DUHOVNI
PASTIR.
-■ -
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik X.	V Ljubljani, marca 1893.	3. zvezek.
Tretja postna nedelja.
«>
Jezusova trnjeva krona. — 3. Goreči grm.
Gospod se je pokazal Mojzesu v ognjenem plamenu iz sredine trnjevega grma.	II. Mojz. 3, 2.
Častiti poslušalci! Trnjeva krona mora imeti pred Gospodom posebno vrednost, kajti njegovo božje oko se je oziralo nanjo vsa tisočletja starega zakona in Gospod je vstvarjal vedno nove predpodobe, na katere se je oziral z očividnim dopadenjem. Ako gremo v zgodovini človeštva 500 let od Abrahama naprej, stopi nam pred oči mož po volji božji, ljubljenec Gospodov, ustvaritelj nove dobe, Mojzes, katerega je Gospod Bog izvolil, da reši izraelsko ljudstvo sužuosti egiptovske, da ustanovi pravo hijerarhiško državo, državo, katero po svojih namestnikih vodi sam Bog. Odprimo sedaj sv. pismo in poglejmo, kdaj in kako je Bog poklical Mojzesa.
1.	Mojzes, izrejen na kraljevem dvoru, je videl stiske svojega ljudstva in se je zelo potegoval zanj. Ko Faraon to izvč, hoče ga nmoriti, ali Mojzes pobegne v Madijansko deželo. Tu ostane v hiši Petrovi, ki je bil Madijanski duhovnik, 40 let in pase njegove ovce. Nekega dne žene čredo daleč v puščavo in pride do gore Horeb. Tu Ogleda ogenj sredi trnjevega grma in kako se začudi, ker grm gori, vendar ne izgori. Gre tedaj bliže. Gospod pa ga pokliče iz sredine ognjenega grma: ^Mojzes, Mojzes!" In on odgovori: „Tu sem." Nato Gospod: „Ne bližaj se lesem; sezuj čevlje se svojih nog, zakaj mesto, kjer stojiš, je sveta zemlja. Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov!“ — Mojzes, poln svetega strahu, zakrije Sv°je obličje, zakaj ni si upal pogledati v Boga. In Gospod mu govori d&lje: ,, Videl sem revo svojega ljudstva v Egiptu; rešil ga bom iz
rok Egipčanov in ga izpeljal iz te dežele v dobro in prostorno deželo, po kateri se cedi med in mleko. Tebe pa sem izvolil, da greš k Faraonu in izpelješ moje ljudstvo iz Egipta."
Zopet se nahajamo na gori; danes pa na gori Horeb v Sinajski puščavi, blizu arabskega morja. Ta gora se po vsi pravici imenuje gora božja, ker na njej se je razodel sam Bog, ali kakor se glasi hebrejski tekst »angelj Gospodov", ki po mnenju svetih očetov ni nihče drugi, kot Jezus Kristus, bodoči Izveličar, sam pravi živi Bog. Gospod se je prikazal v plamenu. Sv. apostol Pavel pravi: Naš Bog je požigajoč ogenj. (Hebr. 12, 29.) Ogenj hodi pred njim. (Ps. 96, 3.)
In sam pravi pri sv. Lukežu: Ogenj sem prišel prinest na zemljo, in kaj hočem, kakor da se vname? (Luk. 12, 49.) Ogenj je najboljša podoba božjega bistva, pa zakaj? Zato, ker je Bog ljubezen, (I. Jan.
4, 8) čista in sveta ljubezen pa, ki vse ogreje in oživi in razsvetli temo, se pač najpripravniše vporablja v ognju. To je vzrok, da je tudi sv. Duh v podobi ognjenih jezikov prišel nad aposteljne in da ogenj pri vseh čeznatornih prikaznih zavzema važno mesto.
2.	Najbolj čudovito pa je bilo tu na gori Horeb, da je trnjevi grm gorel, pa se ni dal požgati. Trnje, rastoče visoko v gorah, je navadno suho in krhko, prav rado gori in se vpepeli. To trnje pa ni hotelo zgoreti, kakor da ogenj prav nobene moči nima do njega.
Še več; trnje se je ravno v ognju lepo kazalo in lesketalo, in to je vzrok, da je Mojzes postal pozoren nanj, sicer bi se ne bil zmenil zanj. Sedaj pa opazuje grm in gleda plamen, ki se igra s trnjem, ga z vseh strani objema in razsvitljuje, ne požgč ga pa ne. Bila je natorna prikazen nenavadne vrste. Pa kaj rečem natorna prikazen, Jp bil je čudež, katerega je storil sam Bog, ki se je oglasil iz sredine gorečega grma.
Čudež pa ima vedno višji pomen. Tudi goreči grm na Horebu nas spominja neke druge gore, na kateri se je 15 stoletij pozneje zopet prikazal božji Sin, da bi, ne po Mojzesu ali katerem drugem služabniku božjem, marveč da bi sam, v svoji lastni osebi rešil svoje ljudstvo sužnosti še bolj sramotne, nego je bila egiptovska, namreč sužnosti hudobnega duha, in ga peljal v nebeško domovino, domovino prave sreče in blaženosti, proti kateri je bila Izraelcem obljubljena dežela le slaba senca. O kako velika podobnost med Kalvarijo in Horebom.
Na Kalvariji se prikaže sam božji Sin. Tega nas uči ne le sv. vera, marveč dogodile so se tamkaj tako čudovite stvari, da je poganski stotnik stoječ poleg križa, moral glasno zaklicati: V resnici,
to je lil Sin božji! (Mat. 27, 54.) Ognja sicer tudi ne vidimo tukaj, kajti Sin božji je vzel n&se revno človeško podobo in se po vnanjem ni dosti ločil od navadnih ljudi. V hlevcu je bil rojen kot malo, revno dete; živel je do tridesetega leta v hiši ubožnega tesarja; potem še-le je nastopil v javnosti kot učenik resnice, pridobil si je mnogo prijateljev; a ker resnica oči kolje, tudi mnogo sovražnikov, in leti so ga preganjali in na križu umorili. — Ognja torej po vnanjem ni videti; o kako velik ogenj pa gori v božjem Srcu Jezusovem! To je isti ogenj, o katerem je pisano pri sv. Janezu (3, 16): Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sinu; ogenj, o katerem Jezus Kristus sam trdi, da je ni večje ljubezni od te, ako kdo da življenje za svoje prijatelje. (Jan. 15, 13.) Ogenj ljubezni je, s katero je Gospod svoje ljubil do konca. (Jan. 13, 1.) Ta ogenj je Jezusa pripravil na križ; sedem plamenov je švigalo iz njega, to so sedmere Jezusove besede na križu; ulil se je iz peterih rdečih potokov, ti so petere rane Jezusove, ki jih je vsekala ljubezen. Ta ogenj je prešinjal celo Telo Gospodovo in ga umoril, vendar ogenj ni ugasnil, kajti tretji dan je Telo zopet oživelo, poveličano in svetlo vstalo in od tedaj gori ta ogenj naprej in naprej v sveti cerkvi, gori v tabrna-keljnu, gori v svetih zakramentih, gori v vseh ustanovah, ki jih je krščanstvo ustvarilo v časni in večni blagor človeštva.
Jezus sam je pokazal ta ogenj svoji zvesti služabnici in nevesti, blaženi Margareti Alakok, ker ji je dal gledati svoje božje Srce na zlatem prestolu, krog in krog obdano z ognjenim plamenom in tudi iz Srca samega je švigal goreč plamen. In ko je bila Margareta vsa prevzeta te prikazni, reče ji Jezus: „Poglej to Srce, ki tako neizrekljivo ljubi svet!“ Goreče trnje je bilo torej le predpodoba tistega božjega ognja ljubezni, ki prihaja iz presvetega Srca Jezusovega.
3.	Ogenj je čutiti na gori Kalvariji, kdo bi dvomil o tem; vendar vprašam, kje pa je trnjev grm? Ah, dragi kristijan, trnjev grm je tako očividen, da ga ne moreš prezreti. Spremenil se je v podobo trnjeve krone in ta leži na glavi umirajočega Jezusa. Trnjev grm so vse bolečine in muke, ki jih prenaša na duši in na telesu. Trnjev grm je po besedah svetih očetov človeška natora Jezusova, k&tero je sprejel v ta namen, da je zamogel trpeti in nam skazati svojo ljubezen. Sv. Gregor piše: Sprejel je, kakor trnjev grm, človeško telo, zmožno trpljenja, in hotel je, da ostane človeška natora Nepokvarjena v ognju božjega bistva.
Trnjev grm pa ne zgori, božja in človeška natora ostane celotna >u nepokvarjena v eni, božji osebi Kristusovi. Ko bi se človek bližal
Bogu, mar menite, da bi mogel obstati pred njim? Menite, da bi mogel gledati v njegovo obličje ? Sv. apostol Pavel pravi: Noben človek ni videl Boga in ga tudi ne more videti. (I. Tim. 6, 16.) Kako šele ž njim se spojiti v eno osebo? Gospod pogleda zemljo in ona se trese; dotakne se gora in one se kadijo; (Ps. 103, 32.) kakor vosek se vse staja pred njim in se zdrobi v prah pod njegovimi nogami. Ali je torej mogoče, da bi se človeška natora sklenila z božjo v eno in isto osebo? Starim krivovercem seje zdelo to združenje nemogoče, zato, ker v svoji prevzetnosti niso hoteli verovati v božjo čudežno moč. Zatoraj so oni trdili, da je v Kristusu samo ena in sicer božja natora, telo pa je le navidezno; drugi pa so učili, da je v Jezusu samo človeška natora, Kristus samo človek. Mi pa, ki trdno verujemo, da je bil Jezus Bog in človek skupaj, se k večjemu le čudimo, kako to, da je bilo Jezusovo človeško telo, potem ko se je združilo z božjim bistvom v eno osebo, vendar še podvrženo trpljenju, smrti, podvrženo muki trnjeve krone? Ravno to, ljubi moji, je čudež trnjevega grma, ki gori, pa vendar ne zgori. Katoliška resnica je, da je nele Kristusova človeška natora nedotaknjena ostala v ognju božjega bistva, marveč da je Jezus tudi nase vzel vse naše slabosti, njegovo telo je moglo trpeti in umreti do dneva njegovega veličastnega vstajenja. Sv. apostelj piše do Hebrejcev (2, 4.): Postal nam je podoben v vsem, razun greha
Rekel bi še več. Jezus si je sam izvolil trnjevo krono, kajti Pilat ga ni obsodil k tej muki. Pač ga je dal bičati, ali kako se začudi, ko pripeljejo Jezusa s trnjem kronanega nazaj; pokaže ga tedaj ljudstvu, rekoč: EcCe hotno! Glejte, ali je še podoben človeku? — Ako tedaj Pilat ni zaukazal trnjeve krone, kdo pa jojesplel? Splela jo je hudobija vojščakov, splela jo je pa tudi neskončna ljubezen božjega trpina v dokaz, da trnje na križu gori, pa vendar ne zgori in da v ognju se trnje šele prav žari in leskeče. Pa ne le glava, marveč tudi Srce božjega Izveličarja, ki je vir ljubezni in trpljenja, tisto sveto Srce je bilo ovito s trnjevo krono, kakor je natančno videla blažena Margareta; kar se je torej na glavi očitno godilo, vršilo se je skrivnostno tudi v presv. Srcu.
4.	Sedaj poslušajte še nauk, ki ga posnamem iz današnjega premišljevanja. Mojzes se je bližal gorečemu grmu, da bi si čudovito prikazen ogledal in jo preiskal. Toda branil mu je glas iz sredine grma. „CrevIje sezuj in potem šele pridi bližje, ker zemlja, na kateri stojiš, je sveta." Ko Mojzes čuje te besede, ne upa si več kvišku
ozreti se; poln svete groze si zakrije obraz, počasti najvišjega Gospoda in posluša ponižno in vdano božja povelja.
Gospod, ki je govoril iz gorečega grma, ni bil nihče drugi, kot Jezus Kristus sam, katerega imenuje sv. Pavel (Hebr. 12, 2.): začetnika in dokončalca vere. V njegovem imenu najdemo zveličanje in on sam pravi pri sv. Janezu (17, 3.): To pa je večno življenje, da spoznajo teke, edino pravega Boga in Jezusa Kristusa, katerega si poslal. Jezus Kristus križani, s trnjem kronani, mora nam torej biti najbolj pri srcu; njemu se moramo bližati, ž njim stopiti v najtesnejšo zvezo. Kako pa se človek bliža Bogu, da je prijazno sprejet in vekomaj poveličan ? Zopet nam odgovarja sv. apostol Pavel (Hebr. 11, 6.): Kdor hoče k Bogu pristopiti, mora verovati, da Bog biva in da je plačevalec tistim, ki ga iščejo. Brez vere pa je nemogoče Bogu dopasti.
Po nauku sv. Tridentinskega zbora je vera začetek, korenina in temelj pravičnosti, in verjemite mi, da le iz vere izhajajo tiste čednosti, katere moramo gojiti nasproti božjemu veličastvu, kakor: Ponižnost, pokorščina, spoštovanje, ljubezen in pobožnost. Cul sem nekoč iz ust visokega dostojanstvenika: „Jaz sicer ne grem vsako nedeljo v cerkev, a Boga molim pri svoji pisalni mizi in častim ga, kadar se sprehajam v prostrani božji naravi." Jaz pa pravim: Kdor ima živo vero, časti Boga tako, kakor Bog sam zapoveda. Tedaj ne moli le v tihi izbici, marveč poišče svojega Gospoda in Izveličarja tamkaj, kjer je v resnici pričujoč kot Bog in človek skupaj. Kdor ima živo vero, njega nevidna moč vleče v cerkev pred tabrnakelj. Toda on se bliža tabrnakeljnu ne obložen s pregrehami, marveč on sezuje svoje čevlje, očisti si vest v zakramentu pokore ali pa vsaj v srčnem kesanju in se poškropi v tem smislu z blagoslovljeno vodo. V cerkvi se ne ozira ošabno krog sebe, kakor prevzetni farizej, ki se je bahal se svojimi dobrimi deli, marveč po izgledu cestninarja, ki ponižno pobeša oči in svest si svojih grehov spokorno trka na svoje prsi. — Rad posluša božjo besedo in pripravljen je spolnovati voljo božjo dobro vedoč, da tisti ljubi Boga, ki spolnuje njegove zapovedi. Verni človek je srčno vdan Bogu, z vsem zadovoljen, k vsemu pripravljen, kar Bog od njega tirja; pri vsem svojem delovanju in trpljenju se ne opira dosti na svoje moči, marveč njegova pomoč je v imenu Gospodovem. To, ljubi moji, je življenje pravičnega, ki živi iz vere. (Hebr. 10, 38.)
Pravični vseh časov so se torej skazovali v veri in dosegli obljube. Po veri so premagali kraljestva, zamašili levom žrela, ugasili silne ognje, ubežali ostremu meču, bili močni v boju in odgnali

zunanjih vojske. (Hebr. 11.) — Vera je tedaj najpotrebnejši, najzve-ličavnejši in neprecenljivi dar božji. Jezus Kristus križani, s trnjem kronani nam je zaslužil ta dar se svojim trpljenjem in smrtjo. Po nauku sv. cerkve je vera dar, ki ga nam Bog daje in vliva brez našega zasluženja, iz gole ljubezni in usmiljenja. Ali vendar kristijani strašno grdo ravnajo se sv. vero. Nič jim ni mar trpljenje in smrt Kristusova, nič jih ne gane neskončna ljubezen. Zdi se mi, kakor bi rekli: Kaj meni Kristus, kaj ljubezen in vera. Vera moja je to, kar vžijem, kar v žep vtaknem, torej ne sega dalje, kakor človeški čuti. Strašno, grozno!
5.	Ljubljeni v Kristusu! Ozrimo se v sveto glavo, s trnjem kronano. Jezus nas milo gleda izpod trnjeve krone, kakor bi hotel reči: Hudo me zbada bodeče trnje; kamorkoli nagnem bolno glavo, povsodi se zbodem. Ali še huje kot trnjeva krona zbada me strašna nehvaležnost kristijanov, ki vero tje mečejo od sebe, kakor zastarelo, nepotrebno stvar. Ah preljubi, vsaj vi ostanite stanovitni v veri, živite po veri! Ako hočemo stanovitni ostati v veri, treba je pred vsem, da se varujemo veri nasprotnih knjig in časnikov, kakor kužne bolezni, in da se ne družimo z brezverskimi ljudmi, pred katerimi svBri že sv. apostelj Pavel svojega učenca Timoteja, pred katerimi tudi nas svarijo sv. Oče in škofje, lahko rečem, enoglasno. Na svetu se bije velikansk boj med dobrim in hudim, med Bogom in satanom. Ta boj je tako star, kakor človeštvo. Že v raju se je pričel, se nadaljuje in se bo nadaljeval do konca sveta. Gospod Bog ima svoje izvoljene vojščake, toda satan jih ima več. Pa zakaj ? — Zato, ker satan oblju-buje za ta svet blagre, ki občutnega človeka mikajo in vabijo. Bog pa malo obljubuje za ta svet. Jezus kar naravnost pravi: Kdor ne vname križa na svoje rame in meni ne sledi, mene ni vreden. (Mat. 10, 38.) Ako tedaj Bogu zvesti ostanemo, na tem svetu nimamo posebnega pričakovati, pač pa nam je obljubljeno nebeško kraljestvo. To je vzrok, da se marsikateri dd preslepiti, ne jemlje v poštev, kar ima priti v večnem življenju, pa se zadovolji s posvetno srečo, s časnim blagostanjem. Ker ima pa sveta cerkev tisto vzvišeno nalogo, da razširja božje kraljestvo na zemlji, zato se vzdiguje proti njej ves srd peklenski in z vsemi sredstvi, zlasti pa s hinavščino in lažjo skuša razdreti božjo veljavo sv. cerkve. Bečem: s hinavščino in lažjo, ker brezverski časniki v enomer zatrjujejo: Mi nismo zoper vero, mi sami smo dobri katoličani, a precej za tem pa strastno napadajo ali škofa ali pa cerkvene naprave. Odkritosrčno moram spoznati, da slab duh veje zlasti v naših dneh; duh, ki je popolnoma nasproten čez-natorni, od Boga razodeti veri, nasproten vsemu, kar presega natorne
moči in je čeznatorno ali čudežno. Največ brezverstva pa se skriva pod krinko vede in znanosti in pod krinko prostosti. Sovražniki svete vere skušajo z dvomi omajati vero in se sklicujejo pri svojem hudobnem prizadevanju na vspehe vednosti in omike; pravijo, da je sv. pismo v nasprotju z vednostjo, da je človeški rod stareji, kakor je pisano v sv. pismu, da človek prihaja od opice, da so svetopisemske zgodbe gole basni, da človek nima duše, da je s smrtjo vsega konec, da ni osebnega Boga, marveč vesmir je Bog in mi smo tudi del tega božanstva itd. Sovražniki sv. cerkve znajdejo en nauk za drugim, nobenega pa ne dokažejo. Kar eni danes uče, drugi jutri zavržejo in to mora biti, saj je resnica le ena. Daši so pa te zmote že sto in stokrat ovržene, vendar dosti je takih, ki tega še niso slišali, novost teh basni jih mika, bero le napade na sv. cerkev in na verske resnice in če je taka hrana njih vsakdanja duševna jed, vjamejo se kmalu v zanjke zvito jim nastavljene in zgube polagoma vso vero. Največja nevarnost seveda preti od leposlovnih listov, ki v mičnih povestih in v krasnem stilu skrit strup razlivajo med vbogo goljufano ljudstvo. Zatorej smelo trdim, da slabi tisek je največ kriv današnjega odpada od Kristusa. Papeštvo bi ne bilo v verige vkovano, sv. cerkev ne oropana pravic in vera ne blagodejnega vpliva v cerkvi in zunaj cerkve, ko bi slabo časnikarstvo ne bilo spodkopavalo verskega prepričanja in ne omajalo vero v božjo avktoriteto sv. cerkve.
Naše ljudstvo je sicer še ostalo verno; hvala Bogu, to je edino upanje naše. Ali, dragi moji, menite li, da se bode ljudstvo zamoglo dolgo časa ustavljati očitnemu ali skritemu zapeljevanju? Žalibog, slovenski liberalizem je vsekal že marsikatero rano in zlasti mladina močno močno peša v veri, in povem vam, če ne bo kmalu konec brezverskega pisateljevanja med nami, ali: če mi ne bomo bolj zbirčni v knjigah in časnikih, ne bo se dolgo vera nepokvarjena ohranila med nami. Bog sicer ostane, kakor je bil, mi mu ne moremo ničesar dati ne vzeti; ali kaj bo s človeško družbo ? Nastopili bodo zopet žalostni časi, kakoršne je že dostikrat videla zgodovina: Ves dosedanji red, krščanska nravnost in človeško blagostanje pojde v nič, in treba bode zopet z nova zidati, mesto nadaljevati na dosedanjem temelju.
6.	Ako pa hočete ohraniti vero, neobhodno je potrebno, da marljivo poslušate božjo besedo, kajti sv. Pavel piše (Rim. 10, 17): Vera je iz poslušanja, poslušanje pa po Kristusovi besedi. Treba je torej, da hodite k pridigam, da radi berete zanesljive, v katoliškem smislu pisane knjige, posebno pa, da goreče molite za ohranjenje svete vere. Kdor hoče kaj znati, mora se pridno učiti, in kadar zn&i
mora se v tisti stroki pridno vaditi, sicer že to pozabi, kar znš,. Kdor se je navadil igre na glasoviru, mora se vsaki dan uriti, sicer mu zastanejo prsti in se spodtikajo nad tipkami. Taka je tudi z vero, če je človek v svojem življenju ne spoznava in v dejanju ne izpolnuje. Vsaka nabožna vaja, zlasti molitev, božja služba in prejemanje svetih zakramentov je očitno spoznavanje sv. vere pred svetom, in dandanašnji, ko se vera tolikanj zaničuje, je to spoznavanje velikanskega pomena.
Katoličani! Vrzite torej vse polovičarstvo na stran in bodite odločni. Pred Bogom in pred ljudmi dajajte lepo spričevanje sv. vere. Zlasti pa ohranite to troje: Vsako nedeljo in praznik bodite s spodobno pobožnostjo pri celi božji službi; vsako leto prejmite vsaj enkrat svete zakramente in spolnujte postno postavo, kolikor vam je le mogoče v vaših razmerah, in trnjeva krona Jezusova se bo spremenila za vas v krono slave in časti. Vera sama ne zadostuje; kaJcor je namreč telo kres duše mrtvo, tako je tudi vera kres del mrtva. (Jak. 2, 36.) Tudi hudokni duhovi verujejo in se tresejo. (Jak. 2, 19.) Le po živi veri se tesno zedinimo z Bogom.
(Jerkvena zgodovina nam hrani spomin neke služabnice, po imenu Nina. Le-ta je bila pod cesarjem Konštantinom prodana v sužnost v deželo Iberijo ob Kavkazu. V tej deželi je živela ves čas jako krščansko in spodbudno, na njeno priprošnjo je čudovito ozdravelo bolno dete in tudi kraljica je zadobila zdravje na njeno priprošnjo. Vsled tega se je Iberijsko ljudstvo spreobrnilo k pravi veri Jezusovi in Nina se po vsej pravici imenuje apostoljka Iberijcev. Kdor jo je vprašal, kako ji je ime, dobil je odgovor: Ime mi je „kristijana“ in klicali so jo sploh „kristijano“. Bila je v resnici prava, pristna kristijana in se svojo živo vero je vse spreobrnila h Kristusu. Posnemajmo ta izgled! Zraven pa srčno in neprestano prosimo s trnjem kronanega Jezusa: O Gospod, pomnoži mojo vero, vtrdi moje upanje, užgi v meni srčno ljubezen. Amen.
b)
Najhujše rane sedanjega časa. VI.
Veliko tistih, kateri so bili vraže uganjali, so znesli bukve in jih sežgali vpričo vseh.	Ap. dej. 19, 19.
V poslednji pridigi sem vam pravil, da 60 slabi, veri sovražni časniki in brezbožne knjižure prava kuga, ki se razširja med vsem krščanskim ljudstvom in jih brez števila veliko zapeljuje v časno in večno pogubo. Rekel sem, da nekateri teh časnikov naravnost ozna-nujejo brezverstvo, drugi pa ga pridigajo bolj skrivej in tihotapsko,
nekateri ljudi motijo s tako zvanimi „narodnimi cerkvami", vsi gredo na to, da bi pravo in jedino zveličavno cerkev Kristusovo, njenega poglavarja in njene škofe, njene rede in ustanove kot stebre sv. katoliške cerkve omajali in prekucnili.
Da bi se jim te nakane tem prej in tem bolj gotovo posrečile, delujejo s svojim tiskom na vse kriplje še na sprijenost in spačenost krščanskega ljudstva. Molitev, poslušanje besede božje, verske šole, kjer naj bi že otroci nič ne slišali o Bogu in o svetih rečeh, večkratno prejemanje- sv. zakramentov, bratovščine, božja pota in vse jednake pobožne vaje so jim trni v peti, ter kristijane, ki se še teh pripomočkov poslužujejo, obkladajo z zaničevanjem in zasramovanjem, da so prenapetneži, hinavci, svetohlinci in hlapci duhovnov. V svojih čitalnicah in bralnih društvih pa si naročajo polno takih časopisov, ki so blazine brezverstvu in vsem hudobijam, in kateri vsak greh izgovarjajo in lepotičijo, kjer nikoli nobena veselica ni več nedolžna in se brez plesa in pohujšanja ne razide. Tako se izpolnjujejo besede nekega revolucijonarja, ki je svetoval, rekoč: »Naredite srca hudobna, in potem ne bote imeli nič več katoličanov; zakaj najboljše bodalo, s katerim se cerkev v srce zadene, je sprijenost in spačenost zadržanja." Zategadelj nastane za nas nadaljno vprašanje: Kako p ase gre nam nasproti slabim in veri sovražnim časnikom in knjižuram obnašati? O tem me sedaj nadalje poslušajte.
Na stavljeno vprašanje, kako da se nam gre nasproti slabim in veri sovražnim časnikom in knjižuram obnašati, vam na kratko odgovarjam: Nikar jih ne naročujte, nikar jih ne berite; zakaj kdor jih naroča in bere, stori četveri greh, greh zoper Boga, greh zoper cerkev, greh zoper bližnjega in greh zoper samega sebe.
1.	Zoper Boga se pregreši vsak, kdor stori kaj takega, kar je zoper božjo voljo. Kdor n. pr. nečistost doprinaša, pijančeva, preklinja, krade in bližnjemu krivico dela, ta se, kakor vsakdo sprevidi, pregreši zoper Boga, ker je to, kar dela, zoper njegovo voljo. Iz tega razsodite sami, če ni tudi branje in naročevanje veri sovražnih spisov zoper božjo voljo; če ni to zoper božjo voljo, ako si kupujem >n berem list, kateri nauke sv. vere zaničuje, božje in cerkvene zapovedi zasmehuje in cerkev Kristusovo na zemlji spodkopava? Ali ni Jezus Kristus sam sv. vero kot prvo pogojo našega zveličanja postavil, fekoč: Kdor veruje in se da krstiti, bo zveličan; kdor pa ne veruje, pogubljen. (Mark. 16, 16.) Ah mar našemu Zveličarju ni vse na
tem, da sv. vero najvišje cenimo in ohranimo, ker je svojim apostolom veleval, da naj jo oznanjujejo po vsem svetu in vsem narodom, ker je v njeno potrjenje brez števila čudežev storil in katere resnico je s svojo smrtjo zapečatil? Ali ravna tisti po božji volji, kateri si časnike naroča, ki sv. cerkev kot nevesto Kristusovo, sv. Očeta kot njegovega namestnika na zemlji, škofe in duhovnike kot namestnike njegovih apostolov in učencev zaničujejo in obrekujejo? Ali ni Jezus rekel svojim učencem: Kdor vas zaničuje, mene zaničuje; Mor pa mene zaničuje, zaničuje tega, kateri me je poslal ? (Luk. 10, 16.) Brez izgovora je torej, kdor veri sovražne časnike naroča ali bere, se pregreši zoper Boga, ker božji volji nasproti ravna in težak odgovor ga čaka pred sodnim stolom božjim.
2.	...pregreši se zoper cerkev, in zakaj? Poglejte, sv. cerkev je od nekdaj veri sovražne in krivoverske bukve in spise prepovedovala in vsem vernikom ostro zapovedovala, jih ne brati in tudi ne shranjevati. Vže oni dan sem omenil, kako so Efežani svoje vražarske bukve skup znesli in na javnem trgu sežgali. Zakaj pa? Gotovo ne sami od sebe, ampak na povelje sv. apostola Pavla, kateri jim je sv. evangelij oznanoval. Cerkvena zgodovina nam je priča, kako je cerkveni zbor v Niceji 1. 325 pisma krivoverca Arija vsem vernikom prepovedal brati in zaukazal, da naj se vsi ti spisi sežgo. Ta ukaz je sv. cerkev vsa stoletja vzdrževala do današnjega dne, in še dan danes je v Rimu poseben zbor, kateri bukve in spisovnike, veri nasprotne natanko pregleduje, in vernikom naznanja, da se take prepovedane bukve pod kaznijo izobčenja iz krščanske družbe ne smejo brati. Kakor skrbna mati svojemu otroku oster nož ali vilice ali puško ali pištolo iz rok potegne, ker je v strahu, da bi se otrok smrtno ne ranil, tako skrbna mati, sv. katoliška cerkev, vernikom kot svojim otrokom prepoveduje veri sovražne spise brati, vedoč, da so v bližnji nevarnosti, ob vero in zadržanje priti in na duši škodo trpeti. Kdor torej sv. veri sovražne spise bere, ta se pregreši zoper sv. cerkev, ker njeno zapoved zaničuje in stori velik greh, ker Jezus Kristus naravnost pravi: Kdor cerkve ne posluša, ta ti bodi kakor ajd iti očiten grešnik.
Zgodilo se je v ponočnem času pri neki povodnji, ko se je oblak utrgal in je bila neka hiša v dolini v pritličju vže vsa polna vode, da je neki oče svoje otroke, ko so mirno spali, drugega za drugim z največjo smrtno nevarnostjo gotove smrti otel. Kajne, ti otroci pač ljubezni svojega očeta vse žive dni ne bodo pozabili, temuč bodo še v grobu blagrovali njegov spomin. Kaj pa bi vi k temu rekli, če bi
ti otroci očetovo ljubezen s tem povračevali, da bi se z njih sovražniki sklenili in jim še denar dajali, da naj očeta zaničujejo, zmirjajo in preklinjajo, povejte mi, kaj bi k temu rekli ? Gotovo mi porečete: Taki otroci niso vredni, da jih zemlja nosi. Toda, sodite po času, ljubi moji! Kateri telesni oče? katera telesna mati vam je toliko dobrega storila, kakor vam je katoliška cerkev? Storila vas je v zakramentu sv. krsta iz peklenskih otrok otroke božje in dediče nebeškega kraljestva, dojila vas z mlekom svojih naukov, vas varovala, prosila in svarila, vas v Zakramentu sv. pokore čestokrat večne smrti otela, vas z mesom in s krvjo Sinu božjega živila, vaše zakonske zveze blagoslavljala, vam bo do smrtne are vedno zvesto na strani stala, vas na smrtni postelji s krepčili sv. vere potrjevala, in ki še po smrti, ko ves svet na vas pozabi, za vaše duše slehrni dan pred oltarjem k Bogu moli in vašim koščicam vošči mir in pokoj. In tako, kristijani moji! pojdite sedaj in pozabite, če morete, skrb in ljubezen svoje matere sv. katoliške cerkve; pojdite in sklenite se, če morete, s tistimi njenimi sovražniki, ki nič drugega ne nameravajo, kako bi tej vaši materi meč v srce zabodli; pojdite in berite, če morete, časnike in spise, kateri vsak dan to vašo mater obrekujejo in zaničujejo; pojdite in z denarji jih zakladajte, če morete, tiste, ki blato mečejo v vašo mater in kriče na vse grlo, da se je preživela in je stara dovolj, da jej mrtvaški zvon odklenka. Potem pa nikar ne recite, da ste še katoliški kristijani, ker v resnici ste brezverci in freimavrarji postali in vas kot satanove vojščake odgovor čaka pred Bogom.
3.	. . . se pregreši zoper bližnjega. Glejmo drug na drugega in poskušajmo se v ljubezni in dobrih delih, kliče sveti apostol Pavel Hebrejcem. (10, 24.) Duhovniki in posvetni predstojniki smo po svojem stanu, vsi kristijani pa iz ljubezni dolžni, skrbeti po vsi moči za zveličanje svojega bližnjega. Vprašam: ali pa tudi tisti skrbi za zveličanje svojega bližnjega, kateri sv. veri sovražne časopise naročuje in bere? O, baš nasprotno je resnica, ker so svojemu bližnjemu le v spodtiko in pohujšanje. To pohujšanje pa je tem večje, če je tisti, kateri pohujšanje daje, zakonski oče, hišni gospodar, ali kak krčmar, ker s tem pohujšuje svoje otroke, svoje posle, svoje sosede in vse domačine in tujce, kateri v njegovo hišo zahajajo, njegovo brezbožno govorjenje slišijo ali njegove časopise prebirajo. Na njih vest in njih odgovor leti vse pohujšanje, in njim veljajo besede Kristusove: Gorje človeku, po katerem pohujšanje pride! (Mark. 9, 41.) Kdor pohujša koga teh malih, kateri v me verujejo, temu bi bilo bolje, da bi se mu mlinski kamen na vrat obesil in bi bil potopljen
v globočino morja. (Mat. 18, 6. 7.) Če ima že vsak vzrokov dovolj v strahu biti zaradi lastnih grehov, kaj pa še le tisti, kateremu vest očita: Tega in tega in Bog ve, koliko sem jih pohujšal, ker sem jaz kriv, da sem jim njih vero omajal ali celo odvzel, in bodo z menoj vred vekomaj pogubljeni. Resnično, ljubi moji! s tistimi kristijani, kateri so krivi, da se veri sovražni listi naročajo in bero, nam ni želeti skupno umreti.
4.	...zoper samega sebe, ker se je v nevarnost postavil, priti ob vero in zveličanje. Kdor cerkvi sovražne liste bere, že s tem kaže, da ni pravega duha, ne dober kristijan po pregovoru: BPovej mi, s kom se pečaš, in povedal ti bom, kdo si.“ Da bi bili dobri katoličani, kateri svojo cerkev ljubijo, ne mogli bi brati listov, kateri jo zaničujejo. Pa bodisi, da so dobri katoličani, vendar takih spisov brez nevarnosti za zveličanje svoje duše ne morejo brati. Priča nam je francoska zgodovina preteklega stoletja. Vse Francosko je bilo zasuto z brezverskimi spisi, zato je tudi brezverstvo splošno postalo. Zato je po vsem Francoskem služba božja ponehala; ni bilo sv. maš, ne pridig, ne krstov, ne cerkvenih porok; še umirajočim so le skrivaj sem ter tja s smrtno nevarnostjo podelili sv. zakramente. Na pokopališčih je bil napis: „Večno spanje!" ker v vstajenje mrtvih niso več verovali. Nesramno nečistnico so postavili na oltar velike cerkve v Parizu in jo za svojo boginjo molili. Tak sad je obrodilo branje brezverskih spisov na Francoskem 1. 1793, in 1. 1871 so se te gnju-sobe zaradi branja brezverskih spisov zopet ponavljale, da so po cerkvah ropali, sv. posode skrunili, sv. rešnje Telo onečastili, Pariškega škofa in več duhovnikov umorili, ter hoteli vse Pariško mesto zažgati in v razvaline razsuti. Kdor torej brezverske listine bere, ta strup brezverstva v sč pije, s katerim zavdan je v največji nevarnosti pogubiti s vojo dušo.
Neovrgljivo je torej: Kdor veri sovražne spise bere, ta stori čveterni greh . . . Zatorej vam rečem k sklepu z besedami Jezusovimi: Varujte se lažnjivih prerokov, ki v ovčjem oblačilu k vam pridejo, od znotraj pa so zgrabljivi volkovi. (Mat. 7, 15.) Poslušajte glas svojih škofov, glas svojih duhovnih pastirjev in ne družite se in ne podpirajte z denarji sovražnikov svoje sv. vere in cerkve, ker sicer bi se vam morala v zakramentu sv. pokore sveta odveza odreči. Saj se dan danes ne manjka za take, ki radi bero, dobrih, v krščanskem duhu pisanih knjig in časnikov, v katerih bodo vse novice po svetu zvedeli in v vseh rečeh podučeni, katerih za čas in večnost potre-
bujejo. Obrnite se v tej zadevi na svoje duhovne pastirje, kateri jedini so še vselej bili in bodo vernega ljudstva pravi prijatelji, in kateri skrbe in bodo skrbeli za jedino najpotrebnejše, namreč za blagor in zveličanje vaših duš. Amen.	Mat. Torkar.
Četrta postna nedelja.
a)
Jezusova trnjeva krona. — 4. Krona v presv. zakramentu.
Napravi vrh nje (skrinje zaveze) zlat venec na okrog.
II. Mojz. 25, 11.
1.	Ko je Mojzes izraelsko ljudstvo rešil egiptovske sužnosti, peljal ga je v puščavo. Prišli so do Sinajske gore. Mojzes gre na goro in ondi ostane 40 dni in 40 noči. Gospod Bog dš Mojzesu določne zapovedi, kako naj uredi službo božjo. Naredi naj najpoprej Gospodu svet šotor, ki se dš prenašati. Deli naj ga v tri oddelke: 1. v veliki dvor, kamor se bo zbiralo ljudstvo; 2. v svetišče, kjer bodo duhovniki vsaki dan darovali, in pa 3. v najsvetejše, kjer bo Gospod sam prebival in po potrebi razodeval svojo voljo. V najsvetejše je bila postavljena skrinja zaveze. Zapovedal je namreč Gospod Bog: „Naredi skrinjo iz šitimovega lesa, pozlati jo znotraj in zunaj z najčistejšim zlatom, in vrh nje napravi zlat venec na okrog." „Y skrinjo deni spričevanje, ki ti ga bom dal:“ t. j. kameniti tabli z zapovedmi božje zaveze, odtod tudi ime: Skrinja zaveze. Dalje zaukazuje Gospod : „Naredi tudi altar, na katerem se bo zažigalo kadilo; naredi ga iz šitimovega lesa in prevleci ga z najčistejšim zlatom ; naredi mu tudi zlat venec na okrog, in postavi oltar pred zagrinjalo, ki visi pred skrinjo zaveze."
Pazite dobro! Dve reči v svetem šotoru je Gospod Bog posebno odlikoval, namreč skrinjo zaveze in oltar za kadilo, kajti zapovedal je, da naj ju okinčajo z zlatim vencem, kakor s krono. Sveta cerkev najde tudi v tem predpodobo trnjeve krone Jezusove, samo to je čudno, da predpodoba je iz zlate krone, Jezus pa ima čelo ovito z bodečo trnjevo krono. Kako pride tedaj zlato v krono?
2.	častiti poslušalci! Ne pozabite, da imamo mi drugo mesto usmiljenja in sprave, nego izvoljeno ljudstvo v starem veku. To mesto, ta kraj sprave je sv. križ, ki je bil postavljen na gori Kalvariji. Po sv. križu so bili naši grehi popolnoma uničeni; Jezus Kristus je dal svojemu Očetu popolno zadoščenje; potolažil je jezo božjo, zbrisal in raztrgal dolžno pismo, ki je pričalo zoper nas in na stežaj zopet
odprl nebeška vrata, katera nam je bil zaprl prvi greh. Kakor so Izraelci, pičeni od strupenih kač, ozdraveli, ako so se le ozrli na bronasto kačo, predpodobo sv. križa; ravno tako ozdravi tudi naša duša, ako se zaupljivo ozremo na sv. križ, in si izkoristimo milosti, zaslužene na sv. križu.
V starem veku pa ni bilo tako. Res da je veliki duhoven vsako leto na veliki dan sprave šel v Najsvetejše in s krvjo kozliča poškropil skrinjo zaveze in tla pred njo; toda Gospod je grehe odpustil ne zavoljo krvi zaklanega, marveč zavoljo spokornega duha ljudstva in pa z ozirom na spravni dar sv. križa. Tudi je bilo to bolj vnanje očiščevanje, ne toliko spreobrnjenje duha in srca, kajti sv. apostelj Pavel piše (Hebr. 10; 4.): Nemogoče, da bi bili grehi odvzeti s lirvjo juncev in kozlov. Dan sprave je bil torej le bolj spomin grehov, da bi grešni človek v svesti si svojih obilnih pregreh tolikanj ponižnejši postal in se zatekel k njemu, kateri edini ima oblast grehe odpuščati. Ta pa je Jagnje božje, na križi za nas zaklano, ki ms je umilo naših grehov v svoji krvi. (Skr. raz. 1, 5.)
3.	Skrinja zaveze in kadilni oltar, pri katerih je Gospod Bog skazoval svoje usmiljenje, okinčana sta bila z zlatim vencem — s krono; kolikanj bolj se je spodobilo, da je bil s krono venčan tudi križ, na katerem se je pa v resnici izvršila popolna sprava med Bogom in med ljudmi. Gospod Jezus pa si je izvolil krono posebne vrste. Na križu se je razodevalo zgolj le poniževanje, zatorej si je Jezus izvolil trnjevo krono, katera je pa po svoji notranji vrednosti dragocenejša nego čisto zlato. Trnjeva krona razodeva torej Kristusa kralja milosti in usmiljenja, kateri je za nas umrl, ko smo bili še slabi, to je nezmožni sami sebi pomagati, ter vsi grešni. (Rimlj. 5; sv. Peter I. 1, 18. 19). Vi veste, da niste s trohljivimi rečmi, s zlatom ali srebrom rešeni, marveč z drago krvjo Kristusovo kot nc-omadezancga in nedolžnega Jagnjeta. Večje milosti si ne morem misliti, kakor če pravični d& življenje za krivične, nedolžni za zadolžene, Bog za grešne ljudi. Jezus nima tedaj nič strašljivega na sebi, marveč njegova s trnjem kronana podoba vliva v naša srca le srčnost, zaupanje in milo sočutje. On nosi trnjevo krono, da v tem, v čemur je sam trpel in bil skušan, more tudi njim, ki so skušeni, potna-gati. (Heb. 2, 18.)
Kalvarija je sedež milosti, kjer izvirajo ali odkoder se stakajo vse milosti novega veka. Sv. Avguštin pravi: Kakor Eva prihaja iz Adamovega rebra, iz Adamove strani, ravno tako prihaja tudi sveta cerkev iz odprte strani Kristusove. Iz odprte rane presv. Jezusovega
Srca je privrelo kakor sedem studencev sedmero svetih zakramentov; v presv. krvi Jezusovi je bila sklenjena nova zaveza, novi vek z vsemi zakladi in blagri. O veličastni prestol, pred katerim stopijo v senco vsi prestoli sveti. Vse te milosti pa nadkriljuje trnjeva krona, katera je odprla rane, da so iz njih privrele milosti. Dragocenejša od zlata in dragih biserov je torej Jezusova trnjeva krona.
Sv. križ je pa tudi altar, na katerem je bila darovana daritev nove zaveze; daritev, ki je odpravila vse daritve stare zaveze in katera je za zdaj in za vse čase edino pravi hvalivni, prosivni, zahva-ljevalni in spravni dar. Zatorej pravi sv. apostol Pavel (Heb. 13, 10.): Mi imamo oltar, od Icaterega nimajo oblasti jesti, kateri šotoru služijo. Ta oltar je v prvi vrsti sv. križ, na katerem je bilo darovano presveto Telo Gospodovo; v drugi vrsti pa vsak oltar v katoliških cerkvah, na katerem se obhaja nekrvava daritev nove zaveze.
4.	Preljubi! Ko je sv. apostol Pavel v svojem listu do Hebrejcev popisal velicega duhovna Jezusa Kristusa, potem reče: Stopimo tedaj z zaupanjem k sedežu milosti, da dosežemo usmiljenje, in milost najdemo ob času potrebne pomoči. (Hebr. 4, 16.) Sedež milosti ni daleč od nas; postavljen je ne samo na enem kraju, kakor v starem veku, marveč v vsaki katoliški občini. Pristop k sedežu je prost nele velikemu duhovnu, marveč vsakemu verniku; mi vsi moremo in smo tudi dolžni pristopiti, ker pomoči nam je potreba.
Ta sedež milosti je sveti tabrnakelj, kjer je Jezus Kristus resnično in bistveno pričujoč kot Bog in človek, da posluša naše prošnje in nam deli milosti. Pred tabrnakeljnom je altar, na katerem se več ne zažiga kadilo, ampak obhaja se na njem vsako jutro nekrvava daritev nove zaveze. Pred oltarjem je obhajilna miza, ob kateri prejemajo kruh večnega življenja nele duhovniki, marveč tudi verni kri-stijani. Oltar ni nič druzega, kot nadaljevanje križnega daru. Isti darovalec, isti dar, samo način darovanja je drugačen; tam krvava daritev, tukaj nekrvava, tam neposredna daritev, tu posredna po posvečenih rokah katoliških mašnikov. Milosti so ravno iste; še več: pri sv. maši ravno se nam dele milosti, katere je Jezus Kristus na sv. križu zaslužil; pri obhajilni mizi jih prejemamo, v tabrnakeljnu pa se shranjuje za zdrave in bolne. Kdo bi torej premišljal, bi li stopil pred sedež milosti, ko mu je tu vse na ponudbo, kar zaleže v Časni in večni blagor.
Sveta katoliška cerkev je imela vedno skrb, da se tabrnakelj in oltar obdasta z lepim vencem, t. j. da sta oba lepo okinčana. Toda povem vam, pristni in najlepši venec krog oltarja je krščanska ob-
čina, ki vsako nedeljo, pa tudi ob delavnikih kleči krog oltarja in s srcem polnim svete pobožnosti obdaja zemeljski prestol Jezusa Kristusa. Častiti poslušalci! Veličasten je pogled krščanske občine, zbrane pri službi božji: spredaj mladina, dečki in deklice, ljubljenci Gospodovi, katere hoče imeti najbližje sebe; potem mladeniči in dekleta, katere imenuje sv. Ciprijan boljši delež Kristusov; potem na svojih mestih možje in žene, kateri naj bodo podoba Kristusova v čuječnosti, molitvi in trpljenju; med njimi drugi verniki vsake starosti in stanu, mladi in stari, odlični in priprosti; vsi, vsi obdajajo oltar kakor krona, kakor diven, lepo cvetoč venec, in z večjo pravico, kakor sveti apostol Pavel svoje vernike, sme Jezus nagovoriti krščansko občino: Vi ste moje veselje, moja hrona! (Filiplj. 4, 1.)
Po nauku sv. Krizostoma in drugih cerkvenih učenikov obdaja nevidna truma angeljev naše oltarje; verniki pa naj bodo vidni venec krog oltarja. Naj bo cerkev še tako lepo zidana po vseh pravilih enotnega sloga, naj je umetno slikana in rajsko okinčana; če pa ni vernikov, ki bi jo redno obiskavali, če je cerkev prazna, potem je pusta in žalostna, manjka ji najlepšega kinča, manjka ji živega venca vernikov krog oltarja. Zatorej rečem: Blagor vam, krščanske duše, ki redno vsako jutro dohajate v cerkev in delate živ venec krog oltarja, na katerem je izpostavljeno presveto rešuje Telo; ki pogostokrat nele milosti, marveč delivca milosti v svojem srcu nesete domov; ve ste največji kinč, najlepša krona naših cerkva, ve ste največja tolažba sv. materi cerkvi v sedanjih žalosti polnih časih.
Častiti poslušalci! Bojim se pa, da mi dostikrat trnjevo krono vijemo krog oltarja, mesto zlate. Ne bom govoril o slabem obnašanju v cerkvi; o raztresenosti v molitvi, prostovoljni in neprostovoljni; o nepotrebnem in radovednem oziranju v cerkvi; o posvetnem Iišpu, ki se mnogokrat košati pri božji službi; o slabem, včasih tudi po* hujšljivem in nedostojnem kretanju; o nepotrebnih in dostikrat pregrešnih skrbeh in načrtih, ki jih verniki delajo v cerkvi, morda cel6 med sveto mašo; ne bom govoril o vsem tem, kar je nekdaj Gospoda nagnilo, da je splel bič in izgnal nevredne iz hiše božje, rekoč: »Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo spremenili v roparsko jamo." (Mat. 21, 13.) — Spominjati hočem le vnemarnosti v obiskavanju božje službe, ki je dandanes tako velika in je v resnici trnjeva krona za sv. cerkev.
5.	Znana vam je tretja božja zapoved: Posvečuj prašnik! To zapoved pojasnuje dotična cerkvena, ki se glasi: Bodi ob nedeljah in prašnikih s spodobno pobožnostjo pri sv. maši, t. j. pri celi božji

službi, h kateri spada tudi pridiga, in prejmi o velikonočnem času sv. obhajilo. S tem kaže kristijan, da je res ud sv. katoliške cerkve. Kdor pa tega ne spolnuje, ni več živ, marveč mrtev ud sv. cerkve. — Ah, kdo pa šteje lete mrtve ude, ki leto za letom ne dado nobenega znamenja krščanskega življenja od sebe, ki v cerkev morda le gredo, kadar je cesarska maša, božjega nauka nikdar ne poslušajo, sv. obhajila nič več ne sprejemajo. V nekaterih krajih se zdi, kakor da je cerkev le še za žene; nekateri gospodje spremijo gospe do cerkvenih vrat in jih pridejo zopet iskat, v cerkev pa ne gredo; drugje zopet pustijo vero veljati za prostaka, olikanci pa in kar jih je boljših stanov, se popolnoma izneverijo cerkvi, trdeč, da vera se ne strinja z napredkom in oliko današnjih časov. Slednjič se zgodi v nekaterih krajih, da celo posli, rokodelski pomočniki in delavci ne gredč več v cerkev, marveč rajše ostajajo zunaj, posedajo po krčmah ali pa se sprehajajo.
Odkod to? — Mi sami se spominjamo, da nekdaj ni bilo tako. Ko smo bili še majhni, videli smo v cerkvi vse stanove brez razločka; pridigarji so grajali k večjemu slabo obnašanje, v cerkev vabiti ni bilo treba. In ko smo bili v šolah, naši učeniki so o veliki noči z nami vred šli k sv. obhajilu. Vprašam vas, ali so se v zadnjih desetletjih spremenile cerkve? Dii, lepše so postale in popravljene po boljšem okusu, sicer se pa niso spremenile. Morda se božja služba drugače obhaja, nego prej? Tudi to ne. Božja služba se v katoliški cerkvi ne spremeni. Slovesnosti so ravno tiste, ko prej, samo da jih je več in da so lepše, pridig več in boljših. Gotovo je torej, da smo se mi spremenili. Vendar čudno je, da more vera tako splošno giniti iz človeške družbe, vera, ki je tako globoko zasajena v človeško dušo!
Ne čudite se! Dvema gospodoma ne more nihče služiti. Mamou je zmotil ljudi, da hrepene in se drve le za denarjem in premoženjem; pričel se je lov po kapitalu in posestvu, lakomnost pa je po besedah »posteljna (Tim. 6, 10.) korenina vsega hudega; lakomni zaidejo od vere, in lakomnost sama je veliko malikovanje. (Kološ. 3, 5.) Lakomnost je torej kriva, da mnogi ne pridejo več v cerkev. Kupčija edino jim gre po glavi, delo jim je višje od molitve; čas, ki ga je Bog odmeril delu, zdi se jim prekratek, torej delajo tudi po noči, delajo tudi v nedeljo in praznik; sami nikdar nimajo miru, Bogu pa delajo veliko nečast. Vest se semtertje oglaša, ta nesrečna vest; toda lahko se pomaga tudi v tej zadevi. Našli so se možje, ki so razširjali krive nauke, da človek nima neumrjoče duše, da je s smrtjo vsega konec; torej na tej zemlji pivaj in zavživaj, tukaj si postavi nebesa.
10
onkraj groba jih tako ni. Seveda ta nauk je bolj mikaven, kakor pridiga v cerkvi, ki oznanuje vero križa, in tako se zgodi, da vest obmolkne in ljudje rajše gredo po gostilnah in veselicah, kakor pa v hišo Gospodovo.
To so pota liberalizma in zmote kapitalistov v naših dneh; to je trnje, ki se ovija krog Jezusove glave, v katero se pa grešniki nazadnje sami zapleto; zakaj sv. Pavel pravi: Kateri hočejo obogateti, padejo v skušnjavo in zadrgo hudičevo, zapleto se v velike nadloge in padejo v pogubljenje. (I. Tim. 6, 9. 10.) Delavsko vprašanje, za katero se zanima dandanes celi svet, kaj je druzega, kakor kazen od Boga. Liberalizem je delavcem vzel vero, zdaj pa jih ima na glavi. Delavskega vprašanja pa nobeden ne bo rešil, kakor cerkev. Tu ne bodo pomagali zakoni, ne modrovanja državnikov, ne vojaški bajoneti. Kadar se bodo zopet posvečevale nedelje in bosta delodajalec in delavec redno prihajala k maši in pridigi, potem se bo zopet pravica in ljubezen vrnila v človeško družbo, na drugi strani pa pokorščina, zadovoljnost in redovnost, in socijalno vprašanje bo rešeno brez posebnega napora.
Sv. Oče papež Leon XIII., ki se temeljito bavijo z delavskim vprašanjem, pišejo: Poskusite vi, gospodje in delodajalci, dajte lep izgled, pridite vsako nedeljo v cerkev, radi molite, poslušajte božjo besedo in spolnujte jo zlasti kar vam nalaga dolžnosti do podložnih vam delavcev; prepričali se bodete, da bodo delavci kmalu za vami, ako jim boste dali prost dan in bodete nanje vplivali z besedo in izgledom, kakor je vaša dolžnost. V kratkem bodo delavci dobili boljšega duha, njihovo obnašanje ne bo več žugajoče, marveč spoštljivo in pokorno, in obileu sad bi padal s trnjeve krone doli na nas v podobi najlepših krščanskih čednosti, kakoršne so: Ljubezen, miroljubnost, potrpežljivost, zvestoba, zmernost, čistost. — Odkritosrčno pa rečem, da bo težko ozdraviti človeško družbo, kajti lahko je vero zatreti v srcih, težko pa vero zopet oživiti, zlasti tedaj, če je bila lakomnost tisto trnje, ki je zadušilo verski čut in vzelo ljudem srečo in srčno zadovoljnost.
Dr. Veith pripoveduje, da sta bila bogat, čmeren mož in pa reven čevljar soseda. Čevljar je pridno delal, zraven pa rad molil in celi dan prepeval prijazne pesmice. Bogatina je ta dobra volja jezila; kaj stori ? Tiho se splazi v hišo čevljarja in položi vrečo srebrnikov na mizo, ne da bi bil kdo kaj opazil. Čevljar pride domov, najde vrečo denarja na mizi in se silno prestraši. Tudi njegova žena je bila zel6 osupnjena. Drug druzega povprašujeta: Od kod denar? — Ali ga je nama kdo podaril? Skoraj neverjetno. Spraviva ga, bova
d
Že videla, kaj in kako. Mrak se spusti na zemljo; čevljar tisti večer kar nič ne poje, moli tudi prav malo. Vleže se, pa ne more spati. Zjutraj vstane, na molitev popolnoma pozabi in pesemca mu ne pride več iz grla. Dopoldne nič ne dela, pri obedu mu ne diši nobena jed. Noč zopet prihaja, tedaj reče ženi: „Nikdo se ne oglasi, nobeden ne vprašuje po denarju, morda je pa denar vendarle najna lastnina, saj čudeži se še lahko zgode. Toda kam z denarjem, da bo najbolj varen? Že vem, najvarnejši bo v postelji, v slami." Vrečo tedaj tira v slamnico, sam se pa vleže nanjo. Tisti večer zopet ni bilo čuti molitve, še manj petja; mož se je celo noč premetaval po postelji, ne da bi bil zatisnil oči. Zjutraj pa pravi svoji ženi: „Veš kaj, neka slutnja se vzdiga v mojem srcu, kaj ko bi danes kdo prišel po denar ? Najbolje je, da ostanem v postelji; če kdo pride, pa reci, da bolan ležim v postelji." Dopoldne res nekdo potrka na vrata, bil je sosed bogatinec. Žena hiti k vratom, češ, mož je bolan, ne more vas sprejeti. Ali bogatinec se ne dš, odvrniti, stopi v izbo, vsede se k čevljarjevi postelji, miluje ga radi njegove bolezni, potem pa vpraša kar naravnost, ni li morda našel vrečo denarja? čevljar obledi, a o vreči ne črhne niti besedice. Bogatinec postaja resnobniši, govori o preiskavi, sodniji in drugih silnih pomočkih. Tedaj vstane čevljar s postelje, potegne vrečo iz nje, vrže jo pred bogatinca in reče: „Tu imate denar in pojdite ž njim, kamor hočete, meni pa pustite mojo dobro voljo." Tisti večer je čevljar že molil, pel pa še ne. Drugo jutro na vse zgodaj je pa že nabijal kopita in peval iz polnega gria. — Predragi! Iz te povesti sprevidite, da lakomnost vzame človeku vso blago voljo, dostikrat tudi vero; prinese pa strah, versko mlačnost, lenobo, laž.
Ne navezujmo torej na nobeno stvar svojega srca, razun na Jezusa našega Odrešenika in Boga. Posebno pa vam priporočam: Posvečujte nedelje in praznike po zgledu naših očetov. Prejmite pa tudi sedaj o velikonočnem času svete zakramente. Če tega ne storite, niste več živi, marveč mrtvi udje sv. katoliške cerkve. O koliko je poštenih in pravičnih mož in gospodov med vami, ki morda vsako nedeljo in praznik gredo k maši, se postijo zapovedane dni, so pravični do bližnjega in natančni v spolnovanju svojih dolžnosti. Ali nekaj vendarle manjka do popolnega kristijaua: oni zanemarjajo velikonočno dolžnost; sami ne vedo zakaj, ali ker že več let niso bili, ne morejo se več pripraviti. O, ko bi jaz mogel, vsakega bi lepo prosil in prijazno povabil z Jezusovimi besedami: O, vi vsi, ki se trudite in ste obteženi, pridite semkaj, jaz vas bom pokrepčal. Odložite prazen strah, iznebite se vsega napuha in pridite, zaupljivo pridite k njim, ki jih je Jezus postavil za svoje namestnike; odkrite vse svoje rane, in ozdravljeni in oveseljeui pojdete domov. Ko bi kdo imel najostudnejše pregrehe, pride naj. Nad njim bo v nebesih večje
Veselje, kakor nad 99 pravičnimi. — Pa ker jaz ne poznam dotičnih in tudi ne morem do njih, torej se obrnem do vas navzočih: Skrbite vsak v svojem krogu, v svoji družini, da bodo vsi člani prejeli o velikonočnem času svete zakramente. Povem vam, vsak vesten spovednik bo srčno hvalil Boga tisti dan, kateri se mu bo posrečilo, zgubljeno ovco zopet pripeljati v Kristusov hlev. In če bo zgubljeni sin mož ali celo izobražen gospod, bo veselje toliko večje. To bodi najdražji sad svete trnjeve krone in našega postnega premišljevanja. Gospod Jezus naj nam ga dodeli po svojem sv. trpljenju in po svoji trnjevi kroni. Amen.
V
Najhujše rane sedanjega časa. VII.
Ne ravnajte se po tem svetu.
Rimlj. 12, 2.
Vže v prvem tisočletji še za dobe Adamove so se potomci Kajnovi odlikovali v kmetijstvu, obrtništvu in umetnostih. Tako je v sv. pismu Jabel, šesti naslednik Kajnov, imenovan kot začetnik živinoreje in kočarskega pastirskega življenja. Njegov brat Jubal se je pečal z godbo, in je oče teh, ki so na citre in harpe brenkali. Tubalkajn, popolubrat Jabelov in Jubalov, je bil kladvar in kovač vsega orodja iz brona in železa. (I. Mojz. 4.)
Kakor iznajdljivi in premeteni so bili Kajnovi potomci v posvetnih rečeh, tako so dušno propadali in zabredli v največje pregrehe in hudobije. Vže Lameh, peti potomec za Kajnom, je vzel dve ženi in je bil ubijalec. In tako so Kajnovi potomci čedalje hudobnejši in brezbožnejši prihajali, ter se zategadelj v sv. pismu imenujejo „otroci človeški", nasproti potomcem Setovim, ki so Bogu služili in se zato imenovali „otroci Božji". (I. Mojz. 6, 2.)
Ljubi moji 1 s temi Kajnovimi potomci se morejo primerjati ljudje naše d6be. Naše stoletje se je v kmetijstvu, obrtništvu, v vedah in iznajdbah tako povzdignilo, da stojimo, (tako se ponašamo), na vrhuncu časa in smo daleč za seboj pustili vse prejšnje rodove. Kako je pa z vero, s pobožnim in krščanskim življenjem? Ali smo se tudi tako daleč povspeli? Ali tudi v tem prekašamo prejšnje rodove? O kaj še! Baš nasprotno je res. Čem bolj so ljudje v tem, kar imenujemo posvetno oliko in posvetni napredek, se povzdignili, tem globokejše smo od Boga, od vere in čednosti propadli, tem bolj s® med nami širi posvetnost in posveten duh. Zategadelj
premišljujmo danes četrto gorje sedanjih časov, in sicer ta predmet, kako dase posvetni duh med današnjim svetom razodeva na mnogotere načine. O tem me zvesto poslušajte !
Vže prve vrste v katekizmu nas poduče o našem namenu. Zategadelj nas je namreč Bog vstvaril, da bi ga spoznali, ga ljubili, mu služili in se zveličali. S tem namenom pa primerimo sedaj nekoliko življenje kristijanov, da nam bode očitno, kako posvetni duh med njimi gospoduje.
1.	Naš namen nasvetu je, sem rekel, da bi Boga spoznali. Zato smo prejeli od njega um in pamet, in k temu namenu nas napeljuje vse razodenje božje v stari in novi zavezi. Zategadelj so si vsi modri, razumni in pravični ljudje, celo ajdje, kakor Sokrat, Platon, ali Seneka, prizadevali Boga spoznati in si srčno želeli, naj bi vendar kdo prišel, da bi jim zaveso izpred oči odvzel in jih o Bogu popolnoma podučil. Koliko bolj pa so še-le vsi pobožni in pravični kristi-jani razodenje božje in njegovo postavo noč in dan premišljevali, sv. pismo in bukve vseh učenjakov prebirali, dolga in draga pota delali, vse iz tega namena, da bi bili Boga in njegove lastnosti in njegovo voljo čedalje bolj spoznali.
A ves drugačen namen zapazimo pri kristijanih današnjih časov. Vse vpije po omiki, po izobraženosti. A kakošna je ta omika in izobraženost? Zgolj omika za ta svet, izobraženost, ki ima samo posvetni dobiček pred očmi in le na to meri, kako bi se moglo na tem svetu Prijetno in srečno živeti. Zato se zidajo kmetijske, kupčijske, obrtniške in še celo kuhinjske šole, realke in gimnazije in vsakovrstne aka-demiške šole, in nobenih stroškov se ne ustrašijo, le da bi šolo vrhu Šole stavili. Občudovati so pa tudi res napredki sedanjega časa. Vozimo se po železnicah in parnikih, kakor ptiči po zraku; po telegrafih ‘n telefonih izvedamo v par urah novosti vsega sveta; delajo se ladije, ki po zraku plavajo, orodja in stroji, ki sami na stotine ljudi na-toestujejo, itd. Bog me varuj, da bi hotel to prizadetje človeškega Uma grajati; a le to je vse graje vredno, da se pri toliki izobraženosti v posvetnih rečeh izobraženost v verskih zadevah in spoznanju božjem šisto zanemarja, se krščanski nauk zmiraj bolj krči ali pa še celo iz Šol odriva, in se ne manjka takih, kateri duhovnika v šoli kar živega v*deti ne morejo, in to ne le po kakih višjih mestnih šolah, ampak vže po kmečkih razredih nekaterim krščanski pouk preseda. Zato nas Pa vsakdanja skušnja uči, da je veliko mojstrov v svojem rokodelstvu
ali svoji obrti, veliko imenitnih gospodov v svoji stroki dobro poučenih, a v krščanskem nauku in spoznanju božjem jih marsikateri hribovski kmet iz stare šole daleč prekosi. Vse to pa je znamenje posvetnega duha in zaroda, ki se veri ali življenju svojih očetov čedalje bolj odtujuje in z velikimi koraki neverstvu v naročaj leti.
2.	Naš namen na tem svetu je nadalje Boga ljubiti. A kdo bi ga tudi ne ljubil, če pomisli, da je Bog njegov največji dobrotnik, od katerega ima življenje in vse, kar je in kar ima, in kateri je vzor vse lepote in ljubeznivosti? Zato kliče sv. Pavel: Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? ali nadloga? ali lakota? ali nagota? ali nevarnost? ali preganjanje? ali meč? ali smrt? (Rimlj. 8, 35.) O kako velikodušno so Boga ljubili sv. mučenci, ki so z veseljem šli zanj v trpljenje in krvavo smrt! Kako prisrčno so Boga ljubili vsi svetniki, ki niso po drugem hrepeneli, nego njemu dopasti, in so si s sv. apostolom želeli razvezani in s Kristusom biti!
Ce se pa na današnje kristijane ozremo, k&košno ljubezen pa pri njih nahajamo? Ali ljubijo Boga? One! ampak denar, časti, veselje, dobre službe. Za tem se drve in za te se poganjajo, kakor bi bili zdivjali. Da, za denar ne poslušajo ne glasu svoje vesti, ne zapovedi ljubezni. Za denar so pijavke in oderuhi, lažnjivci in obrekovalci svojega bližnjega, in k vsaki krivici in nesramnosti, k vsaki hudobiji pripravljeni. Za denar pišejo in delajo zoper vero, za denar je na prodaj čistost in nedolžnost, poštenost in pravica. Da, za denarja voljo ne le da Boga ne ljubijo, temveč ga naravnost sovražijo, ker so njegove zapovedi njih strastim in hudobijam nasprotne, in da bi ga mogli, že zdavnaj bi ga bili odpravili z njegovega sedeža. Da bi Jezus Kristus zopet iz nebes prišel in v človeški podobi med nami hodil, ter svetu zatajevanje in križanje mesa pridigal ali mu celo z večnim gorjd žugal, kakor nekdaj judom, prav tako, kakor so ga judje, bi ga svet še sedaj sovražil, preganjal in na križ pribil, ker ljubezen do Boga je večinoma ugasnila, a mesena in posvetna ljubezen plamti z visokim zubeljnom. Tako je vse polno posvetnega duha.
3.	Naš daljni namen na tem svetu je, da Bogu služimo. Zakaj Bog je naš stvarnik, mi smo delo njegovih rok. Ou je naš Gospod in zapovednik, mi smo njegovi hlapci, kaj je torej bolj pravično, kakor da mu služimo? Bog je naš Oče, in mi smo njegovi otroci; kaj je torej bolj naša dolžnost, nego, da smo mu pokorni in njegovo voljo spolnujemo ? Bogu služiti je veselje in zveličanje ange-ljev v nebesih, in Bogu služiti je veselje vseh dobrih kristijanov na zemlji.
Kako pa današnji kristijani večinoma Bogu služijo? O, služabnikov se na svetu ne manjka, ali kako majhna je kopica služabnikov Božjih! Stari in mladi služijo, pa komu? Služi se ali ljudem iz strahu ali iz samoprida; služi se svojemu hudemu nagnenju, svojemu napuhu, svoji lakomnosti, svoji nevoščljivosti, svojim nesramnim željam, svojemu grlu in trebuhu in svoji jezi. Služi se hudiču, čigar dela se dopriuašajo. In ako pomislimo, da se Bogu služiti pravi njegove zapovedi spolnovati, o kako majhno je potem število služabnikov Božjih! Poleg prve zapovedi moramo vse verovati, kar je Bog razodel in kar nam sv. cerkev verovati zapoveduje, moramo Boga v svojem srcu in javno pred vsemi ljudmi častiti, hvaliti in moliti. Pa koliko jih je, kateri so vso vero, vsaj katoliško, od sebe vrgli, kateri Boga ne časte, in se mu za njegove darove ne zahvaljujejo, še niti na dan enega Očenaša ne zmolijo, še ob nedeljah in praznikih cerkve od znotraj ne vidijo, ali še o velikonočnem času sv. zakramentov ne prejemajo! Poleg druge zapovedi moramo božje reči v časti in za svete imeti. Ali kako pogostoma se Bog, svetniki, sv. zakramenti, sv. cerkev zaničuje in preklinja, koliko krivih priseg se stori! Poleg tretje zapovedi moramo nedelje in praznike posvečevati; a nič ni prenapetega, če rečem, da se ravno ob nedeljah in praznikih več greha stori, kakor vse druge dni v tednu. In tako se godi z vsemi drugimi božjimi zapovedmi. Dobra večina kristijanov to ime zastonj nosi, ker so se službi Kristusovi in božji že zdavnaj izneverili in v službo hudičevo stopili. Prav tako je, kakor govori Bog po preroku Ozeji: Ni je zvestobe, ni ga usmiljenja in spoznanja božjega v deželi. Kletve, laži, umori, tatvine in prešeštva so se namnožila, in ena krvna krivica roko podaje drugi. (4, 1. 2.) Tako prevladuje duh posvetni.
4.	Naš poslednji namen je, da bi se zveličali. Za nebesa smo stvarjenj, nebesa so naš dom. K Bogu imamo priti, ga z obličja v obličje gledati in vživati zveličanje, o katerem sv. apostol Pavel pravi: Nobeno oko ni videlo, nobeno uho ni slišalo in v nobeno človeško srce ni prišlo, kar je Bog tem pripravil, ki ga ljubijo. (I.Kor. 2,9.)
Kdo ne bi mislil, ljubi moji! da si bodo kristijani sedanjih časov vsaj nebesa in zveličanje želeli in si zanje prizadevali. Toda ne motimo se! Veliko je takih, ki niti v nebesa in v večno zveličanje ne verujejo. Nebesa in zveličanje si mora človek sam na tem svetu stvariti. Nebesa po smrti so f . . . iznajdba, da priproste duše z njimi slepe. Sedanji svet pa si želi takih nebes, v kakoršne turki ali mohamedanci verujejo, to je takih, kjer bi svoje meseno poželenje pasli in sitili, sli pa nebes, o kakoršnih so sanjarili nekdanji Nemci, kjer se žre
in pijančuje, pleše in nori, po lovu leta in burke uganja. Velika množica sedanjih ljudi je pa tudi v časna opravila in kruhoborstva življenja tako zapletena, da jednako krtom v njih slepoti le po zemlji rijejo, in jih že misel na smrt tolikanj prestraši, da bi se nebesom na vekomaj radi odpovedali, ako bi le na zemlji mogli za zmiraj ostati. — Tako, vidite, so ljudje sedanje dobe od posvetnega duha vsi prevzeti, vsi prekvašeni. Izpred oči so zgubili svoj visoki namen in manjka jim volje in prizadevanja, da bi ga dosegli. Vendar naš namen na tem svetu je in ostane po nauku Kristusovem in sv. cerkvp, da bi Boga spoznali, ga ljubili, mu služili in se zveličali. To je volja mojega nebeškega Očeta, pravi Kristus, da vsak, kdor Sina vidi in vanj veruje, ima večno življenje. (Jan. 6, 40.) In sv. apostol Pavel kliče Tesaloničanom: To je volja božja, vaše posvečenje. Amen.
Mat. Torkar.
Peta postna nedelja.
a)
Jezusova trnjeva krona. — 5. Kronanje s trnjem.
Spletli so krono iz trnja in mu jo položili na glavo. Mat. 27, 19.
Častiti poslušalci! Do sedaj smo premišljevali predpodobe trnjeve krone; čas je, da si podobo samo, da si trnjevo krono v svoji resničnosti stavimo pred oči. Spolnilo se je nad Jezusom, kar so ozna-uovale predpodobe starega veka: spletli so krono s trnja in mu jo položili na glavo. — Že v svoji prvi pridigi sem trdil, da Kristus Gospod zasluži krono iz najdražjega zlata, saj je on po besedah svetega Pavla Sin Najvišjega, podoba bitja njegovega, katerega je postavil dediča vseh, reči. Po njem je vstvaril svet, on vse nosi s besedo svoje moči. (Hebr. 1, 2. 3.) O njem je govoril že angelj rekoč: Gospod Bog mu bo dal sedež Davida njegovega očeta in kraljeval bo v hiši Jakopovi vekomaj. (Luk. 1, 32.) Kralji so prišli k njegovim jaslicam in so ga molili; in ko je nastopil javno službo in delal čudeže v potrdilo svojega nauka, hotele so ga množice po sili vzeti in ga storiti kralja. Vsi so pričakovali, da bo on — obljubljeni Mesija — razvil svojo kraljevo čast in rešil ljudstvo gospodstva ptujih Rimljanov.
1.	Toda gospod Jezus ni hotel biti kralj v smislu svetil; zavoljo tega je ubežal v gore, ko so ga hoteli kralja storiti. Malo pred vnebohodom Gospodovim ga vprašajo učenci: „Gospod, ali boš v tem času spet postavil Izraelovo kraljestvo?" In Gospod ni imel za to vprašanje nikakega odgovora. In ko Pilat vpraša Jezusa: ,, Tedaj si

ti kralj?" odgovori Jezus: »Ti praviš, da sem jaz kralj. Toda moje kraljestvo ni tega sveta. Prišel sem na svet, da pričam resnici." (Jan. 18, 37.) Jezus je hotel svetu pokazati, da ne mara za svetno krono, marveč da se prizadeva ustanoviti duhovno kraljestvo, ki se popolnoma in bistveno loči od svetnega; zavoljo tega je v svoji neizvedljivi modrosti izvolil trnjevo krono mesto zlate. Kdo more umeti pota neskončne božje milosti ? Jezus se izd& rokam svojih sovražnikov in jim privoli, da se ž njim šalijo, ga zasramujejo, ga s kraljevim plaščem ogrnejo, mu trst v roko podado, na glavo mu pa postavijo trnjevo krono. On se je ne brani, z velikim veseljem jo nosi, samo da se rešimo mi.
2.	Poslušajmo pa, kaj povedo sveti evangelisti o trnjevi kroni. Gospod Jezus stoji pred Pilatom. Pilat ga izprašuje o njegovem kraljestvu in se prepriča, da po njem cesarju ne preti nobena nevarnost; zatorej ga skuša rešiti iz rok njegovih sovražnikov. Ali Pilat je bil premalo mož, preboječ. Zatorej ni ničesar dosegel, k večjemu Jezusove sovražnike še bolj razvnel zoper njega. Slednjič mu postavi nasproti Baraba, glasovitega roparja. Kaj store judje? Barabu izprosijo prostost, Kristusa pa velijo križati. Pilat dft sedaj Jezusa bičati, češ, smilil se jim bo, potem ga bodo pustili pri miru. Jezusa so sicer bičali tako grozno, da ni bilo cele kože na njegovem telesu. Kamen bi se bil usmilil, judje pa ne.
Sedaj sprejmejo vojščaki Izveličarja med sč. Bilo jih je cela kohorta, 600 mož. Peljejo ga v notranji dvor in ker so bili od judov skrivaj prejeli denarja, izmislili so si najkrutejše muke. Slekli so ga in mu ogrnili škrlatni plašč; spletli so krono iz trnja in mu jo dejali na glavo; podali so mu trst v roko, pred njega so poklekovali in ga zasramovali, rekoč: „Zdrav bodi, kralj judovski!" Celo pljuvali so vanj, trst mu jemali in ga tolkli po glavi. Krona ta je bila spletena iz trnja, ki se imenuje psikovec ali krhljikovec, o katerem pripoveduje jeruzalemski romar, da rase ob plotih, zlasti pa ob hudournikih na potu proti Jerihi. Veje se dajo rade viti in so polne ojstrih bodic. Ohranilo se je v sv. Cerkvi ustno izročilo, da je bila trnjeva krona na vrhu sklenjena, sveta glava Kristusova je bila torej s trnjem popolnoma pokrita, trnje je zbadalo teme, sence in čelo. V tem smislu se glasi tudi razodenje, ki ga je sv. Brigita prejela od blažene Device Marije in se glasi: »Potisnili so mu trnjevo krono prav globoko na glavo, segala je do sredine čela; trnje je zbadalo glavo, in iz premnogih ran so se stokali potočki krvi po laseh, po bradi in po svetem obličju, da je bila videti sama kri."
3.	Silna je morala biti bolečina, ko je trnje prebadalo sveto glavo. Mi vskliknemo, če se le malo zbodemo z iglo, zdaj pa prevda-rirao bolest Izveličarjevo, ki je bil sto in stokrat preboden na občutljivi glavi. Pač čudež, da ni umrl že za to muko; toda od vekomaj je bilo določeno, da mora umreti na križu, zato je neskončna pravičnost Očetova ohranila njegovo življenje. Vendar ni še zadosti bolesti. Vojaki jo množijo, ker s trstom udarjajo po kroni, da se vedno globokeje zadira v glavo in je ni bilo moč več izdreti s svete glave. Splošno je mnenje, da je krona ostala na Jezusovi glavi, dokler so ga sneli s križa. Nosil jo je torej na glavi, ko ga je Pilat ljudstvu predstavil z besedami: „Ecce homo!“ Nosil jo je pri obsodbi, na celem križevem potu, ko je bil pribit na križ in pa celi čas na križu, na katerem je v najhujših smrtnih težavah prebil dolge tri ure. Šele potem, ko so ga sneli s križa in mu pripravljali pogreb, izdrl je Jožef iz Arimateje krono z Jezusove glave. Krona mu je tedaj delala neznosne bolečine, zlasti kadar so ga slačili in oblačili, kajti suknja, ki je bila brez šiva, dala seje potegniti le čez glavo. Krona ga je grozno mučila, ko so ga posadili na križ; in kadarkoli je skušal glavo nasloniti na križ, vselej je občutil njeno ojstrost. Zatorej pravi prerok Izaija (1, 6.): Od podplatov do temena ni nič zdravega na njem. Težko je soditi, kdo je največ trpel na križu, udje telesa ah glava, kajti celo telo je bilo utopljeno v morje bolečin. Prerok Izaija (2, 13) namreč pravi: Velika, kakor morje, je bila tvoja potrtost. Pa ne zadosti bolečine, nji se pridruži še zasramovanje. Vojščaki so mu namreč položili trnjevo krono na glavo, da bi zasramovali njegovo pravo kraljestvo in ga smešili, češ, poglejte ga, ki se kralja dela, kako mu pristoji kraljevi plašč, kako se mu podii krona! Toda še ne zadosti. Vojščaki so se celo drznili pljuvati mu v obličje, pljuvati v tisto presveto obličje, v katero gledati hrepenč angelji Božji; porogljivo so poklekali pred njega in ga tolkli s palico, ki so mu jo za žezlo posilili v roke. Norčevali so se z Jezusom, vsegamogočnim, večnim Bogom, na čigar migljej vesoljni svet razpade v prah in pepel!
Slednjič pa še pomislite, kako je hudo dčlo Jezusu, ker ga je Pilat ljudstvu kazal samo iz tega namena, da bi omečil njegova zakrknjena srca. Pa ta poskus je imel slabe nasledke, ker ljudstvo je bilo vedno bolj razjarjeno; očitno je odpadlo od njega.
Poslušajmo, kaj pripoveduje o nadaljnih dogodkih sv. Janez evangelist. Pilat gre vun k judom in jim reče: „Glejte, pripeljem vam ga venkaj, da spozuate, da ne najdem nad njim nobene krivice/ Jezus je tedaj prišel venkaj, noseč trnjevo krono in škrlatno oblačilo.
Pilat reče judom: »Glejte, človek!“ Ko so ga tedaj videli veliki duhovni in služabniki, vpili so rekoč: „Križaj, križaj ga!" — Pilat pa jim reče: »Vzemite in križajte ga vi; zakaj jaz ne najdem nobene krivice nad Djim.“ Na prvo Pilatovo vprašanje je ljudstvo molčalo, ker pogled na Jezusa je bil grozen; vpili so sami duhovniki in njihovi služabniki. Ali le-ti so kmalu obdelali ljudstvo, ne dolgo in ljudstvo je odgovorilo Pilatu: »Mi imamo postavo, in po postavi mora umreti) ker se je delal božjega sinu." Ko je Pilat čul to govorjenje, bal se je še bolj. Sel je zopet v sodnjo hišo, in je rekel Jezusu: »Od kod si?" — Jezus pa mu ni odgovoril. Pilat se čudi in reče: »Meni ne odgovoriš? Ali ne veš, da imam oblast križati te, in imam oblast izpustiti te?" — Jezus pa mu reče: „Ti ne bi imel nobene oblasti do mene, ko bi ti ne bilo dano od zgorej. Zavoljo tega ima tisti, kateri me je tebi izdal, večji greh." Odslej je iskal Pilat izpustiti ga. Judje so to opazili, zatorej so izpustili zadnjo pa najostrejšo puščico, rekoč: »Ako tega izpustiš, nisi ceisarjev prijatelj; zakaj vsak, kdor se dela kralja, nasprotuje cesarju." Sedaj je bil Pilat ugnan; sedel je na sodnji stol na mestu, ki se imenuje Litostrotos, hebrejsko pa Gabota. Bilo je dan pripravljanja velike noči okoli šeste ure, t. j. proti poldnevu. Pilat veli pripeljati Jezusa in reče: »Glejte, vaš kralj!" Oni pa so vpili na vso moč: »Proč ž njim, proč ž njim, križaj ga!" — Pilat jim reče: »Kralja vašega naj križam?" — Veliki duhovni so odgovorili: »Mi nimamo kralja, razun cesarja." Tedaj ga jim je izdal, da bi bil križan.
S temi besedami je judovsko ljudstvo zavrglo svojega kralja in se mu slovesno odreklo. Mi pa ga sprejmemo za svojega kralja, kajti on nas je odrešil, on je naš Gospod, postavodajalec in učenik. Nikar pa ne pozabite, da je on kralj, ki nosi trnjevo krono, ogrnjen s Škrlatnim plaščem, trst v rokah. Ta podoba nam mora biti posebno ljuba in draga, pred to podobo se ponižno vržemo na tla. V njegovo krono je vpleteno vesoljno trnje, kar ga je rodila zemlja vsled božjega prokletstva; on je jagnje, ki ga je Abraham našel v trnji; on je goreči grm, ki je gorel ljubezni do nas, pa ni zgorel; on je živa skrinja zaveze, altar novega veka, obdan z živim vencem vernikov; v njem se je spolnilo vse, kar so preroki oznanovali; koga druzega naj še čakamo? On je, ki ima besede večnega življenja.
4.	Kateri nauk pa prejmemo izpod trnjeve krone? — Sv. apo-stelj Peter ga nam izrazuje v besedah v svojem I. listu (4, 1.), rekoč: Ker je tedaj Kristus trpel v mesu, bodi ravno ta misel vaše orožje.
(2, 21.) Vaš poklic je namreč v tem: Ker je Kristus za nas trpel,
zapustil vam je izgled, da hodite po njegovih stopinjah. On ni storil nobenega greha, tudi ni bila najdena goljufija v njegovih ustih. Ko je bil preklinjati, ni klel; ko je trpel, ni pretil, temveč vdal se je njemu, kateri ga je krivično sodil. Prelep nauk povzamemo iz Kristusovega trpljenja, zlasti iz trnjeve krone; od nje se učimo svete potrpežljivosti, ki je karakteristično znamenje vsakega kristijana. Jezus je molčal sredi trpljenja in zasramovanja, peljali so ga kakor jagnje na morišče, on pa ni odprl svojih ust. Sv. Lavrencij Justinijan pravi: Nepremakljiv, kakor velikan, je prenašal muko trnjeve krone. Ciprijan: Izmed vseh čudežev, ki jih je storil v poverjenje svojega božjega veličastva, je pač največji ta, da je v svojem obilnem trpljenju ohranil čudovito potrpežljivost.
Sv. apostelj Pavel piše do Hebrejcev (10, 36.): Potrpežljivost namreč vam je potrebna, da storite voljo božjo in dosežete obljubo. Nobena stvar nam revnim zemljanom ni tolikanj potrebna, kakor potrpežljivost; ni je pa čednosti, ki bi se dala tako nerada priučiti, kakor ravno potrpežljivost. Človek dostikrat misli, da je miren in udan, toda pri prvi priliki se prepriča, da je še kaj malo utrjen v potrpežljivosti. Sveti postni čas bodi torej šola krščanske potrpežljivosti; vsako leto se vpišimo v to šolo in učimo se od božjega Izveličarja, kako nam je prenašati britkosti sedanjega življenja. Kdor se uči, ta zn&. Komur pa ta pouk ni mar, lahko se reče, da ne bo nikoli nič znal, in Kristus je zastonj zanj umrl, (Gal, 2, 21.), zastonj trpel, bil bičan, s trnjem kronan in križan.
Preljubi v Kristusu! Nič te ne bo zadelo, kar bi ne bil Kristus pred teboj trpel. 1. Morda trpiš telesne bolečine in te nadleguje dolgoletna bolezen? — Jezus Kristus je več trpel na enem udu, ko ti na celem svojem telesu. Spomni se le na trnjevo krono. — 2. Reven si, in mogoče da	pogrešaš	to, kar	je najpotrebnejše za življenje?	—
Glej, Jezus je bil	revnejši	od tebe; rodil se je v revnem hleveu,	na
slami je bilo njegovo prvo ležišče; in ko je umiral, ni imel kam položiti svoje glave. — 3. Zgubil si pravdo; po krivici so ti vzeli, kar je bilo tvojega. — Jezusu so celo obleko strgali s telesa in ga v večje zasramovanje ogrnili s strganim škrlatnim plaščem. — 4. Zapustili so te tvoji otroci, tvoji prijatelji ali sorodniki. Nikogar nimaš, da bi se pobrinil	zate. —	Jezusa	so zapustili vsi njegovi učenci	in
na križu je moral	žalosten	klicati:	„Moj Bog, moj Bog, zakaj si	me
zapustil!" — 5. Zasramovali so te in ti kratili čast. — Jezusa pa so z nogami teptali kakor črviča, zasramovali ga in zapljuvali. — 6. Obrekovali so te, hudo zoper tč govorili in ti škodovali na dobrem
imenu. — Tudi Jezusa so obrekovali, krivo ga tožili, on pa je molčal, tako da so se sodniki čudili. — 7. Njegov učenec ga je izdal, preganjali so ga kakor divjo zver: k smrti ga obsodili, njega — stvarnika vseh reči. — Zakaj torej stojiš in se zvijaš pod težo križa, ki ti ga je na ramena naložila sama previdnost božja? Zakaj se prito-žuješ, ko vendar vidiš, da tvoj Gospod in Bog neizmerno več trpi s čudovito vstrajnostjo? Križ je zadel na svojo ramo, glasno nas vabeč: Kdor hoče meni slediti, naj zataji samega sebe, naj vzame križ in hodi za menoj. (Mat. 16, 24.). Kdor ne vzame križa na svoje rame in meni ne sledi, mene ni vreden. (10, 48.)
Preljubi! Jako žalostno bi bilo za nas, ko bi ne bili vredni spoznani Kristusa. Zato Bog vsem ljudem deli križce in bridkosti, zlasti pa svojim izvoljenim, katere je po besedah sv. Pavla poprej vedel in jih poprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sina, (Rim. 8, 29.), da bi v potrpežljivosti, spolnovaje voljo božjo dosegli določeno plačilo. Apostelj Jakob (1, 2.): Bratje, štejte si v veliko veselje, kadar padate v mnogotere skušnjave, ker veste, da skušnjava vaše vere obrodi potrpežljivost, potrpežljivost pa dopolni delo.
5.	Bog pošilja hude poskušnje grešniku; grešnik pa po njih dela pokoro in se tolaži z besedami Jožefovih bratov: „Vse to trpimo po pravici, ker grešili smo zoper našega brata.” (I. Mojz. 42, 21.) Otroci svetil, ki so mlačni v službi božji, pri vsaki stopinji zadenejo ob trnje in osat in svetno veselje postane grenko v njihovih ustih; in to je zanje jako zveličalno. Sv. pismo pravi (Hebr. 12, 6.): Kogar Gospod ljubi, njega pokori in tepe vsakega otroka, katerega sprejme. In če je pravični primoran, da mora hoditi po potu križa, tedaj ga tolaži Modri (I. Sir. 2, 3.) v sv. pismu, rekoč: Nosi, kar ti Bog naklada; skleni se z Bogom in pretrpi, da poslednjič raste tvoje življenje, zakaj v ognju se skuša srebro in zlato, ljubčeki božji pa v peči poniževanja.
Predragi! Vstrajajmo torej v križih in trpljenju, ker trpljenje pelje k zmagi, k popolnosti in k večnemu življenju. „Per crucem ad lucern”, slove latinski pregovor; t. j. po potu križa do večne luči. In sv. Pavel pristavlja: Menim, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati prihodnji časti, katera bo razodeta nad nami. (Rim. 8, 18.) Do Korinčanov (II. 4, 17.): Naša sedanja, kratka in lahka nadloga nam pripravlja neizmerno visoko, večno čast, katera vse preseže. Božji Izveličar sam pravi (Luk. 24, 46.): Ni li moral Kristus vse to trpeti in tako iti v svoje poveličanje? Tudi mi moremo priti v poveličanje le čez goro Kalvarijo, t. j. skozi križ in trpljenje.
Goreč duhovni pastir pripoveduje, da je o priliki prišel v neko hišo na deželi. V tej hiši je živela jako krščanska žena. Imela je moža, ki je že poldrugo leto ležal bolan v postelji in katerega je morala pitati, kakor malo dete. Prvorojeni sin je umrl isto leto v cvetju svoje mladosti. Prišle so še druge nezgode. Mene samega, pravi duhovnik, je bolelo sreč, videti ženo v tolikih stiskah, zatorej sem jo tolažil, kakor sem vedel in znal. Pa kaj mi odgovori junaška žena? »Prečastiti gospod ! Nam je bilo dobro dolgo dolgo časa; enkrat mora tudi čez nas kaj hudega priti, sicer ne bi imeli nobenega deleža z Kristusom." To, dragi moji, je pristna krščanska čednost, to je junaška potrpežljivost in resnična velikodušnost. Enako mišljenje, kakor to ženo, naj navdaja tudi nas, torej obljubimo danes pred trnjevo krono z besedami sv. Brnarda: Nikdar in nikoli ne maramo biti mehkužni pod tvojo s trnjem kronano glavo, o Jezus! Amen.
6)
Najhujše rane sedanjega časa. Vili.
Ne ravnajte se po tem svetu.
Rimlj. 12, 2.
Pred tednom sem vara pokazal, da čem bolj so ljudje za naše dobe napredovali v posvetni oliki in v posvetnih vednostih, tem glo-bokejše smo propadli od Boga, od vere in čednosti, tem bolj zgre-šamo namen, za česar voljo nas je Bog na ta svet vstvaril, da bi ga namreč spoznali, ga ljubili, mu služili in se zveličali. Vsega tega pa je kriv duh posvetnosti. S tem pa svet nehote sam spoznava, da je človeškemu srcu vdihnena neka želja po stanovitni sreči, po stanovitni zadovoljnosti, po stanovitnem večnem veselju. To željo po sreči, po zadovoljnosti in po stanovitnem veselju so ljudje prenesli na dobrote tega sveta, in to je ravno gorje našega časa, to je duh posvetnosti. Ali imej želje po bogastvu, kakoršne hočeš, le ne boš obogatel, če svojih potreb ne skrajšaš in varčnosti ne vpelješ v vsem svojem imenju; imej želje po učenosti še tolikošne, vendar le brez pouka učenosti ne boš dosegel; imej še tako srčne želje, videti daljne ptuje kraje in mesta, ne bodo se ti nikdar izpolnile, da se iz svojega mesta ne ganeš. Prav tako se ti tvoje želje po stanovitni sreči, zadovoljnosti in večnem veselju ne bodo nikdar izpolnile, dokler jih iščeš v dobrotah tega sveta, zakaj vse stvari so, po apostolovih besedah, nečimernosti in minljivosti podvržene. Duh posvetnosti se mora umakniti s sedeža, kamor so ga ljudje dandanes postavili, in prostor storiti duhu božjemu; malik Dagon se mora razdrobiti pred skrinjo zaveze. Zategadelj premišljujmo danes še nadalje, kako da se
nam gre duhu posvetnosti nasproti zadržati, da ž njim vred v nadejah stalne sreče, zadovoljnosti in večnega veselja ne bodemo ogoljufani. Bog blagoslovi naše premišljevanje!
Posvetni duh je eden naših največjih sovražnikov, ker nas n e more v življenju, ne v smrti, najmanj pa v večnosti srečne storiti.
1.	Posvetni duh že v tem življenju ne pripravi nobenemu veselih in srečnih dni. Za kaj se namreč ljudje prizadevajo, v katerih duh sveta gospoduje? Slišali smo, da le dobrote tega sveta, denar, čast, veselje in vžitek so njih maliki. Ali koliko truda, koliko skrbi, nevarnosti in zoprnosti stane to malikovanje! Mislite si lakomnika; koliko pritrgovanja in stradanja si mora nalagati, koliko težav in zadržkov zmagovati, da si zbere bogastva. Mislite si častilakomneža, koliko se mora hliniti in prilizovati, da se povspne naprej do zaželenega mesta! Mislite si nečistnika, koliko trpi, preleta in plačuje, da dopolni svoje meseno želje. O, da bi hoteli za Boga in za nebesa žrtvovati le deseti del tega, kar posvetnjak za svoje malike prinaša, kako veliki svetniki bi postali. Pri vsem tem pa so trudi in skrbi, katere ima posvetnjak zaradi časnih dobrot, večjidel brezvspešni, ker dozdevne sreče, za katero v svoji omamici letajo, skoraj nikoli ne vlove. Ednaki so nespametnim otrokom, kateri bi s skledico v rokah čez njive in travnike letali za lepo pisano mavrico, da bi njenih biserov nabrali; a ko upehani in premočeni pridejo do kraja, kjer se je mavrica spustila na tla, ničesa ne najdejo, ter z žalostnim srcem in s praznimi skledicami odidejo domov.
Pa — bodi si, da človek doseže, česar v svoji posvetnosti zaželi, ali je mar potem srečen in zadovoljen? Nič manj, kakor to. Človeško srce je brezmejno, njegovi prostori so brezkončni. Vse stvarjenje z vsem, kar obsega, ga ne more napolniti. Živali, pravi sveti Alfonz Lig., ki so za šrtje vstvarjene, se pomire z dobrotami tega sveta. Daj tovorni živini povesmo sena, daj psu kos mesa, in glej! zadovoljna sta in nič več ne poželita. Ljudje pa smo za Boga vstvar-jeni, in zategadelj tudi le v Bogu najdemo svoj mir in svoje zveličanje. Zato pravi sv. Avguštin: Zase, o Bog! si nas vstvaril, in nemirno jz naše srce, dokler v tebi ne počiva. Kako resnično je to, prepriča n*s kralj Salomon. Svet mu je podaril vsega, česar je le moglo poželeti njegovo srce. Zaradi njegove mogočnosti in modrosti so ga vsi kralji visoko častili in njegovi podložniki malo da ga niso molili. Po njegovih palačah shranjenega je bilo zlata in srebra brez konca in
u
kraja; vžival je vse mogoče veselice življenja, z eno besedo: bil je človek, katerega je časna sreča v naročaji pestovala kot svojega izvoljenega ljubljenca. Ali je bil pa zategadelj v resnici srečen? O ne in ne! Sam spoznava v svojih bukvah rekoč: V vsem sem videl ne-čimernost in jezo duha; zato se mi je študilo moje življenje. (Prid. 2.) Da pa svet človeškega srca nikdar ne more zadovoljiti, prihaja od tod, ker svet nič takega nima, kar je našemu hrepenenju, naši natori primerno. Le prinesi ribo v najlepšo sobo in postavi pred njo najboljših jedi in pijač, odpirala bo usta in se stresovala; vrzi jopa nazaj v vodo in veselo bo plavala; zakaj vstvarjena je za vodo. Vjemi ptička in deni ga v zlato ptičnico in strezi mu z najljubšo hrano, nemirno bode semtertja skakljal, dokler ne pride pod jasni nebes, ker le za tega je vstvarjen. Tako človeške duše ne moremo z nobenimi posvetnimi dobrotami nasititi in zadovoljiti in to zato, ker je vstvarjena za Boga. Zategadelj molimo pogostoma: Bog daj nam tisti mir, katerega svet ne more dati!
Toda — naj bi bil posvetnjak v vžitku svojih posvetnih dobrot popolnoma srečen, kako dolgo bi pa trajala ta sreča? Kaj ne, k večjemu do smrti; potem je vsega konec. Brat Tomaža Kempčana bil je silno ponosen na svojo hišo, katero si je sozidal. Neki prijatelj pa, kateremu je hišo sk&zoval, mu reče: »Tvoja hiša ima veliko napako." »Kakošno?" ga vpraša. »Napaka, mu odgovori prijatelj, je ta, da si vrata v hišo naredil." »Kako je to? kaj so mar vrata v hišo napaka?" »Kaj pa, da so, mu odvrne prijatelj, ker nekega dne te bodo mrliča skozi ta vrata vun nesli, in zapustiti boš moral hišo in vse." — Tako, ljubi moji! pograbi smrt človeku vse, kar ima in vživa, in naposled mu ne ostane nič drugega, kakor grob. Ako to premišljuje, mora pač vsak slepec sprevideti, da si človek s svojim posvetnim duhom nikoli srečnega življenja ne pridobi, ker ne doseže, česar bi rad, ali če prav doseže, ob smrtni uri mora vse zapustiti.
2.	Stopimo sedaj k smrtni postelji kakega posvetnjaka in poglejmo, če je tukaj srečen in zadovoljen. Pa — kako bi bilo to mogoče, ker sveti Duh govori: Smrt grešnikova je silno huda ? (Ps. 33, 22.) Umirajoči si sedaj pred oči postavlja svoje življenje, misli na svoje prijatelje in tovariše, na svoje bogastvo, na svoje časti in kratkočase. Kolika žalost in otožnost se ga polastuje, ko smrt zmiraj bolj trka na vrata njegovega srca. Umirajoči čuti, da moč življenja bolj in bolj pojema, rad bi se v spanju pokrepčal, a zaspati se mu ne d&; jesti se mu studi, le kake kaplje vode more požreti, ki mu pa žeje ne pngasč; tako je truden in zdelan, da niti rok ne more več dvigniti. Oh, kako bridka mu mora biti smrtna ura, ker nima tolažbe svete vere, katera jedina bi mu mogla smrtne težave
olajšati in ga s srčnostjo in z zaupanjem v Boga napolniti! In kako bi mogel tolažbo zajemati iz vere, za katero se ni zmenil, katero je morda še sovražil, in katere zapovedi in naukov ni nikoli spolnoval? In kako mu mora biti pri srcu, če obrne svoj pogled v večnost? Ondi vidi Boga, kateremu nikoli ni služil, sodnika, katerega se nikoli ni bal niti skušal ga s pokoro utolažiti. V večnosti vidi nebesa in na nebeških vratih besede: To so vrata nebeška, pravični pojdejo tu notri. (Ps. 117. 20.) Njegova vest pa mu pravi: Ti si grešnik, in za grešnike je pekel, tisti strašni kraj, kjer je jok in škripanje z zobmi, kjer je delež hudičev in njegovih namestnikov. O kako trda mora biti takemu posvetnjaku smrtna postelja! O, duh tega sveta ne stori nobenega srečnega ni v življenju, ni ob smrtni uri! — še najmanj pa
3.	v večnosti. Zakaj, če hočemo, da bode večnost srečna za nas, moramo najprej svoj namen na tem svetu prav izvrševati, to je Boga čedalje bolj spoznavati, ga ljubiti in zvesto mu služiti. Spoznanje, ljubezen in služba božja so tiste tri visoke stopinje, ki drže v nebesa. Kako je pa s človekom, ki se d& vladati od posvetnega duha? Ali ima kaj dosti spoznanja božjega in njegovih zapoved? Pa — kaj se posvetni, meseni Človek meni za spoznanje božje, ker je ali popolen nevernik, ali k večjemu veruje to, kar njegovim strastem ne nasprotuje, ali pa ima čisto mrLo vero, vero brez del. Ali morebiti Boga ljubijo? Tudi ne; kar oni ljubijo, je svet, njegove dobrote, njegova bogastva, njegov vžitek. Ali morebiti Bogu služijo? O, topa še najmanj, ker brez strahu prelamljajo vse njegove zapovedi. Ker pa na svetu svojega namena ne izvršujejo, je očitno, da tudi po smrti svojega namena, to je: večnega zveličanja ne morejo doseči. Duh posvetnosti jih stori vekomaj nesrečne, ker jim vhod v nebesa zapre; na stežaj pa jim odpre vrata peklenska; zakaj Kristus pravi: Kdor ne veruje, bo pogubljen; (Mark. 16, 16.) in sv. Janez piše: Kdor ne ljubi, ostane v smrti (I. 3, 14.) in zopet govori Kristus: Tisti hlapec, ki je voljo svojega Gospoda spoznal, pa je ni storil, bo hudo tepen. (Luk. 12, 47.) Tako od posvetnega duha zapeljane kristijane čaka večno pogubljenje.
Dragi moji! Ker nas duh posvetnosti, kakor smo videli, ne stori srečnih ne v življenju, ne po smrti, ne v večnosti, marveč nam Časno in večno nesrečo in pogubo nakopa, o nikar torej ne hodimo po potu zaslepljenih posvetnih otrok! Skrbimo sicer za časno vsak po svojem stanu in svoji dolžnosti, a tako, da večnega ne zgrešimo.
Premišljujmo čestokrat besede Jezusove: Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, če pa škodo trpi na svoji duši? (Mat. 16, 26.) Pomislimo čestokrat: Le eno dušo imam, in če to pogubim, je vse pogubljeno — pogubljeno na vse večne čase. Amen.
Mat. Torkar.
Praznik oznanjenja Marije Device.
I. Kraljica Estera — predpodoba Matere božje.
In kralj ji (Esteri) je rekel: Kaj hočeš, kraljica Estera ? Kakošna je tvoja prošnja? Ako tudi polovico kraljestva prosiš, dalo se ti bo. Est. 5, 3.
Med bukvami starega zakona so v sv. pismu tudi bukve Esterine, v katerih se pripoveduje, kako je kralj perzijanski Asver (Kserks I. od 1. 485—464 pr. Kr.) imenitnikom svojega kraljestva napravil veliko gostijo. Dobre volje ukaže, naj pride predenj kraljica Vasti v vsem svojem veličastvu, češ, da poglavarjem in vsem ljudem pokaže njeno lepoto; ali — kraljica noče priti, zato jo kralj zavrže, ter si izmed najlepših izvoli judovsko devico Estero za kraljico. Imela pa je ta že brez starišev strica Mardoheja, kateri je po očetovsko skrbel zanjo, in ko se nekoč letd sprehaja pred kraljevim poslopjem, izvč, da sta dva hramnika zarotila se kralja umoriti. Po Esteri povč to kralju in hudobneža sta bila obešena, dogodba pa v letne bukve zapisana. Nekoliko potem podeli kralj nekemu Amanu prvo službo v svojem kraljestvu in zapove, da naj pred njim vsi poklekujejo. Mardohej mu noče skazovati časti, katera grč samemu Bogu. Aman zavoljo tega sklene maščevati se nad Mardohejem in nad vsem judovskim narodom, ter dobi od kralja povelje, vse jude pomoriti. To povelje se okliče po vsem kraljestvu, in jude hudo prestraši. Mardohej in drugi judje močno žalujejo in se jokajo zavoljo napovedi, da bodo vsi pomorjeni. Marhodej sporoči to Esteri in jo prosi, da naj gre kralja milosti prosit za svoj narod. Estera sporoči Mardoheju,	da	naj	vse jude	v Suzanu
zbere, ter naj za-njo molijo in se postijo	tri	dni	in tri noči, kar bo
tudi ona s svojimi deklami storila, potem pa se bo podala v smrtno nevarnost, ter pojde, postavi nasproti, nepoklicana h kralju. Estera gre pred kralja, se silno prestraši njegovega strahovitega pogleda in omedli. Pri tej priči se kraljevo srce omeči, plane s sedeža, in tolaži Estero s prijaznimi besedami, naj razodene, kaj bi rada. Naj pride kralj z Amanom k njej na kosilo, poprosi, in	še drugi dan.	Ko Aman
prvi dan ves vesel gre od kosila, in pred	vratmi	Mardohej	se mu ne
prikloni, ukaže petdeset komolcev visok steber postaviti za Mardoheja. Tisto noč kralj ne more spati. Dč si brati zgodbe iz letnih bukev,
in ko sliši, da mu je bil Mardohej otel življenje, ga Amanu zapovč napravljenega v kraljevi obleki voditi po mestu na kraljevem konju, kar le-tš, ves prežaljen stori. Pri kosilu drugi dan Estera razodene kralju Amanov naklep, in prosi milosti sebi in svojemu narodu. Kralj se nad Amanom hudo razsrdi, in ga ukaže obesiti na tisto bruno, katero je bil Aman v svoji hiši pripravil Mardoheju, podeli Esteri vse Amanovo premoženje, Mardoheja pa izvoli za prvega državnega poglavarja. Estera prosi, naj prekliče prvi ukaz jude pomoriti; kralj dovoli judom po novem ukazu, naj se branijo svojim sovražnikom z orožjem v roki. Zavoljo tega se obhaja po vsem kraljestvu vesel praznik, in več Perzijanov prestopi k judovski veri.
V teh prigodbah, ki so dokaj znane, ponuja se nam prav veliko resnic v sveto premišljevanje, zlasti očitnih naukov o božji previdnosti, ki prevzetne ponižuje, ponižne pa povišuje. Po misli sv. Jeronima in drugih svetih očetov kaže ta povest v podobi zgodbo cerkve Božje, katera se pogostoma v enaki stiski nahaja na svetu, v poslednjih časih pa se bode častila in zmagovito razodevala. Posebej pa je Estera starega zakona predpodoba nove Estere, tiste, katere prelepi praznik danes veselo praznujemo, praznik, ki je nekakšno središče vseh Marijinih praznikov, ker zaradi današnje skrivnosti je Marija prejela toliko milosti, da jo angelj imenuje milosti Polno. Bistri cerkveni učeniki kažejo, da se vzlasti sedanji čas nekaj enakega godi na svetu, in kako v teh groznih nevarnostih Mardohej naš — Pij IX. *) — po Esteri — kraljici Mariji — prosi usmiljenja pri Bogu ter tudi nas opominja prositi zaupljivo, da se po njej veselimo naposled častite zmage nad svojimi in svete cerkve sovražniki — danes nekoliko premislimo. Bodi na čast nebeške Kraljice, našim dušam pa v zveličanje!
1.	Kakor je mogočni kralj perzijanski Asver napravil bil veliko gostijo in tedaj ukazal, naj predenj pride kraljica Vasti s krono na glavi, da pokaže svojo lepoto, — bila je namreč silno lepa, pravi sv. pismo: tako je vsegamogočni Gospod Bog, kralj nebes in zemlje, napravil prelep vrt, raj, in v njem hotel, da človek, stvarjen po božji Podobi, v	svetosti	in pravičnosti,	se	skaže tudi prosto v tej lepoti, da
spolnjuje	njegovo	zapoved. Ali	—	kakor se je Vasti branila	in na
Povelje kraljevo ni hotela priti: tako je prva žena — Eva — odločena za mater živim — za kraljico sveta — se prevzela, ter v napuhu — spokorna	— ni	hotela spolnovati	povelja — zapovedi božje	— je
grešila in	zapeljala tudi Adama.	Prevzetnica Vasti je zapadla	sodbi,
*) Tu in še pozneje nisem rokopisa spreminjal, ker z malo spremembo Velja vse tudi za sedanjega sv. očeta Leona XIII.
da jo je kralj zavrgel in na nje mesto izvolil si izmed lepih najlepšo devico, ki jej je bilo ime Edisa (Hadasa), hebrejski Mirta, perzijanski Estera (po eni razlagi: zelena mirta, po drugi pa zvezda), katera je bila silno lepa in zalega obraza, tako, da jo je ljubil kralj bolj, ko vse žene, in milost in usmiljenje je našla pri njem pred vsemi ženami, in kraljevo krono ji je postavil na glavo, in jo je za kraljico naredil namesto Vasti: tako je namesto Eve izvoljena bila izmed vseh devic najlepša Marija, katera je rasla zelena mirta, sijala svetla zvezda morska, ponižna in pokorna dekla, milost našla pred Bogom, da, češčena — Gospod z njo — blažena med ženami — Mati božja — kraljica nebes in zemlje! In dal je kralj zavoljo Esterinega zaročenja in ženitovanja poleg prav imenitnega gostovanja tudi počitek vsem deželam (v davkih) ter je darove delil s kraljevo mogočnostjo: tako je dal in daje Gospod Bog zavoljo Jezusovega zasluženja po Mariji odpuščenje vsem narodom in obilne milosti in dobrote. Kar je Eva zapravila, nam je po Jezusu Marija nadomestila v katoliški cerkvi, v kraljestvu božjem.
2.	Po grehu hudobnih duhov je nastalo kraljestvo hudičevo ali satanovo, katero se je po padcu Adama in Eve ustanovilo tudi na zemlji in je mogočno še sedaj na svetu, vedno sovražno kraljestvu božjemu. Kakor je Lucifer hotel biti Bogu enak, kakor sta Eva in Adam hotela biti bogova; tako je tudi Aman, ki ga je kralj povišal bil nad vse poglavarje, zahteval, da so pripogovali kolena pred njim vsi služabniki, samo Mardohej ni pripogoval kolen in gani molil. Močno se razjezi Aman, Mardoheja sklene pokončati in ves narod judovski. »Neko ljudstvo je po vseh deželah tvojega kraljestva razkropljeno in med seboj razdeljeno, in ima nove postave in šege, vrhu tega tudi kraljeva povelja zaničuje, pravi kralju, in prav dobro veš, da tvojemu kraljestvu ni k pridu, ako se zavoljo zanašanja prevzame. Zapovej, da se pokonča, in 10.000 talentov srebra bom odtehtal varhom tvoje zakladnice." In kralj dovoli, srebro podari Amanu in povelje je bilo razglašeno, in ko sta se gostila kralj in Aman, so se jokali vsi judje z Mardohejem vred, ki so bili v mestu. — Kakor Aman, se vzdiguje v sedanjem stoletju, poslednja leta posvetni duh, novo poganstvoi hujše mimo starega, katero zahteva popolno svobodo in vso oblast, skoraj božje češčenje. Bog je ustanovil dve oblasti, deželsko in duhovsko, in Jezus je rekel: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. Sedaj pa so oblastniki taki, kateri hočejo, da se jim vse vklanja, da jim vse služi, in ker katoličani s svojim poglavarjem tega nočejo in ne morejo brez žaljenja svoje vere in vesti,
preti se jim splošna poguba. Kakor takrat — d. pr. v bližnji nemški državi sedanji Aman veli, naj se ljudstvo katoliško, ki ima nove — brezverski državi nevarne postave — naj se pokonča in pogubi njegovo — vzlasti cerkveno premoženje. In tu in tam se že preganjajo
—	za papežem Pijem — škofje, nasledniki aposteljnov, duhovniki, redovi itd. Kdaj se prične pri nas, kdo vč! Sovražniki se že radujejo, pravi katoličani s svetim očetom papežem Pijem pa žalujejo. * Kakor tedaj Mardohej pred vratmi kraljevega dvora — sedaj Pij oropan starodavne cerkvene lastnine — vzdihuje v žalosti in trpljenju.
3.	Mardohej videti, da v kraljestvu nikjer ni pomoči, obrne se do Estere, ter jo opominja, da naj gre h kralju in ga prosi za svoje ljudstvo, in ko ta pomišljuje, ji naroči: „Kdo vč, če nisi ravno zato h kraljevanju prišla, da bi ob takem času bila pripravljena." In Estera se poda in gre pred kralja in prosi usmiljenja in ga tudi izprosi tako, da je Aman — neizmerno ponižan že po tem, da je zaničevanemu, sovraženemu Mardoheju kraljevsko češčenje moral skazovati očitno, obešen bil na bruno Mardoheju pripravljeno, Mardohej pa povzdignjen na njega mesto — za prvega državnega poglavarja, in ž njim vred oteto vse judovsko ljudstvo. — Tudi Mardohej novega zakona — Pij IX. — vidi in vč, da zanj nikjer ni pomoči na zemlji — pri poze-meljskih vladarjih, da ž njim — kakor tam z Mardohejem judovsko
—	čuti in trpi verno katoliško ljudstvo; vidi pa ne, da imamo pri nebeškem kralju drugo boljšo Estero, katera celo nič ne pomišljuje za nas podati se pred kralja. Na Marijo se obrača on, na Marijo zavrača nas, svest si, da zdaj tolikanj sovraženemu in preganjanemu božjemu kraljestvu — sveti cerkvi — torej tudi zvestim katoličanom
—	naposled sprosi gotovo zmago. In to je, kar nas obilno tolaži v sedanjih nadlogah in težavah.
4.	Milost je bila našla Estera pri kralju Asveru pred vsemi ženami, in ko je nepoklicana — s smrtno nevarnostjo — podala se predenj ter ga ugledala v kraljevskem veličastvu groznega na prestolu, se je sesedla, in je skoraj omedlela. Ali Bog spreobrne kraljevega duha v krotkost, in kralj skoči s prestola, podpira kraljico in se ji priljubuje: „Kaj ti je Estera? Nikar se ne boj! Ne boš umrla, ker ne zate, ampak za druge je narejena ta postava." — Tudi Estera novega zakona — devica Marija — je milost našla pri Bogu. Se predno je postala mati Sinu božjega, pozdravil jo je angelj Gospodov: češčena, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami. Postala je potem mati milosti božje. Eva je bila stvarjena brez madeža, v stanu milosti božje, ali zapravila je to, in Marija, katera je
stopila na njeno mesto, biti je morala tudi brez madeža vselej, in glejte! čudo je storil Bog, da je Marija spočeta bila brez madeža. Mi vsi — grešnih starišev grešni mlajši — smo pod postavo greha; spočeti in rojeni v grehu — dobimo odpuščenje izvirnega greha po neskončnem zasluženju Kristusovem pri sv. krstu, Marija pa je to milost dosegla koj o spočetju tako, da ni bila nikdar v oblasti greha — hudobnega duha, in kar je kralj Asver rekel Esteri: „Ne zate, za vse druge je narejena ta postava", velja po nauku sv. cerkve o Mariji brez madeža izvirnega greha spočeti.
5.	Pa še več. rKaj hočeš, kraljica Estera? jej je rekel kralj Asver, kakošna je tvoja prošnja? Ako tudi polovico kraljestva prosiš, dalo se ti bo." Bila je Estera kaj lepa in brhka, da bi človek ne verjel, pravi sv. pismo, prijetna in ljubezniva se je zdela vseh očem. Vendar ni iskala nobene ženske lepotije. Stricu svojemu in redniku je bila vedno po otroško vdana. Velika ponižnost, vernost in vestno spolnovanje postave božje, kakor se kaže iz Esterinega obnašanja, dovolj spričuje, da je Estero sv. Duh vodil, da je v zakon stopila s pogauskim kraljem, ker je po njej previdnost božja izvoljenemu ljudstvu pomagati hotela zoper njihove ošabne sovražnike. „Ti veš, da se tvoja služabnica nikdar ni veselila, kar sem sem preseljena do današnjega dnš, razun v tebi, Gospod, Bog Abrahamov! je molila, da sovražim veličastvo hudobnih, da se mi gnjusi moja častitljiva in prevzetna naprava, kadar se mi je očitno pokazati." V časti je veselje svoje imela le pri Bogu in v premišljevanju božjih reči. In spolnile so se sanje Mardohejeve; kadar so judje klicali k Bogu, je majhen studenec narastel v prav veliko reko, ki se je razlila v več vod&, in spremenil v luč in solnce; tako je tudi nizka, majhna Estera postala velika, in je svojo velikost tudi svojemu ljudstvu delila, ter mu je kot kraljica dobrote skazovala. — Vse to velja v pravem pomenu o Mariji devici, katera je postala dekla Gospodova in preljuba hči Boga Očeta, mati Boga Sina, nevesta sv. Duha, kraljica nebes, kraljica angeljev, devic in svetnikov, povzdignjena nad vse stvari — jev nebeškem veličastvu tudi nam mogočna ter usmiljena mati, ter nas uči, da blagor njim, kateri besedo božjo poslušajo in ohranijo, da se Gospod ozira na ponižne, da ga hvalimo z njo ter se veselimo v njem, da bomo tudi mi deležni milosti božje, katere mati je ona. Mati Jezusova, mati izvoljenega ljudstva, katoliške cerkve, katera se v vseh potrebah obrača nanjo, katera je, kakor lepo pravi sv. Brnard, vsega-mogočnost na kolenih — katera še veliko bolj ljubi nas, kot je Estera ljubila svoje izraelsko ljudstvo.
6 Da bomo pa tem bolj gotovo deležni njene priprošnje in pomoči, spolnujmo, kar je svetovala Estera Mardoheju, in kar svetuje tudi Marija nam v sedanjih žalostnih časih. Predno je šla h kralju, sporočila je Mardoheju: »Pojdi in zberi vse jude, ki jih v Suzanu najdeš, in molite za-me. Ne jejte in ne pijte tri dni in tri noči, in jaz se bom ravno tako postila, in potem pojdem nepoklicana h kralju in se bom podala v smrtno nevarnost." Šel je Mardohej, in je storil vse, kar mu je Estera ukazala. In sv. pismo kaže, kako so judje vpili in kričali h Bogu, kako so se jokali in pokorili. Ohranilo nam je prelepi molitvi, v katerih sta Estera in Mardohej — vsak posebej — prosila vsemogočnega Boga, naj usliši glas teh, ki nimajo nobenega druzega upanja, in naj jih otme iz rok hudobnih, in res, otel jih je tako slovesno in poveličal. — Tako kliče nam tudi Marija, da čujmo in molimo, da trezno in zdržno živimo, da kličimo po njej k Bogu, — in sprosila nam bode usmiljenje božje. — Grešili smo pred tvojim obličjem, in zato si nas dal našim sovražnikom v roke, zakaj njih bogove smo častili, Gospod ti si pravičen! (14, 6. 7.) Tako je ponižno molila Estera. Ona sicer ni grešila, toda grešili so bili njeni očetje, grešili judje, in pokoril jih je Bog v sužnosti, in spreobrnili so se odkritosrčno k njemu, kakor se vidi iz molitve Esterine in Mardohe-jeve. In sedaj jih je oteti hotel iz tolike nevarnosti, da bi spoznali in proslavljali njegovo vsemogočnost. — Mar nismo grešili tudi mi, niso grešili naši očetje in predniki? Nismo kolikor toliko pripogo-vali kolena pred maliki sedanjega stoletja, pred poželenjem mesa, oči, in pred napuhom življenja? Po preganjanju in stiskanju sedanjem očiščevati hoče nas Bog. Ponižujmo se tudi mi pred njim, in kličimo k Esteri novega zakona ter molimo z njo! In katera molitev bi bila k temu bolj pripravna, bolj močna, bolj lepa, kakor je molitev svetega rožnega venca? — po kateri se z Marijo v sreči v Bogu veselimo, v nesreči žalujemo, in časti prihodnje pričakujemo — po srečno premaganih sovražnikih, srečno dokončani vojski tega življenja — po katerih molimo in poveličujemo vsemogočnega Boga, častimo in hvalimo Marijo, Devico, Mater božjo in kraljico nebeško. Molimo pobožno, posamezno in skupaj, molimo sami za-se in za svoje, za dobrotnike in predstojnike, za duhovsko in deželno gosposko, za sv. Očeta, kateri so res pravi Mardohej, in vseskozi nas tudi opominjajo, da molimo in prosimo, naj po prošnjah izvoljene matere svoje reši Gospod svojo sv. cerkev in nas verne družnike njene.
7. „Ne daj Gospod svojega žezla tem, kateri so nič (malikom in njih služabnikom), da se ne smejajo našemu poginu, temveč obrni
njih naklep zoper nje, in pokončaj njega, ki je začel zoper nas divjati. Spomni se nas, o Gospod, in pokaži se nam ob času naše nadloge, in daj meni zaupanje, Gospod, kralj bogov in vse oblasti, deni mi pripravno besedo na jezik pred levom, in spreobrni njegovo srce . Tako ponižno je molila kraljica Estera k Bogu, kadar je govoriti hotela s kraljem za časno srečo svojega naroda — in uslišana je bila. Kralj — lev — se je spremenil v jagnje, Aman, kateri je divjal zoper izvoljeno ljudstvo božje in je sam zahteval češčenje božje, je bil obešen, in Mardohej povišan in poveličan, in judje so v veselem prazniku obhajali čudovito zmago. — Tako molimo tudi mi, in sovražniki, kateri divjajo zoper božje kraljestvo zdaj in se že smejejo poginu katoliške cerkve, se bodo vjeli v svoje lastne hudobne naklepe. Z Mar-dohejem — Pijem IX. — v resnici in pravici pred vsem svetom stanovitni zaupajmo v Boga, in ker ne želimo njih premoženja in bogastva, ne njih nesreče in pogubljenja, prosimo le z Estero — Marijo — da vsi spoznajo resnico in pravico, se spreobrnejo in rešijo, dokler je čas zveličanja. Mogočni in prekanjeni so in od vseh strani pritiskajo, hujši je boj kot o silnih turških vojskah; pa — kakor je tedaj na priprošnjo device Marije po molitvi sv. rožnega venca prej ali slej dosegla sv. cerkev gotovo zmago.
Bere se, da je med judi bilo ustno izročilo, češ, da o prihodu Mesijevem vsi prazniki in vse bukve sv. pisma, kar jih je bilo postavljenih in spisanih od Mojzesovih časov, zgubijo svojo veljavo; le praznik Purim ali vadljejev, ki so ga v spomin te prečudne rešitve pozneje, že ob času Makabejcev pod imenom dneva Mardohejevega (II. 15, 37.) obhajali judje slovesno in preglasovito, le ta praznik in bukve Esterine ostanejo vedno. Se vč, da to je pripovest, katera pa ima resnico v sebi, da le to, kar je oni praznik s svojo dogodbo pomenil in kazal v predpodobi, to bode v novem božjem kraljestvu ostalo do konca in vkljub vsem sovražnikom, vsemu preganjanju peklenskemu bode nazadnje katoliška cerkev obhajala svoje zmagoslavje, kadar se vojskujoča povzdigne v zmagoslavno, in bode en pastir in ena čeda vekomaj.
In kakor cerkvi Kristusovi sploh, vojskovati se je tudi nam vernikom posamezno in skupaj, s sovražniki našega zveličanja vedno. Vojskujmo se torej zaupljivo in stanovitno z orožjem, ki nam ga daje naša sveta cerkev, v vzajemni molitvi sploh in posebej sv. rožnega venca, da po veselju in trpljenju tega življenja s pomočjo preljube Estere Marije dosežemo naposled ž njo vred častitljivo zmago in večno zveličanje v nebesih. Amen.	f jo8. Marn (1874).
2. Najhujše rane sedanjega časa. IX.
Moj duh ne bo ostal v človeku vekomaj, ker je meso.
I. Mojz. 6, 3.
Komaj je minilo prvih tisoč let po stvarjenji sveta, bili so ljudje že do kraja vsi sprijeni. Otroci božji, ki so bili potomci Se-tovi in so doslej Bogu zvesto služili, jeli so se pečati z otroci človeškimi ali potomci Kajnovimi, so se mej seboj možili in ženili in skupaj prebivali. Nasledek tega pa je bil, da so bili ravno tako po-hujšani in se več niso zmenili za Boga. Sprijenost človeška bila je naposled tolika, da niso poznali drugega namena, nego jesti in piti, možiti in ženiti se in svojemu nebrzdanemu poželenju streči. Ko je Bog to sprijenost človeško videl, pravi sv. pismo, bilo mu je žal, da je človeka stvaril, in je rekel: Moj duh ne bo ostal v človeku vekomaj, ker je meso. (I. Mojz. 6, 3.) Le še 120 let jim je dal odloga za pokoro; ker je pa le ni bilo, pokončal jih je vse, razven Noeta in njegove družine, v vodah vesoljnega potopa.
Enaka sprijenost, kakor s koncem prvega tisočletja, ima koncem poslednjega tisočletja nastati. Tega nas zagotavlja Jezus z besedami: Kakor je bilo v dnevih Noetovih, tako bo tudi prihod Sinu človekovega. Zakaj kakor so v dnevih pred potopom jedli in pili, se ženili in možili do tistega dne, da je šel Noe v barko in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh vzel, tako bo tudi prihod Sinu človekovega. (Mat. 24, 37—39.) Po tem prerokovanju Jezusovem bodo ljudje v poslednjih časih pred končanjem sveta prav tako posvetni in hudobni, kakor za Noetove dobe in končanje sveta jih bode tako nenadoma zadelo, kakor jih je presenetil vesoljni potop.
Kristijani! ako dejanje in nehanje človeških otrok dandanes premišljamo, obiti nas mora misel, da svet ne more več dolgo stati, in ko šesto tisočletje poteče, mora biti vsega konec in Sin človekov bo prišel sodit žive in mrtve. Tolika je nevernost, sprijenost, pohujšanje in hudobija sedanjega sveta. Ta sprijenost sveta se kaže razven znamenj, katera smo doslej premišljevali, v željah, v hrepenenji po vžitku, kar imenujem peto „gorjč“ sedanjih časov. Zato poglejmo danes, v čem da se te želje in hrepenenja po vžitku sploh razodevajo. Bog blagoslovi naše premišljevanje!
Kako se kažejo dandanes želje po vžitku? Na to odgovarjam: Želje po vžitku se kažejo v strastnem prizadevanju, kako bi se po-čutnosti in mesenosti bolj ustreglo. To se vidi 1. na sedanjem lišpu pri obleki, 2. na zevanju po zabavah in kratkočasih, in 3. v zadoščevanju mesenega požel j e n j a.
1.	če govorimo lišpu in obleki, se ne oziram tolikanj na naša mesta, kjer v resnici prevladujejo čisto smešne in ognjusne šege. Mestni ljudje današnjih časov morajo imeti prav čudne zapopadke o lepoti in pristojnosti obleke. (Moški so semtertja sčesani in oblečeni, kakor kaki trapi in pustne šeme; ženske pa so nakošatene, da vse krog njih štrli in bi ne le oblak vran, ampak celo čredo divjih zverin preplašile. Glave nosijo razkodrane in s ptujimi lasmi nakopičene, da bi lahko lastovke v njih gnjezda imele, hrbet jim mora biti grbast in z blazinami podšit in druga obleka visi po njih v tisoč gubah ali so nakošatene, kakor pure v svoji jezi. Umetnost zna dandanes vse natorne napake prikriti. Je katera bolj pritlikave postave, narediti si d& pol pedi visoke pete, da je v nevarnosti, zvrniti se ali nogo si zviniti. Ce je brez zoba, dobč se pri zdravnikih cele umetne čeljusti; nima lice prave barve, pomaga se z raznimi lepoticami; začno lasje siveti ali so prerudeči, v lekarnah se dobe mazila, da lepo črni ali rumeni postanejo. Zoper neprijetno sapo iz ust kupijo si dišav, da jim slabo od njih prihaja; pridejo ob oko, namestijo si ga z drugim umetno ponarejenim.) Vse hoče lepo in pomlajeno biti, vse svetu dopasti.
Tako je po mestih; a tudi po deželi se več ali manj teh in jednakih spak poprijemljete. Kakošen razloček v obleki se pokaže, če le kacih petdeset let nazaj pomislimo! Obleka naših sprednikov je bila večinoma domač pridelek iz platna in volne, za zimo in poletje, za delavnik in praznik, in kako trpežna je bila! Odkar pa ste domače šege jeli opuščati in prislužene krajcarje v judovske tovarne in prodajalnice nositi, gospčdo posnemati, dobivate za drag denar slabo, preležano, pajčnato robo, katero jedenkrat v ložo vzameš, pa gol domov prideš, ali ti jo jedenkrat dež zmoči in solnce obsije, postane lesičje barve. Poprej si domačo obleko nosil deset, dvajset let, in te ni stala drugega kot delo, sedaj nosiš ptujo k večjemu eno leto in te stane zaslužek celih mesecev. Kaj pa še-le ženski spel in še zlasti tiste spake, ki se po Reki in Trstu klatijo, svilnate rute in predpasnike, iz judovskega zlata uhane, prstane, vratnice, zapestnice, ure in verižice in „spopane“ gosposke čevljičke kupujejo, med tem, ko njih
stariši doma pod raztrgano streho prebivajo, nimajo ne kruha, ne soli, temuč od beraštva žive. Ali veste, kam vse to meri? Na nečimer-nost in greh. Pokazati se hote pred svetom in nase obračati oči po-željiveev. Zakaj mladi ljudje, ki se gizdavo, mehkužno in nečimerno oblačijo, nikakor ne žive po zapovedih sv. čistosti. Polni so v svojem srcu nesramnih misli in želja, nesramno je njih govorjenje in še ne-sramnejša so njih dela; zakaj, kdor preveč skrbi za lepoto svojega telesa, premalo skrbi za lepoto svoje duše. Osobam, katerim obleka vse velja, tem nič ne velja čednost njih duše. — Z lišpom v obleki dandanes v jedni vrsti stoji
2.	zevanje po zabavah in kratkočasi h. — Ljudje naše dobe so v posvetnost pogrezneni. Zato jim nedolžno veselje, še manj pa veselje v Bogu nič več ne dopada. Svetna zgodovina nam pripoveduje, ko je rimsko cesarstvo nekdaj na vrhunec svoje slave dospelo in gospodovalo čez ves tedaj znani svet, da je ljudstvo za tiste dobe otrpnilo za vse dobro in lepo. Njih krik in njih želje so se razlegale v besedah: „Panem et Oirceuses!“ to je: kruha in iger! Dobro jesti in piti, na veselice in v gledališča hoditi, se veselju in razuzdanosti prepustiti, to bilo je jedino, po čimur so zevali in hrepeneli ; to je bil pa tudi propad nekdanjega tako slavnega rimskega cesarstva. Če se na današnje kristijane ozremo, moramo reči, da niso skoraj nič boljši, kakor nekdanji ajdje v Bimu. Po veliko mestih jim je gledališče veliko večja potrebščina, kakor cerkve. Na tisoče teh, ki se kristijane imenujejo, a razven imena nič drugega krščanskega nad seboj nimajo, gredo gotovo poprej deset-, dvajsetkrat v gledališče gledat nesramne ali neslane burke, kakor jedenkrat v cerkev pridejo. Naša doba je silno iznajdljiva v zabavah in kratkočasih. Sedaj so plesi, sedaj venčki, sedaj godba, sedaj petje, sedaj obletnice, sedaj 251etnice, h katerim sedaj jedna, sedaj druga družba vabi, in vdele-žuje se jih meščan in deželan, kmet in gospod, stariši in otroci, bogati in revni. Pri takih veselicah se zapravlja denar in nedolžnost. Gospodje kriče po čedalje večjih plačah, kmet zaradi čedalje višjih davkov, stariši zavoljo čedalje večje sprijenosti svojih otrok. Jedni kot drugi pa so sami krivi svoje bede in nesreče.
Se bolj pa se te želje po vžitku kažejo v jedi in pijači. Ka-košen razloček je v jedi in pijači med sedaj in kacimi petdesetimi leti! Katera kmečka hiša je poznala vse živce razdirajočo kavo, brez katere dandanes ne more obstati nobena beraška hiša, noben posel, noben dninar? Poprej se je v kmečkih hišah meso jedlo ob svetih ^sih, sedaj si ga vže vsak pijanec v krčmah ob zdržnih in postnih
dnevih naroča, med tem, ko njegovi otroci doma koruna stradajo. Kedaj so bili delavci in dninarji z vodo zadovoljni, sedaj mu vina ali žganja ne daj, raznese te po vsi fari in ga drugič v delo ne dobiš. In tako bi mogel brez napetosti reči, da se dandanes v jednem letu na kavi, mesu in pijači več potrati in zapravi, kakor nekdaj v dvajsetih letih. Ni čuda potem, da gredo kmetije zmiraj bolj rakovo pot in na boben, in da človeški rod vedno bolj hira, nas obiskujejo doslej neznane bolezni in je velika starost in trdno zdravje bela vrana postala mej nami.
Želja po vžitku v strahotni podobi pred nas stopa poslednjič
3.	v hudobijah in pregrehah nečistosti in nesramnosti. V Sodomi in Gomori je morala ta hudobija nekdaj grozovito gospodovati, ker se v teh velikih mestih še deset pravičnih ni našlo,-zaradi katerih je bil Bog na Abrahamovo prošnjo pripravljen, jim prizanesti. V nebo so ti grehi nečistosti na maščevanje klicali in Bog je bil primoran, da je ta mesta s prebivalci vred z žveplenim ognjem z nebes požgal in z zemlje potrebil. In dandanes naša velika mesta niso skoraj nič na boljem, kakor Božjemu prekletstvu zapadla mesta Sodoma in Gomora, Adama in Seboim. Ne manjka se nesramnih babur in potepenk, katere imajo nečistost za svoj vsakdanji zaslužek. In nihče ne vzdigne šibe zoper nje, da bi jih iz mesta prepodil. Ljubi moji 1 koga strah ne spreleta pred takimi prikaznimi?! A malo boljše je po deželi. Mislili so, da s tem, ko se sme vse vprek možiti in ženiti, bode manj nezakonskih otrok. A s tem so prišli iz dežja pod kap, ker je nezakonskih otrok, če ne več, vsaj ravno toliko; občinam in deželam pa so z domovinsko pravico naložili neznosne davčne priklade. To pa tudi drugače ne more biti, ker se otroci že v šolah eden drugega pohujšujejo; kar ne ve eden, ve drugi, kar sliši doma, ali na vasi od nesramnih kvantalcev, od potepuhov in ponočnjakov, od zanikarnih hlapčonov in deklin, in komaj otročje čevlje raztrga, začne pregrešna znanja, in večkrat stariši sami k temu molče ali na tihem odobrujejo in si mislijo: „E, kaj za to? Saj jo bode pa vzel!“ Tako se godi v samskem stanu, a tudi v zakonskem ni vse tako, kakor zahteva nauk svete cerkve in svetost sv. zakramenta, — da kar molčim o grehih nezvestobe.
To, vidite, ljubi kristijani! so nekatere površne poteze one žalostne podobe, kakor se nam želje po vžitku dandanes pred oči postavljajo. Obleka ni več ukrojena po stanu in po pravilih sramožlji-vosti ter meri le na gizdavost in nečimernost, da se oči bližnjega
nad njo pasejo in ga v svoje mreže zvabijo. Zabave in kratkočasi nimajo ne mere, ne konca, ne kraja; dobro jesti, piti in se veseliti je želja vseh stanov. Nečistost gospoduje v mestih in po deželi; sra-možljivost in poštenost pri mladeničih in dekletih biva le še kje v gorskem zakotju. To je veliko gorjč sedanjega časa, katero naj usmiljeni Bog po svojem sv. Duhu na prošnjo ljube device Marije odvrne od nas! Amen.	Mat. Torkar.
Šesta postna nedelja.
a)
Jezusova trnjeva krona. — 6. Krona čednosti.
Bog vojskinih trum, spreobrni nas, pokaži nam svoje obličje in bomo oteti. Psalm 79, 8.
Častiti poslušalci! Marsikaj smo že slišali o trnjevi kroni v letošnjih postnih pridigah, a stvar še ni dognana. Trnjeva krona se ozira nazaj na predpodobe, a ona razsvetljuje tudi novi vek; postala je namreč krona čednosti za nas vse, ki smo odrešeni po Kristusu Jezusu, postala je pa tudi v zgodovinskem oziru dragocena svetinja za vse bodoče čase. V tem dvojnem oziru bodi Jezusova krona predmet današnjemu premišljevanju.
1.	Ko so Jezusa s križa sneli, vzel je Jožef iz Arimateje krono z njegove glave. Kristijani so krono hranili kakor dragoceno svetinjo, in jo imeli v visocih čislih. Znano vam je, s kakšno skrbjo je sveta Helena iskala sv. Križ, s kolikimi stroški je na svetih mestih postavljala božja svetišča, koliko svetinj je nabrala v Jeruzalemu in v sveti deželi, in jih prinesla v naše kraje. Lahko si mislite, da so verniki e posebno pobožnostjo in častjo hranili sveto krono, ki je kinčala božjega Izveličarja na njegovem zadnjem potu in bila priča vsega sramotenja in trpljenja. Zgodovina nam spričuje, da je trnjeva krona prišla v cesarsko palačo v Carigrad, in križarji, ki so se polastili Carigrada, našli so jo ondi.
Balduin III., latinski cesar carigrajski, poslal jo je v dar francoskemu kralju Ljudoviku svetemu in ta jo dal v slovesnem sprevodu prenesti v svojo palačo v Pariz. Kralj sam ji je šel nasproti s svojim bratom Bobertom do mesta Sens, in nesel jo je bosonog na lastnih ramenih v Pariz, kjer jo je shranil v svoji palači v prekrasni kapeli, katero je dal zidati nalašč v ta namen. Sv. Ljudovik je bil silno vesel tega daru, in le Bog sam vč, koliko ur je premolil pred to svetinjo. Posebno veselje je imel, kadar je mogel krono v poče-Ščenje pokazati svojim baronom. In ko je sklenil, da hoče sam iti
na križarsko vojsko, prisegel je vpričo pariškega škofa na sv. krono, da hoče kri in življenje darovati v rešenje svete dežele iz neverske oblasti.
Tudi nasledniki Ljudovikovi so častili trnjevo krono, in smelo trdim, da je sveta trnjeva krona Francoski donesla tisti blagoslov, vsled katerega se je francosko ljudstvo povspelo in postalo prvi narod na zemlji do konca minolega stoletja. Seveda je velika revolucija Francosko zelo opustošila, skrunila cerkve, zapirala samostane, vniče-vala svetinje; vendar trnjevo krono so skrbno skrivali in jo rešili. Leta 1806 pa so jo prinesli v pariško stolnico Notre-Dame, kjer je še dandanes. Krona le-ta pa je sedaj brez trnov. Da so utešili pobožno hrepenenje vernikov, odkrhnili so trn za trnom, in jih razposlali imenitnim cerkvam katoliškega ozemlja: v Rim, na Dunaj, v Kolin, Monakovo, Trevir, Jeruzalem, Benetke itd., in verniki, ki romajo na omenjena svetišča, smejo poljubiti te drage svetinje.
2.	Častilci trnjeve krone pa so si izmislili še drugi način če-ščenja. Mnogo je bilo svetnikov in drugih božjih služabnikov, ki so si iz trnja naredili podobo krone, jo hranili v svoji sobici in jo v spomin Jezusovega trpljenja ob gotovih časih sebi devali na glavo. Berem, da je sv. Roza Limanska pod redovnim zagrinjalom vedno nosila bodečo trnjevo krono; isto berem o njeni zvesti posnemalki, blaženi Marijani, imenovani „lilija Kvitanska“, ki je leta 1645 umrla v sluhu svetosti. — Peter Klaver, katerega so sedanji sv. Oče 1. 1888 prišteli svetnikom, je vsikdar med molitvijo in premišljevanjem v svoji sobici roki zvezal z vrvmi in verigami, na glavo pa si je položil bodeče trnje. Enake stvari berem o mnogih druzih, omenim le še sv. Katarine Sijenske. Tej svetnici se nekoč prikaže angelj, v roki držeč dve kroni: eno zlato, drugo trnjevo ter ji reče, naj voli eno izmed dveh kron, da jo nosi tu na zemlji. Katarina ne pomišlja dolgo, strastno zgrabi za trnjevo krono in si jo posadi na glavo. Tedaj pravi angelj: ^Katarina! Ker si za ta svet izvolila trnjevo krono, bodeš pa v nebesih nosila zlato." Na ta način so pobožne osebe častile trnjevo krono in se po njej navduševale za bogoljubna dela in čednosti.
Pod trnjevo krono Jezusovo niso hoteli biti mehkužni udje, marveč z zatajevanjem in čednostnim življenjem so skušali častiti Kristusa — duhovno glavo, venčano z bodečo trnjevo krono.
Ne morem si kaj, da bi vam ne navedel prekrasnih besed svetega Brnarda, katere beremo v dnevnicah trnjeve krone. V predgovor mu služi kitica visoke pesmi, ki se glasi (1. 12): Moj ljubi mi je, ko šopek mire, ki mi tiči v nedrji. Naslanjaje se na ta rek, pravi sv. Brnard : Bratje! Odkar sem se spreobrnil k Gospodu, vedno mi je bilo v skrbi, da svoje pomanjkljivosti nadomestim s šopkom, ki si ga povežem iz trpljenja in bridkosti Gospodovih; ta šopek hočem nositi na prsih, kakor lepo dišečo cvetlico. In čemu mu bode ta
Šopek, zakaj ga bode duhal ? Brnard pravi: Premišljevanje Jezusovega trpljenja je prava modrost, je vrhunec pravičnosti, učenosti; v njem najdem zveličanje in obilno zasluženje. To premišljevanje me včasih napolnjuje z grenkobo, včasih pa mi v srce vliva sladko tolažbo ; pogum mi daje v nesreči, skrbi, da se ne prevzamem v sreči, vodi me po zlati srednji poti skozi sedanje življenje in mi nakloni milost pred božjim Sodnikom, katerega mi kaže krotkega, pohlevnega in prizanesljivega, dasiravno je strašen oblastim, kneževinam in kraljem sveta. Zavoljo tega je trpljenje Gospodovo vedno v mojih ustih, v mojem srcu, v mojem peresu, kakor vam je dobro znano. Vsa moja modrost je hvaliti se s Kristusom križanim. Jaz ne povprašujem, kakor nevesta v visoki pesmi, kje moj ljubi počiva opoldne, saj ga imam v svojem srcu; saj ga gledam na križu kot svojega Odrešenika. Nosite tedaj, predragi, šopek mire vedno na svojih prsih, in če boste trpljenje Kristusovo vedno imeli pred svojimi očmi, bodete ložje prenašali tudi svoje trpljenje, in v to pomagaj ženin sv. cerkve, Jezus Kristus, slavljeni na vekomaj!
Ljubljeni v Kristusu! Izgledi, ki sem jih navel, besede svetega Brnarda, ki sem jih za njim ponovil, spodbujajo nas, da tudi mi radi premišljujmo trpljenje Kristusovo, da se ž njim tolažimo, ž njim kinčajmo, kakor s krono ali lepodišečim šopkom. Ta spodbuda zadeva Posebno nas, ki v postnem času premišljujemo in častimo trnjevo krono Jezusovo, krono, ki je poleg križa najprimernejša podoba Gospodovega trpljenja.
Iz tega premišljevanja bomo imeli velik dobiček, kajti krona Kristusova se bo spremenila za nas v krono Čednosti in spolnile se bodo besede psalmista, ki sem jih postavil na čelo današnjega premišljevanja: Gospod vojškinih trum (ali Gospod čednosti), spreobrni nas, pokaži nam svoje obličje in bomo oteti. (Ps. 79, 8.) Pri vseh letošnjih postnih pridigah nam kaže Gospod svoje obličje; opazujmo m glejmo sveto obličje, kako je razbito in raztrgano, osramoteno in Opljuvano, s trnjem kronano; ni več podobno človeku, marveč kakor &rv je strto in poteptano. Vendar je do nas polno ljubezni in usmiljenja, polno časti in veličastva in angelji božji silno koprne gledati ta božje obličje. Ako se bomo tedaj s pobožnim srcem ozirali nanj, gotovo se bomo spreobrnili, v čednosti rastli in dosegli poveličanje.
Pobožni P. Rodrigvec pravi, da premišljevanje Kristusovega tapljenja rodi v nas sedmeri sad: 1. Obudi v našem srcu sočutje 8 trpečim Izveličarjem, in to je potrebno, ako hočemo postati otroci Kožji, dediči Božji in sodediči Kristusovi; zakaj če ž njim trpimo,
bomo tudi ž njim poveličani. (Rimlj. 8, 7.) — 2. Premišljevanje Jezusovega trpljenja nam d& spoznati in obžalovati svoje pregrehe, katere so krive, da je moral Jezus Kristus trpeti in umreti. —
3.	Vžiga v našem srcu ogenj božje ljubezni, zavoljo velike ljubezni, s katero nas je Jezus ljubil, (Efež 2, 4.), kajti večje ljubezni je ni, kakor če dš. kdo življenje za svoje prijatelje; on pa je dal svoje življenje celo za sovražnike. — 4. Vzbuja hvaležnost. Kristijan! Vsak trn Jezusove krone ti glasno kliče: »Vedi, kaj sem ti storil". (Jan. 13, 12.) In sv. apostol Pavel piše (Gal. 2, 20.): Ljubil me je, zatorej je dal samega sebe zame. — 5. Vzbuja pa tudi o b-č u d o v a n j e, ki se je zame nevrednega tako globoko ponižal, in
6.	zaupanje, da Gospod Bog, ki svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, marveč ga dal za nas vse, nam bo ž njim vse podelil, kar potrebujemo. (Rim. 8, 32.) — 7. Zlasti pa nam je Gospod dal i z-g 1 e d, da tudi mi delamo po njegovem izgledu, da hodimo po njegovih stopinjah in posnemamo čednosti, ki se tako lepo leskečejo na njegovem trnjevem potu. Potem se bodo spolnile besede svetega Avguština: Postelja umirajočega postala bode prižnica božjega učenika.
Predragi! Ako sebe primerjamo trpečemu Izveličarju, ah koliko nam še manjka! Manjka nam ponižnosti, krotkosti, potrpežljivosti, ljubezni do bližnjega, vdanosti v voljo božjo, brez katerih čednosti ni mogoče dospeti do vrhunca krščanske popolnosti. Krona naših čednosti je še zelo prazna, brez posebnega kinča in mi imamo vzroka dovelj, da kličemo in zdihujemo k Bogu: »Gospod čednosti! Spreobrni nas, pokaži nam svoje obličje in bomo oteti." Najbolje bi pač bilo, da bi tudi mi po izgledu svetnikov si trnjevo krono dejali na glavo, da bi nas prešinila njena nebeška moč, in nas navdala z ena-cimi čustvi, z enacimi čednostimi. Nikar tedaj ne zamudimo postnega časa; hodimo za Kristusom, vadimo se v čednostih, ki jih nam On priporoča: in trnjeva krona ki jo sedaj častimo, se bo spremenila enkrat za nas v divni venec Čednosti; ž njim okinčani bomo stopili pred Boga in njegove izvoljene in bomo spoznani za vredne ude Jezusove svete, s trnjem kronane glave.
4.	Krona čednosti je dobro shranjen zaklad, in ključ do tega zaklada nam podaja zlata beseda, ki jo je govoril velik učenik nič manj odličnemu učencu. Sv. Ignacij Lojolanski je namreč sv. Frančišku Ksaveriju podal ključ do krone čednosti z besedami: Zatajuj sam sebe! Zatajevanje, premagovanje samega sebe je tedaj skrivnostna beseda duhovnega življenja, je pot k čednosti in popolnosti. Kdor
15?
ume besedo »zatajevanje1*, ta napreduje neprenehoma v Čednosti, kdor pa sebi nikdar nič ne odreče, ta ostane polovičarski in njegova pobožnost je hiša zidana na pesek. Tako uči tudi božji Izveličar sam, rekoč: Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe. (Mat. 16, 24.) Ako pride kdo k meni, in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, pa še tudi svojega življenja, (to je kdor ne ljubi vse to manj, kakor mene,) ne more biti moj učenec. (Luk. 14, 27.)
Kaj se pa pravi zatajevati samega sebe? Samega sebe zatajuje, kdor zatira svoja natorna nagnenja in poželenja, jih kroti in s silo duši; ne ravna po njihovi postavi, marveč po postavi svojega uma in pa po veri. Zatajevati moramo najprej grešna nagnenja in poželenje popačene natore; kdor pa hoče doseči višjo stopinjo popolnosti, naj si pa iz ljubezni do Boga odreče tudi to, kar je sicer dovoljeno, vendar ne potrebno, n. pr. kako priljubljeno jed, kako veselico itd. Zatajevati moramo svojo dušo v vseh rečeh, ki nagibajo k grehu; zatajevati pa posebno telo v jedi, pijači, počitku in druzih prijetnostih. Duh in telo morata biti ukročena, sicer je duhovno poslopje zidano na pesek. Je li ta zmeren, ki si nikdar nič ne odreče v jedi in pijači? ki je in pije več, nego mu je potreba za ohranjenje življenja, za »hranjenje dušnih in telesnih moči? — Je-li čist in spodoben tisti, ki prav nič ne zatajuje svojih oči, ušes in ust, marveč gleda, posluša in govori, kar mu na um ali pred oči pride? Bode-li pokoren tisti, ki svoje trme nikdar ne premaga, in se ne podvrže volji svojih predstojnikov? Zvestoba v opravljanji stanovskih dolžnosti je le mogoča, ako se človek zoperstavlja prirojeni lenobi in vnemarnosti. Nobeden ne bo postal krotak, potrpežljiv, ako se ne bo v enomer vadil in se premagoval. Niti enega očenaša ne hote pošteno zmolili, ako ne bote krotili notranjih občutkov in vnanjih čutov. Vekomaj ostane tedaj resnična beseda Kristusova, ki se glasi: Od dni Janeza Krstnika do sedaj nebeško kraljestvo silo trpi, in le silni ga potegnejo nase. (Mat. 11, 12.)
5.	Zdi se, da je današnji svet popolnoma pozabil ta nauk; izgubil je tedaj ključ do nebes, ker se tolikanj boji zatajevanja in krotenja samega sebe. Zatorej je tako žalostno na zemlji; strast in krivičnost se košatite, čednost pa ginjuje. Stariši dandanes vse privolijo otrokom, mesto da bi jih vadili v zatajevanju od mladih nog, in teko človek raste, ž njim pa raste poželjivost in strast, ki človeka teko dobi v svojo oblast, da človek njej za ljubo daruje svojo čast, SVn,je premoženje, mir srca in mir družine, nazadnje pa še življenje
12
in povrhu nebesa; ker dostikrat se zgodi, da človek, če ne doseže svojih namenov, obupa in si sam konča življenje. Odkod pogosti samomori, o katerih beremo dan na dan? To pride odtod, ker se ljudje ne vadijo v zatajevanju, ker so v mladosti zanemarili učiti se premagovanja samega sebe. — In če se dandanes splošno toži, da nravnost peša, da zakonska zaveza mnogim ni več sveta, da mladeniči in deklice, komaj da so zapustili šolske klopi, že tudi gledajo po drugem spolu in sklepajo nevarne prijaznosti, da raste število nezakonskih otrok: kaj pravite, kje je iskati vzroka tem žalostnim prikaznim? Verjemite mi, edini vzrok je le ta, ker se ljudje ne premagujejo, ker niso vajeni krotiti same sebe, krotiti napačno poželenje srca, in dušiti svojo občutnost.
O sv. Frančišku pripoveduje njegov životopisec, da se je nekoč v hudih skušnjavah vrgel z golim telesom v trnje in se valjal po njem, dokler ni kri zadušila hudega poželenja. Se dandanes znate videti na vrtu porcijunkulskega samostana gredico rož, ki pa nimajo nobenih bodic več, odkar je sveti Frančišek v njih krotil svojo počutnost.
Predragi! Trnje, v katerem naj mi dušimo svojo občutnost, je trnje božjega Odrešenika. S tem trnjem ovijmo svoje srce in svoja ledja in gotovo bomo premagali vse skušnjave in zadobili krono čednosti. Zmaga samega sebe je sicer težavna, vendar najbolj častitljiva in zveličavna. Molimo tedaj iz celega srca k presveti s trnjem kronani glavi: „Bog čednosti, spreobrni nas, pokaži nam svoje obličje in bomo oteti.* Amen.
6)
Najhujše rane sedanjega časa. X.
Moj duh ne bo ostal v človeku vekomaj, ker je meso.
I. Mojz. 6, 3.
Razlagavši vam poslednjikrat peto „gorjč“ sedanjih časov sem rekel, da to obstaja v nenasitljivih željah in v hrepenenju po časnem vžitku, in se razodeva na sedanjem lišpu in šemljenju pri obleki, na zevanju po zabavah in kratkočasih in v zadoščevanju mesenega poželenja. Rekel sem tudi, če se na dejanje in počenjanje sedanjih ljudi oziramo, misliti si moramo, da svet ne more več dolgo stati, da mi živimo v poslednjih časih, in da bode s koncem šestega tisočletja prišel tudi konec sveta, ko ima Sin človekov, Jezus Kristus, priti v oblakih neba sodit žive in mrtve. Iz mojih letošnjih pridig, pričetih s postno dobo, vam mora biti dokazano, da dan danes gospoduje
neka sprijenost, kakoršna prekaša celo Noetovo dobo, ko je bil Bog primoran ves svet v vodah potopiti. Sv. vera, ta podloga vsega nravnega življenja, mej ljudmi zamira, ali si vsak svojo vero dela in po svojih zapovedih živi. Sv. cerkev, ta naprava Kristusova v naše zveličanje, se sovraži in zatira in na milijone sovražnikov jej roti in prisega pogin. Brez števila je po svetu grdobnih časnikov in spisov, ki strup neverstva iz sebe bruhajo in vso kal verskega življenja raz-devajo. Večina ljudi je v posvetnost zakopana in zanemarja jedino najpotrebnejše, zveličanje svoje duše. In k temu pripomore naposled Še nenasitljiva želja in hrepenenje po vžitku navideznih dobrot tega sveta. Kakor sem vam pa doslej po vsaki dokazani pregrehi in hudobiji sedanjega sveta dal primerne nauke, kako da se vam je jedne ali druge te hudobije varovati, tako vam želim še danes pokazati, kako da se vam je nasproti tem n e n a si11 j i vim željam in hrepenenju po časnem vžitku zadržati. Bog daj k temu svoj blagoslov!
Na vprašanje, kako se vam je nasproti tem željam po časnem vžitku zadržati, vam rečem ob kratkem: Varujte se ga, bežite pred njim, ker to je veliko gorjč naše dobe, ki ima najhujše nasledke za čas in večnost. Posebno pa iz teh želji po vžitku izvira: a) nezadovoljnost, ^uboštvo in nadloga, c) h i r a n j e i n vsakovrstne bolezni, in pogostoma prerana smrt.
a)	Po užitku zevajoči posvetnjak želi si stvariti veselo in zadovoljno življenje, a ravno nasprotno se zgodi. Vže zadnjič sem vam pravil, da kakor je riba za vodo, ptica za letanje Pod prostim nebom, tako je človeško srce za Boga vstvarjeno, in zategadelj ga ves vžitek tega sveta nikoli stanovitno ne more zadovoljiti. Vžitek tega sveta je pa tudi večinoma sam ob sebi pregrešen. Od tod prihajajo grizljeji in zbadljeji hude in razdražene vesti, in šesto je njih konec obupnost in samomor. Zato je neka zanikrna ženska, kateri so njeno nesramno življenje očitali, le resnico govorila, I*0 je rekla: „Ali mar mislite, da je lahko nesramni biti? Da bi vi vedeli, koliko jaz v svoji vesti trpim, smilila bi se vam.“ In tako bi morali vsi po vžitku zevajoči posvetnjaki reči, če bi hoteli odkritosrčno govoriti.
Ta nezadovoljnost po vžitku zevajočih je pa le še večja, ker n*vadno ne dosežejo, po čemur hrepenč. Žele si n. pr. dragocene ohleke po najnovejši šegi, ah dobro jesti in piti, balov in veselic, ali v svojo zanjko vjeti to ali ono osebo, katere so se oči prijele. Ali to
in jednako se jim ne pogodi, in od tod izvira njih čmernost in nezadovoljnost. Iz te nezadovoljnosti pa prihaja sovraštvo in zavidnost; delavci vstavljajo svoje delo, provzročajo punte in rabuke, razbijajo štacune in prodajalnice, kradejo, se pobijajo, koljejo in more, kar se dan danes tako pogostoma bere in sliši. Od tod prihajajo v vsakdanjem življenju zvijače in goljufije, od tod rastejo pri delavcih, poslih in gospodih čedalje višje plače. Vse zavida bogatine in komaj čakajo trenotka, da bi se pravica lastnega imenja zatrla in bi si vsak prisvojil s silo in pestjo, kar bi le mogel. Tega vam na dalje ne bom razpeljaval, ker sedanji časi sami vam o tem pridigajo.
b)	Drugo „gorje“ želja po vžitku je uboštvo, reve in nadloge. Kdor je kakih 60, 70 let star, se še dobro spominja, da se kmetu in rokodelcu ni slabo godilo. Odpravljali so gosposkam svoje plače in si še kaj prihranili; izplačavali dote in ne se dolžili; o prodajah „gruntov“ ni bilo slišati. In vendar so kmetje takrat imeli manjše dohodke, in živina, žito in posli, vse je bilo ceno. Za sedanjih časov je razun žita vsaka reč trikrat, štirikrat dražja; delavci, najemniki, posli imevajo po trikrat in štirikrat večje plače; in vendar je uboštvo, so reve in nadloge čez vse stanove razširjene, tako da ljudje po velikih mestih lakote poginjajo. Kaj mislite, od kod pa to? Bes, ne vselej, ampak prav pogostoma od nenasitljivih želja po užitku. Koliko požre prazen lišp v obleki! koliko gosposke jedi in pijače! koliko veselice, bali, plesi in igre! koliko cerkveni patrocinij, godci, tobak, prenapete in trikrat prevelike dote! In zato, glejte! iz posameznih vasi in iz posameznih raztrganih streh vse povsod zijd revščina in uboštvo, in morebiti po celih prostranih farah ne najdeš toliko hiš, kjer bi se leto in dan kruh pekel, kolikor imaš prstov na jedni roki. Nikar ne vprašajte, kdo je vse to zakrivil, ker poglavitna jama, katera ves blagostan požira, in uboštvo, glad in nagoto za seboj pušča, je želja in nenasitljivo hrepenenje po vžitku. Kdor so pa vrhu tega še željam svojega mesa vd&, ta naj se izgleduje nad evangeljskim zgubljenim sinom, ki je tako daleč zašel, da bi se bil rad nasitil z lupinjami, katere so prešičem dajali. — Daljni nasledek željš. po vžitku je
c)	telesno hiranje, mnogotere bolezni in često prerana smrt. Cem bolj kdo željam svojih počutkov streže, tem bolj omehkuži in oslabi svoje telo. Za tem pridejo mnogotere bolezni in prerana smrt. Vprašajte zdravnike, oglejte se po bolnišnicah, kako resnične so besede sv. pisma, ki pravi: Kdor se nesramnic drii, bo hudoben; gnjiloba in črvi se ga bodo polastili in v velik iegled bo
postavljen, in vržena bo njegova duša is števila šivih. (Sir. 19, 3.) In zopet pravi: Pri pojedini ne bodi samogolten in ne segaj po vsakem jedilu; zakaj po mnogih jedilih pride bolezen in požrešnost napravi kolero; zavoljo pijanosti jih je še veliko pomrlo. (Sir. 37, 32. 34.) Ti izreki božji so potrjeni v milijonih izgledov današnjih časov. Koliko mladih ljudi po razuzdanosti zajde v neozdravljive bolezni, ki jim mozeg, meso in kosti razjedo in pripravijo grozovito prerano smrt.
Kdo bi se torej pri zdravi pameti teh željš, po vžitku ne varoval, ker vže na tem svetu za seboj vodijo nezadovoljnost, uboštvo in nadloge, hiranje in bolezni in naposled prerano smrt ? A še hujši in pogubnejši so nasledki teh želja za večnost, ker so duhu krščanstva ravno nasproti in peljajo naravnost v večno pogubljenje.
a) Poglavitna dolžnost, katero Kristus svojim učencem priporoča z besedami: Kdor hoče za menoj priti, zataji naj sam sebe, vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj, (Mat. 16, 24.) je krotenje in brzdanje počutkov in mesenih želji Kdor temu nauku Jezusovemu nasproti ravna, ta Jezusov učenec ne more biti, ker nima v sebi njegovega duha. To zapoveduje kristijanom tudi apostol, ko pravi: Kateri so Kristusovi, so svoje meso s željami vred križali. (Gal. 5, 24.)
Ako pogledamo življenje Kristusovo, kaj vidimo druzega, kakor vedno morjenje in zatajevanje? Kako je prišel na svet? V uboštvu in zapuščenosti, da si večjega ne moremo misliti. Hlev je njegovo prebivališče, jasli njegova postelja, malo slame njegova pernica in blazina. Kako je Jezus živel na svetu? V vednem pomanjkanju, v vednih potrebščinah. Živil se je od tega, kar so mu dali dobri ljudje in sam pravi: Moja jed je, da izpolnujem voljo tega, kateri me je poslal. (Jan. 4, 34.) Njegova obleka je priprosta, kakor le kaj na svetu; suknja, katero mu je njegova mati tkala, in plašč, in še to je naposled pustil svojim križavcem. Njegov počitek in okrepčilo je bilo čuvanje in molitev, in njegovo veselje — podučevati, dobrote deliti, in spolnovati voljo Očetovo. In kako je umrl? Oh, njegova postelja Je hlod križa, njegova blazina je trnjeva krona, njegova odeja rane in kri. Ako torej premišljujemo svojega Zveličarja, ali moreš reči, da si njegov učenec? njegov služabnik? — Kakor se pa želje po vžitku 1 Jezusovim življenjem in njegovimi zapovedmi kratko in malo ne strinjajo, tako
peljejo naravnost v v e č n o pogubljenje. Jezus sam nam je to pojasnil v priliki o bogatinu in ubogem Lazarju. Le poglejte ga bogatina, kako se je oblačil v tančico in škrlat, kako je vsak dan dobro jedel in pil in si ne odrekel nobene stvari, katero je poželelo njegovo srce. Ta je izgled vsem lahkoživcem, ki na tem svetu hrepene po nebesih. Kako pa je bilo ž njim v večnosti? „Umrl je bogatin, pravi Kristus, in pokopan bil v pekel." In kako se mu je tam godilo, slišimo njegovo zdihovanje in njegove tožbe: „Oče Abraham ! usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in ohladi moj jezik, ker grozovito je moje trpljenje v tem plamenu." (Luk. 16, 19.) Jednaka usoda čaka vse zevajoče po časnem vžitku. Zato jim Jezus kliče: Gorje vam, )ki ste siti, leer lakoto hote trpeli; gorje vam, ki se smejate, ker žalovali hote in jokali. (Luk. 6, 25.) Ljubi moji! dvojnih Debes ni, nebes na tem, in nebes na onem svetu. Kdor jih išče na tem svetu, ta jih po smrti ne bode našel.
To vedoč so svetniki in svetnice Božje živeli v vednem morjenju, brzdanju, zatajevanju in križanju svojega mesa. Zato kliče sv. apostol Pavel: Krotim svoje telo in ga devam v sužnost, da, ko drugim evangelij oznanjujem, sam ne bom pogubljen. (I. Kor. 9, 27.) Zato se je angeljski mladenič sv. Alojzij tri dni v tednu ob suhem kruhu in vodi postil, in še druge dni komaj dva lota jedi na dan vžival. Zato je kraljevi mladenič sv. Kazimir v najostrejši zimi po noči iz postelje vstajal in bos pred cerkvena vrata zahajal in ondi po cele ure molil. Te in jednake svetnike posnemajmo, če se hočemo kdaj v nebesih ž njimi veseliti; nikar pa ne hrepenimo in ne zevajmo po vžitku tega sveta, katerega konec je večno pogubljenje; zakaj vse, pravi sveti Janez, kar je na tem svetu, je poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja. (I. 2, 15. 16.) Spominjajmo se pri vsem svojem dejanju in nehanju, da je kratko, kar razveseljuje, a kar bode žgalo, je večno trajajoče. O, srečna pokora, je rekel sv. Peter Alkantarski sv. Tereziji v neki prikazni po smrti, ki mi je zaslužila v nebesih toliko čast! Amen.	Mat. Torkar.
Veliki petek.
Jezusova trnjeva krona. — 7. Nebeška krona.
Zlata krona je bila na njegovi glavi, na kateri je bilo zarezano znamenje svetosti in slava njegove časti. Sirah 45, 14.
Zakaj so obmolknili zvonovi v visokem stolpu? Zakaj molčč danes orgije pri službi božji? Zakaj je tabrnakelj odprt, prazen? Kako, da nam je danes vsem tako tesno pri srcu? Predragi! vse to nas spominja zločinstva judovskega ljudstva, nad katerim se zgrozi cela nema narava: skale pokajo, solnce si je zakrilo obraz, gosta tema pokriva zemljo, grobovi se odpirajo, mrtvi se prikazujejo, zagrinjalo v tempeljnu se pretrga od vrha do tal. Kristus visi na križu med dvema razbojnikoma, krvoželjna druhal ga zasmehuje, on pa omaguje, pojema, bledi, nagne svojo glavo in zakliče: Dopolnjeno je! Kristus umrje, najpravičniši. najsvetejši, kar jih je kedaj b ilo na zemlji. Hodi je tri leta od kraja do kraja in skazoval dobrote; nikdo mu ni mogel očitati greha, niti sence slabosti ni bilo na njem, kajti bil je božji Sin. To pa je ravno najhujša pregreha, da je svet zavrgel Najsvetejšega in ga pribil na križ. Gorje, ko bi njegova kri vpila po maščevanji!
Toda mi vemo, da je Bog sam terjal ta dar od svojega Sina, da bi mi po njem pravični postali. Polni hvaležnosti pokleknimo tedaj danes pred sv. Križ in recimo : Molimo le, o Kriste, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil! O kako pretresljiv je pogled križanega Jezusa! Od nog do glave rana pri rani, noge in roke prevrtane, žile in kite pretrgane. Vrhunec trpljenja pa trnjeva krona na sveti glavi! Toda ne pozabimo: Dopolnjeno je! Dopolnjeno je trpljenje, ki so ga preroki napovedali; Jezus je bil pokoren nebeškemu Očetu do smrti na križu. S smrtjo je trpljenja konec, kaj pride pa sedaj ? Sedaj pride po poveličanje. Sv. apostelj Pavel namreč piše: Ponižal je samega sebe in bil pokoren do smrti, smrti pa na križu. Zato ga je Bog povikšal in mu dal ime nad vsa druga imena, da se v imenu Jezusovem pripogujejo vsa kolena v nebesih, na zemlji in pod zemljo in vsak jezik spričuje, da je Gospod Jezus Kristus v slavi Boga Očeta. (Filipč. 2, 8—12.) To poveličanje je zaslužil Gospod s svojim trpljenjem in smrtjo, s svojim poniževanjem. Tretji dan vstal je od smrti in bil povzdignen nad časti in oblasti, nad
Kerubine in Serafine; v nebesih sedi na desnici Očetovi, dana mu je oblast v nebesih in na zemlji; on je sodnik svetd. Oče ne bo nikogar sodil, marveč izročil je vso sodbo Sinu. Sin pa bo po besedah preroka Izaija s svojo sv. cerkvijo in z vsemi izvoljenimi veličastna krona v roki Gospodovi, kraljev portik v roki svojega Boga. (Iz. 62,3.)
V tem postnem času smo se prav temeljito bavili s trnjevo krono. Danes pa, ko je vse trpljenje dokončano, hočemo ozreti se na nebeško krono, ki bo sedaj stopila na mesto trnjeve.
2.	Predragi! Katera krona vam je bolj všeč, zlata nebeška ali trnjeva zemeljska? Prepričan sem, da imate goreče hrepenenje po zlati nebeški kroni. Krona je že tu na zemlji tolikanj zaželena stvar. Nekateri oblastniki menijo, ko bi si le krono vladarsko mogli dejati na glavo, potem bi srce ne hrepenelo po ničemer drugem. Zatorej dostikrat cele dežele zapletč v strašne vojske, samo da bi dosegli svoj namen.
Če pa tolikanj mika minljiva in zdrobljiva kraljeva krona, koli kanj veči hrepenenje moramo imeti po kroni nebeški! Le-td kar nič ne obteži naše glave, ona naredi konec vsem težavam in skrbem, bolečina in smrt sta minuli. Nebeška krona nas v resnici stori kralje, ki z Bogom kraljujemo, ki Boga iz obličja v obličje gledamo, kakoršen je. Kdor doseže to krono, on obhaja večno ženitnino, vživa veselje, ki ga oko ni videlo, uho ni slišalo in nobeno človeško srce še ni občutilo.
Tudi sv. apostelj Janez opisuje v skrivnem razodenji nebeško veselje v podobi krone : In okrog sedeča je bilo 21 stolov, in na stoleh je sedelo 24 starašin oblečenih v bela oblačila in na njih glavah so bile zlate krone. (4, 4.) Nebeška krona pa je zavita v neko drugo krono, ki je trnjevi kroni Jezusovi prav zelo podobna. Kdor si hoče tedaj zlato krono postaviti na glavo, mora prijeti za trnjevo, kajti sv. apostelj Pavel piše: Ako bomo njegovi tovariši v trpljenji, bomo mu tovariši tudi v tolažbi; in če ž njim trpimo, bomo tudi ž njim poveličani. (II. Kor. 6; Rimlj. 8, 17.) Kdor je torej resničen častilec sv. Jezusove krone, rad bode prenašal grenkobo sedanjega življenja. Mnogi pa ne dosežejo nebeške krone, ker jim trnjeva na zemlji ne diši, ker pred njo beže, se je z vso silo branijo, ako jim jo usmiljeni Bog kedaj ovije okrog glave. Seveda jim potem odide krona nebeškega poveličanja. Jezus jim poreče: Jaz vas ne poznam. (Mat. 25, 12.) Nikoli vas nisem videl v svojem spremstvu, branili ste se križa in trnja, kar ste mogli, ničesar niste hoteli trpeti iz ljubezni do
mene, jaz vas ne poznam in vam ne morem dati krone večnega življenja, kajti ona je obljubljena tem, ki meni sledijo.
Spoštovani poslušalci! Da se nam ne primeri kaj tacega, ljubimo in častimo sv. trnjevo krono, katero ljubiti in častiti smo se učili v letošnjih postnih pridigah, in spolnujmo nauke, ki nam jih je ona dala. Varujmo se greha in očistimo se ga v skesani spovedi. Lepo krščansko vzrejujmo mladino, trdni bodimo v veri in ljubezni, ki je vez popolnosti; pred vsem pa posvečujmo nedelje in praznike, in spolnujmo vestno svoje stanovske dolžnosti; voljno nosimo križ za Jezusom; premagujmo se in krotimo svoje telo in dušo, da bomo mogli napredovati v čednosti in popolnosti. To, ljubi moji, se pravi nositi trnjevo krono Jezusovo, častiti njegovo sveto glavo. Plačilo za to češčenje pa bo nevenljiva krona nebeška.
3.	Da jo dosežemo, treba še nekaj. Sv. evangelist Matevž piše (24, 13.): Kdor bo stanoviten do konca, ta bo poveličan. Kaj pa je to „s t a n o v i t e n“ ? Stanoviten biti se pravi: živeti in umreti v milosti božji; posvečujočo milost božjo ohraniti tako dolgo, da nas srečna smrt reši te skrbi. Po nauku sv. cerkve je stanovitnost posebna milost od Boga, in nobeden se ne bo obranil v dobrem, če mu ni dano od zgorej. Sveti Avguštin pa pravi, da to milost vsak doseže, kdor zanjo ponižno prosi in se je vrednega skaže. Besničen je tedaj pregovor: „Kakoršno življenje, takšna smrt.“ Božji lzveličar pravi: Drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bode posekano in v ogenj vrženo. (Mat. 7.) Gospod torej gleda na dober sad; ako vidi, da ga drevo prinaša, pustil bode drevo toliko časa, da bo dozorelo za sveto nebo. Ako pa ne najde dobrega sadii, dal ga bo posekati, in kamor bo drevč padlo, ondi bo obležalo. Dober sad drevesa so naša dobra dela, katera moramo na vsak način opravljati, ako hočemo življenje milosti ohraniti in krepiti. Od dobrih del tedaj zavisi stanovitnost, od stanovitnosti pa večno življenje in nebeška krona. Hlapec, ki je kupčeval s talenti in si ž njimi pridobil pet druzih, slišal je iz ust gospodarjevih te-le besede: Dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem *vest, te bom čez veliko postavil; pojdi v veselje svojega Gospoda. (Mat. 25, 21.)
K tem dobrim delom štejem pred vsem pobožno, zbrano molitev, sv. mašo, pogosti prejem svetih zakramentov, branje nabožnih knjig *n premišljevanje večnih resnic. Človek sam iz sebe ne premore ničesar, vsa naša moč je iz Boga, brez katerega ne moremo ničesar storiti; zatorej je naša sveta dolžnost, da se zatekamo k njemu. Bog ps je usmiljen, gotovo nam bo rad pomagal, če bo videl, da se sami
trudimo iu storimo, kar je v naši moči. Priporočam vam tudi češčenje blažene Device in Matere Marije. Sveti očetje pravijo, da je češčenje Marijino eno izmed zanesljivih znamenj poveličanja. Kadar pa častite s trnjem kronano sveto glavo, ne pozabite počastiti tudi presveto srce, ki je tudi s trnjem ovito in čigar češčenje donaša časne in večne blagre.
Z molitvijo mora biti v tesni zvezi spolnovanje božjih in cerkvenih zapovedi in pa spolnovanje stanovskih dolžnosti. Marsikateri kristijan je usmiljen, radodaren, velike svote izdaja za šole, sirotišnice ali druge dobrodelne naprave; ne spolnuje pa božjih in cerkvenih zapovedi in meni, da so one le za nižje ljudstvo. Jezus pa je rekel Farizejem: Eno storite, drugega nikar ne opustite. (Mat. 20, 23.) Ko je prišel neki mladenič k Jezusu iu ga vprašal, kaj ima storiti, da prejme večno življenje, reče mu Jezus: Ako hočeš iti v življenje, spolnuj zapovedi. Mladenič vpraša: Katere? — Jezus pa odgovori: Ne ubijaj, ne prešestvaj, ne kradi, ne pričaj po krivem. Spoštuj očeta in mater in ljubi bližnjega, kakor sam sebe. Ako to storiš, pojdeš v večno življenje. (Mat. 19, 16.) To tedaj so dobra dela, po katerih nas bo Gospod sodil na dan sodbe in za katera nam bo podelil krono večnega življenja. Kdor se bo trudil za ta dela, gotovo bo ostal stanoviten do konca. — Ne pozabimo pa spokornih del in del krščanske ljubezni, s katerimi po besedah sv. Pavla zaslužimo Boga. S slednjimi si kupimo nebesa, s prvimi jih s silo potegnemo nase.
4.	Eden izmed novejših bogoslovcev opisuje prav duhovito, kako človek dospč do nebeške krone. On piše: „Nebeška krona se zadobi na isti način, ko zemeljska: človek si jo pribori, jo kupi, ukrade ali uropa, ali pa mu jo posilijo. Tudi nebeško krono priborimo, jo kupimo, ukrademo ali nam jo posilijo.
Priborili so si jo vsi tisti, ki so se krepko vojskovali zoper svet, lastno meso in hudobnega duhš,. Tako so se vojskovali sveti mučenci, pa tudi spokorniki in spoznovalci, device in vdove, ki so krotili svoje lastno meso zavoljo kraljestva nebeškega.
Kupili so si nebeško krono oni, ki so časno zamenjali za večno, so vse zapustili ali v resnici ali pa vsaj v duhu in so lahko rekli s sv. Petrom: Glej, Gospod! vse smo zapustili, kako plačilo bomo torej prejeli ? Odgovor se glasi: Vsak, ki zapusti hišo, brate ali sestre, očeta ali mater, ženo, otroke ali njivo zavoljo mojega imena, bode stoterno prejel in dosegel večno življenje. To so isti vbogi v duhu, katerih bode nebeško kraljestvo.
3. Taka je tedaj navadna pot v nebesa. Tjekaj pelje pa tudi nenavadna pot. So namreč kristijani na zemlji, ki se celo svoje življenje kar nič ne brigajo za nebeško krono; toda koncem življenja imajo nenavadno srečo in po neskončnem usmiljenju božjem si kar prilastijo nebesa, jih tako rekoč ukradejo, kakor desni razbojnik, ki je bil hu-dodelnik do konca, vendar se je po besedah nekega cerkvenega učenika prikradel v nebesa, in si jih prilastil z eno samo besedo, ki je seveda prišla iz skesanega srca in se glasi: »Gospod, kadar dojdeš v svoje kraljestvo, spomni se mene!" In Gospod mu odgovori: »Še danes boš z menoj v raju!" To ni navadna pot v nebesa, to je izjema, ki kaže neizmerno usmiljenje božje, katero včasih podeli nebeško krono tistim, ki si jo nekako s silo prilastijo. Vendar nikdo naj se na to ne opira in ne zanaša. Sveti Avguštin pravi: Eden je bil v slednjem trenotku opravičen, da nikdo ne obupa; pa samo eden je bil opravičen, da nikdo predrzno ne zaupa. Nespametno bi bilo torej, celo večnost odvisno storiti od tega slednjega trenotka.
4.	Milost božja se kaže včasih še bolj očito. Milost božja včasih nekako sili človeka v nebesa. Semkaj štejemo nedolžne otroke, ki imajo sicer vero, del pa nimajo; vendar jih Gospod Bog sprejme v nebeško kraljestvo, in to ni slaba zamena za to solza polno dolino. Semkaj pa spadajo tudi tiste križane in preganjane duše, ki bi nikdar ne videle svetih nebes, ko bi jih Gospod z raznimi obiskovanji tako-rekoč ne silil, da pri njem iščejo in najdejo zavetje in pomoč; in ker jih je svet nekako zapustil, se one z vso silo oklepajo svetih nebes. Tacih duš je največ na zemlji. O, da bi tudi mi bili premagani od božje sile; in ker na svetu ne najdemo tolažbe in utehe, povzdignili naj bi oči kviško in je iskali v svetih nebesih, kjer je v resnici najti. Pozdravljena torej trnjeva krona, ki nam jo Jezus polaga na glavo. Ne branimo se je, marveč globoko si jo potisnimo na glavo; ona je morda največja, morda edina milost od Boga; ona nas bo priganjala in nas silila, da se prizadevamo za nebeško krono. Brez trnjeve krone bi bili morda vekomaj pogubljeni.
Tomaž Kempčan pripoveduje o nekom, in najbrže je bil on sam tisti mož, ki je poln bojazni pokleknil pred Gospodov oltar in zdihovaje klical: O, ko bi jaz vedel, da ostanem stanoviten! Takoj pa začuje skrivnosten glas: »Povej, kaj bi počel, ko bi to vedel? — Stori sedaj isto in bodeš varen." — Te besede so ga zelo potolažile In okrepile, izročil se je božji previdnosti, ni več pozvedal o prihodnosti, marveč skušal je le izvedeti, kaj je božja volja in jo spolnoval natančno, kolikor je bilo moč.
Spoštovani poslušalci! Mi smo v postnem času poklekali pred sveto s trnjem kronano glavo, da bi spoznali, kaj je božja volja in kaj ona tirja od nas. In Gospod je govoril po ustih pridigarjevih, govoril je po notranjem glasu srca: Pojdi in spolnuj v vsem voljo božjo, ki se razodeva po zapovedih in po volji tvojih predstojnikov, in gotovo bodeš prejel milost stanovitnosti do konca, tamkej pa nebeško krono. Krepko se vojskuj, kakor sveti apostol Pavel dokončaj tek, ohrani vero, potem ti bo pripravljena krona pravičnosti, katero deli pravični sodnik vsem tistim, ki ljubijo njegov prihod.
Končali smo sedaj postne pridige. Srčna hvala bodi Bogu za pomoč, ki jo je dodelil meni, hvala pa tudi vam, ki ste me poslušali z velikim zanimanjem. Ne velja pa tisti, ki sadi, tudi ne tisti, ki priliva, marveč On, ki daje rast. Zatorej pokleknimo in molimo s sv. cerkvijo: O Bog, ki si hotel, da je tvoj edinorojeni Sin v svojem trpljenju na glavi ozaljšan s trnjevo krono in češčen za kralja, dodeli nam. milost, da trnjevo krono tukaj pobožno počastimo, v nebesih pa gledamo krono njegovega veličastva in slavo kralja nebeškega. — Vsegamogočni kralj! Daj svojim bojevalcem moč in krepost, ker se vesele krone tvojega edinorojenega Sinu, da enkrat po srečno končanem boju prejmejo nebeško plačilo. Po ravno tistem Jezusu Kristusu. Amen.
-HtH- -
Pogled na slovstvo.
A.
1. Slovensko-nemški Slovar izdan na stroške rajnega knezoškofa ljubljanskega Antona Alojzija Wolfa. Uredil M. Pleteršnik. Založilo in na svitlo dalo knezoškofijstvo. Tiskala »Kat. Tiskarna«. Do sedaj sta izšla 2 sešitka do str. 160, do besede »doskočišče«. — Prelepo delo bode to, s katerim se bodemo smeli ponašati Slovenci. Dvojno reč moramo posebno hvaliti: temeljitost in lepo zunanjščino. Temeljitost se kaže v premnogih citatih, ki svedočijo, da se je delo sostavljalo res z veliko pridnostjo in natančnostjo. Memogrede naj vendar le to omenimo, da pri vsej temeljitosti vendar še pogrešamo nekaterih virov, kjer bi se bilo gotovo našlo vsaj toliko, kolikor v marsikaterem malenkostnem spisu, ki se tako vestno navaja. »Rimskega Katolika« n. pr. naj bi se sicer tako pridni in spretni vrednik ne bil bal pregledati, in dr. Mahnič je že tak delavec, da pri njem nepristransk leksikograf tudi utegne najti kako drobno zrnece. Ranj-cega Andreja Einspielerja dvajsetletno delovanje na Koroškem bi morda bilo tudi vredno vsaj semtertje kakega pogleda. In če so se protestanške prestave svetega pisma tako vestno pregledale, ali monumentalni prevod, ki ga je preskrbel isti
Velikodušni založnik, ni vreden, da bi se s črkico omenil? Menimo, če se denar sprejme od odlično klerikalne stranke, naj bi se ista stranka vsaj pri takem delu ne odrivala. — Temeljitost se kaže tudi pri naglaševanju; stala je velikanski trud, a korist bode brez dvoma velika. Hvalno se mora omeniti tudi zunanja oprava; čisto nove, jako lične črke, lep tisk, ki na malem prostoru vendar razvidno podaje jako veliko. To pa še posebej omenimo, ker se je od nekod čula pritožba zaradi »previsoke« cene. Hubad-Janežičev slovar v Celovcu stane 3 gld. in nihče temu ne ugovarja, čeravno je pri skoro polovičnem formatu in slabšem popirju (ne gledč na čisto nove črke) povprečna cena še večja. Solidno in lepo delo se da izvrševati le za pošteno plačo! Nasprotniški ugovor je le neosnovana nagajivost. — Vsakemu olikancu, osobito onemu, ki ima večkrat slovensko pero v roki, bode dobro došlo to prelepo delo.
2.	Anton Janežičev slovensko-nemški Slovar. Tretji natis. Predelal in pomnožil Franc Hubad, c. kr. profesor. V Celovcu 1893. Založila tiskarna družbe sv. Mohorja. Cena mehko vez. 3 gld. — Marsikomu je jako vstreženo s to novo izdajo, ki jo je preskrbel marljiv in spreten pisatelj. Nikar naj se ne ugovarja, čemu to delo ravno sedaj, ko izhaja VVolfov tako temeljiti Slovar; pri vseh narodih imajo večje slovarje za temeljitejša dela učenih gospodov in manjše za vsakdanjo porabo priprostejših olikancev. Mnogi morajo tudi na stroške gledati ter si drazega dela ne morejo kupiti, ako le morejo s cenejšim izhajati. Tudi ta slovar tedaj je hvale vreden in za vsakdanjo rabo, kjer se ne gleda v prvi vrsti toliko na temeljitost, marveč se išče le primeren izraz za slučajno potrebo, jako priporočljiv.
3.	Rimski Katolik. Peti tečaj. I. zvezek. Vrejuje in izdaje dr. Anton Mahnič, profesor bogoslovja. V Gorici. — Kadar hoče ocenjevatelj predloženo niu delo posebno krepko označiti in priporočiti, navadno rabi tudi krepek izraz, n. pr. >epohalenc ali kaj sličnega. Gotovo tudi jaz ne pretiravam, ako imenujem »Rimskega Katolika« epohalno delo, katero smo Slovenci že zdavno živo potrebovali in le prepozno dobili. Iz »Rimskega Katolika« se silno veliko nauči vsakdo, ako ima dobro voljo. In vsakdo, ki zna in hoče še samostojno misliti, mora Priznati, da je to delo bistrega uma in blagega srca, da želi res Slovencem Prave sreče — časne in večne. Nasprotniki se pa jako motijo, ako mislijo s tem Uničiti njegov velikanski vpliv, ako divje in surovo udrihajo po njem: s tem ga le prav čvrsto podpirajo! Naj nastavijo zoper njega enako orožje: temeljito uče-uost v bistri glavi in res blagohotno ljubezen do svojega naroda v plemenitem srcu! Ako menijo, da ne piše resnice in pravice, naj pobijajo dokaze z dokazi; * grdimi naslovi in psovkami se zdrav um ne da preučiti in še manj zdravo srce Pridobiti.
Pri perijodičnih listih se večkrat rado zgodi, da začnejo z leti pešati, a Pri »Rimskem Katoliku« radostno opazujemo, da deluje le krepkejše in čvrstejše °d leta do leta. Prva številka letošnjega letnika ima tako izvrstne sostavke, da sboro človek ne vč, kateremu bi prisodil prednost. Začne se s prekrasno pestjo »Leon XIII. — luč na nebu«, potem Bledijo raznovrstne temeljite modro-slovne razprave in jedrnati spisi, kakor so našemu času in našim potrebam pri-'Uerni; ničnim, da jih ni treba posamič naštevati, ker je čč. gg. naročnikom gotovo že itak znana vsebina. Le za to nam je skrbeti, da se pridno širi v one ^•■uge, katerim je zlasti namenjen. Cena mu je samo 2 gld. na leto.
B.
1.	Begala Saneti Patris Benedicti iuxfa antiguissimos codices recognita a p. Edmundo Schmidt O. S. B. Accedunt quaedam benedictiones et preces. Cum permissu superiorum. Ratisbonae. Sumptibus et typis Friderici Pustet. MDCCCXCII. 16°. Str. 143. Cena 48 kr. — To knjigo toplo priporočam duhovskim bratom, da jo čitajo; našli bodo v njej pouka za svoje življenje in zveličanje, hkrati jih bode kratkočasila. Videli bodo, kakšna je podlaga onega samostanskega življenja, ki se je najbolje razvilo na zapadu. O vsebini knjige same mi ni treba še več govoriti. Povedati pa treba, da je izdaja ne samo natančna, ampak tudi jako ročna in lepa, za vsakdanje čitanje kakor za nalašč. Ce tudi nismo benediktinci, vendar je prav, če gremo tudi mi za sv. Benediktom proti nebesom.
2.	Cantlcum cantlcorum ezplicatum et praecipue ad historiam ecclesiae applicatum. Edidit Franc. Xav. Kortleitner. Eccl. Wiltin. Can. Reg., S. Theol. Lector appr. (Permissa superiorum. Oeniponte. Typis et sumptibus Societatis Marianae. MDCCCXCII. 8°. Str. 101. Cena 1 gl. —Med mnogimi razlagami Visoke pesmi se oprijema pisatelj posebno one, katera ima nevesto za predpodobo svete cerkve, Jezusove neveste. Vsak bogoslovec vč, da je taka razlaga trdna in sloni na besedah sv. pisma. Vč pa tudi, da nimajo besede sv. pisma samo enega pomena. Naš razlagalec ima Visoko pesem za nekako »zlato verigo alegorij, ki se vrste druga za drugo skoro kakor sanje, večkrat brez vidne zveze. Toda zveza se dobi, ako se oziramo na zgodovino cerkve.« Zaradi tega podaje pisatelj v razlagi >Index allegoricus«, to je vsebino poglavja v prvotnem pomenu. Nato povč takoj zgodovinsko splošno razlago v >lndex historicus«. >Expositio< sama pa gre od verza do verza, ne razkazuje nam jezikovnih in starinoslovnih po-drobnostij, ampak večinoma le pomen, misel. Razlaga je kratka, opira se mnogokrat na očete, vseskozi na druga mesta sv. pisma. Besede sv. pisma se podajajo po Vulgati, razlagalec se je oziral tudi na hebrejski tekst. Ker je razkladanje dobro utemeljeno, zato bo čitatelj z veseljem spoznaval resničnost božje besede in hvalil sv. Duha, kateri jo je narekoval Salomonu.
3.	Compendium repetltorium theologlae dogmatične, tum generalis cum specialis. Ex probatissimis auctoribus collectum et in systema redactum a doctore Constantino Vidmar. Cum facultate imprimendi Rev. et Excell. ordina-riatus Sanhyppolitani. Viennae. 1893. Sumptibus Caroli Fromme, c. et r. typo-graphi aulici. 12°. Str. 648. Cena 3 gld., vez. 3 gld. 40 kr. — Povem odkrito, da nisem pričakoval toliko od kompendija, kolikor sem našel v njem. Kakor že ocenjeni Scheicherjev kompendij moralke, tako je tudi ta knjiga namenjena ponavljanju za župnijski konkurz. V ta namen mora biti knjiga kratka, pregledna vendar dosti temeljita, vsaj toliko, da opozori bralca na ono tvarino, katere se je učil že v bogoslovnici. To pa nahajamo v tej knjigi, kolikor je bilo možno storiti na pičlem prostoru. Nauki iz generalne dogmatike ali fbndamentalne teologije, kakor iz specijalne dogmatike so tu povzeti v kratko in pregledno obliko. Začenši z dokazi o Bogu je razredil pisatelj vso tvarino po navadnem učnem redu. Posebno rad pohvalim pisatelja zato, ker se ni trdno oklepal reda samo te ali one knjige, ampak je ravnal racijonalno in tako sestavil knjigo, ne samo rabljivo, ampak tudi res poučno in zraven še dokaj lahko. Kot viri ali pomočki so bili g. pisatelju pri rokah, kakor piše v predgovora: Sv. Tomaž, Bautz, Dal-ponte, Egger Katschthaler, Schouppe, Schvvetz, Sprinzl, Wedewer, izmed katerih
je v prvem delu rabil najbolj Schwetza, v drugem Eggerja, kar je popolnoma opravičeno; a vseskozi je ravnal s premislekom.
O nekaterih stvareh bi želeli več določnosti, n. pr. o ontologičnem dokazu, (o katerem je pač pravda dognana), o bistvu božjem, ker med »esse subsistens« in »aseitus« je razloček (str. 159 in 161); na str. 163 nr. 16 bi bilo treba povedati, da to velja o eksistenciji božji, ne esenciji. V citatih bi bilo lahko več doslednosti, da bi se mesta ali vsa naznanjala zraven tekstov, ali pa vsa pod črto; prav tako tudi glede na tisek, stoječi in ležeči. Tiskovnih napak smo našli nekoliko, a ne mnogo, lahko se popravijo.
Toliko zadostuj o tem delu, katero smemo toplo priporočati onim, ki imajo radi posnetek za ponavljanja zlasti za o, da si utrdč spomin. Obširnejše ocene ne moremo podati zaradi prostora, pa tudi ni potrebno gledč na to, da knjiga neče določevati kontroverznih vprašanj, ampak podati samo glavne nauke. Gospodu pisatelju, rojaku*) našemu, le častitamo zaradi dela, ki bode med vrstniki svojimi dostojno zastopalo glavno bogoslovno disciplino.
Želeli bi še, da bi gospod založnik rajši izpustil spredaj in zadaj ona naznanila, ki so primerna kakemu časopisu, a nikakor ne takemu delu. Ko bi bil jaz pisatelj, zahteval bi to od njega.
4.	Dle Vervraltung des Predigtamtes mit Berilcksichtigung der gegen-\vartigen Zeitverhaltnisse. Den deutschen Seelsorgern gevvidmet von Karl Račke, Priester der Gesellschaft Jesu. Mit Genehmigung des hochw. Herrn Erzbischofs von Freiburg und Gutheissung der Ordensobern. Freiburg im Breisgau. 1892. Herdersche Verlagshandlung. 8°. Str. 146. Gena 60 kr. — Ta knjiga je nastala iz govorov, katere je imel pisatelj. Vsebine ni težko povzeti iz naslova. Najprej govori pisatelj o Kristusu in njegovi resnici, katero naj oznanja pridigar. Zatem opisuje »duha časa«, na katerega se treba ozirati; zaradi nevernega značaja njegovega treba, da zagovarjamo cerkev in njene nauke kot apologeti, da poudarjamo sv. vero, učimo krščansko živeti, znamo prav rabiti vire in pomočke, skrbno sestavljamo govore, vseskozi oznanjamo Kristusa in imamo Njega tudi za svoj vzor. Iz tega se vidi, da je namen pisateljev praktičen, da bi namreč poživil pravo in goreče pridigarstvo, ki je tem važneje, čim več sovražnikov imamo in manj moči v javno in zasebno življenje. Rabimo tem vestneje in natančneje, umneje in krepkeje oni pripomoček, ki ga še imamo, prižnico, za zveličanje duš! Izkušnja uči, da dobrega pridigarja tudi dandanes radi poslušajo. Torej bodimo dobri pridigarji po Jezusu Kristusu! — Živahna in prisrčna beseda v tej knjigi bode marsikoga ganila in prepričala. Mala cena pač lahko pridobi kupcev. Kar velja tukaj za nemške duhovne pastirje, to velja tudi slovenskim.
5.	Der Tod der SUnde Sold. Fastenpredigten von C. Diessel. G. Ss. R. Mit Approbation des bischbfl. Ordinariates Kdniggratz und des Ordensobern. 1892. Regensburg. Druck und Verlag von Fr. Pustet. 8°. Str. 144. Cena 72 kr. Te pridige so skrbno izdelane, živahne, z vzgledi pojasnjene, pa hkratu tudi veličastno-resnobne. Kdor ima rad enotne in daljše, rekel bi — nekako krepke in slovesne postne pridige, rabil bode to zbirko, ki govori o smrti, njenih posebnostih v osmih pridigah, jako lahko. Osma pridiga je veliki petek in razkazuje smrt Kristusovo. Škofijsko potrdilo imenuje pridige »popolnoma prepričevalne in (neznano) ganljive.«
*) Zdi se, da se ima pisatelj za Nemca, ker piše: «Apud nos vero in Ger-mania» etc.
6.	Die Rechenschaft naeh dem Tode. Fastenpredigten von 6. Diessel, C. Sa. R. Mit Approbation des bischofl. Ordinariates Koniggratz und der Ordens-obern. 1893. Regensburg. Druck und Verlag von Friedr. Pustet. 8°. Str. 168. Cena 84 kr. — Osem postnih pridig istega značaja, kakor zbirka Diesselova »Der Tod der Stlnde Sold«. Takoj se pozna praktični in goreči misijonar. Najprej uči, da bode gotovo račun ali sodba po smrti, potem razlaga, zakaj se treba bati računa (v treh pridigah); dalje kaže pomočke, da se izognemo strahotam poslednje sodbe (v treh pridigah); v zadnji pridigi slika Jezusa na križu, kjer se kaže sodba a) brez usmiljenja, b) polna usmiljenja. Za postne pridige bode ta knjiga služila jako dobro in naj je čitatelji ne prezrd, kadar bodo izbirali knjige te vrste.
7.	Ueber die SUdsee. (Australien und Oceanien.) Ein Buch mit vielen Bildern fur die Jugend. Von Joseph Spillmann S. J. Mit zwei colorierten Karten. Freiburg im Breisgau. Herdersche Verlagshandlung. 1892. Fol. Str. 311. Cena 3 gld. 30 kr.; vez. 3 gld. 90 kr. — Knjiga za mladino, a mislim, da tudi odraslih ne bode dolgočasila, marveč jih na najprijetnejši način poučevala z besedo in lepo sliko o Avstraliji pa o mnogoštevilnih otokih v tihem morju. Popisovanje ima obliko nekakega potopisa. Pisatelj vodi bralca po raznih krajih in mu vedno kaže pot. Najprej nam slika Avstralijo, njena tla, rastlinstvo, živalstvo, rudnin-stvo in prebivalstvo. Grozne reči pripoveduje o ravnanju naseljencev z domačini. Angleži so ravnali z ljudmi kakor z zverino. Kako drugačno sliko kaže zgodovina katoliških misijonov v tej deželi! Jednake razmere — če ne hujše — razkazuje pisatelj na Novi Zelandiji. V tej izredni deželi so bivali Maori; ko so prišli tje Angleži, doletela jih je bridka usoda. Naprej potujemo na Novo Kaledonijo na jutrovi strani Avstralije; pisatelj nam pripoveduje celo kopo zanimivostij zlasti o domačih prebivalcih. Od tod nas vodi pisatelj na srednje otoke mela-neške: na Nove Hibride, na Santakruške in Salomonove otoke. Ne moremo zameriti, da vleče Nemca posebno na nemška posestva; tako se pomudimo dokaj dolgo na Novi Gvineji in si ogledamo zanimivi rod, ki se imenuje Papua. Izmed malih otokov Mikronezije si ogledamo Karoline, Mariane, Maršalski in Gilbertski arhipel. V srednji Oceaniji se pa mudimo na Fidži-, na Tonga-, brodarskih in Tokelau-otokih. Lepo nam opisuje mučeništvo Petra Chanela na otoku Futuni. Nadalje obiščemo kraljestvo Havajskih otokov, naposled še otoke na jugovzhodu: Markeze, Tahiti, Tuamotu in Gambijske otoke. Vseskozi se ozira pisatelj najprej na katoliške misijone, ki so po vseh imenovanih otokih raztreseni in cvetb v prid domačinov.
Neizrekljivo zanimive slike iz delovanja pogumnega apostolstva se nam kažejo v tej knjigi. Bralcem Herderjevih »Katoliških misijonov« so razne stvari že znane, zakaj pisatelj-sestavljalec se je oziral najbolj na omenjeni časopis. A tu jih imamo lepo zbrane, v redu združene in zgodovinsko pojasnjene. Mnogo (210) lepih slik krasi to delo, ki je v čast založniku in izdajatelju p. Spillmannu, hkrati tudi častna knjiga o katoliških misijonih. Ne morem si kaj, da bi je našim čitateljem ne priporočil, delala jim bode veselje in vnemala njih srce z ljubeznijo do katoliške cerkve.
Dr. Fr. L.
Založba „Katoliške Bukvarne".	Tisk „Katoliške Tiskarne"
Odgovorni vrednik: Ant. Kržič.