begunskih getov je antiinte-
gracijska strategija par excellence: otežen je dostop
do vseh »zunanjih« segmetov življenja (npr. do
trga dela, izobraževanja, kulture ...).
Sodobna begunska taborišča imajo štiri temelj-
ne značilnosti:
•	zelo nizke državne finančne podpore posa-
meznicam in posameznikom, večinoma pa sploh
nobenih'^
•	prepoved zaposlovanja ali otežen dostop do
zaposlitvekar begunce potiska iz legalnega eko-
nomskega sistema v nelegalni črni trg dela
•	kraj bivanja določajo vladne (redkeje lokal-
ne) politike
•	minimalna geografska mobilnost'"*.
Vsakdanje življenje beguncev, prebežnikov in
azilantov zaznamuje radikalna izolacija, ne le fi-
zična, temveč zlasti socialna in kultura. Njihovo
življenje je znosnejše zgolj zaradi podpore in de-
javnosti prostovoljk in prostovoljcev, kar zagotovo
velja tudi v Sloveniji.
SKLEPNA MISEL
Bolj kot vsi statistični podatki je pomembna in
problematična miselnost (nemara bi lahko rekli
kar projekt), ki leži za procesom »skladiščenja«
ljudi za zapahi in zidovi. Radikalna rast zaporniš-
ke populacije, povečevanje pristojnosti represiv-
nih organov oziroma kar razcvet in vseprisotnost
nadzorovalno-kaznovalne države niso neizogibna
usoda sodobnih družb, kakor bi nas rade prepri-
čale politične elite. Prav narobe, gre za zavestno
politično odločitev vladajočih razredov. Zapiranje
in socialna izolacija nista zgolj sredstvo za omeje-
vanje in preprečevanje kriminala; sta najprej sred-
stvo, s katerim je mogoče regulirati tako imeno-
vani »svobodni trg« (s pomočjo zapiranja revnih
in brezposelnih) in nacionalno/rasno sestavo po-
samezne države (s konfiniranjem tujcev in »ilegal-
nih« migrantov).
OPOMBE
' Rastko Močnik se v tekstu »Globalizaciju u svako selo, granicu na svaku tarabu« (2004) posveča
ravno dekonstrukciji mitov, na katere se opirajo zdravorazumske predstave oziroma razumevanja
globalizacije. Te konstruirata dva medsebojno podpirajoča se mita: »Če hočemo razmišljati o
globalizaciji, se moramo znebiti dveh mitov. Prvi pravi, da naj bi bila globalizacija nekaj novega.
Drugi mit pa meni, da naj bi bila neizogibna. Logična struktura tega dvojnega mita sodobnosti je
zanimiva. Skupaj, kakor delujeta v popularni misli, mita naturalizirata sedanja dogajanja: potapljata
nas v nejasno in zato še toliko trdnejše prepričanje, da naj bi bila globalizacija posebnost in hkrati
neogibnost naše epohe. A če ju zanikamo, kakor nam veleva razsvetljenski refleks, se znajdemo v
protislovju: če je namreč globalizacija že od nekdaj z nami, potem se vsiljuje vsaj z nujnostjo tistega,
kar je bilo že zdavnaj odločeno.«
181
ANA KRALJ
^ V letu 1944 je bila v Bretton Woodsu mednarodna konferenca zahodnih držav, kjer so prvič poskušali
mednarodno reševati ekonomske težave. Dogovorili so se o vezavi zahodnih valut na zlato osnovo in
ustanovili mednarodni monetarni sklad in svetovno banko. Vir: Webster's Encyclopedic Dictionary
1983: 184.
^ Izjemen zgled pavperizacije zapornikov je pravkar ponudila republika Slovenija. Doslej je bila
vključitev zapornikov med zavarovance obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ustaljena,
vendar je bil 24. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ureja obvezno pokojninsko
in invalidsko zavarovanje zapornikov, poleti 2003 brez sleherne strokovne razprave razveljavljen,
kar pomeni, da od 1. 7. 2003 zaporniki v Sloveniji niso več obvezno zavarovani. Črtanje 24. člena za
zapornike ne pomeni le zmanjševanja pravic, ampak nenaden in popoln odvzem večine pravic
pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ta poseg je v popolnem nasprotju z načelom pravne
varnosti. Izguba statusa zavarovanca za zapornike pomeni izpad obdobja opravljanja dela s polnim
delovnim časom iz pokojninske dobe. Tak izpad v vsakem primeru povzroči nižjo odmero pokojnine,
lahko pa celo onemogoči uveljavitev pravice do starostne pokojnine. To so dodatne posledice obsodbe,
ki po prestani kazni znižujejo socialno varnost prizadetih. Ta vnebovpijoči primer diskriminacije ni
imel v javnosti nikakršnega odmeva. »Izbris« zapornikov pomeni nevaren precedens; vključitev v
Evropsko unijo in prevzem evra bosta povzročila zahteve za zmanjšanje javnofinančnih izdatkov.
Verjetnost, da se s podobnimi gestami, ki prizadevajo najbolj ranljive in najbolj »neme« družbene
skupine, bistveno ogrozi njihova socialna varnost, je velika. Način, kako je bilo to storjeno, pa kaže,
da so državni organi spretnejši, saj se jim je očitno uspelo izogniti kritiki strokovne in druge javnosti.
Več o tem v Kavar Vidmar 2004.
^ Spomnimo se le na vdor policijskih specialnih enot v šolo Armanda Diaza, v kateri je prenočeval del
demonstrantov v Genovi. Povod za brutalen obračun z demonstranti naj bi bila molotovka in orožje,
ki so ga našli v poslopju, za katere se je pozneje izkazalo, da jih je podtaknila policija sama. Podoben
primer, pri katerem je šlo predvsem za diskreditacijo in pritisk na aktiviste, se je pred leti zgodil tudi
v Ljubljani z »afero molotovka«, ob kateri je policija preiskala stanovanji dveh aktivistov, profesorjev
na ljubljanski Univerzi, pod pretvezo, da sta pred italijansko veleposlaništvo »podtaknila« (?!)
molotovko.
^ Avtor sicer najprej opravi z mitom, da je zapor nepogrešljiva in nespremenljiva organizacija, ki
obstaja že od vekomaj. Postavljanje ljudi za rešetke, da bi jih kaznovali, je nov zgodovinski izum -
odvzem prostosti je postal kazen sama po sebi in kazenska razsodba par excellence šele, ko je nastopil
moderni posameznik, ki naj bi užival osebno svobodo, prežeto z naravno pravico do telesne
nedotakljivosti, ki je ne moreta odvzeti niti družina niti država, razen zaradi najresnejših motivov.
^ V Vermontu, ki sicer velja za eno najliberalnejših držav v ZDA, je skupina poslovnežev ustanovila
organizacijo z imenom »Westward, Ho!«, ki je lokalnim brezdomcem ponudila enosmerno letalsko
vozovnico, s katero so bili varno dostavljeni zunaj meja lokalne skupnosti (Newman 1997: 367).
^ Primer tega, da politika uporablja tudi najbolj umazane in celo zločinske metode pri povezovanju
(ilegalnih) imigrantov s kriminalom oziroma terorizmom, so dogodki, ki so konec aprila razburkali
makedonsko javnost. Policija je namreč aretirala šest pripadnikov elitnih policijskih enot, odgovornih
za smrt šestih Pakistancev in enega Indijca marca 2002, tožilstvo pa je izdalo obtožnico in mednarodno
tiralico tudi za tedanjim notranjim ministrom. Pakistanci in Indijec so bili ubiti v okolici Skopja,
policija pa je tedaj trdila, da so tujci načrtovali teroristične napade na več veleposlaništev v makedonski
prestolnici. Tujce so policisti ustrelili, ko so zapuščali kombi, v katerem so kasneje zasegli več kosov
orožja. Poznejša preiskava je pokazala, da so bili domnevni teroristi v resnici neoboroženi ilegalni
migranti na poti v zahodno Evropo. Tedanji minister Ljube Boškoski in njegovi sodelavci so organizirali
lažno akcijo, s katero naj bi pokazali zavzetost za boj proti terorizmu in tako pridobili naklonjenost
Združenih držav Amerike (STA, 30. 4. 2004).
® Zgovorni primeri so denimo Bossijeva Severna liga v Italiji, Nacionalna fronta Jean Marie le Pena v
182
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
Franciji, Lista Pirna Fortyna na Nizozemskem, Danska ljudska stranka Pie Kiersgaard in Progresivna
stranka na Norveškem. V Sloveniji v tem pogledu izstopa sicer marginalna Nacionalna stranka dela
Marjana Poljšaka, v kateri je našla svoje mesto tudi slovenska izpostava neonacistične skinovske
organizacije Blood and Honour. Na njihovi spletni strani je mogoče med drugim prebrati, da »liberalne
ideje dovoljujejo vsakemu izmečku ali parazitu enake pravice kot poštenemu, delavnemu in družbeno
ter nacionalno/rasno zavednemu človeku [...] dejstvo je, da so pripadniki drugih ras po Evropi v
glavnem kriminalci, narkomani, ali oboje« (Mladina, 10. 5. 2004).
® Tu se je število temnopoltih zapornikov v obdobju med letoma 1985 in 1995 podvojilo (v letu 1985
je znašalo 3.544 zapornikov na 100.000 odraslih prebivalcev afroameriškega rodu, v letu 1995 pa
6.926 zapornikov na 100.000 prebivalcev) in je sedemkrat večje od števila belcev v zaporih. Statistiki
pravosodnega ministrstva so na osnovi podatkov, zbranih leta 1991, izračunali, da verjetnost, da bo
Afroameričan obsojen na vsaj enoletno zaporno kazen, presega 28 odstotkov, pri Latinoameričanih
znaša 16 odstotkov, za belce pa zgolj 4 odstotke (Wacquant 1999: 215). ZDA so sicer v svetovnem
merilu po številu zapornikov na prvem mestu; zaprtih je nekaj več kot dva milijona ljudi, kar je
četrtina celotne zaporniške populacije po svetu.
Že v izhodišču problema je, da tu v resnici ne gre za tujce, temveč za ljudi, ki so se rodili, živeli in
delali v Sloveniji, pa ne morejo dobiti slovenskega državljanstva, ali za slovenske državljane, ki so jim
zaradi »napačne vere« kratene pravice do verskih objektov; govorimo seveda o izbrisanih in o
državljankah in državljanih muslimanske veroizpovedi. Izbrisani se soočajo z obtožbami, da je med
njimi - v najboljšem primeru - kakšna »nepismena snažilka ali natakar« (ko gre za bolj nedolžne in
naivne primere), velika večina je špekulantov in prebrisancev, ki da želijo izmolsti slovensko državo
oziroma živeti na njen račun in biti deležni socialnih beneficij, nekaj pa je celo kriminalcev in vojnih
zločincev, ki so se v vrstah okupatorske jugoslovanske ljudske armade borili proti interesom Slovenije.
Prebivalci in prebivalke muslimanske veroizpovedi, ki si prizadevajo za izgradnjo verskega središča,
pa so tarča tako slaboumnih obtožb, kot je denimo tista, da »bi izgradnja džamije širila infrastrukturo
Al Kajde in drugih terorističnih organizacij«, služila razpečevanju mamil in podobno.
" Naziv »center za odstranjevanje tujcev« zveni kot slaba šala. Državni uradniki, ki so si ime izmislili,
so odkrito definirali bistveni element svojega odnosa do tujcev. Pojem »odstranjevati« vežemo na
neprijetne, nevarne, škodljive, nezaželene stvari, ki jih je treba umakniti iz »naše« bližine. Navadno
namreč odstranjujemo plevel, škodljivce, umazanijo, jedrske odpadke in rakava tkiva. Tudi v primeru
»centra za odstranjevanje tujcev« se nazorno kaže, da jezik nikakor ni nevtralen mehanizem
označevanja.
V Sloveniji beguncem pripadajo skromni osnovni dnevni obroki hrane, finančno pomoč dobijo le
nekateri in le občasno od dobrodelnih organizacij (npr. Slovenska filantropija).
Urad za priseljevanje in tujce se ne ukvarja z zaposlovanjem beguncev (tujcev), te kompetence
prepušča zavodu za zaposlovanje, ki pa do leta 2003 zanje ni našel niti ene same zaposlitve.
Nič čudnega torej ni, da dajejo begunci izrazito prednost lokacijam v mestnih okoljih tudi tedaj, ko
so mestna taborišča (na primer tisto, ki se je nahajalo v barakarskem naselju na Viču v Ljubljani)
bistveno slabše opremljena od podeželskih. Pred nekaj leti so se begunci iz Ljubljane dolgo, a neuspešno
upirali preselitvam v podeželska okolja. A Slovenija tu ni nikakršna izjema; politike držav, kot sta
Avstrija in Danska, so zelo nazorne. V obeh državah begunci (prosilci za azil) izgubijo vso podporo,
vključno z zdravstvenim varstvom, če nočejo živeti v taboriščih.
183
ANA KRALJ
LITERATURA
Agamben, G. (1995), Homo sacer. Einaudi: Torino.
Bauman, Z. (1999), In Search of Politics. Cambridge: Polity Press.
- (2003), Liquid Love. Cambridge: Polity Press.
Beck, U. (2003), Kaj je globalizacija? Zmote globalizma - odgovori na globalizacijo. Ljubljana: Krt.
bogovič, A. (ur.) (1997), Pravo in družbene resničnosti. Ljubljana: KUD France Prešeren:.
Bourdieu, P., Wacquant, L. (2003), Neoliberalni novorek: zabeležke o novi planetarni vulgati. Družbo-
slovne razprave, XIX, 43: 57-63.
Campbell, D. (2002), In Woomera. The Guardian Weekly, 25. maj: 25-31.
CNVOS (2005), Nacionalni akcijski načrt o socialnem vključevanju, http://www.cnvos.si/mreza/
clanki/?id=24&PHPSESSID=635e7713a349e3875f941cae7d2bc9f4
Dicken, P. (2003), Global Shift. Reshaping the Global Economic Map in the 21st Century. London,
Thousand Oaks, New Delhi: SAGE.
Diken, B., Laustsen, C. B. (2003), "Camping" as a Contemporary Strategy - From Refugee Camps to
Gated Communities. AMID Working Papers Series, 32.
Kavar Vidmar, A. (2004), »Izbrisani« zaporniki. Socialno delo, 43, 2-3: 61 -64.
Kanduč, z. (2003), Onkraj zločina in kazni. Ljubljana: Študentska založba.
Mandič, s. (ur.) (1999): Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stanovanjska tveganja ranljivih
skupin. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Milohnič, a. (ur.) (2001), Evropski vratarji: Migracijske in azilnepolitike v Vzhodni Evropi. Ljubljana:
Mirovni inštitut.
Mittelman, j. h., Othman, N. (ur.) (2001), Capturing Globalization. London, New York: Routhledge.
MNZ (2002), Statistika, http://www.mnz.si/si/13334.php (19. 5. 2005).
Močnik, R.(2004), »Globalizaciju u svako selo, granicu na svaku tarabu«. Art, Vijesti (Podgorica), 19.
6. in 26. 6.
Newman, D. M. (1997), Sociology: Exploring the Architecture of Everyday Life. Thosand Oaks: Pine
Forge Press.
Pajnik, M., Lesjak - TušEK, P., Gregorčič, M. (2001), Prebežniki, /cdosfó? Ljubljana: Mirovni inštitut.
Staples, W. G. (2000), Everyday Surveillance: Vigilance and Visibility in Postmodern Life. Lanham:
Rowman & Littlefield Publishers.
Štrukelj, K. (2003), Integracija beguncev v republiki Sloveniji z vidika države gostiteljice. Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za družbene vede (magistrsko delo).
Taylor, I. (1999), Crime in Context: A Critical Criminology of Market Societies. Cambridge: Polity
Press.
TouRAiNE, A. (2001), Beyond Neoliberalism. Cambridge Polity Press.
Wacquant, L., "Suitable Enemies": Foreigners and immigrants in the prisons of Europe. Punishment
and Society: The international journal of penology, 1, 2: 215-223.
-	(2003), Penalizacija revščine in vzpon neoliberalizma. Družboslovne razprave, XIX, 43: 65-75.
-	(2000), How Penal Sense Comes to Europeans, http://www.penalreform.org/english/
frset_art_en.htm (19. 5. 2005).
Wallerstein, I. (2002), America and the World: The Twin Towers as the Metaphor, http://www.ssrc.org/
septll/essays/wallerstein.htm (19. 5. 2005).
184
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
Medijski viri:
Delo, 6. 2. 2001: Odgovornejša politika do prebežnikov.
Delo, 7. 2. 2001: Vlada nad težave bolj sistematično.
Radio Študent, 14. 1. 2001: Resnične razmere za zidovi Celovške 166.
STA: 30. 4. 2004, Makedonija: V zvezi z ubojem sedmih tujcev prijeli šest nekdanjih policistov.
185