zivl7en7e in svet 25. V LJUBLJANI, 17. DECEMBRA 1933. KNJIGA 14. W. GIESE ŽERJAV NI ŽIVLJENJA BREZ ELEKTRIKE ČLOVEK KOT ELEKTRIČNA CENTRALA K, ako tesno in neločljivo so življenjska dogajanja zvezana z elektriko, sledi že iz tega, da __J so najpreprostejše sestavine človeškega telesa, celice in njih kemične gradbene osnove, vse električno nabite. Mali delci beljakovine, iz katerih sestoji stanica, imajo vsi pozitivni ali negativni naboj. Kakor hitro izgube svojo elektriko, se izključijo iz presnove in s tem iz življenjskega dogajanja stanice in propadejo. Tudi naša rdeča krvna telesca predstavljajo majhne električne kroglice. To se da dokazati na preprost način: če postavimo ta telesca v električno polje, pričnejo hipoma potovati proti enemu obeh tečajev! Moderna fiziološka raziskovanja so nadalje dokazala, da so vsa življenjska dogajanja, zlasti pa delovanje naših notranjih organov pod vplivom najmanjših električno nabitih delcev, tako zvanih ionov. Razni ioni, ki jih nahajamo v krvi v čisto določeni koncentraciji, urejajo v vzajemni igri vse naše telesne funkcije in imajo pri tem podobno vlogo kakor približno hormoni in vitamini. Mišice in živci proizvajajo elektriko Najsilnejši električni procesi se odigravajo v našem živčevju in mišičevju. Vsaka mišica proizvaja pri vsakem gibu svojih vlaken zaznaven električni tok; električne mišične procese so zaradi njih čestosti in razmerne moči tudi najpr'o opazovali. Še važnejši in zanimivejši so električni tokovni nihaji, ki jih opazujemo v »delujočem« živcu. To dejstvo je praktično izredno pomembno. Na živcu namreč ne opazimo kar tako, da-li je trenutno v delavnem ali počivajočem stanju — edini življenjski znak, ki ga daje med delom, je električni tok, ki ga proizvaja. Istočasno z dražljivim impulzom (na primer po povelju iz možganov) se pretoči skozi živec kakor v prevodni žici električen val. Te tako imenovane »delovne toke« živca lahko natančno zabeležimo s pomočjo občutljivih instrumentov, s čimer lahko nadzorujemo delovanje živčnih vlaken, njih delujoče in počivajoče stanje. Srce — dinamo Posebno mesto med »električnimi« organi zavzema srce. Tudi srčna mišica proizvaja v svojem neutrudnem delu stalne električne toke, ki potekajo v zelo značilnem ritmu. Beleženje električnega srčnega delovanja ima za vso zdravilno vedo največji praktični pomen. Dobimo namreč zamotano krivuljo s številnimi ostmi in valovi ,iz katerih lahko točno in neoporečno določimo zdravstveno stanje srca. Za različne srčne boli se električno delovanje srca in s tem zabeležena krivulja spreminjata v povsem določeni obliki, tako da moremo »električno srčno pismo« označiti za enega najsigurnejših in najtočnejših diagnotičnih pripomočkov moderne zdravilne vede. V novejšem času so izumili ameriški razi-kovalci način, po katerem se dado srčni električni toki ojačiti in prevesti v zvočnik, tako da jih lahko daleč slišimo. Ta postopek se je pri nevarnih operacijah kot kontrolni pripomoček izvrstno obnesel. Možgani — električni preti-kalni sistem Razsikovalcema dr. Fischerju in dr. Kornmiillerju je pred kratkim uspelo, da sta odkrila celo vrsto novih dejstev o električnem delovanju možganov,- Človeški možgani in možgani višjih živali vsebujejo veliko število različnih polj, tako zvanih »središč«, v katerih so lokalizi-rane čisto določene sposobnosti. Omenjena raziskovalca sta dognala z živalskim poskusom, da proizvajajo ta središča neumorno in tudi brez vnanjega dražljaja ritmične električne toke. Iz tega sledi z veliko verjetnostjo pred vsem to, da so ta središča stalno v bolj ali manj živahnem delovanju. Ti električni toki pa se znatno ojačijo, če določeni optični ali akustični dražljaji vznemirijo •oko ali uho. Če so živali zaslišale nenaden ropot, je nastal istočasno močen tokovni nihaj v območju slušnega središča; in temu primerno se je vključilo središče vida, čim jim je oko zadel svetlobni žarek. Tako je podan točni dokaz, da so tudi možgani »električna centrala«. Posamezna čutna polja velikih možganov ,v katerih nastajajo zavestni občutki, se dado pri svojem delu torêj nadzirati, ker se javljajo z električnimi delovnimi toki. Drobne tokovne nihaje lahko beležimo po novih metodah, ne da bi lobanjo najmanj ranili. Novo lečilo: e 1 e k t r i z i r a n i zrak Ker ima elektrika, kakor smo videli, v človeškem telesu tako veliko vlogo, je umljivo, da moremo nanj z dodajanjem elektrike od zunaj odločilno vplivati. Človek je v nekem pogledu električna centrala v dvojnem zmislu: električne toke proizvaja, a jih lahko od zunaj tudi sprejema, da jih uporabi pri delovanju svojih notranjih organov. Baš v zadnjih letih so v tem področju napravili važna odkritja in ugotovili, da se dado z električno spremeno človeškega te'esa uspešno pobijati določene bolezni. Nova, svojevrstna zdravilna metoda obstoji v tem, da dado bolniku vdihavati električno nabit zrak. Pokazalo se je n. pr., da more negativno električni zrak znižati visoki krvni pritisk in ga držati nizkega cele mesece. Nadalje so dosegli zelo lepe uspehe pri različnih boleznih v sklepih, dihalih itd. Starejši postopki z indukcijo, diatermijo in kratkimi valovi pa so itak dovolj znani. »Električna centrala človek« napaja žarnico Pred kratkim so napravili čudno slučajno odkritje, ki nam kaže na uarav-nost presenetljiv način, da smo stalno »električno nabiti«. O neonovih tlinkah je znano, da vžarijo v bližini električnih tokov. Pod določenimi pogoji pa vžarijo tudi v človeški bližini. Posebno čudovit postane ta pojav, če vzamemo tlinko v roke in se z gumastimi podplati popolnoma izoliramo od tal. Električni naboji v tem primeru ne morejo uiti v zemljo in pri vsaki kretnji telesa neonka zagori. S tem novim eksperimentom se je dala v ostalem pojasniti cela vrsta pojavov »duhov« na spiritističnih sejah. Neveščemu človeku se morajo takšni pojavi videti v resnici zagonetni in nadnaravni, dočim gre samo za normalne fizikalne pojave »električne centrale človek«. (Po razpravi dr. Sieverta — kk) KDO JE LEPŠI? PRÛKLETIJE Planine brez planincev VOJTEH LINDTNER zdolž in počez črnogorsko - albanske meje, južno od mesteca in jezera Plav, se širijo gorski grebeni, Severne albanske Alpe ali Prokletije tudi Biješka Ne-mûna imenovani. Da vidim te planine, sem šel letos tja, tudi me je ne malo vlekla misel, da bom prvi Slovenec, ki bo oblezel te planine. Zato orožnika, iz Gorice doma, ki nas je blizu meje zaustavil, nisem hotel priznati za Slovenca. Poizvedoval sem, koga je še zaneslo v te od sveta odrezane in šele nedavno dostopne kraje. Prebivalci v Gusinju se spominjajo vseh turistov, ki jih smatrajo za iskalce zlata ali filmska podjetja in pri vsakem vohajo denar. Mnogo brezpomembnih in gotovo izmišljenih stvari so nam pripovedovali o neki Angležinji in dveh Hrvatih, ki so bili pred nami tu. In že se je bila nabrala cela gruča postopačev okoli nas; gojzerice, te so jim ostale v spominu ali po njih ni mogoče spoznati ljudi. Znano mi je, kdo obiskuje te kraje, zato mi Angležinja ni šla iz glave. Nenadno pa mi je šinilo: lektorica angleškega jezika v Ljubljani. Bilo mi je dovolj in da bi se iznebil vsiljivosti, sem pobegnil naravnost v štab obmejne čete, kjer so imeli zabeležena tri imena. Predstavljala so mi tisti hip Slovenske planine. Pogledal sem skozi okno na veličastni Bijelič in preklel Skalaše. Bili smo trije, Pavle, asistent na botaničnem institutu, ki si je še doma v Beogradu dovolil v krogu svoje družine preživeti svoj pravoslavni god. Igor je profesor v Kragujevcu in k njemu sem bil poslan, da ga pomirim vsaj za en dan in da v nestrpnosti ne zapravi denarja. Oba sta Rusa in sta me naučila v planinah mesto hladne studenčice piti grenak čaj, kadar smo počivali in vodko med potjo. Igora obrajtam, ker mu je granata odtrgala kos pete in je samo po cesti poskakovaje zatrjeval, da hodi prav za prav po eni nogi. Pavlu, ki najde v slovenščini toliko sorodnosti s svojim jezikom, sem obiasnieval našo krilatico »vemo, kam pes taco moli« — saj nam je že med vožnjo od Kragujevca do Kosovske Mitrovice pobral ves denar. Vsekako v pošteni nameri; on edini je imel s prof. dr. Košaninom konference, katere vrhove moramo raziskovati. Razpolagal je torej z denarjem in zato ba-rantal z nosači, dovoljeval redne kredite čevapčičem in izredne cigaretam, priporočal spanje na slami, določeval cilj jutrišnjega dne, zabil gorjačo na mestu, kjer bi kuhali čaj itd. in tako smo Ru-govsko sotesko prešli na konju ali v kolesju. Naša pot je bila predvidena na mesec dni. Da pridemo čim prej naprej, smo se odpeljali po avtomobilski zvezi Kosovska Mitrovica —Peč in Pec—-De-čani. Tu šele je dal naši ekspediciji pravo obeležje (glej skico). Redža in njegov konj Prav z veseljem smo porabili običaj, ki je na jugu povsod razširjen, da se namreč najmanjši tovor naprti konju ali oslu na hrbet in zares nikoli nisem potoval tako lagodno kot po Črni gori. Redža in njegov konj sta stopila v našo službo drugega dne. še pred sončnim vzhodom, ko je njegova gospoda še sladko spavala pri menihih v Dečanih prav do šeste ure, saj se je poslavljala za nedoločen čas od belih rjuh in mehke postelje. Kot večina ljudi tam doli je bil tudi Redža beraško oblečen. Njegove hlače so bile pravi mozaik od krp, v barvah uniform vseh v svetovni vojni slavnih in neslavnih armad. Tudi široki šivi so že popustili in so bele niti visele kar tako, v kras. Bili smo v skrbeh, da ga privedemo nazaj golega in zato smo ga cukali skozi neštete zastore gornjih hlač, prepričali smo se pa, da so mu spodnje jako močne in že prvo nedeljo nas je v njih iznenadil — spodnje hlače so mu bile »ta mašne«. Prav nič se ni branil, saj bi morali vedeti, da nosi pod njimi marsikak komad perila, spomin na očeta, deda in pradeda. Na glavi je nosil od velike izbere balkanskih pokrival arnavtsko, najmanjše na svetu. Imel je 16 let in še ni nosil vojaške suknje, ki bi mu zabičala, da je Jugosloven, nego je trdovratno vztraial pri svoji muslimanski narodnosti. Govoril pa je dosti dobro srbski, le smešno ga je bilo poslušati, če mu -je bilo vse — tudi mi — ženskega spola. Bil je pošten, uslužen in pristopen. Od kake razgledne točke je pazil na naš povratek z vrhov in ob prihodu je bil že čaj gotov. Ene stvari pa mu nismo smeli zaupati — pomivanje posode. Videli smo takoj prvi dan, da jih briše s komolci in z visečimi krpami svojih hlač. Zelo se nam je čudil, zakaj se razburjamo, ko briše v svoje hlače, ki so itak že umazane Mislim, da bi teh ljudi ne smeh učiti higiene tako kot pri nas, ne- Njegov konjiček se je počutil v planinah, kjer ga niso nadlegovali brenclji, prav dobro in brez ovsa je pokazal svoje sijajne zmožnosti, čez noč se je s sa-marom (turškim sedlom) pokrit pasel v bližini naših prenočišč. Kdaj je to ži-vinče spalo in počivalo, mi je uganka. Privezan in v hlevu je bil vsega dva dni in to v Gusinju. Njegova oskrba nas je "S"??*!?«; •^ŠAapl j V . i v*» j ........Ак» -4' tf ««љг v* 6ub*- ! ^Д3 .... Uoa V7^ Soeth л v1 < o ----y M, j i - ) ■---*■ w ' "s ■ >;' '•^Г:,.. л • i . JKÎA-^ÎS' " . l_ \ R ^ b c? Skica poti po karti Voj. geografskega instituta 1925 številke označujejo prenočišča ; iWinl 'ooo go bi morali vse, kar se ne sme, namazati s slanino, ampak s tem bi jim zagrenili življenje. Jedel je z nami vse razen slanine in izdelkov od nje ter pil vse razen vina — tak je bil oče in tak naj bo sin —, zato se je zredil za onih 14 dni, ko je bil v naši službi in bil je zadovoljen tudi s čajem in kruhom ali sirom, kadar zanj ni bilo drugega. Kupili smo mu orgelce, da bi ga čuli, če bi se v preveUki vnemi za nabiranjem razkropili od poti. Sviral je nanje neprestano ter utihnil le, kadar je bila pot za konja nevarna in kadar se je bal, da ne bi ob meji zašli v Albanijo. Zadnje dni pa je postal otožen in je tudi izgubil orgelce. veljala skupaj s senom 13 Din in ko je Redža to čul, je vzkliknil: »Jaz bi ga ubil, če bi mi v dveh dneh polovico manj pojedel.« Nekoliko dni prej nam je konjiček, ki je sicer na najslabših stezicah in navkreber brez priganjanja izbiral najvarnejše stopinie, nanravil neljubo škodo. Ko smo prvič iz višine zagledali Plavsko jezero in vsi bili za to, da se kontrafi-ra, nam je na širokem in lepo speljanem cestnem ovinku zadenski zdrsnil preko cestnega nasipa, padel na hrbet, se večkrat prevalil in mogel zaustaviti šele na nižje ležeči ravni, v trenutku s herbar-skim papirjem postlani cesti. Redža je bil preplašen ali čim je videl, da mu je konjiček ostal živ in celo brez ran, se je veselega obraza lotil nakladanja, češ, kaj boste gledali, na zunaj so nahrbtniki ostali celi, odvezani kartoni z napol sušenimi cvetlicami pa niso stekleni. Stvarno so bile stvari v nahrbtnikih vse obtolčene in tretjina že osvetljenih in še nedotaknjenih fotografskih plošč je v škatlah počila, termos pa nam je na srečo bil razbit že na beograjskem kolodvoru. Redža je bil ozmerjan. On sam konja ni oštel, saj mu je bil vse; nanj je tovoril v gozdu drva in jih na sema-nji dan v Peči prodajal; z njim ni zaslužil več kot 15 Din ; zanj ni odrinil niti beliča; on sam je shajal s tremi dinarji dnevno in tako bi, če bi ubil konja, moral Redža poginiti od lakote. Čast orožnikom Na Pločici smo že bili v planinah. V Črni gori* in Makedoniji ni planinskih koč, namestu tega pa so orožniške postaje, izpostave, karavle ali kakor se že imenujejo. Vendar vas bodo orožniki gostoljubno sprejeli, če se prej javite njihovim poveljstvom. Za nemoteno potovanje po Južni Srbiji, bolgarski in albanski meji pa je najbolje imeti dovoljenje notranjega ministrstva ali še bolje vojnega ministra. Naj napravi potrebne korake vsak, ki hoče potovati tja doli, že mesec prej iz vljudnosti do orožnikov, zakaj ti so tam doli napravili red. Šele močna Jugoslavija je zmo- Samostan DEC ANI gla divjim Arnavtom, ciganom in slič-nim elementom na Balkanu izbiti haj-duštvo iz glave, slabotna Turčija in majhna Črna gora tega nista mogle. Še pred desetimi leti je bila v Pro-kletijah četa orožnikov brez moči. Bilo je kačakov (rokovnjačev) kot listja in trave in iz zased so njih svinčenke sigurno zadele. Na naši strani jim je od-klenkala prostost in le sem ter tja pri- de še kateri iz gorate Albanije poiskat si žrtev krvne osvete. Večina Arnavtov je služilo že v naši vojski ter v vojašnicah videlo Evropo. Zvestejši potomci Ilirov smejo zdaj doma nositi stare ruske ali francoske puške kot »poverjeniki« in so v potrebi orožnikom v pomoč. Oni, ki se niso hoteli sprijazniti z razmerami, so pobegnili v Albanijo, njih bajte pa so jim bile zažgane. Tako je Arnavti iz vasi Martinoviči ob Plav-skem jezeru. (Polovica Arnavtov nas je spremljala na Vizitor) danes v Prokletijah mir in ne zaslužijo več tega imena. Orožniki patrulirajo poleti od karavle do karavle ter postajajo turisti ali lovci, če jim pride zverjad pod strel. Spremljali so nas na Bijelič in Vizitor ter nam bili res dobrodošli vodniki. V osmih karavlah so nas gostoljubno sprejeli in v petih nam dali prenočišče; mogoče so bili tudi toliko požrtvovalni in odšli v sosedno karavlo ali v nočno službo, samo da bi mi lahko vsak zase spali. V karavlah vlada vojaški red in čistoča, kolikor je to pač v planinah mogoče. Štedilnik je povsod, ker skrije za hrano sami in zmerom se najde med njimi kdo, ki je na glasu kot dober kuhar. Vsi pa so mojstri v klanju in čiščenju ovac, ki so v planinah napol zastonj. Psi in volkovi S Pavlom sva bila lansko leto v makedonski stepi napadena od ovčarskih psov, ki so čuvali čredo, tako vztrajno, da sva morala kot siamska dvojčka, s hrbtom prirasla, braniti se na vse strani, odmikajoč se daleč na kamenit teren, kjer sva jih šele s kamenjem pregnala in zapodila nazaj k čredi. Pastirji po navadi nočejo ali ne morejo pomiriti psov. Kadar smo pa v Prokletijah po karti ob mraku iskali naselja, ali ka- dar smo v megli zašli, sem zavriskal, da bi se oglasili psi. Prav tipična so ta naselja, katuni imenovana, če so muslimanska in stanovi, če so prebivalci kristjani. Po več koč, s pripadajočimi kočicami in stajami za ovce, je obdano v četverokotniku z lesenim plotom. Na vsakem oglu je izven ograje in na kol ali pasjo hišico privezan pes. Poleg teh štirih katunskih psov ima še vsaka staja po enega, ki včasi in samo podnevi niso privezani. Tujca sprejme katun z lajanjem in pogled na psa, ki se zde vsi zahrbtni, mu vliva strah, ki sega do kosti. Pravi vragi pa so ti psi šele ponoči; iz nobene karavle, iz nobene koče se nismo smeli zaradi njih razgledati po zvezdah in vremenu. Na Vizitorju, v Martinovičkih stanovih nismo slutili, da so v bližini volkovi. Privezani psi so začeli lajati že ob mraku. Koze so se popele na strehe koče, kjer smo prenočevali. Razločno smo Zimmermann: RO'IA:ttičNA ulica (lesorez) med pogovorom culi sipanje bobkov in v kotu je skozi podrto streho curljalo nekaj na domačina in v sklede s sirom. Že smo polegli na čilime in zadremali, ko je čuvar pri ognju planil skozi vrata v megleno noč in nas s krikom »ajlalala« predramil. Preplašil pa je s tem tudi volka, ki se je plazil okoli koče. To se je tolikokrat ponavljalo, da smo tudi mi pogruntali, kdaj je v bližini volk. Ovce se stiskajo v krog, z glavami proti sredini in se odmika jo lačnemu volku; drobno in hitro cepetanje nog se razloči od lajanja psov in trese se zemlja. Zato so staje tik ob kočah, ker šele ovce opozore čuvarja, da je v bližini volk. Pripovedovali so nam, da večkrat odnese katero jagnje in da srečajo volka tudi podnevi. Mi nismo videli nobenega, ogledali smo si pa pse. Lepa rasa je to in mladiči že grizejo kot stari; doma bi mi tak medvedek ne samo poklal vseh mačk, nego bi se lotil tudi ljudi. DALJE JACJI OD PARLAMENTA Anglija je bila prva država, ki je razvila narodno zastopstvo ali parlament. Mogoče bo zadnja, ki opusti to šego. Danes vsaj še krepko živi, kakor priča tale izrazito britanski pregovor: »Poslanska zbornica zmore vse, samo moškega ne zna požen-ščiti«. Vendar poznamo živali zajedavke, ki so močnejše od državnega zbora: lahko spremenijo spol nesrečnemu stvoru, katerega ee lotijo. Takšno oblast ima na primer vrečica (Sacculina neglecta) v svojih stikih z rakovico, nazvano Inachus Mauretanicus. Kadar ee ie vrečica udomila na Inachu, jame takoj živeti na niegov račun. Svoje sesal jke zasadi v vse ude neprostovoljnega gosta do skrajnega konca njegovih klešč in pipalk, da mirno izsesa iz njih vse redilne šoke. Nesrečni inah se mora torej hraniti za dva. Ako je izkoriščani račič samec skoraj izgubi vse značilne posebnosti svojega spola ter se pomalem izprevrže v odraslo samico. Priživna vrečica je izvršila čudež, zabranjen britanskemu narodnemu predstavništva. Kadar pa priživnica izrablja mlado eamičico, ee ta ne prelevi v samca, kakor bi kdo utegnil pričakovati: to se zdi docela nemogoče. Pač pa se premeni v staro samico. S tem. da se v račičevo stamčje nrispojijo tuje tipalnice, se na koncu koncev povzroči v žrtvini krvi obilna tvorba skrivnostnih principov, ki delajo, da ie to in to bitje ženskega spola, ne pa moškega. NTajmikavnejšp pa ie to. da se deseksuirane (prespoljene) rakovice polagoma vrnejo v prvotno stanje, kadar jih smrt njihove za-plečnice reši tega grdega trinoštva. E. Gautier, Figaro 30. S. S3 „Zločin" lorda Elgina À*"~—--j li ai je naprtil lord Elgin res ko krivdo s tem, da je prepeljal na Angleško kiparska de- _ la, ki sestavljajo danes brezpri- merno »Elginovo kolekcijo« v Britskem muzeju? Malo mož je zadel tako kakor njega anatema estetov zaradi njegovih »pro-fanacij« in »poškodovanj«. Toda hlad. o-krvnejši pogled nas bo morda poučil, da je imel ta mož samo namen rešiti popol • prvi pogled, kakšno strašno razdejanje so doživela ta veledela v originalu v teku zadnjega stoletja. Grška vlada je imela pietetno misel, da bi izvedla obsežna restavracijska dela na Akropoli, ki naj bi rešila, kar se še rešiti da, sestavila izvirne stebre iz kosov, ki leže razmetani po tleh, nadomestila manjkajoče dele z novimi itd. Več partenonskih stebrov so na ta način popravili. Leseni odri naj bi se rabili za Mavčni odlitek dela partenonskega frtza iz Elginove kolekcije. Takšen je bil ta del v njegovi dobi nega razpada čuda antične umetnosti, ki so trpela pod dvojnim uničevalnim delom ljudi in elementov. Novi dokumenti nam dejansko dokazujejo, da je uničevalno delo v teku 19. stol. čedalje boli napredovalo, tako da bi nam pod vplivom ljudi, dežja in vetra ne ostalo do današnjega dne skoraj ničesar od partenonskih kiparskih čudežev, da ni lord Elgin spravil na varno vsaj najbolj ohranjenih kosov in druge odlil. Mlad Nemec je pred kratkim dobi! dovoljenje, da sme dvigniti lesen oder okoli Partenona, od koder naj bi v dobrih okoliščinah prefotoerafiral zadnje ostanke sknlntur na slavnem arhitravu. Zadostuje primerjati te fotosrrafije z odlitki lorda Elgina, da smo razumeli na restavracijo visokih delov zgradbe. Če bi mogli izvesti ta dela v času, ko je lord Elgin obiskal Grčijo, bi se Par-tenon danes dvigal skoraj nedotaknjen v svoji prvotni krasoti in njegova orna-mentacija bi bila ohranjena v obliki, kakršno nam kažejo najlepši marmorji Britskega muzeja. Poglejmo, kdo je bil mož, ki mu očitajo, da je izvršil pretežni del poškodb, ki jih kaže danes ta slavni spomenik antične kulture. Thomas Bruce, sedmi grof Elginski, je bil odličen ljubitelj umetnosti. L. 1799. ga je Velika Britanija imenovala za svojega poslanika pri Visoki porti in v tej misiji ie iskal nred vsem motnosti, da bi iz bližine proučeval to, kar je ostalo na grških tleh še od mojstrovin stare arhitekture. Na svoje stroške je najel napolitanskega slikarja Lusierija in več drugih risarjev ter odlivalcev, ki jih je poslal 1. 1800 v Atene z naročilom, da bi prerisali spomenike slavne preteklosti. Turki so delali vse mogoče ovire in lord Elgin je moral uporabiti ves svoj vpliv, da je te ovire do naslednjega leta premagal in dobil sultanov ferman, ki mu je dovolil dvigniti lesen oder okoli »starega svetišča krivih bogov« (Parte-nona) in posneti v mavcu skulpture, ki so ga krasile. Lord Elgin spočetka sploh ni mislil na to, da bi odnašal ta dela. Toda zgradbo je našel v žalostnem stanju. Silno je bila trpela zlasti 1. 1687 za velike bitke med Turki in Benečani. Turki so bili tedaj Partenon spremenili v shrambo za smodnik in med bitko je nastala v tej shrambi eksplozija. Vodja beneških čet Morosini je skušal rešiti kar se je dalo po tej katastrofi, toda delo so opravili tako slabo, da so v zapadnem delu zrušili še nekoliko kipov, ki so bili ostali celi, in so se raztreščili. Natančen pregled tedanjega partenon-skesra stanja ie lordu E'ginu pokazal potrebo. da se marmorji odnesejo, kajti samo to jih je še moglo rešiti popolne propasti. Tako je nastala zbirka, ki je danes splošno znana pod imenom »Elginova zbirka«. Del te zbirke je bil pripravljen za prevoz na Angleško že 1. 1803., a zavoljo neprestanih ovir je ostavila zbirka Grčijo šele 1. 1812. Elgin je bil potrosil celo imetje s temi deli V Londonu je vsa .ela razstavil najprvo v svoji hiši v Park Lanu, potem v Burlington Housu v Piccadillyju. Bila je prava senzacija. Sam Canova si je razstavo ogledal in menil, da so to »dela najčudovitejših umetnikov, kar jih je svet kdaj spočel«. L. 1816 je posebna komisija poslanske zbornice priporočila nakup zbirke za 35.000 funtov šterlingov. Nakup se je izvršil še isto leto in kolekcija je odtlej last britskega naroda. Cena je videti morda visoka, toda lord Elgin je sam potrosil najmanj 74.000 funtov šterlingov. Zaposliti je moral celo armado umetnikov, tehnikov, delavcev, da o prevoznih in drugih stroških niti ne govorimo. Primerjava med odlitki Elginove kolekcije in originali na Partenonu, kakršni so danes, nam dokaže, da je plemeniti lord bodočnosti v resnici ohranil čudovita dela grške umetnosM. ki so sama na s^bi danes malone izgubljena. u. t. Sedanje stanje istega dela na Partenonu! Fotogrametrija LETALA V SLUŽBI KARTOGRAFOV ' ahka je naloga onih, ki rišejo zemljevide po ravnem, zato pa je mnogo težji problem za one, _______ ki morajo izdelovati zemljevide o vijugastih tleh z raznimi višinami, pri tem pa za beleženje nimajo drugega kot raven risarski papir. Na takšnem papirju se označujejo razne višine s posebnimi krivuljami za vsako višino, v razdaljah po 50, 100 ali več metrov. Kako pa se dajo v naravi najti te krivulje v enaki višini? Na prvi pogled se zdi, da je to prav tako težko kot mornarjem, ki hočejo potnikom, kadar prekoračijo ravnik, že od daleč pokazati ta mejnik kot temno črto na obzorju. Tenka nit preko leče na daljnogledu presenetljivo dobro ustvarja to domnevo! Krivulje po terenu pa niso mornarska šala, temveč ponekod v gorskih krajih celo prav dobro vidne. Na obali jezera Oschinen v Švici rastejo neke modre zlatice prav v višinskih krivuljah; kjer so vrste bolj stisnjene, je breg bolj strm, drugod na položnejši. Ta pojav si razlagajo tako, da je jezerska gladina nekaj mesecev nespremenjeno na isti višini, semena zlatic naplavi takrat voda v enaki višini po bregu. Ko pa voda pade, ostanejo ta semena v ravni vrsti n. pr. meter nižje in iz njih izkale nove cvetke v vodoravni črti pod višjimi. Če bi te cvetoče vrste, ki oklepajo jezerski breg visoko nad gladino, lahko posneli s fotografičnim aparatom, bi nam slika kazala dovršeno karto s krivuljami, po katerih bi vsak poznavalec lahko vedel, kako strmo padajo bregovi proti jezeru. Žal pa je izdelovanje takšnih kart — in še celo iz letal in ker po največ krajih ni cvetja v ravnih vrstah — deloma nemogoče, deloma pa tudi neznatnega praktičnega pomena. - Inženjerji-merci morajo torej pokrajino od točke do točke premeriti z merilnimi pripravami, dobljene podatke pa beležiti na osnutkih zà karte. To delo je zelo težavno in zamudno ter vrhu tega tudi precej drago. Najtežji je takšen posel v visokih gorah. Z določene točke, kjer namesti inženjer svojo merilno pripravo (teodolit), pošilja svojega pomočnika z dolgim — živo-barvnim — drogom na razne okoliške točke. Včasi je kar obupno to delo, kadar se inženjer in pomočnik zaradi slabega razgleda ali prehudega vetra sploh ne moreta sporazumeti. Razen tega je tudi poglavje zase, kako si takšna merilna odprava spravi svoje priprave, ša-tore in prehrano gori v višave. Cesto je treba delo kar sredi prekiniti in po večkrat zaporedoma plezati na iste vrhunce. Že nekaj let so zdaj za merjenje valovitih tal v rabi novi instrumenti, tako zvani fototeodoliti, ki ne vizirajo samo posameznih točk, temveč jih obenem tudi fotografirajo v določeni znani smeri. Metoda je v načelu ta, da se n. pr. obronek neke gore fotografira z dveh različnih točk. Ta postopek — fotogrametrija — se je v zadnjem času zelo udomačil, ker je cenejši, udobnejši in tudi natančnejši kot so bile stare metode. Vsak fotografični aparat za snemanje stereoskopičnih (plastičnih) slik ima kakor znano dve leči (ozir. objektiva) in snema vsak predmet na ploščo dvojno; sliki sta sneti iz raznih smeri in se gotovo ločita toliko, da jih nikakor ni mogoče prilagoditi do enakosti. Pri gledanju skozi stereoskop (optično pripravo za snemanje plastičnih slik) pa se posnetka spopolnita v eno sliko, kjer lahko gledalec natančno loči dolžine, višine in globine. S takšnimi slikami o višjih in nižjih vzpetinah in s pomočjo zelo kompliciranega aparata za prenos na papir se dajo iz samih teh posnetkov narisati vse zaželjene višinske krivulje; za prenos je potreben samo še strokovnjak, ki opazuje obe plošči in vrti kolesje, s katerim se podatki prenašajo na papir. Najbolj dovršena je seveda fotogrametrija, odkar se inženjerji-merci lahko z letali dvignejo nad teren in se odtam vrnejo s serijo posnetkov; treba je določiti le višine nekaterih točk po stari metodi, vse ostalo pa je zdaj igrača. Letala za merjenje imajo v tleh posebej prirejene fotografske aparate, s katerimi snemajo merilci vsakih nekaj sekund sliko za sliko tal, nad katerimi lete. To delo je posebno dragoceno v krajih, ki so težko a'i sploh nedostopni kakor n. pr. v močvirjih, po skalnatih grebenih, na otočjih in nad velikimi mesti. Po novem torej za izdelovanje zemljevidov ni treba več onih naporov, katerim smo se še nedavno čudili, ko smo gledali karte o predelih, kamor jc le redko stopila človeška noga ali pa je bila morda, tam samo tista, ki se je pris,a žrtvovat za znanost. P. O. kwi ^ LJ NAŠ JEZIK ULOGA ALI VLOGA? Predponi u in v se v naši pisavi ločita po stari cerkveni slovenščini in po drugih slovanskih jezikih. Iz govora samega ee pravopis ue da določiti. Predlog v se namreč izreka kot u. kadar se ne more vzeti k naslednjem j zlogu. n. pr. pri Gregorčiču: Kot otok travnat u puščavi ... Tako sem u službi osivel ... ali pri Vodniku: G13.i, 'zmed sivih pleš u sredi. Splošno tako govorimo tam, kjer se nakopiči preveč soglasnikov: vso noč u etrahu, sok u žlici, pišemo pa po zgodovinsko: vso noč v etrahu, sok v žlici. Kdaj naj rabimo predpono u- lahko s premislekom jgotovimo. Predpona pomeni: odmikanje (ubežati), odstranitev (ukrasti), umanjšanje (ušteti se), dovršitev (upokojiti). Predpona v- pomeni prestavljanje iz kraja v kraj, zlasti v niegov notranji del, n. pr. vdeti nit v šivanko. Vendar pred v pišemo u: uvesti (nam. westi), uvod, uvrstiti, uvoz. Nekaj primerov za razlikovanje: ubadati fzibadati, rjedati), toda vbadati (šivati); ubiti, a vbiti komu kaj v glavo; udelati njivo iz puščave, u delan «vet. vreme se udela — kamen vdelati v zlato; udreti jo za kom, solze se udero po licu — voda je v mlin vdrla, most se vdre. vdrt? oči. vdrt obraz; uglobiti v misli; ugnati (odgnati; premagati; utrj-diti) — vgnati živino v hlev; ugristi kaj, ugrizem — vfrizniti v jabolko; ukuhati se, i. zmanjšati se pri kuhi, nasprotje: nft-kuhati se — vkuhati sadje (einkoehon); dež se je jlil, ki i se je ulila — krčmar je vlil vode v sod: ulomiti veio, kos kruha — dolsoprstnik je vlomil v hišo; umesiti testo, moko — rozine je vmesila v teplo; voda upada, lica mu upadajo — vpasti v kako reč. vpadišče: palico ei ureze — ime vreže v drevesno skorjo; melina nad cesto se ji usadila — kruh v peč vsaditi. drevo vsaditi; gorjačo sem si usekal (odsekal) — znamenje vsekam v drevo; toča e? uepe, dež se ie 'asul — vsuti žito v vrečo; u štet i se (zmotiti ee) — do vštetega 7, Ista; utepati se (utruditi se), utena s3 mi kaj (pokorim se za kaj) — vtensti komu kaj v glavo. Dr. Breznik izrecno poudarja, da ee pišejo z v le-te besede: vdati se. vkleniti. vkopati (stoji, kakor bi nui bil? noge vkopane), vkovati.' vljuden, vloga, vnliv vprav Zakaj p'šrmo vstati, vžgati? Tukaj je *ta-la pred korenom predpona v z. ki pomeni premikanie navzgor (n. pr. vzdigniti, vzpeti ee. vzhajati) ali začetek premikanja (n. pr. vznemiriti) Prvotna oblika e3 ie v mnogih primerih obrusila in se rabi т ali s: (v)zdramiti, (v)zglavje. vzpored in spored, zgled (rusko vzgliad) Raz imem. zakaj ee je trda oblika vzstati in vzžgati olajšala v: vstati, vžgati ne razum jm pa. zakaj se je po Plete ršrtiku in Brezn'ku vzpihniti prelevilo v vpihniti: vnihniti iskro, vpibati okos je 15 let pridno zpznameno-val vremenske spremembe in reakcijo pri detetu kakor tudi pri porodnici. Ob mokrem, mrzlem času se zdravje vselej poslabša. Težje pa je preiskovati učinkovanje zračne elektrike. Učenjaki so s točnimi aparati dognali, da je naša zemlja prevodnik negativne elektrike, nad njo pa se razprostira torišče pozitivne elektrike, ki se stalno menja z zemeljsko. Ne vede živimo v nekakem električnem oceanu, kjer se razmerje obeh struj, negativne in pozitivne, vsak čas menja pod delovanjem sončnih žarkov, čim jačja je atmosferska luč, tem večje so menjave ... Obe elektriki očitu-jeta svojo radioaktivnost po enotah, nazva-nih »joni«: eni so pozitivni, drugi negativni. Kadar je naš organizem povsem uravnovešen in zdrav, se dosti ne meni za premoč teh ali onih jonov v ozračju. Brž ko je pa. ustroj kaj pokvarjen, postane občutljiv za to razmerje. Ideal sodobne meteorološke zdravilske umetnosti stremi po tem, da bi umetno »jonizirali« okolico, kjer živijo ljudje razrahlianih živcev. Dotlej pa je bržkone še daleč. (k) NEPISMENOST ČLOVEŠTVA Ce. bi vzeli za merilo naše dobe, ki se tako rada sklicuje na svojo kulturo in civilizacijo, odstotek pismenosti vsega prebivalstva sveta, potem bi morali ugotoviti, da še nismo tako daleč kakor se zdi. Število »kulturonoscev« je še zmerom razmeroma zelo majhno Po najnovejš-h statistikah, ki seveda ne morejo biti posebno zanesljive, se lahko sodi da ic se zmerom dve tretjini vseh zemljanov v stm-osti nad 10 let, ki ne-znajo niti citat- niti pisati. TRAGEDIJA ZADNJIH INK (K 400 letnici osvojitve Peruja) DR. VLAD. T R A V N E R NADALJEVANJE S smrtjo Atahualpe je postala država Ink dejansko španska kolonija, četudi je preteklo še _ več let, preden so zmagovalci zadušili številne upore domačinov in zasedli vse ozemlje. Zato opišem nadaljnje dogodke le v splošnih obrisih, da se seznani bravec z usodo ostalih članov dinastije in oseb, ki so imele vodilno vlogo v tej silni žaloigri. Španska zmaga je še povečala domače zmede. V pokrajini Quito, ki jo osvo-jevalci še niso zasedli, se je proglasil kacik Ruminagui za neodvisnega kneza in dal utopiti v neki reki Huascarja, ko je pribežal na njegovo zemljo (1533). Iz previdnosti je ukazal umoriti še nekaj drugih članov dinastije, ki jih je ujel. V onem delu države, ki so se ga polastili Španci, je oklical guverner ne-doletnega sina Atahualpe Pavla (ki je sprejel krst obenem z očetom) za navideznega kralja. Deček pa je kmalu nato »nenadoma« umrl — kako in zakaj, si lahko- mislimo. Medtem je privabila vest o neizmernih zakladih v deželo mnogo pustolovcev, ki so bili hitro in brez napora obogateli. V kratkem času sta zbrala Pizarro in Almagro okoli 500 mož in zasedla skoraj brez odpora glavno mesto. S tem je dosegel guverner vrhunec svoje slave in moči. Cesar mu je podelil naslov mar-kija de las Chazcas in razširil njegovo namestništvo za 60 milj in na okolico Cuzca. Fernando Pizarro je dobil red sv. Jakoba (St. Jago), admiralski čin in pravico zbrati novo vojsko. Tudi ostali bratje guvernerja so bili odlikovani. Pater Valverda je postal v priznanje svoje verske gorečnosti škof v Cuzcu. V prestolnici so našli zmagovalci še večje zakiade. kakor jih je ponudil Atahualpa svojemu krvniku kot odkupnino. Izropali so popolnoma palačo Ink in sijajno svetišče boga. Le majhen del zakladov so Peruanci skrili, oziroma potopili v jezeru Titicaca. Kljub temu so bili vojaki razočarani, ' deloma ker si je moralo deliti bogastvo — mesto prejšnjih 180—480 oseb, pred vsem pa, ker sta izgubila zlato in srebro skoraj vso vrednost. Dragocene posode, nakit, sohe itd. so postale vsakda- nje stvari. Vrh tega so opustili domačim zaradi vojne in nemirov poljska dela, tako da je začelo primanjkovati živil. Marsikak pohlepnež, ki si je nabral kupe zlata, je moral dati za kos kruha vrednost, za katero bi si lahko kupil doma posestvo. Slednjič je oviralo zlato breme, ki so ga morali prenašati vojaki od kraja do kraja, vojna podjetja in ogražalo disciplino. V preobilici zlata in srebra se je udušil doslej nenasitni španski pohlep in bogastvo se je iz-premenilo v prekletstvo. Konec leta 1533. je imenoval »veliki marki« — kakor so odslej imenovali Pizarra njegovi rojaki — Huascarjevega mlajšega brata Manco Kapacha za kralja, seveda pod strogim španskim nadzorstvom. Z njim je zasedel prestol zadnji Inka. Usoda je hotela, da se je imenoval tako kakor ustanovitelj rodu. Medtem je pregnal poveljnik posadke v San Miguelu Sebastjan Benalcazar iz Quita kneza Ruminaguija in zasedel deželo. Menil je, da bo našel bogate zaklade, ki jih je baje skril tu Atahualpa. Doživel pa je bridko razočaranje: dežela je bila revna; vrh tega so nastali med osvajalci hudi spori. Leta 1534. je imenoval cesar Karl V. zaradi posredovanja Fernanda Pizarra Almagra za guvernerja v južnem delu Peruja, t. j. v današnji republiki Chile. Njegova oblast naj bi segala 200 milj ob obali. Točnejše meje ni določil. Nato sta se dogovorila oba guvernerja, da odrine Almagro s svojimi četami iz Cuzca in da mu pripade vse ozemlje, ki ga bo zasedel. V posest in pravice drugega po-godnika ne bosta posegala. Ta dogovor sta podkrepila s svečano prisego nad posvečeno hostijo. Almagro je še izjavil, naj ga kaznuje vsegamogočni Bog na duši in telesu, če bi kdaj prelomil "dano besedo. Koliko je veljala takrat prisega, bomo kmalu videli. Pizarro je odšel nato pro+i morju in pustil v Cuzcu malo posadko pod poveljstvom svojih bratov. Ker pa je bila dosedanja prestolnica oddaljena od morja nad 400 milj in zaradi visokega gorovja težko dostopna, je ustanovil leta 1533. ob bregovih rečice Rinac dve milji od obale (današnjega pristanišča Callao) v lepi okolici novo glavno mesto Limo. Obenem je kljub težkim razmeram spretno organiziral upravo, sodstvo, finance in rudarstvo in utrdil tako svojo oblast. Kot človek in vojskovodja je bil Pizarro skrajno oduren; kot organizator pa zasluži hvalo in priznanje. Almagro je zbral med tem z velikimi darovi in obljubami 170 mož in prodrl po strašnih naporih in ljutih bojih z bojevitimi domačim do zaliva Coquimbo (30° južne lege) in odkril tako Chile (1535—1536). Bil pa je razočaran, ker ni našel bogastva, ki ga je iskal. To ugodno priliko je izrabil Manco Kapach in se uprl 1. 1536. španskemu gospostvu. Upor je bil za Spance tem nevarnejši, ker so se privadili Peruan-ci evropskega bojevanja. Le s težavo je odbijala mala posadka v Cuzcu osem mesecev sovražne napade. V teh bojih je padel tudi Pizarrov brat Joan. Ko je zvedel Almagro o teh dogodkih, se je vrnil kljub prisegi v Peru, porazil v dolini Jucay peruansko vojsko, zasedel Cu- zco in se oklical za guvernerja pokrajine. Pizarro — ki ni vedel o nenadnem povratku Almagra — je poslal svojim bratom na pomoč čete pod poveljstvom Alonsa de Alvarada. Ta je potolkel Al-magrovo vojsko 12. julija 1537. pred Cu-zcom. Odločilna bilka med nekdanjima tovarišema se je vršila 26. aprila 1538. pri kraju Solinas (blizu Cuzca). Priče bratomornega boia so bili Peruanci, ki so se zbrali v velikem številu na bližnjih gričih. Značilno za njihovo menta-liteto in za premoč španskega orožja je, da se niso upali napasti skupnih sovražnikov, temveč da so planili šele po bitki na mrliče in jih v divjem srdu razme-sarili. Almagro je bil poražen in na begu ujet. Pizarro ni dolgo premišljal. Na njegovo povelje so vojaki, vajeni prelivati peruansko in špansko kri, 8. julija 1538. zadavili v ječi bolehnega 70-letnega starčka in nato truplo javno obglavili Manco Kapach se je umaknil medtem s svojimi zvestimi tovariši v nedostop- TEHNIKA AMERIŠKIH MOSTOV ne Ande in napadal — zdaj tu zdaj tam — smrtne sovražnike svoje domovine. Kljub nekaterim zmagam so ostali njegovi napori brezuspešni. Leta 1544. so ga Španci ujeli in ga kot upornika usmrtili. Bil je vreden naslednik velikih in plemenitih Ink in umrl je kot junak in mučenik za čast in svobodo svojega naroda. Njegov starejši sin Sairi Tupac je uvidel, da je boj proti Špancem brezupen in se je slednjič vdal zmagovalcem. Drugi sin Tupac Amarû pa je nadaljeval borbo brez upa zmage do leta 1572., ko so ga sovražniki ujeli in umorili. Z njim je izumrl rod sinov Sonca, ki je vladal pol tisočletja v mogočni in cvetoči državi. V Peruju žive sicer še danes nekatere stare odlične rodbine, ki zatrjujejo, da izvirajo iz plemena Ink, gotovo pa njihovi predniki niso bili vladarji, temveč le njihovi daljni sorodniki. Preostaja mi le še, da opišem usodo »velikega markija« in njegovih bratov Fernanda, Martina in Gonzala. Ko je Francisco Pizarro uničil svojega nekdanjega tovariša, je poslal Fernanda z bogatimi darovi k cesarju v Špa-nK" roio^orn 7vedel. da je iz- bruhnila v Peruju državljanska vojna, o smrti Almagra in španskih grozodejstvih. Ker se je vrh tega bal, da bi utegnil Fernando ob ugodni priliki polastiti se peruanskega prestola, ga je po kratkem procesu zaprl v trdnjavo La Mota de Medina, kjer je ostal nekdaj tako mogočni mož pozabljen in neznan do svoje smrti leta 1560. Medtem je sklenil Almagrov sin Diego maščevati smrt svojega očeta. Zbral je 19 zarotnikov, ki so 26. junija 1541. opoldne napadli guvernerjevo palačo v Limi. Pobili so več oseb, med njimi Pi-zarrovega brata Martina in udrli z golimi meči v dvorano, kjer je bil guverner. V naglici je zgrabil Pizarro meč in ščit ter se kljub svoji starosti — štel je že 65 let — postavil hrabro zarotnikom v bran. V boju je usmrtil štiri napadalce; več pa jih je ranil. Slednjič se je posrečilo nekemu uporniku, da mu je porinil svoj meč v grlo. Pizarro se je zgrudil na tla vedoč, da se mu bliža konec. Zdi se. da je uvidel tedaj svoje neštete strašne zločine: umirajoč je napravil na tleh znamenje križa in prosil navzoče, naj mu nreskrbe spovednika, da stopi pripravi ien pred božji stol Mesto odgovora mu je zlil eden navzočih s posmehom vrč vode v obraz. Mrliča so spravili nekateri zvesti uslužbenci v bližnjo katedralo. Medtem so opustošili in ople- nili zarotniki guvernerjevo palačo, tako da služabniki niso mogli kupiti svojemu mrtvemu gospodu niti mrtvaške sveče. Tako je umrl demonski mož, ki je priboril Španiji ogromno državo, seveda popolnoma opustošeno in napojeno s krvjo neštetih tisočev nedolžnih žrtev. Diego de Almagro se je proglasil nato za guvernerja. Nasprotovali pa so mu Pizarrovi pristaši. Tako je izbrujinila nova vojna. Slednjič je poslal cesar v deželo Vaca de Castra, da uredi razmere. Ko je Almagro odklonil poziv, da se vda, ga je Castro porazil in ujel v bitki pri kraju Chupas (16. septembra 1542). Nato ga je dal v Limi s 40 tovariši ob-glaviti. Gonzalo Pizarro, ki je napravil v tem času veliko ekspedicijo v notranjost celine, je postal pozneje podkralj v Peruju. Ko pa ga je cesar zaradi mnogih nasilstev odstavil, je ukazal novi namestnik Pedro de la Gasca 1. 1548. Gonzala smrtiti v Cuzcu kot veleizdajalca. Gracilosa de la Vega poroča, da mrtvecu niso privoščili niti mrtvaške srajce. Osvojitev Peruja je ena najstrašnejših tragedij, kar jih pozna svetovna zgodovina. Pohlep brezsrčnih osvajalcev po zlatu in oblasti je povzročil, da je propadlo veliko in srečno carstvo Ink — žaloigra, vredna Shakespeareovega genija. Začela se je s potoki krvi in solza in končala se je s strašno smrtjo vseh, ki so jo povzročili. Skoraj 300 let je ostala nekdanja država Ink pod španskim gospostvom. Kraljevi namestniki so stolovali v novi prestolnici v nepopisnem razkošju. Samo v tem so sličili nekdanjim vladarjem. Kajti za narod in deželo jim ni bilo mar. Služila sta jim le v njihove samoljubne namene. Ceste in vodovodi, ki so jih zgradili nekdanji srečni prebivalci, so propadli. Svetišča in cvetoče naselbine so postale razvaline. Rodovitna polja so se spremenila v močvirja in goščave. Trgovina in obrt sta opešala. Katoliška cerkev je postala vsemogočna. Njeni svečeniki pa niso učili Gospodove zapovedi ljubezni, temveč le vnanje oblike in versko nestrpnost. Cerkvena inkvizicija je — kakor v vseh ostalih španskih deželah — zahtevala nešteto žrtev. Obubožane, moralno propadle in telesno oslabele domačine so silili tuji gospodarji k najtežjim delom v rudnikih, kjer je imela smrt obilo žetev. Ugasnila sta spomin na veliko in slavno preteklost in upanje na boljšo bodočnost. Povsod sta vladala obup in topa vdanost v neizbežno usodo. Posledice teh žalostnih razmer so ostale do današnjih dni tudi ko je »Republi-ca del Peni« po mnogih bojih 28. Julija 1821. proglasila svojo politično neodvisnost. Dasi so potomci nekdanjih Peru-ancev — Indijanci in Mestici (mešan-ci) — po naravi nadarjeni in dasi jim nudi dežela še zmerom dovolj darov, žive v nevedi in uboštvu, so leni, nezaupljivi, razuzdani, prepirljivi in zapravljivi. Odrešenikov nauk jim je le zunanja oblika, ne smisel in vsebina življenja. Tem večjo vlogo igra — alkohol. Po- tomci Špancev (Kreoli) imajo sicer »grandezzo«, ne pa prave izobrazbe in energije. To je splošna sodba vseh, ki poznajo narod in deželo. To dokazujejo tudi neurejene politične razmere in neprestani nemiri v deželi. Šele v zadnjem času se je začel položaj polagoma izoolj-ševati. Ali se bodo vrnili še kdaj nekdanji srečni in slavni časi? Nekateri pe-ruanski rodoljubi verujejo v to, ko se bo obnovila država Ink ( »inkaizem«). To upanje pa je prazno, kajti časi so se spremenili in plemeniti Inke so zapustili za vedno svoje zemeljsko carstvo in se vrnili k svojemu izvoru, Soncu. 021У1Ш1V D2UN0U FRAKI K e>u C K 55. in 56. POGLAVJE šE O ŽIVALSKIH ENTUZIASTIH — KINEMATOGRAFSKO SNEMANJE V DŽUNGLI 0r j-e enega nkvdušenca za živali ne bom nikdar pozabil. Pred-! stavil mi ga je uradnik new-? J yorskega zoološkega vrta, ki je bil prepričan, da me bo novo poznanstvo zelo zanimalo. Ta možakar si je napravil iz svojega stanovanja v prvorazredni palači newyorškega centra pravo mena-žerijo. Izpremenil je vseh svojih šest sob razen kuhinje in spalnice v bivališča, za ptiče in četveronožne živali. Neki ujetniki so bili zaprti po kletkah, drugi pa so se svobodno kretali po sobi. Če ste se usedli v njegovi sobi, vam je kmalu začela stikati po žepu kaka opica ali pa vam je splezala po hrbtu kaka veverica. Navdušenec je spremenil celo svojo klet v gojišče črvov, s katerimi je hranil svoje ptiče in druge manjše živali. Oba, mož in žena, nista imela časa za nobeno drugo stvar. Tako sem moral smatrati, da v njunih možganih ni vse v redu, kajti ljubezen do živali ne sme postati strast, ki dostikrat sliči abnormalnosti. Nekoč je pritekel k meni v San Fran-ciscu neznanec in me vprašal, če bi mu lahko dobavil bituronga. Biturong je kosmatinec — pol medved pol mačka. Ker je prinesel s seboj priporočilo nekega dobrega prijatelja z obale Tihega morja, sem prelomil svoje načelo, da ne dobavljam posamezne živali, ampak le v velikih naročilih za živalske vrtove in cirkuse. Ko sem ujel svoj plen, sem obvestil naročnika, kdaj se bom vrnil v San Francisco in ga prosil, naj me pričakuje v pristanišču, da mu izročim za-željeno žival. V veliki ameriški luki sem sredi obilice dela pri iztovarjanju svoje pošiljke pozabil na bituronga in moža, ki ga je naročil. Spomnil sem se ga šele, ko je priletel ves zasopljen v carinarnico, ko sem imel največ dela ter mi ves besen zakričal, da ga je biturong ugrizel. Kakor sem kasneje izvedel, je mož našel kletko z živaljo na pomolu ter utaknil roko vanjo. Sicer je bil biturong silno krotka živalca. Toda bil je gotovo malo razdražen zaradi premetavanja med prekladanjem in je hlastnil po roki. Sicer pa rane sploh ni bilo, le mala odrtina, toda že to je zadostovalo, da je navdušencu pregnalo veselje. Drugič — spet v San Franciscu — ko sem imel največ posla na carini s preko 10.000 ptiči, ki sem jih pripeljal iz Indije, mi prileti nasproti neznana ženska. Še preden sem se zavedel, mi je vrgla pred noge ptičjo kletko, v kateri je imela himalajsko sinico, ki je znana kot eden najboljših ptičev pevcev. »To je pri vas ptica pevka! Napravite, da bo pela!« Kakor sem zvedel, je gospa kupila sinico pri Sullivanu, veliki ptičji trgovini v San Franciscu. Ptič je kar na lepem prenehal žvrgoleti. Zato je odnesla ptiča nazaj ter je zahtevala, da ji vrnejo denar. Da bi se jo eospodar odkrižal, ji je rekel: »To ni moja, temveč Buckova krivda. On mi je prodal vse te ptiče. Po- teli ljudje vedeti, kaj se dogaja od trenutka, ko dobim naročilo za neko žival, pa do trenutka ko jo spravim v kletko. Zato so me nekoč poslali v-azijsko džunglo z naročilom, naj vzamem tam kinematografske posnetke o lovu na divje zveri neznanih krajev. Kot kraj svojega delovanja sem si izbral Malajsko otočje. Džungla, ki jo omenjam, ima bujno tropično rast, ki se razteza v štirih legah. Po tleh se vleče vse polno plazečega rastlinja pomešanega z močno in trdo travo. V gosti travi so skriti blatni tolmuni in močvirja, ki napravijo hojo še nevarnejšo in negotovo. Drugo plast džungle tvori visoka trava, ki sega običajno do pasu in često tudi do vratu, med katero poganja bujno praprot je segajoče visoko preko človeške glave. Nekaj sežnjev nad tem se razprostira strop džungle, ki ga sestavliaio srednje velika drevesa, povezana med seboj z neštetim zelenim srobotovjem. Slednjič krije vse to streha džungle, ki jo tvorijo ogromna tropska drevesa, katerih vrhovi se tako prepletajo, da posije skozi to pletivo le redek žarek. čakajte, da se vrne v San Francisco in ga pograbite ! « »Torej naredite, da bo pela, naredite, ali mi pa vrnite denar!« je kričala kot ndra in šele z veliko mujo mi je uspelo, da sem jo odpravil. Naštel sem vam nekaj primerov ljudi, ki so si domišljali, da ljubijo živali. V zadnjih letih se je zanimanje za divje živali zelo povečalo. Pred vsem bi ho- Po tem si lahko predstavljate težave kinematografskega operaterja, ki išče živali pragozda v svojem domovju in skuša njih intimno življenje pokazati radovednemu občinstvu. Čim sem si v tej gošči izbral za svoje posnetke primeren prostor s pravilnim ozadjem in lepo okolico, so se mi uprli vsi sotrudniki, češ kako bi mogli narediti fotografske posnetke v temi. Moral sem spremeniti svoje prvotne načrte. Prva moja naloga bi bila, da ujamemo na sliko tigra, ki se klati skozi džunglo in to sliko uporabimo kot uvod za nadaljnjo predstavo, Zaradi problema luči sem moral torej ujeti progasto mačko nekje na prostem podnevi, kar je zelo težka naloga, če pomislimo, da je tiger ponočnjak, ki le redko zapusti džunglo in samo ponoči išče svoj plen. Nekaj dni na to so mi javili, da obiskuje neki tiger v rednih razdobjih staje domačinov v bližini stražnice št. 41 v vasi, oddaljeni kakih 50 milj severno mesta Johore Bahru. Kakor sem lahko razbral iz površnih pripovedovanj svojega informatorja, si je žival najbrže izbrala svoje ležišče nekje ob robu džungle, ki se je razprostiral že nekaj sto korakov od "~™Pivnega naselja. Vzeli smo svoje orodje in se preselili v vas. Sam sem se podal na iskanje sledu. Kmalu sem najel gručo gonjačev ter jih poslal v goščo, kamor so nas vodile stopinje. Ljudje so obkrožili določeni prostor, nato so pa začeli med kričanjem in razbijanjem s palicami po drevesih prodirati iz goščave na prosto. Namen razgrajanja je bil preplašiti žival in jo prignati na prosto. Toda napredovanje v goščavi je bilo zelo počasno in že na večer sem moral ustaviti pogon, ker so gonjači prodrli komaj tretjino poti v džunglo. Najbrže bi sploh opustil ta način lova, če ne bi zvečer za hip videl tigra, kako je šinil ob goščavi globlje v džunglo. KAKO SE ORIENTIRAJO PRIMITIVNA LJUDSTVA ? J. H. King navaja zanimive podrobnosti o orientacijskem čutu pri Beduincih Libijske puščave. Opazoval je med njimi poedin-ce, ki imajo ta čut razvit v izredni meri. Takšne osebe so lahko z bajno točnostjo pokazale smer proti kakšnemu oddaljenemu taborišču, ki ga že leta in leta niso obiskale, ugotavljale so, da pravec magnetne igle ne leži natančno v severnojužni smeri in so vedele celo za malenkostno razliko zvezde Severnice od te smeri. Ta skrivnostni čut se uveljavlja najugodneje v prosti, popolnoma ravni puščavi, v bližini človeških bivališč pa odpove. Z vidom nima vsekakor nobenega opravka, kajti ponoči se ljudje z naravnim orientacijskim čutom uravnavajo prav tako zanesljivo kakor podnevi. Zelo čudno je, da jim ta čut včasi za nekoliko ur popolnoma odpove. Vzroki za to so verjetno meteorološke narave, v čemer bi morda našli tudi razlago za ta, doslej povsem nepojasnjen pojav. Zato sem zadržal gonjače na licu mesta ter sem naslednjega jutra nadaljeval pogon. Toda džungla je postajala vedno gostejša in tako smo četrtega dne, ne da bi več videli živali, dospeli do mesta, odkoder je bilo daljnje prodiranje nemogoče brez paranga, ostrega malajskega noža, s katerim smo si sekali pot skozi neprodirno goščavo. Kmalu sem pa uvidel, da je te vrste napredovanje nemogoče, zato sem sploh ustavil pogon. Slučaj je hotel, da je dan nato, ko smo pobrali naša šila in kopita ter odpotovali proti stražnici št. 41, tiger planil ob belem dnevu iz džungle, kakih 40 korakov od kraja, kjer smo imeli za-klonjen kinematografski aparat in odtrgal na kolec privezano kozo ter z njo pobegnil v džunglo. Seveda nismo mogli s takim dogodkom računati, ker se le izjemoma zgodi, da pride tiger podnevi iz goščave in bi lahko odslej na istem mestu čakali leta, ne da bi se dogodek ponovil. Naslednji dan smo bili že na poti proti kraju Muar, ki je znan kot najbogatejše tigrovo lovišče Azije. Tukaj smo kmalu prišli na sled starega tigra, ki je že mesece pustošil v čredah tamošnjih pastirjev. Zato so bili naši izgledi mnogo povoljnejši, ker sem že na prvem obhodu ugotovil, da se zver zadržuje v redkem goščavju pred pravo džunglo. DALJE (COPYRIGCHT BY KING FEATURES SYNDICATE) OB KRUHU IN VODI Redilnost kruha gre v glavnem na račun razmeroma veHke množine ogljikovodikov, ki jih vsebuje, dočim je odstotek beljakovin in maščobe zelo majhen. Beljakovina, ki jo vsebuje žito spada razen tega tudi med biološko manjvredne vrste, tako da hranilne snovi, ki jih človek sprejema v kruhu, nikakor ne morejo zadostovati telesu, ki začne ob samem kruhu in vodi naglo propadati. Poleg kruha potrebuje organizem vsaj še malenkostne količine drugih hraniv, ki vsebujejo maščobo in beljakovine. OGENJ V AVSTRALSKI PRERIJI _ vkaliptus, najobičajnejše avstral- ЕЛ sko drevo, ima nenavadne lastnosti. Pri nas ležijo drevesni listi po večini vodoravno in ustavlja-J jo tako sončne žarke ter nam dajejo prijetno senco. Evkaliptus, ki se mora braniti strašne vročine 50 do 55 stop. Celzija, pa ima navpične liste in nima zato nobene sence. Jeseni izgube naša drevesa svoje listje, v Avstraliji pa se levijo kakor kače in odlagajo svojo skorjo, ki pokrije tla. Tu se pripoveduje dramatične podrobnosti o svojih doživljajih s prerijskimi požari. Nekega dne je zajahal konja, da pogleda past, ki jo je bil nastavil dingu, divjemu avstralskemu psu ki je že nekaj časa krvoločno gospodaril med prijateljevimi čredami. V bližini pasti je mimogrede odvrgel cigaretni ogorek. Past je bila prazna in s puško v roki je zaman gledal naokrog, da bi kje opazil škodljivo zver in jo poslal s kroglo na oni svet. Toda dingo je nenavadno bistroumna žival in lovec ga ne dobi Dingo, divji v neprestani suši teh nepreglednih planjav spremeni ves ta gorljivi material z razsu-šeno travo vred v strašno nevarnost za človeško imetje in življenje. Cigaretni ogorek potepuha, slabo pogašen taboriščni ogenj, iskre lokomotive, najčešče pa izredna malomarnost ljudi utegnejo v teh okoliščinah povzročiti požare, ki uničujejo zadnje zaloge krme, cele črede živali in ogra-žajo življenje naseljencev v njihovih, -po prerijskemu požaru obkroženih bivališčih. Požari se širijo s silovito brzino, kar je v teh krajih, ki jih je izžgalo že tropsko sonce, dovolj razumljivo. Francoski potovalec A. Presthre, ki je bil v Avstra'iii, v ozemlju Murran g;ost nekega čv:„* ~ "".Jate"- čT.^J^J.S, stralski pes tako kmalu pred oči. čez nekoliko minut se je potovalec vračal proti domu. Ko je dospel do kraja, kjer je bil odvrgel cigareto, je zagledal hipoma krog bledih nizkih plamenov, ki so izžgali že kakšnih 80 m širok kos zemlje. Lahek veter je gnal ogenj z veliko brzino proti bližnji goščavi, ki se je razprostirala v nedogled, po drugi strani pa so se plameni z nekaj manjšn brzino proti vetru zajedali v smer kjer je njegov prijatelj, avstralski squatter (živinorejec), hranil vso svojo zalogo krme, od katere zavisi v posebno suhih letih življenje tisočev in tiso-čev živali. Ves nor od strahu Je Francoz skoCil s mu privezal belo ruto h gobcu in ga z udarcem biča samega pognal proti farmi, on sam pa je hitro slekel suknjo in je začel z njo udrihati po plamenih, da jih pogasi. Pol ure je že trajal ta boj, pot mu je lil curkoma preko obraza, bil je že skoraj nezavesten od vročine in brezuspešnega napora, ko je slednjič pritekla pomoč. Ogenj se je bil približal neizmerni goščavi že na 200 m. Ko so ga končno obvladali, je menil prijatelj, ki bi ga bil potovalec s svojo brezbrižnostjo kmalu uničil, hladnokrvno; »Bilo vam je malo vroče, kaj ne? Hočete cigareto?« Pogledal je po izoglje-nelem pasu zemlje in dodal; »Zdaj ni nobene nevarnosti več.« Ob tej priliki se je stvar iztekla še dobro, ker ni bilo pravega vetra in so bila tla le malo zaraščena. Drugače pa je, če piha močan veter in če je trava gosta in visoka. Tedaj vstaja iz ognjenega morja takšna vročina, da ne more v njegovi bližini vztrajati nobeno živo bitje nad požarom se dviga segreti zrak v višino, od zgoraj pa pritiska nanj hladnejša zračna plast, ki udarja v ogenj s taušno silo, da letijo plameni pred njo z brzino najhitrejših neviht. V takšnih primerih niti ni potrebno, da je ob začetku ognja pihal veter, orkan nastane sam od sebe. Gorje človeku, ki ga zaloti to katastrofalno neurje plamenov sredi obrasle planjave. če je goreče morje še daleč na obzorju in je mož na konju, tedaj se bo poskusil rešiti z divjim begom v nasprotno stran. Toda plameni so dbičajno hitrejši in če begunec pravočasno ne najde gole mase skalovja na svoji poti ali kakšnega večjega, z vodo napolnjenega tolmuna, tedaj ga bodo našli nekega dne z njegovim konjem vred kot zoglerelo okostje, če dospe do vode, tedr»j je edina rešitev ta, da stopi s konja, ga potisne v mlako, tako da mu gledajo samo nozdrvi iz nje, in da se tudi sam postavi tako v vodo, dokler ne gre ognjeni vihar mimo. KaSar doseže požar gozdno ozemlje, se mu brzina po navadi malo ustavi, tem groznejši pa je pogled nanj. Njegov hrušč in trušč se spremeni v grmenje sto in sto baterij. čim opazijo požar, pritečejo od vseh strani vsi razpoložljivi možje, ki ostavko vse in žrtvujejo vse z vrhovnim smotrom: da požar ustavijo. Z motornimi vozili, na konjih, peš prihitijo v ogroženo ozemlje, da bi lokalizirali ogenj. Eden prevzame vlogo poveljnika in daie navodila. Cele čete mož delajo s popolnim pozablienjem nase ob kakšni cesti, ob bregu kakšne reke, kjer so najprimernejše črte za omejitev požara. S sekirami in žagami skušajo podreti V gozdovjè in očistiti dovolj široki pas, ob katerem se mora ogenj zaradi pomanjkanja kuriva ustaviti. Pri iskanju takšnega pasu si izberejo najrajši kakšno naravno oviro, n. pr. vznožje gorske verige. Z električno brzino pospravilo vse, kar bi moglo goreti, grmovje ''n d^vesa padajo zapovrstjo, in sicer jih zrušijo na stran, ki je nasprotna bližajočemu se požaru. Nekaj veličastnega in groznega je gledati te armade energičnih ljudi, ki delajo z golimi hrbti in prsi kakor kaznjenci na prisilnem delu in se ne ustavijo niti za hip, ne mislilo več, ne govore več, ne jedo več, samo da rešijo imetje drugih, med tem ko je njihovo lastno morda že postalo žrtev ognja. Včasi gre mimo ženska z loncem čaja. Pijejo brez besede in se z divjo energijo vržejo spet na delo. V takšnih trenutkih se trdi, bojeviti duh Avstralca pokaže v vsej luči in izvršuje junaška dejanja, ki nas morajo navdajati z občudovanjem. Navedimo en sam primer; Mc. R., neizmerno bogat squatter, se je boril z drugimi proti prerijskemu ognju. V zapornem pasu je sekal debla in pobiral gorivo. Ko je odnašal celo naročje vej, je začutil, aa ga je nekaj pičilo v roko. Bila je črna strupenjača ki spravi navadnega moža s svojim ugrizom v eni ali dveh urah na oni svet. Toda Mc R. ni navaden mož. Meri šest pedi in dva palca v višino, njegova prsa so mogočna kakor medvedja. A pred vsem zdaj nima časa, da bi mislil na takšne neumnosti, ko požar zajema že skoraj vas. Ostal je na svojem mestu, dokler niso ognja ugasili, to je do drugega dne. Ko je končno stopil k zdravniku, mu je ta roko na mestu odrezal. Včasi prihaja iz neba pomoč, ki se ji ne more upirati noben ogenj; nevihta. A z njo prihaja obenem nova grožnja; poplava, ki ne zahteva nič manj žrtev... W. Geissler: IZ PREDMESTJA (lesorez) ZA MISLECE GLAVE 68 Trik v nebesih (PONATIS ZABRANJEN) »Tokrat pa s: izberemo prav miCnega božičnega moža, da ga pošljemo na zemljo. Poglejmo, kaj imamo prav za prav v zalogi,« je dejal sv. Peter. In stopil je k veliki deski, na kateri visijo za primerjavo podobe božičnih mož. Baš se hoče odločiti za enega med njimi, ko zakliče majhen angelček, ki stopi poleg: »Stoj! Tu je nekdo svojo sliko dvakrat poslal, gotovo bi prav rad prišel na vrsto!« Peter si slike še enkrat ogleda, toda njegove stare, brljave oči ne morejo ničesar odkriti. Ali mu lahko pomagate? 69 Hrt (PONATIS ZABRANJEN) Petrček je imel danes vesel dan: hrtova samica je dobila mladiča. Takoj je hotel sporočiti odsotnemu očetu ta radostni dogodek in mere malega psička Repek je bil vestno izmeril, a dlje ni dosti prišel, ker se mu je mladič izmuznil lz rok in ni hotel več mirno stati. Ker je pa Petrček velik mislec in računar in hoče obenem pokazat5 očetu, kako napreduje v šoli, mu je pisal takole: »Dragi oče! Hrtov mladič je prišel srečno na svet. Krasna živalca! Repek ji meri 6 cm. Telo jI je prav tako dolgo kakor glava in repek skupaj. In glava je tako dolga kakor rep in četrtina telesa. Dolžino živali si lahko izračunaš sam. še nekaj: noge so dolge kakor repek in petina glave oziroma tako dolge kakor četrtina vse psičkove dolžine. Pozdrav! Petrček.« Kako dolg je ves mladič in kako dolge so mu noge? 70 Indski fakir (PONATIS ZABRANJEN) Glavna točka na sporedu potujočega cirkusa je bil indski fakir, ki se je vlegel z razgaljenim zgornjim životom na desko z mnogimi ostrimi žeblji. Vsi obrazi so kazali napeto pričakovanje. Pred očmi občinstva so položili plosko na tla 2 Уг m dolgo in meter široko desko iz trdega lesa, ki je bila vsa posejana z dolgimi žebeljskimi konicami. Gotovo jih je bilo kakšnih 500! Mnogi so zaprli oči, pričakujoč vsak hip vzkrika bolečin, ko bi se konice zaarle žrtvi v telo. A nič takšnega se ni zgodilo. Nasprotno: fakir je legel na desko, ne da bi trenil z očmi in se je počutil na ostrih žebljih tako prijetno, kakor da leži na pernicah. Gibal se je celo. Kako je to mogoče ? če malo pomislite, gotovo najdete rešitev te uganke. Rešitev k št. 66 (Bistra glava premaga vse težave) Polarni raziskovalec je privezal kos pe-mikana vodilnemu psu na hrbet in prere-zal pas, ki ga je vezal z drugimi psi. Vodilni pes, ki se je bil tako osvobodil bremena težke vprege, je zdivjal, proti zavetišču, Potovalec je skočil na sani in psi, ki jih je spodbujal glad, so zdrevili za vodilnim psom, da mu poberejo pemikan. Tako so pripeljali sani z raziskovalcem do koče. Rešitev k št. 67 (Pristanek v sili) Letalec je pokusil — morsko vodo in je ugotovil, da ni preveč slana. Ker pa ima Severno morje v primeri z Vzhodnim zelo dosti soli, je lahko upravičeno sklepal, da sta dosegla že Vzhodno morje. sa s a ч h PROBLEM 50 I. S. KI p p i n g Mat v treh potezah R-e šitev problema 49 1. h5—h6+, Kg7:h6, 2. Tfl—hl+, Kh6— g'7, 3. Thl—h7 + , Kg7—g8, 4. g&—g7, Kg8: h7, 5. g7:f8T! in dobi. NOVI RADIOAKTIVNI ELEMENTI Elementi iz skupine »žlahtnih prsti« so v tako tesnem medsebojnem sorodstvu, da je potrebna za izoliranje drugega od drugega vsa kemična umetnost in velika vztrajnost. Svoje izrazite lastnosti pa razkrijejo šele v čistem stanju. Enega teh elementov, imenuje se samarij, se je nedavno posrečilo izolirati in proti pričakovanju se je izkazalo, da ima svojstva radioaktivnih prvin Nekoliko kasneje se jc posrečilo iz iste skupine izločiti element ilinij in tudi ta je pokazal radioaktivnost. Učenjaki sodijo, da jih čaka pri nadaljnji selekciji žlahtnih prsti še marsikako presenečenje. ŽIVLJENJE NA MARSU Po preciznih spektroskopskih meritvah, ki so jih napravili na zvezdarni Mount Wilson, se je dognalo, da ima Marsova atmosfera komaj pičel prostorninski odstotek tistega kisika, kakor ozračje naše zemlje. Iz tega se sicer ne more sklepati, da bi bilo življenje na Marsu nemogoče, vsekako pa mora biti v takih okoliščinah z>2lo skromno in se razvija in preobraža daleko počasnejše kakor na našem planetu. Pri tem je treba seveda pripomniti, da se vsa taka merjenja nanašajo zgolj na skrajno površino atmosfere. Kakšne utegnejo L.ti prilike v spodnjih plasteh, ki so v prvi vrsti merodajne za življenje, se seveda z meritvami ne more neposredno dognati. CLCt %e veste ? ... da je izdelan največji fotografski aparat na svetu za plošče 150 X, 150 cm. ... da vali krivokljun sredi zime. ... da je mladič velikega kenguruja le nekaj cm dolg. c- ... da se v Zedinjenih državah vsak deseti voz s senom sam vname. ... da so imeli stari Ba-bilonci 2000 let pred našim štetjem normalno astronomsko uro.