Leto IX. V Ljubljani, 16. avgusta 1913. Štev. 8. GUY DE MAUPASSANT: Prijatelja. (Prevel dr. V. Zupan.) (Konec.) |(^|rijetno solnčece jima je grelo hrbet; ničesar nista več slišala; na nič nista več mislila; pozabila sta popolnoma na ostali svet; lovila sta ribe. A kar naenkrat so se zatresla tla od zamolklega bobnenja, ki je prihajalo kakor izpod zemlje. Kanoni so začeli spet grmeti. Morissot je obrnil glavo in nad obrežjem, zadaj na levo je opazil veliki obris Valerienske gore, nad katero se je vila bela perjanica, dim izstreljenega smodnika, ki ga je bila ravnokar izbljuvala. Takoj na to se je vzdignil drugi izbruh dima nad vrh trdnjave; in par trenutkov potem je zagrmel nov strel. Streli so sledili drug drugemu, in od trenutka do trenutka je gora bruhala iz sebe svojo smrtonosno sapo, puhala mlečnato bele hlapove, ki so se polagoma dvigali proti mirnemu nebu in tvorili nad njo cel oblak. Gospod Sauvage je zmignil z ramami: »Že spet začenjajo«, je dejal. Morissota, ki je skrbno opazoval, kako se vedno in vedno potaplja njegov zamašek, je naenkrat zgrabila jeza miroljubnega moža na tč bčsneže, ki se tako-le pobijajo in godrnjal je: »Ti ljudje morajo biti resnično brezumni, da se tako-le morijo.« Gospod Sauvage je odgovoril: »Slabši so od živali.« In Morissot, ki je ravnokar ujel belico, je izjavil: »In če pomislimo, da bo tako vedno, dokler bodo na svetu vlade.« Gospod Sauvage ga je prekinil: »Republika bi ne bila nikoli napovedala vojske . . .« Morissot mu je segel v besedo: »Pod kralji imamo vojsko s tujino, pod republiko jo imamo pa doma.« In začela sta mirno rešetati in reševati velika politična vprašanja z zdravim razumom miroljubnih in preprostih mož in S2 popolnoma strinjala v sodbi, da ljudje ne bodo nikoli svobodni. Mont-Valerien pa je grmel brez prestanka, podirajoč s svojimi krogljami francoske hiše, uničujoč življenja, končujoč marsikateri sen, marsikatero pričakovano veselje in srečo, odpirajoč v srcih žen, v srcih hčer&, v srcih mater težke rane, ki se ne zacelijo nikddr. »To je življenje,« je dejal gospod Sauvage. »Recite rajše, to je smrt,« je odgovoril s smehom Morissot. Toda stresla sta se vsa prestrašena, kajti začutila sta natanko korake za seboj. In ko sta obrnila svoje poglede, sta zagledala za svojimi rameni štiri možč, štiri velike bradate in oborožene možč, oblečene kakor služabništvo, v livrejah in s ploščatimi čepicami, kako merijo na njiju s puškami ob licu. Trnka sta jima padla iz rok in odplavala po reki dol. V par trenutkih sta bila ujeta, zvezana, odvlečena proč, vržena v čoln in prepeljana na otok. In za hišo, ki sta jo imela za čisto zapuščeno, sta zagledala kakih dvajset nemških vojakov. Nekakšen kosmat velikan, ki je kadil iz velike porcelanaste pipe in jahal na stolu kakor na konju, ju je vprašal v izvrstni francoščini; »Torej, gospčda, ali sta imela srečen lov?« Tedaj je nek vojak položil k častnikovim nogam mrežo, polno rib, ki jo je bil skrbno vzel seboj. Prus se je zasmejal: »No, no, vidim, da ni bilo slabo. Gre pa za nekaj čisto drugega. Poslušajta me in nikar se nič ne vznemirjajta! V mojih očeh sta vidva oba vohuna, poslana, da bi me ogledovala. Ujel sem vaju in vaju ustrelim. Delala sta se kakor bi ribarila, da bi bolje prikrila svoje namere. Padla sta v moje roke, tem slabše za vaju; vojska je vojska. Toda vidva sta šla skozi francoske prednje straže, gotovo vesta za geslo, da se zamoreta vrniti. Povejta mi to geslo, in pomilostim vaju.« Oba prijatelja sta stala bleda drug ob drugem, roke so se jima nervozno tresle in molčala sta. Častnik je nadaljeval: »Živa duša tega ne izvč nikoli, popolnoma mirno se povrneta nazaj. Skrivnost izgine z vama. Če pa odklonita, bo to vajina smrt in sicer takoj. Izberita!« Ostala sta, ne da bi se genila, niti ust nista odprla. Prus, popolnoma miren, je spet govoril iztegnivši roko proti reki: »Pomislita, da bosta v petih minutah na dnu te vode. V petih minutah! Gotovo imata tudi kaj sorodnikov?« Mont-Valerien je grmel še vedno. Oba ribiča sta stala pokonci in tiho. Nemec je dal ukaze v svojem jeziku. Potem se je preselil s svojim stolom v stran, da bi ne bil preblizu ujetnikov; in dvanajst mož se je postavilo na dvajset korakov, s puškami ob nogah. Častnik je še dejal: »Dam vama še eno minuto, da si premislita, niti dveh sekund ne več.« Nato se je naglo dvignil, se približal obema Francozoma, vzel Morissota pod pazduho, ga odpeljal nekoliko v stran in mu rekel potihoma: »Hitro, torej tisto geslo? Vaš tovariš ne izve ničesar, delal se bom, kakor bi se mi bila zasmilila.« Morissot ni odgovoril ničesar. Prus je odpeljal tedaj še gospoda Sauvageja in mu stavil isto vprašanje. Tudi Sauvage ni izpregovoril besedice. Spet sta stala drug zraven drugega. Častnik je dajal povelja. Vojaki so dvignili svoje puške. Tu je Morissotov pogled padel slučajno na mrežo polno rib, ki je ležala v travi, par korakov od njega stran. Solnčni žarek je padal nanjo in zalesketala se je kopa rib, ki so se še vedno premetavale. In polotila se ga je slabost. Čeprav se je krepko premagoval, vendar so se mu oči napolnile s solzami. Zašepetal je: »Z Bogom, gospod Sauvage!« Gospod Sauvage je odgovoril: »Z Bogom, gospod Morissot!« Stisnila sta si roko, vse telo pa jima je stresalo nepremagljivo drgetanje. Častnik je zakričal: »Streljaj!« Vseh dvanajst strelov se je oglasilo kakor eden. Gospod Sauvage je hipoma padel na obraz. Morissot, ki je bil večji, se je zagugal, se zavrtel in se zvalil preko svojega prijatelja, z obrazom proti nebu, iz njegove suknje, prestreljene na prsih pa so brizgali curki krvi. Nemec je dal nova povelja. Njegovi ljudje so se razpršili in se povrnili z vrvmi in kameni, ki so jih privezali k nogam obeh mrtvih, nato so ju odnesli na breg. Mont-Valerien ni prenehal grmeti, nad njegovim vrhom se je vzdigovala že cela gora dima. Dva vojaka sta prijela Morissota za glavo in za noge; prav tako sta dva druga prijela Sauvageja. Obe trupli, na trenutek razkolebani z vso silo, sta zleteli v daljavo, opisali krivo črto, nato pa sta se potopili, stoječ po koncu, v reko, kajti s kameni obtežene noge so padle poprej v vodo. Voda je brizgnila kvišku, se razpenila, zavalovala, nato pa se je spet umirila, čisto mali valčki pa so bežali k obema bregovoma. Nekoliko krvi je plavalo vrh vode. Častnik, ves čas vedrega lica, je rekel polglasno: »Drugo bodo že ribe opravile.« In šel je proti hiši. Naenkrat pa je opazil mrežo z ribami v travi. Pobral jo je, pregledal, se nasmehnil in zaklical: »Wilhelm!« Pritekel je vojak z belim predpasnikom. In Prus mu je vrgel plen obeh ustreljenih in ukazal: »Speci mi takoj te-le male živalce tu, dokler so še žive. To bo izvrstno.« In kadil je spet dalje iz svoje pipe. NE PO STO J: NEPOSTOJ: Jesenska. Poletni dan. Cvrčijo črički v visoki travi, žgolijo ptički v zeleni dobravi, drevesa šumijo . .. o ljubžvi, ljubdvi sladko melodijo. jaz pa tukaj sam stojim in bridko jokam, jokam sam nad seb6. Tam v daljavi, tam v daljavi zvonovi žalostno poj<5, a meni je čudno, meni se zdi da me k pogrebu nes6. Ah, k pogrebu me nes6, pesmi žalostne pojo, £3J E3J A. M. K.: Josipina Turnogradska. Njeno življenje in delč. (Konec.) riljubljeno je pisateljici posebno opisovanje prirode, ki gre pogosto v najmanjše malenkosti, n. pr. »Že je temna noč svoje zagrinjalo na žemljico poslala. Žalostni piš se igra z verhi zelenih dreves, ktere le malokdaj mila luna posrebrni. S tamnimi oblaki je prepeto celo neizmerno nebo — Enaka tmina prebiva v sercu begajočiga Svatoboja . . .« Ali pa: »Beli dan posrebri hrib in dolino. Ljubko sonce posije skoz gosto verhasto drevje. U čistem zraku se strese sto in sto milih glaskov, kteri teko iz gladkih gerlečkov drobnih tičic — ko še zmiraj Svatoboj počiva... Bister studenček šumlja izpod skalice sive in se zliva med ljubko dišeče cvetlice.« »In ko se zlato sonce zvečer od žemljice loči in ji k slovesu še milo zarjo po nebu razlije, kmalo vabi mila lunica zadovoljnega Svatoboja k počitku ali dolgo se ne more ločiti od zlatih zvezdic, krasnih lučic, ktere tako ljubeznivo na žemljico kukajo.« — Oporoka Svatoboja se glasi: »Naj nad mojim grobom iste ptičice prepevajo svoje veselinke, ktere so mi v življenju serce hladile, z milo pesmico naj obešajo iste drevesa svoje veje na mojo gomilo, ktere so me u življenju u svojo senco vabile in isti potoček naj šumlja mimo mojega tihega stana.«1) »Pomladansko jutro je. Krilati prebivavci gostosenčnih borštov pošiljajo svojo milo pesmico v jutrohladni zrak i zbudijo mlado Lenčico iz sladkih sanj. Kmalu krasna devica pred belo hišo svojega očeta stoji. Hladni mili vetriček joj bije u lica okrogle, kterih rudeča boja se meri s krasno zarjo mladega jutra. Njeno živo oko se uzdigne u modro nebo, na kterom tu in tam rahel i tanak oblakec plava ko beli labudek. . . . Kar pozdravi zlato-rumeno sonce snežne kope stermih gora, se razlije kakor zlato morje po hribih in ravninah i zabliska se tisuč i tisuč perlic po krasnih ljubko dišečih cvetlicah. Kmalo opira rujno lični obrazek lepe Lenčice merzla vodica žuborečega studenca, ki svoje šumeče pesmice, svoje sreberne biserje spuša čez bele kamničke. Harmonija, ki se proliva u milom žuboru vodice, u migljanju cvetlic u dihanju sapic u koru tic, harmonija, ki veže i druži vse stvari, ') »Svatoboj puščavnik« str. 52. v korist obmejnim Slovencem / ki se pretaka cd mične cvetke do životdatnoga sonca, od svetov do svetov u celoj naravi, Lenčici serce topi u neznanom občutju...«') Enako ljubezen do narave vidimo v pesmi »Zmiraj krasna je narava«. Pesem je brez rim in opisuje naravo zjutraj, opoldne, zvečer in v noči. Pesem se deli v štiri oddelke, vsak se konča z besedami: »o prekrasna je narava«. Jutro. Zarja rujna se razliva, čez plavoto čisto neba, velečastni se snežnici kopljejo v tresočem zlatu. In meglice, nježne, lahko, plavajo po zračnem morji, kakor ladjice leteče .. . Nebom dirno veslajoče, zlato sonce se pripelje, iz svetov nam še neznanih . . . Po gozdičih i po gajih zadonijo čudni kori nježni bistri mili glasi pevajoči slavo Boga. Cvetlice, potoček, vse hvali stvarnika. Leto je. Hudo pripeka žarko sonce na žemljico, ki utrudena zdihuje po dežja hladilnih kapljah Naenkrat se izza gore prikaže Siv oblaček. Kakor da bi klicalo ga sonce. Hitro plava k njemu, i če bliže bolj strahotna je podoba kot pošasti grozovite se ga primejo oblači, i v prestrašenem urnem tiru se drvijo po obnebju . . . Nastane nevihta, strela, grom, toča,... da se tudi v divjem sporu kar lepo je — lepo kaže. Večer. Solnce plava že za gore, zadnje svoje svitle žarke razpošilja čez nebesa i obliva zemljo z zlatom. Kar naenkrat zabliščijo gore v čarovitem svitu iz gorečega serca jim solnce daje plam slovesni. Skale blede, osneženi v neba strop kipeči vrhi se bliščijo v njega žaru, kakor demanti plameči. Dan bledi in omaguje, dokler zablišči v zahodu mila zvezda, zlatosvitla. Sledi noč, zima. . . Tiha noč zdaj zemljo trudno je zavila v črno krilo. Vsa narava v sladkem miru odpočiva . .. Vse je mrtvo. Zima ledna je poslala dol na zemljo mirijadno svojih hčeric, snežnih zvezdic . .. Neizmerno nebo in svetovi migljajoči gledajo na zemljo. Snežna planjava je, kakor da bi se biseri po nji utrinjali. Čudno dvigajo se kope gor visokih proti nebu ko duhovi sveti čisti kteri hrepene gor k Bogu . . . Čara takega objeto mora srce izdihniti: »Zmirai krasna ie narava«. ') »Rožmanova Lenčica« 131. Zahtevajte tfolinsko jitno in sladno kavo! Jezik v povestih Josipine Turnogradske nam kaže mnogo zanimivega. Seveda je treba pri tiskanih spisih paziti, koliko sta izpremenila urednika Janežič in Razlag. Janežič je bil za čisto slovenščino, Razlag za ilirščino. V »Bčeli« in v »Zori« se jasno kaže ta razlika v vseh spisih, zato je tudi jezik v spisih Josipine Turnogradske po oblikah drugačen v »Bčeli«, drugačen v »Zori«. V zadnjih spisih se vidi, da je pisateljica študirala »Metriko proze« in da je hotela spraviti ritem v prozo. Slovenska proza takrat še ni imela svojega sloga, niti svojih vzorov. Vsak je pisal po svoje. Splošno se na slog ni mislilo. Turnogradska je bila menda prva, ki je hotela v tem podati nekaj vzornega. Na to misel jo je privedlo morebiti znanje jezikov. Že iz prvega začetka vidimo, da posvečuje jeziku posebno skrb. In značilno je, da najdemo v njenih spisih tako pogosto stavke, ki spominjajo na Prešernov »Krst«. Prešeren ji je bil prvi vzor — pozneje so uplivali drugi zgledi. N. pr. Veronika to slišati . . ., tudi ni mogla upati (prim. Prešeren: To videt', mladenič se Urški približa). »Na tleh leže najmočnejši stebri slav-janstva« (Svatoboj str. 58). (Prešeren: Na tleh leže slovenstva stebri stari). »Saj je pripravljen zadnjo srago svoje kervi za tebe preliti ...« (Izdajstvo in sprava str. 68). (Prešeren: dokler ni zadnja sraga kervi prelita . . .) Beg Svatoboja spominja na beg Črtomira: »In kakor, da bi se same nebesa take ljubezni in sprave veselile se naenkrat oblaki ločijo in veličastno sonce na nju zašije« (Izdajstvo in sprava str. 68) spominja na spravo v Krstu: »Izmed oblakov solnce zdaj zašije« i. t. d. »Strašni boj je bil — bilo je mesarsko klanje« (Izdajstvo in sprava 67). Enako: »In ko bleda luna tisti večer izmed tamnih oblakov stopi, obsije okoli 20000 Turkov«, spominja na enak prizor po boju ob Ajdovem Gradcu... Tudi prizor slovesa v »Rožmanovi Lenčici«, ki se vrši na Bledu, spominja na »Krst«. Na Prešerna spominja tudi opisovanje narave in posamezni izrazi. Slog v spisih Josipine Turnogradske je že s prvega početka jedernat. Stavki so kratki, odrezani. Zelo ljubi pisateljica razna epiteta, katerih mrgoli; rada rabi deminutiva (posebno v Svatoboju) kar skoraj kazi celo sliko. Njeni spisi-so sploh nekake miniature, zato skuša tudi v jeziku izražati drobnost slike. Pozneje pa zapazimo njene poskuse, da imej tudi proza svojo metriko. N. pr. v Tverdislavu čitamo tale odstavek (str. 116): »Kakor spomladi na verhu snežnika odcepi se krogla kristalnega snega, in u doline valeče se primejo u vsakom hipu nove sestrice, da zmiraj večja zmiraj silnejša valina dere navzdol, dok da bobneči plaz u dolino prikruši pokopaje u grob ledeni imetje seljanov, življenje ljudij: tako je ljudstvo zdivjano, kteroga množica se u vsakom trenutju naraša«. Ali se ne zdi čitatelju kakor da bi čital heksametre? Vidi se, da so besede nalašč izbrane in sestavljene v ritem, da bi izražale naval množice. Takih mest najdemo v zadnjih spisih več in se vidi iz njih, kako si je pisateljica predstavljala »metriko proze«. Vpliv Koseskega! Po svojih oblikah slovenska slovnica takrat še ni bila čista in stalna, zato vidimo v jeziku Josipine Turnogradske vse sočasne slovniške napake: gošava, terdoserčen, smert, clo, celiga, i. t. d. Tudi v tem je razlika med spisiv»Bčeli« in med spisi v »Zori«, kajti v »Zori« najdemo že štajersko-hrvaške-ilirske oblike, mogočnoga, osvšta, jednom, černoj i. t. d. Tudi slovank ne manjka, dasi so morebiti delo urednika — in ne pisateljice. Značilen je za ta razvoj zaimek: ta, ta, to. S početka najdemo ti namesto ta, ker se je menda čudno zdelo, da je za moški in ženski spol: ta. Zato najdemo ti človek, pozneje pa prevlada hrvatski: »t a j«. Vkljub temu, da je imela takrat na jezik ilirska struja močen upliv in da je tudi Turnogradska imela Ilirce najprej za učitelje pozneje za prijatelje, je vendar skušala pisati v čisto narodnem jeziku. Njeni rokopisi bodo to vprašanje natančneje pojasnili. Umetnost Josipine Turnogradske je nežna, [priprosta, tu in tam otročje naivna. Vendar iz vsega odmeva resna globoka misel, ki kaže idealno mišljenje pisateljice. IV. Konec — Pomen — Glasovi o Turnogradski v drugih narodih — Glasovi o Turnogradski v poznejši dobi. — Oznanjevalka pomladi, ki se prikaže in izgine, ko se začno pomladanski viharji. Pomen Josipine Turnogradske v slovenski literaturi ni bil posebno velik; ustvarila je premalo; ne moremo reči, daje uplivala, dasi je dala lep zgled. Presojali so jo različno. Presojati pa se more in mora človeka ne le po tem, kar je na papirju, ampak tudi, kar je v srcu. Da bi jo bili kdaj precenjevali se ne more reči. Prav ocenjena pa še dosedaj ni bila in ne more biti, dokler ni izdana vsa zapuščina; tam se pokaže nje cena. V začetku so bili Slovenci pozorni na svojo pisateljico in tudi drugod so pisali o nji. »Slov. Bčela« prinaša v junijski številki 1851. sledečo opombo: »Slavnoznani spisatel in domorodec na Vogerskem Slovenskem gosp. M. J. Hurban izdaja »Slovenskje Pomladi« mesečni beletristični časopis. U 4. svezku tega časopisa hvalno spominja članek »Slavjanski mučenik«, ki ga je »Slov. Bčela« donesla 1. maja 1851. in u kterem je žalostna smert Vilka Šuleka, mladega Slovaka popisana«. Na koncu svojega sestavka pravi gosp. Hurban: Izrečenu naš globoki poklon, poln hvaležnosti, poln hvale in spoštovanja k žlahtnej dami, ker je tam na delekom jugu ljubeznivo spomenula u serdcu milostnom brata od severja Tatran-skega — mučenega zavolj vernosti k svojemu cesarju, zavolj ljubezni do svojega naroda, do nesrečne matere Slave. — Tako se tudi tam pri slavjanskih bratih pod Tatrami razlega hvala in slava slovenske pisateljice naše žlahtne Josipine Turnogradske... »Zora« leta 1853. prinaša ruski članek, ki ga je prinesla »Sjevernaja Pčela« (izh. v Petrogradu) v 66 štev. dne 21. ožujka 1852. o almanahu Zori iz 1. 1852. Tam piše poročevalec (menda iz Gradca): V številu prozaičnih spisov, ki so v almanahu, najdemo povest o tem, kako je sv. Metod izpreobrnil k krščanstvu Borisa, carja bolgarskega ... to povest je napisala mlada deklica Josefina Urbančič iz Turnograda v Krajini. Krasna deklica pravijo izdajatelji »Zore«, je vzgojena od matere v družinskih stvareh, toda pri njeni izobrazbi niso pozabili razviti darov, ki krasi ženski um tudi v družabnem življenju. Njena evropska izobrazba je ni odtrgala od njene narodnosti in dasi čisla tuje literature, piše v narodnem jeziku. Ta pojav je redek v tem kraju, zato je razumljivo, da izdajatelji almanaha, ko opozarjajo na njo čitatelje, opominjajo tudi na druge mlade slovanske pisateljice. Ena iz njih, 14 letna deklica, pod imenom Ljudmila pošilja s Štajerskega sestavke v list »Slovanska Bčela« . . . Tako se je torej pisalo takrat pri nas in drugod. Pozneje je bila Josipina Turnogradska popolnoma pozabljena, ker so takoj po njeni smrti nastopili Levstik, Stritar, Jenko in cela takozvana Glasnikova šola. To je bila nova velika pomlad slovenske literature; Josipina je bila le pomladanska cvetka, ki se je prikazala iz zemlje pri prvih solnčnih žarkih — in je izginila, ko so se začeli prvi pomladanski viharji. Oznanjala je pomlad, ki je sledila. Znaki telesne utrujenosti. iti športniki ne poznajo znakov telesne izmučenosti po težkih naporih in si s prenapenjanjem svojih sil veliko škodujejo. Navadno mislijo ljudjč, da se lahko toliko časa brez škode napenjajo, dokler lahko tisto vajo n. pr. vožnjo s kolesom, veslanje, tek, plavanje itd. izvršujejo, ne da bi čutili slabost in bolečine v mišicah. To je pa velika zmota, posebno pri kulturnem človeku, kjer so različni organi tudi različno dobro razviti. Mišičevje na telesu je še najlažje umetno ukrepiti in ga razvijati še naprej, zato dobe športniki in telovadci prav lahko vztrajno, krepko muskulaturo — ne dobč pa, da navedemo le ta slučaj — tej muskulaturi primernega, vztrajnega srca. Pri njih se utrudi sreč veliko prej, nego muskulatura. Če tirajo torej taki ljudjč svoje vaje do popolne utrujenosti r<5k in n6g, so s tem svoje mišice utrudili, sreč pa preutrudili in presilili. Če se to ponavlja, ima to za sreč zelo slabe posledice. — Tudi najbolj trenirani športnik mora skrbno paziti na delovanje srca in pljuč. Če začne žila zelo hitro biti n. pr. 120-krat v minuti, ali če postane slaba, nepravilna, sunkovita, je treba takoj prenehati z vajo, dokler ne doseže spet normalne hitrosti (70 do 80 udarcev v minuti). Tudi prehitro dihanje je treba regulirati, tako, da pride kakih 18 mirnih, srednje globokih dihljajev na minuto. — V veliki zmoti se nahaja tisti, kdor mčni, da je močno muskulozno telo že znamenje zdravja in odporne sile. Mišice same na sebi imajo z zdravjem kaj malo opraviti, čeprav se ne da tajiti, da bi marsikdo moral imeti nekoliko boljšo muskulaturo. Naše zdravje pa je odvisno od dobrega stanja našega celega telesa, predvsem dihalnih in prebavljalnih organov in onih krvnega obtoka. Mišičasti atleti niso navadno nič bolj zdravi od slabičev — ker ravno svoji muskulaturi zaupajo več dela nego ga prenesejo njihovi drugi organi n. pr. ravno sreč. Prvi znaki škodljivih posledic so : nabiranje maščobe in nadušljivost, ki jih opažamo posebno pri rokoborcih in dvigalcih težkih ročk. NEPOSTOJ: Ob morju. je vstala strast, oči je zagrnil oblak teman in žgoč, molčala je noč. Ob morju, ob večnem morju sva skupaj hodila, ob morju, ob večnem morju sva se ljubila. Mar južnega bila neba, neskončnega bila morja je tajna oblast? Kot orkan nebrzdan Ob morju, ob večnem morju sva skupaj hodila, ob morju, ob večnem morju sva se ljubila. ° LI »TE K: o Surovo maslo ohranimo sveže in okusno, ako ga ne izpostavljamo dalj časa niti dnevni niti umetni svetlobi. Surovo maslo je treba hraniti vedno le v temnem prostoru, n. pr. v omari, ki pa mora biti zračna in ne sme imeti kakšnih drugih jedi, in sicer naj bo maslo pokrito. Pa tudi na mizi in sicer če ga rabimo, naj bo surovo maslo vedno pokrito. Če ga pustimo prosto stati, dobi kmalu oduren, zoprn okus. Ker sreblje surovo maslo rado druge okuse vase, je dobro, če ga imamo spravljenega v porcelanastih ali steklenih puščicah s pokrovom; najbolje se drži pod pokrovom rdeče ali rumene barve, pri drugih barvah postane hitreje žaltavo. Tudi pred pe-trolejsko, plinovo in električno svetlobo varujmo surovo maslo. Par pomočkov pri opeklinah. Vsaka gospodinja bi morala imeti v svoji domači lekarni tudi sredstva za opekline, ki olajšajo bolečine in ozdravijo rano. Pri lažjih opeklinah, kjer ni koža tako sežgana, da bi se videlo čisto meso, vpliva zelo olajševalno n. pr. krompirjeva moka. Še boljše učinkujejo t. zv. liniment za opekline, ki sestoji iz enakih delov apnene vode in lanenega olja. To zmes napravi za majhen denar vsak lekarnar ali drogist. Pred uporabo je treba tekočino dobro stresti in pomešati. — Lekarne imajo tudi še gotove obveze za opekline z bizmutom. Par takih obvez naj bi za vse slučaje bilo vedno doma. Mazilo za razpokane roke. Vzemi eno žlico medu, dve žlici ovsene moke, kakor jajce velik kos svinjske masti, dva rumenjaka in malo rožne vode. Vse to dobro zmešaj in premžsi, da nastane voljno mazilo; namaži si ž njim zvečer roke, ko si jih poprej umila v gorki vodi. Dobro je tudi roke parkrat na dan nadrgniti s citronovim sokom. To sicer malo peče, a pomaga. Posode iz steklenine (emajla), kjer se je nabralo že dosti nesnage, ki jo je težko spraviti proč, čistimo najbolje s petrolejem, s katerim jih odrgnemo. To sredstvo emajlu prav nič ne škoduje. — Lijake v kuhinjah, ki so že vsi umazani in mastni, je tudi dobro semtertje osnažiti s petrolejem. Klobase pečenice postanejo posebno okusne in ne počijo, če jih pomočimo, predno jih damo peč, za par trenutkov v vrelo vodo in jih potem spečemo brez masti v ponvi. Tudi bifteki postanejo zelo sočni in okusni, če jih pomočimo prej v vrelo vodo, predno jih pečemo v vrelem surovem maslu. Madeže od sadja odpravimo najbolje iz belih in svetlih tkanin z žvepljanjem. Madež pomočimo dobro z vodo, tkanino nam drži kdo dobro napeto, mi pa držimo pod njo prižgano žveplenko tako, da pridejo žveplene pare na madeže. Če madež ni še čisto izginil, namočimo še enkrat in žvep-Ijamo nanovo. Madeže od rje odpravimo z nikelnastih predmetov, če jih najprej pustimo več dni stati namazane z mastjo ali oljem, potem pa navlažimo kos blaga v amonijaku (salmijakovcu) in predmete dobro odrgnemo, oplaknemo in posušimo. Med napravimo spet svetlo in čisto, če vlijemo nanjo salmijakovca in jo dobro okrtačimo. Nato jo umijemo z vodo in odrgnemo do suhega. Zakaj se je slovenskim gospodinjam priljubila Kolinska kavina primes tako zelo, ni težko uganiti. Predvsem zato, ker je res izvrstno blago, najboljši kavini pridatek. Vse gospodinje so v tem enega mnenja. Vse hvalijo Kolinsko kavno primes, ker daje kavi izvrsten okus, prijeten vonj in lepo barvo. Rade pa imajo slovenske gospodinje Kolinsko kavno primes tudi zato, ker je pristno domače blago. In slovenske gospodinje so toliko narodno zavedne, da vedno dajejo prednost domačemu izdelku. Ravnokar je prejela naša »Družba sv. Cirila in Metoda« od Kolinske tovarne spet znatni znesek 1000 K za primes, prodano v korist naši šolski družbi. Dolžnost vsake narodno zavedne slovenske gospodinje je, da kupuje samo Kolinsko kavno primes! -d-. Današnja moda zahteva brezpogojno, da se obleka zanesljivo in : gladko zapenja. : zaklopniki so kar najbolj ploski in drže pri vsakršnem gibanju telesa trdno; elastično pero omogo-čuje, da se obleka lahko, toda nikdar sama ne odpenja. 8diuo najvišja odlikovanja! Dragocena darila! V Ljiljll Delniška glavnica 8,090.000 K, StNtarjGVa liliC3 Št, 2 Rezervni fo;.di okroglo 1,000.000 K. podružnice u Spljetu, Celoocu, Trstu, Sarajeuu, gorici, Celju - in agencija v Gradežu, - 3/ O Sprejema vloge na knjižice in na tekoči račun ter jih obre- . . stuje cd dne vloge po čistih ® /4 /O V Priporoča prej /Q :: Glavni dobi prcmese Tiskih srečk dobitek 180.000 K. :: Josip 6lup » Sjubtjani. na Starem trgu priporoča ffi | svojo veliko zalogo IŠ narejenih oblek. w Dobro blago, Nizke cene. J m „Adrija Drogerija. * Fotomanufaktiira. B.Čvančara, Ljubljana, Šelenburgova ulica ima v zalogi priznano izborna sredstva za negovanje kože. Cvetlični sneg. Različna toaletna mila, parfumi i. t. d. 1? o e o u 0) s L 0) g N = Špedicija in komisija = ^ »BALKAN« Podružnica: Ljubljana, Dunaj, cesta 33 v „Prvem ljubljanskem javnem skladišču". Centrala v Trstu. = Prevažanje blaga in pohištva. == Selitve s patent, selitvenimi vozovi Skladišče. na vse stranL H O (X 3 O 0 0 a 3 e 1 ji Zacarinanje. Resna ženitev. »!»■ u»M»»Mimi»iM»Mini»^M»»^"»«iiui«i«»i»»ii«»'iiiiji»mi>n«i^«^i'»